I.

Národna.

Deset let je minilo, kar je zdrčal prvi vlak iz Št. Petra na Reko. Krasna je okolica ob Lesarjevem domu poleg notranjske Reke. Obširno, na pol gosposko poslopje se mogočno dviga izmed drugih gospodarskih stavb. V enolično ropotanje mlinskih kamenov se meša hreščeči glas vodne žage, ki brezozirno drobi hlode v tenke deske. Tam-le ob Reki pa se klanja tožna jelša do tal, kakor da posluša, kaj si šepetajo srebrni valčki skrivnostne vode, ki nekaj kilometrov niže čudno izgine pod zemljo. O, ko bi mogel človek umeti tajno šepetanje bistrih valov, ko bi umel njih življenje! Da, umeš ga človek, saj si venec stvarstva. Le tebi je dal Stvarnik potrebne peroti, da se dvigneš na njih iz vsakdanjih zagat v sinje višave; tedaj umeš naravno krasoto, umeš ptičje petje in krasoto pisanega cvetja — na perotih poezije. Kako bi ti mogla biti tukaj poezija neumljiva?

Poleg bele ceste stoji Lesarjev dom, daleč na okoli se širi rodovitno polje s sadnim drevjem, z dolgimi vrstami plemenite vinske lože, v zraku nad teboj pa žgoli škrjanec, više in više se dviga v zvokih svojega petja.

Lesarjeva Gabrijela, osemnajstletna deklica, stopa med gredicami na vrtu. Nabrala je zveženj solate, poleg tega pa ni zabila pomuditi se tudi pri svojih ljubljenkah, pestrih cvetkah, katere je sadila in vzgojila njena roka.

Gabrijela je zalo dekle. Visoka, dejal bi, krepka postava prav nič ne kvari ljubke somernosti, marveč še vzvikšuje; v lepih, temnih očeh je njeno srce in njena duša. To je podedovala po očetu. Ljubitelj naravne krasote bi jo tako le opazoval med raznobojnim cvetjem v širnem vrtu brez konca. Saj je tudi ona cvet med cvetjem, in njena navzočnost še le popolnjuje pomladno lepoto narave. Človek je res krona stvarstva.

Pobrala je natrgano zelenjavo in hitela v hišo. Danes je nedelja, in ura že blizu osme. Prišedšo na prag sreča jo brat ter ji smehljaje se nekaj zašepeta na uho. Deklica je zardela, nasmehnila se in zbežala v kuhinjo, od tam se je ozrla k bratu in rekla:

„Ali res prideta?“

— Glejte jo no! Ali misliš, da mora biti takoj prvič že vse res, ako prideta. Povabljen sem bil jaz že večkrat h Korenčanu, zato sem povabil danes oba, sina in očeta, k nam na prijateljski pomenek.

„Pa mi nisi prej ničesar povedal o tem. Sedaj sem v zadregi.“

— E, kaj moraš vse naprej vedeti, šali se Ivan.

„Naj bo no, če je res“, dostavi ona in se obrne po svojih opravilih.

— Saj te poznam po licu, da ti je prav, tudi če bi ne bil nič povedal, podraži jo Ivan in odide pregledavat, če je vse v redu okoli hiše.

Jedno uro pozneje je drdral mičen koles po cesti proti Košani.

Blagovoljnemu bralcu moramo tu precej pojasniti Ivanovo govorjenje. Povabil je namreč za danes popoldne Korenčana in njegovega sina Josipa, ki je lani dovršil v prestolnem mestu pravoslovne nauke, potem pa ostal vsled izrecne očetove želje doma. Josip je svojemu očetu, katerega srčno ljubi, poosebljeno nasprotje, bodi že po telesu ali po mišljenju. Stari Korenčan je čokat človek, srednje postave, rej en in okrogel kot repa. Najraje govori nemški, o domačih stvareh tudi domači, rekel bi, kranjski jezik. S pokojnim Lesarjem sta bila skupaj v postojinski „glavni šoli“ in pozneje na goriški realki. Zato sta včasih, ko ju je objela dobra volja, udarila pomenek tudi v ščebetajoči furlanščini.

Korenčan je ostal navdušen za vse tuje. Domovina, njene posebnosti, njena krasota in veljava, to so mu bile samo malenkosti, za katere se stara le še kak nespameten človek; kar ima kaj cene, to je in mora biti nemško.

„Pri nas je revščina, revščina“, dejal je večkrat.

„Kaj hočemo? V Nemcih je denar, v Nemcih naobraženost, oni so „narod mislecev“. Kaj imamo pa mi? Vse polno kamenja, do vrh glave dolgov; če pride le količkaj silnejši dež — povodenj, potem razgled po tožnem Krasu in pa domače razpore. To je vse. A drugod? Nemec, Nemec....“ Potem je začel naštevati znane „notranjske lastnosti“.

Tega prepričanja bi mu ne bil izpodbil sam Demosten, oče vseh govornikov na svetu.

Korenčanov Josip je drugačen. Visok, vitek mladenič je in prijazen, ljubezniv kakor malokdo. Njegov ponos je to, da je sin slovenskega naroda, Slovan z dušo in telesom. Že dijak je gojil in širil take nazore.

Izkušaje očetu omajati zastarelo prepričanje, razlaga mu včasih lepoto, znamenitost in tudi slavno prošlost naše domovine, a staremu Korenčanu to noče v glavo. Prav toliko umeva lepe besede, kakor bi umel, recimo, star zajec pouk o notah.

„Jaz sem in ostanem Kranjec. Tako mi je najbolje. Bodite vi drugi, kar vam drago.“ Tako so se navadno završevali vsi poskusi, ko je nameraval pripraviti očeta na svojo stran, kar se še drugim pred njim ni hotelo posrečiti. Vendar je imel Josip le z očetom takšen neuspeh.

Prijateljstvo z Ivanom Lesarjem in staro prijateljstvo s pokojnim gospodarjem ob Reki bilo je vzrok, da sta oče in sin rada obljubila mlademu Lesarju pohod. Josipa je pa vleklo še nekaj drugega, kar ni težko uganiti. Saj so si ljudje pripovedovali že kot javno tajnost, kako rada se vidita Josip in Gabrijela. Modri sosedje so stvar že celo tako uganili, da, če sta se stara dva kdaj sporekla v boljših letih, se bodo pa njuni otroci toliko bolj ljubili.

In res, kadar je šla Gabrijela z bratom v Bistrico, ni zamudil mladi Korenčan priložnosti, da ne bi je bil pozdravil in govoril ž njo. Če je bil doma o pustnih veselicah, tiščal je vedno za Ivanom in za deklico, ki je čim dalje raje prihajala v Bistrico. Nihče se ni čudil, da so si bili kmalu domači.

Nekdaj se je Ivanu Lesarju med potjo v Bistrico nekoliko poškodoval konj. Kako srečen je bil Josip, da sta se ustavila s sestro v njih hiši in prosila pomoči!

„Koliko mi boste dali, gospica, pa bodem danes jaz vaš kočijaž? Popeljem vas naravnost domov ali pa na konec sveta, če ukažete“, govoril je Josip.

Deklica je umela te besede, sramežljivo povesila oči in dejala:

— Menda mi zaupate toliko, da vas plačam še le na koncu vožnje, nezaupni kočijaž!

Kar je govoril Josip v šali, to se je potem tudi zgodilo. Gabrijela je sedla k njemu, njegov oče pa k Ivanu na voz, in kakor blisk je šlo ob zeleni Reki. Bližal se je že mrak, ko sta bila Josip in Gabrijela že blizu Lesarjevega doma, Korenčan in Ivan sta ostala daleč za njima.

„Zdaj bom terjal plačilo“, reče Josip.

— Sitnež! de mu ona šaljivo.

Josip jo pa začne dražiti: „Če bo samo to moje plačilo, povem vam, gospica, da takoj raje obrnem proti domu. Samo ko bi vas ne imel tako rad, pa bi vas peljal nalašč nazaj v Bistrico.“

— No, pa poskusite! Videli bodete, če pojdem z vami.

„Ali bi se vrnili z menoj, Gabrijela?“

Ona molči in še le za dolgo časa reče: Ne vem. A na glasu je poznal Ivan njeno notranjo razburjenost. Zato je rekel jasno in razločno: „Gabrijela, ali bi hoteli priti k nam in kraljevati v naši hiši, kakor že kraljujete v mojem srcu? Prosim vas, odgovorite! Jaz sem srečen, samo da vas vidim, presrečen, da smem bivati v vaši bližini.“

Še marsikaj ji je povedal Josip, in deklica mu je slednjič morala glasno pritrditi, da pride kraljevat v Korenčanovo hišo. Kdo je raje to obljubil kot Gabrijela, in kdo je bil srečnejši kot Josip! Na konec sveta bi se peljal ž njo.

Staremu Korenčanu, ki sina ni pustil v nikako službo, češ, da ima doma vsega zadosti, ugajala je ta zveza prav dobro, in tudi Ivan Lesar je bil vesel, da pojde sestra v tako staro in čislano hišo. Gabrijela mu ni ničesar povedala, a poznal je njeno in Josipovo vedenje. Zato jo je podražil danes zjutraj z nepričakovano novico o prihodu obeh Korenčanov.

Danes sicer ne mislita še snubiti, a dolgo nikakor ne bodo več odlašali. Tako misli Luka Korenčan in zato menda nalašč vedno poudarja, da je že doživel šestdeset in dve pomladi. Josip in Gabrijela seveda nista temu nasprotna. Saj so bili tako redki časi, ko sta se mogla kje videti. Zato je žarel v njunih srcih toliko zanesljivejše ogenj prave, resnične ljubezni.

Bodočnost jima je bila tako lepa, tako jasna in čista kot kristal. Ni je kalil niti najmanjši oblaček, kakor ni kalil noben dvom njune ljubezni. Gledala sta v prihodnost tako, kakor gledamo skozi odprta vrata v cerkev, ko ni še pozvonilo k svetemu opravilu.

Danes po veliki maši sta se ustavila dva koleslja pred Lesarjevo hišo. Tam, kjer se strinja košanska cesta s tržaško, sešli so se in vozili skupno in polagoma ob mirno tekoči vodi. Ne verjamem, če so se vsi spomnili onega mesta, kjer je bil nekoč pobit stari Lesar. Da, starost se umika mladosti, nekdanji spomini se umikajo v ozadje, dokler jih nepoznana, tajna moč ali nenadejan slučaj ne vzbudi, da s starimi prizori, z otemnelimi predstavami - provzročajo nove bolesti. A kdo bi vedno mislil na to, posebno pa še s takimi občutki, kakor so danes polnili srce Josipu in Gabrijeli!

Medpotoma je Ivan razkazoval Korenčanu svoje zemljišče. Oba z očetom sta se čudila obširnosti Lesarjevih posestev. No, Ivan je seveda zadovoljno gladil svoje obilne brke in razkazoval zadovoljnima znancema svoje imetje.

Zvečer so se ločili vsi veseli, dasi je redkokje dražba, kjer bi se razhajali vsi z isto mislijo: dobro je bilo, hvalo Bogu!

A nikomur ni bilo znano, zakaj je stopal danes okoli hiše Suhorčev Matej. Motil se je sedaj pri hlapcih v hlevu, sedaj je pogledal nekoliko k deklam v kuhinjo, včasih je tudi Gabrijelo vprašal kako navadno stvar, vedno seje pa delal, da se mu mudi naprej. — Matej ni nenavaden gost pri Lesarju. Večkrat je že posedal na ognjišču, in zato se danes ni nikomur čudna zdela njegova navzočnost. Doma je iz bližnje vasi onostran vode; imenovali jo bomo Hrastje, ne glede na to, če se tako zove tudi na zemljevidu. Saj Matej ni karsibodi. Blizu petdeset let se mu je že obesilo na hrbet, a zato je njegovo srce vendar še mlado. Več kot polovico življenja je služil cesarju pri orožnikih ter celo dosegel čast krajnega postajevodja. V službi se je nekoliko poškodoval na nogi — še danes malo šepa — in poslali so ga domov z lepo pokojnino. Nesel je tedaj s seboj tudi nekaj prihranjenih novcev, in sploh ga cenijo Hraščanje, da je mož, ki nekaj velja in res tudi nekaj ima. Odslej živi pri sestri, ki je omožena v Hrastju pri Suhorcu. Zato se ga je prijelo ime Suhorčev Matej. Njegovi sestri Barbi sicer pošilja mož denarje s Hrvaškega, kjer biva zdržema že nad deset let, vendar pravijo ljudje, katerim so mari i tuje zadeve, da je več kot polovica premoženja Matejeva. On nikomur ne pove, koliko ima prihranjenega, pobaha se pa rad, da ni brez denarja.

Da bo njegova sreča popolna, želi si že davno samo še mile ženice. A mož je izbirčen. Mlada mora biti, lepa in bogata, kar se pa redkokje združi v jedni sami osebi, zato jo tudi Matej išče že tako dolgo.

Zadnje dni mu je v tem pomagala Barba. Kolikor mladenk je videl doslej, ugaja mu še najbolje Lesarjeva Gabrijela. Čestokrat jo je že gledal prav ljubeznivo, hotel ji je tudi nekaj reči, a ni šlo, ni hotelo. Tolažil se je vzdihovaje: „Oh, saj je še čas! Ona je še mlada in jaz — lahko počakam.“

Ko se je pa te dni raznesel glas po okolici, da snubi Gabrijelo neki Bistričan, izjalovila se mu je tolažba. V prsih se mu je vnela — prava ljubezen, kakor mu je pravila Barba.

„Ne bom je več videl“, vzdihoval je reva, ko je zvečer odhajal z vasovanja pri Lesarjevih. Stokal je domov grede, dobro vedoč, da ga nihče ne sliši. Celo razjokal bi se bil, a kot dolgoleten vojak pozabil je jok in solze. Svojo globoko žalost je tožil sestri, ki ga je znala tudi prav temeljito utolažiti.

Nasledek temu je bil, da je Matej takoj najel nekaj laških zidarjev ter velel vzvišati in popraviti sestrino hišo, da bo takšna, kakor veli narodna pesem:

Takoj drugo nedeljo potem se je vračal Matej utolažen domov, ko je zvedel — saj mu je povedala sama Gabrijela — da niso še nič snubili. Vse njene poglede in vse besede si je razlagal v svoj prid ter prav nestrpno čakal drugi dan obljubljenih zidarjev.

„Da bi le prej dovršili, kot pridejo oni snubit“, to je želel sedaj Matej bolj goreče kot izveličanje svoji duši. „Če vzame Gabrijela Korenčana, kje dobim drugo!“ To je preudarjal naš znanec noč in dan. Zidarjem se je delo odlegalo, vroče poletje je pospeševalo zidanje, in Matej je bil čim dalje zadovoljnejši.

Nekateri pisatelji radi smešijo osebe, ki so kljubu vsej svoji zdravi pameti drugim v napotje. Tukaj ne nameravamo tega. Matej je resno mislil hišo vzdigniti in predelati, da bi dobila Gabrijela, ko jo z božjo pomočjo pripelje izpred altarja, pač vse ugodno, udobno in pripravno bivališče. Vse se je moralo vršiti lično in gosposko. Zadnjo besedo je rad poudarjal, a tudi redno dostavljal: „Dasi nismo gospoda.“ Pristnosti teh trditev ne bomo preiskovali. Matej je mislil pametno in tudi ravnal pametno ter sodil vse ljudi po svoji poštenosti, poleg tega je pa vse zaupal Barbi.

Med delavci mu je takoj od začetka najbolje ugajal mojster Menigo. Majhen, črnkast, nekoliko osivel možiček je bil kmalu Matejev najzaupnejši prijatelj. Znani so mu bili že od nekdaj pivški ljudje in pivški kraji. Delal je že za pokojnega Lesarja pri reški železnici. O Lesarjevi nesreči je moral nenadoma domov, prejel je namreč izporočilo, da mu je žena na smrtni postelji. Šel je in ni se več vrnil v naše kraje do letos. Zidal je pač drugod po slovenski domovini, v bistriško in košansko okolico ga ni bilo. — Njegov sin Batista je delal dolgo časa pri Korenčanu. Ali do konca vendar ni bil pri železnici. Resnemu možu se je zameril živahni dečko. Oponašal ga je namreč o neki priložnosti, ko je mislil Batista, da ni Korenčana blizu. Delavci so se mu smejali, mladenič je pa še vedno izkazoval svojo spretnost v tem, da je posnemal Korenčana, kako tlači pipo in skrbno gleda, da se ne pogubi najmanjša mrvica tobaka. Pokazal je še za nameček, kako hodi s palico okoli delavcev, kako vzpodbuja, zmerja in plačuje. Silni smeh se ni dolgo polegel, ker je znal mladi Lah res izborno svojo umetnost. Tedaj se oglasi izza lesene kolibe Korenčan: „Batista, pridi sem!“

Ondaj je nehala komedija. Dečko se je ustrašil, kakor da so se zgrnile gore nánj. In ne zastonj. Počasi se je bližal jeznemu možu. Kakor da je Korenčana prešinila električna iskra, spustil je na tla palico in pipo ter se vrgel z vso ogromno težo svoje osebnosti po žalivcu. Hipoma je bila Batistova glava v njegovih okroglih pesteh, pa ne samo glava, tudi lasje, lasje. Tako so frčali na vse strani, kakor da jastreb skube pišče. Nekateri delavci so prihiteli bliže in ga izpulili njegovim rokam. Korenčan vzdahne kakor človek, ki je storil veledobro delo, potem pa plača Batista iz velike listnice, rekoč: „Na, in pojdi kam drugam uganjat svoje burke in šale, samo če te bo še kdo maral! Dodelal si za letos v našem kraju, verjemi!“ Tudi delavce, ne samo Batista je bilo sram, dasi ni drugim rekel Korenčan ničesar. Tisti dan ga ni bilo blizu. Batista je šel od podjetnika do podjetnika, a dela ni dobil; Korenčan ga je spravil. Ko je slednjič prišel tudi k rajnemu Lesarju, kjer je delal njegov oče Menigo, odpravil ga je tudi ta takoj drugi dan. In oba, oče in sin, sta prisegla maščevanje Korenčanu. Grozila sta mu in ga rotila tako, da, če bi se le stotina vsega uresničila, kar sta mu želela, ne bi ostalo Korenčanovega, sicer obilnega telesa črvom pod zemljo niti dlake. Vse to je zvedel Suhorčev Matej, a vsega mu zviti Lah ni hotel še povedati. Mislil si je: prihranimo najmastnejši ocvirek za primernejši čas, in ta je prišel kmalu. Ljudje so že spravili seno, izkopali krompir ter se lotili že sadja in otave. Pri Lesarju ni nič posebnega, le Josip Korenčan je cesto tam v gosteh, in pa za svatbo se pripravljajo, a prav po malem, ker Korenčan ni še snubil.

Suhorčevega Mateja zidanje je tudi srečno pod streho. Menigovemu mojsterstvu dela vso čast. Znotraj so še nekaj dodelavali, zunaj je hiša takšna, kakor si jo more oko le želeti. Zato se pa tudi obrača Matej sleharni dan okoli Lesarjeve hiše in Lesarjeve Gabrijele. V to ga je še posebno nagibala njegova sestra Barba.

Ker ni Barba za našo povest najneznatnejša oseba, čutimo dolžnost, da povemo nekoliko več o njej. Razven imena sv. Barbare ni imela, dasi ženska, prav nič ženskega na sebi, zakaj vse drugo na njej je kazalo zvitega, včasih celo robato prebrisanega dedca. Iz tega menda tudi čitatelj izprevidi, da Barba ni bila lepa. Ko bi bil Stvarnik ravnokar narejenega prstenjaka postavil na noge in bi potem, sam s svojim stvorom nezadovoljen, udaril po mehki ilovnati glavi, pokazalo bi prstenjakovo lice blizu takšen obraz, kakor ga je imela Suhorčeva Barba. Dvoje sivih oči je bilo razmaknjenih nekoliko preveč vsaksebi, zrle so pa človeka tako, da ni spoznal v njih ne ognja, ne mrtvila, sploh nikakega življenja. Ko so se ji ustnice krčile same jeze, gledale so drobne oči tako mirno v božji svet, kakor bi v tem položaju gledal človek, kateremu niso vse njene tožbe nič mari.

Kupčevala je z razno drobnjavo, kakor s kokošimi, z jajci in maslom v Trst, domov grede je pa razprodajala kavo in razne pritikline po hišah. O poštenem plačevanju dolgov je imela posebne pojme, in čestokrat se je zgodilo, da je gospodinja terjala Barbo, pa jo o tej priložnosti razžalila, in tožba, če ne tudi zapor je bil prezaupni upnici plačilo. Barba je znala namreč govoriti gladko in prepričevalno, rotila se je in, žugala, a tudi božati in hvaliti — ali kakor pravi pristni Nolranjec: po dlaki vleči je znala, ko je bilo potreba. Zadnja leta je le bolj redkoma prenašala svojo kramo v Trst in iz Trsta. Pravijo, da ji je mož poslal lepih stotakov domov, in pri Mateju ima vse, kar le hoče. „Dober jezik je več vreden kot pol grunta,“ zatrjevala je Barba, ko je bila dobre volje. Zažarelo ji je lice, ko je govorila o Matejevem bogastvu, bratu ni rekala pri drugih ljudeh drugače kot „naš gospod“, in samosvestno je dostavljala, da spravlja Matej njene prihranjene novce in pa vse, katere ji je poslal mož s Hrvaškega.

Matej ji tudi popolnoma vse veruje.

Njegovo ženitev je tako spretno in modro napeljala, da se je brat čutil prisiljenega, slušati njene načrte.

„Da, tako je, tako! Tudi meni je všeč Gabrijela; upam, da se bova sporazumevali, samo če bo za našo hišo. Meni se zdi, da bo Matej skoraj malo pregosposki zá-njo. No, pa če se imata rada.“ Tako je govorila Barba, ko same zadovoljnosti ni mogla naravnost hvaliti bodoče neveste. O tej priložnosti je navadno pomižavala z levim očesom, kar ji ni prav nič prištevalo.

Tudi vse zidanje, kar ga je letos dovršil Matej, vršilo se je po njenem svetu. Morda se je pa Barba res tako veselila Gabrijele v hišo? Morda ji je želela dobro? —

Preseli se, dragi čitatelj, v duhu z menoj za dobrih deset let nazaj v naši povesti, in poglejva, kaj se je godilo nekega večera na Suhorčevem domu! — Vse že spi. Temna noč objema zemljo, luči so pogasnile, tudi v Suhorčevi hiši je tema. Le ob stranskem oknu se plazi črna postava — majhen možiček, gospodar Suhorec. V roki nosi močan kol kot brambo in posluša, če Barba še ne spi. Rahlo potrka s kolom po železju v oknu in pokliče potihoma ženo. „Joj, Gašper, ali si ti? Kaj nisi že na Hrvaškem? Že tri dni si z doma. Morda je tvoj duh? Gašper, saj nisi kod ponesrečil? Moj Gašper?“

Barba, tiho! Pridi sem k oknu! — Tako! Sedaj to-le spravi! Če boš potrebna, rabi po pameti, drugo ti bom pisal. To-le, poglej; ta-le les pa deni takoj jutri na ogenj. Sedaj pa tiho! Nikomur ne pravi, da sem bil tukaj nocoj, sicer ti razbijem glavo, kakor sem jo onemu, ki me je odpustil z dela. Dobro sem ga izplačal, vedi! Le skrbno spravi in nikomur ne govori o tem! Na starost nama ne bo škodovalo. Nekoliko „kebrov“ sem vteknil nazaj v listnico, da jih bom imel za po potu. Tudi ni zdravo, ko bi se listnica valjala tod okoli. Zdrava, Barba! Dobro gospodinji in molči! — O teh besedah ji je segel v roko skozi odprto okno in odšel tiho kot senca, in izgubljen je bil sled za pobijavcem rajnega Lesarja.

Skrbno kakor punčico svojega očesa je Barba čuvala tajnost onega večera, še skrbneje je varčevala z novci. Zadnji čas je kazalo, kakor da hoče usoda sama zakriti zadnji sled hudodelstva s spretno napeljano ženitvijo. Kolikor bliže je bil zvršetek popravljanja hiše, toliko živeja je bila nada v Barbinem srcu, da le ona, samo Gabrijela in nobena druga ni vredna takega stanovanja, tako gosposkega doma. O deževnih večerih sta ugibala z bratom, koliko bi utegnila imeti dote, in kdaj bi „naredili.“ Josip Korenčan ju ni že popolnoma nič motil v snovanju načrtov o prihodnji sreči, zakaj Barba je bila kakor svojemu možu dobra pomagavka tudi Mateju zanesljiva svetovavka.

Nekega dne je Suhorčev Matej omenil svojo „srčno zadevo“ Lesarjevemu Ivanu, ki se je prav srčno smejal in zopet vprašal — kakor je mislil Matej, samega veselja — če bo res. Potem se je pa tudi on pomagal smejati, saj se je njemu tudi sreča smejala.

„Tako bogati kakor Korenčan smo lahko tudi mi“, dejala je Barba bahato, in Matej jo je pogledal začudeno kakor že davno ne. Odkod tako naglo? Tako je hotel vprašati, ali Barba se je ozrla nanj, in on je takoj umel, da misli tukaj sestra njegovo bogastvo. Kar pri srcu ga je nekaj zabolelo, ko se je spomnil, kako silno je posušil nekdaj tako dobro rejeno listnico, vzel je denarje tudi iz hranilnice in jih dal Menigu. Hudo mu je bilo, a pomagati si ni mogel. Človek ne more vselej „tako“ biti. Ali bo pa sedaj zadosti? Sama misel o tem ga je že strašila.

Barbi se niti ni sanjalo, kakšne bolesti prevevajo ta hip Matejevo srce. Rekla je: „Pri nas bode Gabrijela kakor doma.“

„E, bode, bode! Kdo pravi, da ne?“ dostavil je kakor navadno še on, in oba sta bila s tem zadovoljna.

Jesen je tu. Lastovke so odletele, vrane se zbirajo ob porobju gozdov, zajec vhaja med korenje na njivo, in oni ženitveželjni ljudje, ki mislijo pred zimo tudi nevesto srečno spraviti pod streho, že hodijo v dolgih haljah zvečer po okolici pozvedovat o primerno bogatih nevestah.

Tako sta nameravala tudi v Bistrici oba Korenčana. Upam, da se bomo lahko sporazumeli, tolažil se je Josip in razlagal očetu: „Ivan Lesar ni napačen človek. Širno je njegovo posestvo. Danes ali jutri bode moral tudi sam pogledati po nevesti. Gabrijela itak ne more biti vedno v hiši.“

Ponosno in samosvestno je še tem besedam dostavil oče: „Rad sem imel starega Lesarja, zato bi tudi rad videl srečne njegove otroke. Verjemi, Josip: čudno je moje vedenje včasih, a pod trdo skorjo bije blago srce. Srečen sem, da se je stvar začela na pravem mestu.“

Oče in sin sta radostno pričakovala trenotka, ko potrkata pri Lesarju.

Poleg ptic selivk so tudi Lahi gotovo znamenje bližajoče se zime. Pri Suhorcu so dovršili delo in sedaj se odpravljajo v domovino. Mojster Menigo je slišal nekolikokrati o Korenčanu iz pogovorov, ki sta jih imela te dni Matej in Barba. Obraz se je Lahu nevoljno namrdnil. Spomnil se je nekdanjih Časov. O neki priložnosti je pa vprašal naravnost:

„Ali so dobili onega hudobneža, ki je ubil rajnega Lesarja?“

— O, saj ga ni ubil, le pobil ga je, rekla je brž ona.

„Vem. Ni takoj umrl. A kdo ga je, Bog vedi?“ — Nikogar niso našli, reče Matej.

„In ga ne bodo“, dostavi ročno Barba.

„Hm, hm!“ začudil se je Menigo, rekel pa ni ničesar več. Preziralno je ošinil Mateja in Barbo s svojimi še vedno živahnimi očmi, odšel godrnjaje in si mislil: Oj, ko bi vidva tako lahko spravila s poti tega Korenčana, kakor ga spravim jaz, če hočem! Zadenem ga lehko prav v srce, da bi pomnil, kdo je moj Batista.

Za to se mu je kmalu pokazal pravi čas.

Nekaj večerov sta ugibala Matej in Barba na ognjišču, katere može iz vasi naj vzame on v nedeljo zvečer, da pojde ž njimi — ker je že taka navada — k Lesarju vprašat za Gabrijelo. To je vsekako važen korak, ker ni lepo, če je človek sam, posebno ne zato, ker take priložnosti niso brez dobrih založajev, ne brez pijače.

„Zakaj v nedeljo? Tedaj utegne priti Korenčan in ti vse podreti“, pojasnila je Barba bratu nevarnost.

„Kdor prej pride, prej melje“.

Tako sta se dogovorila tisti teden — tri dni pred sv. Lukom, in pri tem je ostalo. Pri Lesarju je bilo tisti čas vedno bolj živahno. Rokodelci so delali za opravo Gabrijeli. Ivan je nekoliko mislil, kako bi bilo z doto, ko bi jo hotel imeti Korenčan takoj, zakaj njegova misel je bila od nekdaj, da je Korenčan v Bistrici sicer bogat, pa vendar ne bode Lesar od Reke še moledoval pri njem za „počakaj“. Nekoliko se. bo zaletel, in Gabrijela bo odpravljena. Saj ima Lesarjeva hiša vsega v izobilju, tudi denarja; da, tudi denarja, dasi je bil pokojni gospodar ono noč okraden za kakih osem tisočakov.

V take misli vglobljen spomnil se je Ivan nekega dne Suhorčevega Mateja in njegovega čudnega vedenja. Smešne so se mu zdele njegove besede, še bolj smešen pa Matej sam kot Gabrijelin ženin. Vendar se mu je stvar zdela premalenkostna, da bi jo bil takoj povedal sestri.

Bilo je tisto soboto popoldne, ko je prišel pozneje snubit — pa zares — Suhorčev Matej. Gabrijela je nekaj pospravljala v Ivanovi spalnici. On se je z nasmehom na ustnicah obrnil k njej skozi vrata in ji zaklical: „Tudi Suhorčev Matej bi te rad, če ga maraš. Oni dan se mi je razodel.“

II.

Národna.

Tisto nedeljo potem ni nikdo videl Suhorčevega Mateja. Glave ni pokazal izpod strehe, tako ga je bilo sram. Oh, oh, pa tako včasih oči varajo človeka! Kdo bi si bil mislil? Vse se mu je zdelo že pripravljeno, Gabrijeli je bral kar z obraza, da komaj čaka njegove snubitve. Kako vestno je hotela vse vedeti, kakšna je hiša, je-li so res tako urejene sobe, ali se rado kadi v kuhinji, in pa če je napravil peč tudi v spalnici. Kdo bi ne bil vesel takih vprašanj, in kdo se jih je bolj veselil kot Matej? Predobro je vedel, zakaj dela ona tako. Vsak človek namreč rad zve naprej, kakšno bode tam, kamor ima priti. Celo zastran perila ga je izpraševala.

Oh, oh, sedaj pa taka sramota! Da ni prej vedel, da ni prej vedel!

Ona je ploskala z rokama, in se mu smejala, kakor da posluša Čebularjevega Janeza, kateremu se obračajo v glavi vsa kolesca in menda jedno preveč. Mari je on, bivši postajevodja, zaslužni penzijonist in posestnik v Hrastju, Čebularjev Janez? On, Matej Volk, ki je videl mnogo sveta in ga tudi izkusil mnogo, on, da bi prenašal tako ponižanje? Nekaj je zaslužil in nekaj prihranil. Tudi najhujši njegov sovražnik mora reči, da je on v Hrastju najbogatejši mož. Petdesetak nosi lahko noč in dan v žepu, če hoče — njegova sestra Barba. Petdesetak, to v sedanjih piškavih časih ni malo.

Da, in celo Ivan, ki mu je nekoč sestro že skoro na pol obljubil, smejal se je in ga tolažil, da mu bode pomagal drugod izbrati nevesto, Gabrijela — škoda! — je itak že oddana. To je bilo Mateju tako, kakor bi spustil nanj mrzel curek v najhujši vročini. Oddana? In vendar niso hoteli povedati: kam. Morda ni on tega vreden?

Vzprejeli so ga sicer še še, kakor se spodobi. Tudi so peljali njega in njegova dva možaka v odlično sobo, kjer mora človek že nekoliko gledati, kani stopa, ali Mateju se je zdela njegova stanica lepša. Seveda, vsakdo hvali svoje. Toda nocoj ni utegnil mnogo primerjati, celo piti se mu ni ljubilo, dasi je rdeča vremščina tako prijetno ščegetala po vonjalu. Urezal si je kruha, del ga nekoliko v usta, naprej ga je spravil le s težavo. Vsled presenečenja mu je nedostajalo celo potrebne sline. Možakoma, ki sta prišla ž njim, ni bilo treba dvakrat reči, naj jesta in pijeta. Šlo jima je kakor za stavo. In končni uspeh snubitve smemo napraviti tako, da sta bila onadva še najbolj zadovoljna.

Matej se nikakor ni mogel privaditi misli, da odslej ne bode mogel več smatrati cvetoče Gabrijele kot cvetko, njemu razcvetelo. Oh, ta je hudo! Oči so ga varale!

Nedeljo in še dva dni potem ga ni bilo na piano, četrti dan je še le prilezel na hišni prag, in prve človek, ki ga je pozdravil, bil je Lah Menigo. Vse ji bil ovedel o Matejevi nesreči.

„Kako je, kako, šior paron?“ vpraša ga in pomežikuje hudomušno.

— Mnogo bolje bi bilo lahko, vedite mojster!

„Slišal sem že nekaj. Nesreča, kaj, corpo di bacco. Oni Korenčan, maledetto „

— Jaz sam ne vem, kdo je grajal.

„E, čujte, mio caro! Korenčan ga je diavolo, kudič. Poznam ga že več kot dvajset let, la me capissi!“

— Ko bi ga mogel, jaz bi ga - rotil se je Matej.

Tedaj stopi Lah bliže njega ter mu pošepne na uho: „Če plačate, pa vam pomagam. Midva ga ugonobiva, oba ugonobiva, starega in mladega, potem naj pa imajo ti mangiandi“.

— Kaj pravite? Kaj? hiti Matej in potegne Laha za seboj v hišo.

„No, no, potrpite malo, šior Mateo! Vse se zmeniva, najprej pa ono, koliko mi boste dali.“ Šla sta v zgornjo sobo, Matej je ukazal prinesti polič vina in zaklenil duri. Sedla sta k mizi in se menila dolgo dolgo časa. Barba je že godrnjala, češ: Kaj se Lah zopet valja okoli naše hiše! Zaslužil je lepih novcev prošlo poletje, sedaj pa sama ne vem, kaj bi rad. Še h kosilu ga bo treba povabiti. Ti prebiti Menigo! — Tako je vzdihovala, v resnici ji je bilo pa le hudo, ker ni mogla k njima, da bi zvedela, o čem ukrepata.

Nekega večera pozneje so mirno šumljali bistre Reke valovi in mirno so se pomikali drug za drugim vedno bliže in bliže nenasitnemu in nedoumnemu zrljlu Škocijanske Jame, kakor se človek nevede čestokfat hladnokrvno bliža lastni pogubi.

Bila je tiha, jasna jesenska noč, ko nas spominja veneča narava na življenje dobrodušnega starčka, ki zadovoljno gladi zlate lasce svojim unukom, dobro si v svesti, da je vsak trenotek bliže oni uri, ko se jim bo moral umakniti in se bo ločil od njih za vedno.

Pri Lesarju je snubil Korenčan. Dobro jim je bilo. Tudi Gabrijela je bila vesela kakor menda še nikdar, dasi ni kazala svoje radosti. A natančnejši opazovavec bi bil takoj uganil, da ji pogled prav rad skrivaj uhaja na mladega Korenčana. Tudi Suhorčev Matej je sedel oni dan na istem mestu, ali ondaj se je Gabrijela samo smejala. Kolika prememba, tedaj in sedaj! Danes je vesela, da bi objela ves svet, saj vidi pred seboj se uresničujočo najsrčnejšo željo. Res, da se s tem porajajo tudi že nove skrbi — takšen je življenja tek — a kaj so resne skrbi lahkoživi mladosti! Kakor lahkonoga srnica se je sukala nocoj srečna nevesta okoli dragih gostov.

„Torej kdaj bomo zavezali?“ vprašal je stari Korenčan.

„Kadar vam drago“, de ponosno Ivan.

„Gabrijela, saj boš ti odločila to-le stvar“, rekel je Josip. O tej priložnosti je prvič „tikal“ svojo zaročenko.

„Pa ti odloči!“ zavrne dekle v zadregi.

„Po tem načinu ne nehamo nikdar“, seže v besedo stari Luka, videč, da se je sin zopet zaupno obrnil k njemu, kakor hoteč reči: „Oče, prosim vas, recite vi!“

„Takoj po sv. Martinu mora biti“, zavpije Korenčan in udari s pestjo po mizi. Vino se ga je namreč že prijelo nekoliko, in nevesta mu je ugajala. Ivan je potrdil to določbo malone molče. Ni se hotel kazati, da mu je morda kaj na tem, če je prej ali slej. Kar ima na hišo priti, pridi danes ali jutri. Lesarju se hlače ne tresejo za par tisočakov. To se bo že kako prebilo, dasi prihajajo zelo jalovi časi v deželo. Neka stvar ga je pa vendar strašila, namreč ta, kaj potem, če vpraša Korenčan takoj za sestrino doto; a njegov strah je bil zaman.

Pozno v noči se je poslavljal Korenčan s svojimi prijatelji, odhajaje v Bistrico. Kako ljubeznivo, kako prisrčno je bilo slovo! Človek bi dejal: ti ljudje so prav rojeni za skupno življenje. V tem času je pa nekdo ogledoval vso to družbo izpod grmovja ob cesti kraj hiše in mislil vse drugače, kakor je mislila pred njim razhajajoča se družba. Bil je Matej. Skrb, strah in morda še kak drug črv so bili, da ga poleg jezične in vedno pikajoče ga Barbe niso pustili na miru spati doma v Hrastju. Kar zavohal je, da se danes nekaj snuje pri Lesarju. Prišel je bliže in, ker si ni upal več v hišo, skril se v grmovje in tu preslonel britke ure.

V Lesarjevi hiši je zavladal mir. Luči so ugasnile in jednolična svetloba prvega krajca lune je dobila tu svoje pravice. Prisvetila je celo v spalnico Gabrijeli in nežno poljubila nje rožne ustnice, ki so šepetale Bogu in Mariji hvalo za nocojšnji večer, za nocojšnjo noč. Lahki san jo je zazibal kakor odmev daljne godbe v sladko spanje.

Matej je krčil pesti in z zobmi škrtal kakor besen, ko se je zavedel žalostnega položaja. Strast ga je tako prevzela, da bi bil stri vse, svet in samega sebe, ko bi bil dovolj močan. Tudi Korenčana bi stri, o njega še najraje! S takimi praznimi sklepi v srcu se je splazil na cesto in dalje proti mostu, ki je čez Reko v Hrastje. Diven pogled je od tukaj na mirno tekočo vodo in po vsem Lesarjevem posestvu. Lunin svit je odseval iz tisočerih valčkov Mateju v lice, nebeški mir je kraljeval v naravi. Le v mlinu je jednakomerno ropotal klepetec. Na mostu je stal Matej delj časa, jezno je gledal na Lesarjevo hišo in slednjič zarentačil ter zamahnil z roko:

„Nesrečno gnezdo! Jaz ti že pokažem, jaz in pa moj prijatelj Menigo. Strta bo ošabnost tvoja, strt bo tvoj gosposki greben. Tedaj bi bil morda zopet dober Suhorčev Matej, a ne bode ga blizu!“

Nemo je odmevala Matejeva grožnja z bregov in temnih jelš, in nihče ga ni slišal. Mlinarja je glušil klepetec in ropotanje lesenega ogroda, Ivan je mislil o tem, da se bode treba, ko odide sestra, tudi njemu ozreti kam po novo gospodinjo, Gabrijela je pa počivala v sladki istini svoje sedanje sreče.

Minili so potem nekateri dnevi. Suhorčeva Barba je zopet zbirala svojo „kramo“ za kupčijo v Trst. Ljudje so se čudili, da se je zopet lotila tega posla, saj ga je opuščala že več let. Po vsej košanski fari in tudi še dalje se je tedaj razglasila novica, da se bo zopet začela preiskava zastran rajnega Lesarja. Dobili so baje že pravega zločinca, a prijeli ga še niso, ker bi bilo preveč hrupa. Tako je pripovedovala Barba povsod in vsakemu, da je le hotel poslušati.

Res je bil Matej že napravil ovadbo pri bistriškem sodišču z Menigovo izjavo, ki je bila blizu taka-le: „Okoli devete ure zvečer dne .... sem slišal na tržaški cesti, proti kateri sem šel po bližnjici, obupen krik. Bil sem oddaljen od onega mesta, kakor sem se letos prepričal sam, le dobrih tristo korakov. Prišel sem po tihem bliže ter videl na tleh ležečega človeka, kateremu je nekdo prav skrbno preiskaval žepe. Kdo je bil, vem prav dobro, saj sem bil prav tik njega; njegovo ime pa objavim samo sl. c. kr. sodišču. Tedaj povem tudi zvezo dogodkov, ki mi doslej ni dala mirovati, dokler nisem dal zapisati te ovadbe“.

Naglo kakor požar se je širila potem novica, da je Luka Korenčan že v preiskavi, ker je on zločinec. Tiste dni se je ustavil sedaj ta, sedaj oni pri Lesarju in vprašal, če je res Korenčan že zaprt. Ženske v mlinu, čakajoče melje, pripovedovale so že o različnih strahovih, katere so videli potniki na omenjenem mestu. Prav isto se je godilo v Bistrici. Možje iz one dobe so zopet pogrevali razne dogodbice iz časov, ko so zidali železnico. Marsikdo se je spomnil tudi kodravega Laha Meniga, kateri je odšel nekega večera nagloma domov. Kmalu potem je prišel za njim tudi sin Batista. Proklinjal je Kranjce, svojo neumnost in svojo nesrečo.

Če sta se ustavili pred Korenčanovo hišo le dve ženici, ki sta se vračali z vodo domov, sklepali sta roke in boječe se ozirali v hišna okna, kakor da sta do živega prepričani, kakšen vrag biva pod tem negodnim krovom. Obdelovale so novopečeno novico na vse strani, dokler so se mogle še česa domišljati, kar bi bilo v zvezi s Korenčanom; le tega se skrbne babnice niso domislile, da drže posodo z vodo na glavi, tako so se zaverovale v imenitnost pomenka. Moški so postajali v senci košatih kostanjev sredi trga, tožili o lažnivem sedanjem svetu ter ugibali, za koliko se je tedaj pomnožilo Korenčanovo imetje. Potem ni čuda, če so pri Lesarju in Korenčanu s strahom in bojaznijo poslušali različne govorice. Nikdo ni več dvomil, da se nekaj zbira proti njim, le stari Luka se je zadovoljno pogladil včasih po trebuhu in udaril na junaške prsi, rekoč: „Ne bodo me ne! Pravica mora zmagati!“

Josip je svetoval očetu, da bi te neverjetnosti zadušil v kali ali pa trosivce takih nezmisli izročil sodišču, da dožene ž njimi, kar in kakor zaslužijo.

„Pa s takimi nesnagami da bi se mazal?“ čudil se je Luka in nikamor se ni genil.

Bilo je popoldne pred vsemi Svetimi. Luka Korenčan se je vrnil plašen in razburjen iz sodiškega poslopja. Stiskal je pesti ter jezno gledal okoli sebe. Nikdar si ni mislil, da ga bodo vjeli tako na lahkem v mrežo raznih kazenskih določeb, katerim se nikakor ni mogel izogniti. Če bi imel samo jedno pričo, da, če bi jo imel! — A sedaj vsa določila in ves svet, tako se mu zdi, govori proti njemu. To je bil prvi dan v njegovem življenju, o katerem je rekel, da bi bilo bolje, ko bi ne videl njegovega jutra.

Josip je slutil, da so se začeli tudi zanj in za Gabrijelo otožni dnevi strašne negotovosti. Skrilo se je prijazno solnce njune sreče, skrilo za temne oblake.

Drugi dan popoldne se je napotil vsakdo na grobe svojih rajnkih, da pomoli za pokoj njihovim dušam. Tudi Gabrijela in Ivan sta se mudila na košanskem pokopališču. Saj počivajo tu njima v rani mladosti pomrli bratje in sestre, tu počivata oče in mati. Bili so in ni jih več med nami, a njihov spomin, spomin dragih rajnkih, živi še med nami, a lepši in vzvišenejši kot nekdaj.

Goreče in iskreno je molila Gabrijela na grobu prerano umrlega očeta, in naglo se je utrinjala solza za solzo iz njenih oči. Vse je namreč zvedela, kaj se je zgodilo s Korenčanom, a ona in brat sta prepričana, da je stari Luka nedolžen. Obema je bilo žal obče spoštovanega moža. Otožno je zrla v nemi grob in obšla jo je čudna misel, drzna želja: ko bi oče hotel sam razodeti, če je res, kar trosijo ljudje o Korenčanu! Komaj se je zavedela nespametne težnje, prestrašila se je in še gorkeje razjokala. Toda zaman jadikovanje! Pravica hodi po svojih lastnih potih; mrtve pa pustimo na miru!

Ivan ni niti slutil, kakšne bolesti prestaja sedaj sestra; vedel je sicer vse, a smatral je tudi vse z nekega stališča, da bi bil lahko rekel: kaj je meni Korenčan, kaj mi je ves svet? Jaz sem Lesar, in s tem je vse povedano. — Različna so bila torej čutila, ki so njemu prevevala srce na grobju, zelo različna od onih, ki so pretresala dušo Gabrijeli. Različni ljudje z različnimi srci. Saj še listi na drevesu niso jednaki.

S pokopališča sta se kmalu vrnila domov. Ona je bila bleda in prepadena. Morda je to tudi nekoliko provzročala črna obleka. Oči so otožno zrle v svet. Kako lep ji je bil nedavno ta svet! Danes se mora stvar dognati. Ivan je namreč že med tednom naročil Lahu Menigu, naj pride nocoj proti večeru k njemu in naravnost pove, kar mu je znano o poboju rajnega očeta.

Mrak je objel zemljo, večerni zvon se je oglasil in hladen veter je potegnil ob Reki. Tedaj je prišel Menigo k Lesarju.

Čudno so ga vzprejeli. Gabrijela je videla v njem kalivca svoje sreče, vernega tovariša in pomočnika Suhorčevega Mateja iz Hrastja. In vendar ji je govoril notranji glas, da ji je dolžnost poslušati njegov odgovor: hudobnež, ki je kriv rane smrti njenega očeta, mora pasti v roke pravici, kaznovan mora biti.

Ivan je sodil, da je vsemu temu kriv Matej, čegar denar uporablja njegova sestra, da se maščuje za bratov neuspeh pri snubitvi. Za Boga! mislil si je mladenič in se zgrozil nad človeško samovoljo. Srca se vendar ne morejo tako siliti in pariti, kakor komu bolje kaže. Še živine cesto ni mogoče tako vprezati, kakor kdo hoče. Ivan je pomislil na Matejevo vedenje v prošlem poletju, in marsikaj mu je bilo jasneje. Očividno je, da je nameraval nekaj važnega. Zakaj je zidal in se hvalil s svojim imetjem in zidališčem, posebno ko je bila navzoča Gabrijela!

O takem razmišljevanju mu je Barba vedno bolj izginjala z obzorja. V njem je dozorel slednjič ta-le sklep: Mateju se je zadnjikrat in sicer z najhujšo silo vzbudila misel p ženitvi. Hotel jo je vsekako oživotvoriti, in pri tem mu je bila Barba slaba svetovavka. V posebni sobi je sedel Lah za mizo in mirno čakal, kaj ga bodo vprašali. Dobro mu je bilo znano, da ga Ivan ni poklical v hišo vsled posebne prijaznosti; ustrašil se pa vendar ni. Zakaj neki? Kar mu je znano, to pove sedaj, in to je povedal tudi pri sodišču in pripravljen je potrditi s prisego. Matej mu je dal za to nekaj lepili novcev, da je stvar objavil. Letos ima Menigo na Slovenskem posebno srečo.

Dolgo je sedel za mizo in dolgo pripovedoval. Dasi mu je tekel slovenski jezik precej gladko, vendar se mu je cesto zadeval med soglasniki, da je milo vzdihnil, spomnivši se svoje mehke materinske govorice. Tedaj je pa segel po kupici in močil grlo z dišečo „vremščino“.

Strmé sta ga poslušala Ivan in Gabrijela.

To pripovedovanje je čitatelju že deloma znano, zato se ga bomo dotaknili le toliko, kar ga je v neposrednji dotiki s povestjo. O zidanju železnice je delal Menigo najprej pri Tomažiču, pozneje pri Lesarju. Menigo je najprej pravil svoje razmere s Tomažičem. Tomažič je rodom Bistričan. Pokojni Lesar mu je bil velik prijatelj. Rada sta najemala skupno dela pri železnici. O prepiru med njima ni bilo nikoli slišati. — Po očetu je podedoval Peter Tomažič precejšnje bogastvo, a nikake izobraženosti. To si je pridobil pozneje, kolikor je sploh mogel, z lastnim trudom večinoma sam. Kot pravi „papirni črv“ zgrizel in prebral je vse, karkoli je bilo podobno slovenski ali nemški knjigi, bodi že take ali take vsebine. Najraje se je bavil s potopisi in elektriko. „Vesoljnost je samo jeden električen stroj, vsak človek za-se pa zmanjšan strojček vesoljnosti“. Na tej podlagi je potem sodil svet, kolikor ga je namreč mogel spraviti v tesne meje svojega sostava. Francoskega pisatelja Verne-ja „Pot na mesec“ mu je bilo nedosežno delo, imajoče za podlago temeljita preračunanja. Zdelo se mu je celo verjetno, in gorje onemu, ki bi mu oporekal. Zato so ga imeli včasih za čudaka.

Rad je pripovedoval svoje znanje delavcem, a ti so ga le bore malo umeli, norce so pa brili o njegovih pojmih vselej, ko ga ni bilo zraven.

„Tomažič se je vrnil z lune“, govorili so, ko je prihajal k njim.

„Da bi te telegraf odnesel!“ sikal je ta in oni, če se je mož le predolgo sukal okoli njih.

„Elektrika ga je ubila“, uganili so delavci, ko ga ni bilo po celi dan blizu. — Sploh pa Tomažič ni slab človek. Živi po svojem prepričanju za električne ideale in — svoje denarje.

Tri dni pred znano nesrečno nočjo za Lesarjevo hišo sta se sprla po stari navadi Korenčan in Lesar. Sodili so, da je moral biti vzrok temu neki Hraščan, ki se je pisal menda za Suhorca. Tega je Lesar zapodil prejšnji dan — Menigo se je spominjal še prav dobro — zaradi malomarnosti pri delu in pa zastran podpihovanja drugih delavcev. Hudo se mu je postavil Suhorec po robu in kazal zobe kot razdražen pes, a zbežati je moral, ko se je Lesar zapodil proti njemu. Potem je šel Suhorec na delo h Korenčanu, ki ga je res tudi vzprejel, a samo za tisti dan. Zvečer sta se dobila z Lesarjem v delavski gostilni in se prav pošteno sporekla zastran njega. Drugi dan je šel Suhorec s trebuhom za kruhom. Tovarišem je rekel, da gre na Hrvaško, kjer misli ostati več let. Kdo se bo kosal z domačimi sitneži! Poslovil se je pri tem in onem, povedal ženi naslov, kam naj mu piše, in izginil je. Lahko so ga pogrešali pri železnici.

„Ono popoldne“, pripovedoval je Menigo, „ko sem delal zadnji dan na cesti, bil sem zamišljen in močno žalosten. Slutil sem, da me čaka kaj hudega. Zvečer dobim res naznanilo, da mi je žena za smrt bolna, in pa da moram takoj k njej. Ker nisem dobil Lesarja v lopi, da bi mi izplačal dnino, moral sem mu nasproti na drugi konec ceste pod Št. Peter. Srečal sem ga že na potu ter mu razložil svojo žalost. Pograbil sem nekaj obleke in hitel proti Trstu. Temna je bila noč in skrbelo me je, kako pribredem po bližnjici do velike ceste. Lomastil sem srečno naprej, in le nekaj korakov je bilo še skozi grmovje pri vodi, pa bi bil na trdih tleh. Tedaj slišim na cesti krik: „O, j—o—oj!“ in nič več; glas je pojemal, kakor da mu je nestajalo sape. Poznal sem, da je to Lesar. Stopim bliže in vidim Korenčana, ko mu preiskuje žepe na tleh.

„Menigo, vi lažete!“ vzkliknila sta brat in sestra.

— Ma, no per bacco!“ odreže se Lah.

„Kako ne? Saj je Korenčan sam pritekel k nam naznanit žalostno novico“.

— Ali je to čudno, per dio, ko je dobro vedel, da mu pokojni vaš papa ne uide več. Ivan je nezaupno pogledal sestro, ki se je naslonila na steno in ihtela.

„Zakaj pa niste vi tedaj objavili sodišču ali nam nesreče?“

— Mudilo se mi je domov. Tudi nisem mislil, da bo tako hudo. Pozneje pa nisem bil več v teh krajih, nihče mi ni naznanil smrti vašega očeta, in ostalo je, dasi gotovo bi jaz ne bil molčal.

Ivan in Gabrijela sta zrla nemo drug drugega. V sobi je nastal oni strašni molk, ki pritiska na srce s tako težo kot svinec, kar pomeni splošno potrtost. Menigo je še nekoliko posedel za mizo, pozibal se na desno in levo, uredil pod nosom osivele brke, potegnil tudi za muho na bradi ter popil zadnje kaplje vina. Spoznavši, da je dobro opravil svoj posel, vstal je, poslovil se lahkotno in prijazno, kar znajo samo Lahi, ter odšel.

Ondaj so odpro vrata sosednje sobe, in domačima dvema se pridruži Josip Korenčan. Skrivaj je namreč poslušal Menigovo izpoved. Bled kakor zid ni si tipal ziniti besede. Nekoliko trenotkov molče vsi trije, potem se oglasi Ivan, rekoč:

— Nisem še popolnoma prepričan, da je vse res tako, kakor je pravil mož, a kdor sodi stvar le površno, verjame to, kar je povedal, in verjame tudi ono, kar so še ljudje dodali iz lastne domišljije. Tako površno sodi svet. Moj dragi Josip! Rad sem te imel, spoštujem te še sedaj, toda —“

„Ivan!“ zavpije sestra in objame brata okoli vratu.

„Ivan, počakaj!“ V tem hipu stopi v sobo stari Korenčan zasopljen in prepaden. Gledal je sedaj tega, sedaj onega, a beseda mu ni mogla iz grla. Zdelo se mu je, kaj se je vršilo med temi tremi. Vsi so slutili, da jih je nocoj pritirala skupaj neka posebna, kruta sila, zakaj nikakor se niso mogli zjediniti, da bi se skupno pogovorili. Vsakdo si je želel biti čim preje sam.

Čudno sta se domača ozirala na starega Korenčana, boječe ju je pogledoval ta, kakor bi hotel reči: kaj neki sem vama učinil, otroka moja?

Josip je bil najžalostneji. Njemu so ravnokar minili trenotki vzeli Gabrijelo in ž njo vse na svetu. Samo ta misel mu je objela srce, dočim so drugim razjedali dušo še drugačni neljubi spomini ...

„Ali veruješ, da je moj oče nedolžen?“ vprašal je Ivana proseče.

— Da, za svojo osebo verujem; ali kaj poreko ljudje? Pameten si in pomisli, kako prav je to, da se je stvar začela sedaj; bolje sedaj kot prepozno.

Josip ga je dobro umel. Jasno mu je bilo, da govori Ivan s svojega stališča prav, zakaj kako bi vplivalo na srce vsakega človeka, ko bi slišal: vzela je sina, čegar oče je bil morivec njenega očeta! Toda ljubezen in živo prepričanje o očetovi nedolžnosti nista pustila v njegovem srcu prostora drugačnim mislim.

„Moj oče je nedolžen!“ vpil je Josip skoraj obupno, „nedolžen, tudi če misli ves svet drugače“.

— Gospod Lesar! začel je stari Korenčan s svojim nizkim, a tresočim glasom, ko bi bil kriv samo za las, ne bi me bilo danes tukaj. O, ko bi mogel govoriti o moji poštenosti vaš pokojni oče! ... Starca je zmogla bolest. Obmolknil je in ihtel.

Lahna sapa je vlekla skozi jelševe veje ob Reki, ko sta se oče in sin molče vozila proti domu. Bil je hladen večer, a tih ko grob. Z vseh strani so jima udarjali na uho otožno ječeči glasovi zvonov. Josipu se je zdelo, da zvonovi spremljajo njegovo bolest; Korenčan je pa mislil sam o sebi, o svojih zmedenih razmerah, jezil se je na ljudi, ki so tako zlobni, jezil na ta kraj, na vso dolino in na ves svet.

Popolnoma neuspelo sporazumljenje je bilo vzrok, da sta prišla slabe volje že pozno po noči domov. Zvonovi „za duše v vicah“ so utihnili in tema je bilo povsod, le na pokopališču so še ugasovale lučice, katere je tja postavila dobrotna roka.

Povsem drugačen večer so imeli tedaj pri Suhorcu v Hrastju. Bila sta z Barbo sama v lepo izdelani hiši, po dnevi je bil pri njiju dostikrat Menigo, ki se je letos nenavadno dolgo mudil v slovenskih krajih.

Barba je sedela na nizkem stoku poleg ognja, katerega je pridno netila, da se je nekoliko svetilo v kuhinji; Matej se je pa naslonil na klop za ognjiščem, glavo je podprl z levico, v desni je držal pipo dolgocevko ter vlekel iz nje velike oblake dima. Jedno nogo je prav zložno stegnil po klopi, drugo je imel na tleh. Kadar je zaplapolal ogenj, da se je v njegovem svitu grdo zarezal Barbin obraz, pogledal jo je Matej, in reči moramo, da ne milostljivo, a rekel ni nič. Že delj časa namreč postaja on otožno po vasi, poveša glavo in govori le malo. Pa ne da bi kdo mislil kaj zastran ženitve. V silnem šumu drugih skrbi, kamor ga je zanesel vrtinec življenja, pozabil je skoraj na snubitev, pozabil Gabrijelo ali svojega lepega denarja, ki ga je zabil po Barbinem svetu v novo hišo, tega ni pozabil. In kakor kažejo stvari sedaj, videl ga bo težko več v svojem življenju.

Poslušajmo pogovor! Barba ga pogleda in pravi: „Danes mi je Gašper zopet poslal denarjev, mnogo jih je poslal“.

— Pa kaj to govoriš? Ali ni prav, če ti jih je poslal? obregnil se je Matej, ker je ravnokar mislil o svojem izgubljenem kapitalu.

„Seveda je prav; ali jaz mislim, da bi ne bilo prav, ko bi jih pustila mrtve. Treba bode še kaj kupiti. Čudim se, kje zasluži toliko. Glej, in tukaj ga niso marali, pa koliko je že poslal domov!“

Vse to Mateja ni vzdramilo. Ker je že predolgo molčal, da je Barba obupala na odgovor, vprašala ga je: „No, kaj misliš ti?“

— Hm! Menda ne krade. „I, saj veš, da ne, Bog nas varuj!“ čudi se ona. Potem jih mora zaslužiti, drugačne poti ni, deje Matej malomarno in kadi kakor prej. Zato ga izkuša Barba vzdramiti po zvijači, rekoč: „Ali se misliš še ženiti?“

— Ti in ženitev pojdita rakom žvižgat! Nisem več za to!

„Stavim, da bi Gabrijelo vzel še danes, ko bi te marala. Kaj ne da, Matej?“

— Prav rad.

„To sem hotela zvedeti iz tebe. Ha, ha! Mari se ti blede? Ali ne pojmiš, da si ji prav ti skalil srečo s Korenčanom, pa da ti bode za to še hvaležna! Morda bi hotel, da bi se zato še zaljubila v tebe. Ne budali, ko si lahko pameten, če hočeš!“

V tem je Matej pošteno sedel na klop in pazno poslušal Barbo, ki ga je zadela s svojim zbadanjem prav v srce.

„Gašper se vrne pomladi domov, kakor je pisal danes, in zložno bomo živeli kot prava rojena gospoda, le nekaj zemljišča morava midva še dokupiti.“

Matej je nekaj mencal, kakor bi pritrjeval, a misli so mu zopet ušle drugam.

„Sosedov vrt je na prodaj, prav našega se dotika. Kaj, ko bi tega kupila? Za gotov denar ga bo rad dal. Slišala sem, da ga ceni precej drago. Vsega sicer ne zmorem sama, a nekaj upam, bodeš priložil ti. Saj je itak vse tvoje.“

— Barba, reče Matej naglo, kakor da je ravnokar zapodil muho z nosa, — moj denar povsod in vedno potrebuješ kakor za neko „zabelo“ ali srečen „žegen“. Nič več nimam in nič več ti ne dam, moj ostane le denar, ki sem ga zapravil za te-le zidove. To pomni, in kupuj ali prodajaj, karkoli ti drago, a brez mene in mojega „žegna“!

To je Barbo vendar nekoliko presenetilo. „Ne huduj se, Matej! Vse to vem jaz dobro in tudi Gašperju je znano. Ko se vrne, tedaj si lahko zagotoviš svoj dolg na našem posestvu ali pa potegneš denarje.“

Te besede so ga nekoliko utešile, dasi ne popolnoma, ker mu je srce viselo na denarju več kot na vsem drugem svetu.

Tajinstveni mir je ogrnil zemljo, nebeški sel pa je objel v sladko spanje mnogo srečnih src. A tudi trpinom je on najboljši prijatelj, tudi nesrečna srca dobe v njegovem objemu krepilo. Matej se je stegnil nocoj po postelji, zaril prste v redke, posivele lase in računal, koliko je že potrosil in čemu je potrosil. Do konca vendar ni mogel s svojimi mislimi. Poljubil ga je blaženi znanec — božji sel in ga prestavil v one srečne višave, kjer ni neusmiljenih ljudi, kjer ni varajočih duš, kjer ni njegove sestre Barbe. Matej je spal trdno.

III.

Drugo jutro je solnce prijazno pozdravilo bistriško dolino. Najprej je na severo-zahodu zardel sivi Nanos, potem ogoljena Vremščica, pozneje je pogledal iz nočnega mraka Prem s svojim mogočnim starim gradom, za njim hribovje ob primorski meji, in slednjič je pogledalo solnce tudi v dolino.

Blizu tam v onem kotu, kjer bruha voda Bistrica izpod daljnega Snežnika ter divje šumi skozi trg, goneč mline in pile, bilo je v minilih časih vse drugačno življenje. Mlini po šest, sedem, tudi po devet tečajev so tekli noč in dan, prav tako je tudi pela pila jednakomerno svoj: groš, groš, groš. Lesa je bilo več kot danes, promet tudi večji kot sedaj, ljudje so zaslužili mnogo, pridelali mnogo in tudi potrebovali so mnogo; mlinarjem in Žagarjem pa je bila dokaj prijetna zabava, spravljati lepo se množeče zaslužke na kup. Da, bili so to časi, kakršnih ne bode več. Sedanja piškava doba nam itak ne obeta drugega kot novo orožje, nove razbojnike in nove davke. Koliko je vrgla vožnja na Reko in Trst! Vse gostilne bile so polne po dnevi in po noči. Le kdor je sam vozaril in sam izkusil, zna prav povedati, kakšno življenje je cvetelo in kakšni zaslužki so bili tedaj ob velikih cestah. Tedaj — tako trde zvedenci — bila je za Bistrico zlata doba. Saj se je pa tudi ondaj trg razvil kakor malokdaj prej. V Bistrici so hiše kot male palače — znamenje nekdanjega blagostanja.

V tem kraju, prav poleg vode stoji Korenčanov dom, visoko, starinsko večnadstropno poslopje z velikimi okni nad Bistrico in na ozko ulico. Človek, hodeč po teh krajih, domisli se nehote, kakšne so beneške „contrade“. Na vodi je Korenčanov mlin in žaga. Vse se še obrača in dela kot nekdaj, in tudi starega bogastva je ostalo še obilo. Korenčan ni bil razsipen. Zato gleda mladi Josip lahko brez skrbi v bodočnost. Toda njegovo srce vendar mučijo skrbi, katerih se mu ni mogoče iznebiti z bogastvom, marveč z dokazi, da je njegov oče res nedolžen. In teh dokazov ni.

Luka Korenčan je res hotel biti po svojem narodnostnem prepričanju Kranjec, a to moramo povedati — čast, komur čast — da je ohranil v svojem mišljenju in dejanju poleg kranjskega imena tudi staro kranjsko poštenost. Ta čut se je skrbneje hranil v družini, kot varujejo plemenite obitelji čast svojega grba. Družinska čast mora ostati brez madeža.

Nenavadno zgodaj je vstal danes Josip Korenčan. Odprl je okno svoje spalnice ter se naslonil s komolci na blazino, da se navžije svežega jutranjega zraka. Gledal je tja, kjer izvira Bistrica. Kako vstrajno, kako živahno vre izpod zemlje, iz žive skale! Nad virom se klanjajo jelše in vrbe, še više v strmini gabri in jeseni, tam-le zgoraj na vrhu hribca, Josipu skoro nad samo glavo, pa štiie v nebo razvaline starega gradu nekdaj mogočnih „bistriških gospodov“. Koliko slik, koliko lepih misli in koliko poezije samo v tem pogledu!

Tam v ozadju pa stoji kot mogočen varuh strmi Snežnikov rob trdno kakor žilavost in zvestoba slovenskega rodu!

Josipu so drvile v spominu drugačne misli. Pogostoma se je oziral na levo stran, če se kmalu odpre okno očetove spalnice. Čudil se je, da je oče danes tako na dolgo zadremal, ko je bil navadno prej pri delu kakor sin. Danes mora biti neka izjema. Okna so še prav tako zaprta kakor po noči, kadar vpije trški stražnik v pristnem domačem narečju: „ana po polnoči!“ Seveda, kadar je starček nekoliko boljše volje kot njegovo pusto in prozajično življenje brez ljube „paljenke“, popravi si srednjeveško sulico nekoliko bolj na ramo in zapoje še tisto staro:

Kakor je bil njegov dušni položaj — na dolgo ali na kratko — dobivala je pesem različne izpremembe, zbadljive in hudomušne.

Nocojšnjo noč je poslušal tudi Josip nočnega stražnika in jezil se je nanj in na njegovo hudomušno pevsko umetnost. Do dneva ni zatisnil očesa. Kakor sinu godilo se je tudi staremu Korenčanu. Prišedši domov, naslonil se je na posteljo in premišljal iste stvari kot prej medpotoma od Lesarja do Bistrice. Mislil je uro za uro, mislil tako dolgo, da ga je začela boleti glava. Zmočil je ruto in jo položil na čelo, potem se je pa vrgel oblečen na posteljo in zopet razmotrival svoj mučni položaj. Bil je že velik dan, ko ga je dobil spanec in zazibal v neljube sanje. A narava se nikjer ne ušteje in nikoder ne ljubi skokov ali pa izjem. Tako strogo zahteva svoj davek kot davkarski eksekutor in tudi še huje.

Luka Korenčan je spal delj, kot je mislil. Odbila je sedem ura, njeni udarci so močno odmevali po sobi, on jih ni slišal; oglasil se je potem zvon, kličoč k molitvi, stari Korenčan ni slišal niti zvonjenja; kje je bil še le tedaj njegov spomin. V sanjah je videl preiskovalnega sodnika, slišal grozno obsodbo, videl strašno ječo in čutil pogaženo čast svoje rodovine, čast nekdaj tako čislanih Korenčanov...

Pol ure pozneje potrka Josip na vrata. Oče se vzbudi, mane si oči s pestema obeh rok, zgane se pa vendar še ne. Ko potrka drugič, strese se starec in prestraši, misleč, da so prišli po njega orožniki. Vstane in gre strahoma odpirat.

S sinom sta se ustrašila drug drugega, tako ju je prevzela minila noč. Josip se ustavi poleg vrat, opazuje očeta nekoliko časa molčé, potem pa začne kar brez vseh ovinkov:

„Ljubi oče, ali je to resnica?“

Korenčan pogleda sina začudeno in milovalno ter reče:

— Ali tudi ti dvomiš o moji poštenosti?

Josip premišljuje nekaj trenotkov in de odločno:

„Ne dvomim; ali okoliščine so take, da se težko izognete sumničenju“.

— Moj sin! Tri in šestdeseta zima trka na vrata, kar gledam božje solnce, pet in trideset let sem gospodar v tej hiši. Sklenil sem že veliko kupčij, tudi lepih dobičkov sem prinesel domov od različnih podjetij, včasih seveda izgubo; vzdigni se še danes, pa pojdi do vseh, ki me poznajo, in vprašaj, če nisem bil vedno pošten plačnik, do vinarja natančen vračevavec. Obrni se do onih, ki so trgovali z mojo hišo, ali sem učinil komu za las krivice; vprašaj sosede, ali nismo živeli vedno v najlepši slogi in sporazumnosti; vprašaj moje vrstnike in sošolce, ki poznajo moj značaj in mojega duha, oni naj ti povedo, ali je mogoče, da se meni natveza tako ostudno dejanje.

Oni večer sem iskal pokojnega Lesarja na njegovem domu. Malo dni poprej sva se nekaj sporekla zastran nekega delavca. Zahteval je Andrej, da ga moram vsled podjetniške sloge takoj zapoditi. Jaz sem mu res povedal, da si ne dam zapovedovati, onega potepina sem vendar zapodil. Oni večer sem ga iskal doma, da bi mu podal roko in ga vprašal zastran nekega novega dela pri železnici, a našel ga nisem doma, marveč na cesti, kjer je ležal revež nezavesten, in tudi sem resnično takoj pogledal, če je še duh v njem in pa listnica z denarji v njegovem žepu. Včasih je nosil s seboj velike svote. Mislil sem si takoj: naglo moram naznaniti njegovim ljudem, kaj se je zgodilo, v tem pa pride lahko kak postopač in si prisvoji njegove novce. A moj strah je bil prazen. V njegovih nedrih ni bilo sledu o kakšni listnici. Vendar sem v naglici pustil voz in konja, pozabil na ves svet in stekel naravnost nazaj k Lesarjevim. Niti toliko nisem vedel, da je res pobit. Domnevalo se mi je, da je le slučajno oslabel na poti.

O, kakšna zmešnjava je bila potem pri Lesarjevih! Tudi mene so klicali k sodišču, in povedal sem vse tako kakor sedaj tebi, in če treba danes potrditi s prisego, potrdim takoj.

„Ubogi moj oče!“ vzdihne Josip, „kdo vam ne verjame, a dokazov je premalo, in sodišče sodi po dokazih. Že s samo preiskavo bo omadeževana čast naše hiše. Ta nesrečni sum!“

— Žalibog, da je res tako! Ali misliš, da ne bo zadostovala moja izpoved?

„Težko.“

— Torej bodo iskali še drugih dokazov „za“ ali „proti“ meni?

„Obojih“, dé Josip žalostno, ker je že slutil, kaj teži očeta.

— In mene obdrže v preiskovalnem zaporu?

„Skoraj gotovo, a to še ni najhuje, ni največja nesreča.“

— Kaj pa misliš? vpraša prestrašeni starček, katerega je preiskovalni zapor silno oplašil. — Stari Korenčan v ječi! Ta misel mu je bila živ pekel.

„Utegnejo vas pozvati celo pred porotnike.“

Starec se je prijel za glavo:

— O, moje stare kosti! Nesrečna minuta, ko sem se vozil tam mimo! Kakšna sramota se kopiči nad mojo sivo glavo!“ — Prekrižal je roki na prsih in se zagledal v tla, kakor da vnovič premišljuje svoj strašni položaj. A glava mu je lezla vedno niže na prsi, krčil se je vedno bolj skupaj, kakor bi dremal. Tedaj zavpije Josip prestrašen: „Oče! oče! kaj vam je?“ Oče pogleda, vzdigne glavo, vzravna se in vstane, dobro sluteč, kako malo se mu podaje prazno jadikovanje. Moški ponos se vzbudi v njem in pa zavest, da je pred Bogom njegova vest čista.

— Tukaj sem — rekel je ponosno in se udaril po širokih, prsih, da je zabobnelo kakor v sodu polovnjaku. — Korenčani so bili vedno pošteni. Prej ali slej mora resnica na dan. Karkoli pridi, jaz se ne ganem. Ali ta nesrečni kraj! — In začel je govoriti prezirljivo, o domači deželi, o brezvestnih ljudeh, ki so nevedoma krivi njegove nesreče.

V Nemcih bi bilo vse drugače — rekel je naglo — ali tukaj je smola, kamor se človek obrne. Saj ne pravijo zastonj, da smo Kraševci. Da, Kraševci so res naši ljudje, desetkrat bolj kraški so kot na pravem Krasu. Celo dušo in vest imajo kraško. Ti pa hočeš, da bi se še kdo navduševal za te brežine in za te ljudi, katerim ni sveta čast najbližjega soseda. Brrr ... Vi in vaši Slovenci!

— Zastonj je tolažil Josip očeta, da je drugod tudi tako, naj oče nikar ne razteza nesrečnega slučaja s svojo osebo na ves narod. Vse ni nič pomagalo. Razšla sta se različnih misli kakor že dostikrat.

Kot strela z jasnega neba je zadela tisto popoldne Korenčanovo hišo novica, da mora Josipov oče v preiskovalni zapor. Josip je bil kakor strt, nobeno delo ga ni veselilo, nobena misel mu ni bila več po volji. Preudarjal je samo to, kako bi pomagal nesrečnemu očetu. Posrečilo se mu je toliko že tisto popoldne, da so ga izpustili, ko je obljubil, da se ne gane iz trga.

Ne bomo opisovali, kako se je ta novica obdelovala v trgu, kako so sodili ljudje, saj je ljudska sodba cesto pristranska.

Drugi dan zjutraj je prejel Josip tako-le pismo:

Predragi prijatelj!

S težkim srcem sem se lotil pisanja, a mora biti tako. Nesrečne homatije, katere je menda sam nečisti duh zanesel med naše lepe namere, so krive, da ti moram naznaniti, kar si menda slutil že oni večer pri nas. Tvoje razmere z našo hišo so za sedaj toliko kot uničene. Ostra je ta beseda, toda oprosti, ne morem drugače. Le tožno sem se odločil do tega čina, a javno mnenje velikansko upliva na človeško družbo — saj si že sam cesto govoril o tem — sega celo do nežnih vezi zakonske sreče in uniči jih z neukrotljivo brezozirnostjo.

Čutim, predobro čutim, da sem tebi in Gabrijeli za sedaj napravil krivico. Toda svet sodi po javnosti, zato nisem mogel dobiti drugega loka. Počakaj, da se rešijo neprijetne zadeve. Saj o nedolžnosti tvojega očeta naju nikdo ne dvomi. Gabrijela ti hoče biti celo pomočnica ob iskanju protidokazov; ali svet sodi drugače. Bog daj, da se stvar kmalu in srečno konča, in tedaj te, verjemi mi, z Gabrijelo oba prav srčno vzprejmeva. Dotlej ne obupaj! Pravica je nepremagljiva.

Zdravstvuj!

Ivan Lesar.

Minil je mesec november. Sneg je pobelil bistriško dolino. Zimsko mrtvilo je objelo naravo, nehalo je vsakršno veselje po tratah in livadah. Le vrane imajo o toplih dneh tu svoje posvetovanje. Mnogo mož in mladeničev iz doline je šlo delat na Hrvaško in Ogersko, da se prežive po zimi in prineso spomladi domov kakšen stotak za družino. Daleč, daleč gredo od ljubega doma in vendar gredo radi. Po zimi bi pri nas ne imeli posebnega opravila, Bog pa je nas vse ustvaril za delo. Kdo bi si ne pomagal do boljšega zaslužka in boljšega kruha? Veliko veselje se začne seveda po vaseh, ko se vrnejo spomladi ter pripovedujejo svoje zgode in nezgode, preštevajo žulje na rokah in novce v mošnji.

Sedaj brije mrzla zimska burja. Ledena skorja pokriva vodo, živali iščejo hrane blizu človeških bivališč, sicer je pa tudi po vaseh in trgih začelo drugačno življenje. Samo železniški vlaki in bistriške pile ropočejo jednakomerno kakor po leti.

V Bistrici ni po zimi, da bi rekel, posebnega zimskega življenja. Nekaj malo zabave se začne še le zvečer v čitalniški gostilni, kamor zahajajo uradniki in nekaj odličnih domačinov. Cviček in tarok, biljard in pivo, časniki in gorka peč, to je program za polovico zimskih večerov. In nikakor se ne motimo, da je včasih ljudem po malih trgih prav potrebna kakšna „pikantna“ novica, da se nekoliko izpremeni njihova enoličnost v življenju kakor bore seljakom po vaseh, katerim je „Velika Pratika“ zajedno tudi največji novičar in politični prerok.

Le nekaj dni še, in Božič bo tu. Nocoj je sobota večer, zato je gospoda v čitalniški gostilni zbrana v nekoliko večjem številu in tudi že vsa pri svojem delu. Oglejmo si jih tako po vrsti, kakor zaslužijo po svoji časti in veljavi!

Tam-le v kotu pri okrogli mizici se premika na stolu sodnik, davkar in sodni pristav pri taroku. Šolski vodja je tudi primaknil svoj sedež bliže in kima sedaj jednemu, sedaj drugemu, a že dvakrat mu je zapretil sodnik, žugaje s prstom in energičnim: pssst! Vsi štirje so tako zamišljeni v svoje delo kakor Arhimed v svoje kroge. Tudi naši znanci se prav nič ne zanimajo za ostalo družbo.

Finančni komisar je ravnokar poklical drugo merico ter se nevoljno obrnil od Tomažiča, ki mu je že tretjič začel pripovedovati o nekem najnovejšem poskusu spiritizma, ki ga je bral v spiritistiškem nemškem listu. Ta list ceni namreč Tomažič nad vse drugo na svetu. „Verjemite, gospod komisar“, nadaljeval je mirno svoje pripovedovanje, ne da bi ga bil oni kaj zmotil s svojim neuljudnim vedenjem, „to vse provzročuje galvanizem. Človeški možgani z živčevjem niso drugo kot dobro urejena električna baterija, od koder preprezajo žilice-žice vse dele telesa“.

Tedaj mu je komisar popolnoma obrnil hrbet in puhal svojo smodko tako, da je dim napolnil že dobro polovico sobe. Sodnik je pogledal nekolikokrati, odkod takšen dim, zahrkal je že dvakrat prav močno, v tretje bo pa treba prav gotovo — vrata odpreti.

„Gospod komisar“, vpil je Tomažič še vedno za njim, da so lahko slišali ven na cesto in dvorišče, „elektrika je podlaga vsakemu življenju. O, to je tako zanimiv predmet! Jaz bi noč in dan čital o novih električnih pojavih in izumih. Če hočete, vam lahko tudi posodim —“

Komisar ga ni slišal, opazoval je igravce pri taroku, ne zmenivši se za vse zanimivosti Tomažičeve elektrike. Čakal je še nekaterih znancev, da vržejo jedenkrat ali dvakrat „mariage“, naročil čaj in pušil nekoliko pametneje dogorevajočo smodko. Tedaj se odpro vrata in v sobo stopi davčni kontrolor Jenik, sicer rodom Čeh, kar ga pa ni zaviralo, da je vzredil prav mogočno kozlovsko brado a la Napoleon III. Jenik je čislana oseba v bistriških družbah. Vesel je rad, brez družbe in pijače ne more živeti, a tudi poje rad. Poslednje svojstvo mu daje še največjo slavo. Jenik je namreč jedini tenorist v trgu. Kadar zbere svoje „tiče“ v kvartet, tedaj se mu močno nabreknejo žile na vratu, hvaležno pogleda proti nebu, kri mu sili v glavo kakor puranu, ko vidi rdečo barvo, in tedaj, da, še le tedaj, ko našteje: jedna, dve, tri, zadoni iz njegovega grla težko pričakovani glas, in navdušeno se razlega po sobi:

Polagoma pritegnejo tudi poslušavci vsak po svoji najboljši moči, in v sobi doni kakor v stolni cerkvi, ko so pete litanije. Vsa družba je samo jeden pevski kor. Tedaj kraljuje Jenik.

Nocoj je moral imeti nekaj posebnega za uhom, zakaj nagloma je odložil pokrivalo in suknjo ter se obrnil po sobi tako, da je lahko videl vse in vsi njega ter je rekel:

„Gospoda! Nekaj novega!“ Vsi so radovedno vzdignili glave in jednoglasni „kaj“ je napolnil sobo.

Tedaj pa se obrne Jenik k rdečelični natakarici in v svesti svoje veljave v tem trenotku, poboža jo po licu, za kar mu je bilo plačilo „plosk“ po roki, potem pa reče: „Prosim merico gorkega, Marijanica“.

„No, kaj poveste, kaj?“ vpraša ga davkar, ki je ravnokar potegnil „juda“ pred-se.

„Bil sem na pošti“, pripoveduje prav počasi.

— To vemo vsi, saj bi vas drugod komaj smrt dobila kot pri Ciliki — podraži ga sodnik.

„Prosim, gospod sodnik, to ni res“.

„Če to ni res“, pravi oni, „potem tudi ni res, da veste novico.“

„To pa vem; prišla je brzojavno iz Ljubljane.“

„In sicer —“ dé sodnik ter meša karte.

— Stari Korenčan je oproščen. Prav sedaj je dobil Josip telegrafično naznanilo.

„Oproščen!“ čudi se davkar, sodnik pa reče: sem vedel, da bo tako. Manjkalo je dokazov. Za svojo osebo sem bil vedno in sem še prepričan, da je mož nedolžen, toda vrag ustrezi vsem zavitim paragrafom in še državnemu pravdniku po vrhu“.

„Deset tarokov in pagat ultimo!“ napove sodni pristav, ki je med tem pričel igro, ne zmenivši se za pogovor.

„Ta ima pa srečo!“ čudi se davkar, na tihem nekoliko zakolne in hiti razporejati karte. Tudi sodnika je spravil „pagat“ od boginje Justicije.

Jenika je močno jezilo, da je opravil tako malo s svojo novico. Sedel je v kot k peči ter srebal po malem svoj čaj. Nekaj časa se je pogovarjal s komisarjem, potem je poslušal Tomažičevo hvalo o elektriki, najnovejše resnice iz lista „Der Stein der Weisen“. Neugodnega položaja ga je rešil avskultant, ki je sedel poleg njega. Začela sta o petju.

Pozneje je prišel v sobo tudi Josip Korenčan, kateri že ni bil v družbi blizu dva meseca. Bil je vedrega lica, notranji mir in veselje sta sevala z njegovega obraza. Stol je primaknil k Jeniku, ko mu ta stopi nasproti in reče: „Čestitam, gospod Korenčan!“

„Čestitamo!“ donelo je z vseh strani.

Zahvalivši jih na čestitkah, je sedel in se pomešal v pogovor.

Ker Jeniku njegova tovariša nista pritrdila v vsem, kar je hotel, da bodi res, razgrel ga je pogovor tako, da bi bil kar nocoj, ne oziraje se na prepovedani adventni čas, zakrožil katero glasno, a drugi so ga svarili. Prav nerad se je udal, in Josip je bil pozneje že zadremal v postelji, ko je slišal pod oknom Jenika in avskultanta, ki sta se dokaj glasno pogovarjala, domov odhajaje, in Jeniku menda prejšnja navdušenost ni dala drugače, kakor da je včasih vmes prav glasno kakor kos v večernem mraku zažvižgal: Hej Slovani! Josip se mu je smejal na tihem, dasi mu je rojilo po glavi sto drugih misli, ki so se največ sukale okoli Lesarja in Lesarjeve Gabrijele. Zdaj bo menda imel tudi Ivan zadosti dokazov, hvalo Bogu! Nič več ne bo na potu združitvi z Gabrijelo. V tej sladki nadi je zaspal.

Minil je Božič, novo leto, minili so tudi že sv. Trije Kralji. Luka Korenčan je prejšnji možak, ki se drži svojih opravil, oblastno puha dim iz svoje dolgocevne pipe, govori nemški in zabavlja o domačem kraju, njega prebivavcih in njih navadah. Josip se ne more načuditi, kako je to, da Lesarjevih ni nikogar blizu. Slišal je, da je bil Ivan v tem času že večkrat v trgu, a pri njem se ni oglasil, dasi se je prejšnje čase tako rad kaj pomenil v Korenčanovi hiši.

Bil je temu vzrok Ivanov pogovor s Suhorčevo Barbo.

Prve dni po novem letu je bil mladi Lesar sam v mlinu, ker se je bil mlinar nekaj prehladil in ostal doma. Tedaj je prinesla Barba zmlet četrtinko ajde. Že davno je ni bilo v mlinu, in Ivan se je čudil, da ni koga poslala. Ženska se je ustavila poleg dobrodejnega ognja in začela govoriti o marsičem; polagoma je prišel pogovor tudi na starega Korenčana.

„Ali mislite, da je res nedolžen?“ vpraša in ga pogleda nedolžno s sivimi očmi.

— Gospodje iz sodišča v Ljubljani so rekli tako — deje Ivan, misleč, da bo ženska sedaj mirovala. Ni mu bilo namreč prav, da Barba dreza stvar, ko bi vendar morala molčati. Saj je ona, njen brat in oni Lah, vsi trije so popolnoma propali s svojimi dokazi. Menigo jo je takoj popihal domov zvedevši, da se mu namerjeno maščevanje ni sponeslo. Nekatere priče so govorile celo tako, da je Lahovo maščevalnost lahko vsakdo izprevidel. Tudi Mateja je bilo sram, in Barba sedaj spominja vso zadevo kakor nalašč. Čudno!

„E, da bi gospodje v Ljubljani tako vedeli, kakor vem jaz, ki sem revna ženska, sodili bi drugače!“ pravi Barba tako malomarno, kakor da ji ni nič na tem, če pove, kar ve, ali pa če ne pove.

— No, kaj pa veste? — vpraša Ivan osorno in nestrpno. Najraje bi jo bil zapodil skozi vrata, a pokojni oče ga je čestokrat učil, da bodi z meljaji v mlinu do skrajnosti strpljiv. Ljudi se ne sme odganjati.

„Marsikaj vem.“ — In vi si upate to trditi? — čudi se Ivan. Stvar ga je vendar nekoliko zanimala.

„Prav za gotovo sicer ne vem, a če mi dovolite, da vam povem, sodili bodete po tem tako, kakor sodim jaz. Vedite, da sem jaz že nekaj let na svetu, nekaj sem že izkusila in nekaj videla v naših krajih. Služila sem kot poštena dekla dolgo vrsto let različne gospodinje. Primerilo se mi je marsikaj, česar ne zabim nikoli.“

— No, pa povejte, prosim! — reče Ivan mehko in rahlo.

„Tisto leto, ko so merili železnico, služila sem v Zagorju. V gostilni je bilo sicer dela dovolj, a tudi jela in pila ni primanjkovalo. Nikoli ni bilo bolje za-me. Iz vse okolice gospoda se je shajala k nam. Tudi pokojni vaš oče je bil večkrat v naši gostilni, potem oni gospod s Kaka, o katerem so pravili, da zna delati pesmi, Tomažič, Korenčan in drugi veljaki iz Bistrice so hodili tje poslušat kalškega graščaka. O, kako lepo je govoril! Me ženske smo vedno vzdihovale, kolika škoda je, da ni duhovnik. Tudi pel je lepo, oh, takšen glas! Vaš rajni oče mu je sekundiral, drugi so pa bolj na debelo renčali, le Korenčan se ni nikoli vtikal vmes. Rekli so, da zato ne, ker nima pravega grla, drugi pa so trdili, da hodi v Zagorje samo zaradi igre. Bila je namreč navada, da so potem, ko je odšel gospod s Kalca, pogledali tudi podobice, pa ne božje, hudičeve. Prisedel je k njim oni sloveči Maslo, kateri dobi na vsako igro, samo če hoče, in vrgli so jih, pa metali včasih do belega dne.

Kolikor sem mogla že tedaj spoznati, vaš oče in Korenčan nista bila prijatelja. Pravili so, da sta si bila navskriž zastran neke snubitve tam nekje na Logaškem. One gospodične sicer ni dobil ne ta ne oni, a jeza je ostala, zakaj oni večer — oh, nikoli ga ne zabim! — bila sta oba razdražena kakor leva. Vaš oče je namreč priigral več tisoč denarja, a Korenčan jih je izgubil. Vsi smo se bali, da se pobijeta. Najgrše priimke, vse stare grehe in vse stare dolgove sta si očitala. Korenčan je pa še posebno poudarjal, da si bo že o priliki napravil pravico sam.

Že proti jutru je bilo, ko sta se podila ven na cesto. Jaz sem poslušala na oknu v kuhinji. Tedaj se je zaletel Korenčan v vašega očeta; vse je kazalo, da ga podere. Ali oče je bil korenjak. Prijel je nasprotnika za noge in vrat, pa ga položil na tla, kakor deva mati v zibel malo dete. Trebušati Korenčan je sicer brcal nekaj časa in otepal z rokama, a prav nič si ni mogel pomagati, dokler ga ni pustil vaš oče iz svojih rok. Pobral se je in otresel prah z obleke.

„Čakaj, slepar“, rekel je potem, „to ti bom že še vrnil!“

— Kaj, jaz slepar? Ali bi ti ravnal drugače, ko bi dobil dober „list“?

„Goljuf, slepar! Denarje mi vrni, denarje, ki si mi jih ukradel, če ne, tudi dvajset let odslej ti ne odide povračilo! Pomni!“

Vaš oče je stopil nekoliko za njim in zacepetal z nogama, kakor bi zapodil psa od sebe. Korenčan je zbežal, oče se je vrnil v gostilno, plačal račun, meni je dal petak za postrežbo — še dobro vem — in se odpeljal lepo mirno domov. Nikdo ni videl, kaj sta imela pod oknom, nikdo ni slišal pogovora kot jaz. Povedala sem ga vam, a doslej še nikomur drugemu. Zdaj pa sodite!“

Barba je končala in dregnila v ogenj, da so iskre sfrčale visoko gori v dimnik, Ivan je pa molčal. Delj kot je premišljal njene besede in je primerjal z njemu znano prošlostjo svojega očeta, verjetnejše se mu je zdelo vse. Oče je bil večkrat v Zagorju in na Kalcu, tudi igral je, tako so pripovedovali, prva leta, ko se je oženil.

Od one dogodbe v Zagorju, kakor jo je pripovedovala Barba, pa do poboja ob Reki ni minilo niti jedno celo leto.

„Oh, da ni bilo vas, Barba, pri sodišču! Kako drugačna bi bila obsodba!“

„E, kaj hočete! Jaz ne maram, da bi me ljudje vlačili skozi zobe, saj me imajo že tako za slabo in hudobno. Naj ostane, kakor je. Ali boste morda vi tožili?“

— O, ne! Ne zdi se mi še potrebno. Morda se v tem času zve zopet za kako novo pričo, potem pa naznanim stvar sodišču. Samo vašo trditev, mislim, kakor je resnična, bilo bi težko dokazati, dasi vidim sedaj, kako prav ste trdili v začetku. Hvalo za pripovedovanje! Prav gotovo se še kdaj uporabi zato, da bo pobijavec mojega očeta — Bog mu daj dobro! — kaznovan, kakor zasluži.

Barba je odšla. Ivan je pa takoj zasul njeno ajdo. Minil je ledeni prosinec, nagibal se je h koncu tudi vihravi svečan s svojo vremensko nestanovitnostjo. Po bregu kraj Reke že gledajo iz zemlje beli zvončki ter oznanjajo delavcu, ki se poti v vinogradu, da se vrnejo v naše kraje boljši časi. Spomladi pride drugačno delo, narava oživi, trta ocvete, in njemu se bode jel vračati obilni trud — prijetna vinska kapljica, če jo božja roka milostno obvaruje uime.

„A vse je še v božjih rokah!“ tako pravi marljivi oratar in vse izroči božjemu varstvu. Tudi če po leti prihruje toča in sklesti sadeže ter mu pobije vse pridelke, ostane mu še rešilna lestva iz brezdna obupnosti, lestva, katere se krepko oklene: „Bog je vzel, Bog bode tudi pomagal!“

Blagor mu, komur niso bučeče sile v življenju skalile te nade! Neko toplo popoldne koncem svečana je stopala Lesarjeva Gabrijela s košarico v roki po prisolnčnem bregu, kjer so kopali delavci za trsje. V košarico je spravila za Ivana nekoliko malice, ker nadzoruje delo že izpred poldneva. Dasi ni hodila še dolgo, vendar je bila v obraz močno rdeča. Strma pot in toplo solnce, kakršnemu že ni bila vajena nekaj mesecev, sta jo ogreli, da je bila lepa kot razcvela vrtnica, kopajoča se v jutranji rosi. Le nekaj korakov prej, ko je krenila s poti na stransko stezo v vinograd, prišel ji je nasproti — Matej Suhorec. Ni ga videla in bala se je srečati ga, odkar je zvedela, da se je hotel maščevati zato, ker ga ni marala. Potem ga ni bilo več v hišo, in potem se je tudi začelo vse govorjenje o Korenčanu in njenem rajnem očetu. V dekličinem srcu je bil Matej Suhorec vzrok vsega hudega. Kesala se je Gabrijela, da ni stopila nekoliko brže. Na njenem licu je bilo poznati veliko zagato, v kakršni je bila, in vendar je stopala ponosno naprej.

A tajiti ni mogoče, da bi bil tudi še tako strog opazovavec poznal zadrego tudi na Matejevem obrazu. Ono, kar se je bil lotil jeseni, pozabil je že davno, saj je odslej doživel še več drugih prevar. In vendar bi bil tudi on v tem trenotku raje tam-le doli sredi Reke, ki ni še posebno gorka, kakor tu nasproti njej — Gabrijeli. Kako neprijetno je srečati človeka, kateremu smo brezuspešno razkrili svoje srce, koliko neprijetnejše je še le iznenadenje, če je oni človek — ženska! To je dobro čutil tudi Matej, in rdečica bi mu bila ogrela obraz, ko bi bil — trideset let mlajši. Seveda tega ni on kriv, tudi si nič ne more pomagati, če ga je hudomušni Amor zadel v srce še le pri Lesarju, ko je gledal okrog ognjišča se vrtečo Gabrijelo, a — v zadregi je danes vendar, v silni zadregi.

Vsi srečni dnevi so se mu hipoma razvrstili v spominu kakor na blagohoten pregled, slednjič pa še nenadejani poraz — grob lastne sreče, grob, kjer je mislil, da mu vzcvete rajski kotiček že na tem svetu. Sezidal je lepo hišo, da — Barba gospodari v njej; posodil ji je denarja na posestvo, sedaj pravi, da je ona toliko založila v hišo, da ni skoro nič njegovega; terja jo za svoje stotake, a ona se mu smeje in ga draži porogljivo, naj dokaže, kdaj ji je res kaj dal. Danes ve tako za gotovo, kakor za svojo smrt, da jih ne bo videl nikoli več.

O, ti hudobni Amor! Vse je bila sama prevara! Korenčan lahko pride, tako je mislil Matej, ter vzame Gabrijelo; on pa ne bode imel ne Gabrijele, ne svojih lepih novcev, niti drugi ljudje ga ne bodo radi vzeli pod streho za tiste krajcarje pokojnine. To je naredila Barba, in Matej mora sedaj lepo slušati, kar reče ona. Kam naj pa gre, in kdo mu naj postreže?

Še zadnji hip je hotela Gabrijela skočiti s pota na senožet in iti za grmovjem mimo Mateja, ko je v njegovem srcu premagalo zadrego nekdanje sočutje. Rekel je:

„Kam pa vi, gospodična?“

— Tja-le k delavcem grem.

„Nesete malico?“ deje on zelo prijazno.

— Bratu sem pripravila nekaj za priboljšek.

„Ali je Ivan tudi tam?“

— Tudi, pravi ona rezko in hoče oditi. Gabrijelo je Matejeva prijaznost opominjala nekdanjih časov, ko je bil tako prijazen, a tisti časi so ji prinesli mnogo tužnih dni.

„Gabrijela, počakajte no, prosim!“ — Kaj bi radi? deje osorno.

„Nekaj bi vam rad povedal-“ — Vi — povedali! čudi se ona, — ali niste že nekoč povedali pri nas vsega, kar bi radi. Dobro veste, kako je bilo, in tudi ono veste, kar ste še storili potem. Kaj takega ne bi bila mislila o vas nikdar. Sramota!

„Oprostite, Gabrijela! Ko bi vi vedeli....“ Ni mu pustila izgovoriti, dasi je bil Matej zelo srečen, če je smel le njeno ime izgovarjati.

— Kaj, ko bi jaz vedela, mari ne vem še zadosti? Morda mislite, da še sedaj ne vem vsega, kar ste počeli samo za to, da bi se maščevali? — Njena precej visoka, vitka postava se je še bolj vzravnala, v obrazu se ji je pokazala neka nenavadna odločnost, ki je dobrodejno uplivala na njeno dražestno prikazen. Matej je na tihem občudoval junaško žensko. Sape mu je nestajalo v grlu in — tega pa že ne smemo povedati, že z ozirom na njegovo nekdanje vojaško dostojanstvo ne smemo spraviti v javnost. Ne smemo reči, da bi se bil kar naravnost bal, ne, tega pač ne, marveč povedal bi bil prav odkritosrčno, kakor na izpovedi, da ni on kriv tega, le Barba je vse napeljala.

Deklica je spoznala njegov notranji položaj. Obraz se ji je razjasnil, nasmehnila se je rahlo in ga vprašala:

„No, pa kaj ste hoteli reči, gospod Volk? Prosim, povejte, mudi se mi!“

— I, to sem hotel reči, mencal je oni zadovoljno, sluteč, da je menda nevihta vendar že minila, — da so bili drugi vsega krivi.

„Menigo in pa vi!“ reče Gabrijela odločno.

— O, jaz nič, jaz! Verujte, gospodična!

„Kdo pa?“

— Ne morem povedati.

„Potem niste mož, ker se bojite resnice.“ — Kako? Kaj pravite? Jaz nisem mož? Dva tisoč tristo sedem in šestdeset goldinarjev sem zazidal v hišo in tudi plačal sem toliko, pa da nisem mož?

— „Kaj?“ čudi se Gabrijela. „Saj ste nekdaj sami pripovedovali, da imate le dvanajst sto v hranilnici!“

— I, saj sem jih imel res.

„Odkod pa drugo?“

Sedaj je bil Matej v hujši zadregi kot prej, ko je stopal deklici nasproti. Sram ga je bilo povedati, a pomislil je, kakor je slišal pri starih možeh: naravnost se najprej pride, in rekel:

— Posodila mi je Barba.

„Kje je pa dobila toliko denarja?“

— Mož ji je poslal s Hrvaškega?

„Pa toliko?“

— Saj je tudi tam doli že več let. Ni čuda!

„Oni dan je pravil nekdo, ki ga je videl, da dela le malo, tem več popiva.“

— Morda slučajno nima dela.

„Pustiva to! — Torej Menigo vam je pomagal obrekovati starega Korenčana in pa vaša sestra Barba. Lepe reči so to!“

Mateja je bilo sram, in odšel je molče po svojem potu; Gabrijela je pa premišljala njegove besede o Suhorcu. Slišala je o njem že marsikaj in tudi to, da ga ni potlej več doma, kar so pobili njenega očeta. Odkod bi ta človek prislužil toliko novcev? Kaj, ko bi bil on tudi imel opraviti tedaj — Ni si upala končati te misli, ker ni bila vajena po krivem koga sumničiti. Vendar je povedala svoje pomisleke bratu, ki pa ni rekel ničesar. Saj je zadnji čas tako čuden, da si Gabrijela ne more tolmačiti njegovega vedenja. O Korenčanu noče prav nič slišati, vzroka pa ne pove. Gabrijela namreč ni ničesar slišala o Barbinem pripovedovanju, ničesar o bratovih načrtih. Nekoč je zahteval, da se kar sama odpove vsakršni zvezi s Korenčanovo hišo, kar pa ni hotela storiti. Ivan se je hudoval in rekel, da je to zoper voljo rajnega očeta. Tega ni umela njegova sestra.

Ivan je trdil, da je preiskava proti Korenčanu ustavljena samo zastran pomanjkanja dokazov, kar še ni povod, da bi mogli reči: nekriv je. Navzlic vsemu temu je zvedel Josip Korenčan vso stvar že naslednje jutro. Čudil se je drobni ženski pisavi, ki je imela vse posebnosti pisave mirnega človeškega značaja. Zamišljeno je stopal mladi Korenčan ob vodi poleg pile.

Divje je šumela Bistrica, prašila se v zrak in padala zopet peneča v strugo, a še burneje misli so rojile v Josipovi notranjosti. Preživeli tožni dnevi so mu bili še živo pred očmi, brezupna sedanjost se umika oživljajoči prihodnosti, lepšim nadam. Kakor voda burno vrši od svojega vira v dolino, a mora prej zmagati mnogo slapov in vodnih koles, še le pozneje si umiri v ravni planjavi, tako se je kazalo Josipu danes življenje.

Čutil je, kakor še nikdar prej, v sebi neko nepremagljivo moč, da s svojo znanostjo, s svojo vstrajnostjo sam poskusi raziskati temno mesto v očetovi prošlosti, da dožene, če je le mogoče, njegovo nedolžnost in najde pravega krivca. Bodrila ga je nada, da se gre tu za dobro, pravično stvar, misel o končnem uspehu in sladki čut, da ne bode med Korenčanovo in Lesarjevo družino nikake zapreke več njegovi zvezi z ljubljeno Gabrijelo. Ponosno je dvignil glavo, obrisal z roko čelo, kakor da hoče s tem prepoditi vse dvomljive in sitne misli, potem se vrne v svojo sobo, pozneje k očetu.

Še tisti dan je bil sklenjen tajni načrt, opazovati Suhorčevo Barbov Hrastju in njene zveze.

IV.

Kdo ne ve, kaj so čudesa notranjskih kapnin? Ona neizmerna množica ljudi, ki se zbira binkoštni ponedeljek pred Postojinsko Jamo; ono nerazločno, burno in vendar jednakomerno žuborenje med množico, katero požira nenasitno žrelo v podzemeljski svet; potem pa ona sopara, ki prihaja iz jame; oni duh po svečavi in umeteljnih ognjih — pozneje oni vlažno-mrzli zrak, ki objame človeka takoj ob vhodu v Jamo; vse to nam svedoči, da mora biti tu nekaj nenavadnega — božjega stvarstva čudo. Resnično! Tu prestopa človek mejo svojega vsakdanjega, navadnega življenja, tu se začenja zanj nov svet.

V tej podzemeljski krasoti čuti človek, da smo ljudje nekako vsi jednaki. Tudi če so nam na zemeljskem površju smotri različni, da nam gredo misli in pota navskriž in narazen, tu v podzemeljskem svetu smo jednaki. Vodi nas samo jeden namen: občudovati lepoto naravnih stvorov, z občudovanjem blažiti si srce, da bi bilo občutljivejše za najvišje vzore in da bi slutilo v stvarjenju mogočnost božjo. Niso pa to več jedini nameni, zaradi katerih se gnetejo ljudje pred Jamo ter hočejo s silo, bodi že z lepa ali z grda, vanjo. Zanimanje za neopisno čudo slovenske zemlje je sicer v vsakem človeku, toda poleg tega združi rad še stranske namene.

Tudi Josip Korenčan je bil že večkrat v Jami. Danes je prišel samo po to, da vidi nekatere znance in da bi srečal — če bi bilo mogoče — tudi Gabrijelo. Saj je ni videl od onega večera, ko sta z očetom poslušala Meniga. Koliko solz je ona potočila od tedaj do danes, in koliko britkosti je prebil Josip od onega trenotka, ko je mislil, da mu je odprt življenja raj poleg lepe Gabrijele! Kolikokrat prevari človeka slepilna nada!

Njegovo raziskovanje ni bilo zaman. Povpraševal je pri tedanjih delavcih in zvedel je marsikaj. Zorič iz Sušice je imel tedaj gostilno ob železni cesti, pravil mu je, da je Suhorec pil pri njem tisti večer, ko ga je zapodil Lesar. Jezil se je na njega in se rotil, da ga ubije, če ga kje sreča. „Prav je bilo, da je odšel drugi dan na Hrvaško“, dejal je mož, „sicer bi bili njega prijeli, ko so našli tri dni pozneje pobitega Lesarja.“

Tomažič iz Trnovega mu je celo pripovedoval, da so smatrali on in vsi pametnejši ljudje Lesarjevo nesrečo za politični zločin, ker je bil pokojni Lesar preveč zagrizen nasproti tujcem, zlasti pa nemškutarjem, ki so še tedaj nosili glave po koncu.

Jurij Trobec, dolgoletni črednik v Hrastju, mu je podal glede na Suhorca najimenitnejšo izjavo. On je videl Suhorca prav tisti večer pred nesrečo na tržaški cesti, ko se je le-ta plazil po malo obrastlem pašniku med grmovjem ter se vidno izogibal prave poti. Možiček je pripovedoval stvar prav določno in natančno. Dasi ga ni nikdo vprašal, če bi mogel to potrditi s. prisego, vendar je sam neprenehoma ponavljal, da vse postavi proti onemu, ki bi poskusil ovreči njegovo trditev.

Nasproti njemu si je Suhorčeva Barba prizadevala dokazati in tudi Ivan Lesar ji je pomagal, da je le Korenčan in nikdo drugi kriv vse nesreče. Govorila je tako, kakor da ni pravice več na svetu. „Kaj sodišče, kaj priče in kaj porotniki, če človek ne ve tako dobro kot jaz, da le Korenčan in nikdo drugi je pobil Lesarja!“ Tako je rentačila Barba in se sklicevala pri tem tudi na svojega moža ter obljubila z njegovim izpričevanjem dokazati resnico, kakor hitro se vrne.

Vprašal jo je Josip, zakaj se ni prej oglasila. Saj bi bil Suhorec lahko zaslišan tudi na Hrvaškem, če ne utegne ali ne more priti domov.

„E, kdo ve, kaj ima gospoda med sabo!“ Tako se je odrezala in šla po svoji poti strani. Njeno jezikanje je Josipa prav malo strašilo. „Baba je baba! Kaj mi neki more nahuditi? Saj govore vsi moji uspehi zoper njo in zoper njenega moža.“

Sam s seboj nekako zadovoljen je stopal binkoštni ponedeljek popoldne pred Jamo po gozdiču. Slišal je, da je prišla v Postojino z bratom tudi Gabrijela, vendar ni vedel natančno, če je šla že v Jamo ali je ostala kje zunaj. Prav počasi, skoro malomarno je hodil med množico pred jamskim vhodom, ko ga potaplja po rami njegov dobri znanec in prijatelj, hrvaški profesor Frankić

„Da si mi zdrav, Josipe!“ reče mu in seže v roko.

— Bog te živi, Frane! pravi Korenčan in mu krepko stisne obilno desnico. Frankić je bil človek srednje rasti, a precej okroglega života, širokopleč in nekoliko — nekateri so rekli, da ravno zadosti — trebušat, sicer pa zlata duša od pete do temena. O počitnicah je rad bival v Bistrici in poslušal o raznih priložnostih slovensko govorico ter jo primerjal s svojo mehko materinščino. Vsled svojega odločno narodnega duha, ognjevite navdušenosti za domovino in njene svetinje priljubil se je Bistričanom takoj prvo leto, da so ga vabili o vsakih počitnicah v svojo lepo domačijo. In Frankić je rad prihajal med svoje ljube znance. Kakor mojstra so ga posadili za mizo in poslušali kakor učenika. Pogledal je mirno okrog sebe, njegovo modro oko je seglo vsakemu v dno duše, potem je pogladil na kratko ostriženo brado in začel govoriti tako, da je bil njegov govor popoln slavospev slovanski domovini. Tudi je dejanski zelo veliko podpiral narodne zavode.

Le stari Korenčan je trdil, da je Frankić fanatičen hrvaški kričač — Hrvate je namreč mož cenil bodi že kot ljudi bodi kot Slovane še veliko niže kot Slovence. Profesor se ni mnogo menil zanj in za njegove opazke. Če je bilo mogoče, izognil se ga je; če pa ni mogel, pogovarjal se je ž njim ljubeznivo, kakor da sta oba jednega duha. Josip se je čudil takemu ravnanju.

„Ali ne pojdeš v Jamo?“ vpraša ga profesor čisto slovenski.

— Premišljam. Ne mika me posebno.

Frankić ga pogleda nagajivo, potem pa reče:

„Lesarjeva Gabrijela je šla prej le notri.“

— Kaj? Gabrijela je že notri? dé Josip in se odpravlja, da bi takoj stopil za njo.

„Počakaj, počakaj malo, sinko! Ona neće ti otići. I brat je s njom, ja sam ved govorio s njimi.“

— Tudi brat?

„Jest“, reče profesor in mu ponudi roko v slovo. „Dakle do vidjenja, Josipe!“ Mladi Korenčan je tako naglo stopil proti vhodu, da ga je Frankić takoj izgubil izpred oči.

Onostran vhoda je stala Gabrijela poleg Ivana. Pogovarjala sta se z nekimi sorodniki. — Ne samo iz Jame prihajajoči vlažni zrak, marveč tudi mrzli pozdrav z Ivanom je Josipa tako prevzel, da bi se mu bile kmalu podrle vse tiste lepe nade, katere je gojil že dolgo v svojem srcu. Ko ne bi bil opazil v njenih očeh onega izraza srčne miline, onega čuta gorke ljubezni poleg tihe otožnosti, kar ga je opominjalo minilih srečnih časov, vrnil bi se bil k Frankiću ali bi bil pa šel svojo pot dalje. Mladi Lesar se je vedel zelo prezirljivo.

Za nekaj trenotkov se začne družba premikati z množico naprej po vlažni, a gladki poti. Kdo more opisati občutke v srcu človekovem, ko ta zagleda prvič v Postojinski Jami veličastno „cerkev prestolnico“! Brezštevilno lučic povečuje naravno krasoto v širnem prostoru. In tam gori nad nami električna solnca, pod nami prepad, kjer šumi voda med nebrojnimi lučicami! Kako ne bi človek pozabil, da je pod zemljo! Prizori, kakršne gleda, mogoči so le v sanjali. Tu krasna podoba, tam silovit steber kapnik, pod nami žuborenje valov, naraven most, razsvetljen z dvema vrstama lučic! Da, čudovita si, notranjska zemlja!

Josip je stopal poleg Gabrijele, srce so mu pa prešinjale vse drugačne misli od onih, da bi opazoval božja čuda. Kolikokrat je človek samemu sebi vse, zunanjost presoja skozi lastne naočnike, ki so cesto preveč megleni, da bi mogel spoznati naravno krasoto. Le duh, ki se ume tako visoko dvigniti, da ga ne ovira zemeljska teža, umeva prav neskončna dela božja. Mladeniču je bilo srce tako polno ljubezni in sladkih nad, da je komaj čakal priložnosti, ko jih razkrije. Mudili so se na plesišču.

Neštevilna množica hrumi, poje, vzklika; tam v ozadju na naravnem odru svira godba vesele poskočnice in mladina, vrteča se po drobnem pesku, kaj radostno sluša njene glasove.

„Kako veselo je tukaj!“ dé Josip svoji spremljavki, ki je bila vedno bolj molčeča. Ni mu odgovorila, slišal je le rahel vzdih iz njenih prsi. Ivan se je pomikal z znanci bliže bučeči godbi, Gabrijela za njimi. Tedaj reče Josip:

„Zakaj si tako žalostna?“

— Saj nisem, pravi ona s takšnim glasom, da je mogel takoj spoznati, kako težko prikriva resnico. Stopali so potem dalje mimo različnih podob, skozi mnoge predore proti „Kalvariji“. Sprednja družba je nekoliko korakov pred njima.

„Gabrijela!“ reče Josip, „mislim, da se stvar za naju skoraj srečno razmota. Jaz se zanašam na svojo in tvojo vztrajnost.“

Verjemite, gospod Korenčan, meni srce pravi, da se stvar nikoli ne reši prav za vas in ne za-me. Oh, ubogi moj oče!

Tihoma se ji je prikradla solza na trepalnico, zablestela se je v električnem svitu in zdrknila na tla. Josip jo je videl in spoznal je vzrok njene notranje toge. Hudo ji je, da neljuba zadeva še sedaj ne pušča na miru njenega dobrega očeta. Saj ni storil nikomur nič zalega, in vendar sedaj tako razmotrivajo njegovo življenje, kakor da iščejo po vsej sili madež na njem. Med tedanjimi železniškimi podjetniki so že vse preobrnili, ko bi bilo kaj mogoče stekniti, kar bi pričalo o kakšnem koli večjem razporu med njim in Korenčanom. Njen brat Ivan je bil celo v Zagorju, ne da bi vedela, v kakšni zvezi je to z vso zadevo.

„Nabral sem že mnogo dokazov, ki so dober kažipot, da najdemo slednjič vendar pravega krivca.“

— Meni se pa dozdeva, da je stvar vedno huje zamotana.

„Kako to?“

— Vrnil se je te dni s Hrvaškega oni Suhorec — saj veste dobro, kateri — in trdi, da je bil navzoč o razporu med vašim in mojim očetom. Grozila sta si neki z orožjem. Mož pravi, da si upa vse celo s prisego potrditi. Tudi sem slišala, da je bila preteklo zimo Barba v mlinu pri mojem bratu. Nekaj hudega mu je morala povedati, ker odtlej je ves drugačen. O vas in o vaši hiši ne govori drugače kot prezirljivo in poniževalno. Z dokazi si vendar ne upa. Sedaj pomislite, dragi Josip, ali je mogoče, da bi jaz poleg tako žalostnih razmer še verovala v svojo lastno srečo?

Josip je molčal in preudarjal sam s seboj nekaj časa. Tudi Gabrijela je stopala molče“ zraven njega. Vtopljena sta bila v različne misli.

„Kaj sploh pravi Ivan?“

— O tej zadevi ničesar. On ni prepričan o nedolžnosti vašega očeta. Sili me, da bi se možila drugam. Kakor spoznavam njegovo početje, želi samo to, da bi se jaz čim prej umeknila iz hiše. Odkar je bila ona Barba pri njem, ni več miru. Slutim, da ga je dobila popolnoma v svojo oblast. Meni je govoril že o tem in onem, ki bi se rad oglasil pri nas za-me, toda —

„Ni vas pregovoril, kaj ne, Gabrijela?“ pomagal ji je on.

— Ne tako! Niste me prav umeli. Jaz se ne odločim za nikogar več.

„Kaj je to?“

— Jaz pojdem — v samostan. Tam bo mirno moje življenje, nikomu ne bom na potu.

Težavno je govorila zadnje besede, to je spoznal Josip. Koliko je morala prebiti, prej ko se je — če se je resnobno — odločila za to početje. Njegova prva misel je bila: deklico je treba pripraviti iz obupnosti zopet na pravo pot. A kako? —

Kdor se hoče lotiti tako človekoljubnega dela, kakor je postrežba raznih bolnikov, mora se ga okleniti iz prepričanja in s celim srcem, sicer nakoplje s svojo prenagljenostjo drugim, sebi pa še največji križ, ki teži do konca življenja, teži človeka cesto v samo večnost.

„Ali ste videli Barbinega moža?“

— Ne še, tudi ga ne želim videti.

„Gabrijela! Ali se spominjate onega izporočila Mateja Suhorca?“

— O, kaj bo tisto! Verjemite, gospod Korenčan, da je slutnja samo vabljiva „fata morgana“, ki človeka vara toliko časa, da ga zvabi v pogubo.

Pot na Kalvarijo je strma pot in izpeljana v mnogih ovinkih tako, da se potniki lahko pogovarjajo s svojimi tovariši, ki stopajo pod njimi na vrh. Gabrijela se je ozrla in videla tik nad seboj Ivana; zato je umolknila.

„Gospica!“ reče Josip, „Jaz upam, da se stvar dožene kmalu. A vztrajneje kot doslej hočem nadaljevati svoje zasledovanje, ki me slednjič privede, če je božja volja, tudi do končnega uspeha.“

Milo ga je pogledala Gabrijela. Rekla ni ničesar, a srce ji je prevevala misel in ta misel je odsevala iz njenih oči: Bog ti pomagaj! Da bi bilo le kmalu! Ivanu ni ugajalo govorjenje med nekdanjima zaročencema, kakor mu tudi sploh ni bilo všeč, da se je danes Josip pridružil Gabrijeli, a zabraniti tega ni mogel, če ni hotel obeh naravnost žaliti.

Ko so došli zopet bliže, zakašljal je prav močno in prav mogočno ter pogledal najprej Josipa, potem pa sestro tako srpo, kakor da ju hoče s samim očesom razdružiti. Kakšen prizor na vrhu Kalvarije! Liki mravlje se pomikajo ljudje po zavitih stezah na vrh. Glasno žuborenje odmeva od vseh kotov, vsem nad glavami pa se zopet utrinja električna luč tako milo in jasno, da za trenotek pozabiš, kako globoko si pod zemljo. „To je naše solnce“, rekel je nekdo iz Ivanove družbe, ozrši se v bliščavo svetlobo. Tudi drugi so pogledali v veliko, svetlo kroglo ter občudovali podzemeljsko solnce; a kdor bi bil ondaj motril njih prebledele obraze, ustrašil bi se bil, misleč, da so živi mrtveci brez kaplje človeške krvi. E, mrzlo je, mrzlo novodobno solnce!

Tu in tam prepeva družba veselih obiskovavcev glasne pesmi. „Živio! hoch! in evviva!“ odmeva izmed pisane množice. Ako si, dragi čitatelj, še misliš zraven tega oni otli, raznoliki in nebrojnokrat se ponavljajoči odmev, kjer se zlije glas z glasom, jek z jekom, zdi se ti ves preobsežni prostor začaran kraj, kjer se širi neprestano žuborenje, nerazločno šumenje kakor o nevihti in čestokrat vršeče rjovenje brez vsakršne prispodobe, pogodil si v glavnih potezah sliko, katero imamo le še malo popolniti.

Na Kalvariji so pevci izkazovali svojo izurjenost, in bengalični ognji so s svojo svetlobo različno barvali divne podobe jamskih kapnikov, tudi daljnje čeri in glasne obiskovavce.

Gabrijeli je bilo tesno sredi neprestanega vrvenja. Zdelo se ji je, kakor da so mahoma oživele vse njene skrbi in težave ter jo sedaj preganjajo v podobi živih ljudi in različnih podzemeljskih podob. Želela si je na prosto. Tudi Ivanu in drugim ni bilo dobro tukaj, a le počasi so se jim jele uresničevati želje po čistem zraku. Komaj v debeli pol uri so bili v parku pred Jamo. Tu srečajo zopet prof. Frankića. Po gostilnah se je vse trlo različnega ljudstva. V hôtelu „pri beneškem levu“ gnetlo se je toliko ljudi, da so morali biti celo nekateri odlični gostje zadovoljni s postrežbo v veži. Soba za navadne pivce je bila polna do zadnjega kotička, katerega je danes zasedel vsled nenavadne sreče črednik iz Hrastja. Že več let je zbiral denar za to, da pogleda o Binkoštih Postojinsko Vilenico. Letos se mu je zdelo, da bo zbrana svota zadostovala za pot v Postojino in nazaj, za potrebno pijačo tam, medpotoma in še j eden dan potem doma. To je prav toliko časa, da bo mošnjiček popolnoma prazen. Najel je človeka in ga tudi dobro plačal, da ga nadomestuje ta čas v njegovi pastirski službi.

Vaščani so se spogledovali zvedevši, da se odpravlja Jurij Trobec v Jamo. Imel je namreč dobrodušni in šaljivi možiček poleg drugih dobrih lastnosti tudi to, da ni posedal vsako nedeljo popoldne po gostilnah, marveč ogibal se je sladkega vinčka, kakor se ogiblje trezen človek zapeljive ženske; a ko ga je zalezel po toliki suši, tedaj se ni mogel kar nagloma ločiti od njega. Najraje si je tudi najel družabnika — seveda, kdo bi samoval in svoje zapravljal — ter mu plačal pijačo in še nekaj šestič za dnino po vrhu, da mu je pomagal veseliti se pri žlahtni kapljici. Nekaj dni potem so se pa za Jurija začeli tisti hudi časi, ko je samotno taval za čredo ter, na palico se opiraje, obžaloval svoje grehe in računal, za koliko bi se bil brez minile pijače povečal njegov kapital. Oh, ta nesrečna misel! Oh, to sladko vince!

Iz te čudne neodločnosti ni mogel Jurij vse svoje dotedanje življenje. Danes se je podvizal ter bil med prvimi v Postojinski Jami in se, prišedši kmalu nazaj, vsedel le-sem v skrajni kotiček pivnice za navadne goste. Okoli njega se je stiskalo nekaj starih znancev, ki niti niso opazili, kako nagloma se je jela polniti soba z različnimi ljudmi. Bilo jih je nekaj tudi iz Hrastja.

Jurij je ravnokar prav na dolgo in široko razkazoval znancem svojo nedosežno zvedenost v živinozdravništvu. Neki znanec, hoteč se mu prikupiti, podražil ga je, naj pove, kako je odvadil zajca, da ni več hodil v zelnik.

„I, kako? Saj veste: ubiti ga ne smeš; zadaviti tudi ne. Vzel sem torej palico.“

Prijatelji in znanci so se smejali njegovi premetenosti, Jurij se je ponosno obrisal najprej z desnim, potem z levim rokavom preko ust, potegnil zopet prav junaški iz kupice in potisnil v usta na pol zmočen konec smodke, ki je dogorevala. Tedaj ga nekdo udari ne preveč ljubeznivo po rami in zarezi: „Lažeš, kolikor more teči lovski pes!“

Jurij se ozre, a prav polagoma in dostojanstveno kakor človek, ki ve, kaj dela, pa nadaljuje svoje pripovedovanje o volčiču in žabičnosti pri goveji živini. Pogledal je Suhorčevega Gašperja, Barbinega moža, ki je hotel po sili dokazati, da Jurij Trobec laže. Toda Jurij ga je le pogledal in pripovedoval svojo izkušenost brez vsakršne ovire.

„Ko bi tega le ne poznali že davno,“ zabavlja zopet Gašper, ki je nalašč iskal danes razpora ž njim.

— Tudi tebe poznamo, dejal je Trobec in potegnil krepko iz smodke. Cel oblak dima je obdal njegovo glavo. Ozrl se je po tovariših ter, videč same poslušne obraze, nadaljeval svoje razlaganje, ki je že prehajalo nič manj kot naravnost v samohvalo.

„Jurij, ti si lažnik!“ zabrusi mu Gašper v lice.

— Kdo te pa vpraša, koliko si star? Zakaj se zadiraš? vpraša ga črednik mirno ali samosvestno.

„Zakaj se zadiram, ti bom že povedal; prej pa ti povej, zakaj mene opravljaš pri gosposki?“

— Jaz koga opravljam? Vsi božji svetniki in celo nebo! Ali je že svet slišal kaj takega? Svoje denarje pošteno zaslužim in shranim, beračil nisem še nikoder, oropal še nikogar, pobil tudi ne, hvalo Bogu! Če kdaj zapijem kak krajcar, zapijem svojega, ne tujega, hvalo Bogu! vsega pa tudi nisem še zapil. Pomni, jaz nisem hodil po Hrvaškem! Dobro veš, da je Jurij Trobec poštenjak. — Tu se je potrkal po junaških prsih, da so zadonele kakor hramova vrata, in ponovil je — „poštenjak, ki si je moral sleharni prihranjeni krajcar krvavo zaslužiti.“

„No, no! Kdo ti pa očita nepoštenje v takih stvareh? Rekel sem ti le, da si me obrekoval in opravljal, ko te je oni dan Korenčan iz Bistrice izpraševal o nekem dogodku, o katerem je meni ravno tako malo znano kakor tebi. — Kar je res, to je res, Jurij. Tedaj si lagal, kakor si dolg in širok; pa brez vse zamere, moj dragi kume.“

— Jaz sem lagal, praviš?

„Da, nikdo drugi.“

— Imam mnogo napak, ne bom rekel, a da bi koga vedoma opravljal v pogubo, hvalo Bogu! te pa nimam. Kar me je izpraševal mladi Korenčan, povedal sem le toliko, kolikor vem, in le tako, kakor vem, a ne drugače. Pil sem ga danes res že več kot samo jeden kozarec, ali toliko mi ni še zasedlo pameti, da bi ne vedel, kaj govorim, če rečem, da si upam vse potrditi s prisego.

„Tako!“ zarjovel je Gašper, da so ga vsi pogledali. „Ti duša —, ti poležakar, oče Lenček, ti plačani lenuh, vreteno, ki ni vredno, da te zemlja nosi! Torej ti si me videl oni dan pred pobojem rajnkega Lesarja na tržaški cesti? Že dva dni prej sem bil na Reki in še delj na Hrvaškem. Mari misliš, da mene nosijo coprnice po tistih krajih, kjer vi tukaj pobijate ljudi? Zares lepa reč! No, bodeš pa dokazal, ti smrdokavra, ti lakomnik, oderuh, obrekovavec ...“ Gašper je vedno huje silil v svojega nasprotnika. Rdeč je bil kakor kuhan rak. Bradavica, katero je imel že od rojstva na levi strani nosa, bila je taka kot zrela črešnja. Hotel je udariti Jurija, a prijatelji so se zgrnili okoli Trobca ter odrinili napadnika, da se je umeknil. Jezno je stiskal pesti, toda še tisočkrat huji so bili pogledi, s katerimi je ošinjal ubogega Trobca. Potem je pa pristopila Barba in s silo potisnila na pol pijanega moža skozi vrata.

Le najbližjim znancem je bilo jasno, o čem sta se pričkala Jurij in Suhorec. Največ je bilo takih, da se jim je zdelo čudno, zakaj se stvar še sploh pogreva.

Gašperja niso nikoli imeli za prevelikega poštenjaka. Prijela se ga je rada marsikatera reč, in ker se je danes držal črednik tako moško in trdovratno, da nekaj ve, vzbudil se je marsikomu sum, ki je spravljal Suhorca v neprijetno zvezo z omenjenim dogodkom. Nekateri prijatelji so mislili, da bo sedaj Jurij po svoji navadi razkladal vso stvar na dolgo in široko, a nič tega, in čudno se jim je zdelo.

Zunaj v senčnem vrtu sta stopala Josip Korenčan in mladi Lesar ter se pogovarjala o zadevi, ki je bila Josipu najbolj mila. Samosvoje je otresal Ivan z glavo in govoril:

„Meni se zdi stvar dognana. O kakšni rodbinski zvezi med nami niti misliti ni mogoče, kam li, da bi se zgodilo, kar želiš ti.“

— Od kdaj pa tako in zakaj tako, Ivan?

„Imam za to dovolj povoda, a povem ti ga drugikrat.“

Kako da si zašel na tako napačna pota? — S tem mu je začel razkladati svoje uspehe v raziskavanju.

Vse to ni Ivana preverilo skoro nič; dejal je le: „Ne rečem, da bi se utegnila naša sumničenja kdaj tako zasukati, da bi bila popolnoma neutemeljena, ali do tedaj mine morda tudi še pol veka lahko in mirno, ne da bi kdo vprašal mojo sestro, koliko ji je let. Tega pa vendar ne moreš zahtevati, saj si dovolj moder, naj te Gabrijela čaka do omenjenega konca; reklo bi se drugače lahko: vedno. — In še nekaj. Pomisli, da se vidva res vzameta — slučaj — mahoma se pa pojavi Bog ve kod človeče, ki zbere moje in tvoje priče, Gašperja in starega Korenčana, ter dokaže, da le ta in ta — Korenčan Luka — je zločinec. Ali bi mogla tvoja soproga potem tebe pogledati; ali ne bi prešla z očetovih rok pokojnega Lesarja kri tudi na sinove roke? Nisem prijatelj takih grozovitih dogodeb in mehkočutnih romanov, a tu, mislim, nehalo bi biti človeško življenje.“

Ko bi ne bil Josip živo prepričan o nedolžnosti svojega očeta, bile bi ga Ivanove besede potrle prav do cela. Tudi tako ni odgovoril Lesarju ničesar. Zato je oni nadaljeval: “Najbolje bo, če se zgodi, kakor pravim jaz. Mi ostanemo prijatelji, ženitev pa pozabi.“

— Kako lahkodušno govoriš, Ivan! Ali misliš, da se to žabi tako, kakor bi rekel: izbriši s kredo napisane številke z mize. Prijatelj, ljubezen piše s stalnejšimi potezami! Spominov, katere je začrtala ljubezen, srečna ali nesrečna ljubezen, teh spominov ne izbriše nikdo!

Tu ga zmoti Ivan, rekoč: „Kdo bi bil mislil, da si še takšen idealist?“

— Idealist ali ne. Toliko že lahko rečem, da srce ni kamen.

„Verjamem, rad verjamem to, a sam lahko spoznaš, da Gabrijela ni in ne more biti tvoja. Dokler sem jaz gospodar na Lesarjevem domu, ne sme se to zgoditi. Razlogi so ti znani.“

— Ivan, ali veš, da misli zato Gabrijela v samostan?

„Kaj?“ vpraša ta in se zgane, kakor da ga je pičila kača. „Kdo ji je vcepil neki zopet to misel? Ali se ji nedostaje priložnosti za možitev?“

— In tu vpričo mene govoriš o njeni možitvi! Ivan, mnogo si se izpremenil. Često sem že računal na tvojo pomoč, a zdaj vidim, da je bilo vse le britka prevara. Ti podiraš moje najlepše načrte —

„Ki so načrti brez podlage,“ preseže ga Lesar.

— Seveda, če je ne dobe tam, kjer bi jo iskal za gotovo.

„Jaz, da bi te še podpiral? Pojdi in pomisli, kar sem ti že govoril! Meni se zdi, da se vrši med nama isto, kar nekdaj med mojim in tvojim očetom: če le prideva skupaj, pa se sporečeva.“

— Saj ni bilo vedno tako, Ivan, dobro veš. Tedaj si zagovarjal moje nazore.

„Premalo sem mislil o vsej zadevi.“

— Ivan, nehajva! Ti ne veš, kaj je ljubezen, in odkar si se izpremenil v smisli, ki je meni nasprotna, uveril si se in vse presojaš tako, kakor bi bil ves svet na prodaj.

„Morda ni res?“

Korenčan mu ni odgovoril, marveč molče se je vrnil v sobo, in Ivan za njim. Tu je imel prvo besedo Frankić. Šalil se je z nežnim spolom, pripovedoval razne dovtipe in včasih, tudi pogledal skozi okno, kdaj se vrneta Josip in Ivan. Ko sta se vrnila, umirila se je tudi živahnost med družbo. Neki težki vzduh je zavladal nad vsemi. Noben pogovor ni hotel v pravi tir, celo Frankić je nehal z dovtipi. Gabrijela je najbolj čutila posledice pogovora na vrtu. Z obrazov jima je poznala, da se nista ločila v najlepšem miru. Kaj je bil predmet pogovoru, to je tudi uganila, ne da bi vprašala. Vrtela je v roki dišečo vrtnico in se pogovarjala s profesorjem.

„Kdaj se vrnete zopet v naše kraje, gospod?“

— Jeseni, gospica. Tedaj pridem za delj časa.

„Prosim, ne zabite nas posetiti. Saj vam menda še ni znana naša okolica.“

— Nekoč sem bil sicer že tam, vendar vzprejmem rad vaše cenjeno vabilo. Moja nečakinja me namreč prosi že dolgo časa, da bi smela z menoj na počitnice za nekaj tednov. Deklica zelo ljubi naravo, ljubi pa tudi slovansko zemljo in slovanski narod, dasi nima doma preveč časa baviti se s tem.

„O, potem bodeva kmalu dobri znanki.“

— Veselilo me bode, če jo bom mogel seznaniti z vami.

„O, lepo vas prosim, gospod profesor!“ V tem se je družba odpravila na železniško postajo. Zopet je stopal Josip poleg Gabrijele, a njegov pogled ni izražal več polovice one navdušenosti in vztrajnosti kakor prej v Jami. In vendar ga je misel na ljubko spremljavko bodrila k nadaljnjemu delovanju.

„Ali sta se kaj sprla z mojim bratom?“

— Ne mnogo. On je čuden že nekaj časa. Nikakor si ne morem pojasniti, zakaj se je izpremenil.

„Glejte, torej tudi vi slutite, da se je vse zarotilo proti nama? Ali ni najlepše, če šiloma pretržem vse te zanke in si poiščem miren kotiček, kjer ni zavisti, ne sovraštva, ne jeze, marveč prava nesebična ljubezen, ki vse žrtvuje svojemu bližnjiku?“

— Gabrijela, o tem niste še dovolj preudarili!

„Ne rečem, da sem, toda ta misel od dne do dne bolj dozoreva v meni.“

— A ne dozori nikdar, pravi Josip strastno in jo pogleda v lice. Zavest o izgubi predrage zaročenke je zanetila v njegovi duši silen odpor. Srce je vzplapolalo z nekdanjim žarom.

„Ne vem. Moje razmere vse kažejo: da.“

— Prosim vas, gospica, pustite mi vsaj iskrico nade! Grel si bom ob njej srce in vzpodbujala me bode k uspešnemu delovanju za vašo in mojo srečo. Tako lepo je prosil Josip, da bi mu Gabrijela nikdar ne mogla odreči. Molče mu je stisnila v roko žarečo vrtnico, katero je on skrbno spravil, pogledal hvaležno Gabrijelo in dejal na tihem: — Hvalo lepo! Ta mi bode drag spomin!

Njeno oko se je za hip zatopilo v njegovem, govorila pa nista nič več. Dospeli so na kolodvor in poslovivši se odpeljali vsak na svoj dom.

V.

Hude reči so se godile drugo popoldne pri Suhorčevih v Hrastju. Vse se je začelo iz take malenkosti, da, skoro iz nič. Iz iskrice cesto nastane grozen požar, zaradi jednega jajca med sosedami dostikrat smrtno sovraštvo.

Matej je namreč preudarjal že delj časa, kako bi dobil od svaka zopet nazaj svoje novce. Ali nikakor ni mogel do pravega konca, ker mu je vedno zastavljal pot odločni: kako; toliko je vendar sklenil, da ne bode stradal jedi, pijače in obleke. Dati mu morata, vzemita že, kjer jima drago.

„Kaj si obnorel, Matej?“ jezil se je svak rečeno popoldne. Bil je slabe volje zastran siuočnje pijače in pa tudi zaradi Trobčevega govorjenja.

Res da je Barba izkušala z vso svojo spretnostjo obrniti ljudsko govorico na Korenčana, vendar je bilo Gašperju zelo neljubo, da se je stvar tako zasukala prav sedaj, ko je on doma. Denar je večinoma porabil, zato ni mogel ustreči Mateju.

— Jaz nisem obnorel, rekel je ta, marveč vprašam le za svoje, kar sem posodil Barbi in tebi.

„Ha, ha, posodil! Imaš li kaj dokazila, da je resnica?“

— Saj je bilo s prva celo tako govorjenje, da bo to-le vse moje! — Matej pokaže po lepem poslopju. — Pozneje sta me navijala toliko časa, da smo se zmenili na pol, slednjič je ostal meni le oni denar, ki sem ga tu zazidal; sedaj mi pa hočeš še to, moje krvave žulje utajiti. To je prehudo!

„Kaj? Kaj? Kaj se menita?“ pristopi Barba in se vmeša v pogovor.

— O mojem denarju! zarezi Matej tako odločno, kakor ni menda zarezal na sestro še nikoli.

„Ne budali! Ali nismo rekli, da je vse to naša skupna lastnina?“

— Rekli smo in ste že marsikaj, kar meni toliko koristi kot lanski sneg ali pa ta-le skupna lastnina. Morda mi kaj vrže?

„Kaj vrže pa meni?“ vpraša mogočno Gašper.

— Vse, kolikor vrže, vrže tebi, poganja se Matej.

„Torej kakšen denar misliš?“ vpraša nagloma Barba.

— Oni, kar sem ti ga posodil — če nisi gluha.

„Ali ne veš, da tega ne dobiš drugače nazaj kakor tako, da tudi midva razdereva pogodbo. Saj nisi nikoli nič omenil, da boš zahteval svoj del nazaj.“

„Le tožil Prav gotovo ne dobiš krajcarja, tako ti povem“ — pravi mu zbadljivo Gašper.

— O, moj Bog! vzdahne Matej in se prime za glavo. — Vse sta mi pograbila! Moji novci, moji novci! Toda čakajta: ni še vse izgubljeno. Pravica mora biti tudi za mene na svetu.

„Ha, ha, ha! Ti naju boš tožil!“ zavpila sta oba soglasno in zasmehovala Mateja. Potem je rekel Gašper:

„Ali ne veš, da si se že odvadil hoditi med ljudi. Vsa tvoja učenost se je povodila, ostal si prazen in osamljen kot ptičji strah v strnišču. Ne smeši samega sebe, Matej, in pameten bodi ter ostani z nama kakor doslej!“

— Nikoli! zarentači Matej, s takimi ljudmi: nikoli! Zadosti sta me vodila za nos!

Tedaj se oglasi Barba: „Da bi te pamet zapuščala vsled starosti, to ni mogoče; jedini vzrok tvoji robatosti mora biti v tem, da si gotovo zopet zaljubljen. Saj menda še veš, kako si ljubil Lesarjevo gospodično?“

— Dobro vem, kaj je bilo in kako je bilo; vem tudi, zakaj je bilo tako, in prav je bilo, da se niso zvršili tvoji načrti. Mari nič ne veš, kaj ugibljejo ljudje po vasi in po vsej okolici tja doli do Bistrice?

„Kaj?“ vprašata oba h krati.

— Da sta imela mene le za norca, ko sem vama posojal denar, katerega sta potem pomešala s krvavimi novci — rajnega Lesarja. Da, tako je! —

„Kaj pa ti veš?“ zarjove Gašper kot prešič, ko si mu zasadil nož v srce. Pogleda ga tako grozno, kakor da mu hoče z očmi prodreti obleko, prsi in srce, samo da bi videl, kdo je penzijonistu razodel grozno tajnost.

— Kar sem vedel, to sem že rekel, in če dostavim, da si ti na Hrvaškem cesto postopal, ker nisi bil še nikoli za resno delo, opravičena je sumnja, da si lepe novce, kar si jih. poslal domov in zapravil na Hrvaškem, pridobil po nepošteni poti.

„Pojdi, pojdi, krevlja stara! To ti je gotovo natvezel oni rogovila Trobec, in penzijonisti nimate drugega opravila pod božjim solncem, kakor da obirate poštene ljudi. Ti še ne veš, kaj govoriš, ker tudi ne slišiš samega sebe,“ zmerja ga Barba.

— Kaj? Jaz ne vem, kaj govorim, jaz sem krevlja? Ali želiš, da povem, kaj si pa ti? Ukradla bi tudi Boga iz cerkve, ko bi ti kdo obljubil zadosti!

„Šepec šepasti!“

— Tatica!

„Skopuh oderuški!“ zabrusi mu Gašper.

Potepuh! obregne se Matej nič preveč ljubeznivo. „Capa vojaška!“ zakadi mu svak.

— Ropar! Ropar! Le počakaj! Ti boš zmerjal dosluženega vojaka!

Tedaj pa ni bilo dosti več besed med njimi. Gašper je planil na Mateja, zgrabil ga krčevito z obema rokama za vrat ter ga — kakor je bil majhen — treščil ob tla. Zadavil bi ga bil, da ni prihitela Barba s korcem vode in jo pljusknila Mateju v očrneli obraz. Tedaj ga je nehal masti ti razježeni svak. Pogledal je svojo žrtev z vidnim zadovoljstvom. Videč, da je v njem le še malo ali nič življenja, stopil je samo po drugi korec vode in jo vrgel z vso silo Mateju v obraz. Potem ga je prijel čez pas in ga vlekel kakor mrtveca ven pred hišo — na kup gnoja. Barba mu je pomagala in s tem molče odobravala moževo početje.

Kaki dve uri je ležal Matej pred hišo, kamor je zazidal toliko lepih krajcarjev, potem se je popolnoma pretegnil in zavedel. Vstal je in poiskal med drvi na dvorišču močno gorjačo; na to se opiraje stopal je polagoma in varno — ne v hišo, ker mu ni dišalo, marveč proti Reki in od tam naravnost k Lesarju, kjer ni bil več po oni nesrečni snubitvi. Hotel je tam Ivanu potožiti svoje gorje in pri njem poiskati dobrega sveta.

Tisti dan okoli poldne se je pomikal na drugem koncu vasi v Hrastje lahek voziček, na njem je pa sedel mladi Korenčan. Zamišljeno je zrl pred-se, in kakor je kazalo, ni se posebno zanimal za nobeno stvar v bližini. Ustavi se pred jedino gostilno v Hrastju. Veja nad vrati je naznanjala le ob večjih praznikih, da se tu toči vino; po navadi je bila gostilna suha. Josip Korenčan bi bil rad velel konjička izpreči, ker se pa ni nikdo lotil tega dela, ostal je naprežen pred hišo. Gostilničar se je namreč zibal na pragu sem in tja, pogledaval v pivsko sobo in na dvorišče, premeknil se pa vendar ni niti za korak nikamor. Možu je najbrž zelo ugajal Korenčanov voziček, zakaj opazoval ga je tako, kakor da ga misli kupiti; skrbela ga je pa tudi še neka druga stvar: bal se je, da mu v tem času, ko bi se on motil pred hišo, uide lahko Trobec iz gostilne brez plačila. Vendar je voz in konj toliko zamotil gostilničarja, da ni slišal, ko je glasno zazvenel kozarec v pivnici: cin, cin, cin! Za tem je dokaj razločno odmeval Trobcev glas: „Miha, vina, še vina!“ A kakor je bil Miha o drugih priložnostih sama postrežnost, ni se danes zgenil s praga. Bil je tudi sam doma, navadno ga je v gostilni zglašala soproga, ki je danes delala na polju.

Ta koles in ta konjiček! vzdihal je Miha, to mora iti, kakor bi plaval.

„Dober dan, oče!“ pozdravi ga Josip vidno nevoljen, ker ni bilo nikogar, da bi pomagal izpreči. Miha tudi v zadregi odzdravi in se spoštljivo umakne, da bi stopil gost v hišo. „Ali je tukaj Jurij Trobec?“ vpraša Josip krčmarja.

„Tu-le notri poglejte, gospod! Že od poldne ga srka!“

Vesel je bil, da mu ni bilo treba dalje po vasi iskati, ali veselje je bilo le kratko. Trobec je bil namreč vinski že od prejšnjega dne, jezik se mu je zapletal, oči je imel takšne, kakor da se je ravnokar vrnil od materinega pogreba, in vrlo je praznil kozarce. Ko ga je vprašal Josip o tistem dogodku na pašniku, kjer je videl Suhorčevega Gašperja, ki se je potikal v goščavi, dasi so govorili sosedje in je Barba pravila, kakor da je že vsaj pri Sisku na Hrvaškem, — tedaj je pogledal Jurij Trobec tako neumno in zajedno tako nedolžno okoli sebe, kakor da ni včeraj niti sanjal o vseh teh Josipu tako neprecenljivih izjavah. Morda tudi ni hotel govoriti vpričo tovariša sopivca.

„Ne vem, ne vem ničesar! Z menoj je bil Smodinov Blažek — tedaj še mlad — za poganjača; on bo kaj vedel o tem.“ Potem je Trobec govoril o vseh mogočih drugih rečeh. Gašper namreč rad zahaja k Mihu v gostilno, in gostilničar bi ga utegnil izdati, če bi danes preveč govoril. Vendar pa Jurij ni zabil — ne jedenkrat, vsaj petnajstkrat je povedal, kako ga je včeraj žalil Suhorec zastran tega.

Zato se je zdel Josipu pripraven zaveznik. Ali danes ni bilo mogoče ž njim skleniti zaveze, počakati mora „trezlega“ vremena.

„Kaj bo Suhorec in njegovo bogastvo? Jaz mu že pokažem, če me bo tožil.“ Tako je končal Trobec svojo dolgo tožbo o Suhorcu. Radostno je zabeležil Josip črednikovo izjavo in vprašal gostilničarja, kje bi dobil Smodinovega Blažka.

„Pri Smodinu, gospod,“ rekel je Miha kratko, videč, da ni gospod nič preveč žejen. Josipu ni kazalo drugega kot dalje po vasi vprašati, kje pravijo pri Smodinu. Medpotoma je mislil o današnjem uspehu in zadovoljen je bil ž njim. Le to mora še dognati, kdaj in kje mu je poiskati Trobca na samem, da se ž njim pogovori. Slednjič sklene, da bode še najbolje, če se snide s črednikom kje skrivoma na paši ter mu pove, kako se mora ravnati, da zasledita pri Suhorcu še kakšno drugo sumnjo.

Josip ni dolgo iskal po vasi Smodinove hiše. Po nekolikem izpraševanju jo najde — Hrastje ni Veliki Dunaj — Blažka pa ne najde. Za vasjo je kosil deteljo. Prijazna gospodinja mu je sama stopila pokazat, kje dela Blažek.

Nekolikokrati se je mladenič sicer prijel za čelo, a slednjič se je vendar domislil, da je bilo res, kar trdi Trobec. Da, in vedno bolj živo mu je bil pred očmi tisti večer. Nazadnje je bil celo pripravljen, spremiti gospoda na ono mesto, ali Josipu je bilo zadosti že to, kar je povedal.

Nekaj minut pozneje je ropotal Korenčanov voziček po drugi strani iz vasi. Morda je hotel povedati Ivanu o uspehu današnjega pota, morda ga je vleklo tja tudi kaj drugega — kdo bi se čudil? Josip Korenčan se je namenil k Lesarju. Želel je videti katerega domačih, saj ni bil že od lanske jeseni pod streho, in toliko si vendar še nista bila z Ivanom navskriž, da bi se pohod več ne spodobil.

Vesel je bil in nekolikokrati počil z bičem, da je konj dirjal kakor veter proti vodi. Ni bil še prav na mostu, ko vidi, da mu miga nasproti neki človek, naj ustavi. Josip ga ni dobro poznal, dasi sam sebi ne bi verjel, ko bi trdil, da ga ni še videl. Bil je Matej. Prej je hitel k Lesarju tožit svojo nezgodo in si s tem lajšat srce. A reva, danes je nesrečen povsod, kamor le krene! Pri Lesarju ni dobil nikogar doma. Gabrijela je okoli delavcev, Ivan je peljal prof. Frankića na Reko, vrne se še le jutri.

„Gospod Korenčan, tam-le ni nikogar doma!“ rekel je Matej po kratkem pozdravu.

— Kdo ste? vpraša ga Josip ter se čudi, da je možiček tako postrežljiv s svojimi izjavami. Odkod ve, da je on mislil k Lesarju? Matej pove, kdo je in odkod, ter premakne prav po stari vojaški navadi levo nogo mimo desne. Josip ga je zahvalil za to, kar mu je povedal, in rekel, da je sicer mislil tja, a sedaj ne pojde. Kar tu-le na mostu jo zavije domov. Neznanemu znancu je mignil v slovo, potegnil bič in hotel pognati, a Matej se ni genil od voza. Rad bi bil še nekaj povedal, prav zelo mu je na srcu. Z roko se je držal za koles, jedno nogo je pa naslonil med prečnice drugega kolesa in tako stal poleg voza, kakor vzidan ali pa tako, kakor da misli govoriti z mladim Korenčanom vsaj do večera. Josip ga pogleda, nasmehne se in mu reče:

— Ali niste vi nekoč pogostoma zahajali k Lesarju?

„O, sem, sem, gospod. Da bi tako ne bil! Drugi so me napravili, dragi. Kako sem bil nespameten!“

— Kdo pa so bili ti — drugi?

„Ni da bi pravil, gospod. Jaz sem nesrečen. Moji ljudje so me opeharili za vse, kar sem prislužil in prihranil svoje žive dni. Dosti ni bilo, a za-me vendar veliko.“ Začel je pripovedovati dolgo zgodbo o svojem denarju in o svoji nespametnosti, da je poslušal Barbo in se osmešil s tem, da je snubil Gabrijelo. Vedno pozorneje je pazil Josip na njegovo povest, in vedno bolj ga je zanimala. Nikoli si ni mislil, da se bo zamotil toliko časa z Matejem. Še le za dolgo dolgo časa se je spomnil, da ni prav, ker je pustil razgretega konja na cesti. Prijazno je stisnil roko zgovornemu možičku, nepoznanemu soborivcu za pravično stvar, ter zdrčal kakor blisk preko mostu in dalje po gladki cesti v senci temnili jelš ob Reki, obljubivši Mateju, da mu hoče pomagati, ko bo tožil Suhorca.

„Ta mu že pride do živega, ni vraga da ne!“ govoril je Matej Suhorec in šantavo, a kolikor se je dalo, moško stopal v Hrastje. Sklenil je bil še nocoj spraviti svoje reči, popustiti hišo, Barbo, svaka in svoje lepe denarje pri njem, samo da preživi večer svojega življenja na miru. Najraje bi pač ostal pri Lesarju. Prostora ima Ivan dovolj tudi za deset ali pa dvajset Matejev. Spoznal je, žal, mnogo prepozno, da so bile njegove najlepše nade samo prevara in pa spretno napeljana pot, po kateri so se scedili njegovi dragi denarci v lepo hišo, ki pa ni njegova, kakor tudi denarci niso več njegovi. Ko bode za stalno izpod strehe, sklenil je Gašperja potipati s sodiščem, da mu vrne denarje.

Josipu Korenčanu so se porajali nocoj v srcu prijetni občutki. Hvalila ga je zavest, da je v svojem težavnem podjetju danes za dobršen korak naprej, mnogo bliže stavljenemu smotru, bodrila ga je nada v bodočnost, misel na drago deklico, katere cvetico hrani na svojem srcu.

Pred zahodom se je solnce ozrlo v vsej svoji krasoti po prelepi dolini ob notranjski Reki. Zagoreli žarki njegovi so se igrali s srebrnimi valčki, v goščavi je drobil slavček milo-tožno svojo pesem o sladki ljubezni, v temnem jelšju se je pa kos ogreval za svojega očeta melodije. Danes se je zdela Korenčanu ta zemlja še stokrat lepša in stokrat ljubša kot kdaj poprej. In veličastni Snežnik, kako ponosno se ozira na svoje vrle Notranjce pod seboj, kako veličastno zardeva njegova glava v večerni zarji! In ti griči, ti robovi, te čeri, planjave in dobrave, ali niso nocoj lepši kot druge krati? Da, Josipu se je to zdelo, in bilo je tako. Saj je bilo njemu srce v prsih tudi tako burno in veselo, da bi v tem trenotju objel ves svet, koliko raje še svojo rodno zemljo.

In zopet se je v Josipovi domišljiji prikazala visoka, plavolasa Gabrijela, kakor pravi slepi pevec Homer; „Dviga iz morskih valov se rumeno prepasana Zora.“ Iz valov rodoljubja dvignila se je pred njegovo duševno oko ona, ki je pristna hči te pokrajine, pristna hči slovenskega rodoljuba, kateremu ni podobna le po licu, marveč i po duhu. Tedaj so se mu zdele kakor nič vse zapreke, ki jima zastopajo pot do združitve. Isti Ivan, njemu včeraj tako oduren, bil je danes po njegovih mislih drugačen; kamorkoli se je ozrl, slišal je iz narave, govoriti živo poezijo, katere glasovi so močno odmevali v njegovem srcu.

Neprijetne poletne vročine še ni bilo konca. — Ivan Lesar je že čestokrat mislil na puško, ko je ogledoval razjedene glave v zelniku, ali čas še ni za to, in zajca dolgopetnika more oplašiti le s strašilom. Sploh se pa Ivanu letos tudi druge reči ne obračajo vse po njegovi volji. Nameraval je sprva omožiti sestro in takoj potem sebi izbrati nevesto, toda Gabrijela je kakor zid, ona čaka in čaka, in vse kaže tako, da o njegovih besedah še misli ne nikoli. Hudoval se je zastran tega, da se še vedno zanaša na Korenčana.

„Vidiš sedaj?“ dejal ji je oni dan, ko so obsodili ovčarja Trobca na tri dni v ječo, ker je baje obrekoval Gašperja Suhorca. „Ali nisem pravil, da bo tako?“

— Pa Korenčana vendar niso obsodili.

„Ker je manjkalo dokazov, toda ko bi ti slišala Gašperja, najbolje pa njegovo ženo Barbo, ne potrebovala bi nič več dokazov. Verjela bi, kakor jaz verjamem.“

— Nikoli, Ivan!

„Samo poskusi! Vprašaj ga o priložnosti, in povedal ti bo, kakor je že meni.“

— Saj ga še ne poznam. Nikdar ga še nisem videla.

„To ne de nič. Slušaj mojo besedo!“

Tisto nedeljo potem je Gabrijela srečala Gašperja pred košansko cerkvijo po veliki maši. Solnce se je upiralo v starinski zvonik, ljudje so se zbirali v gručah okoli cerkve. Tudi Gašper se je postavljal s palico v roki na pragu poleg šolskega poslopja. Prav mogočno je pogledoval zdaj tega, zdaj onega. Prejšnji teden je namreč ugnal Trobca, in to bi bil rad povedal vsem, ne samo povedal, tudi pokazal. Gabrijela je stopila k učiteljevi soprogi, svoji dobri znanki, in ta ji je pokazala Gašperja. Prešlo jo je neko čudno čustvo, ko se mu je bližala, a tudi na njegovem licu je opazila nekakšen strah. Komaj da sta izpregovorila nekaj besed, spoznala je takoj, da mu ni nič dobro v njeni bližini. Mencal in mencal je toliko časa, da se je zmuzal med množico. Rekel je, da se mu mudi, obljubil je pa priti o prvi priložnosti, ko bo treba kaj prinesti v mlin k Lesarju, in tedaj ji razloži vse.

Gabrijeli je dejal neki notranji glas: Ta človek nima čiste vesti. — Kakor hitro se je pomešal med ljudi, bilo je lože tudi njenemu srcu. Doma je povedala ves dogodek Ivanu, ki je bil prav nevoljen, da se je stvar tako slabo sponesla.

Gašperja ni bilo blizu. Pozneje je Ivan še vedno mislil, da leta teko, sestro bo treba omožiti tako ali tako. Seveda tu je bil široki „kako“ vendar nekoliko močnejši od njegove trdne volje. Zato je ostal samo: kako, in Gabrijela brez snubakov. On se bo moral ženiti. Poskusil je in vprašal tu in tam, a ženitev je menda najbolj kočljiva stvar na svetu. Ta je bila prerevna, ona prestara, jedna pregosposka, druga prebogata, ta je ugajala njemu, oni pa Ivan ni bil všeč.

Že v početku avgusta je dobil mladi Lesar pismo od prof. Frankića, kjer ga je le-ta prosil, da bi mu izvolil pripraviti dvoje sob za nekaj dni. Ž njim pride njegova nečakinja Milica. Rad bi proučil do cela ondotno narečje, deklica bi rada videla nekoliko več sveta. Še tisti teden so potisnili Mateja Volka na drugi konec, za Frankića so pa zračili dvoje krasnih sob z razgledom na vodo.

Kmalu potem se je mudil Ivan Lesar pri Tomažiču v Bistrici. Visoka hiša stoji blizu Korenčanove in kakor ona prav poleg vode. Tudi pilo ima Tomažič, pilo, ki poje tako lepo kakor Korenčanova; zato pa vendar ni med njima prepira, katera poje lepše in delj časa. Na drugi strani vode se dviga bolj nizka hišica, in hladni valovi nagle Bistrice ji noč in dan izmivajo obzidje. Poslopje radi najemljejo tujci v poletnem času, po zimi je prazno. Lesar je bil danes že zgodaj pri Tomažiču. Mož je še dremal v sladkih sanjah o elektriki in galvanizmu, ko je vprašal Ivan Žagarja, če je gospodar doma.

„Gospod še spi“, bil je kratek odgovor.

— Prosim, da bi ga poklicali.

„Takoj, gospod!“ dejal je Žagar, potegnil belo čepico na levo uho in naročil hlapcu, naj pokliče gospodarja.

Vendar je minilo mnogo časa, predno je pokukal Tomažič skozi okno svoje spalnice. V tem je Ivan nemirno stopal semtertje med skladnicami hlodov in mlincev, včasih je stopil tudi prav na breg in se zagledal v valove. A njemu ni vzbujal njihov nagli tek nikakih vzvišenih misli, okolica ga ni zanimala ni najmanje. Saj jo je videl že mnogokrat, in nekateri ljudje so navajeni, tudi najlepše stvari opazovati s takim očesom, kakor mesar živino na sejmu.

Kdo bi tudi razmišljal take neslanosti! Človek velja, kar plača. To je bila Ivanova maksima. V njem ni bilo skoro več sledu nekdanje očetove idealnosti. Bil je sicer veren sin svojega rodu, a ne da bi se kdaj ogrel za to misel. Umetnost, poezija, navdušenost za višje vzore, to so mu bile prazne sanje, stvari, ki ne prineso nikomur dobička. Po svojem šolanju realec bil je pravi sin sedanje dobe.

Naslonil se je na držaj ob vodi in prav mirno opazoval nasprotno hišico, ne sicer zato, ker mu je morda ugajala vsled drzne svoje lege nad vodo, marveč zato, ker mu je bilo že prav pošteno dolgočasno.

Tedaj se odpre okno nad vodo, in krasna, črnolasa deklica se sklone na blazino na njem, da se naužije jutranjega zraka. Bila je še popolnoma v ponočni opravi, in obilni črni lasje so se ji brezskrbno usipali po belem vratu in po prsih. Lepa prikazen nekolikokrati zazdeha, ozre se na levo in desno, potem se vzpne po koncu in gleda nepremično v daljavo po divni dolini do Vremščice in sivega Nanosa. Niti najmanje ni slutila, da jo kdo opazuje in še celo tako blizu.

Ivan je stal kakor okamenel. Gledal jo je in gledal in nikakor ni mogel odvrniti očesa od njene podobe, lepe kot bajna slika gozdne Vile. Ko bi mu bil v tem trenotku rekel kdo, da je angel, verjel bi mu bil brez prerekanja, kakor ni veroval v podobne prikazni. Ni se je mogel nagledati. — Človeška narava je kakor nenasitno žrelo: več kot mečeš vanje, več požira, vedno večjih založajev je treba. Ivan sedaj ni ničesar želel iskreneje kot to, da bi krasna devica krenila s svojim očesom tudi doli na njega, in srečen bi bil — tako je računal — vsaj za pol večnosti, če ne še več. Tega trenotka ni dočakal.

„Na zdar, prijatelj! Dobro jutro!“ kričal je Tomažič za njegovim hrbtom. „Bog te živi! Kaj te je prineslo tako zgodaj k meni? Tako lepo sem sanjal, oh!“ Hitel je k njemu in mu ponujal obe roki; Ivan se je pa še vedno oziral v okno nad vodo, ali deklica, začuvši spodaj Tomažičev hreščeči glas, izginila je z okna, kakor izgine prijeten sen izpred naših oči. O snu ostane nam lep spomin. Ivan je pa mislil, da tudi še potem gleda njo samo na oknu. Njena podoba se mu je živo vtisnila v srce. Najraje bi bil kar zapodil to nerodno rogovilo od Tomažiča k vsem vragom, ker ga je zmotil v najslajšem trenotku: ona se je že ozrla navzdol, ko je zavpil Tomažič. Ker ni bilo drugače, umiril se je Lesar ter povedal prijatelju namen svojega prihoda. Govorila sta o neki lesni kupčiji.

Zmenila sta se, in Tomažič ga je potem spremil nekoliko korakov po trgu. Ko sta šla mimo Korenčanove hiše, spomnil je nagajivo Ivana:

„Ali se tukaj ne misliš oglasiti?“

— Ne! reče Lesar. „Kaj je res, da so nehale vse vezi med vami?“

— Vse, zavrnil ga je Ivan.

„Nisi bil dovolj previden. To je trdna hiša stare korenine. Stavim, da je ni boljše pod našim zvonom.“

— Ti lahko govoriš, ko ti niso znane razmere.

„Hm, razmere! Pa ne veš, da je izročil Josip zadevo o tistem človeku iz Hrasrja sodišču, slišal sem celo, da državnemu pravdništvu.“

— Kaj vraga! Ali je bil res tako neumen? čudi se Lesar.

„Neumen? Korenčan ni neumen, on je jurist. Nekaj več ve ko midva. Pravil mi je, da je vso stvar dobro pretehtal, položil dokaz na dokaz in jih potem poslal na pravo mesto.“

— Saj ne doseže ničesar!

„To se še ne ve. Ali da je Josip plemenita duša, ki se poteza za čast svojega očeta in pa še za neko drugo osebo, tega ne moreš reči.“ Pomenljivo je pogledal Ivana, ustavil se na potu ter mu podal roko in se poslovil.

Predobro je vedel Lesar, da je mislil Tomažič v zadnjih besedah njegovo sestro Gabrijelo. Spomnil se je tudi Josipovih besed: Ivan, ti ne poznaš ljubezni! Zopet se je dvignila pred njegovimi očmi slika, katero je tako željno gledal na bregu Bistrice. —

Tisti dan, ko sta imela Matej Volk in Gašper Suhorec prvo obravnavo zastran Matejevih denarjev pri bistriškem sodišču, pripeljal se je k Lesarju profesor Frankić in ž njim njegova lepa nečakinja. Ivana ni bilo doma, ko se je ustavila kočija pred njegovo hišo. Nadzoroval je delavce, ki so kosili otavo. Sestra pošlje takoj po njega.

Bilo je toplo popoldne, in mladi Lesar si je brisal potno čelo, stopivši v vežo. Na kakšno boljšo opravo v tem trenotku ni mogel misliti. Kar obstal je na pragu one sobe, kamor je Gabrijela peljala gosta. Frankić je prišel njemu nasproti, za njim pa oni angel, ona vzvišena ženska podoba, katero je videl pred nekoliko dnevi v Bistrici. V toliki zadregi je bil, da sam ni vedel, kako je pozdravil profesorja, niti kako njegovo nečakinjo. Čudil se je le deklici in pa svoji sestri, da je ž njo tako domača, kakor da sta stari znanki, ne pa da se danes gledata še le prvikrat v svojem življenju. Sorodni duhovi se kmalu spoznajo in se kmalu začno ljubiti.

Gabrijela je spravila brata nekoliko s šalo, nekoliko z zbadljivimi dovtipi šiloma na pravi tir. Lep večer so imeli potem pri Lesarju in pozneje mnogo lepih dni. Frankić je hodil od sela do sela, do pastirjev in delavcev ter napisaval svoje opazke, hvalil in vzpodbujal, izpraševal ljudi o tem in onem; Milica je navadno ostajala doma pri Gabrijeli ter ji celo pomagala pri delu. Niti jezik jima ni delal težave v sporazumevanju. V nekoliko tednih sta se vrteli po hiši in kuhinji naglo in ročno, kakor da sta obe domači. Saj je tudi Milica hči imovitega posestnika iz okolice petrinjske na Hrvaškem. Le želja po svetu in navdušenje za slovenski rod ni ji dala mirovati tako dolgo, da ji je dovolil stric, prebiti nekoliko dni ž njim na počitnicah. Svojo obljubo je izpolnil letos. Nekaj dni takoj od početka sta bivala v Bistrici, nekaj časa bosta še pri Lesarju, potem se vrneta za malo dni zopet v Bistrico, kamor pride po Milico njen oče, stric pa odide ondaj na svojo službo.

Kaj počne Ivan? Tako slišim, da povprašuje marsikdo. Oni Ivan, kateremu je bila ljubezen samo igrača, pojem brez vsebine; oni Ivan, ki ni umel, ni čutil, kaj je blagodejna slast, ko srce koprni za srcem? — Ivanu se je srce topilo, ko je gledal krasno Hrvatico. Ako so se njegove oči srečale z njenimi, zdelo se mu je, da gleda v odprta nebesa. In res je videl v njih nov svet. —

Le malokdo se je v teh srečnih dneh zmenil za Mateja. No, saj se tudi on ni mešal v take stvari, a bil je vendar le tudi on srečen. Pravda, katero je začel proti svaku, iztekla se je zanj dobro. Če ne vsega, vsaj večji del bo dobil nazaj. — Matej je pustil vse prejšnje muhe, katere mu je vcepila Barba, in živel je mirno, zadovoljno in srečno pri Lesarju.

Še neke stvari ne smemo zamolčati, dasi se bo zdela marsikomu neumna in otročja. Tiče se preveč naše povesti. Ljudje so namreč pripovedovali, da straši na tržaški cesti, prav na tistem mestu, kjer je bil nekoč pobit pokojni Lesar. Vsak pameten človek se je čudil, da se strah ponavlja še le sedaj, stoprv po jednajstih letih. A resnica se ni mogla več utajiti; pravili so, da straši grozno. Marsikdo je pribežal že kar brez sape po noči v Lesarjev mlin, ker se je zbal strašnega vzdihanja in zavijanja na omenjenem kraju. Ljudski sklep je bil tak, da se vrača duša rajnega Lesarja, ker išče ubijavca.

Gabrijela je poslušala te zgodbe z neko grozo, Ivan se je pa norčeval in iskal izgovore, kjer je mogel. Ljudem se je to zdelo silno bogokletno, celo hraški črednik je rekel: „Zakaj pa molimo zvečer pri rožnem vencu: za vse tiste duše, ki po gorah in po vodah konec jemljejo in nobene pomoči nimajo? In v vsaki krščanski hiši se to moli!“ E, nismo vedeli, da je Jurij Trobec pameten človek, pa tudi mož pametnih besed.

Morda pa tira napadnika pekoča vest na mesto zločina, tira ga z nepremagljivo močjo, sili ga in sili, da bi priznal svoje hudodelstvo? Pekoča vest mu vsak trenotek prostira pred oči grozno sliko ...

Ona noč pred blizu jednajstimi leti bila je temna noč. Črni oblaki so se kopičili, grom je bobnel, veter je majal vrhove dreves, vendar je vse kazalo, da ne bo hude nevihte. Na zahodu so se kazale zvezde, in tudi na severu se je pozneje ubrisalo nebo. Tedaj je stopal po cesti visok mož. V roki je nosil debelo palico, s katero je krepko udarjal ob kamenita tla. Hodil je zmagovito in odločno, kakor da ga ni na svetu, ki bi mu utegnil nahuditi. Zakašlja na glas, da je odmevalo otlo po goščavi; tedaj pa stopi tihoma, kakor da je vzrastel iz tal izza bližnje jablane ob cesti majhno človeče, in prej, ko se je utegnil možak obrniti, udari ga s kolcem od zadaj čez glavo, da se revež zgrudi z bolestnim krikom na tla in se več ne zgane. Človeče pristopi bliže, seže tako spretno v Lesarjeva nedra po listnico, kakor da bi segal v svoj žep po žveplenico. Potem se skrije varno v bližnje grmovje, ker je od Lesarjeve hiše sem prihajal voz. Bil je stari Korenčan. Konj se ustavi in noče dalje. Mož pogleda in vidi človeka, ležečega na cesti.

„Kaj, svinja pijana! S poti se spravi!“ vpije Bistričan, ker se mu je mudilo domov. Toda dozdevni pijanec se ne zgane. Korenčan stopi z voza in spozna svojega tovariša Lesarja. Hipoma mu je vse jasno: ali je nakrat oslabel, ali ga je pa nekdo tu počakal, pobil in oropal. Korenčan je dobro vedel, kje hrani listnico z denarji, seže torej brž tja, a najde žep prazen.

O tej priložnosti je tudi opazil, da je Lesar še živ. Pozabivši voz in konja, steče na vso sapo peš nazaj k Lesarjevim naznanit nesrečo.

V tem času pride po bližnjici na cesto Lah Menigo, ki spozna Korenčanov voz in konja, spozna tudi Lesarja, a ker si ni mislil, da je mrtev in se mu je mudilo k bolni ženi, šel je molče mimo. Niti pri Lesarju se ni oglasil, ker se je bal, da bi ga vsled izpričevanja prijela pravica in zadržala. Žene ne bi videl pred smrtjo. Bežal je z nesrečnega mesta.

Sedaj tira božja pravičnost hudobneža z neznano močjo na mesto zločina, da izkuša z obupnim krikom in groznim zavijanjem zatreti črva v svojih prsih; črva, ki gloje noč in dan; črva, ki ga je nekoč že pripravil tako daleč, da se je že na Hrvaškem hotel izročiti sodišču, a slednjič se je zbal kazni. Ta črv mu ne da mirovati niti doma, in prav ta črv je, ki mu Veli zopet z doma po svetu. Zločinec se cesto valja po tleh in zvija v groznih mukah.

„Ne boš me ne, pošast grdinska! Uh, kako peče! Uh, kako žge! Ne boste me vjeli, ne boste me zaprli! Prav gotovo Tam uidem, peklenske grdobe! Ne boš me ne, ne boš me ne! Uh, uh, kako skeli!“

Tako zamolklo kričanje so slišali ljudje, in groza jih je bilo. Prekrižavali so se, da bi jih Bog varoval samega peklenščka. Nikdo ni mislil, da so to človeški glasovi, glasovi pekoče vesti.

VI.

Fr. Gestrin.

Mesec september se nagiblje h koncu.

Delavci iz bistriške doline se zopet odpravljajo v šume na Hrvaško. Že nekaj dni se razlega po vaseh hripavo petje onih, ki se poslavljajo. Žene se solzijo, otroci milo pogledujejo za očetom, ki pojde kmalu od njih; Bog vedi, če se še vrne. Sestre se ponosno ozirajo na odrastle brate, ki že ne govore nič drugega, ko o tem, kako bodo delali, kako pili in koliko prihranili bodočo zimo. Marsikateri deklici utriplje srce silne žalosti in skritega veselja; saj ji je „on“ obljubil, če se vrne zdrav, da jo vzame spomladi. Stotine, ki ima sedaj vrezane samo na potni palici, imel bode tedaj tudi v žepu. — Kdo bi ne obljubil zvestobe mladeniču, ki goji tako lepe nade v bodočnost? —

Gašper Suhorčev se letos odpravlja z drvarji - pa za več let. Pravi, da mu ne ugaja domače življenje. Zato menda tudi pije Gašper več kot drugi in razgraja na ta račun huje kot drugi, češ: poslej vas ne bodem nadlegoval več. Toda Gašperja peče še nekaj drugega. Mateju je moral namreč pošteno odšteti posojeni denar, obresti in troške za pravdo. Prodal je velik kos svojega zemljišča, da je vse poravnal. Ali zaradi tega se mu sosedje še vendar čudijo, po kaj neki sili na Hrvaško, ko ima doma dovolj dela in tudi jela v letu in zimi. Gašper se pa izgovarja, da gre in se ne vrne prej, dokler ne zasluži toliko novcev, kolikor jih je moral sedaj vrniti. In vsak pameten človek je rekel, da je Gašper nenavadno skrben in varčen gospodar. A ne tako Jurij Trobec, ki je bil nedavno dva dni zaprt, ker je Gašperju očital roparstvo in pa umor pokojnega Lesarja. To se je postavil Suhorec, ko je izpričal Trobčevo hudobijo! Takega ponižanja seveda ne more črednik pozabiti, in še skrbneje kot prej po naročilu Josipa Korenčana zalezuje Gašperja v vsem njegovem početju.

Ozračje se je ohladilo, a večerni hlad je bil še vsem ljub. Prof. Frankić je že prehodil in proučil vso bližnjo okolico, nekolikokrati je zašel celo preko meje v pravo Čičarijo, jedenkrat se je pa izgubil na bližnjo Pivko in pod Nanos, od koder ga ni bilo dva dni. Milica se je zabavala pri Lesarju večinoma z Gabrijelo, katero je kmalu ljubila kot rodno sestro. Mislim, da ni treba še posebe praviti, kako všeč je bilo to mlademu Lesarju. Čestokrat je molče sedel v sobi in poslušal — z očmi in ušesi — kako je Milica navduševala prijateljico v svojem krasnem hrvaškem jeziku za svetinje milega naroda.

„Zakaj bi ženska ne smela, ne mogla ljubiti svojega rodu?“ vprašala je duhovita Hrvatica in ponosno pogledala okoli sebe, češ: kje si, ki mi nasprotuješ? — Velikokrat je Ivan že slišal govoriti o podobnih predmetih, in vselej se mu je zdela ta stvar nesmisel, a sedaj bi poslušal Milico brez konca in kraja. Ako se je mudil še Frankić v njihovi družbi ter je še on pritegnil navdušeni nečakinji, tedaj so se Ivanu odprle oči, da je res gledal nov svet v njenih očeh in njenih nazorih. Ni si upal niti ziniti, da bi zagovarjal svoje prejšnje stališče. Zdele so se mu vse besede kakor pleve, katere vržeš v vodo, da jih odnese.

Dostikrat, ko je srečal deklico kje zunaj, hotel je ž njo izpregovoriti pametno besedo, ali beseda — pametna ali nespametna — ni hotela iz grla, in vselej mu je Milica kot pristna Hrvatica s svojo zgovornostjo pomagala iz zadrege. Na samem se je potem jezil na svojo okornost in na minilo prazno življenje.

Tako se je približal konec Frankićevega bivanja pri Lesarju. Ivan ga je nagovarjal, da bi ostal še nekaj dni, in Milica, to moramo reči, ona bi temu tudi ne nasprotovala, ali profesor jo je opozarjal na prihod njenega očeta, na prvotni načrt potovanja, in nihče ga ni mogel pregovoriti.

Bil je zadnji večer pred odhodom. Milica je sama sedela v vrtni lopi. Na njenih črnili laseh so se utrinjali zagoreli žarki zahajajočega solnca. Zamišljeno je zrla pred-se, na njenem obrazku se je poznala lahka meglica toge, kakršna dela žensko lice še krasnejše. Morda bi uganili vzrok njene otožnosti. V nekaj tednih se je privadila Lesarjevi hiši, do cela spoznala Gabrijelo in — tu je nekaj, česar si ne more razjasniti — Ali se ne bo spominjala še nekoga na Lesarjevem domu? Ali ga ni tolikokrat karala zastran njegovih materijalnih nazorov, katerih smoter je: iz roke v usta ali v žep. Njegovi pogledi, njegovo vedenje in govorjenje, ali ni to dovolj jasno ... Da, tudi Gabrijela je spoznala, da mu je Milica več kot druge deklice na svetu.

Toda stoj! Tu-le sem prihaja Gabrijela.

„Zakaj samuješ, Milica?“

— Mislim o jutrišnjem odhodu.

„O tem, kar mora biti. Misliva raje o tem, kdaj se zopet snideva.

— Kdo bi mogel to vedeti?

„Vsaj misliti nama je mogoče o tem. Verjemi, da mi bo zelo žal po tebi.“

— Tudi meni se krči srce. Povej mi raje, ali mi bodeš kdaj pisala.

„Vsak teden ali pa še večkrat, če želiš.“

— Čim pogosteje, tem ljubše mi bode. A pomisli, draga moja, da si mi še dolžna nekaj povedati. Ko ne bode več tajnosti med nama, občevali bodeva še prisrčneje. Obljubila si mi to ono nedeljo, ko smo bili v Hrastju. Povej, povej, golobica moja!

„Nocoj ti moram povedati“, de Gabrijela zamišljeno.

— Torej sem-le k meni sedi in pripoveduj, prosim!

Milica vstane, z jedno roko prime njeno desnico, z drugo jo objame okoli pasu in posadi na klopico poleg sebe. — — — — —

Dolga in zapletena se je zdela Milici povest Gabrijeline nesrečne ljubezni. Zvezde so že migljale na nebu in mesec je gledal s polnim obrazom žuboreče valčke v Reki, gledal je tudi deklici skozi perje v vrtni lopi, ko sta še vedno govorili o stvareli, katerim nežne kali poganjajo v človeškem srcu.

Ivan je že doma, tudi profesor se je vrnil, a deklic nikjer.

„Neko govorjenje sem slišal na vrtu; tam morata biti“, reče Frankić.

— Prosim vas, gospod, pojdiva oba po nju!

„Dobro, dobro, izvrstno! Zagledali sta se v tako kratkem času, in sedaj ne moreta druga od druge. Takšno je naše srce.“

Ivan ni odgovoril ničesar, saj je v tem hipu sam najbolje čutil, kakšno je srce človeško. Deklici sta se ustrašili, ko sta ona stopila v lopo. Gabrijela je stopila poleg profesorja, Ivan je ponudil roko Milici, in ni se branila. —

Pri skupni večerji so ostali delj kot po navadi. Lesar ta večer ni varčeval s kletjo, celo šampanjec se je penil v čašah, ko je Frankić v dolgi napitnici zahvaljeval hišnega gospodarja na gostoljubnosti in izvrstni postrežbi. Najboljša volja se je naselila med nje, tudi Gabrijela je kazala nocoj vedrejše lice. Profesor je motril pa največ Ivana in Milico. Zadovoljno je potegnil po obilnih brkah in pripovedoval o svojih uspehih za tukajšnjega bivanja.

Drugo jutro je bilo solnce že visoko na nebu, ko je odhajala Milica s Frankićem. Stisnila je roko Ivanu, zahvaljevaje ga v ginljivih besedah, in se obrnila h Gabrijeli, rekoč: „Bog te obvari, dušica moja! Ne zabi me, Gabrijela!“ — Nikdar! vzdihnila je ta in objela posestrimo, kakor more le prava sestra objeti sestro. V tem sta govorila Ivan in profesor, koliko časa mislita sploh še ostati v Bistrici. Tedaj je pošepnila Gabrijela Milici na uho: „Pomni, kar si mi obljubila sinoči. Jaz vidim dobro in vem, da me ne varajo oči.“

— V tem slučaju — če ne bode drugače — zanesi se na-me, Gabrijela! Tvoje nade so se že jele uresničevati. Bog te živi! — Osnovala se je nevarna zarota proti Ivanu.

Kočija je zdrdrala izpred hiše, Ivan je pa čutil, da mu je nestalo polovice srca. Še tisti teden je bil samo trikrat v Bistrici, in vselej je prejela Gabrijela tisoč in tisoč pozdravil, saj bi jih bil Ivan rad izporočil, ko bi jih bilo še več. Spoznal je Miličinega očeta, spoznal njegove dejanske razmere, spoznal je tudi, da je vedno bolj zapleten v mreže, iz katerih menda ne pride nikoli več. Prepričan je bil, da bi Milica ne bila nasprotna, ko bi jo takoj snubil.

Zadnje dni je res nekoliko bolj molčeča, a ženske so že take, da ne nosijo rade srca na jeziku ter ne kažejo vselej svojih čutov na licu.

Bilo je dva dni po sv. Mihaelu. Ta dan je bila določena v Ljubljani porotna obravnava in zaslišanje prič proti Gašperju Suhorcu. Josip Korenčan se je že naprej veselil lepega uspeha v svojem prizadevanju. Sedaj se vendar začenja stvar na pravem koncu. Spravili so na noge vse znance pokojnega Lesarja, vse Gašperjeve tovariše, med njimi je bil glavna priča Trobec iz Hrastja. V preiskavi, se je sicer Suhorec držal trdno in vztrajno, a porotniška obravnava mora pokazati, da je res pravi krivec. Vse govori proti njemu. Z vsemi temi nadami se je tešil mladi Korenčan.

Drugače je znal Suhorčev zakleti sovražnik Jurij Trobec. Tisti dan, ko je Suhorec nabiral tovariše v neki vasi pod Št. Petrom, da bi šli ž njim takoj na Hrvaško, pili so kot goveda. Zamotil se je pozno v noč. Trobec je bil skrivoma kakor senca vedno za njim.

Okoli jednajstih zvečer je šel Suhorec čez tržaško cesto proti domu. Strahopetno je stopal tam mimo, kjer je nekoč obležal rajni Lesar. Morda ga je zmoglo vino, morda se je oglasil v njem zopet prejšnji črv, ki ga je vedno tiral na mesto krivice. — To se je ponavljalo že večkrat, kar je dobro vedel Jurij Trobec. Danes zjutraj je bil pri Mateju Suhorcu v Lesarjevem mlinu. „Ali se še spominjate,“ rekel mu je, „da vas je vrgel Gašper na gnoj?“ — Da, prav dobro! odgovori oni radovedno.

„Strah vas ni, kolikor vas poznam.“ — Starega vojaka pa strah? —

„Drevi pojdete z menoj, pa brez obotavljanja, ne boste se kesali. — Sklenjena je bila nova zarota. —

Gašper se je zvijal in jadikoval, razmetal od sebe pokrivalo, palico, razne liste in pisma, slednjič tudi svileno ovratnico. Potem se je bil in praskal po razgaljenih prsih: „Oh, kako peče, kako boli in skeli!“ Trobec in Matej sta bila tam blizu v goščavi, kjer sta vse videla in slišala. Ko je obupanec praskal po tieh in ruval po zemlji, stopil je Jurij nekoliko bliže in pobral ovratnico. Matej se je čudil, čemu mu bode. Tresel se je samega strahu, da so resnične njegove slutnje. Potem sta se vrnila in obljubila drug drugemu, molčati do konca obravnave. Črednik je imel s tem, da se izkaže, kako je zaslužil zaupanje Josipa Korenčana, posebne namene. — Naslednje jutro so gnali Suhorca orožniki.

Oni usodni dan obravnave nekoliko pred poldnem je bila zbrana na vrtu pred čitalniško gostilno v Bistrici različna domača in tuja gospoda. Prav nestrpno so čakali brzojavnega naznanila, kakšen bode konec obravnave. Tudi stari Korenčan je prilezel ter se vsedel poleg Tomažiča k vrčku piva; jezili sta ga pa danes dve reči: da ni hotel Tomažič govoriti o vršeči se obravnavi, marveč mu neprestano ponujal neke poskuse iz spiritizma v znanem nemškem listu „Stein der Weisen“; in druga je bila, da se je staremu Korenčanu prav nasproti vsedel profesor Frankić ter oblastno obračal v roki slovenski časnik. Bil mu je zopern kot navdušen Hrvat in domoljub. Starec se je bal, da ne bi začel celo o ‚Veliki Hrvatski‘ ter se mu slednjič pridružil še Jenik, kajti potem bosta premlela Čehe od konca do kraja in zopet od kraja na konec. In tedaj bi se moral oglasiti stari Korenčan, zakaj o taki priložnosti čuti v sebi zopet oni ponos, ki se drži marsikoga iz srečnih starih časov. Ali nič takega ni bilo.

Profesor se je pogovarjal nekaj z bratom ter prav zvesto pogledaval mimo Korenčana tja v oddaljeni kotič vrta, kjer sta se šetala Ivan Lesar in Milica ter se ozirala v vodo, kjer so se igrale ribice; še raje sta pogledala drug drugemu v oči. Saj vodo pod obzidjem Ivan lahko opazuje sleharni dan, če hoče, njenih oči pa, njenih lepih oči ne bode videl več. Jutri odide Milica. Profesorju je bilo že davno jasno, kaj tli v njiju srcih. Povedal je stvar tudi bratu, razložil mu položaj, in tudi ta ni bil nasproten, le mati, mati bo žalovala. Kaj pa Milica?

Molče je stopala poleg Ivana. Njena roka je počivala v njegovi, a srce v prsih je burno bilo obema. Zdel se jima je važen trenotek, on se ga je veselil že davno in Milica se ga je veselila, pa tudi bala. Zakaj neki? — Poslušajmo pogovor:

„Gospod Lesar, jaz vas sicer ne morem siliti, tudi nimam za to nikake pravice, da premenite svoje nazore glede na Gabrijelo in Josipa — vendar, če je res, kar ste mi prej-le povedali, udali se bodete moji želji, s tem tudi v javnem mnenju oni stranki, ki je večja od vaše, in mislili o stvari tako kakor midve z Gabrijelo. Prosim, gospod Lesar!“

— Gospica, rekel je on strastno, to ni mogoče. Ko bi bili vam znani taki dokazi, kakor so meni, govorili bi drugače.

„In vi ne zaupate pravičnosti sodišča?“

— To ni vselej zanesljivo. Če nedostaje dokazov, raje izpuste sto krivičnih, kot obsodijo le jednega nedolžnega.

„Ali tudi v današnjo obravnavo nimate nade?“

— Malo, gospica, prav malo.

„Torej izprevidite sami, kako nemogoča je misel, da bi vam jaz kaj verjela, ko ste sami tako grozno nezaupni.“

— Vi mi ne verjamete, tudi vi ne, Milica? dé Lesar boječe in hoče stisniti njeno desnico, a ona jo izmakne.

„Ne morem, dragi gospod, res ne morem. Korenčan je nedolžen, to trdi vsak pameten človek, Josip in Gabrijela sta nedolžna in-trpita vsled — predsodkov. — Ne, nočem vas žaliti. Škoda vas je, verjemite!“

Zadnje besede so zopet ojunačile Ivana in mislil si je: menda vendar ni tako hudo. Hotel je že nekaj reči, a Milica ga je prehitela:

„Ivan, ali se hočete poboljšati?“ — Vprašanje je bilo toli ljubeznivo in nedolžno, da je mladenič strepetal. Sto čutov mu je pretreslo dušo, sto čutov, pravim, blagih, lepih, in sto čutov britkih, zopernih.

„Ali želite, da se vse poravna?“ vpraša zopet ona, in Ivan je videl, kako so ji solze stalile oči. Spoznal je, kaj pomenijo te solze, a srca mu niso odprle.

— Želim, gospica, pa tako, kakor je bilo doslej.

„Z Bogom, gospod Lesar! Ako želite to, potem bodi vse kakor doslej. Zdravi!“

Ponosna Hrvatica je stopala ponosno k družbi ob mizah, žalostno se je opotekal za njo Ivan. Bil je uničen, popolnoma uničen. Frankić je bil vstal in poklical točajko, da bi plačal račun za-se in za brata. V roki je držal listnico od živordečega usnja s predalčki na notranji strani. Bila je s srebrom okovana, in okovi so imeli originalne, a lepe podobe. Tomažič je pogledaval sedaj profesorja, sedaj listnico, slednjič pa ni mogel drugače, da je zavpil, kakor da ga je res ošinila električna iskra:

„Lesarjeva listnica!“

— Katerega Lesarja? vpraša nestrpno stari Korenčan ter vstane izza mize tako hitro, kakor mu je dopuščal obilni trebuh.

„I, rajnega Lesarja! Saj jo poznam. Poskoček iz Trnovega mu jo je naredil nalašč po njegovem lastnem načrtu. Pa ga pojdi vprašat! Prav dobro pomnim!“

Vsa družba se gnete okoli Frankića, in vsakdo bi rad videl listnico in zvedel, kje jo je dobil. Profesor je odgovoril kratko, da mu je bila všeč zaradi trdnosti, pa tudi zaradi ličnega polmeseca na prednji strani. Prosil je za njo brata že večkrat; sedaj mu jo je prinesel.

Miličin oče, visok, črnkast in brkat človek, pa pripoveduje: „Kakih dvanajst let mora biti tega, ko sem prišel po opravilu zjutraj zgodaj v Petrinjo. V neki žganjarnici sem videl moža, ki je delal tisto zimo prej na mojem posestvu. Pozdravil sem ga in vprašal, če bi hotel ostati tudi letos. No, on je rekel, da misli niže doli na Hrvaško. Ponujal je prodajavcu to-le listnico. Nista se mogla pogoditi, in slednjič sem mu jaz plačal zahtevano ceno. Segel je po denarju in meni molče porinil listnico; potem je pa odšel prav naglo. Kakor sem sodil po njegovi obleki in govorici, bil je doma iz tukajšnjih krajev. Še pozneja leta sem ga videl nekolikokrati v mestu.“

Doslej je gledala Milica neprestano v mizo, ni hotela, da bi se srečala z Ivanovim pogledom; ko je pa oče končal, dvignila je glavo in glasno vprašala mladeniča: „Ali slišite, gospod Lesar!“ Toda Lesar je bil slep in gluh za vse, kar je bilo tam. Tudi on je poznal očetovo listnico. Prisegel bi, da je prav tista. Sedaj spoznava, da stari Korenčan ni prodajal listnice po Petrinji; moral je biti nekdo drugi. V tem hipu se prerije skozi družbo gospod Jenik, ki rad prepeva, kadar je dobre volje. Z nogama, z rokama, s hrbtom in tudi z glavo si je pomagal naravnost k Lesarju in kričal:

„Suhorec je oproščen, oproščen!“ Ker je bila razburjenost vendar že prevelika, da bi bili vsi h krati planili kvišku, hoteč vedeti, kdo in kaj, vpraša stari Korenčan prof. Frankića tako prijazno, kakor ni še ogovoril ne njega in nobenega Hrvata.

„Prosim, gospod, povejte, ali hodijo naši delavci tudi skozi Petrinjo v hrvaške šume?“

— Navadno ne, a nemogoče tudi ni. Potem mu je vso stvar še natančneje pojasnil Miličin oče. Tudi ž njim je občeval Korenčan nenavadno prijazno, veseleč se, da sta prav ta dva Hrvata dokazala njegovo nedolžnost. Tudi potem se njegova radost ni polegla, ko je zvedel, da je Suhorec oproščen. Zaupno se je nagnil k Hrvatu Petrinjcu in mu rekel:

„Ali bi poznali danes onega človeka, ki vam je prodal listnico?“

— Mislim, da! — bil je odgovor, in starec hi bil kar objel neznanega rešivca iz toge in sramote. Morda bi bila govorila še daljo, ko ne bi bil Jenik tako silno vpil: „Gredo, vsi gredo domov! Josip Korenčan zopet ni opravil ničesar. Ne da se dokazati. Vse zaman!“ Navajen je bil Jenik, da je morala obveljati njegova; če ni zmagal drugače, pa s krikom.

„Vrag vas razgrajaj! Kaj vpijete:“ hudoval se je Korenčan, ker mu ni bilo všeč tako govorjenje. Hotel je priložiti še nekaj izdatnejšega, a družba se je razhajala, in tudi Jenik je bil že na cesti. Zvonilo je poldne.

Ivan Lesar bi se bil rad spravil z Milico, toda deklica je kazala z vsem vedenjem, da je užaljena v dno srca. Ni se ji upal približati, vendar so ga proti večeru spremili še vsi trije do one gostilne, kjer so bili pred poldnem, a dopoldanska živahnost ni hotela v družbo niti potem, ko je prisedel tudi stari Korenčan ter debelo smodko z vso silo pušeč pripovedoval, da se vrne sin z vlakom iz Ljubljane vsak trenotek. Starec je bil najglasneji, saj je bil prepričan, da se odvali velika sramota z njegove hiše.

Vlak se je ustavil, in vsi gostje so radovedno gledali, kdo pride prvi v Bistrico, in kaj poreko priče. Kmalu se prikaže gruča ljudi. Naprej so stopali trije ali štirje moški. Marsikdo je poznal med njimi ovčarja Trobca, ki je bil danes navzlic vsemu neuspehu tako dobre volje, da so se tovariši kar gnetli okoli njega. Znanci so se čudili, da je danes tako na dolgo nasajen, ko so vendar vsi vedeli, da bi se Trobec rad maščeval nad Suhorcem, ker ga je bil oni dan vteknil za par dni pod ključ zastran obrekovanja, in Suhorec je danes oproščen. Ta človek, ta vrag mora imeti prav takšen lek, da mu ne morejo do živega. Ali še drugačen lek je imel Trobec. Dobro vede, da jo misli Gašper še nocoj popihati na Hrvaško, pripeljal se je tudi on v Bistrico, kjer se zbira v bližnji gostilni družba „„Hrvatarjev“. Matej je krevljal poleg Jurija in ga skrivnostno pogledoval po strani.

Kmalu za prvimi se je pomikala daljša vrsta prič. Vsi so izkušali dokazati Gašperjev razpor z Lesarjem. Tudi ti so govorili prav glasno, nekateri moški so celo kleli, pa oba: Gašperja in Korenčana. Nekaj sto korakov za poslednjimi je stopal mali Gašper z Barbo. Bil je tako vesel in gostobeseden, kakor da se je zastonj napil pri najboljšem prijatelju. Z desnico je našteval na rokav leve roke dokaze in priče, tu in tam sta se z Barbo celo ustavila ter se pogovarjala tako imenitno in važno, kakor da je obema zastal golk že vsaj pol leta. V takem kratkočasju sta se pomikala mimo čitalniške gostilne in vrta. Kdo bi jima tudi ne privoščil veselja? Gašper je prišel zmagoslavno izpred sodnikov, Barba se je ponosno ozirala po svojih sovražnikih, ker ni preiskava dognala ničesar.

Frankićev brat reče staremu Korenčanu, kažoč na cesto:

„Evo vam, gospodine! onaj čovjek mi je prodao listnicu. Jošte ga prepoznajem, jer ima bradavicu kod levog oka.“ Kako dobro je tedaj umel Korenčan hrvaško govorico! Še tisti trenotek se je primerila Suhorou nemala nezgoda. Stari Korenčan je bil namreč, kakor bi trenil, na cesti, zgrabil je Gašperja za vrat ter ga tiral s seboj, sam nevede prav kam. „ Vidiš jo! Poznaš še Lesarjevo listnico? Le poglej! — Ti vražja duša! Ti si bil torej, ti razbojnik, ti ropar, hudič, še mene bi bil kmalu pehnil v ječo! Čakaj! Iz mojih pesti ne uideš. Povej, reci, da si ti pobil Lesarja, če ne“ — Korenčan je vpil kot Čič jesihar in - grdo je gledal kot naslikan peklenšček. Gašper je v njegovih pesteh zaječal kot zajec, ko ga zgrabiš za ušesa. Belo je gledal in kri mu je zastajala v obrazu.

„Povej!“ zavpije nad njim Korenčan kakor nad svojim psom. Prsti so mu nekoliko odjenjali, in Gašper je zajecal: „Jaz sem listnico našel.“ To je Korenčana streznilo. Pustil je svojo žrtev in obstal. Toda gledavci s čitalniškega vrta so prihiteli na cesto, priče so se vrnile, da bi videle, kaj se je zgodilo za njimi. Obstopili so Gašperja in Korenčana. Ondaj se vzdigne iz množice visok mož — Jurij Trobec - in zavpije s hudoželjnim nasmehom, kažoč v roki Gašperjevo svileno ovratnico: „Ali jo vidiš, prijatelj?“ Morda se ne spominjaš več, kje si jo vrgel od sebe, pa jaz imam pričo. O, Matej, sem stopite!“ Matej se prerije bliže in jeclja nekaj nerazumljivo, Jurij pa nadaljuje: „Glej, pri sodišču te nisva hotela izdati, ker naju niso tega vprašali, in pa ker sva sklenila, da se moraš tam pokoriti) kjer si nekoč mene spravil po nedolžnem v zapor. Vsi ljudje morajo vedeti tvojo hudobijo. Gotovo te še peče in žge in skeli, kakor oni večer na tržaški cesti, kjer si nekoč pobil Lesarja. Ali nisi sam povedal tega vzdihuje: „Bog se ti smili duše, Andrej! Ne preganjaj me več! Lesar, pusti me, ne davi me več!“ — Matej, ali ni res? — Res, vse je resnično, oba sva ga poslušala in pobrala ovratnico v dokaz. Tako je! pritrdi Matej. — Gašper se je jel tresti — bil je izdan. Korenčanove pesti so planile nanj s hujšo silo kot prvič. Tedaj pa zažene Barba, ki se je prej boječe umikala hudemu možu, grozen krik, sklepa roki in kliče na pomoč: „Moža mi bo udušil!“ A nikogar ni bilo, ki bi zgenil samo z malim prstom za Gašperja. Prav milo je prosil, če so ga za trenotek pustile okrogle pesti: „Samo ne obesite me, oh, samo

ne obesite me! Saj še danes povem vse, še danes!“ — Hitreje kot blisk se je raznesla govorica, da so našli pokojnega Lesarja denarnico, in pa da je Suhorec sam priznal svojo hudobijo.

Orožniki so vklenili Gašperja, prof. Frankić je izročil listnico sodišču, Barba je zbežala, da bi ne prijeli tudi nje. Nikomur se ni danes bolje godilo kot Trobcu, kar v lice se je zasmejal vklenjenemu Gašperju: „Sosed, jedenkrat teče zajec, drugič pes, a mislim, da si ti naletel hujše kot jaz oni dan. Bog te obvari!“ Gašper je pogledal v stran, Jurij Trobec je pa krenil v gostilno, kjer se je kmalu začelo njegovo četrtletno gostovanje. Zvedenci so pravili pozneje, da je bilo to njegovo popivanje tudi zadnje. Š svojo vztrajnostjo in bistroumnostjo proti Suhorcu dobil je v Hrastju veliko veljave. Vsakdo je iskal pri njem sveta, pozneje tudi denarja, in ne zastonj. Trobec se je popolnoma spametoval, zakaj cesto je govoril: „Ne spodobi se mi več pijača; ljudje mi preveč zaupajo!“

Suhorec je priznal drugi dan svoje hudodelstvo pri sodišču. Toliko let že ni imel miru ne po noči ne po dnevi. Z olajšanim srcem je pričakoval zaslužene kazni. — Tudi drugod so se umirila srca. Josip Korenčan je prišel za drugimi s postaje in radovedno gledal, kaj pomeni krik pred čitalniško gostilno. Spoznal je razjarjenega očeta. Profesor mu je na kratko pojasnil vso dogodbo. Tedaj je Josip najprej pogledal, kje je Ivan Lesar. Tam v ozadju, kjer je bilo le malo ljudi, stal je poleg Milice, stal kot skesan grešnik, ki ima le malo ali celo nič nade, da dobi odpuščanje. Josip se jima je bližal; a nista ga opazila.

— Gospica, ali res nisem vreden? je Ivan govoril. Smehljaje se mu ona poda roko in reče:

„No, skesani grešnik, sedaj, ko ste sami spoznali, kako hudo je, če kdo nosi bolest v srcu brez pomoči, brez nade, sedaj vidite, koliko zla ste provzročili svoji sestri!“

— Milica, brez vas — brez tebe mi ni živeti! Ne zapusti me!

„O, o, to pa ni kar tako! Kaj sva rekla prej?“ sili se ona govoriti šaljivo, dasi se ji trese glas.

— Vse je pozabljeno in poravnano!

„Torej Josip in Gabrijela?“

— Naj se vzameta v božjem imenu!

— In midva, golobica moja?

„Kakor vam drago!“ rekla je bolj na tihem in ljubeznivo pogledala Ivana, a ne daleč od tam uzrla Josipa Korenčana.

Zvečer se je poslavljala mična družba pred Korenčanovo hišo. Stari Luka je pozdravljal profesorja, Ivan je šepetal z Milico, Josip je pa razlagal profesorjevemu bratu uspehe in neuspehe v današnji zadevi. Vsem je odsevalo prisrčno veselje z obraza. Niso se še mogli ločiti, ko so ljudje že kazali proti zahodu na rdeče nebo. Kmalu so se posamni glasovi zlili v samo jeden klic: „V Hrastju gori!“ Gost dim se je dvigal nad vasjo in strašen žar je razsvetljeval oblake. Gorelo je Suhorčevo poslopje. Strah in groza sta prešinjala prebivavce v okolici, od koder je vse vrelo na gorišče. Tudi iz Bistrice so se nekateri odpravili gasit.

Naprej je drvil Lesar s svojo zaročenko Milico, za njima oba Korenčana in oba Frankića, potem še dolga vrsta raznih tržanov. Že medpotoma so zvedeli, da ogenj ponehuje; zgorela je le Suhorčeva hiša, katero je zažgala Barba sama. Imajo jo že orožniki v pesteh. Komaj je ušla strašni ljudski osveti: razjarjeno ljudstvo bi bilo vrglo požigavko živo v ogenj, da ni pritisnila orožniška pomoč. Planili so na-njo, da bi jo raztrgali, ona je pa vpila, jezila se in rotila. Ko so jo vklenili, vedla se je tako, kakor se vede brezumen človek.

Naši znanci, veliko Bistričanov gasivcev in gledavcev so šli k Reki in potem k Lesarju, kjer je bil zopet vesel večer. Praznovali so dvojno zaroko.

Milica je hitela h Gabrijeli naravnost v kuhinjo, strastno jo je objela in rekla: “Moja ljuba sestra, Bog je vse prav obrnil!“

— Torej srčno pozdravljena, naslednica moje matere na Lesarjevem domu! V tem pride Ivan, poljubi sestro na čelo ter jo prime za roko:

„Odpusti Gabrijela! Trd sem bil in krivičen s teboj, vendar, hvalo Bogu! zasijalo je tudi v naš krog solnce sreče z zvezdo danico — mojo Milico.“

— Ivan, nocoj si me iznenadil. Ne morem vsega umeti.

„Kaj umeti? Kdo bi tu ponavljal stare reči: tvoje slutnje so bile resnične. S tem je vse končano. — Prosim, pelji gospodo v sobo!“

Gabrijela se ozre v vežo ter vidi Josipa Korenčana in njegovega očeta. Močno je zardela, a rdečice ni videl nihče, saj se je takoj obrnila od svetlobe v stran. Ali tu je stopil molče k njej Josip in ji podal roko. Obema so bile solzne oči, nobenemu ni hotela beseda iz grla. Tedaj pristopi stari Korenčan, ki je dobro videl in tudi dobro umel ta prizor, ter pravi:

„Ljuba moja otroka! Pozabimo britkosti prošlih časov! Bodočnost je vama tako jasna! Izginili so temni oblaki z obzorja vajine sreče.“

Starec bi bil še govoril, da ni prišel Ivan ter opozoril, da čaka prof. Frankić z bratom in nekimi drugimi znanci v sobi.

Dobro so se imeli potem pri Lesarju. Josip in Gabrijela sta sedela prav na onem mestu pri mizi kakor pred dvema letoma. Kolika izprememba v tem času! Kadar je sedla deklica poleg Josipa, spomnila se je nemilih dogodljajev iz prošlih dni, pogledala ga po strani, in po njenem lepem licu se je razširil sijaj sreče, zadovoljnosti in blaženstva; Ivan in Milica sta pa imela neki bolj tajen pogovor ter se ozirala sedaj v Josipa, sedaj v starega Korenčana, ki se je pogovarjal s profesorjevim bratom kakor s starim znancem. Frankić je drugim gostom pojasnjeval neke določbe iz hrvaškoogerske nagodbe iz l. 1867. Včasih mu je segel v besedo Tomažič, največkrat pa Jenik.

Tedaj se Ivan približa staremu Korenčanu in ga ogovori boječe:

„Oprostite! Samo nekaj bi še rad vedel.“

— No, in? — S tem vprašanjem se je obrnil stari Luka k Ivanu. Oči so mu bile polne najslajšega veselja, kakršnega ni občutil že davno.

„Verjamem sicer, da je bilo vse sovraštvo med nami urejeno po zvijačah in sleparstvu, vendar prosim, povejte mi samo še to: ali sta kdaj igrala skupno z mojim rajnim očetom?“

Josip in Gabrijela sta dobro slišala pogovor. — Korenčan ne sluteč, kaj namerava Ivan, reče popolnoma hladnokrvno in mirno, kakor človek, ki po trudapolnem dnevu dokončuje navadno molitev:

— Pa dostikrat, ehej!

Mladenič prebledi kakor zid. Njegova jedina misel je bila sedaj: torej je vendar res, kar se je godilo v Zagorju. Spomnil se je v tem, kar je obljubil Milici danes zjutraj, a drugače ni mogel, kakor da je še vprašal:

„Morda ste tudi izgubili kdaj večje svote? Moj oče je bil dober igravec.“

— Jaz ali pa on, kakor je nanesla igravska sreča.

Tedaj se Ivan ni mogel več premagovati, primeknil se je k njemu in povedal znano dogodbo iz Zagorja, kakor mu jo je pravila v mlinu Suhorčeva Barba. Luka Korenčan ga je gledal začudeno, kakor bi gledal človek, kateremu bi hoteli po vsej previdnosti dokazati, da je nekoga umoril v Ameriki, pa še morja ni videl nikoli; potem je Korenčan premeknil stol, da ga je gledal bolj naravnost v lice.

„Moj dragi!“ reče smehljaje, „tu vidite, kako spretno je bilo vse napeljano, da so vas vjeli v svoje mreže. V Zagorju sem bil jaz le jedenkrat, odkar sem na svetu. Tedaj sva se nekaj sporekla z Vilharjem, ker nisem maral pritrjevati njegovim nazorom o narodni navdušenosti. Mož je vedel, koga ima pred seboj. Videl je vsakemu v dušo. Sukal me je in sukal toliko časa, da me je zmešal in potem celo — a le malo — osmešil pri zbranem omizju. Tedaj sem vstal in odšel. Odtlej sem se izogibal Zagorja zastran Vilharja in Vilharja zastran Zagorja; igral pa nisem v Zagorju, kakor sploh nisem bil nikoli strasten igravec. O ženitvi sva snubila drug drugemu; priče še žive.“

Josip se je tudi pomešal v pogovor, le nekatere podrobnosti iz zagorske dogodbe mu je moral Ivan še razložiti, potem so povpraševali še drugi, in kmalu je bila okoli mize govorica o Barbi, o njeni zagorski izmišljotini in o Vilharju. Vsi so obsojali hudobnost in lokavost Suhorčeve soproge. Tedaj vstane Frankić in napije v krasnem govoru Josipu in Gabrijeli. Vsem so lesketale solze v očeh, ko je govornik opisoval britkosti in težave, ki so se jima vrinile na pot združitve, a vztrajnost premaga vse. — Zazvenele so čase, strnili so se pogledi, pa tudi prijateljstvo in sreča sta se združila nocoj v slavo novim zaročencem.

Pozneje je vstal Josip in napil novi dvojici — Ivanu in Milici. Ko se je pa kmalu potem zopet oglasil Frankić ter dvignil čašo v znak pobratimstva med Hrvati in Slovenci, čegar najjasneji dokaz se praznuje nocoj, pritrjaval mu je neprenehoma vmes stari Korenčan z gromovitim: živeli Hrvatje, živeli, živeli! Najdena listnica ga je do cela spravila ž njimi.

Ljubko žuborenje je nastalo v družbi, vsi so bili najboljše volje. Kdor bi nepristranski opazoval lepo družbico, moral bi jo primerjati šumeči reki, ki je drvila čez skalovje in bregovje, a končno, dospevši blizu svojega smotra, umirila se, in valčki se prijazno objemajo, šepetajo in igrajo med seboj. Slednjič vendar vse vodi isti namen, ista pot, vsi jednako uživajo življenja slasti.

Le tam na drugem koncu mize se je nekdo nemirno premikal sem, ter tja. Bil je to Peter Tomažič. Dobro je poznal razmere Lesarjevih gostov, dobro mu je bil znan tudi prof. Frankić, in prav temu je hotel napiti. A tu treba pomisliti več stvari. Tako je ugibal Peter: On je profesor, Hrvat, govornik, učenjak, a jaz — samouk. Ko bi se bil le količkaj pripravil! Pa vse se je sukalo tako naglo, da se mu danes zjutraj niti ni sanjalo o večerji pri Lesarju. Zato ga je skrbelo, kaj bi povedal. Vstane, udari nekolikokrati lahno na kupico, obriše se varno in spretno — v tem hipu gotovo ni imel v mislih elektrike — ter začne:

„Čestita družba! Mnogo napitnic je že bilo nocoj, vendar prosim, oprostite, da se tudi jaz spomnim moža, čegar slava sicer ne buči kot grom čez hribe in doline, marveč moža, katerega delovanje se širi z blagodejnim uspehom, kakor širi ponižna vijolica prijeten duh iz skritega zavetja. Moža poznamo vsi, poznamo tudi njegovo srce. Gospoda! Klanjali smo se geniju Vilharja, občudovali smo ognjevito rodoljubje pokojnega Lesarja; njiju duh je še med nami starejšimi, a narod se preraja, mladini treba tega duha prenoviti, poživiti. Oni, ki ga je poživil in okrepil, ni nikdo drugi kot stric prihodnje Lesarjeve gospodinje, mož, katerega delovanje posnemajmo, katerega rodoljubje občudujmo. mož, čegar duh ostani vedno med nami! Bog ga živi!“

Živio! živio! živio! je odmevalo tja do tihe Reke in še daleč daleč v hribovje, Frankić je pa otiral solzne oči. Mehkega srca je, in sleharna mila beseda ga zelo gane. Tedaj so se združili z gosp. Jenikom nekateri drugi moški glasovi, in močno je zadonela pesem iz navdušenih prsi:

Tomažič si je na tihem mel roki, da se mu je še sploh tako posrečila napitnica, potem se je pa pomeknil bliže profesorju in napeljal govor na električne baterije, a nista se umela; pozneje je začel o potu na mesec, toda zaman. Frankić je razlagal bratu neke slovenske besede in povpraševal Tomažiča, če je res tako. Prikimoval mu je, dasi bi bil rad govoril o svojem predmetu.

Luna je plavala po jasnem nebu, slovesni mir je kraljeval po naravi, v družbi pa je zopet vel duh Vilharjev, duh vzorov in svete navdušenosti za narod in njega svetinje.

Mirno kakor po navadi se je pomikala skrivnostna Reka mimo hiše, in valčki so se zaletavali drug ob drugega, kakor da bi si pripovedovali lepe zgodbe davnih časov.

Matej Suhorec zopet zida, a sedaj zida sam s svojim denarjem in sam za-se. Ponujal se mu je Lah Menigo, toda pokazal mu je vrata. Najel je domače delavce ter jim razložil, naj narede na starem pogorišču njemu primerno stanovanje. Mož se ne more ločiti od priljubljenega kota v Hrastju. Lesar mu je zastonj pustil prostor in podrtine, dasi je sodišče prisodilo njemu vse Gašperjevo posestvo. Gašper je umrl v ječi.

— Nekaj let pozneje se je oglasila pri Mateju Barba. Prav lepo ga je prosila, da bi ji dovolil bivati pod streho, pa Matej jo je zapodil. Prišla je drugič, ali ostal je trd kot kamen. Tretjič ji je prav natančno očital vse grehe njenega življenja — kolikor jih je namreč vedel — potem jo je vzprejel. Barba se je lotila prejšnje kupčije z različno drobnjavo v Trst in z različno drobnjavo zopet iz Trsta, kar ji je toliko vrglo, da je siromašno živela pri bratu. Poštenosti jo je naučila sila in pa dogodki zadnjih let. Nobene pritožbe ni bilo več med gospodinjami. Da, življenje je najboljša šola, najboljši učitelj, a včasih ima težko roko!

Stari Korenčan hodi kakor prej okoli delavcev in okoli žage, nemški pa ne govori več tako rad kot nekdaj. „Novi časi, novi časi,“ pravi, ko se mu zaleti jezik v stari tir. Če mu priskaklja nasproti mali vnuček in steza ročici, da bi ga prijel za suknjo, poboža mu zlate lasce in vpraša: „Kako ti je ime?“ — Slavoj! reče otrok veselo. Tedaj se starcu razjasni lice, vzame ga v naročje in nese s seboj. Mali Slavoj ima deda zelo rad.

Ko obišče Korenčanovo hišo prof. Frankić, razvesele se ga vsi, kakor da jih je obiskal dobri duh ljubezni in blagoslova božjega. Govore o minilih časih ter snujejo načrte, kako bi pomagali milemu narodu, da ne zajde v tir pogubnega dobičkarstva brez Boga, brez duše in brez srca. Navadno se pelje potem vsa družina k Lesarju, kjer poišče mali Slavoj najprej nežno Jelico, da se igrata; pa tudi sporečeta se in ujezita — Slavoj je veljaven — kar ju pa ne ovira, da se ne bi ločila v prijaznosti. Drugi se snidejo v prijateljskem krogu, kjer Ivan ponosno opozarja na to, koliko je njegova ženka že napredovala v slovenskem jeziku.

Čisto, vedro je njihovo obzorje. Kdo bi jim tudi kalil težko pričakovano srečo? Zadosti dolgo jih je tlačila sovražna usoda. Prijazno solnce rodbinske sreče jim zato sije toliko lepše in ljubeznivejše; — meni pa samo misel na ljube znance vzbuja v srcu tisočero lepih spominov in krasnih nad v najbližjo bodočnost.

Pozdravljen, hladni vir Bistrice! Pozdravljena, tiha Reka! ...