Prvo poglavje.

Na Radovji, v zagorskej slovenskej vasi, bil je takov dan kakor praznik, če ravno ni bilo niti v velikej niti v malej pratiki radovskih vaščanov videti rudečega znamenja. Vendar to nič ne dé. Isti dan je bil prazničen vsem. Motike in sekire in vse orodje je počivalo in gospodarji tudi. Ondi pod starodavno širokovejato lipo so stali, kratke svetloturničkaste pipe tlačili, cele oblake dima v lipove veje spuščali — in novega župana volili.

Poslednje ni bilo tako lahko in vsakdanje delo. Dobiti vrednega naslednika staremu Dragarju, ki je trideset let častno in možato županoval po Radovji, mnogo lepih pravic soseski pridobil, mnogo zavitih in pretkanih pravd v občno korist pravdal in se prepiral z mustačarji v cesarskih pisarnah, to je ogrevalo mnogo glav soseskinih svetovalcev.

Da je moral Dragar ravno zdaj umreti, ko bi ga soseska najbolj potrebovala, ko se zaradi prevelikih davkov, kar je on sam gosposki dokazal, srenjski pašniki, gozdi in njive merijo, tega možakarji kar razumeti ne morejo. Zaradi tega godrnjajo in se hudujejo in morda s tem Dragarju celó smrtni mir, kterega ondi na griči med križi uživa, kratijo. Saj je v resnici Radovje sedaj v kritičnem položaji. Kje naj iščejo možakarji takovega župana, da bi bil podoben ranjcemu, da bi bil študiran, premeten, da bi po nemško umel jezik majati, da bi vedel, kako se je z gosposko po cesarskih pisarnah vesti, da bi vse tiste hudimanove postave, ktere se vedno ondi kujejo in ubogega kmetiča stiskajo, v malem prstu imel in kdo vé, kaj še vse. Tudi poslednje bi še ne zadostovalo. Župan mora biti tudi mož, prav mož, boljši od svojih sosedov, novcev mora imeti in ne gledati na krajcar. Kedar se prodaja kakemu soseščanu krava iz hleva, konj za plugom, pšenica na njivi, mora s pestjo ob mizo udariti, z nogo poteptati, in če ni drugače, nekaj petakov biričem vreči, da se srenjska čast reši in občinsko posestvo v tuje oderuhove roke ne pride. Takov mož, takov župan je bil Dragar in takovega bajè ne bode več.

Tako ugibljejo in razdirajo resni radovski gospodarji pod vaško lipo in na žulave prste preštevajo, kdo bi bil najvrednejši Dragarjev naslednik, kdo ne.

Precej dolgo se takó prepirajo in modrujejo, a brez uspeha.

Sicer ne manjka gospodarjev, ki so prepričani sami o sebi, da tudi niso tako pod nič. Eden je osem, drugi deset let pri vojakih častno cesarja služil, številke se pisati in v nemščini kleti naučil; drugi ima sina kaplana pri fari, tretji premerja in računi, da bi svojega paglavca v mestne šole dal in gospoda odredil. Zopet drugi ima novo pobeljeno hišo sredi vasi, toči staro vino po poštenej ceni, kamor celó sem ter tja farni župnik, rudečelični kaplan ali suhi učitelj zaidejo. Vse to so lepe, hvalevredne lastnosti, a za takovega župana, kot ga ravno zdaj Radovje potrebuje, je premalo.

V takej stiski se spomni kmetič v razcvetenem belem slamniku, mešetar Pipec, nekaj imenitnega in vzklikne na vse grlo: „Možje vaški in gospodarji, poslušajte in ubogajte me, nihče drug naj ne bode župan kot gospod Kolovski ondi na Zabrdji. Povém vam, njega izvolimo, pa je mir besedij in vse prav za sosesko.“

„Gospod Kolovski, gospod Kolovski,“ oglasi se na en pot več možakarjev. Zadnje besede se vrsté potem od ust do ust, od moža do moža. Sicer pa tudi ne smemo zamolčati, da bi poslednje ime ne bilo nekaj nevolje in godrnjanja pri marsikterem gospodarji vzbudilo.

„Da bi vas hudiman potipal in copernice odnesle, možakarji,“ čujejo se posamezni glasovi: „Takega izvolimo, takega, ki se je v domačem gnezdu izvalil, ki Radovje pozna in nas in naše potrebe, ki prtene ali irhaste hlače nosi, kakor mi in naši dedje, ki se v pondeljek drugače oblači kot v nedeljo, pa ne gosposkega, o kterem niti človek ne vé, kdo je in od kod, in kakovo vero ima, če je sploh krščen človek,“ razlegajo se sem ter tja nevoljni ugovori.

V tem trenotku stopi mešetar Pipec na skladnico grčavih borovcev pod vaško lipo, razkorači se mogočno pred možakarji, razcveteni slamnik bolj na desno uho pomakne, z levim zakrpanim črevljem raztrgani desni zakrije, z žulavima rokama tleskne, po tleh pljune in pravi: „Možakarji, sosedje, vi ste neumni in brez glave, če tako mislite in trdite, da bi gospod Kolovski ne županoval prida. Jaz vam kar na ravnost v zobé povém in pravim, da je gospod Kolovski takov gospod, da ni takega. Res je, da ni iz tega kraja, a to nič ne dé. Pošten gospod je, prijazen je, lepo po naše ume govoriti, dobro srce ima za uboge in lepo posestvo premore ondi na Zabrdji, da bi se mu celó ime grajščak spodobilo. Kterega naj pa volimo, če ne njega? Ali Cestarja, ki so mu posestvo prodali, ali Reparja, ki ni za možato besedo in se celó sosedov ogiblje, ali kterega drugega? Gospod Kolovski je pa takov gospod, kakor navlašč za župana. Njegova beseda in njegovo ime velja pri gosposki v cesarskih kanclijah in povsod, zakaj pa se gosposki oblači, sam ne vém, koliko jezikov govori in se v svetlem koleseljnu vozi v mesto, kamor mi niti peš nimamo časa hoditi. Tudi verjemite mi, da on pozna naše križe in težave, akoravno ne živi mnogo časa tu. Povém vam, ko je bil zadnjič pri meni na žagi, saj veste, ki jo imam od njega v najemu, vedel je vse in govoril tako, kakor da bi bil že trideset let gospodaril na Radovji in ne na pernicah počival in v petek in svetek lahko brez dela hlačal okoli. Že tedaj sem mislil, to bi bil pravi mož, pravi župan, ko bi ga mogli izvoliti. Takov bi ne gledal na krajcar in kmetskih žuljev bi ne strojil in posestev na boben spravljal, ko bi se utegnolo primeriti, da bi mu bil kakov kmetič kaj na dolgu, ali bi na njegove duri potrkal, kedar bi mu birič zadnjo kravo iz hleva vlekel.“

Tako je govoril Pipec, in možakarji so ga zvesto poslušali, z glavami kimali in njegovim besedam pritrkavali. Potem nastane sporazumljenje in konec preimenitnega posvetovanja.

Nekaj trenotkov pozneje se dvigne ves srenjski zbor izpod vaške Lipe in hiti na bližnje Zabrdje gospodu Kolovskemu naznanjat, da je za župana na Radovji izvoljen.

Spredaj pred častitljivo deputacijo stopa z nepopisljivim ponosom kakor slaven vojskovodja pred mogočno vojsko mešetar Pipec, kajti svest si je če ne slavne zmage, vsaj podaljšanja obroka za zaostalo najemščino na zabrdskej žagi. Poslednje si je pa tudi brezdvomno zaslužil s svojim navdušenim govorom in le temu se ima zahvaliti gospod Kolovski, da se bode podpisaval s častnim imenom: Radovski župan.

Slovenski kmet je sicer krotek kakor ovca, vedno potrpljiv in voljen, a sem ter tja vendar ne more zakriti svojega skritega, ponosnega in tudi nekoliko revolucijonarnega duha.

Tako je tudi isto popoldne nekaj kmetov klelo in se togotilo, da bode gosposki nepridiprav gospodaril, ukazoval in hlačal ponosno po Radovji, domači kmet pa, ki tudi kaj vé in ume, naj le vedno uboga in molči in trpi, pa nič drugega, in povrh visoke davke plačuje. Včasih vsega tega ni bilo, pa je bilo vse na boljšem. Škrici niso zahajali na Radovje, in županu niso rekali gospod, pa več pšenice se je pridelalo in dedje so si kakov požirek vina privoščili. Zdaj je pa pravi križ božji — in ves narobe svet.

Tako so sodili nekteri radovski gospodarji, o slabih časih tožili in hudomušno gospodo, velike davke in ostre postave so rahljali in premlevali.

Ne vemo, ali so imeli po vsem prav ali ne, a to nam je znano, da neki pisatelj trdi, da slovenski kmet ni brez glave in je celó mnogo potov velik in resničen filosof ali kali?

Drugo poglavje.

Selišče Zabrdje je bilo pol gosposko. Stalo je samotno vrh prijaznega griča, kakor da bi se sramovalo ponižnih kmetskih stanovanj v gorskem zakotji. Lepo belo poslopje nove stavbe je obdajalo sadno drevje. Ob obzidji notri do oken polnih dišečih rož pa je plezala in se stegovala celó vinska trta. Na desno proti vzhodu so se razprostirali travniki in nekaj polja, proti severju in zahodu smrekovi gozdi, proti jugu pa se je odpiral svet. Ondi je vas Radovje.

V tem lepem kraji si je gospod Kolovski, prijazen možak, na svoja stara leta stanovanje izbral. Prišel je pred kakimi petimi leti sèm. Nihče ga ni prašal in ne vé še dandanes, od kod. Kupil je opuščeni holm Zabrdje od zapravljivega kmeta na Radovji, ondi belo gosposko poslopje sezidal, lep sadonosen vrt zasadil, opuščene senožeti pognojil, nekaj polja pridobil in stvaril tako v kratkem času prijazno selišče Zabrdje. Akoravno je bil Kolovski gospod, kmetje so ugibali in razdirali pri kupi vina ali žganja, da mora biti celó imeniten in petičen gospod, sramoval se vendar ni sem ter tja prijeti za lopato, sekiro ali drugo orodje. Videli so ga več potov na vrtu, na polji, na senožetih ali v gozdu delati s svojo malo družino, da naposled niso vedeli, ali naj bi mu rekali in ga klicali „gospod“ ali kako. Tudi je včasih obiskaval gospod Kolovski vaško krčmo, edino na Radovji, ondi s kmeti več potov pri enej mizi pil, s kupicami trkal, jim o umnem gospodarstvu in kmetijstvu pripovedoval in posled pogostoma račun vsem pivcem plačal.

Poslednje in pa navada, da se je Kolovski dalje od doma v svetlem koleseljnu in ne v kmetskem vozu vozil, da se je ob nedeljah in praznikih kanclijskim gospodom enako oblačil in smodke pušil, ohranilo mu je vendar le prijetno ime: Zabrdski gospod.

Rekli smo, da je imel gospod iz Zabrdja le malo družino, in o njogovej ženi in otrocih niti omenili nismo. Tega ni bilo treba. Kolovski je bil vdovec ali kaj, ker gospodinje ni bilo videti na Zabrdji in kopice otrok tudi ne. Edino desetletno, črnooko, črnolaso deklico je pripeljal pred petimi leti s seboj in ona je bila odslej njegova edina domača druščina.

Pa kako je odrastlo in se razcvetlo to ljubeznjivo dekletce. In imenovali in klicali so ga tako, kakor še živega človeka niso in ga ne bôdo.

Zvezdana, kaj je to ime, žensko ime, pravo krščansko ime? Le reče naj kdo, ali ni to čuden poganski ali kdo vé kakov naslov! Vaške gospodinje na Radovji, ki tudi nekaj vedó, ki so mnogo otrok odredile in jih še redé, ki imajo pratike z vsemi svetniki in svetnicami božjimi na polici ali za tramovo počo, niso čule še nikdar takega imena in ga tudi raztolmačiti niso umele. Zmajevale so z glavami, sklepale roke na prsih in se čudile, kako more mati ali oče svojemu otroku ime dati, ki v nebesih in nikjer svetega pripomočnika nima.

Gospod Kolovski se za tako sodbo ni mnogo zmenil in potolažil je mlado Zvezdano, ko mu je spočetka tožila s solzami v očeh, da se jej smejé vaški otroci in zasmehujejo njeno ime, kedar hodi skozi Radovje.

Vendar v zadnjem času se je poslednje mnogo na boljše zasukalo. Odkar so se prepričali kmetje, da je Kolovski blag gospod, da ima srce na pravem mestu in da je že marsikteremu sosedu kakor dober angelj iz velike zadrege pomagal, spoštovalo se je njegovo ime in je veljalo kakor gotov denar.

Tudi Zvezdani so prišli prijaznejši dnevi. In kako bi ne? Iz nedorastlega otroka postala je kakor solnčnica črez noč krasna deklica.

Vaške hčere so v svoje osramočenje spoznale in pritrditi morale, da so Zvezdanine oči in lica prijetnejša od kmetskih zagorelih, da so njena svilnata in dragocena krila — zapeljivejša od priprostih, ubogih. Zavidale so torej skrivši mlado Zvezdano in blagrovale so jo, kjer in kedar so jo videle.

Tudi radovski mladenči niso bili slepi za tako lepoto. Stiskali so glave skupaj v nedeljo pred crkvijo ali kjer koli, kedar se je vozila Zvezdana k maši ali skozi vas v svetlem koleseljnu in se tako modro in veličastno vedla, a tudi prijazno odzdravljala, da jo je moralo spoštovati in ljubiti vse brez izjeme.

Tako postane ime Zvezdana polagoma navadno, lepo, zavidano in blagrovano ime na vsem Radovji in še na daleč okrog.

Tisto popoldne, ko je vaška moška elita pod lipo župana volila, sedel je gospod Kolovski na svojem vrtu pred dišečim ulnjakom in marljive, neutrujene bučele opazoval, kako se vračajo z medom obložene v svoje domovje in se dvigujejo zopet v zrak.

Poleg očeta je slonela Zvezdana, mnogo izpraševala svojega reditelja o bučelah in mnogih gospodarskih rečeh. Vse bi bila rada zvedela, vsega se naučila. A prečuditi se ni mogla, da je oče danes tako v misli utopljen, da jej mnogo potov niti ne odgovarja, ali ne razume njenih vprašanj.

Gospod Kolovski je imel danes v resnici nekako otožen dan. Kmetič, ki bi bil pregledoval njegovo ravno, lepo obdelano polje, zelene travnike, temne gozde in prijazno belo poslopje sredi sadnega vrta, zmajeval bi bil z glavo, poklel bi bil in dejal: „Ni hudiman, da bi gospodar takega posestva ne bil srečen in zadovoljen. Kaj bodemo pa mi ubogi kmetje!“

Birič je vsako četrtletje pred durmi, polna kopica otrok v hiši, jezična ženica v kuhinji, in niti požirka vina v nedeljo popoldne po krščanskem nauku.

A dejali smo, da je imel gospod Kolovski srce, pravo srce. Njega še ni osrečeval prijazen pogled na lepo lastno posestvo, on je zrl v globje rove človeške osode in jo vedel soditi drugače, kot neomikano ljudstvo. In takov ozir ni navadno prijeten. Le redki so oni, kterim je dano gledati in soditi v pravej luči življenja, in oni niso srečni. Koliko teme, koliko strupa in gorja zrejo razlitega po vesoljnem svetu, želja pa, osrečiti vse svoje brate, jim je nedosegljiva, vedno umikajoča se zvezda.

Takovo srce in razsodek je imel tudi gospod Kolovski. Našteti pa bi bil vedel tudi mnogo uzrokov za vse to.

Ravno danes je praznoval žal spomin iz svoje minolosti, ravno danes, mnogo let je od tega, mnogo se je spremenilo, mnogo predrugačilo, a uzor, ki mu je žaril tedaj prsi, ostal je nedosegljiv, neizpolnjen.

Zdajci se ozre Zvezdana v dolino proti Radovju, tleskne z rokama, začudi se in vzklikne: „Oče, poglejte, kaj je to! Cela moška procesija se vije sèm od vasi na ravnost proti nam. In kaj je to? Praznično so možje oblečeni, prijetno se leskečejo svetli gumbi na njenih brezrokavnikih in zapone na črnih klobukih. Samo pred njimi korači nekdo v belem, razcvetenem slamniku, kakor da bi se ne prišteval k njihovej druščini. Zdaj pa že vém, kdo je oni. Nihče drug ni, kot naš najemnik iz žage, tisti, ki tudi za silo nemščino govori in je pol sveta obhodil, če je resnica, kar mi je nekdaj pripovedoval.“

Tako je govorila Zvezdana in gospod Kolovski je sivo glavo povzdignol, ozrl se v dolino in dejal: „Možje iz Radovja so. K nam gredó, in čudno je to. Zdaj pa le urno in pripravi se, Zvezdana, da jih prijazno sprejmeva. Zapomni si, pošteni, vse časti vredni so ti možje. Zvunanjost ne odločuje. V priprostem kmetskem srci je največ potov poštenost, rodoljubje in značajnost domá.“

Med tem ko se oče in hči v malej zadregi tako pogovarjata, približa se vaška deputacija s svojim učenim mešetarjem Pipcem na čelu.

Že od daleč snamejo sivolasi in resni možakarji svoja pokrivala raz glav, vrté jih pod obradkom, pogledujejo spoštljivo proti ubijalcu, kjer gospod Kolovski sedi, in stopajo v svetem strahu za svojim voditeljem.

„Bog Vam daj lepo popoldne pa prijeten mir, če počivate, gospod milostljivi,“ pravi v šepavej nemščini Pipec, da bi sosedom svojo učenost pokazal, ko se približa procesija gospodu Kolovskemu.

„Hvala lepa Vam in vsem možém za voščilo,“ odgovori stari gospod, stopi prišlecem naproti, vsem zaporedoma roko poda in pristavi potem: „Veseli me, ljubi sosedje iz vasi, da se potrudite v tako lepem številu k meni, in čast mi je, lepa čast. Sedite torej sèm v vrtno senco, da kako pošteno razderemo, in sicer ne v tujem, temveč v premilem domačem jeziku, kterega nas je mati učila, in kaplja vina naj sladi naše domače razgovore.“

Poslednje besede izgovori gospod Kolovski s posebnim naglasom. Potem se obrne k Zvezdani in pristavi: „Vroče popoldne je, možje so trudni in žejni. Zvezdana, priskrbi nam kupo rumenega vina!“

Kakor vrtalka zavrti se urno deklica nekoliko osupnena in izgine v belem poslopji.

Med tem se pripravlja Pipec na svoj imenitni govor, in potne kaplje se mu zbirajo na čelu; ne more namreč umeti, zakaj gospodu niso povšeči učene nemške besede, da govori on sam v lepej materinščini. Pol prejšnjega ponosa mu torej izgine; kajti ukloni se ponižno v dve gubi, pokrivalo pod pazuho vrti in nekako jecljavo in s tresočim glasom pravi:

„Gospod milostljivi, veliko čast si je predrznola naša srenja. Naznanjamo Vam, da smo Vas danes vsi možje brez izjeme za svojega župana pod vaško lipo izvolili.“

Poslednjim besedam prikimujejo vsi tovariši, uklanjajo glave, kakor vidijo svojega voditelja in stojé nepremakljivo pred svojim novim županom.

Gospod Kolovski se skoro nasmehne pri tem resnem, a sicer precej čudnem prizoru, stisne govorniku in vsej deputaciji zapored desnico in reče:

„Prevelika čast je zá-me imé župana na Radovji. Dvornim, ali zaslužim takovo spoštovanje in ali so moje slabe moči zmožne izpolnjevati natančno in uspešno tako imenitno in težavno nalogo. A zagotavljam Vas, dragi sosedje, da se bom trudil vedno skazati se vrednega Vašega zaupanja in da mi bode blagor občine najsvetejša in vedno prva misel. Z Vašo pripomočjo, možje, upam, da se bode dalo storiti marsikaj v srenjsko korist. Če je vsak na svojem mestu, če izpolnjuje po svojej zmožnosti vsak dolžnosti, ki ga vežejo do človeštva in domovine, izginoti morajo krivice, ki tarejo toliko rodov, in sreča in radost mora polniti vse svetovne družine. K takemu delovanju nam pomagaj Bog in naša poštena možata volja, naš nepremakljivi značaj!“

Tako je govoril gospod Kolovski in veselje mu je sijalo raz lica, navdušenje iz žarnega prijaznega pogleda. Priprosti možje pa so strmeli pri teh lepih besedah. Odslej so ljubili vsi brez izjeme starega gospoda in v smrt bi bili zá-nj šli, če bi bilo potreba. Mislili so si: Glejte, tako imeniten, imovit in častitljiv gospod je, pa tako prijazen. V svetlej kočiji se vozi, po gosposko se oblači, pa z ubogim kmetom tako govori in skrbi po očetovo za njegove pravice. Dà takega župana še ni bilo na Radovji kot je gospod Kolovski in ga bajè tudi ne bode več.

Med tem prihiti Zvezdana z zlato-rumenim vinom in belim prtom pod pazuho. V lipovej senci pogrne mizo, razvrsti kupice in povabi možé.

Nekaj trenotkov pozneje je zbrana v hladnej senci častitljiva vaška deputacija in sredi nje sivolasi gospod Kolovski. Važne in resne govorice o srenjskih križih in težavah se raznamejo in modro posvetovanje o tem in onem se prične.

Možakarji se kar prečuditi ne morejo uljudnosti in temeljitej znanosti gospoda Kolovskega o najpriprostejših kmetskih razmerah, o poljedelstvu, živinoreji, in o vsakej stvari.

Še bolj pa jim raznema glave gospodična Zvezdana. Da bi moglo biti tako gosposko dekletce, v mestu izrejeno, učeno, nežno, ki se sicer tako ponosno v kočiji skozi Radovje vozi, tako prijazno in postrežno z ubogimi kmeti, bi ne bili nikdar verjeli.

Saj je pa Zvezdana tudi v resnici ljubeznjiva postrežnica in vasovalka, da ni take. Tu ni bilo ničesar videti o njenem gosposkem stanu, o dragocenej obleki in sramežljivosti.

Zvezdana se je vrtela v belem predpasniku, priprostem krilu z dišečo vrtnico v gostih črnih laséh okoli svojih gostov, da jo je bilo kar veselje gledati. Od nje bi se bila lahko učila vsaka vaška deklica uljudnosti in prijaznosti. Vse pa jej je šlo tako lahno, tako ročno od rok, kakor da bi bila vajena postrežljivosti že od mladih nog.

Takega lepega popoldne še ni bilo na Radovji kakor je današnje. Sivolasi možak sredi ubogega ljudstva, nežna deklica — služkinja trpečim vaščanom. To je radost, to je prava poesija!

Da, ko bi bil šel slikar mimo zbrane druščine na zabrdskem vrtu, postal bi bil, strmel in vzel čopič v desnico in naslikal veličastno sliko. Izmed vseh podob pa bi bila bliščala črnooka, črnolasa Zvezdana in gospod Kolovski, — potem pa ondi na oglu mize zgovorni, polno kupo pogosto med prsti vrtéči mešetar Pipec v belem razcvetenem slamniku.

Tretje poglavje.

Nekaj dnij potem je drdral po ozkej cesti med gorami voziček proti Radovju. Ne vemo, ali se je počivalo posebno prijetno na malem iz vrbovih šibic spletenem kmetskem koleseljnu, mislimo da ne. In iz tega uzroka je tudi stari kočijaš v rudečem, starodavnem brezrokavniku, v širokokrajnem pokrivalu in s pogašeno pipico v ustih precej pogosto vrtil hudomušni bič po zaprašenem in utrujenem sirci.

Tudi mlademu, rumenobradatemu gospodu, ki je slonel na slamnatej blazini za kočijaševim hrbtiščem, jelo se je dolgočasiti, kajti prižgal si je dolgo smodko in precej hladnokrvno cele oblake dima za sabo puščal. Le sem ter tja, kedar pridrdra voz do kakega novega mostiča, do nove kapele ali prezidanega in izboljšanega poslopja ob cesti, nagne se na sprednji konec, kočijaša za ramo strese in pravi:

„Matijec, je-li, vsega tega pred petimi leti, ko si me ravno po tej cesti v mesto vozil, ni bilo? Mnogo se je spremenilo v tem času, kar sem bival v mestu.“

Matijec iztrka svojo pogašeno pipo ob levi palec, sede na vajeti in bič, porine hrbtišče za četrt okrožja proti zahodu in meni: „Dà, dà Vratislav, ali kako bi jim rekel in jih klical, zdaj jih ne smem več kar tako v en dan tikati, kakor kmeta, ker so gospod postali. Pač oní ne vejo, pa še ne znajo, kako je vse drugače na Radovji in povsod, kar jih ni bilo, pa jih ni bilo na ogled od nobene strani. Jaz sem tudi tako preračunil in preštudiral, da bi ne bili minolo pomlad sivolasega očeta, Bog jim daj dobro in jim preloži, če bi ne utegnolo biti vse po godu onkraj za nje, zakopali, ko bi bili oni pri domu in bi bili zapisali zdravil in svetovali kaj. Ješte, saj jaz sem vedno tako ugibal, da bodo oní učen doktor, pretkan doktor, da ne tega. In zdaj so pa res takovi postali, kakor sem dejal. Pol fare, vsa fara govori v nedeljo pred crkvijo in povsod, da je Draganov Vratislav tako učen, tako hudo premeten, da mu vsi tisti mestni in tisti cesarski doktorji, ki po kanclijah kmetiča pesté in stiskajo, ne morejo do živega in mu ne morejo.“

Gospod Vratislav, otročji znanec priprostega kočijaša stare korenine, ne odgovori spočetka ničesar takovej pohvali svojega tovariša. Potem v svojo listnico poseže in mu dolgo dišečo smodko ponudi rekóč: „Matijec, pusti pipo zdaj in gosposko kadjenje poskusi. Tisto častitanje pa, ki si ga prej omenjal, pozabi. Midva ostaneva stara znanca in od tebe ne zahtevam poklonov.“

„Tako, tako, Vratislav, gospod Vratislav kmetski sin iz Radovja, pa le gospod zdaj, imeniten gospod, tega pa ne smem tega, da bi bila midva kar tako kot nekdaj, ko so še z menoj ob počitnicah krave pasli po senožetih in sva ogenj kurila in kostanj pekla, pa si storije pripovedovala. Leta tekó, leta minejo in jaz sem se postaral in posivil in oslabel sem, oh oní so pa postali gospod, imeniten in pa lep, prav lep gospod.“

Tako ongavi od samega veselja in pripoveduje Matijec ter gobo kreše, da bi dišečo gosposko smodko zažgal.

„Kaj drugega se pomeniva, Matijec, jaz sem se pol potujil v petih letih,“ povzame mladi gospod in hlapcu po novej šegi z užigalnimi klinčki smodko zažge.

„Potujili se niso, pa se niso, prejšnji Draganov Vratislav so prejšnji. Včasih smo jih pa kar „Slavčka“ klicali, pa nič drugače. Zdaj pa se vé, da jih ne smemo več, imenitni so in študirani na visokih šolah, mi smo pa le kmetiči, nevedni kmetiči in ostanemo. Pa kaj so rekli in dejali, da se kaj drugega pomeniva? To pa to, pa oní naj začnejo oní, ki so bili v cesarskem mestu in so morda kdaj pri priložnosti celó s presvetlim cesarjem govorili. Ne da bi dejal, da bi bila tako kakovo rekla kot midva tu le na prašnej cesti, tega ne tega. Ali naš milostljivi cesar so neki jako prijazen in predobrega srca, vsakega radi poslušajo, zakaj pa bi njih ne, ki so učeni in študirani. Pa jaz sem tudi ugibal že in dejal: Matijec, ko bi se ti posrečilo kdaj v svojem življenji v cesarsko mesto priti, kar se ti ne bode, toliko poskusiš, da do svetlega cesarja prideš, z njimi govoriš in jim svoje križe in težave potožiš in odkriješ. Oni so že mnogemu revežu pomogli iz stiske in so mu. In kako bi mu ne! Denarja imajo kolikor hočejo, saj ga sami delajo, kedar in kolikor jim je ljubo. Pa jaz sem tudi pretehtal, gospod Slavček, in preštudiral, da ko bi mene postavim za cesarja izvolili, pa bi bil svetu večno hvaležen za to. Toliko bankovcev, petakov in stotakov in vseh vrst bi naredil, da bi na vsej božjej zemlji ne bilo berača in stradača. In tistemu našemu mešetarju Pipcu, ki mu hočejo kočo prodati in mu za žganje in tobak vedno primanjkuje, bi kar tako tisočak vrgel in dejal: Tu imaš, pa opomozi si in kupico si ga privošči, ker si učen človek in po nemško umeš jezik majati in se pravdati na vse mogoče pečate.“

Tega čudnega modrovanja je bilo Vratislavu naposled vendar le preveč. Le nekaj polovičnega odgovori njegovim besedam, in še le ko voz vrh strmega klanca dospe, dvigne prst in pravi: „Matijec, čigavo pa je ono belo poslopje nad domačo vasjo, ki se že od daleč vidi?“

„Čigavo neki? Oh zdaj pa še tega ne vedó, preljubi Slavček, da imamo na Radovji gospoda za soseda in da ondi, kjer je pred malo leti robidovje rastlo, gradič v nebó moli. Saj pravim, pa prav imajo, potujili so se, ker ne znajo, da je neki gospod Kolovski, mi mu le „gospod“ pravimo, Zabrdje kupil, lepo poslopje sezidal in da smo ga celó za župana na Radovji izvolili.“

„Ni mogoče, ni mogoče, Matijec. To mi je pa novo to, in radoveden sem na svojega, kakor trdiš, gosposkega soseda. To ne bode napačno, če dobim v daljnem pogorji omikanega človeka za dolgočasne brezdelavne ure.“

Poslednje besede je govoril Vratislav s posebnim naglasom in veseljem, vzel iz torbe daljnogled in je svoje dolgo zapuščeno domovje raz klanca ogledoval.

Matijec pa je prst desne roke na čelo položil, pokrivalo nekako na oči potegnol, mlademu gospodu hrbet obrnol, kakor da bi hotel reči: „Saj sem dejal, takova je gospoda, tu jo imaš. Dokler je domá kratke hlače trgal, bil mu je dober Matijec in mu je bil. Zdaj pa, ko nekaj vé, obrača se od domačih in se veseli tujstva. Vse so enake te gosposke vrane!“

Tako nekako je modroval Matijec, če smemo soditi po njegovem modrem, nekako nevoljnem obrazu. Potem je pa kakor v maščevanje visoko bič povzdignol, urneje raz klanca vozil in po krivem nedolžno konjsko hrbtišče strojil.

Mrak se je ulegal na zemljo. Na zahodu je rudela večerna zora. Tiha in nekako praznična je bila dolina. Govor je umolknol na drdrajočem voza, in tiho, nekako otožno tiho je bilo v prsih mladega doktorja. Ondi se razprostira ponižna vasica, kjer je zagledal svet, ondi moli rudeče barvani zvonik v nebó, in okoli njega se vrsti grob za grobom, — ondi počivata že tudi njegova roditelja, oče in mati, zopet ondi leži zelena senožet, senčni gozdje, kjer je preživel mladostne ure!

A koliko je tudi spremenjenega tu? To košato drevo je bilo pred petimi leti šibko, brez kinča. Kjer se razprostira zdaj rumeno polje, stala je gošča. Marsiktera lesena koča je spremenila svoje lice odslej, marsikteri sosed in znanec mu ne bode stisnol več desnice in dejal: „Ali si prišel, Vratislav, prišel še enkrat pogledat gorsko zakotje? Je-li, povsod je lepo, domá pa najlepše? Domú žene nekaj nepopisljivega vsakega človeka, saj še ptica, pravijo, obišče enkrat pred smrtjo drevo, kjer je počivalo njeno gnezdo.“

Take misli obspó našega mladega prijatelja, ko se vozi proti večeru po znanem domačem potu v rojstno, dolgo zapuščeno vas. Ko bi hoteli po teh znamenjih sklepati o notranjosti, o značaji človeškem, in ko bi naša sodba kaj veljala, dejali bi: Dober človek, dober in nepopačen mora biti to. Kako rado se potuji sicer v tujem mestu v tujem duhu izrejena mladina! O ljubezni govori in poje, ono najlepšo iskro in kinč, najblažji čut pa izgubljava, čut, ki nikdar ne goljufa, nikdar ne zagreni: ljubezen do svojega naroda, do domovine.

Četrto poglavje.

Kopica bosopetih, kuštravih, razoglavih vaških fantičev v zamazanih hodnikovih srajcah in prtenih hlačah, roke v zijavih ustih ali za hlačnim robom, oblegala je isto popoldne Draganovo poslopje in čakala v božjem strahu, kdaj se pripelje Draganov mladi gospod. Pripovedovale so jim namreč matere že davno, da študira Draganov Vratislav za takovega doktorja, ki vse vé ter ljudi zdravi in veliko čast uživa.

Že beseda „doktor“ bila je čudno tuja bosopetim paglavcem. Zakaj pa tistemu sivolasemu gospodu z velikimi naočniki in širokokrajnim pokrivalom iz bližnjega trga, ki tudi ljudi zdravi in mrliče ogledavat hodi, zakaj le njemu — „padar“ pravijo, pa ne „doktor“? Dà poslednje mora kaj posebnega biti. Taki doktorji menda drugim ljudem niti podobni niso, pravi mustačarji gosposki in kdo vé kaki morajo biti!

Tako je sklepala mlada vaška deputacija, ko je doktorja pričakovala ter zaradi tega na jed in marsiktera materna naročila in zapovedi pozabila.

Zdajci se čuje vozno drdranje. Vrišč nastane med mladino, paglavci zaženó glas: „Hitimo, zdaj le se pelje!“ in vderó v tek po prašnej cesti.

V tem trenotku jih prehiti drdrajoči voz in se ustavi pred Draganom.

Kako se začudijo fantje, ko vidijo stopati raz voza prijaznega mladega gospoda s polno rumeno brado.. Prav nič mu nimajo oporekati. Samo tista brada jim ni povšeči, sicer bi bil dobršen sicer. Pa že more takov biti, sklenejo naposled. Kdo vé, ali niso doktorji, kakoršen je Draganov Vratislav, primorani takovih brad nositi in ali niso zaradi tega tako hudo učeni.

Enako sodbo in popis raznesó potem hitro fantiči po vasi, in isti večer je bila po vsem Radovji govorica o Draganovem doktorji in njegovej rumenej bradi.

Vratislava ni pričakovala samo vaška mladina s težkim srcem, temveč tudi neka druga oseba.

Isto popoldne se je več potov odprlo oknice v Draganovej hiši, kakor je bila sicer navada, in mlado žensko lice se je oziralo radovedno po cesti in tja proti klancu nad vasjo. In ko se je čulo drdranje po vasi, odpró se urno vežne duri, na prag stopi sedemnajstletna rumenolasa deklica v nekakej prazničnej opravi in belem predpasniku: mlada Vida hiti k vozu pozdravljat svojega brata.

„Ali si prišel, ali si prišel? Pa dolgo te ni bilo, silno dolgo, dragi Vratislav,“ vzklikne deklica in objame svojega brata.

„Moralo je biti tako, moralo, Vida. Bilo me ni, dolgo me ni bilo in še bi se ne bil vrnol, ko bi ne ljubil tebe in svoje domovine.“

V takem razgovoru stopata Vida in Vratislav čez dvorišče in ko prideta do klopice pod starodavno lipo pred vežo, ustavi se mladeneč, zre na prazno mesto in pravi potem:

„Véš Vida, kdo je sedel redno ob poletnih večerih na tem mestu in kdo me jo spremljal po tem potu pred petimi leti?“

Deklica molči, a še tesneje oklene svojo desnico okoli mladenčeve pazuhe, povzdigne oči v njegovo lice in šepeče:

„O vém, o vém, dragi Vratislav. Boljše bi bilo pač, da bi ne vedela. Povem ti, kedar se ozrem tja v ozidje poleg zvonika in na to zapuščeno klopico, spomnim se, da sva zapuščeni siroti, da najinih roditeljev več ni, več ni.“

Mladeneč ne odgovori tem besedam, temveč stopi urno čez vežni prag v hišo, kjer se je rodil.

Ondi že čaka mladega gosta belo pogrnena miza in vabéče rumeno vino se mu smeji naproti.

A on ne pogleda vsega tega, akoravno je truden in žejen po dolgodnevnej vožnji iz glavnega mesta. Kakor da bi nekoga iskal ali pozdravljal dolgo zapuščene kraje, hiti od hrama do hrama. Tú nekoliko postoji, tam potegne nekako otožno z desnico po zamišljenem čelu, tukaj zopet nerazumljivo z glavo zmajuje. Kaka tri pota ga mora opominjati in klicati Vida, naj prisede k mizi in si spočije.

„Koliko se je spremenilo, draga Vida, koliko, kar me ni bilo,“ pravi naposled, ko prisede k sestri, sedanjej mladej gospodinji na očetovem domu. „Vse mi je tuje, sam sebe bi kmalu več ne poznal v domovji,“ pristavi še k prejšnjim besedam in žalosten umolkne.

„In tudi ti si se spremenil, dragi Vratislav. Na tujem bi te niti ne poznala več,“ odgovori Vida, „a kaj ti prašaš za to; odprt ti je svet in kmalu zapustiš lahko zopet kraj, ki je za te brez veselja. Ali dragi brát, ostani domá! Glej, skupaj bodeva živela, ti bodeš zdravil ljudi in pomagal ubožcem, jaz bodem pa gospodinjila in za te skrbela. Ob nedeljah in praznikih popoldne ali kedar ti bode ljubo, bodeva pa sem ter tja obiskovala skupno svoje znance in prijatelje. Tudi omikane druščine ti ne bode manjkalo. Gospod Kolovski iz Zabrdja je prijazen gospod in bode tudi tebi prijatelj.“

„Gospod Kolovski?“ povzame začudjeno Vratislav. „Kdo je to, jaz ga ne poznam?“

Vida mora potem na dolgo in široko pripovedovati, kar jej je znanega o Kolovskem gospodu in njegovej družini, in ne pozabi pohvaliti mlade gospice Zvezdane.

Pozna noč je bila. Po vasi so pogasnole oljnate svetilnice in skozi vrtno drevje je svetila luna v spalnico Vratislavovo. On pa je slonéč na oknu zrl v vas, in misel mu je drvila za mislijo, podoba za podobo iz njegovega otročjega življenja, kterega je srečno preživel domá pri svojih stariših.

Peto poglavje.

Drugo jutro je bil Vratislav že s solnčnim vzhodom na nogah, če se je tudi pozno vlegel in še dolgo v noč bedél.

Človek je tako stvarjen, da je vsako prenovljenje v zvunanjosti v ozkej zvezi z njegovo notranjostjo. Nove podobe v našem okrožji uplivajo tako mogočno na našo duševnost, da smo si nenadno v tujem svetu, v nepričakovanem stališči tuji samemu sebi. In Vratislavu je bilo domovje črez dolgih pet let nenavadno spremenjeno, domačega se ni čutil več na domačih tleh. Vse to mu je vznemirjalo dušo in kratilo spanje.

Isto popoldne je porabil torej za to, da se zopet udomači v gorskem zakotji, da obišče stare tovariše izpod vaške lipe, sedanje mlade gospodarje na Radovji in popraša po tem in onem starem dedu, sivolasem sosedu, upognenej babici in pozvé, koliko nekdanjih znancev se ga še spominja. O pa kako, kako veselo in žalostno je bilo to obiskovanje!

Mlade vaške gospodinje, nekdanje vesele deklice so sklepale roke, kimale z glavami in se niso prečuditi mogle, kako je mogel dorasti in tako spremeniti se nekdanji Draganov Slavček. Pa kako majhen je bil še pred toliko in toliko leti, pa kako prijetno je bilo še tedaj! Zdaj je pa tako imeniten in učen in spoštovan gospod, da same ne vedó, ali bi si ga upale še tikati, čeravno so mu nekdaj trdile, da mu ne rekó nikdar drugače kot Draganov Slavček — ali pa nič, če mu ni tako po godu.

In možakarji, ti resni možakarji na Radovji so bili še v večjej zadregi pri nepričakovanem Vratislavovem obiskovanji. Vedeli niso, kako in kaj hočejo govoriti s tovarišem, ki je neki tako učen, da mu ni tega. Kdo vé, če bi mu bilo povšeči, ko bi mu rekli kar Vratislav kakor nekdaj, ko so igrali skupaj v vasi in si sem ter tja posegli tudi s sovražnim namenom v kuštrave lase in si pulili srajce izza hlač.

Pa je tudi v resnici križ občevati z gospodo, saj ona je občutna in natančna. Kedar se jej misliš najbolj prikupiti, pa jo razžališ in se jej zameriš. Tako bi bil postavim marsikteri gospodar rad ponudil v znamenje prijateljstva Vratislavu pipo tobaka in bi mu ga bil zažgal s smrekovo trščico. A kako bi storil to? Gospoda, akoravno imenitna, niti take svetloturničkaste pipe ne premore in rajši drage dišeče smodke paši, kakor da bi bilo kdo vé kaj posebnega v takovem pušenji.

Zopet drugi znanec bi bil rad povabil Vratislava, naj prisede k črvivej javorjevej mizi, in hleb domačega kruha bi bil položil pred-enj. A zopet tu je križ, pravi križ! Gospoda pravijo da jé le bel kruh, kakoršnega ne pekó in ne poznajo na Radovji, kaj posebnega pa ni na izbiro v ubogej zagorskej vasi.

Tako je hitel Vratislav od znanca do znanca in v tako zadrego je spravljal svoje sosede. A to nič ne dé! Blagrovalo ga je vendar vse brez izjeme. Mlade žene so mu dejale, da ga je škoda, ker se je potujil in postal gospod. Možje so se mu pa priporočali in trdili, da je čast za Radovje in še velika čast, da imajo domačega doktorja, kakoršnega ne premorejo tri fare na okoli. In sivolasi starci in babice so se čudile, veselile in migale s suhimi bradami, ko jim je stiskal Vratislav roke. A sem ter tja je bilo se vé da tudi marsikteremu nekaj protivnih mislij v glavi, kakor je to sploh navada. Ta in oni ded bi bil namreč rajši imel in ne bilo bi tudi napačno, ko bi bil prišel Vratislav po očetovej smrti domú in bi bil prevzel gospodarstvo, ki je zdaj skoro popolno v tujih rokah. Marsikterej babici pa je žal, močno žal, da Vratislav ni postal „gospod“, pravi gospod, ki človeku v nebesa pomaga. Saj je to lep in časten stan in Vratislav bi bil kakor navlašč stvarjen za-nj.

Le mlajšim deklicam na Radovji in otrokom ni bil Vratislav celó povšeči. Prve so se skrivale, ko so videle Vratislava mimo iti, in potem skrivši pri prislonjenih durih sklenole sodbo, da bi on ne bil sicer napačen človek, ko bi tiste dolge brade ne imel, ko bi se na gladko bril, kakor vaški fantje, in ne pokrival gosposkega širokokrajnega pokrivala, temveč domači kastorec iz zajčje dlake, okinčan s pisanim šopkom in sreberno zapono.

Bosopeti paglavci in kuštravi kričači pa so naznanjali svojo sodbo o Vratislavu najbolje s tem, da so že od daleč, kedar so ga videli, stiskali pokrivala v pest in bežali pred njim, kolikor je bilo mogoče. Ko so se pa čutili v varnem zavetji, zijali so pa radovedno va-nj in v strahu božjem ugibali, ali je Vratislav tudi tak človek, kakor so drugi ljudje, ali menda tak, o kakoršnih čujejo v pravljicah, da otroke jemljó in coprati znajo, zakaj pa je tako čuden kosmatin, da še takega videli niso nikdar!

Tako se je sodilo in ugibalo o Vratislavu v oddaljenej, priprostej gorskej vasi. Vratislav je videl vse to in smejati se je moral več potov takej naivnosti svojih rojakov. Sem ter tja pa je bilo v tem smehu tudi mnogo ironije. Vratislav je imel srce na pravem mestu in ljubil je svoj ubogi narod tako, kakor ga ljubi malo njegovih sinov. Užalilo se mu je torej pogosto, če ga je nevedoma primerjal s sosednjimi srečnejšemi narodi. Spoznal je, kako daleč je zaostal v omiki. Jasno mu je bilo, kdo je kriv vsemu temu, kako krivična, kako bridka je njegova osoda!

Popoldne se Vratislav praznično obleče in naznani Vidi, ki ne more umeti, kaj vse to pomenja, da gre novega soseda in župana, gospoda Kolovskega obiskavat.

„Pa kmalu se vrni in k večerji prav gotovo pridi!“ kliče Vida raz vežnega praga za njim, briše si roki v bel predpasnik in se ozira tako dolgo veselega obraza tja proti Zabrdju, dokler ne izgine Vratislav za vrtnim drevjem.

In šel je tja, zavil ondi na desno po gladkej novej cesti, saj pred petimi leti še nihče ni mislil, da se strma steza črez Gorjance spremeni kmalu v kamenito grajsko pot. Kako pa še le je strmel Vratislav, ko se približa belemu poslopju in prestopi ograjo novozasajenega vrta! Kako lepo, kako v redu, kako umno in skrbno je bilo opravljeno vse tu, kako prijeten razgled se je odpiral na desno, na levo, na vse strani!

Vratislav mora nevedé postati in občudovati naravo okoli sebe in marljivost in umnost svojega soseda. Iz takega premišljevanja ga izbudi žensko petje v obližji. Ozre se in na malej gredici za rožnim grmovjem zagleda mlado plevico med cvetličjem. Take vrtnarice še ni videl. Kako prijetno se jej podaja širokokrajni beli slamnik, polen cvetlic in domače krilo z zavihanimi rokavci. Nekaj časa stoji in ogleduje veselo plevico. A to veselje mu spridi domači varuh, pasji kosmatinec, ki se pri tej priči ležeč na vežnem pragu izbudi, kaka tri pota votlo zalaja, kvišku plane in potem počasnih korakov po stezi na vrt zavije, kakor bi hotel reči: „Pa poglejmo, kaj hoče ta tuji vsiljenec; kakor tako tatinski opazovati ga ne pustim mlade gospodinje, ali očitno, če hoče, ali pa nič.“

Plevica povzdigne veselo glavico, ko začuje domačega lorda, in v tem trenotku se vé da mora se pokazati Vratislav in jo pozdraviti ter vprašati po gospodu Kolovskem.

Deklica, naša znanka Zvezdana, zarudi kakor pireh pri tem vprašanji, sramežljivo slamnik na čelo pomakne in menéč, da hoče urno poklicati očeta, odide po stezi in Vratislavovega kosmatinskega izdajalca v naglici za seboj pokliče.

Tudi Vratislav je v nekakej zadregi. Neprijetno bi mu bilo, ko bi vedela deklica, da jo je opazoval in da ga zaradi sramežljivosti niti počakala ni, da bi so jej bil predstavil. Iz take neprijetnosti ga reši ali nevedno naključje ali dekliška radovednost, kajti Zvezdana se na vežnem pragu nekako skrivši črez ramo nazaj po njim ozre.

Ta pogled je bil po Vratislavovej razsodbi precejšnje cene. Saj vendar ni tako boječa ta deklica in napačna, kakor bi si bil lahko mislil. Ozrla se je po meni, morda iz radovednosti, ali jej sledim, ali pa — kdo vé, — ali bi jej bilo ljubo, če bi odšel brez seznanja zopet od tod?

Obe lepi misli, obe prijetni človeku, ki išče v tujej hiši prijatelja in si privoljuje nepovabljen gostoljubne pravice!

„Prav lepo je od Vas in jako me veseli, gospod doktor, da me obiščete,“ pravi nekoliko pozneje gospod Kolovski, ko se mu Vratislav predstavi in imenuje svoje ime in dom.

Potem sedeta skupno za omizje v spodnjej sobi z razgledom na vrt in govorica se prične, kakoršna je navadno v prvih trenotkih.

„Vi ste torej kmetski sin, a v tujini izrejen, v tujem duhu omikan. Trikrat prijetno se sliši torej, da še vedno ljubite svoj zagorski dom, rojstno zemljo, da vas je gnalo hrepenenje po dolgih letih zopet domú, kakor pravite.“ Tako povzame polagoma gospod Kolovski besedo, bliže k svojemu gostu prisede, dvigne čašo rumenega vinca, s kterim jima je Zvezdana postregla, in pravi: „Na zdravje torej, gospod doktor, vaša prekrasna domovina naj živi in vsi njeni sinovi, ki mislijo kakor vi!“

Vratislav trči navdušeno s tujim starcem in v tem trenotku se mu vzbudi nekaka nagnenost do sivolasega soseda. Dober človek mora biti to, srce ima na pravem mestu. Tujec je, kakor ga razodeva jezik, in vendar sodi tako pošteno o narodnih idejah.

Ko starec nekako urnejše, kakor da bi si hotel neprijetno misel iz glave pregnati, kupo vina izpije, nasloni glavo v dlan in pravi: „Pa ni treba misliti, moj mladi prijatelj, in se ne prevzeti zaradi tega, ker sem pohvalil vašo ljubezen do domovja. Tako delajo vsi narodi brez izjeme. Pojdite v daljno saharino puščavo in vprašajte večno potujočega Beduina, kje je njegov dom, kje njegovo veselje: pokaže vam kos peščene zemlje pod pekočim solncem, za ktero je pripravljen darovati svojo življenje. Ali pa hitite tja na obrežje ledenega morja v sneženo kočo ubogega Eskima in Samojeda, pripovedujte mu o večno cvetóčih južnih deželah, vabite ga tja, kjer se mu smeji sreča in veselje: pokaže vam ginen ledeno pogorje, rekoč: „Glej, tu sem se rodil, tu so živeli in trpeli moji dedje in tu naj počivajo nekdaj tudi moje kosti.“ In mi, ki se prištevamo k omikancem, naj bodemo ponosni na svojo ljubezen, ki je povrh več potov le na jeziku, srcu neznana stvar? Isti še ne ljubi, ki razklada kakor žid prokupovalno blago pri vsakej priložnosti svoja čutila, temveč oni, ki tudi svojej ljubezni donaša darove po svojej moči. Žalibože, da mora biti poslednje več potov le ideal. In gorje tistemu, ki poskuša prodreti v svetišče uzorov, spremeniti ga v resnico, v blagor svojih bratov! Preganjan, psovan, zaničevan je zaradi tega, čuti naj vse žive dni, da je ono greh, za kar se navdušuje ubogi sin Sahare, sin ledenih gorá: ljubezen do svoje domovine.“

Tako je govoril sivolasi starec. Pri zadnjih besedah se mu zmrači čelo, nekaka otožnost mu zalije od navdušenja žareče lice. Da bi zakril to nenadno svojo zadrego, opominja svojega tovariša:

„Pijte, pijte, prijatelj! Verjamite mi, vino je najboljše pribežališče nesrečnemu človeštvu. Svetovna ljubezen mine, domovinska ljubezen je pregrešna, le ljubezen do pijače nam ostane zvesta do zadnjega izdihljeja, ona nam kakor pravijo pospešuje pot v ono neznano deželo. Povem vam tudi, jaz se strinjam z njo in ko bi ne premogel kaplje vina, koliko potov bi bil najnesrečnejši in najbolj zapuščen človek na svetu! Vendar kaj hočem, predaleč sem zašel, smešen vam postajam. Star pessimist je slaba druščina in jako nevarna mlademu, življenja polnemu idealistu. Ne zamerite torej, ne zamerite, gospod doktor, drugi pot govoriva drugače. Danes ste vi krivi, da ste razvneli v meni, pripovedujoč mi o svojej domovini, takove žale, mračeče se že misli.“

Vratislav je bil v zadregi. Vedel ni, ali naj miluje svojega soseda, ali naj govorico na druge stvari napelje; kajti mnogo mu je razkril tovariš s poslednjimi besedami, a določno ni razsvetil ničesar. Odslej mu je Kolovski zanimiv človek, ki nima najlepše minolosti za seboj, a prej mu je bil le blag in omikan sosed.

In v takem osebnem razmerji mora človek paziti na besede in izmed največjih človeških slabostij z vsemi silami zatajevati zvedavost, svoj govor pa le na navadne vsakdanje predmete obračati.

Iz takega gotovo ne prijetnega položaja reši Vratislava gospica Zvezdana, ki z zarudelim licem v sobo stopivši boječe popraša svojega roditelja, ali še kake postrežbe zahteva. Ko pravi oče, da ne potrebuje ničesar, hoče zopet oditi, a starčev glas jo ustavi: „Zvezdana, sèm k nama prisedi za druščino. In vi, gospod doktor, ne zamerite, da vam še le zdaj svojo hčer Zvezdano predstavljam.“

Vratislav se pokloni gospici ter imenuje svoje ime in naslov ter pristavi, da mu je posebna čast imenovati se gosta tako ljubeznjive gospodinje.

Ne vemo, ali je umela in poslušala Zvezdana poslednje besede in ali so jo posebno veselile, le to je znano, da je zarudela kot pireh in s povešenim očesom na odkazano mesto poleg doktorja sedla.

Mlada gospodinja je vplivala mnogo na moško druščino. Odslej ni Vratislav po naključji ali kako marsikterega vprašanja gospoda Kolovskega ali ne umel ter neugodne odgovore dajal, ali pa je bil nenadno razmišljen, in uzrok temu, kaj bi bil neki? Posebno težavno bi ne bilo uganiti ga onemu, ki je že sedel v takovej druščini kot naš znanec: poleg mlade jedva dorastle gospice in njenega visoko omikanega roditelja.

Noč je bila in zvezde so svetile, ko se vrača Vratislav domú. Vrh strmega klanca postoji in se ozre po dolini.

Tihota pod nebom, tihota po pogorji, tihota okrog in okrog, le v njegovih prsih je ni. Ondi se podi podoba za podobo, misel za mislijo, a vira temu nemiru ne more prav uganiti. Menil je, da najde kotiček, skrivno zavetje od mestnega hrupa trudnemu srcu v daljnej zagorskej vasi, a motil se je.

Kar je čul in videl danes, dovolj mu je, da prelomi svojo prejšnjo sodbo, da se mu ponové večno resnične besede starodavnega rimskega pesnika, ki poje: „Srečen isti, ki daleč od svetovnega hrupa očetovo grudo s svojimi volički obdeluje in ne dirja za goljufivo srečo v tujini. Beatus ille qui procul negotiis ...“

Tako premišljuje in ugiblje Vratislav in prišedši na domače dvorišče sede na klop pod širokovejato lipo in podprè glavo v dlani. Z današnjim dnevom se je zasukalo njegovo življenje v nekak nov, prej nepoznan tir.

„Historično mesto je tu,“ pravi potem, „kjer sedim. Kdo vé, ali mi bode dano počivati tu črez dvajset in še več let, ali pa nikdar več. Ali ne bodem pahnen morda v tujino, ali ne iščem v tujem ljudstvu varnega počitka, kakor ga je poiskal moj sosed na Zabrdji. In vendar trdil mi je še danes, ljubezen do domovja je najlepši, najslajši, in za njo pride druga ljubezen do pijače, ki omami in utopi, če nam je zagrenila prva. Da, historičen kraj je to: prostor pred rojstno hišo. Srečen oni, kteremu se uresničijo ideali, ki si jih je koval nekdaj tu v prvem mladostnem ognji.“

Šesto poglavje.

Vratislav se je uselil bolj trdno v zagorsko selo, nego je s prva mislil. Svojo malo sobico si je uredil, kolikor je bilo mogoče. Več ni zahteval. Bil je priprost zagorski sin, razvajenosti ni poznal in posebnostij ni želel niti zahteval.

Časa je imel sicer dovolj, a skušal je vendar obračati vsako uro če ne v svojo pa vsaj v občno korist. In to se mu je posrečilo. Široko polje tihe delavnosti se mu je odpiralo tu v gorskem zakotji.

Sadú svojih dolgih študij še ni iskal niti ga štel v največjo srečo. Njemu ni bilo potreba, boriti se pol življenja z učenjem le za skorjo kruha, kakor večini slovenskih mladenčev, in zavoljo vsakdanjega kruha zatajevati glave in srca, kakor se je to pri nas godilo in se še tudi godi.

Preblag je bil Vratislav, da bi ne bil videl in spoznal vsega tega, in preveč je ljubil svojo domovino, da bi se bil boril po tujini za peno časti.

Sklenol je torej ostati, kako dolgo, še ni preračunil, na Radovji ter hotel svoje zdravniške in druge vednosti darovati ubogim zagorskim prebivalcem na korist. In največjega prijatelja v tem delovanji našel je v gospodu Kolovskem. Naravno je tedaj, da postane mladi doktor skoro vsakdanji gost na Zabrdji. Ali ga je vabilo samo prijateljstvo tja, ne vemo. Pregrešno bi pa ne bilo, ko bi zatrjevali, da je bilo tudi nekaj skrivne ljubezni vmes.

Lepo je bilo gledati mladega doktorja poleg sivolasega starca, kedar sta sedela v vrtnej senci na holmu in razpravljala srenjske zadeve. A zadostovalo ni le besedovanje in posvetovanje, tudi v dejanji se je kmalu videlo navdušenje teh občinskih oskrbovalcev.

„Malo krika, a mnogo dela, to je pravo,“ dejal je vedno gospod Kolovski. „Kaj je pa tudi lepšega posebno meni, ki mi je življenje minolo, kot da še zadnje dni delam ubogemu človeštvu v korist. Novcev mi ne primanjkuje, živim lahko brez truda in tudi mojemu otroku je zagotovljena bodočnost. „A novci, to je vse,“ kriči svet in se drvi za njimi, jaz pa pravim, to je malo, čisto malo. Le isti je po mojej misli srečen v bogastvu, ki pomaga z obilnostjo ubogemu svojemu sobratu.“

Tako je pripovedoval gospod Kolovski svojemu mlademu prijatelju in ga vodil povsod, kjer je bila kakova priložnost srenji pripomoči.

In odkar je županoval gospod Kolovski, kako se je spremenilo vse na Radovji! Poznati ni bilo več prejšnje zagorske vasi. Povsod je bilo življenje. Sto in sto rok se je gibalo, da se popravi in uredi, kar se ni storilo prej.

Tu se je delala in posipavala nova cesta, šrja in ravnejša kot poprej. Tam so se zopet zasajevali posekani gozdi, gradile senožeti, cepilo sadno drevje, belila in čistila so se stanovanja, popravljal se je zastareli zvonik, lepšala se je mala crkvica, zidala se je učilnica; vse je mrgolelo, hitelo, da se spolnjujejo točno povelja sivolasega župana.

Saj je pa bilo takovo delovanje tudi polajšano in mogoče zaradi uma in prijaznosti takega srenjskega dobrotnika. Gospod Kolovski je vodil in ukazoval v družbi mladega prijatelja vsa dela sam. In kjer je primanjkovalo močij, volje, veselja in denarjev, segel je v listnico in daroval stotak za stotakom.

Takova rodoljubnost se je se vé da razširila kakor blisk na daleč okoli. Ni je bilo hiše, ni krčme, ni druščine, da bi se v njej ne govorilo o dobroti in premoženji gospoda Kolovskega. Njegovo ime jo zaslovelo tako nenadoma, da so stikali delavci na polji in ob cestah skrivnostno glave skupaj in ugibali: „Bašte, ta mora imeti denarjev na mero, ne na število, ker se za petak ali desetak niti ne zmeni.“

In vaške deklice in plevice med rumeno pšenico ali ječmenom ob potu so zarudele, kedar se je pripeljala ali prišla gospica Zvezdana mimo in jih v zadnjem času tudi več potov ogovarjala.

Pa čudile so se deklice tudi, da Zvezdana tako umevno z njimi govori, dasi s početka ni umela prav njihovega jezika. Posebno pa niso gospodinje in matere, ki so imele bolnika v hiši, mogle Zvezdane prehvaliti. Kar nenadoma je prišla krepka juha in tečna jedila k bolniku, in vse, česar je bilo potreba.

Večkrat je obiskavala Zvezdana revna stanovanja, sedala k posteljam bolnih otrok, tolažila jih in tešila, donašala jim igrač in tudi darovala skrivši še denarjev za njihovo postrežbo. Ob velikih praznikih in posebnih slovesnostih pa je povabila vaške otroke celó na dom in jih pogostovala tako, da je mladež več tednov potem govorila o grajskej gostiji.

Da pa zaradi tega tudi ni bilo brez opravljive in krivoverne ljudske govorice, je naravno. Naš kmet je precej naiven in ni brez vse poesije. Česar ne more on s svojim umom presoditi in pregledati s svojim pogledom, pripisuje višjim močem.

Tako je trdil in zabičeval marsikteri kmetič pri kupici žganja, da gospod Kolovski ni takov človek, kot so drugi ljudje, temveč da mora biti s škratom v zvezi ali kali, ki mu denar nosi, ali pa je zaklad našel in ga mora ubožcem razdeliti.

Radovedni in krivoverni pivci so zijali pri takem pripovedovanji in menili v resnici, da bi bilo lahko kaj enakega. Posled pa so sklenoli, da je denar le dober, ki ga daje, da ima pravo cesarsko podobo utisneno, a ne hudičeve, pa da je sploh denar le pravi mož in veljaven, naj bode že tak ali tak, da le plača in veljá.

Sedmo poglavje.

Vroče poletno popoldne je bilo. Solnce je peklo raz višine in po vrtih se je od same soparice gibalo listje po drevji, kakor da bi dremalo. Vratislav je odšel po kosilu v svojo sobo in sedel za mizo s knjigami obloženo. Danes ga ni pričakovalo nič posebnega. Gospod Kolovski je odšel za nekaj dnij v glavno mesto, kjer je imel važnih opravkov. To oddaljenost je Vratislav čutil bolj, kakor je sodil s početka, in niti pravega uzroka ni vedel poslednjemu.

Bil je osamljen. Na Zabrdje ni mogel, kajti gospic. Zvezdane, ki je sama domá, ni spodobno obiskovati, drugod pa primernih prijateljev in znancev ni imel.

Hotel se je torej s čitanjem razmisliti; a kedar človeku lastna misel za mislijo po glavi dirja, trudi se zastonj prisvojiti si tujih.

Tudi Vratislav se o tem prepriča in odloži sicer zanimivo knjigo. Staro zarujavelo puško sname raz stene, pokliče psa in hajdi črez grm in strm v hladni gozd.

Pot ga, pelja morda po naključji ali tudi ne, črez holm tik zabrdskega vrta. Ondi postoji in se skrivši skozi mejo na dvorišče ozira. A kako tiho in zapuščeno je vse tú. Duri so zaprte, okna zagrnena, niti stari hišni varuh, kosmatinski lord ne dremlje na pragu. Kakor da bi bilo vse izumrlo in izginolo iz tega prijaznega poslopja, dozdeva se Vratislavu.

„Kaj je neki to, niti Zvezdane ni videti,“ pravi Vratislav, ko zavije potem po stranskej stezi za belim poslopjem.

V svoje osramočenje spozna in zarudi sam pred seboj, da njegov današnji dolg čas ni tako brez vzroka, da ga tihota na Zabrdji ni osupnola le iz navade, da pogreša ondi nekaj, hudo pogreša, da se mu je usélila kakor črez noč in nevedoma neka podoba v prsi, ktere si niti imenovati ne upa. Otročje se mu dozdeva in nemožato, da je šel, da je moral iti danes mimo Zabrdja, da se je ozrl na dvorišče in da pogreša ondi mlade šestnajstletne Zvezdane.

„Bodimo možjé, otročarije iz glave, to ni za nas,“ pravi naposled in urneje pot pod noge ubere.

Iz takih modroslovnih sklepov ga zdrami lajanje tik gozda. Ko se ozre, zapazi, da pretí nevarnost ali kali, kajti v velikanskih skokih mu dirja nasproti kosmatinec lord, kakor da bi hotel reči, kdo vam je ukazal, kdo dovolil hoditi po posestvu mojega gospodarja, kedar ga niti domá ni. Jaz sem njegov čuvaj hi varuh, dolžnosti in naročila imam, obrnite se in pridite drugi pot, danes vas ne poznam in poznati nočem in ne smem.

A v tem trenotku se čuje ženski glas, in izza grmovja se prikaže Zvezdana, zarodi, pokima Vratislavu in pokliče lorda. A hišni čuvaj je danes posebno trmast in svojeglav. Svoje velikanske skoke sicer ustavi, a razkorači se tako pozvalno in junaško pred prišlecem, kakor češ: „Do tukaj in ne dalje. Jaz sem starejši od gospodinje in braniti moram tudi njo, ko bi bilo potreba.“

Vratislav ne vé, ali bi se jezil ali smejal pasjemu pogumu, in hoče možato nadaljevati svojo pot. A vse zastonj; lord, dasi sicer pohleven njegov znanec, poznati ga noče in mu kaže bele zobe ter se huduje, da je groza.

V takej neprijetnej situaciji mu ne ostaja drugega, kot da pokliče gospico, ki se je med tem zopet skrila za grmovje, in pravi smejéč se:

„Danes ste dobro zabranjeni, gospica Zvezdana, in če mi ne pridete pomagat, imate moje mlado življenje na vesti.“

Pri tej priči se prikaže Zvezdana in se bliža zarudelega lica Vratislavu. Prišedši do svojega varuha, posvari ga z rahlo besedo, prime za ovratnik in reče Vratislavu: „Ne zamerite, gospod doktor, jaz nisem vedela, da se bojite lorda, menila sem, da sta že stara znanca, torej —.“

„Ste me pustili v tako kritičnem položaji in nevarnosti,“ pristavi šaljivo Vratislav in pozdravi gospico. „A pomislite, kake neprijetnosti in dolžnosti bi si bili lahko napravili s tem,“ nadaljuje potem. „Glejte, ko bi bil postavim pes mene ranil, morali bi mi bili vi streči in me zdraviti, ali ko bi mi bil strgal obleko, bili bi vi v sili celó moj krojač, a prav ljubeznjiv krojač, kakeršni se ne najdejo nikjer in nikdar, posebno v tem gorskem zakotji ne.“

Čeravno niso bile poslednje besede razžaljive, temveč je bilo celó precejšnje število tako zvanih poklonov v njih, vendar še Zvezdana bolj zarudi in je v zadregi.

Vratislav o tem prepričan pristavi: „Šalo na stran. Kakovo naključje mi daje čast, gospica, da vas najdem danes tú na samoti. Reči pa vam moram, da nimate slabega vkusa, ker ste si zbrali tak poetičen prostor za sprehod.“

„V resnici prav lepo je tu in meni posebno povšeči. Kedar sem sama, hodim pogosto sèm. Razgled na smrekov gozd na desno in ondi na ravno polje mi je najljubši.“

„Prav imate, tudi jaz sem enakih mislij. Naravo vé ceniti le oni, ki je ločen siloma od nje in komur je živeti kakor meni v mestu. Namenil sem se torej porabiti, dokler bivam tu na kmetih, priložnost veseliti se gorske lepote. Ravno danes sem se napotil na lov in vas motil nevedoma in brez krivde, gospica.“

Zvezdana se pri poslednjih doktorjevih besedah nekoliko uhrabri, rudečica jej izgine in pravi:

„Take sile ni, gospod doktor, kakor mislite, in opravičevanja ni potreba. Ker ste že ravno tukaj, pokažem vam svojo klopico med prijetnim zelenjem, ktero mi je postavil naš stari sluga.“

Izgovorivši se obrne proti grmovju, in Vratislav jej mora se vé da, hoteč ali nehoteč, slediti. Ko prideta do klopice na vzvišenem, z grmovjem kakor z zelenim zagrinjalom prepreženem mestu, zavrti se gospica kakor vrtalka in pravi:

„Kaj ni v resnici prijetno tu, gospod doktor, ali morete kritikovati moj vkus?“

„Ni mogoče, ni mogoče! Še enkrat ponavljam, kakor sem že dejal, veseli me prav iz srca, da najdete toliko zabave in poesije v tem kraji, kjer sem se rodil. Ko bi ne imel tudi druge sympathije do vas, sovražen bi vam ne mogel biti že zaradi tega ne, samo zaradi tega.“

Pri zadnjih besedah še le spozna, da se je zagovoril, da je izrekel, preveč izrekel, in v zadregi je vpričo mlade šestnajstletne deklice.

Obrne se torej, dvigne klobuk in hoče oditi svoj pot.

A Zvezdana vzklikne: „Gospod doktor, takovi vendar ne bodete, da bi se ne prepričali sami, kako prijetno se sedi na tej klopici in si ogledali raz nje to prelepo okolico.“

Izgovorjeno je bilo, povabljen je bil in kaj je hotel? Takemu ljubeznjivemu povabilu je vso protivje zastonj. Tudi Vratislav se je prepričal o tem in vsedel se jo poleg ljubeznjive deklice in srečen je bil, nepopisljivo srečen, dasi je vedel, da je nespodobno občevati na samoti s tako spoštovano gospico.

Nekaj časa nastane molk. Zvezdani udarja vedno bolj rudečica v glavo, tesno jej je in sama ne vé zakaj, in tudi Vratislav čuti nekaj enakega.

„Lepo je domovje, mili so priljubljeni kraji, vzlasti če jih človek ogleduje črez toliko let v takej prijetnej druščini kot je moja,“ pravi naposled Vratislav in morda nevedoma ulovi Zvezdano za belo ročico in jo položi v svojo dlan. „Toliko grenkejše bode torej slovo, kedar pride določeni čas, dvakrat težje pravim bode sedaj posebno meni, kar bi nekdaj ne bil verjel ali verjeti hotel.“

„Kako čudno govorite danes, gospod doktor, tako, da vas ne umem,“ povzame zdajci gospica in upré v svojega tovariša nekako zvedavo svoje oči ter še pristavi: „Saj ne zapustite našega in svojega rojstnega kraja več, čemu takovo govorjenje potem? Na Radovji ostanete pri sestrici Vidi, preljuba deklica je, in k nam pridete, kedar vas je volja, oče so vas prav veseli in —.“

Pri zadnjej besedi se Zvezdana zopet ozrè v svojega tovariša, kakor da bi hotela reči: „In tudi meni ste povšeči, in kaj hočete več? Ali niste zadovoljni s tem, vi nezadovoljnež nezadovoljni?“

Potem pa kakor da bi se bila še nekaj prijetnejšega domislila, vzklikne: „Le počakajte, že jutri moram govoriti z vašo sestrico in se seznaniti z njo ter jej reči, da naj vas ne pusti proč, naj vam zabrani slovo.“

Poslednje besede je govorila mlada deklica v nežnej odkritosrčnosti in naivnosti, in one niso ostale brez upliva. Vratislav se jih je skoro prestrašil, kajti spoznal je, kam pelje ta ljubeznjivost, da ga oklene nevedoma z jeklenimi močmi, kterih bi se moral pred seboj in drugimi sramovati, kajti dozdevale bi se mu nemožate, njegovemu sedanjemu položaju neprimerne.

„Ne vém, kako bode, ne vém, niti misliti ne smem, draga gospica,“ odgovori potem. „Jaz sem se vrnol v domovje, le da si opočijem in si oddahnem od dolgoletnih študij, in zdaj vidim, da se kopičijo gromade pred menoj, gromade, ktere si nakladam nevedoma sam, ktere mi stavi preprijetno in nenadno naključje.“

„Če sem jaz morda, — o ne tega ne, če so moj oče krivi, da se mudite dalje na kmetih, kakor vas je volja, povém jim, da to ni prav, da naj vas ne motijo dalje, naj vas pusté svobodne vašemu častnemu poklicu.“ Tako odgovarja Zvezdana s polglasnim — nekako tresočim glasom, in da bi zakrila svojo zadrego, neusmiljeno trga v razmišljenosti peresca dišečemu šopku, ki jej počiva poleg knjige v naročji.

Vratislav je umel, kaj pomenijo poslednje besede. Še gorkeje je stisnol desnico svojej mladej tovaršici, a ona je zarudela in jo boječe odtegnola.

Pri tej priči se čujejo stopinje sèm iz gošče. Vratislav se ozre in vidi tujega pol mestno oblečenega starca z dolgo sivo brado, bledim licem in s puško na rami stopati iz gošče. Pri tem pogledu se zgane. Takovih ljudij ni bil vajen na Radovji, gosposkih lovcev ne pozna gorsko zakotje. Tudi starec se ustavi, ko zapazi mladi par, kakor da bi se zavedel, da je na napačnej poti, zavije jo urno v stran in se izgubi med grmovjem.

„Kdo je oni lovec, gospica?“ vpraša Vratislav, ko odide starec.

„Jaz ga ne poznam. Le toliko vém, da je bajè nekov pisar ali oskrbnik na gradu Pasjaku uro hodá od tod. Povém vam pa, da mi on ni povšeči, in da se mi je vedno kaj neprijetnega pripetilo, kedar sem koli njega videla.“

„Ali je očetov znanec?“

„Tega ne, pri nas ga še ni bilo. Tudi očetu neki ne godi, in opazila sem, da se jih ogiblje, kakor tudi mene, če mu je le mogoče.“

„To so predsodki, gospica, nič drugega kot predsodki, meni verjamite!“

„Mogoče, ali o čemer sem prepričana, moram trditi, da je istina, gola istina.“

Iz take neprijetne govorice hoče zdaj doktor zaplesti govor na druge stvari, a ne posreči se mu prav. Nekakova tesnoba se uleže obema na prsi, če se tudi dozdeva enemu smešna, drugemu pa opravičena.

Med tem se nagne popoldan. Vratislav spozna, da je popolno pozabil na lov in da ga še lahko večer prehiti sredi gozda.

„Veliko srečo Vam voščim, gospod doktor, na lovu in prijetno zabavo!“

„In jaz vamm, gospica, da pozabite svojo prejšnjo sodbo in ne mislite, da vas zadene nesreča, ker ste videli tujega starca, ki neki ni slab človek.“

„Tega ne mislim, in če prav, takove reči se že pozabijo.“

„V znamenje pa, da verujete mojim besedam, gospica, dajte mi tá-le šopek. Na, klobuku ga bodem nosil, posušim ga in spravim kot dragocen zaklad v spomin prelepega današnjega popoldne.“

„Kaj vam hoče šopek? Pol usahnen je in v razmišljenosti sem potrgala celó najlepšim cveticam peresca in jih razsula po trati.“

„To nič ne dé. Meni je drag, če bi bil tudi iz trnja.“

„Dam vam ga, tu ga imate. A spominjajte se, — bojim se, da verujete nekdaj mojim besedam, — povila sem prvi šopek za vas v trenotku, ko me je gledal oni odurni tujec.“

Vratislav se smeji in stisne gospici roko za slovo in odide. Izmed grmovja pa se ozré še en pot skrivši po njej in reče polglasno:

„Čudno, prav čudno je to. Tako mlada je in tako resno že sodi. Temu je krivo, ker je preveč sama sebi prepuščena. Vendar blago dekletce je to, zmožno je, da zmeša moškemu glavo. Ljubezni, prave moške ljubezni je vredno, in srečen bode, kdor jo bode nekdaj smel imenovati svojo.“

Osmo poglavje.

Kmetje iz Radovja so novo cesto delali na zahodnej strani, kjer svet bolj visi, da bi lažje in urnejše s težkimi vozovi vozili v dolino in bližnji trg. Nova pot je bila umerjena in zaznamovana mimo starodavnega zatemnelega gradil na Pasjaku, ki stoji v zakotji med gorami uro daleč od Radovja.

Grajščak iz Pasjaka, akoravno tujec, ki se je še le pred nekimi leti iz Nemškega tu naselil, zanimal se je jako za takovo cestno zboljšanje in se je zavezal, da prevzame sam polovico stroškov in dela pri novej cesti.

Cestno izdelovanje se je že bližalo koncu. Naravno je tedaj, da so se vaški in grajski delavci, ki so pičeli delo vsak od svoje strani, približali naposled drug drugemu in občevali sem ter tja ob počitnih urah.

Neko popoldne je bilo slabo vreme. Deževati je jelo in delavci so morali ustaviti delo in pribežali so v leseno kolibo ob cesti, kjer se je točilo žganje in kislo vino.

Tudi gospod Kolovski in Vratislav, ki sta nadzorovala svoje delavce in prevzela inženirska risanja, bila sta isto popoldne v gozdu.

Ker se vreme ni hotelo zboljšati in je bilo do doma pol ure hodá, prisedeta tudi pod streho k delavcem.

Ker je bila koliba precej prostorna, grajskih in vraških delavcev obilo in tudi dosta gostega tobačnega dima, je naravno, da ju s početka nihče ne opazi, ko sedeta k malej mizi pri durih. Občna govorica kričečih delavcev jima dovoli lastno besedovanje.

„Ali ste oseben znanec grajščaka na Pasjaku?“ vpraša Vratislav svojega tovariša.

„Morda se mi čudite, če vam pravim, da ne. S početka, ko sem se naselil tu, niti vedel nisem, da biva omikana družina v obližji, in tako sem zamudil mu predstaviti se in tudi on mene ni obiskal.“

„Tudi meni ni znan, da sem se rodil v tein zakotji. V mojih študentovskih letih, ko sem še vedno zahajal ob počitnicah domú, ni vedel nihče o pasjaškem gospodu. Pač pa se še dobro spominjam stare grajščakinje, ki se je vozila sem ter tja skozi vas, in ljudje so trdili, da je dobra gospa. Pozabil sem prašati, ali še živi. Gotovo je prišlo posestvo v tuje roke. A počakajte, to pozveva kmalu. Grajska družina vé, kakove spremembe so se ondi vršile.“

Izgovorivši migne Vratislav postaranemu grajskemu hlapcu, ki je ravno v kolibo stopil, pomoli mu kupo vina in pravi, naj prisede k njima.

Starec sname urno širokokrajno pokrivalo in meni:

„Tega pa ne tega, to je preveč to, da bi jaz pri milostljivih gospodih sedel, jaz, ki sem kmetski in neveden.“

„Pusti to, prijatelj, in prihrani si nepotrebnih izgovorov. Rajši nama povej, kdo je sedanji grajščak na Pasjaku in kje je prejšnja stara gospa?“

„Kdo da je naš gospod, menite in ogibljete, in jaz naj bi vam razdrl takovo uganjko in o milostljivej gospej naj bi kaj povedal, gospoda žlahtna! To pa to, vse povém, vse kar mi je znanega, samo nekaj potrpljenja. Žeja me, žeja, kupo vina moram izprazniti prej, in pipa mi je ugasnola in tobačni mehur sem domá pozabil.“

Tako ongavi stari hlapec iskaje tobačnega mehurja po žepih, kjer ga ni, kajti on dobro vé, da je prazen in brez zaklada.

Ko si potem dišečo smodko, ktero mu je gospod Kolovski podal, zapali, podprè neumno obrito glavo v žulavo pest in povzame: „Da, novega gospoda imamo novega, in stare gospe skoro več na spregled ni. Pa čudno se mi dozdeva, da vidva, ki sta učena in študirana, ne vesta, da je bil grad Pasjak v najem dan, bajè za precej tisočakov, pa da gospodari tuj gospod, sam ne vém od kod, od tam nekje, kjer solnce v morje leže, vidva že umeta, kje je to. Stara milostljiva gospa pa si je izbrala zgornji grajski oddelek z izgledom v prepad. A samo po letu samuje ondi, na zimo pa se v mesto polja in do žetve ondi ostaja. Tako je tako zdaj pri nas. Ne dejal bi, da je slabo. A trdil bi tudi, da je bilo boljše. Lažje se je kdaj ujela kakova kupa vina in kakov denar pri milostljivej gospej in se je. Ta tujec tuji, ki niti po naše jezika majati ne ume in po cele tedne iz doma ostaja, pa ne dá videti okroglega, o pijači pa še govorice ni.“

„Ali je tudi družino s seboj pripeljal vaš gospod, ko se je naselil tu?“ vpraša potem Vratislav.

„Da bi bil oženjen ali kali, in da bi kopico otrok in ženo imel, menite in pravite? Jaz bi tudi rekel, da bi lahko redil takovo stvar, on, ki je grajščak in imeniten. Pa vam povém, da je prišel sam, tako sam, kakor jaz v tóle kolibo, niti žive duše ni bilo pri njem. Samo nekaj tednov pozneje je prihlačal in prikolovratil isti suhec, čmerikavi suhec, ki vedno za družinskim hrbtom tiči in k delu priganja, grajski pisar je ali pa hudičev, ker verjamite mi, nič prida ga ni, jaz ga poznam, dobro poznam in tudi vi ga bodete, če hočete.“

Tako je pripovedoval stari hlapec in pogosto v vino pogledaval, a med tem se društvo pri sosednjih mizah še bolj oživi in žgana kapljica jame kmalu razširjati svojo starodavno toliko potov zaželeno moč.

V takej veselej situaciji se kar nenadoma kolibine duri odpró, in starec s sivo brado in čmerikavim licem vstopi. Ko se ozró pivci proti vhodu, potihne nekako govorica, marsiktero pokrivalo zleti z glave in pol prejšnjeg, veselja mine.

Prišlec, grajski pisar, prisede na ogel pol praznega omizja in ukaže pijače. Omikanih sosedov pri durih pa niti ne pozdravi in jih videti noče, kar s tem naznani, da pokrivalo globje na čelo pomakne in nepremakljivo v polno kupo zre.

Ko Vratislav prej tako gostobesednega grajskega hlapca vpraša, ali ni to gospod pisar ali isti čmerikavi grajščak, migne poslednji, naj molči, ker ne sme in si ne upa dalje govoriti. Kmalu potem pa zapusti v strahu gosposko druščino in skrivši prisede k svojim tovarišem.

„Čudno je to, da ima ta grajski oskrbnik, ali kdo da je, takov upliv,“ opazi Vratislav, hotéč z gospodom Kolovskim razsoditi nerazumne grajske razmere.

A tudi ta se mu ogne nekako nerazumljivo in pravi: „Na svetu je vse mogoče. Kogar preganja osoda ali neprijeten spomin, isti jej ne uide, ko bi gore preskočil in morje preplaval. Že mora bajè tako biti, da nekteri gospodarijo, drugi služijo, se klanjajo in so primorani zatajiti glavo in srce, da ustrežejo nekomu, kterega je naključje, samo naključje, nič drugega, za eno ped višje postavilo.“

Tako je govoril stari gospod, spraznil kupo, vstal in dejal, da mu je tesno v kolibinem dimu in da se je jelo mračiti.

Trenotek pozneje zapustita gospod Kolovski in Vratislav samotno krčmo in odideta proti domu.

Vratislav poskuša več potov razvneti nov govor, a danes nima posebne sreče. Gospoda Kolovskega še ni videl nikdar tako resnega kakor danes. Zapored mu ostane kak odgovor na dolgu ali pa se izgubi v nejasne razsodbe.

Vratislav to sicer opazi, a prašati si ne upa in noče, kaj je krivo takej spremembi.

Ko dospeta do razpotja, ustavi se gospod Kolovski, poda tovarišu desnico in pravi:

„Danes sem vam bil slab tovariš, prijatelj. Ne zamerite, jaz sem se postaral. Mnogo sem skusil, torej sodim tudi o marsičem ostro in tesno. Potrpljenje morate tedaj imeti z menoj, ali mi pa odpovedati svoje prijateljstvo. Izmed mnogih slabih lastnostij imam posebno to, da mi pridejo sem ter tja tudi brez uzroka otožne ure, da se me polasti melanholija. Skušam se poboljšati, a doslej se mi še ni posrečilo.“

„V resnici čuden, nerazumljiv človek je gospod Kolovski,“ pravi Vratislav, ko se potem sami proti domu vrača. „Vendar, če se ne motim, grajski pisar mu ne godi. Osupnol je bil, ko je stopil starec v kolibo, in barva na lici se mu je bila spremenila. Nekaj skrivnostnega ju dvoji. Kdo vé, ali sta si le po videzu tujca. Kritičen položaj je to, a brez sledu nisem, in morda se mi posreči razvezati uganjko starega znanca, saj prijateljska beseda, pravijo, premore mnogo, in gospod Kolovski mi je brez dvoma prijatelj in poštenjak, v pravem pomenu.“

Deveto poglavje.

Gospa iz Pasjaka je bila stara žena. V poletnih mesecih, kedar se je preselila na svoj grad na deželo, živela je zá-se. Znancev in prijateljev po oddaljenih trgih in gradéh ni obiskavala niti z grajsko družino mnogo občevala. Vse to je bilo krivo, da ni bila stara gospa oseba, o kterej bi se bilo v okrožji mnogo govorilo. Marsikteri starejši človek se je jedva zavedal nekdanje grajščakinje, mlajše ljudstvo pa je niti poznalo ni. Vendar kedar se je nenadoma imenovalo njeno ime, dejal je ta in oni zvedenec o grajskih zadevah: „Gospa pa gospa, ta že, kaj pa bomo mi, ki smo berači in nimamo nič. Ona pa je sama brez otrok, premoženja ima pa toliko, kolikor je pol Radovja vredno.“

V poslednjem času se je bilo zadnje razmerje nekoliko spremenilo.

Da imajo zvedenega zdravnika na Radovji, zvedela je kmalu vsa okolica. Tudi gospa iz Pasjaka je poklicala enkrat Vratislava, ne vemo ali v sili ali le bolj iz radovednosti o mladem doktorji. Ker jej je pa bil poslednji neki povšeči in dober svetnik, povabila ga je več potov v grad in tudi sama se je pripeljala potem večkrat v njegovo domovanje. Tako se je seznanila ne le z Vratislavom, temveč tudi z mlado Vido in pri nekej priložnosti celó z gospodom Kolovskim in Zvezdano.

Odslej je bilo na Radovji živahnejše kakor po navadi. Skoro vsako popoldne se je vozila tja gospa iz Pasjaka in se pri Draganu popolno udomačila.

Po cele popoldneve je presedela v vrtnej senci poleg svojih mladih prijateljic, Vide in Zvezdane, učila ji raznih ženskih del ali njima pripovedovala dogode iz svojega življenja. Lepo je bilo gledati, kedar je prisedel sem ter tja tudi Vratislav v žensko druščino in poslušal starkino pripovedovanje. Videti je bilo, kakor da bi bili združeni tu otroci éne matere, srečne matere v veselem krogu. In v resnici, več potov je naslonila gospa v tej druščini sivo glavo v dlani in skrivši se jej je utrnola svetla solza v očesu. Marsikteri pa se je mimogredé ustavil za vrtno ograjo, zrl druščino, a umeti ni mogel, kako se ujema stara gospa z veselo mladino. Včasih pa je tudi stara gospa povabila mlade znance v svoj grad.

Nekaj tednov pozneje je bila na Pasjaku slovesnost, da nihče ni pomnil take. Dodelana je bila težavna zagorska cesta in grajščak iz Pasjaka je napravil zaradi tega gostijo in povabil vse boljše drnžine na daleč okrog. A tudi kmetje in delavci se niso pozabili. Odmerjeni so jim bili v spodnjem delu gradú posebni prostori.

Tudi gospod Kolovski se je pri tej priliki zastonj zahvaljeval za preveliko čast. Ker ni bilo drugače in si svojega prijaznega soseda ni upal žaliti, prišel je in pripeljal seboj gospico Zvezdano, mladega doktorja in Vido.

Razvèn stare gospe na Pasjaku in sina od nekega višjega sodnijskega uradnika iz glavnega mesta, ki je bil grajščaku v rodu, zbralo se je še mnogo odličnejših oseb, ki pa nas posebno ne zanimajo.

Le nekoga so pogrešale nektere osebe, in to jim je bilo ravno prav. Grajskega pisarja namreč ni bilo v druščini. Tega se je urno prepričala gospica Zvezdana, pošepnola to svojej prijateljici Vidi, poslednja Vratislavu in tako je hitela prijetna novica od ust do ust.

Vratislav je bil danes posebno vesel. Našel ni samo prijetne druščine na Pasjaku, temveč celó svojega nekdanjega prijatelja iz glavnega mesta izza časov študentovskih let v srednjih šolah. Poslednji je bil sorodnik grajščaka na Pasjaku in bivši Vratislavov sošolec na lyceji. Ker je stopil potem zaradi malih talentov in pokroviteljstva svojega reditelja v manjšo državno službo, bilo je naravno, da se z Vratislavom nista videla že leta in leta.

Lepo je, če najde človek v resnej moškej dobi znanca veselih, mladostnih dnij. Z veseljem mu stisne roko in nekdanje ure oživé zopet v zmračenem spominu.

Tako je bilo pri Vratislavu. Naravno je tedaj, da se razvname na spodnjem konci omizja nekako živahnejše življenje med mlajšimi gosti. Ko bi bil kdo od daleč opazoval veselo družbo, rekel bi bil, da je gospod Skovir, tako se je imenoval mladi uradnik iz glavnega mesta, dober vasovalec, sladkojezičen, polen poklonov in sploh lep mož brez graje na telesu in obrazu.

Tudi bi bil opazil, da rajši z njim starejša deklica Vida občuje kot njena družica Zvezdana. Pravi fysiognom in izkušenec bi bil pa morda k temu tudi uzroke uganil. Dejal bi bil, da dvori sicer Skovir obema deklicama z enako izborno eleganco in prikupljivimi frazami, pa da pogleduje vendar globje v oči mladej Zvezdani. In še o nekem bi se bil lahko prepričal, in to je najpoglavitnejše in najzanimivejše za našo povest. Presodil bi bil namreč, da je mladi doktor, akoravno videzno vesel, po- gostoma v nekakej zadregi, in da mu ne godi posebno prijateljeva ljubeznjivost in umetno dvorjenje do njegove prijateljice Zvezdane.

V takem položji pozabi skoro mlajša druščina starejših gostov. A to nič ne dé. Omizje je preobširno za eno govorico. Takovo priložnost porabi grajščak in pripoveduje svojim starejšim gostom o važnejših gospodarskih zadevah, in primerja poljedelstvo in živinorejo gorskega zakotja z enakimi kraji severnih dežel.

Stara gospa iz Pasjaka, ki hoče tudi nekaj iz svojih dolgoletnih izkušenj umreti, ne ujema se v marsičem z njegovimi načeli in brani domače šege in navade.

Gospod Kolovski pa in nekaj boljših gospodarjev iz bližnjih srenj pa mu prikimuje v večini.

In gospod Kolovski prehiti celó sem ter tja s svojo sodbo grajščakovo razpravo tako, da se poslednji včasih začudi in pravi:

„Gospod sosed, ko bi ne bil prepričan, da niste gospodarili nikdar v mojej domovini, rekel bi, da ste ali zvedeli po študijah naše razmere, ali sami živeli mnogo časa v tujini.“

Gospod Kolovski se smeji takemu poklonu in trdi, da bi poslednje ne bilo ravno potrebno in da pozna le sploh iz mlajših let razmerje svoje širje domovine.

Tudi tu bi bil dober opazovalec rekel, da je besedovanje gospoda Kolovskega le nekakov izogibljej iz prejšnjega predmeta in da mu ni ljubo, da je izrekel prejšnjo svojo sodbo. In nenaravno bi se mu dozdevalo takovo izogibanje, zanimivo pa vendar zaradi tega, ker bi pravega uzroka poslednjemu najti ne mogel.

Tako se je vršila grajska gostija večinoma ne brez veselja in zanimivosti, in sicer zaradi tega, ker se je storilo tu marsiktero znanje.

Deseto poglavje.

Noč je bila, lepa poletna noč. Tiho je bilo vse na okrog. Le od daleč se je čulo prijazno šumenje in klopotanje zagorskega mlina in sem ter tja odurno skovikanje nočne ptice med stoletnimi hrasti in bukvami gajskega gozda.

Precej pozno je že bilo, ko pridrdrata po novej cesti sèm od gradú na Pasjaku dva koleseljna. Pri svitu polne lune spoznamo obá. Samo tega ne vemo, ali je bilo naključje ali kako, da sedita v prvem vozu gospica Zvezdana in Vratislav, v drugem pa gospod Kolovski in Vida poleg njega.

A naj bode poslednje kakor hoče, to ni glavna stvar, a bolj zanimivo je, da je Vratislav nocoj nekako otožen in bolj molčeč, kakor pa bi se bilo spodobilo v druščini tako nežne gospice. Posled se zdrami kakor iz neprijetnih sanj in vpraša nekako nenavadno: „Kako vam je bil povšeči moj znanec, gospod Skovir, gospica? Je-lite, lep človek je, prijetno umé govoriti in urno tekó ure v takovem društvu.“

Izgovorivši nasloni glavo v dlan in pričakuje vidno miren odgovora.

„Kako menite to, gospod doktor, jaz vas ne umejem prav,“ odgovori gospica. „Če bi se sodil človek samo po lepoti in zvunanjosti in ne po drugih lastnostih, delala bi krivico gospodu Skovirju, ko bi dejala, da ne sme zadovoljen biti sam s seboj.“

„In če pride k tem lastnostim še častno ime, imenitno sorodstvo in — morda tudi zagotovljeno ali vsaj pričakovano bogastvo?“

„Potém je pridobljena tudi druga tretjina, a ne najvažnejše, kar zida zemsko srečo. Zadnjega ali bolje rečeno prvega še primanjkuje, gospod doktor, in to je — praviti vame ni potreba, znano vam mora biti, to je: srce, blago srce.“

„In ko bi se našlo tudi to pri mojem znanci, — potem je najsrečnejši človek lahko — in vreden ljubezni najlepše deklice na svetu.“

Zadnje besede je izgovoril Vratislav z nekako tresočim glasom, podprl je zopet glavo v dlan in zrl na cesto, kakor da bi bil opazoval velikansko vozno senco, ki dirja in hiti neprenehoma za koleseljnom in ga vendar prehiteti niti zapustiti ne more.

„Vi ste jako nerazumljivi nocoj, gospod doktor, in otožni se mi dozdevate. Ali seni morda jaz tega kriva? Kar odkritosrčno mi povejte!“

Izgovorivši nagne se Zvezdana proti svojemu tovarišu, položi mu morda nevedoma svojo desnico okoli pasú, a z levico se igra s šopkom, kterega je ona pripela na njegove prsi.

Vratislav ne odgovori stavljenemu vprašanju. Le na senčno podobo na prašnej cesti pokaže rekóč:

„Kaj vam hočem mnogo praviti, prašajte ono sliko, koliko časa bode tako združena. Ko odplava luna za oblake, izgine za vselej; ko prisije zlato solnce, odbežé nočne sence, in danes eno leto ali še mnogo prej ne bodete več vedeli, gospica, kdo vam je pripovedoval te besede in kdo se je vozil nekdaj z vami. Le poglejte jo, ono senčno podobo in verjamite mi, kar vam pravim.“

Zvezdana zarudi pri teh besedah in odgovor, kterega si je že bila izmislila, zamre jej na ustnicah.

Vratislav se zgane v tem trenotku, ozre se po Zvezdani in pravi: „Ali sem vas morda žalil, gospica, s prejšnjimi besedami? Odpustite, to ni bil moj namen. Povedati sem le hotel, da me pozabite, ko zapustim Radovje in da sem vam od zdaj nepotreben znanec, slab tovariš. Danes popoldne ste lahko presodili, kakov razloček je med menoj in mestnim kavalirjem.“

Dalje ne more govoriti. Milo se mu stori kakor otroku. In Zvezdana si zakrije obraz ter jame skrivaje ihteti.

V tem nepopisljivem trenotku prikipi do vrha skrivna ljubezen, ki je že prej z neznanimi silami vezala dve srečni in —nesrečni srci.

In povedala sta si potem vse to, povedala še mnogo več. Trdil in prisegal je mladi mož, da brez ljubljene Zvezdane ni zá-nj prijetne bodočnosti, na ktero je mislil nekdaj, in mlada iz prvih sanj se drameča deklica je šepetala, da jej brez Vratislava ni moči živeti več in da mu ostane zvesta na veke.

Srečna mladost! Na svojo moštvo se upira marsikteri in na podlagi modroslovja se smeji marsikakej videzno nepomenljivej stvarici. Slabi sodniki in še slabejši računarji — takovi modreci. Neomahljivi so le, dokler štejejo z broji na papirji in rišejo z umetnim orodjem. A kedar je treba seči v globje rove, v globino lastnega srca, kedar se računi z nežnimi čuti in nenadno vzbujenimi, tedaj izgubé glavo, vržejo orodje od sebe in ne prašajo, kakov bode sad, koliko izgube tiči v začetem boji in koliko grenkih ur, ogoljufanih želj v malej besedi: skrivna ljubezen.

Še dva druga možakarja sta korakala isto noč po novej cesti sèm od gradú na Pasjaku proti Radovju. Bila sta naša znanca iz prejšnjih poglavij, mešetar in mlinski najemnik Pipec in Draganov stari Matijec.

Razgovarjala se nista niti o poetičnej luni, ki jima je tako prijazno svetila v zaspana od pijače razgreta lica, niti o sladkej ljubezni, ki je razvnemala dve srečni srci pred njima, niti o prijaznem klopotanji zagorskega mlina.

Pipec in Matijec sta bila modrijana, možakarja utrjene, precej grčave korenine. Poesije nista potrebovala nikdar. Toliko bolje ju je torej zanimalo še domú gredé vino, ki sta ga uživala danes v gradu. Tudi svojih gospodarjev in gospode sploh nista nocoj rešetala in obirala, kakor je sicer ne vémo ali slaba ali opravičena kmetska navada. In Pipec, ki umé celó nekaj nemščine in je nekdaj pol širnega sveta v vojaškej suknji premeril, trdil je in zabičeval, da takove gospode je malo ali nič, kakor je zabrdska in ona iz Pasjaka. Prva rada za neplačano najemščino počaka, druga pa celó neumno kmetstvo na gostije vabi.

Matijec pa, ki tudi ni bil neumen in brez glave, preračunil je vse to tako, da zasluži zaradi tega polovico ali vso hvalo le njihov mladi doktor ali kali. On je znan. Na Zabrdji se je prikupil in gospej na Pasjaku in povsod.

Med takim besedovanjem se razmislita tako, da se ko pozneje po stranskej poti skozi gozd domú koračita, Pipec nad borovčevimi koreninami izpodtakne in na mahovji obleži ter svojemu tovarišu daljno druščino odreče.

Matijec pa sam proti domu hodi in ugiblje in sodi neprenehoma, kako prijetno bi bilo, ko bi bil tudi on grajščak. Peš bi ne hodil potem, v kočiji bi se vozil, rumeno vino bi pil in Pipcu, ki je tudi ubog, a sicer študiran in premeten človek, bi sem ter tja dal za pijačo.

Ednajsto poglavje.

Pipec je sedel drugo popoldne z zaspano glavo in s pogašeno pipo v ustih na žagiščnem vozu in je zrl v globino pod seboj, tja kjer so šumeli valovi pod jezom in se ubijala pena za peno. Ne vémo, ali je Pipec tudi kaj imenitnega mislil in ugibal pri takovem pogledu, samo to je znano, da ga je bolela glava od včerajšnje pijače in da se mu je žeja, huda žeja vzbujala, a ne po vodi, te bi mu ne manjkalo, temveč po rumenem cekinastem vinu.

Ko tako otožen in čmerikav na žagiščnem vozu sloni in z levico po hlačnem žepu nekaj novcev išče in prešteva, koliko bi bilo dovolj za kupico pijače, čuje stopinje v obližji.

On povzdigne torej zaspano glavo in zagleda na stranskej poti vrh jeza gosposkega človeka. To ga zdrami. Takoj si z desnico oči pomane in bolj od strani in skrivši prišleca ogleduje.

S početka se nekako prestraši, kajti on ni nikdar gosposkih gostov vabil niti jih videl pod svojo streho, razvèn če je komisijski birič, Bog ga nas varuj, sem ter tja s cesarskim pečatom v roki zaostale davke zahteval in se grozil in z rubežnijo in kontumacijo ali kali žugal.

Toliko večje je bilo Pipčevo veselje, ko se kmalu potem na lastne oči prepriča, da prišlec ni grozoviti cesarski birič, temveč le isti grajski pisar iz Pasjaka in da je naposled morda še zá-nj čast in ne majhna čast, da ga obišče.

Zatorej se jame urno pripravljati za primeren sprejem, kakoršen se spodobi gosposkemu gostu. Svojo pogašeno malo pipico vzame iz ust in jo skrije v tramovej poči, širokokrajno pokrivalo obesi na lesen klin, odpaše svoj ne ravno nov in brezmadežen višnjevkast predpasnik in potegne nekekrati z dlanjo po zaspanem lici. Po tem delu pa se potuhne in zamišljeno na žagišči sedi, kakor da bi prišleca ne videl.

Zdajci se približa pisar, tik jeza obstoji in zakliče: „Pipec, gani se gani in pokaži, kod naj hodim v to beznico, tvojo žago; zavarovan si kakor trdnjava pred sovražnikom, ni ti lahko priti do živega.“

Žagar skoči zdajci kvišku in hiti pisarju kazat, kjer vodi skrivna brv v podobi grčave deske črez potok k njegovemu stanovanju.

Ko pisar jezéč se šibko in precej nevarno mostišče prekolne, pravi: „Pipec, ti si danes delaven, in jaz te motim in ti čas tratim, a ne huduj se zaradi tega. Ti si najemnik zabrdske žage, z gospodo umeš občevati, in marsikaj ti je znanega, kar bi jaz rad zvedel.“

„Ne, tega ne, gospod grajski milostljivi. Podelal sem nekoliko, in vode mi zmanjkuje na jezu, pa prav lepo in čast mi je, da smem govoriti z njimi in jim obljubiti, da če mi pošljejo na žago borovcev ali smrek, da jim režem take žaganice, da jih bode kar gledati veselje in jih bode.“

„Tega ne tega, Pipec, desk ne potrebujem, a nekaj drugega in tega mi tudi ne odrečeš. Zdaj pa sèm le na žagišče sediva, in poslušaj me, kar ti pravim!“

Izgovorivši sede pisar na smrekov hlod in Pipec v strahu božjem in s potuhneno glavo poleg njega, češ, zdaj pa le govori, kar se dá, če tudi ni vse res, kar praviš. Gospoda je lahkoverna in sebična tudi ne, če še jej po volji vedeš. S takovim sklepom se pripravlja Pipec na važni razgovor.

Pisar pa seže med tem v dopetačo črno suknjo in privleče zapečačeno buteljo na dan, razpečati jo, postavi pred Pipca in méni:

„Pipec, zdaj pa pij in si grlo namoči. Takova kapljica je to, da je še nisi užival take, a bodeš jo še, če si pameten in se po mojem svètu ravnaš.“

„To pa to, gospod milostljivi. Pil pa bodem pil. Že celo popoldne me nekaj po grlu praska, in še le zdaj sem se prepričal, da bode to nekaj takega kakor žeja. V žeji pa ni človek, kakor veste, za nobeno rabo in ni.“

Po teh besedah nagne Pipec podano mu buteljo rekóč: „Na vaše zdravje, milostljivi gospod grajski, da bi še dolgo živeli in se prav pogosto zagorskega žagarja spominjali.“

„Pustiva takove malenkosti zdaj, Pipec. Povej mi rajši, kako se zove prav za prav gospodar te žage, ki jo imaš v najemu, koliko časa že biva na Zabrdji in od kod se je naselil tú?“

„O milostljivem gospodu svojem naj bi vam zinol kakovo, menite? To pa že to, povem vam vse natančno kakor pri spovedi, kar mi je znanega, le poslušajte me, pa verjamite mi, kar pravim! Moj gospod milostljivi, — za Kolovskega ga kličejo sosedje, jaz mu pa pravim kar na ravnost le gospod, — je v resnici gospod in dober gospod, pravi gospod. Njegova beseda velja kakor denar ali pa še več ker za denar mu bajè ni mnogo, kajti potrpljiv je z menoj in z najemščino, da mu Bog povrni, in kar reče in obljubi, je zagotovljeno, kakor bi z žrebljem pribil. Minolo leto mi je veter kočo razkril in povodenj mi je jez podrla, pa glejte! on je rekel: „„Pipec, nič se ne boj, to je moja skrb.““ In v resnici, kar tesarje in krovca mi je poslal in škoda je bila popravljena, in ne vinarja me ni veljalo.“

„Pusti takove reči, Pipec, pusti, povej rajši, kar sem te prašal, drugo je nepotrebno!“

„Da bi potrebna ne bila streha in jez? To pa to, bila je bila, to jaz vedno trdim,“ zabičuje Pipec razgret dobre pijače in pisarjevo vprašanje napačno tolmači.

„Od kod je prišel tvoj gospodar in koliko časa je že tu, to te prašam, Pipec,“ ponavlja pisar in nekako strupeno meri peneče valove pod jezom.

„A ha, vi menite, koliko časa je že, kar se je Zabrdje sezidalo ali kali, in kje je prej gospod Kolovski stanoval. Povem vam, gospod, da sem čul, da je bival tam nekje od koder solnce izhaja, na tujem daleč nekje tam. Jaz sem sicer pri vojakih mnogo sveta videl, pa ime o onej deželi, ime mi je odpadlo, nikdar nisem čul o njej in tudi vaški možakarji je ne poznajo. Tako se mi pa vendar dozdeva, da gospod Kolovski ni tujec, kajti govoriti ume tako po domače, če hoče, kakor da bi se bil rodil v tej-le zagorskej vasi. Odkar pa se je naselil na Zabrdji in si lepo belo poslopje postavil na mojem nekdanjem posestvu in mi to žago, ki je bila nekdaj tudi moja lastnina, v najem dal, bode blizu kakih šest let.

Spominjam se še dobro, ko se je prvič v vas pripeljal v koleseljnu. Jesen je bila in ajdo smo kosili, ker nam je vso slana vzela; slabo prav slabo letino smo imeli tedaj in denarja ni bilo dobiti v pest in ga ni bilo. Pa ta mlada gospica iz Zabrdja — tako čudno za Zvezdano jo kličejo, kakor da bi niti po božjih in crkvenih postavah krščena ne bila — bila je tedaj ves otročaj, zdaj je pa že kar za možitev dozorela. Pa že tudi moškim godi ali kali. Tisti rumenobradati doktor Draganov pogleduje neki rad za njo in jaz pravim, da bi to ne bil napačen par, ko bi se vzela.“

„Šest let,“ ponavlja nekako utopljen pisar in pristavi: „To je torej vse, kar ti je znanega, Pipec, in meniš, da bi bil mladi doktor dekličin ženin?“

„Ravno tako je, gospod grajski, kakor pravim in jaz sem preračunil, da mladi kosmatinec ne zahaja brez uzroka na Zabrdje in stari mu bajè tudi ne brani, zakaj pa tičita vedno skupaj, kakor da bi že bila znanca od mladih let.“

Tako je pripovedoval Pipec pogostoma dišečo buteljo med prsti vrtéč in bil je vesel, nepopisljivo vesel. A pisar je naposled popolno utihnol, glavo je podprl v dlan in zrl je v valove pod seboj. Slednjič pa plane kakor zdramljen iz neprijetnih sanj kvišku, Pipcu nekaj v roko stisne in pravi: „Pipec, to si zapomni, vedeti ne sme nihče, da sem govoril s teboj in o čem. Tako, varuj se, ne bode ti žal, — ako ne, poznaš me, jaz ne zahtevam ničesar brez plače.“

Izgovorivši prekorači hitro skrivno brv in izgine za jezom, da se mu Pipec niti spodobno zahvaliti ne more.

Ko je Pipec zopet sam, ozre se v prgišče in zagleda svetel cesarski zlat, ki mu ga je podaril pisar.

Da toliko lepega denarja in butelja cekinastega vina in vse zastonj in za nič, kaj takega še ni doživel na svetu. Samega veselja ustavi Pipec žago, zapre jez, poišče pokrivalo na klinu in zavije z lahkim srcem in lahko glavo po kamenitej poti proti vasi. Danes je za-nj srečen dan, da ni takega in z veseljem se mora končati. Kaj pa tudi hoče? Denarja ima dovolj, pošteno mero ga še hoče nocoj piti in cekin zatoči po mizi, da zazvenči in se pivci spogledujejo in rekó: „Pipec, ta pa ta. Ni še tako pod nič, kakor smo menili, on z zlatom plačuje, nekdaj mu ga pa še na dobro ime ni bilo najti poštenega požirka.“

Mračiti se je jelo, ko koraka potem pisar po samotnej poti skozi gozd proti Pasjaku.

Prišedši med stoletne grčave hraste, sede na sivo skalo ob potu in zakrije obraz v dlani. Luna posveti zdajci skozi vejevje, uprè se v starčevo sivo brado, kakor da bi hotela reči: Človek, kaj sloniš tu, hiti iz goščave in pozabljaj, če te tare skrivno gorjé!

„Da on je, on je isti, ne motim se, motiti se ne morem. Sam hudič ga je prinesel zopet sèm. Vaščanje ga ne poznajo, a poznam ga jaz. Tudi jaz mu bajè nisem tuj. A pozabil je, kar je bilo, ogiblje se me, s poti mi hodi. Jaz pa sem še vedno isti in ostanem, dokler me nosijo noge po tej prokletej zemlji.“

Tako zakolne starec naposled, plane kvišku, pokrivalo globje na oči pomakne in koraka dalje po gozdu.

Prišedši do obrobja konec gozda, od koder se vidi grad Pasjak z mesečino oblit, ustavi se zopet, skrči pest, dvigne jo proti nebu in zagrozi:

„Ondi stojiš zidovje, temno in mračno si kakor nekdaj in mračna je misel na nekdanje dni, ktere sem živel v tebi. Vendar zapomni si, moje moči še niso oslabele. Siva mi je brada, beli so mi lasje, srcé pa je mlado, in v prsih še vedno tli iskra maščevanja, ne iskra, goreč plamen do tistih, ki so mi zastrupili vse moje življenje, storili me neobčutljivega.“

Tako beseduje starec in zre v mračno zidovje, potem pa ubere počasnih korakov daljno pot.

Dvanajsto poglavje.

V zadnjem času se je druščina na Badovji in Zabrdji za éno osebo pomnožila. Vratislavov prijatelj Skovir se je naselil za nekaj časa na Pasjaku ali vsaj prenočeval je ondi, kajti sicer je navadno bival na Badovji.

Ali ga je vabilo samo prijateljstvo tja, ali je govoril morda tudi rad z mlado Vido, ne vemo prav. A toliko je znano, da se je ondi dobro počutil in da sta si z Vratislavom vsaj videzno vse zaupala.

Česar je srce polno, to rado iz ust gre, in tako je bilo tudi pri Vratislavu. Svoje skrivne ljubezni do Zvezdane ni mogel zakrivati. Nekega večera, ko s Skovirjem skupno raz Zabrdja stopata, razodene mu z gorečimi besedami svojo nepopisljivo srečo, kterej ne more neki nikdo nasprotovati, kajti Zvezdana je edini otrok bogatega posestnika, ljubi ga neizmerno in oče tudi ne bode ugovarjal. Potem pripoveduje, da ne misli domačije več zapustiti, da hoče živeti v tihem gorskem zakotji na strani najboljše, najljubeznjivejše ženice.

Lepo idilski je narisal Vratislav svojo bodočnost, a v svojej gorečnosti ni opazil, da je njegov tovariš med pripovedovanjem barvo na lici izpremenil in mu krajše odgovarjal, kakor je bila sicer navada.

Videzno mu je voščil srečo in zagotavljal, da bi se tudi on veselil takove bodočnosti in da bi tudi njemu ugajalo življenje med priprostim narodom tako lepe gorske domovine.

„Nič ne dé, tolaži se,“ odvrne Vratislav svojemu prijatelju. „Tebi blišči čast in naslov v cesarskih službah in tudi ti si lahko srečen, če hočeš in meriš s pravo mero uzore o svojej bodočnosti. Kedar se pa naveličaš meščanskega življenja, preseliš se lahko k meni na kmete. Moja vrata so pravim prijateljem vedno odprta in dokler premorem, pomagam rad vsakemu, ki mi je bil ljub v mladostnih dneh, kakor si mi bil in si mi še vedno ti.“

Tako je govoril Vratislav svojemu prijatelju, in poslednji mu je bil vsaj videzno hvaležen zato in dejal mu je, da takove ljubezni niti ne zasluži.

In Vratislav mu je verjel vse to in izginol mu je zadnji ljubosum, kteri se mu je bil vnel s početka zaradi Zvezdane in svojega po osebi nedvomno bolj idealnega znanca.

Skovir pa je bil tudi v resnici vpričo Zvezdane navadno kratkobeseden in obračal je svojo ljubeznjivost vidno ali celóo ostentativno proti mladej Vidi.

Vesel je bil tega Vratislav, in še bolj in skrivaje se je poslednjega radovala mlada neizkušena deklica. Da jej bode mesten gospod tako prijazen, si niti mislila ne bi bila. Od veselja in prijateljstva do tihe skrivne ljubezni pa je le éna stopinja. Kakor črez noč se uséli prijateljska podoba v naše prsi. Smejimo se s početka temu in imenujemo to le šalo, a prepričamo se, ko je navadno prepozno, da je risanje prijetnih slik sladko delo, — pozabljevanje pa grenko ali naše moči celó presegajoče.

Tako se zavé tudi Vida kakor izbujena iz prijetnih sanj, da so jej lepe podobe oropale nenadno srčni mir, da so dnevi, ko vasuje gospod Skovir na Radovji, kratki in prijetni, in da je kedar njega ni, vse pusto in dolgočasno. —

Nekaj dnij potem so kmetje iz Radovja daleč v gozdu hraste sekali za ostrešje novega crkvenega zvonika.

Gospod Kolovski se je namenil iti po kosilu pogledat k delavcem. In ker ga je Zvezdana že mnogo dnij prej prosila, naj jo v gozd s seboj vzame, prisedla je k njemu na voziček in bila je tega vesela. Domá ni imela danes nikogar pričakovati. Vratislav je že zjutraj odšel v oddaljeno vas k nekemu bolniku in je dejal, da se vrne skozi gozd mimo vaških drvarjev in da jo želi ondi videti. Tudi Vida se je že opoldne tja odpeljala.

Ko se pripeljala gospod Kolovski in Zvezdana v gozd, najdeta že ondi Vido in gospoda Skovirja pri delavcih. Lepo popoldne je bilo potem v gozdnej tišini. Skovir zakuri ogenj pod milim nebom in Vida opaše bel predpasnik ter pripravlja južino delavcem in pristavi tudi za gosposko druščino nekaj boljšega.

Po jedi popraša skrivaje in bojazljivo Zvezdana svojo prijateljico, ali ni ničesar čula o Vratislavu in ali jej ni znano, kdaj se vrne.

„Kmalu mora priti in lahko bi bil že tukaj. Pojdive mu naproti in gospod Skovir naju lahko spremi. Je-lite, da greste z nama?“ vzklikne zdajci Vida, poobjame svojo prijateljico in naznani gospodu Kolovskemu, da gredó vsi skupaj Vratislavu naproti.

Tako se odpravi mladina. Precej daleč gredó, a Vratislava ni videti. V gozdu je iskanje, težavno. Ondi vodijo vsa pota na križem in potnika čestokrat varajo.

Tako dospejo tudi naši znanci na razkrižje in zdajci nastane prepir, kod naj hodijo kod ne, kod ima, priti Vratislav in kako bi se zagotovili, da ga ne izgrešé.

„Jaz že vem, kako storimo,“ pravi zdaj Vida. „Meni so tu pota znana in ne bojim se samote. Po desnej stezi odidem jaz sama, vi gospod Skovir pa z Zvezdano po levej hodite, in Vratislav nam ne more uiti.“

Po kratkem besedovanji se razidó po Vidinej razsodbi, akoravno se bere Zvezdani na obrazu, da jej ni prav povšeči prijateljičina uravnava in da jej je tesno v druščini mestnega gospoda. Vendar žaliti noče z ugovori nikogar in odide s svojim nekako usiljenim spremljevalcem.

Nekaj časa hodita molčé Zvezdana in Skovir. Naposled pravi spremljevalec: „Dolgočasna je za vas in utrudljiva taka hoja, gospica. Sploh se mi vidi, da niste vzrastli v tem gorskem zakotji, da za vas ni življenje na kmetih, da vam je neljubo prebivati med neomikanim kmetskim ljudstvom. A pomagate si lahko, če hočete sami. Le časa ne zamudite in v mislih imejte, komu podaste svojo roko za vselej, ali je zmožen on in njegovo razmerje darovati vam to, kar bi zagotovilo pravo srečo vaše bodočnosti. Vi ste še mladi, gospica, ne zamerite torej, da vam svetujem tako jaz, ki sem morda vaš najzvestejši — najboljši prijatelj.“

Zvezdana zarudi pri teh besedah; še večja tesnoba se jej uleže na prsi, in žal, nopopisljivo žal jej je, da jo je zapustila Vida samo v družbi človeka, ki jej je že od prvega trenotka neprijeten.

„Hvala lepa za vaše svete, gospod. Meni je pa ravno tu na kmetih najbolj povšeči in sklenola sem živeti, če je mogoče, vedno v tem prelepem kraji,“ odgovori zdajci nekako pogumno Zvezdana in jame bolj urno stopati, kakor da bi se hotela rešiti daljših neprijetnih razgovorov.

Skovir se od same jeze in sramote skrivši v ustnico ugrizne, nekoliko zbledi in še odločnejše pravi:

„Gospica, in ko bi se našel človek, ki vas ljubi iz vsega srca, ki vam more zagotoviti srečo v lepem prijetnem mestu, ki bi bil povšeči vašemu očetu, spoštovan in časten, kaj bi storili vi, ko bi k vam stopil in dejal: Le mene ljubi, le z menoj srečna bodi!“

Izgovorivši ulovi nekako siloma dekličino roko, stisne jo strastno, uprè globoko pogled v njeno nedolžno okó in vzklikne: „Gospica Zvezdana, isti, ki vas ljub tako nepopisljivo, ki je pripravljen darovati vam vse svoje življenje, stoji pred vami; poglejte mu v obraz, le én ljubeznjiv pogled in dovolj je. Le zaradi vas je ostal on na kmetih, sprijaznil se z ubogo kmetico, vašo prijateljico, da bi mu bila lažje odprta pot do vašega praga. In verujte mi, mož, na kterega mislite vi sedaj, ni zmožen osrečiti vas, on si mora še le v daljnem svetu iskati sreče, vam pa blišči že tú. Samo edina besedica „da“, in skleneno je vse.“

Tako je govoril gospod Skovir in v nepopisljivej strasti hotel je poobjeti nežno gospico, a ona se mu izvije iz rok, zbledi, zakrije obraz, in potok svetlih solz se jej vlije po licih.

Zastonj se trudi Skovir potem izdramljen iz nesramnega vedenja in še nesramnejše hlimbe do svojega prijatelja, utolažiti svojo družico. Jeza in žalost in morda tudi vzbujena vest ga omami naposled. Kakor hudodelec stopa molčé dalje, in vedno bolj počasni so mu koraki.

Od daleč se čujejo stopinje in lepo donéč moški glas se razlega po tihem gozdu.

Zvezdana povzdigne glavo in posluša, znan jej je ta glas, premili rešilni glas njenega Vratislava.

Skovir še bolj zbledi. Nadejal se ni na tem potu srečati Vratislava, ker vodil je Zvezdano z namenom po napačnej stezi, kajti iskal je priložnosti odkriti nežnej deklici gorečo do strasti vzkipelo ljubezen svojega srca.

Pomislil pa ni ali pomisliti ni hotel, kako nesramno zlorabi prijateljstvo in odkritosrčnost Vratislavovo.

Ko čuje v dalji znani glas, vpade mu pogum, strah proklete izdajice mu prošine ude in menéč, da gre iskat Vido, odide po stranskej stezi, izgovarjajoč se, da Zvezdana zdaj ne potrebuje več njegovega varstva.

Kakor okamenel ostrmi Vratislav, ko zagleda v daljnem gozdu nenadoma Zvezdano pred seboj.

„Je-li mogoče, dete moje, da te najdem na takovej samoti?“ začudi se on in poobjame deklico.

Bojazljivo se oklene ona njegove pazuhe in niti besede ne more spregovoriti.

„Kaj je to, draga Zvezdana, ti si bleda in v očeh ti berem, da si jokala. Gorjé mu, ki je žalil mojega angelja, nebo naj mu odpusti, jaz bi mu ne mogel.“

„Žalostna nisem, dragi Vratislav, le poglej me, vesela sem, nepopisljivo srečna, kajti pri tebi sem, od kterega me hočejo siloma ločiti.“

„Kdo naju hoče ločiti, povej, govori Zvezdana, dozdeva se mi, da si bila žaljena zaradi mene?“

„O pozabi to, resnica ni, kar ti pravim, ne terjaj od mene istega imena, — kajti verjeti bi ne mogel, kako nepopisljivo se zlorabi beseda: prijateljstvo.“

Vratislav utihne, položi desnico na čelo, kakor da bi si hotel zatreti strupeno misel, ki se je zbudila z neverjetno močjo v njegovej glavi. Naposled pa vzklikne kakor v strašnih sanjah: „Zvezdana, odpusti mi, ali je mogoče, da izdaje prijatelj prijatelja, zaklinjam te, govori: Skovir je žalil tebe, zasmehoval najino ljubezen, kajti že nekaj dnij se me vidno ogiblje in pobeša pogled pred mojim očesom!“

Zvezdana s prva molči, a potem pravi: „Vratislav, če me ljubiš le senco tega, kakor mi zagotavljaš, prosim, odpusti mu, on ne vé kaj dela, vedel ni kaj je govoril, le njegove druščine, njegovega obližja me reši, če ti je mogoče!“

In zdaj nastane tihota. Kakor brez življenja stopa Vratislav poleg nežne deklice.

Trinajsto poglavje.

Otožen je bil isti večer v tihem gozdu. Vida se je vrnola še le pozno k druščini, se vé da brez Vratislava, kterega je izgrešila na poti. Zbledela pa je in se prestrašila, ko je videla Zvezdano nekako žalostno, gospoda Skovirja pa nikjer. Vprašala bi bila rada, kaj pomenja ta nenadna izprememba, a resno bratovo lice jej jo to zabranjevalo.

Otožno je tudi nekdo drug korakal isti večer po gozdnej poti proti Pasjaku. Zapored je postal, dlan na čelo položil, v nebo pogledal, obraz skremžil in preklinjal ter se rotil v tujem jeziku. Naposled se ohrabri, grjačo krepkejše v roko stisne in pravi: Neumnost, neumnost in otročarija vse, nič drugega kot otročarija. Vdala bi se bila in verjela, a hudič vé, kako jej je on zmotil glavo, pridobil si srce, kterega takovo kmetsko seme vredno ni. In vendar ne morem samega sebe umeti, zakaj se mi vsiljuje njena podoba vedno v spomin, zakaj me priklepa z železnimi okovi na to gorsko puščobo. Koliko lepih, omikanih deklic je v mestu, ki bi se z veseljem oklenole moje ponudbe, a zdaj me le očaruje šestnajstletno dekletce zagorskega filistra. In naj se podere pekel, nazaj ne morem zdaj, da bi si rad. Izdal sem se, v boj postavil ime, prijateljsko svoje imé, v boj postavim naposled še svojo moč. Izgubljeno naj bode vse; če je ne morem dobiti jaz, imeti je tudi ne sme on, dokler mu more zapreke staviti sin imenitnega očeta.

Tako ugiblje Skovir na samotnem gozdnem potu in ko pride na grajsko cesto in do lesene koče, kjer se toči popotnim ljudem slaba pijača, prestopi prag in izgine za škripajočimi durmi.

Sivolasa starka skremženega upadlega lica sloni ondi v kotu poleg edinega gosta v nekako čudnej opravi. Skovir pa pri slabej oljnatej svetilnici niti poznati ne more, kdo je samoten pivec v zgornjem konci, zatorej sede k prvej mizi in ukaže prinesti pijače.

„Sèm le k meni prisedite, pa tako čmerikavo se ne držite, mladi gospod grajski,“ pravi smejé in z nekakim ironičnim glasom prvi pivec, ko Skovir polno kupo med prsti vrti in koščenej postrežnej starki niti na zdravje ne napije.

Strupenega pogleda se ozrè zdaj Skovir k nasprotnej mizi. Nekaj trenotkov molči, kakor da bi se hotel prepričati, ali je predrzni pivski tovariš vreden njegove druščine, a potem pravi maščujoč se nad prejšnjo predrznostjo:

„Mislil sem, da je ta beznica, ta gadji brlog le pribežališče popotnim ljudem in tujcem, a zdajci vidim, da ga obiskuje celó gospoda in grajski pisarji.“

„In pa v gorske dekline po nepotrebnem in brez uspeha zaljubljeni in žaljeni mestni gospodje. Ha ha, to je kaj vredno to, to so posebne časti za mlade kavalirje,“ odvrne še bolj porogljivo prvi pivec, sivobradi grajski pisar.

Skovir se zgane in ostrmi. Kako je znano starcu njegovo današnje kritično stališče, to mu je uganjka in prejasno je tudi, kam merijo njegove strupene besede. Razvnet po nepričakovanem odgovoru zgrabi zdajci pijačo, prenese jo k nasprotnej mizi ter prisede k starcu.

„Gospod, vi ste nerazumljivi, govorite jasno!“ pristavi potem in čisto izpremenjen napije smejočemu se starcu.

„In vi ste čuden človek, povém vam na ravnost v obraz. Prej ste hoteli smešiti sivolasega nasprotnega pivca, zdaj pa ko vam je razodel vašo lastno smešnost, klanjate se mu in mu kadite. V resnici slabo ulogo igrate, prav nič boljšo, kot ste jo v gozdu danes popoldne v druščini iste mladoletne črnolaske iz Zabrdja, le zapomnite si to. Vendar, da vam kar na ravnost povém, če ste prav slabo začeli in svoje ljubezni voz zavozili na napačno cesto, izgubljeno še ni vse, ako hočete ubogati in verovati ter ne več svoje prejšnje razžalitve ponavljati.“

Izgovorivši zgrabi starec kupo, trči s svojim tovarišem in vzklikne: „Na zdravje, mladi znanec, trčite s starcem, ki vam je po osodi brat, torej tudi vaš prijatelj in pomočnik, kedar ga potrebujete.“

Skovir molči, zre začudjen v svojega tovariša in pristavi: „Ko bi ne vedel, da ste grajski pisar in ta beznica zacestna krčma v obližji Pasjaka, dejal bi, da sem zašel v hudodelsko gnezdo med zaklete čarovnike. Tako pa je le interessanten moj položaj, kterega si ne vém raztolmačiti.“

„Tudi črnolaska si je mislila tako nekako, ko ste jej v gozdu njenega ljubimca začrnili, prijateljstvo ostrupili in deklici svoje skrivne želje izrekli. Politično ravno to od vas ni bilo. Lahko bi bili počakali boljše priložnosti, preurno ste ravnali, prihranili bi si bili lahko sedanjo težavno nalogo. A kaj ne stori ljubezen, česa ne obljubi, česa ne pozabi! Vendar izgubljeno še ni vse. Dekletce je lepo, premoženja ima in vredno je, da stori človek nekaj več stopinj za njo, kot za kakovo drugo brez enakih lastnostij. Vendar zdaj pijte, pol skrbi iz glave in meni glavno stvar prepiustite! Poravnati moram še, nekaj starih dolgov, zaklel sem se o tem in ravno zdaj mi prav pride takovo naključje.“

Tako beseduje starec z nekakim posebnim navdušenjem in pogleduje jako pogosto v svojo kupo.

Svetilnica jame med tem ugasovati na mizi in kuštrava starka dremlje za durmi.

„Pozno je,“ pravi potem starec, „in tú ni kraja za takove pogovore. Tudi stene imajo sem ter tja ušesa in mrtvo zidovje izdaja pogosto.“

Po teh besedah vrže starec nekaj desetic po mizi, prime mladega tovariša za roko ter ga pelje na prosto. Temna je bila noč in luna se je skrila za oblake, ko stopata naša znanca potem po kamenitej stezi proti Pasjaku.

Ko prideta do starodavne, pol razrušene kapelice na razpotji, ustavi se starec ter zre z mračnim očesom v sivo kamenje in pravi: „Zagotavljam vas, jaz sem že jel pozabljati, kar je bilo, rad nisem mislil v minole dni. A v zadnjem času ko mi je prišel zopet on pred oči, peče me kakor žareče oglje; kedar zagledam to razrušeno kapelo, divje mi zopet oživi prejšnja strast, in moč, junaško, mladostno moč čutim v svojih žilah. Povém vam kratko, jaz že pol življenja sovražim in preklinjam posestnika na Zabrdji, in odpustiti mu ne morem, akoravno je morda le škodoval bolj po naključji kot z namenom. A vse eno. On je kriv, da mi je osivela prerano glava, da se potikam ubogi pisar na stare dni po gorskem zakotji, ko bi se lahko vozil njemu enako v kočiji okrog in gledal srečno družino okoli sebe. Dovolj naj vam bode to, dovolj, govoril sem preveč.“

Zopet molči starec in kakor okamenel zre na razrušeno kapelo. Čez nekolike se zdrami, poda tovarišu roko in pravi:

„Tako, zdaj vam je znano vse. Če ljubite v resnici mlado črnolasko, če veste, da ne morete živeti brez nje, če morete zatreti zadnjo iskro prijateljstva v prsih, če vam ni nobena pot preslaba doseči svoj namen, — udarite v to desnico, nepremakljivega zaveznika in tovariša imate v meni. A vendar premislite dobro, vi ste še mladi, meni je življenje minolo, vi stavite za svoj namen vse, jaz ničesar. Le stare rane si hočem in moram ohladiti, pravice in krivice ne morem ločiti več. Sovraštvo in maščevanje se je uselilo v moje prsi, v vaših še bije ljubezen. Če morete, pustite golobico svojemu prijatelju, akoravno je ni morda vreden. Potem pa ste tudi ločeni najini poti. Iskati si moram druge priložnosti, da nasitim svojo neizbrisljivo strast.“

„Še enkrat vam pravim, vi ste čuden človek, prijatelj, in konec vaše povesti ste mi bolj tuji kot s početka. Mene je sicer žalilo dekletce, a odpuščam mu rad. Maščeval bi se, a maščevanja ne zasluži do sedaj še nihče. Počakati hočem bodočnosti, le toliko vam povém, da ne smem več pred oči svojemu nekdanjemu sošolcu, sedanjemu svojemu tekmecu na Radovji, kajti začrnila me je brez dvombe njegova črnolaska.“

„Prav je tako, storite, kar ste izrekli, če morete. Vi še čutite, da ste nekaj sami krivi, jaz sem pa prepričan, da so me pogubili drugi. Sami se nočete na ravnost maščevati, a tvarine bodete imeli dovolj, jaz sem vam o tem porok, da si ohladite po drugej poti razjarjeno sovraštvo.“

Tako je govoril naposled s posebnim naglasom starec, stisnol tovarišu roko in se urno po stranskej poti izgubil — v nočnej temini.

„Kaj takega pa še ne,“ pravi potem Skovir sam pri sebi. „Menil sem, da živim v dolgočasnem gorskem zakotji, brez zanimivosti, brez poesije. Zdaj pa vidim, da se spletajo celi romani v mojem okrožji in da igram nenadoma sam imenitno ulogo. Radoveden sem, kaj bode iz tega. Med pisarjem in zabrdskim posestnikom je razpeto neko skrivnostno zagrinjalo, ktero se brez dvombe prej ali pozneje pretrga. In v onej katastrofi se tudi nežnej, trmastej črnolaski poniža glava za nekaj pedij. Kdo vé, ali jej ne bode še žal današnje mlačnosti v gozdu, ali se ne spominja še nekdaj svojega častilca Skovirja, ko bode že prepozno? Da, lepo je to. Maščevanja ne potrebujem zdaj. Čakati hočem hladno krvno starčevih obljub. Prijetnejšega ni kot od daleč gledati pogin naših zasmehovalcev in jim kazati, da niso niti našega zaničevanja vredni.“

Štirinajsto poglavje.

Nekaj dnij potem se je na Radovji marsikaj izpremenilo. Gospoda Skovirja ni bilo več videti. To je opazila stara gospa s Pasjaka, pogrešil ga je gospod Kolovski; Vratislav niti Vida, sploh nihče ni govoril o njem, kakor da bi bili uzroki njegovega odtegovanja obče znani.

Le éno osebo je bolela ta izprememba, a molčala je tudi ona in trpela. Le v trenotkih ko je bila sama, v tihih večerih in v očeh brez spanja močila je mlada Vida blazino svoje postelje z grenkimi solzami za Skovirjem, ki se je vedel tako ljubeznjivo ukrasti v neizkušeno srce mlade deklice. In še drug upliv je imela zadnja izprememba na nekoga med našimi znanci.

Vratislav je še le zdaj spoznal, da je zašel predaleč v svojej ljubezni, da je privezan močnejše na nežno dekletce, kot bi bil sam sebi verjel in da ni pošteno in možato sklepati zveze z mlado hčerjo za očetovim hrbtom. Stopiti hoče torej kot mož k starcu, povedati mu, kar je že gotovo sam uganil, da ljubi njegovo dekletce. In ako bi odrekel reditelj, bila bi neumnost izgubljati zlati čas tú, kjer so mu zagrenili že prvi trenotki.

Bilo je jesensko popoldne.

Gospod Kolovski je sedel na klopici pred ulnjakom z dolgocevno pipo v ustih in opazoval je bučele, ki so se nekako otožno dvigovale v zrak in trudne počepale pred svoje tiho domovje.

Po peščenej vrtnej stezi sem pride Vratislav in prisede k prijatelju. „Vi opazujete bučele, gospod Kolovski, in se veselite njihovega bogatega satovja,“ ogovori ga mladi znanec.

„Da, da tako je,“ pravi starec nekako iznenadjen, puhne kaka dva pota urnejše dim, poda gostu desnico in pristavi: „Saj je pa tudi prijetno opazovati to preljubo družino. Le poglejte, kako počeplje družica za družico k panju, kako nosi zadnje ostanke letošnje paše na skopiček in morda tudi sanja, kako bode brezskrbno in veselo počivala v dolgej zimi in uživala zaslužek dolgega truda. A tudi ljubeznjive bučele imajo svojo osodo! Kar si pribori kdo v trudu svojega obraza in kopiči od leta do leta, to uniči in razbije drugi, in nikdar ni sreče in mirú. Kdo razruši marljivim bučelam domovje, kdo jih oropa njihovega zaklada? — Človek, in kdo človeku, govorite mladi prijatelj, kdo? — Človek.“

Zadnje besede govoril je starec z nekakim posebnim naglasom ter gledal potem molčé za odletajočimi bučelami.

„In kdo nas je pooblastil gospod, da delamo tako, spoznamo svojo krivdo in vendar ne postanemo boljši? Dovolite, da nadaljujem vaše modrovanje,“ pravi potem Vratislav, in nekako tesno mu je, kajti dozdeva se mu, kakor da bi zrl danes starec v njegove misli.

„Pooblastilo, neumna beseda. Lahko bi jo izbrisali iz našega jezika. Smešno, pooblastilo! Stori to, kar ti ugaja in ne prašaj po pravici in značaji, prijatelj, to je današnje geslo, in gorjé onemu, ki je drugačnih mislij, pogubé se sam in pogubé ga drugi. Pa ne zamerite prijatelj, da sem vam danes tako nemoralen pridigar. Sem ter tja zataji človek in mora svojo nrav zatajiti, in jaz imam pravice, verjamite mi, in uzroka dovolj za to.“

„Komur se godi krivica, pomagaj si sam, takovih mislij sem včasih jaz, gospod Kolovski. Najboljše pa je zapustiti prej ko mogoče kraj, kjer mu zagrené že prve ure. Torej ne čudite se, če vam naznanjam, da sem se namenil zopet oditi iz rojstnega kraja, kjer puščam edini spomin, da sem našel ondi pravega prijatelja v vas, ki me umé — drugega — pa —.“

Poslednjega stavka ne izgovori mladi doktor, temveč glavo si podpré v dlan in zre molčé pred se.

„Drugega pa nič kot prepričanje o prejšnjej mojej trditvi, da človek, le človek podira srečo človeku,“ pristavi starec in se nekako radovedno v svojega tovariša ozre. „A oprostite, jaz nimam rad skrivnostij. Znano mi je, da se vam je zgodila krivica, a že s početka, to se pozabi. Zatorej odobrujem vaš namen. In ko bi mi ne bili vi sami tega razodeli, svetovati bi vam bil moral to sam, akoravno vam pravim, da vas imam rad. Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da vas ne bodem prav nič pogrešal, tako brezčuten nisem, da si sicer proze polen. Manjkalo vas bode sicer še nekomu drugemu, a boljše je bajè navaditi se ločitve prej nego pozneje. Razumete me, gospod doktor, kaj mislim s temi besedami, in ko bi bili vi na mojem stališči, dejali bi, prav ima.“

Vratislav se zgane. Prejasno mu je, o čem govori starec, a tudi nerazumljivo, kako da je tako natančno znan z njegovim kritičnim položajem.

„Zdaj imam še časa z njim o tem govoriti, zdaj dokler še imam priložnosti; vse dobljeno ali izgubljeno vse,“ misli si Vratislav, poda svojemu tovarišu desnico in pravi:

„Ne zamerite jaz sem vašo prijaznost in gostoljubnost zlorabil. Za vašim hrbtom sem začel ljubezen z mlado Zvezdano in volitve nimam druge kot prositi vas, da dovolite, če smeva biti srečna oba, ali pa se poslavljam danes morda za vselej od vas.“

„Tako, to je vse, kar vas teži. Povedati vam moram, da mi niste nič novega razkrili. Jaz sem sicer sivolas, a videl sem dobro, kaj vas pogostoma k nam vabi. S početka me je veselilo to, kajti spoštujem vas, kakor sem že dejal, v poslednjem času pa sem se prepričal, da bi bilo bolje, ko bi vi ne bili nič drugega kot moj sosed in prijatelj.“

Tihota nastane potem, da se čuje posamezen orumenel list, ki se vrti v rahlem šumenji raz sadnega drevesa.

„Gospod Kolovski, ali je nesreča, če ljubim vašega otroka, če ljubi Zvezdana mene in če zastavljam za to moško svojo besedo?“ odvrne naposled doktor osupnen.

„Lepo je to, nikdar nisem dvomil o vašem poštenji, a pomisliti je treba, ali ni drugih uzrokov, ki bi zavirali srečo dveh src. Že zaradi tega ker sumite, da bi vam utegnol biti vaš prijatelj na škodo, obupujete ter hočete zapustiti domovino in ljubljeno deklico, kakor pravite; kaj bi še le storili, ko bi vas zadelo kaj resnega, ko bi imeli pravih uzrokov k temu? Prijatelj, ko bi vam jaz hotel pripovedovati zgodovino svojo in svojega otroka, o čemer sem se zaklel, da ne bodem nikdar govoril, zamenili bi vi brez dvoma svoje misli, in ne rekel bi, da ste mi storili krivico. Pa pustiva to, čemu vzbujati podobe, ki niso izmed najlepših? Jaz pravim, da je dekle zdaj za možitev še premlado, da je najboljše za vas, da si ogledate nekaj sveta, poskusite srečo v svojem stanu. In ako med tem zagorskega zakotja, svoje domovine, mene in — Zvezdane ne pozabite, veselilo me bode, ko se zopet vrnete. Zdaj mi ni mogoče storiti za vas še ničesar, posebno ker niti ne vém, ali me neke izpremembe ne preženó celó iz tega preljubljenega kraja.“

Dalje ne more govoriti.

„Dejali ste, naj grem, gospod Kolovski, in jaz vas ubogam. Dva prijatelja sem imel v domovji, tu v gorskem zakotji; prvega zapuščam in prosim odpuščenja, kajti storil sem mu krivico, in to ste vi; drugega preklinjam, kajti z nesramno roko je pretrgal vez skrivne ljubezni in pospešil mojo ločitev. Rad mu grem s poti, rad se mu umaknem. Prepričan sem, da je vsaj po zvunanjih okoliščinah vrednejši Zvezdane kot ubogi kmetski sin, kteri si še le mora z lastnimi rokami zidati svoj obstanek in bodočnost.“

Izgovorivši vstane polahno Vratislav, podá nekako mrzlo starcu roko in menéč, da v nekterih dnevih odpotuje, zahvali se za gostoljubnost in prijateljstvo.

„Braniti vam ne morem, da odidete, le svetujem vam, pojdite zdaj, če je mogoče. Zdaj sodite krivo moj svèt, a pride morda čas, ko bodete dejali: Stari prijatelj je imel prav, on je poznal svet.“

Tako beseduje starec, ko spremlja doktorja do vrtnega obrobja; a ondi postoji in gleda nekaj časa za njim. „Blag mož je to,“ pravi potem. „In zakaj ni takim ljudem odločena lepša osoda? Zakaj je moral priti pod mojo streho, izpod ktere se vrača s krvavečim srcem? Vse bi storil, ko bi mu mogel pomoči, a zdaj ne morem. Nemesis, Nemesis! tvoja preganjalska nit še ni pretrgana in tvoja čaša, iz ktere že trideset let pijem, še ni izpraznjena!“

Vratislav ni čul zadnjih besed, in prav je bilo tako. Dovolj je imel svojih lastnih temnih mislij, prevelik je bil labyrint, po kterem se mu je podila podoba za podobo, nasprotje za nasprotjem.

„Nekdaj sem mislil, da poznam svojega starega prijatelja, zdaj mi je jasno, da sem se motil. Nekaj skrivnostnega je imel vedno v svojem govorjenji in povsod, in če se ne goljufam, v nekakej čudnej zvezi je z gradom na Pasjaku in njegovimi prebivalci. Zakaj pa mi ni sicer ničesar omenjal o grajskih, kakor da bi mu bili tuji, in ko sem jih spoznal jaz, vidi se mu, da mu ni povšeči takovo znanje. Uganjka, v resnici čudna uganjka je to, ktero nesem iz domovja zopet na tuje, in zlati gradovi, ktere sem hotel zidati tú na rojstnej zemlji, razrušeni so za vselej.“

Takih mislij polen pride Vratislav do gozdnega obrobja, kjer je prvič zaupno govoril z Zvezdano in kjer mu je odljudni grajski pisar zastrupil najlepši trenotek njegovega življenja.

In predno se zavé v takem premišljevanji, zakliče ga ženski glas. Ozre se in zagleda na samotnej klopici črnooko dekletce, ki se mu nasproti smeji in ga pozdravlja.

Rad bi šel mimo, ne govoril bi več z Zvezdano, mož bi bil, storjenih sklepov bi ne prelamljal, a mogoče ni. Saj mu tudi dekletce ni nič žalega storilo, kako bi mogel tako trdosrčen biti, da bi se po krivici maščeval!

In k njej hiti tedaj in sede na klopico ter se trudi, da bi bil vesel kakor prejšnje dni. Vendar preje goljufamo največjega modrijana nego ljubeče žensko okó.

„Kaj ti je, ljubi Vratislav, danes? Otožen si, prave besede nimaš za me, in dozdeva se mi, kakor da bi ti bila nestrpna moja druščina?“

„Krive so take misli, Zvezdana! Glej, jaz sem vesel ali vsaj biti moram. In nespametno bi bilo, ko bi žaloval človek, kedar se poslavlja od prijateljev, ki mu svetujejo in želé, naj kmalu odide.“

„To so brezsrčne besede, Vratislav, in jaz jih ne umem. O govori jasno, nekaj imaš na srci, kar ne zaupaš meni, ker me ne ljubiš več,“ vzdihne naposled deklica, ovije beli roki okoli njegovega vratú in glas jej zamrè na ustnicah.

„Zvezdana, jaz grem, tajiti nočem več. Iti moram in celó tvoj oče mi svetujejo, da je boljše tako za me in za te. Pozabi me, to te prosim; okleni se drugega, ki te je bolj vreden od mene in bodi srečna; če ne bodem jaz nikdar, kaj tega drugim mar!“

„Gorjé! to ni mogoče, ti ostaneš, ti ne greš, Vratislav, ali pa nisi preračunil, kaj bode z menoj,“ pravi deklica in obilo solze jo zalijó.

„Utolaži se, Zvezdana! Jaz grem, ker moram iti. Znabiti še pride čas, ko se vrnem, ako pa ne, odpusti mi in verjami, da je bil tvoj Vratislav poštenjak, ki si ni hotel s silo priboriti sreče, ktere ni zaslužil.“

Izgovorivši poobjame deklico, poljubi jo v bledo čelo in izgine v gozdnej seči.

Petnajsto poglavje.

Že drugo jutro zgodaj je sedel Vratislav na robu svojega kovčega in pospravljal svoje knjige, obleko in vse, kar je prinesel nekdaj iz mesta, kajti odpotovati je mislil še isti dan.

V prvem trenotku niti računil ni, koliko gorjá pusti za seboj; pozabil je celó ljubezni do Vide, ki mu je bledega obraza in objokanih očij urejevala potrebne reči za odhod in si niti vprašati ni upala, kam gre in kdaj se vrne.

Vedela je pač, da je vsega tega kriv mestni gospod, isti človek, ki se je usélil siloma v njeno srce, in vest jo je pekla, da tudi ona ni brez krivde, zakaj pa je bila prijazna z njim in mu je dajala povod, da se je pridružil v prej tako veseli krog? Vratislav ni omenil niti besedice o zadnjih dogodbah, le naročal je Vidi, kaj se ima storiti s tem in onim, ko bi o njem toliko in toliko časa ne čula. Na zadnje jej je rekel, naj bode prijazna z Zvezdano kakor doslej, naj jo tolaži, ko bi žalovala, in jej prigovarja, naj minolost pozabi.

„In še nekaj te prosim, draga Vida, in prepričan sem tudi, da me ubogaš. Vedno si bila poštena deklica,“ pravi Vratislav dalje, držeč jo za desnico in nadaljuje: „Vida, ti imaš skrivnosti pred menoj, a tega ti ni potreba, znano mi je vse. Dobro vém, da vidiš rada, ali da si vsaj rada videla Skovirja, mojega nekdanjega prijatelja in tudi jaz sem ga rad imel. Drago sem plačal to zaupanje, on je človek brez srca, brez časti. Odpuščam mu jaz, odpusti mu tudi ti, a obljubiti, priseči mi moraš, da se ga ogiblješ odslej, da ne obiskuješ več gradú na Pasjaku. Če se hočeš možiti in tega ti bode potreba, kajti slabotna ženska mora imeti krepko moško podporo, izberi si mladenča iz gorskega zakotja, kterega poznaš od mladih nog in ki si vzrastla z njim, ki ume tebe in ti njega, ki čuti več, kakor kaže, a goljufije ne pozna, in zagotavljam te, srečna bodeš. Vida, ti ne poznaš tako zvanega omikanega sveta, in srečna si, da je tako. O kolikokrat sem že dejal, zakaj si zapustil skromni dom svojih očetov, ubijal se pol svojega življenja za videno srečo, in to moram ponavljati zopet danes, ko se poslavljam sam ne vém za koliko let od najdražjega, kar mi je na svetu: od domovja, od tebe in tvoje prijateljice. Vendar zdaj je prepozno, kar se je zgodilo, ne dá, se več izbrisati.“

Tihota nastane nekaj časa. Naposled povzame zopet Vratislav besedo: „Pozvedi tudi, Vida, kako je starej gospej na Pasjaku; čul sem, da je bolna, a niti posloviti se ne morem od nje. Reci jej, da jo pozdravljam. Ona je blaga žena.“

Tako je govoril Vratislav z Vido in težko je med tem zakrival globoko žalost v srci; svete je dajal, a čutil je, da jih potrebuje najbolj sam.

Kake dve uri pozneje je že stal na Draganovem dvorišči z zelenim „kocem“ pogrnen in naprežen voziček, in stari Matijec je v pražnjej obleki nakladal Vratislavove reči ter z glavo zmajeval, ker ni mogel umeti, kako more učen in imeniten gospod biti tako trmast in svojeglav, da mu kar črez noč odpotovanje v misel pride in se kar nenadoma domovja naveliča. Ali kar zdaj pridrči sèm po vasi koleselj iz gradú na Pasjaku in grajski sluga poprašuje po mladem doktorji.

„Zdaj ni drugače, gospod doktor, kar k meni prisedite pa je. Težko vas pričakujejo stara gospa in slabo jim je,“ pravi sluga, ko trenotek pozneje pred Vratislavom na dvorišči razoglav stoji in na vso sapo naročilo svoje gospodinje razklada.

„Čudno naključje je to, nerazumljivo,“ misli si Vratislav. “Prej me nenadne neprijetnosti iz doma podé, in ko je izvršeno vse, pride drugi in kliče: Stoj, ne hodi!“

Po takovem modrovanji ukaže Vratislav hlapcu, naj voz zopet razpreže in si vožnjo za prihodnje jutro prihrani. Sam pa h grajskemu slugi na voz prisede in se namesto proti jugu na tuje — na zahod v grad na Pasjaku odpelje.

Kako se začudi Vratislav, ko pol ure pozneje v bolniško sobano stopi in staro gospo v mehkem naslonjači, z vezenjem v roki in ne ravno bolezni oznanujočega lica najde.

„Hvala lepa, da ste se potrudili, gospod, in lepo je, da ste uslišali mojo prošnjo in me obiskali,“ ogovori grajščakinja doktorja in mu sebi nasproti sedež ponudi. „Berem vam tudi na obrazu, da se čudite mojej bolezni, ktero sem vam naznanila, in si mislite, da mi ni posebne sile. Resnica je to, gospod doktor. A povém vam, da sem se postarala, da ne bodem dolgo in da me v takem položaji tudi malenkosti bolj vznemirjajo, kakor pa bi bilo potreba. Zaradi tega sem vas tudi povabila in vas želela videti, predno odidete.“

Vratislav je v zadregi in osramočen. Predobro je čutil, da se je pregrešil, ker je hotel brez slovesa odpotovati od stare prijateljice.

„Ne zamerite, milostljiva gospa! Moje razmerje se je nenadno izpremenilo. Ostati mi ni več tú; prelamljati moram svoje nekdanje sklepe in obljube ter si iskati drugega domovja,“ pravi Vratislav čudéč se, kako je zvedela grajščakinja o njegovem odhodu, saj je že nekaj dnij ni bilo na Radovji!

„Iti morate, pravite, in nemudno, gospod doktor! A pravih uzrokov nimate za to, to vam povém jaz. Mračna meglica, ki je prišla nad vas, se zopet razpodi; vi pozabite, kar je bilo, zavire vaše sreče se odstranijo in vi se zopet zaveste kakor črez noč na prejšnjej cesti in porečete: Stara gospa je imela prav, ki je trdila tako. Zdaj mi pa še podajte roko in obljubite, da svoje prejšnje namene uničite, na Radovji ostanete, mladej Zvezdani najlepših ur ne zagrenite in sebi mirú ne kratite. Da vam olajšam vaše križe in težave ter poravnam vse protivje in nezgodo, ki se je jela nad vašo glavo kopičiti, priča vam je moja, roka. Ná-te! porok sem vam s častno besedo, da bode resnica, kar govorim.“

Stara gospa poda čudečemu se tovarišu roko in nadaljuje: „Znano mi je, da vam je svetoval gospod Kolovski, da hitite od tod, kjer še ni dozdaj sreče za vas, in da ste zastavili besedo, da storite takó. Tudi vém dobro, da vas je žalil grajščakov sorodnik gospod Skovir, a vse to nič ne dé. Pri takovih rečeh imam tudi jaz nekaj besede. Meni ste bili vi povšeči precej s početka. Pogledali ste svet, precej izkušnje imate, lep naslov ste si pridobili, zakaj bi ne bili vredni deklice, ki vas ljubi s prvim mladostnim ognjem in vi njo; zakaj bi se ne poskusilo, da se osreči mladi par. Torej najprvo, gospod doktor, je to, da na Radovji ostanete in storite, kar vam velim. Potrebujem vas tudi jaz, saj ni zvedenega zdravnika na daleč okrog. Naduha in starost me tare od dne do dne, in kmalu bode treba oditi za drugimi. Povém vam, svojih ljudij nimam. Tujcem sem morala izročiti svoje posestvo, ljudem, ki mi niti hvaležni niso, kakor vidim. A med tem se je mnogo spremenilo. Našla sem človeka, o kterem sem mislila, da je izgubljen, zatorej hočem popraviti, kar je zamujenega. Naznanjam vam, da bode ta grad in vsa lastnina, ki spada k njemu, ko mene več ne bo, Zvezdanina in vaša, če vam je po godu, kajti vidva sta mi odslej najdražji osebi na svetu.“

Pri teh besedah potihne grajščakinja in si zakrije obraz v dlani, da bi utajila svoje ginenje.

Vratislav stoji kakor okamenel. Sam ne vé, ali je resnica, kar govori starka, ali se jej le meša um, ali so pa sanje, goljufive sanje.

Pred nekaj trenotki najnesrečnejši človek in zdaj obdarjen z vsem, kar more svet poželeti. Zvezdana je njegova, protivje je uničeno, lepa bodočnost v domovini so mu smeji nasproti.

„To ni mogoče, milostljiva gospa, tega ne zaslužim jaz,“ vzklikne potem.

„Prepustimo izvršenje obljubljenega bodočnosti! — Zdaj pa svetujte meni, kako naj si podaljšam dneve, ki so mi šteti; povém vam, da me še, ako vidim Zvezdano srečno in vas, veseli življenje, akoravno mi je že zagrenilo toliko in tolikokrat.“

Vratislav uredi vse, kar je bilo potreba in kar je zahtevalo oslabljeno zdravje stare grajščakinje, in se vrača vesel in prerojen domú na Radovje.

„Nerazumljiv igralec sem, čudne uloge igram tú in razumeti morem, kako me iznenadja naključje za naključjem. V jutru sem se poslavljal od domovja in vsega, opoldne pa sem zopet navezan z jeklenimi okovi na to gorsko zakotje. Stara gospa pa je več, mnogo več kot sem mislil jaz. Vidi se mi, da ima mnogo vpliva na Kolovskega. Ne ostaja mi drugega kot hiteti tja in poročati nežnej deklici, da se ne ločiva, da se izgublja protivje najinej sreči, da je gospa na Pasjaku najboljša žena celega svetá.“

Tako je besedoval Vratislav samemu sebi na poti proti Radovju in je nove sklepe koval. Prišedši domú pa je ukazal, da se njegove reči zopet na prejšnje mesto postavijo, menéč, da še ostane dalje v gorskem zakotji.

Šestnajsto poglavje.

Pipec, ki je po cele ure s prekrižanima rokama na žagiščnem vozu sedel ter priložnosti in časa dovolj imel za svetovno modroslovje in kovanje soseskinih novic, pretuhtal je v svojej modrej glavi in preštudiral, da mlada Zvezdana na Zabrdji, tista črnolaska in pa doktor Dragan nista kar tako, kakor navadni ljudje, da se rada vidita in ljubita, ali kako bi dejal.

To važno stvar je pripovedoval vsakemu, kdor je mimo njegove žage šel in se hotel z njim razgovarjati.

Pa še nekaj važnega je opazil. Stara grajščakinja na Pasjaku obiskuje po njegovej misli prepogosto Draganove ter jih mora rada imeti. In življenje jej je minolo, svojih nima, premoženja pa neizmerno, komu ga bode zapustila, ako ne Draganovim ali pa istej črnolaski na Zabrdji.

Opiraje se na tako važne opazke delajo potem radovski možakarji pri kupi žganega take modre sodbe, da se bode mladi doktor posled še oženil na Zabrdji in kdo zna, ali ne bode nekdaj grad na Pasjaku njegov, kajti sedanji grajščak ga ima bajè le v najemu ali kali? „Vratislav starki godi, pa je,“ trdili so.

Neko popoldne sedita zopet gospod Kolovski in Vratislav na klopici pred ulnjakom pri kupici vina. Zvezdana je odšla k Vidi na Radovje in se ima še le proti večeru vrnoti.

„Vi se čudite, gospod doktor, da nisem ostal mož beseda, da sem pozabil prejšnjih svojih svetov, namreč: Hitite od tod, zapustite gorsko zakotje in pozabite podobe, ki se vam je uselila v prsi, kajti malo sreče bi vam obetala taka ljubezen,“ pravi črez nekoliko gospod Kolovski, dvigne čašo in napije mlademu tovarišu.

„V resnici čudno naključje je to nadaljuje potem. „Kakor črez noč postal sem drugih mislij in danes vam pravim: Ostanite. Vedeli ste se prikupiti osebi, ki ima mnogo upliva na vašo bodočnost. Vaša nenadna prijateljica vam neki ni tuja, da si skoro ne umem, kako da vam izkazuje večje zaupanje, kot je bila sicer njena navada. Povedati vam moram, da je bila oni večer, ko sva se midva poslovila, pri meni in je dejala: „Doktor naj ostane tu; deklico sem našla objokano na vrtu in če se ljubita, ne smemo jima sreče kaliti.“ Tako pritrdim naposled tudi jaz. Dolgo se že sicer poznava, gospod doktor, a sva si še skoro tuja. Jaz ne govorim rad o minolosti. Zaklel sem se, da nesem marsikaj s seboj v grob, kajti človeka nisem poznal, ki bi imel pravice do tega. A vi ste si jo pridobili zdaj, ker bodete varuh mojega otroka, ko mene več ne bode.“

Tako je jel pripovedovati stari gospod in videlo se mu je, da se mu taja srce pri marsikterem spominu, zatorej je naposled nekoliko pijače razgret povzdignol glas:

„Že v prvem trenotku, ko sem se seznanil z vami, mladi prijatelj, bil sem prijetno osupnen, kajti prepričal sem se, da ljubite navdušeno svojo sicer ubogo domovino, svoj mali nesrečni narod, da se niste napili v tujem svetu tujega, strupenega duha. Dober človek mora biti to, dejal sem sam pri sebi; srce ima na pravem mestu in veselil sem se, odkritosrčno vam povem, vaše druščine. Oživelo mi je zopet življenje, pomladil sem se in največja tolažba mi je bila delati z vami v blagor tega nepopačenega ljudstva v gorskem zakotji. Kar pa je bilo najlepše v tem, to je spomin mojih mladostnih let, ko sem pred tridesetimi leti kot mlad pravoslovec mislil in navduševal se enako vam za pravice in svobodo svojega zatrtega naroda. Žalibog, da so mi zagrenile te najkrasnejše sanje, da sem plačeval s srečo svoje bodočnosti one blage ideje, ki so se mi dozdevale tedaj in še tudi danes pravične, brez madeža, naravne. A naj vam natančno povém svojo zgodovino, da umete, kar vam je bilo nejasnega doslej, da veste, v kakovem razmerji je odrastla vaša nevesta, in si premislite, dokler je še čas, ali ostanete tu, ali se umaknete iz mesta, ki ima več tragike, mnogo več romantike v sebi, kakor bi se sodilo po zvunanjem.

Ne čudite se, vam sem bil tujec do današnjega dne in ostanem sosedom in okoličanom tudi v prihodnje, kajti te besede so govorjene le vam. Ohranite jih zá-se!

Rodil sem se le dve uri hodá od tod in éno uro od gradú na Pasjaku pod slamnato streho zagorskega kmeta. Ono poslopje še stoji. Milo se mi je storilo, ko sem se peljal pred nekimi tedni skozi rojstno vas, pri njegovem pogledu, a vse je izumrlo; tuji ljudje stanujejo ondi in tudi jaz sam sem se potujil. Pač mnogo lepše je bilo nekdaj. Brezskrbno sem živel in v krasnej bodočnosti sem uzore koval. A oni ideali so zbežali za drugimi, za vero o prijateljstvu in ljubezni.

A tedaj sem bil še mlad Kolar. Prokletstvo in izdajalstvo mi je vsililo celó sedanje izmišljeno pseydo-ime. Pravoslovje sem študiral ter hodil vsako leto sèm v grad Pasjak na počitnice.

Ranjci grajščak je isti čas umrl in sedanja grajščakinja me je izvolila za domačega učitelja štirinajstletnej hčerki, kajti poznala me je od mladih nog ter imela zaupanje v me. In bile so najlepše ure mojega življenja, ko sem bival na Pasjaku in pozabljal v grajskej druščini, da sem siromak, sin ubogega zagorskega kmetiča.

Prišel pa je še drugi človek tedaj v grad, ki se je akoravno po letih in izkušnji starejši od mene, zanimal za mojo osebo in se imenoval mojega prijatelja.

Ker je bil on grajski oskrbnik in je bila njegova beseda tudi veljavna in več potov odločilna pri grajščakinji, štel sem si takovo prijateljstvo v veliko čast in prijetna mi je bila njegova druščina.

Tako mine nekaj let in jaz dovršim svoje študije in sprejmem v bližnjem trgu službo odvetniškega pomočnika.

Tako sem imel priložnosti občevati precej pogosto z grajsko gospo, z mlado Eugenijo, svojo nekdanjo učenko, in prejšnjim znancem oskrbnikom.

Ker je bila grajščakinja slabega zdravja, prepusti mi vse grajsko opravništvo, ki zahteva pravoslovnega znanja in popolni zastop v pravdnih in sodnijskih zadevah.

Kake dve leti minete tako. Jaz sem bil v gradu kakor domačin, grajščakinja me je spoštovala, stari prijatelj se je veselil moje druščine in mlada Eugenija, dorastla krasna gospica — me je ljubila, kakor je še malo ženskih src ljubilo.“

Pri teh besedah se trese starcu glas; glavo podprè v dlan in zre nepremakljivo pred se. Potem pa prime kupo, sprazni jo do dna in pravi: „“ozabimo, pozabimo, kar je bilo! Zdaj ni drugače, minolo je vse in maščevano je po osodi dovolj prokletstvo, ki mi ga je zavdala — blaga prijateljska roka.

Isti čas je imela grajščakinja večjo pravdo z nekim kupovalcem lesa v Trstu, in vso to kupčijo je imel v rokah grajski oskrbnik.

Jaz sem bil kot tožitelj zaostalega plačila in grajski zastopnik prisiljen pregledati vse račune in vknjiženja posameznih pošiljatev in prejetih novcev.

A kako ostrmim, ko najdem v računih vse v neredu in mnogo najvažnejših pisanj nikjer. Neprijeten sum se mi vzbudi. Prepričam se, da ni človek, kterega sem zval svojega prijatelja, poštenega imena vreden, da je oškodoval grajščakinjo brez dvoma za toliko in toliko tisočakov.

Vse to bi bil moral naznaniti sodniji, izdati bi bil prisiljen lastnega prijatelja, a tega nisem storil. Lepše sem sodil tedaj še o človeštvu in prijateljstvu. Smilil se mi je znanec in skušal sem skrivaje krivdo poravnati. Da bi moj prijatelj ne bil po pravdi s kupcem osramočen in onesrečen, ustavim tožbo in vse daljno postopanje proti poštenemu plačniku.

Vse to naznanim v prijateljskej odkritosrčnosti in brez žuganja svojemu znancu. On se prestraši, izpové svojo krivdo in me na kolenih prosi odpuščenja in milosti, trdéč, da je v nesrečnej igri porabil toliko novcev. Tolažim ga, naj ne obupa, da se lahko skrivaje vse uredi, ter mu ponudim celó nekaj prihranjenih stotakov, zadnji vinar svojega premoženja, da pokrije kolikor mogoče sumljivi deficit.

S solzami v očeh sprejme mojo pomoč ter mi obljubuje, da mi povrne v prvej priložnosti mojo dobroto in ostane vse žive dni moj največji dolžnik. Da ga umirim popolno, prisežem mu celó slovesno, da ne zvé nihče in nikdar besedice o najinej tajnosti, in dam mu celó pisanje, v kterem je njegova nedolžnost in poštenost v kupčiji spričana in da je vsa pravda le neprijetna zmota.

Pekla me je sicer vest, da ne ravnam pošteno v zastopu grajščakinje, a misel, da sem s tem svojega prijatelja rešil gotove pogube in da poravnam sam vse ostalo, ko si prihranim nekaj premoženja, tolažila me je na drugej strani in veselil sem se naposled celó — tega — dejanja.

A kmalu čutim, da sem se goljufal v svojem optimismu, da moja prijaznost ne žanje tolike hvaležnosti in zaupanja, kolikor ga zasluži.

V nepopisljivo začudjenje spoznam, da se me nekako nenavadno moj prijatelj poslednji čas izogiblje, da je v zadregi, kedar sem v njegovej druščini, in da celó zbledi, ko mu nekega dne v nepopisljivem veselji naznanim, da moja skrivna ljubezen z Eugenijo vrlo napreduje, da sem o tem že govoril moško besedo z njeno materjo in da ona ne ugovarja.

Jaz sem tolmačil takovo vedenje le z neprijetnimi spomini dokazane krivice, in kolikor bolj se mi je odtegoval tovariš, toliko bolj sem ga pomiloval in ljubši mi je bil.

Nekega popoldne sva se sprehajala črez dolgo časa zopet enkrat v grajskem vrtu, in on mi je bil posebno prijazen. Z navdušenjem se je zanimal za dnevne novice tedanje viharne dobe, ko je jelo leta 1847. kipeti svobodno mišljenje, ko se je jel majati absolutisem in prihajala zora občne svobode. Polen svobodnih načel je bil, on enako meni ves čas, kar sem ga poznal, in ljubil je vsaj videzno svoj trpeči narod. Zaradi tega sem se najbolj z nepopisljivo ljubeznijo in neomejenim zaupanjem oklenol njegove osebe.

Tožil mi je isto popoldne, da bi rad tudi on, ker je neodvisen, deloval v svobodnem smislu, a da mu žalibože pomanjkuje duševne zmožnosti in gladke besede. Naznanjal mi je, da misli vaščane sklicati in jim pojasniti sedanjo dobo ter jih navdušiti za njihove pravične zahteve in svobodno ustavo. Prosi me torej, naj mu spišem za tako slovesnost primeren govor in v njem razvijem dosedanje ljudske krivice in trpljenja. Bati se mi zaradi tega ni treba, kajti on prevzame vse nasledke ná-se in njemu ne more nihče takega delovanja zabraniti in se tudi v gorskem zakotji med nevednim ljudstvom ni bati nikake izdaje.

V svojem mladostnem ognji ne vidim nič krivega v tem. Dà še celó prijetno mi je, da najdem oznanovalca svojim idejam, očitnega boritelja za pravice trpečega ljudstva. Dà jaz mu dam celó kopico drugih svojih spisov o socijalnem vprašanji in pogubnem absolutismu, ki so bili za neki inozemski časopis namenjeni, na razpolaganje in mu tudi obljubim v prihodnje njegovemu namenu pripomagati.

Srečnega, neizmerno srečnega sem se štel tedaj. Najlepše, najblažje dekle me je ljubilo, krasna bodočnost se mi je kazala, ideali prvih mladostnih let so se jeli uresničevati; le nekaj stopinj še in izgotovljeno je vse, o čemer sem si nekdaj jedva sanjati upal.

A v tej radosti postajalo mi je vedno bolj nerazumljivo, da ostaja moj prijatelj zadnji čas po več dni zaporedoma z doma, da se me zopet izogiblje, da je nekako molčéč v mojej druščini in da mu je gospa prijaznejša, kakor nekdaj, dà ljubeznjivejša, kot meni samemu. Kakor žrjavica jelo me je to peči. Spal nisem po več noči, ugibal in študiral sem, v čem bi se bil pregrešil, a niti sence kakovega uzroka nisem mogel najti. Za poštenje in značajnost svojega prijatelja bi bil dal glavo in šel bi bil v ogenj; sumničenja pa od kake druge strani tudi pričakovati nisem mogel.

To so bili dnevi, strašni dnevi, proklete noči. Čudim se še danes, da sem jih preživel tako mirno vsaj na videz, da nisem siloma zahteval opravičenja, jasnosti v takem položaji.

Naposled mi še jame Eugenija tožiti in skrivaje jokati, da jej prepoveduje mati občevati kot doslej z menoj, da govori vedno o oskrbniku, o njegovem lepem značaji, o delavnosti in izvrstnej službi v grajsko korist, da jej ne kaže drugega kot možiti se s človekom, ki umeje gospodarstvo, da bi bilo njej najljubše, da gospodinji ona nekdaj za njo v gradu, kar bi pa ne bilo lahko mogoče, ko bi se zavezala s kakšnim uradnikom itd.

Slep sem bil tedaj še in brez sodbe, omamljen še od prejšnje prevelike sreče; a spoznal sem vendar, prepričati sem se moral, da je moje zaupanje in moje ime na nerazumljiv način očrnjeno pri grajščakinji. Pripravljen sem bil na najhujše, a vendar nisem mogel pravega uzroka temu najti. Že sem bil na potu, da odkrijem to svoje sumničenje grajščakinji, da terjam opravičenja od svojega prijatelja za njegovo nerazumljivo mlačnost proti meni, a preslab sem bil za to. Iste železne energije, resnega moštva nisem poznal, in preveč, dà vse sem zaupal. Sodil sem svet po sebi. Blag človek se mi je dozdeval vsak, ljubezen in prijateljstvo ste mi bili neoskrunjeni, svetli zvezdi.

Med tem je zorila bolj in bolj ona revolucijska doba. Tu in tam je že vzplamenel krvavi upor proti ponosnemu gospodstvu in morečemu absolutismu. Vse je bilo vznemirjeno, vsak dan se je pričakovalo novih katastrof.

V takej noči, ko je tudi naše kmetstvo odpovedalo sužnjost grajščakinji na Pasjaku in žugalo s silo braniti svoje pravice, čujem trkanje na svoje stanovanje.

Strmé planem kvišku, menéč, da me kličejo grajski na pomoč, a cesarska straža me sprejme v imenu postave v svoje varstvo ter me odpelje kot glavnega podpihovalca skrivnega upora k sodniji.

Mislite si lahko, kako sem bil osupnen o tem nenadnem stališči jaz, ki nisem govoril nikjer javne besede, ki mi je bil celó tuj kmetski upor, akoravno sem bil v principu za svobodne ideje in sem jih tudi skrivaje s peresom podpiral.

Kaj pa še le, ko pridem k sodniku in mi on isti govor pokaže, ki sem ga bil nekdaj skoval svojemu tovarišu in vsa moja druga pisma, ktera sem zaupal grajskemu oskrbniku, in me vpraša, ali ni to moja pisava?

Zmrači se mi pred očmi pri tem pogledu, kakor blazen dvignem pest ter prekolnem prvič in žalibože ne zadnjič v svojem življenji ne samo prijatelja izdajalca, temveč tudi prijateljstvo in zemljo, ki je zmožna roditi in nositi človeka, ki hudičevega imena vreden ni.

Jasno mi je bilo v tem trenotku vse. Videl sem, da sem izdan od najbolj iskrenega prijatelja, da si je izposodil pisanja, da me uniči z njimi, da me očrni pri grajščakinji, da me oropa najdražjega, kar sem imel, moje Eugenije in me grdi pred svetom kot najnesramnejšega nehvaležneža svoje dobrotnice.“

Zopet zamre starcu glas pri teh besedah. V mrklem očesu mu zaigra skrivna solza in kane na velo dlan. Naposled se predrami iz nepopisljive toge in povzame:

„Dragi prijatelj, hitiva dalje, povem vam naj v kratkem vse v svarilen, strašen zgled, v pojasnilo svojega pessimisma in v poduk vam, ki ste še mladi — in v razmeri, ki ni mnogo različnejša od moje nekdanje.

Kakor blisk se raznese novica, da sem ugrabljen jaz in da mi žuga ostra kazen. In kmetstvo, ki me je ljubilo in poznalo na daleč okrog, ostrupljeno od tedanjega upornega duha, zbere se v ogromnem številu v prihodnjej noči, pridere v trg in — in me reši s silo iz zapora.

Meni ni bilo za življenje in svobodo nič, saj uničeno je bilo vse, moja ljubezen, moje dobro ime, moje prijateljstvo in zadnja vera v človeštvo.

Le nekaj mi je ležalo še kakor kamen na srci, misel, da me sodi tudi Eugenija tako kakor drugi ljudje, strašna misel, da sem zastrupil nevedoma njene najlepše dnove.

K njej hitim torej ter jej naznanim, da sem nedolžen, da sem le žrtev najgnusnejšega izdajalca, kterega jej niti imenovati nočem, ter jo prosim na kolenih in s solzami v očeh odpuščenja in še nekaj drugega, — naj me pozabi, naj bode srečna, kajti jaz hočem zapustiti za vselej svojo domovino.

A vsega tega ni bilo potreba. Tako blago srce, kot je bilo Eugenijino, ne pozna srda, ne vé, kaj je zaničevanje.

Priseže mi pri živem Bogu, da spozna, da sem nedolžen, a tudi, da ne more brez mene dalje živeti, da jo moram vzeti s seboj, ako jej strašne smrti brez upa ne privoščim. Jaz uslišim njeno prošnjo. A kaj mi pomaga to, kam hočem iti z njo, kaj začeti brez premoženja, brez znanja v daljnej tujini? In pri svojem nekdanjem prijatelji, tudi pri njem ne morem zahtevati opravičenja in pomoči, saj sem mu pismeno dal, da je nedolžen v grajskej pravdi, posodil mu zadnji vinar na dobro ime, prisegel mu povrh, da molčim vse žive dni o tej dogodbi. Dà, in spolnil sem svojo obljubo, rekel mu nisem žal besede, šel sem mu s poti. Prodal sem pol svoje obleke in Eugenijino zlatnino, da sva bila vsaj preskrbljena za pot v daljno Švico, pribežališče političnih hudodelcev, kakoršen sem bil jaz.

Kako nama je bilo s početka ondi, naj molčim. Povedati vam moram le, da sem moral prositi nekdanji ponosni pravoslovec za službo dnevnega pisarja. Jaz bi bil vse z veseljem trpel, a videti nežno deklico v takej revščini, peklo me je kakor goreče oglje. Prosim jo torej, naj se vrne zopet k materi v domovino in ponižam se celó, da pišem grajščakinji, naj se usmili nedolžnega otroka, naj mi odpusti; vse sem le jaz pregrešil. A odgovora ni bilo niti pomoči.

Vdala sva se torej v svojo grenko osodo. Naposled se mi posreči, da dobim pri nekem bankinem zavodu boljšo službo.

Odslej nisva več pomanjkanja trpela. Še en pot prosiva matere, da naj dovoli v najino zvezo, naj nama pošlje materin blagoslov, a zopet brez uspeha.

Brez dovoljenja skleneva torej zakon in zatreva zadnjo misel na vrnitev v domovino. Lepe dneve sva živela potem, saj je nepopisljiva ljubezen vezala najini srci. Črez nekaj let naju iznenadi še drugo veselje. Zvezdana, vaša obljubljena nevesta pride na svet. Druge skrbi nisva imela sedaj kot izrediti najinega otroka v jeziku, šegah in običajih svoje daljne domovine, kajti njemu je bajè odločena lepša osoda. Sreča in premoženje ga čaka v domovji; kar je nama mati odrekla, vsaj otroku odpovedati ne more. Žalibože, odslej ni bila več moja žena prav zdrava.

Čutil sem tudi, da se je vedno bolj domotožje polaščuje, da neizmerno hrepeni po daljnej domovini, a da si mi o tem niti potožiti ne upa.

Tako vene od dne do dne, a brez žal besede, brez najmanjše nevolje. „Prosi odpuščenja mojo staro mater, če še živi, pozdravi premilo domovje in grad mojih očetov in zapusti ta kraj po mojej smrti,“ šepeče mi Eugenija neko popoldne, ko jej je bilo posebno slabo.

„Poglej, poglej skozi okno!“ vzklikne nekaj ur pozneje. „Ali ne vidiš ondi bliščečih planin najinega domovja? Blejsko jezero šumi pod njimi, zvonik očetovega gradú se smeji iz prijetnega zelenja. O kako lepo, kako nebeško je ondi, o hitiva, hitiva tja, dokler ni prepozno!“

Pri teh besedah plane siloma iz postelje, hoče k oknu, od koder je prekrasen, razgled na štirivaldstetsko jezero in na v nebó kipeči Pilat; — a moči jo zapusté — in najblažje žensko srce je nehalo živeti.“

Zdaj nastane tihota, in pripovedovalec sloni kakor kamenita podoba svojemu tovarišu nasproti. Še le črez dolgo se zopet zdrami in pravi:

Po smrti moje žene je bilo zatrto zadnje moje veselje, moštvo in pogum. Ostal sem sam z ubogim zapuščenim otrokom. Revščine sicer nisem trpel, prihranil sem si celó nekaj premoženja, a prišlo je drugo večje gorje od revščine, to je domotožje.

Prijatelj, vi ne veste, kaj pomeni ona beseda. Izgubiti najdražje na svetu, vržen biti vse žive dni na tujo zemljo, gledati, kako gine ideal za idealom nekdanjih mladostnih sanj, vse to mora pretresti največjega duševnega velikana, in mene je tako nepopisljivo omamilo, da sem bil na tem, da se sam pogubim, ko bi mi ne bil tega branil — pogled v nedolžnega otroka.

V takih razmerah pišem nekemu svojemu sošolcu, o kterem niti vedel nisem, ali še živi, ter ga prosim, naj pozvé, kako je na gradu Pasjaku in kdo ondi gospodari. Črez nekaj mesecev še le dobim odgovor in pojasnilo, da še stara grajščakinja na Pasjaku živi, a da je dala celo posestvo v najem, ker jej je nekdo ovadil njenega prejšnjega oskrbnika in razkril njegove velikanske goljufije in nepoštenosti.

To je bilo najlepše poročilo, ki sem ga čital v svojem življenji. Pomladil sem se gotovo v malo dnevih za nekaj let. Zopet napišem pismo, pošljem ga pa zdaj starej grajščakinji in jej naznanjam Eugenijino zadnjo željo, naj ne pozabi njenega nesrečnega, nedolžnega otroka, ako meni odpustiti ne more.

Leta so starej ženi omečila srce, prestrojila njene misli, in goljufija mojega tekmeca jej je pojasnila, da sem bil jaz le žrtva prokletega izdajalstva.

Naznani mi torej, da se lahko tudi jaz vrnem v domovino, naj pripeljem otroka s seboj, a vse se mora le skrivaje zgoditi. Nihče ne sme vedeti mojega imena zaradi zopetne izdaje, kajti staro sumničenje bi lahko ponovilo.

Zapustil sem torej svoje prognanstvo in grob moje sreče, moje Eugenije na daljnem obrežji štirivaldstetskega jezera. Naselil sem se tu v rojstnem gorskem zakotji, kupil to posestvo, in ker so moji bližnji sorodniki med tem pomrli, poznal me ni nihče —in še dandanes nikdo ne vé, da je sedanji Kolovski prejšnji pravoslovec Kolar.

Javno nisem med tem nikdar občeval z grajščakinjo, akoravno je pozabila minolosti; ona skrbi zdaj za mojega otroka in je celó oni večer zaradi vašega odhoda pri meni bila ter mi dejala, da ste jej povšeči in primeren ženin mladej Zvezdani.

Jasno vam je torej, mladi prijatelj, moje razmerje. Povedati vam moram še, zakaj sem vam zabičeval pred nekimi tedni, da pojdite od tod, da je najboljše za vas, da pozabite Zvezdane in njenega očeta, ako morete.

Prepričal sem se v zadnjem času, da še živi in ne daleč od tod isti človek, ki je zastrupil vse moje življenje, ki je tako nesramno zlorabil moje prijateljstvo, in da išče v sedanjem svojem žalostnem stanu le priložnosti, kako bi se v drugo maščeval nad menoj, kajti brez dvoma misli, da sem prelomil jaz nekdanjo svojo prisego, odkril njegovo nepoštenost ter si s tem zopet pridobil ljubezen stare grajščakinje.

A povém vam, tega nisem storil jaz, akoravno bi bil imel stotero uzrokov. Beseda naj bode možu sveta! Nič ni nečastnejšoga v človeku kot sebičnost in odobravanje najslabših pripomočkov za nekaj neskrbnih dnij, za nezaslužen naslov, za kopico novcev.

Pokoril se je neki dovolj isti lupežnik, jaz mu nočem dalje škodovati. Ogibljem se ga, kakor zasluži, in tudi vam bi tako svetoval, ko bi vam smel imenovati njegovo ime. A tega ne storim. Pozabil bode to sčasoma tudi on, kakor sem jaz. Odpuščam mu iz srca. Prisiljen sem bil le vam pojasniti svojo minolost, da bi mi ne mogli očitati neodkritosrčnosti, ko bi morebiti enkrat po mojej smrti čuli o mojej zgodovini.

Pomirite se sedaj! Stara grajščakinja je nama prijazna, grajščak bodete nekdaj. Brezskrbno bodete živeli z Zvezdano, vse ovire vajine sreče so odstranjene.“

Izgovorivši dvigne starec kupo in pravi: „Na vaše zdravje, prijatelj! Naj vam cvete lepa bodočnost! Blag sin ste ubogega naroda, ostanite mu veren čestitelj tudi v bodoče. Mnogo lahko zá-nj storite, česar ni vašemu staremu znancu dovolila grenka osoda.“

Glasno zazvenčite čaši naših znancev, prijateljsko se stisnete desnici, in solza, pomilovalna solza žari mlajšemu pivcu v očesu, ko ga spremlja potem starec po holmu proti domu in pokaže pri odhodu v tiho zagorsko dolino, rekóč: „Prijatelj, malo želj se mi je izpolnilo v življenji, a me ne ogoljufa. Počival bom v svetej maternej zemlji, ki sem jo ves čas ljubil tako neizmerno, in verjamite da je že to, ako ne drugega, obila tolažba človeku, ki je užil toliko strupa, kakor jaz.

To si zapomnite, znanec: Blago srce ohranite svojim idejam, pravico ljubite, krivici se umikajte, in govorili bodete enkrat tako, kakor govorim jaz, — ako ne srečni, pa vsaj mirni in utolaženega srca.“

Sedemnajsto poglavje.

Bilo je vse kakor med zadnjimi dogodki na Radovji. Enoglasno je tekala in se glasila zabrdska žaga, voda je šumela tako kakor nekdaj ondi ob jezu, in Pipec je sedel na žagiščnem vozu ter premišljeval o življenji in — pijači.

Vendar pazno opazovalčevo oko bi bilo na prvi pogled spoznalo, da ni istega veselja več v gorskem zakotji kot minole čase in da je pri Draganu mnogo izpremenjenega. Gosposka družina se ne zbira več tam kakor nekdaj; mlada Vida ima sem ter tja objokane oči, stare gospe s Pasjaka ni več ondi videti, in Vratislav ostaja po cele dneve od doma.

Mnogo na boljšem pa je odslej zabrdski žagar in mešetar Pipec; dobre volje je vedno, pogosto obiskuje krčmo in novcev mu nikdar ne pomanjkuje.

Nekteri hočeje celó vedeti in trdijo, da je Pipec v velikej časti, da sprejema gosposke goste in da se z grajskim pisarjem dobro umeta, kajti več potov zapored so že videli isto čmerikavo gosposko vrano korakati proti samotnej žagi. Poslednje je delalo precej preglavice radovednim vaščanom, ker si niso mogli takove žagarjeve imenitnosti prav tolmačiti. Neki so dejali: po nemško ume žagar jezik majati in pretkan je kot cesarski minister, zato ga spoštuje gospoda; drugi so trdili, da ni nič posebnega, če je prijatelj z onim starcem; tretji so zabičevali, da ni bajè posebno koristno bratiti se z gospodo, da se njej ne pride lahko do živega, pa da jej ne gre zastonj kakov denar izpod palca.

A naj bode temu kakor hoče, istina je, da sta se poprijateljila grajski pisar in Pipec, in ker sta bila oba sebičneža, morala sta tudi imeti važnih uzrokov zato.

Pozno je že bilo nekega večera, ko se oddrgnejo duri žagarjeve koče in stopi vá-njo gosposki oblečen človek ter sede žagarju nasproti.

„Hudiča, časa je bilo dovolj. Če bi bil ti mož beseda, lahko bi bil izpolnil svojo obljubo; tako pa si baba in uničiš vse s svojo prokleto boječnostjo,“ huduje se prišlec — grajski pisar nad Pipcem in meri nevoljno svojega nekako iznenadnega tovariša.

„Jeziti se ne in kleti, gospod grajski! Tega ni potreba. Pipec je mož, pravi mož in kar reče, izpolni, kakor bi z žrebljem pribil. Dane besede ne taji in ne pozablja nikdar. A povém vam, to pot bi se bilo skoro moralo poslednje zgoditi. Prokleto mnogo truda me je stalo izpolniti vašo prošnjo. Isti doktorski mladič se zdajci ženi, to si zapomnite. Dan na dan sedi na Zabrdji in zaklepa svoje shrambe varno za seboj. Lagati sem moral in se hliniti, da sem skrivaje dobil od Vide ista zdravila, ki ste jih zahtevali. Sam vrag vedi, kako se že imenujejo, brez vašega lističa bi jih ne bil vedel najti v doktorjevej lekarnici. Pa to sem radoveden, čemu vam bodo ista zrnica, prida niso ali kali. Bolnika nimate v gradu razvèn grajščakinje in to zdravi doktor sam; vsak dan se vozi k njej in take sile jej tudi ne bode.“

„Dejal sem ti že, da jih zá-se potrebujem, Pipec. Ker pa z Vratislavom, ali kako se že doktor zove, nisva posebna prijatelja, nočem, da bi me zdravil on. To pa si zapomni, glavo ti ubijem, če komu zineš besedico o tem, kar sem te prosil. In tega ti ne bode žal; Pipec, ti še ne poznaš grajskega pisarja, a spoznal ga bodeš.“

Izgovorivši poseže pisar po zavitku, kterega mu Pipec nasproti moli, razpečati ga in pravi:

„Tako, ti si pravo zadel. To so zdravila, ki pomagajo gotovo nekomu ali še mnogim. Poglej še tu doktorjevo ime in njegov pečat. Izvrstno, izvrstno, Pipec, pridušim se ti, da nama še tá-le zavitek lahko pridobi mnogo pijače, veselih ur, in če ne tega, vsaj nekomu: rešenje zaklete prisege.“

Pipec zija od samega začudjenja in ne more umeti pisarjevih besed. Kaj pa bi bilo tudi posebnega v onem zavitku, kterega si je sam skrivaje iz doktorjeve lekarne izposodil in storil grajskemu pisarju dobroto, kakor sam trdi. Sile bajè ne bode. Gospoda je lahkoverna in zaupljiva, da ne tega, misli si naposled Pipec, ko svojemu tovarišu po ozkej brvi ob jezu sveti.

Temna je bila ista noč, in naš pozni potnik je težko ubiral slabo stezo od Radovja proti Pasjaku.

Več potov je postal, pogledal v oblačno nebo, zaklel, dvignol pest in govoril sam s seboj:

„Dan se nagiblje, ura se bliža, kar je zakleto, mora se izpolniti, zdaj ni vrnitve, zdaj je prepozno. Ugodna prilika se mi tudi smeji. Hudiča, kakor ogenj v streho tako se raznese nekega dne glas: Križajte, pogubite ga, morilec je, hudodelec zaradi kopice novcev nad osebo, kterej je toliko hvale dolžen. Ha, ha, izvrstno, to je prav. In starec se spomni tedaj morda tudi mene, v misel mu pride prijatelj nekdanjih dnij, kteremu je zastrupil življenje, akoravno ne brez uzroka, a vse eno. Moje geslo je maščevanje do zadnjega vzdiha. Nož zoper nož, to je pravi boj, zadnji boj človeku, ki nima ničesar več izgubiti. A pri njem je drugače. Čuti naj, kaj je maščevanje moža, ki je vržen iz sredine človeštva, brez upa, brez radosti, brez časti. Ne, istina ni to. Veseli me še, veseli me maščevanje nad onimi, ki so krivi, da sem zabredel tako daleč, in to je: stara grajščakinja in on. Naj se pokorita, naj trpita zdaj zaradi tega obá.“

Tako je govoril grajski pisar isti večer na poti v mračnem gozdu.

Prišedši pred grad sede na kamenito klop na dvorišči in podpre glavo. „Nemesis, čudna Nemesis!“ vzdihne potem. „Pred dvajsetimi leti sem sedel tu in zrl v to krasno okolico, ki je bila toliko kakor moja. Zmagovalec sem tu slonel, in moj tekmec je begal po tujini. Dvajset let, kratek čas in kako dolg! V tem so se zamenjale uloge. Jaz sem na njegovem in on na mojem mestu. A tako urno si ne dam žezla izviti iz rok. Bombo, strašno bombo vržem v njegovo družino, ki razruši vse, in če ugonobi tudi mene, nič ne dé. Sladko je počivanje po delu, veselo slovo, če velja dana beseda tako gotovo kot bodo iznenadili in pretresli njega — moji maščevalni topovi.“

Osemnajsto poglavje.

Stara grajščakinja na Pasjaku zadnji čas resno oboli.

Nenadoma in v noči pokličejo zopet njenega mladega doktorja v grad. On spozna, da je njeno stanje jako kritično, a njegove zdravniške izkušnje premajhne, da bi vedel kaj izdatnega svetovati. To naznani grajskemu najemniku ter meni, da bi bilo dobro poklicati še kakovega drugega zdravnika iz mesta v posvetovanje, kajti bolničin stan se mu dozdeva jako sumljiv in nepričakovano izpremenjen.

Začudi se Vratislav, ko čuje, da je vse to že oskrbel grajski pisar in da že doktorja iz mesta jutre pričakujejo.

Neprijetno zadenejo te besede Vratislava. Ne zaupajo mu torej prav grajski ljudje, na tehtnico se poklada njegova vednost. In ta posel prevzemajo oni, ki niso sicer skrbeli za bolnico, oni človek, ki je bil vzlasti njemu ves čas odljuden, do kterega čuti posebno antipathijo, dasi ne vé prav za prav, kaj je temu uzrok.

Grajščakinji postaja med tem vedno slabejše. Zavest jo zapusti, blesti jame in upanja ni mnogo, da še preživi bodočo noč.

V takej nevarnosti ukaže Vratislav napreči voz in odpelje se sam, kakor urno je le mogoče, v mesto iskat bolj izvedene moči.

Ista noč mine in poldrugega dopoldne, a bolnici ne odleže, in niti prvega zdravnika niti drugega ni iz mesta, in tudi Vratislav se ne vrne. Vse strmi, vse je v največjem neredu. Proti poldne se pa ustavi pred gradom kočija, iz nje stopi grajski pisar in odkaže mestnemu doktorju bolničino sobo.

Doktor najde bolnico že s smrtjo borečo se, brez zavesti. Hitro popraša po njenem prvem zdravniku in po zdravilih, ki so se rabila.

Odgovori se mu, da se je odpeljal doktor Dragan v mesto izdatnejše pomoči iskat, in pokažejo njegova sedanja zdravila.

Doktor se ozre v mali zavitek na bolničinej mizi, bere napis, pogleda prvotni pečat, — zbledi in roka se mu trese. Urno pokliče grajskega najemnika, pové mu nekaj skrivnostnega na uho, strmenje se bere obema na obrazih in nihče ne vé, kaj to pomeni.

In zopet se napreže v največjej naglici grajski koleselj, vá-nj sede pisar in se odpelje v silnem diru proti bližnjemu trgu in dalje proti glavnemu mestu.

Kmalu potem preleže nekoliko bolnici, zavest se jej povrne. Poslednjega se ima bajè zahvaliti modrosti mestnega zdravnika.

Proti večeru se še le vrne pisar iz mesta, in cesarski komisar deželne sodnije z dvema varuhoma javnega mirú stopi iz kočije. Mestna komisija se napoti k bolnici, in zdaj se ondi prične skrivna seja z zdravnikom. Grajščakinja se vpraša, kdo jej je zapisal in dajal zdravila, in ona pritrdi nič slabega slutéč, da jo je zdravil le doktor Dragan, njen mladi znanec iz Radovja.

Med tem ko se vse to sodnijski protokoluje in pokličejo priče, ki potrdijo izpoved grajščakinje, vrne se Vratislav. Med potem v Mesto je obolel sam, dva dni se je moral zdraviti in ko naposled zve, da je že dal drugi zdravnik na Pasjaku, vrača se sam.

Ko stopi v bolničino sobo, pokliče ga cesarski komisar, njegov nekdanji sošolec in tovariš na Pasjaku, Skovir, pokaže mu zavitek z zdravili ter ga vpraša, ali mu je znano to zrnice, pečat in podpis. Vratislav pritrdi, a ne more noreti, čemu takovo vprašanje, in kako je prišel najhujši strup iz njegove lekarne v bolničino sobo.

„Pritrdili ste, gospod doktor, in sodili se sami,“ povzame resno potem komisar. Primoran sem torej v imenu cesarske postave prijeti vas, kajti vse okoliščine kažejo, da ste hoteli s strupom odpraviti grajščakinjo in pridobiti svojej nevesti zapisano ogromno dedšino.“

Trenotek pozneje odpeljejo doktorja Dragana, in zdravnik naznani bolnici, da ni več nevarnosti, kajti oteta je z nasprotnim lekom sedanjih otrovajočih zdravil, — ktera jej je zapisal njen mladi znanec in prijatelj, doktor Dragan.

Po gradu in po okolici se raznese kakor ogenj novica, da so ugrabili mladega doktorja, da je grajščakinja zastrupljena bajè zaradi dedšine in da nima neki tudi gospod z Zabrdja čistih rok pri tem, da je v nesramnej zvezi z mladim hudodelcem.

In v resnici še isti večer primejo tudi gospoda Kolovskega in ga odpeljejo z doktorjem vred v glavno mesto.

Vse Radovje je bilo tedaj vznemirjeno. Tako strašne novice še ni bilo nikdar čuti v gorskem zakotji. Mladi doktor — morilec, dobrotni stari gospod — njegov skrivni drug, to je strašno, nemogoče!

Le eden se je smehljal v tem nenadnem prizoru. Bil je Skovir, cesarski komisar, isti človek, ki se je nekdaj čutil tako ponižanega pred svojim prijateljem, zasmehovanega od nežne črnolaske. In zdaj je sedel visoko na prestolu in zrl ponosno na pogubo svojih znancev, na izpolnitev zakletega svojega maščevanja. Več ni zahteval, odškodovan je bil dovolj.

Devetnajsto poglavje.

Bilo je kaka tri leta pozneje. Zadnji sneg se je tajal daleč na jugu na črnogorskih pečinah, in razplamtel je zopet — boj, sveti boj za „krst in slobodo zlatno“ med polmesecem in jugoslovanskimi junaki.

V lesenej koči je sedel v istem času proti večeru črnogorski častnik pri kupici črnega vina. Oziral se je pogosto skozi malo okno po strmini, kakor ko bi bil nekoga pričakoval.

Še le ko jamejo daljni gorski velikani žareti v zadnjih solnčnih žarkih, čujejo se konjska kopita in skozi škripajoče duri stopi sivolas junak rekoč: „Gospod doktor, zdaj le jih peljejo ujetnike, lepo krdelce jih je, in celó en častnik je med njimi.“

Kmalu potem se ustavi pred samotno kočo množica ujetih turskih vojakov, spremljana od črnogorske straže, kajti bilo je tu prvo prenočišče na transportu v glavno mesto. Častniku se odkaže sedež poleg ognjišča, ostalim pa s slamo nastlan prostor na nasprotnej strani.

Prejšnji pivec se zdajci predstavi častniku kot knezov zdravnik, odposlan na mejo ranjenikom na pomoč in ki v takovem poslu ne loči sovražnika od prijatelja.

„Hvala lepa, gospod, razvèn mene je zdravo vse. A to je malenkost. Na desnici me je zadela krogla in mi prestrelila dlan. Kmalu bode dobro in ko bi tudi ne bilo, nič ne dé, ponosen sem na take neprijetnosti.“

Te besede je govoril častnik v pol umevnej srbščini, potegnol fes globje na oči in zrl molčé v plameneči ogenj na ognjišči.

„Hudiča, to mi je pravi junak, ki bi delal čast vsakej vojski, ne le prokletim Turčinom,“ pravi zdravnik polglasno v francoščini, da bi ga častnik ne umel; potem zapali novo cigareto in tudi častniku eno podla v znamenje posebnega spoštovanja. Ko se prijetni tobakov dim proti zakajenemu stropu dviguje in gospodar pivcema kupi napolni, nadaljuje zdravnik v srbščini:

„Pokažite mi rano, tovariš!“

„Hvala, ni potreba; malenkost je in brez nevarnosti. Samo to mi je neprijetno, da sem izgubil zaradi tega svobodo in sem primoran iskati prenočišča na tujej zemlji.“

„Čudno, čudno, neumljivo! Zanimiv možak to, nenavadne mere,“ misli si zdravnik in obrne kakor osramočen, da častnik tako malo njegovej dobrej volji zaupa, govorico na drugo stran.

„Vi niste rodom Otomanec, tovariš, če ne zamerite,“ vpraša črez nekoliko časa zopet zdravnik in upre nekako ostrejše svoje oči v častnika.

„Kdo Vam je to rekel? In ko bi tudi ne bil, vse éno. Z navdušenjem sem se bojeval v boji, iz kterega me je rešila prokleta, osoda. In kdor dela tako, kakor jaz, kdo bi mu oporekal, da ni prijatelj svojemu gospodu, ali pa bolje rečeno sovražnik svojega bitja.“

Zadnje besede je govoril častnik s trpkim naglasom in gledal topo pred se.

„Filosof po izkušnji, gotovo neprijetnej izkušnji, kakor vidim, prijatelj, in do takovih ljudij imam največ spoštovanja in sympathije, torej tudi do vas; ne zamerite, da se vam vsiljujem s svojo odkritosrčnostjo,“ odvrne mladi zdravnik in starejšemu možu desnico podá.

„Hvala lepa, mladi znanec. Preveč prijaznosti, preveč odkritosrčnosti tujcu po mislih, rodu in — izkušnjah. Ohranite svoje prijateljstvo tovarišem, oni ga vam lahko povračajo z nasprotno ljubeznijo.“

Tihota nastane po teh besedah. Plameneči ogenj na ognjišči jame polagoma umirati. Od vhoda sem se čujejo posamezni polumevni sanjski glasovi spečih ujetnikov in koraki nočne straže zvunaj pred durmi.

Tudi stari častnik podprè glavo v dlan in jame dremati, ne menéč se dalje za mladega tovariša.

Enkrat vzbujena radovednost in domišljija se pa ne dá v naglici zatreti. O tem se prepriča tudi zdravnik. Iz popotne torbe vzame torej zapečačeno buteljo, natoči vnovič kupo in jo častniku podá rekóč: „Prijatelj, na trdej klopi je slabo ležišče. Osladiva si nocojšnjo noč v pijači, jutre ob tej uri sva v glavnem mestu in ondi sem vam za pošteno postrežbo porok.“

„Ne potrebujem, ne potrebujem. Dejal sem že, da preklinjam nesrečni dan svoje rešitve iz bojne nevarnosti. Preveč čutim moči v sebi, preveč, da bi se po naravnej poti razdrobilo moje bitje.“

Tako se vsled pijače razvname zopet govorica, in v vinu je odkritosrčnost, tožba in tolažba.

Starca se jame kmalu vinska kaplja prijemati in s pijačo se začne tudi tajati njegova skrivnostna mračnost.

„Ker ste mi že tako prijazen tovariš ter me imenujete prijatelja, smem se tudi nekoliko okoristiti z vašim prijateljstvem. Jaz ne bodem dolgo, to čutim dobro in slutim, da se mi rana ne zaceli. Vendar še imam nekaj važnega opravila v tujini na severji, in to mi morda še lahko nekdaj vi opravite.“

„Na severji, prijatelj — jaz sem torej uganil, vi niste Otomanec vi ste —“

„Beduin, brez doma, brez mirú,“ seže starec v besedo in kakor v pomoč, zgrabi zopet za kupo.

„Nič ne dé, nič ne dé,“ nadaljuje potem. Pustiva vse drugo na stran, le malenkosti, moje zadnje prošnje mi ne odrecite! Povém vam, ondi nekje daleč za gorami mi še živi nekov znanec, prijatelj, — ne, tako ga ne smem več imenovati, — s kterim še imam nekov račun poravnati — in ker mi tega ni več mogoče, prepustim to vam.“

Pri teh besedah poseže na prsi in razkrije neke skrbno shranjene pirje.

„Dobro vém, da ko me privedó v glavni stan, odvzemó mi te listine,“ pravi potem. „Izročim jih torej vam. Zapisano je na tanko, čegave so, in ako jih ne morete odposlati na pravo mesto, uničite jih; one pa, ktere imajo občno veljavo, pa ohranite zá-se, če hočete.“

Zopet je jel ogenj na ognjišči ugaševati. Skozi tramovo počo v steni pa je že pogledovala juterna zora v kočo, starcu je jela lezti glava na prsi, in nekaj trenotkov pozneje je omahnol na klop in zaspal.

Še le ko stražnik v kočo stopi in naznani, da ima povelje odpeljati ujetnike, izbudi zdravnik starega častnika.

„Že jutro, tako rano,“ mrmra častnik in si mane oči, kakor da bi si ne mogel domisliti, kako je prišel v to nenavadno druščino.

„Pa pojdimo, pojdimo dalje!“ pravi potem in natakne fes nekako ponosno na glavo.

„In jaz vas spremljam, prijatelj,“ oglasi se zdajci zdravnik, voščéč tovarišu dobro jutro.

„Vi greste z menoj, čemu to?“ pravi starec in uprè v soseda nekako ostro svoje očí, kakor da bi si premišljeval, ali je vreden nočni znanec njegovega zaupanja, — ali se ni goljufal omamljen po pijači.

Prekrasno je vzhajalo solnce izza daljnega Balkana in nekako čarobno obsevalo vrsto otomanskih ujetnikov in poleg njih naša znanca. In videti je bilo, kakor da bi se bilo ravno zdaj v noči storjeno prijateljstvo zatrlo s prvimi solnčnimi žarki, kajti molčé in upognen je stopal sivolas častnik zraven svojega novega znanca.

Tako dospe transport vrhu pogorja, od koder je bil prekrasen razgled na morje in tja na dalmatinske planine. Tu je bil naznanjen prvi počitek.

Zdaj migne častnik svojemu znancu in oba se odstranita za kakih sto korakov od ozke steze ter sedeta na obrobje strmega propada.

„Prijatelj, vi ne veste, kaj sem vam sinoči izročil. Mnogo, in kesam se skoro, da sem storil to; — vendar naj bode, zdaj je končano vse,“ pravi črez nekoliko starec in meri skrivši svojega mladega tovariša z ostrim pogledom.

„Da se bolje prepričam o resnici svojih mislij, odgovorite, a brez okoliščin mojemu vprašanju! Tovariš, vi niste črnogorec ne zamerite, kakor jaz ne Otomanec.“

Zadnje besede je govoril starec v gladkej francoščini in podprl obraz v dlan, kakor da bi hotel ono zakriti, kar je ravno mlademu znancu razjasnil.

„Da, prav imate prijatelj, — uganili ste. Povém vam, da tavam v tujini — za krivdo, ki so mi jo storili ljudje, kterim sem nekdaj dejal: prijatelji.“

Čelo se zmrači pri tej besedi mlademu pripovedovalcu, ozre se strupenega pogleda proti severju, pest skrči v maščevanje in pravi: „Zemlja, sveta materna zemlja, ali si v resnici zmožna nositi takove ljudi v svojem naročji? O reci, da ne; ako ne, moram iztrgati zadnjo iskro ljubezni do tebe, kterej sem daroval vse svoje moči — in ti si imela - sramoto, le prokletstvo za lastnega sina!“

Tako je govoril zdravnik — in starec je opazil solzo v njegovem očesu, — solzo, ki že ni rosila morda leta in leta, solzo s strupom pojeno.

„Utolažite se, prijatelj! Ni moško togovati, kjer še ni zamujena zadnja pomoč. Vrnite se domú! — Čast, morda premoženje in mirni dnevi vas čakajo v domovini. — Gospod Kolovski, prokleto ime v mojej osodi, vas išče — in vaš nesrečni znanec, nekdanji — oskrbnik — na Pasjaku vase prosi odpuščenja.“

Nekako divje vzklikne starec te besede, blaznost mu zasije v očesu, — skoči kvišku ter plane v prepad, kjer se ubijajo v globini morski valovi.

Dvajseto poglavje.

Bralec je že gotovo uganil, da je zdravnik na južnem bojišči nekdanji naš Vratislav. Kako je prišel tja, je lahek odgovor.

Po dolgej sodnijskej preiskavi zavoljo ostrupljenja stare grajščakinje bil je za nekrivega spoznan zaradi nejasnih dokazov. Dobil je svobodo, a omadeževane časti, prejšnjega imena mu ni mogel nihče dati, dokler niso bile razjasnjene okoliščine o njegovem poslovanji.

Zapustil je torej na tihem svojo domovino, najboljšega prijatelja Kolovskega in — Zvezdano. Že je minevalo drugo leto po tem, a bil je brez poročila od doma. Sestri je nekdaj pisal, a tudi od nje ni bilo odgovora.

Nepopisljivo radovednost in domotožje pa je v njem vzbudila sedanja episoda. Kakor sanje se je osnovalo vse to, kakor sanje je razpadlo, le temno misel mu je ucepilo, — da ni bil morda Kolovski odkritosrčen proti njemu, da ima menda nečiste roke zaradi grajske oporoke in da ga je hotel zaradi grajščakinje odpraviti iz obližja, — sploh da ni popolnoma čist v svojem dejanji.

Izgubljena čast in ime, uničeno prijateljstvo, zatrta ljubezen, zaprto domovje, — kaj še ostaja možu, značaju, kakoršen je bil Vratislav? „Nič, vrnitve ni, pozabimo, kar je bilo, in prepustimo bodočnosti pojasnilo sedanjosti,“ dejal je Vratislav, ko je zapuščal nekaj tednov pozneje mesto Cetinje, kajti primirje je bilo strnjeno, in ker ni mogel domú, stopil je na ladijo, ki je odplula na Rusko.

Pol leta pozneje ga najdemo v glavnem ruskem taboru na rumunskej meji. Boj je bil napovedan in v malo dnevih je imela vojska prestopiti tursko mejo. Pod šotorom z rudečim križem genfske konvencije zaznamovanim sedel je isto jutro naš zdravnik Vratislav, in čital je pismo, čital in zopet čital, zmajeval z glavo in ni mogel skoro umeti sledečega poročila.

„Dragi moj nekdanji prijatelj!

Ne čudite se, da vam še le po tako dolgem času pišem in vam povém, kje sem zvedel vaš napis. Raztrgalo se je zadnje zagrinjalo med nama; osoda, ki je naju razcepila, razjasnjena je; — maščevanje, o kterem sem vam nekdaj govoril, je končano. Vrnite se torej, očiščeno je vaše ime, tretjina grajskega posestva je vaša in domá ste zaradi umrle vaše sestre edini posestnik.

Jaz, domovina in vaša nesrečna Zvezdana veselimo se nepopisljivo vašega prihoda.

Kolovski.“

„Ali so sanje, zopetne sanje!“ vzklikne zdravnik, ko čita to pismo. „Zdaj ne morem storiti ničesar; ako še živim, drugo spomlad poskusim pogledati, koliko še morem upati svojej viharnej osodi.“ —

Nekaj mesecev po teh dogodbah plavala je ladija po deročej Savi navzgor proti Hrvatskemu, in na njej je bila zbrana množica potnikov, ki je skoro brez izjeme razdirala vojno politiko.

Le na krovu prvega razreda slonel je starec sive brade in zrl tja po vedno bolj zakrivajočej se srbskej ravnini. Ko se je bližala ladija prvej postaji na avstrijskej zemlji, odšel je po stopnjicah v spodnji del ladije in zamrmral pri odhodu nekako nevoljno: „Zastonj je bilo moje daljno potovanje. Nisem ga našel, in brez njega se skoro ne smem vrnoti domú. Naj v miru počiva, ako je res, da ga je odnesla gromeča Donava pri prehodu ruske vojske. Lepa je smrt za vzvišene ideje, in srečen je, komur je odmerjena.“

Zadnje besede, govorjene v slovenskem jeziku, čul je mlad človek, ki je srečal starca na stopnjicah, ozrl se po njem in kakor da bi ga bil umel, vrnol se je za njim ter ga skrivaje opazoval. In to mu ni bilo težavno delo. Starec je sedel k stranskej mizi, podprl glavo v dlani ter začel dremati. Mladi opazovalec si je pa izbral nasprotni sedež in da bi si dolg čas pregnal, vzel je uradni dunajski list ter ga prebiral nekaj časa, a videzno brez zanimanja. Med drugim se je ondi tudi bralo: I. I., nekdaj zdravnik na Radovji, opominja se, da se ima oglasiti v osmih dneh pri sodniji svojega okraja zaradi dedšine po grajščakinji na Pasjaku, kajti sicer pripade ona zaradi pomanjkanja sorodstva državi.

„Mudi se mi,“ pravi bralec tako glasno, da se prebudi starec in nekako začudjeno vpraša: „Kaj govorite?“

Pri teh besedah v nemščini izgovorjenih podá bralec starcu list kažóč mu omenjeni razglas. Ko ga starec prečita, podpre zopet glavo v dlan, zakrije obraz in pravi v slovenščini: „Torej tudi oblasti ga iščejo zastonj, kako bi ga našel kdo drug; ni mogoče, ni mogoče!“

„Ali vam je morda znana oseba, ki se išče ondi?“ vpraša potom z nekako tresočim glasom mladi tovariš in še ostrejše uprè svoj pogled v nasproti sedečega starca.

„Znana oseba, znana, vprašate! A kaj vam to mari; poznali ga niste, in čemu naj vam pripovedujem to? A povejte mi, kdo ste in od kod, vsakemu ne razkladam rad takovih rečij,“ vpraša zopet starec nekako pomirjen.

„Z južnega bojišča se vračam, kajti važen opravek me kliče v neki avstrijski okraj.“

„Tudi jaz sem iz Avstrije,“ prične starec pripovedovati. Bil sem v Srbiji in v glavnem ruskem taborji, iskal sem ondi človeka, o kterem ste čitali v uradnem listu. Vendar zastonj! Zvedel sem le, da je bil v službi v ruskem sanitetskem oddelku, a da ga pogrešajo po prehodu črez Donavo. Najbrž je utonol. Domá imam edino hčer, ki čaka moje vrnitve in se veseli ugodnih poročil od svojega že pet let oddaljenega ženina. In če pridem sam, kakor sem odšel, ne vém se zagovarjati, ne vém tolažbe otroku. Pol svojega premoženja bi dal, da bi ne bilo zastonj moje potovanje.“ —

A še isti večer pa se je praznovala v posebnej kabini na ladiji redka slovesnost. Šampanjec se je penil v dveh čašah, žvenketanje kupic se je čelo po sosednjih oddelkih, in pripoveddvanja ni bilo ne konca ne kraja, kajti bila je svatovska vožnja — našega starca na ladiji, gospoda Kolovskega in njegovega mladega prijatelja — Vratislava.

Edenindvajseto poglavje.

Leto pozneje je bila pred prijaznim Zabrdjem na mestu, od koder se je videlo na daleč okrog po Radovji in tja proti temnemu v nebó kipečemu Pasjaku, belo pogrnena miza in okoli nje so sedele v veselem razgovoru tri osebe. Mlad bradat gospod, nov grajščak na Pasjaku — Vratislav in njegova soproga Zvezdana sta obiskala očeta gospoda Kolovskega in uživala prijetne ure v njegovej druščini.

„Kdaj se preselite za vselej k nam, dragi oče? Toliko potov ste nama že obetali,“ povzame zdaj Zvezdana in ovije desnico okoli starčevega života, kakor bi hotela reči: „Danes se morate odločiti, naj velja, kar hoče.“

„Resnica je to,“ seže Vratislav v besedo in staremu sosedu desnico podá.

„Stara navada je trmasta in neizprosljiva,“ odvrne gospod Kolovski. „Mnogo potov sem že tudi jaz tako mislil, a nisem ostal sebi možbeseda. Neprijetni spomini zagrené tudi črez leta in leta; le telo se stara, domišljija in srce pa ostane neizpremenjeno.“

Zadnje besede je umel Vratislav, a komaj se je premagal, da ni izdal svoje zadrege.

„Ali se ne spominjaš, Vratislav, kako je bilo danes pred enim letom?“ vpraša potém starec Vratislava in ga reši tako iz skrivne zadrege.

„Kako bi se ne spominjal! To je praznik za naju, je-li Zvezdana, in ravno zaradi tega sva vas danes obiskala, da skupno praznujemo oni dan, ko se je zagotovila najina sreča.“

Pri teh besedah povzdigne Vratislav čašo, in kupe zazvenčé glasno v znamenje harmonije, ki kraljuje v tej družini.

„In tudi jaz sem se bil, pregledujoč nekaj pisanj, kakor po naključji nekoga domislil. Med dopisi avstrijskega agenta v Cetinjah našel sem tudi pismo grajskega pisarja, o kterem sem ti, Vratislav, nekdaj pripovedoval, da je strašna priča o tem, koliko zla more pouzročiti zakleto maščevanje. In sam ne vém, užalilo se mi je srce pri tem pogledu. Bilo mi je, kakor bi bila izginola vsa krivica iz onega imena. Sodil sem ga morda preostro. Dobro, občutljivo srce je imel, — le osoda ga je storila takega. Odpuščam mu iz srca, odpustita mu tudi vidva! Moj najboljši prijatelj je bil nekdaj, — saj se je pa tudi pokoril dovolj. Krivico, ktero ti je storil, pa je pismeno preklical. Tudi priprosti človek, kterega je rabil za svoj zločin je nedolžen. S solzami v očeh me je še pred nekimi dnevi prosil odpuščenja, ko sem ga obiskal na žagi in dejal, da je neveden, da je le predobro sodil gosposke ljudi.“

„Vse bi bilo prav, o vse, dragi oče,“ vzklikne zdajci ginena Zvezdana, „ko bi še le moja Vida živela, in ko bi bili stara mati grajščakinja še med nami. O to bi bila slovesnost!“

„Ne govori dalje, draga Zvezdana, o Vidi, kajti spomnil bi se, da ni moj nekdanji prijatelj podoben onemu najinega očeta, temveč da je stotero težje odpuščati mu, ker on ni samo mene ogoljufal, temveč tudi ubogo Vido spravil s svojo brezznačajnostjo v zgodnji grob.“

„Ne besedice več o tem, prosim vaju,“ izpregovori zopet gospod Kolovski. „Danes je spomin mirú, sprave in veselja. Vse žale misli na stran, prepričanje naj velja, da ni vsem dano srečnim biti, da je mnogo poklicanih, — a malo izvoljenih. Le nekaj še imam na srci za vaju in to vama izrečem danes, kajti danes — leto kdo vé, ali ne sedita sama pri tej mizi in se spominjata pri kupi vina že tudi — srečnega očeta. Ljubezen vama cvete danes in sreča vaju obdaje. A ne pozabita, da je to več potov goljufiva stvar, da mnogo potov zagreni, prej ko se zavémo. Le eno ostane vedno isto: — Ljubav do svojih in do premilega domovja. To mi je bila v obupu svetla zvezda. Vodila me je zvesto po daljnej tujini in pripeljala me zopet nazaj sèm v prekrasno zagorsko zavetje, kjer sem se rodil. In sladka misel, tolažba mi je še danes in mi ostane, da sem ostal zvest svojim načelom, da sem delal po svojej moči za svoj revni, a bogato nadarjeni narod. To si zapomni posebno ti, Vratislav, in ti, Zvezdana, bodi mu zvesta družica v veselji in žalosti.“

Solza zaigrá, pri teh besedah starcu v očesu in v mladostnem ognji mu zopet zažari lice, ko prime čašo in jo povzdigne rekóč:

„Živelo rodoljubje, živela slovenska domovina!“

In zopet zazvenčé polne čaše in veselje sije v veselej družini sredi prekrasnega gorskega zakotja. —