I.

Peter Germar je živel že precej let v samotnej koči ob Savi, in vendar se ga ni še misel polotila, da bi zapustil svoje gnjezdišče in se preselil v vas med svoje sosede. — Stariši so mu umerli ravno tisto nesrečno leto, ko so pervikrat rohnele francoske čete po naših krajih, in tudi Petra je zadela nemila osoda, da je moral zadeti puško na ramo ter iti borit se zoper sovražnika, ki je grozil pogin vsem evropejskim deržavam. Svoja najboljša leta je preživel v mnogoterih bojih po ptujih deželah. Ko je slednjič otresel vojaško butaro raz sebe ter se povernil v svojo domovino, bil je že tako sit svetnega hrupa in njegovih homatij, da si ni nič druzega želel, nego poiskati si samotnega bivališča in ondi uživati blagi mir, kterega že od svojih mladenških let ni imel.

Kraj bukovega gozda, koder je peljala pot čez hribe v sosedne vasi, bilo je nekoliko tratine. Ta kraj se je zdel Petru najugodniši za samotarenje. Živa duša ni ga motila v tem zatišji razun šumečih valov bistre Save, ki je bobnela po belem produ v daljne kraje. Napravil si je majhnino hišico iz smrekovih tramov, jo pokril nekoliko s slamo, nekoliko z deskami, kar mu je ravno prišlo v roke, in zadosteno je bilo njegovim potrebam.

Ker pa Peter ni bil vajen pasti lenobo in pohajkovati, okopal in obdelal je okrog hiše pusto zemljo ter jo obsejal in obsadil z raznim sočivjem in sadnim drevjem. Njegov trud ni bil zastonj. O nekterih letih je bila zemlja že tako rodovitna, da mu je dajala popolnoma dovelj pridelkov, kolikor je potreboval za svoje življenje. Male jablane in češplje, pridno in skerbno gojene so prinašale že zgodaj tečnega sadja, kterega je bil Peter še tem bolj vesel, ker si ga je pridelal z lastno pridnostjo. — Večkrat je djal sam pri sebi: „Moji stariši so bili revni, še svoje hiše niso imeli, druzega mi niso zapustili kot obilo lepih naukov, kterih ne bom nikdar pozabil. Moja dolžnost je toraj, da te nauke ne le v sercu ohranim, ampak tudi djansko nje izveršujem. „Moli in delaj, in Bog ti bo pomagal povsod,“ djali so mi vedno, in nehvaležen bi bil, ko bi zanemarjal te resnice in dobre poduke starišev.“ — Tako je mislil Peter in tako tudi ravnal. — Pa to ni bilo še vse. Pot, ki je peljala memo njegove hiše iz hribovskih vasi, bila je najkrajša v faro drugo stran Save; a zavoljo pomanjkanja brodnikov so morali gorjanci hoditi daleč na okrog do mesta, ako so hoteli priti na desni breg. Temu je Peter kmalu v okom prišel. Njegova bistra glava mu je pomagala povsod; iztesal si je sam precej velik čoln, poiskal pripravno mesto, kjer voda ni bila preveč dereča, in ob kratkem času je bila pot odperta gorjancem na drugo stran.

Povsod so hvalili modrega in pridnega Petra in njegovo blago početje. Vsako nedeljo se je oglasilo pri njem mnogo ljudi, da jih je prepeljaval na drugo stran, kamor so hodili k maši, in s tem si je priložil, čeravno ne veliko, vendar toliko, kolikor je potreboval za svoje stanje. Mladenči in dekleta radovedni so hodili vselej že zgodaj k njemu. Peter jim je moral potem pripovedovati svoje dogodke po svetu, kako se je boril s Francozi, kako daleč so tisti kraji, koder je hodil, in več enacega, kar navadno zanimiva mladino. Peter je vsem rad ustrezal, zatoraj so ga pa tudi vsi stari in mladi čislali in hvalili, kot prebrisanega moža, ki je že kaj skusil po svetu in zvedel, kako se drugej kruh jé.

Tako je gospodaril Peter Germar na svojem malem posestvu, popolnoma zadovoljen sam seboj. — Kaj bi tudi ne bil? saj je bil prost vseh strasti, ki človeka pèhajo navadno v neizmerno brezno ter napravljajo nezadovoljnost in spačeno življenje; vdan v voljo Božjo je delal dan za dnevom, nikdar ni poželel ni bogastva ni sladnostnega življenja, ki je sama ničemernost, ki mami človeškega duhá, da slednjič pozabi Boga, svojega stvarnika in svetih dolžnosti, ki mu jih je naložila božja previdnost. Ako bi natanjko premislili, kako malo potrebuje človek, da zadovoljno in srečno živí, kako lahko se je ogibati vseh strasti, ki vodijo na pot pogube, morali bi iz serca milovati one, ki dan za dnevom hrepené po zakladih, svetnem lišpu in hrumečih veselicah ter si s tem hočejo pridobiti zadovoljnost in srečo. Kako abotni so taki posvetnjaki! Oni iščejo zadovoljnosti ondi, kjer je nikdar ni, oni iščejo sreče v zakladih, ki jim je dati ne morejo. Bogastvo je podobno morskej vodi, ki vedno bolj žeja, čem več je kdo pije. Taki ljudje iščejo omike ondi, kjer so leskeče zlato in dragi kamenji, pa ne pomislijo, da je njih duh mertev, njihova glava prazna. Ako natanjko prevdarimo vsa svetna djanja in nehanja, zastaviti moramo nehoté vprašanje: kdo je srečnejši? bogatin v svojih nališpanih sobah, ali prosti kmet v svoji bajti? In če potem to vprašanje natanjko prevdarimo, priznati moramo, da le prosti kmetič uživa pravo zadovoljnost in srečo, kolikor je mogoče na svetu. —

Neko popoldne vzame Peter veliko sekiro dervenico ter gré v bližnji gozd iskat pripravnega lesá, da bi popravil svoj čoln, ki je že tu pa tam strohnel in vodo spuščal va-se. Dolgo časa korači po gozdu ter ogleduje lepa bukova in hrastova drevesa. Najbolj ga je veselilo snažiti gozd, zatoraj je tudi danes zdaj tu zdaj tam kaj potrebil, kjer je bilo pregosto, obsekal suhe veje, zamazal s prstjo poškodovana debla, iz kterih se je cedila smola, itd. Slednjič pride na precej sterm breg, kjer je rastel velik resnjak. Z mahom poraščena skala se je dvigala kviško in globoko spodej je šumel potok zvijaje se med kamenjem. Peter se vsede na plošat kamen, da bi si odpočil, ogledovaje zdaj bistrookega orla, ki se je sukal po zraku, zdaj sive gerlice s černimi zavratniki, ki so gergotale nad njim med vejami.

Zdajci zasliši na drugi strani skale nekako lomastenje po germovji in kmalo potem polglasen pogovor. „Kdo pa še todi lazi,“ misli si ter stopi k debelej bukvi, da bi videl kdo je. Ali skala je bila previsoka, toraj ni mogel nič zapaziti. Urno spleza med rogovilasti vrh, ter se spnè po konci. — V majhini globeli tik skale sta stala dva človeka. Pervi bradat, srednje starosti je bil gosposko opravljen, in ob rami mu je visela puška, njegov tovarš pa je bil še mlad fante, zagorelega lica. Srajco je imel pod vratom odpeto in platnene, zamazane hlače so bile zatlačene za rujave štebale zakerpanih črevljev. Na plečih je imel polomljen koš, samo na enej preramnici, in čez in čez je bila pregernjena plahta.

Petru se je ta prikazen čudna zdela. „Česa neki iščeta ta dva človeka todi po goščavi?“ mislil si je, „ako sta lovca, vendar ne bosta nosila divjačine v pregernjenem košu.“ Tiho je sedel na bukvi in neprestano zerl, kaj bosta počela.

Mladi sluga odloži koš z rame ter ga postavi na trohneli štor, potem pa odgerne plahto in iz koša prinese majhino dete ter ga položí v resje. Gosposki človek s puško se je naslonil na hrastovo deblo in nekako zaničljivo gledal na otroka, ki je nepremèkljivo ležal na tleh, njegov sluga pa ga je neprenehoma pogledoval čakaje povelja.

Peter je od začetka mislil, da je dete mertvo, da sta morda ta dva ptujca doprinesla kako hudodelstvo in mislita sedaj otroka tukaj skrivaj pokopati, ali ko začne čez nekaj časa otroče jokati ter valjati se po tléh, zdela se mu je ta uganjka še bolj čudna in nemirno je pričakoval, kaj mislita storiti.

„Boš molčalo, ti vragovo seme,“ renčal je bradati možek, ko dete ni hotelo utihniti, „sicer ti zavijem vrat, da ne bodeš več dihnilo.“

„Jaz tudi menim, gospod,“ zarežal se je sluga zaničljivo, „da bi bilo najbolje stopiti na vrat tej gomazni in jo potegniti za peta, kot mlado mačko, da bi se razčesnilo. Ne mara bi prišel kdo tu memo, in potem bi bilo vse zastonj.“

Nekako dvomljivo je zmajal uni z glavo, kot ne bi vedel prav, kaj bi storil.

„Ali ne bi bilo sramotno umoriti nedolžno, slabotno stvar? Ko bi se dalo kako drugače storiti?“

„Kaj drugače storiti?“ krohotal se je sluga in kazal versto belih zob. „I no pa ga obesimo za pete na vejo, potem si ne morete očitati, da ste ga umorili, poginilo bo pa vendar-le. To bi bilo vendar abotno, ko bi ga sedaj pustili, ko sva premagala največje težave, slednjič boste še tako daleč pripravili, da bova obadva prišla v klešče. Če vam ni všeč, nesem ga kar nazaj, pa bo, čemu bom sam sebe na vislice vlačil?“

„Ne tega ne, — maščevati se moram, ali ...“

„Ali poguma nimate toliko, jelite? ha, ha, ha. Kaj pa je tako-le otroče? živi ali ne, malo škode bo na svetu, vi pa slednjič vendar-le lehko doboste petdeset tisoč tolarjev. Hudiman, to ni kar si bodi; jaz bi za takove denarje tri najbolje korenjake obesil za pete, in bi jih — “ „Ko pa bi se slednjič le zvedelo?“

„Nič se ne bo zvedelo, rečem vam; tu-le ga pokopljeva, še nobena lisica ne bo vedela, da kdo tukaj leží. Ne vem, da ste tako boječi.“

„Stori, kar hočeš, jaz ne morem ...“ Ptujcu je zastala beseda na jeziku, vzel je puško v roke in zbežal po hosti.

„Šleva stara,“ godernjal je zasmehljivo sluga, „ti si baba pa ne mož. — Sedaj-le pa ti mali červ boš poginil — ni drugače, sicer ne bi hodilo prav za-me.“ Že se je pripravil hudobnež na strašno delo, ali Peter, ki v tem trenutku samega strahú ni vedel, kaj bi počel, zakričal je na ves glas: „Peklenska zver, ti hudobna, — kaj misliš učiniti?!“ In ko bi trenil, je preplezal stermo skalo ter hitel na pomoč.

Morivec se je preplašil, in mislil zbežati, ali videvši, da je Peter sam, zgrabil je z eno roko dolg nož, z drugo pa dete, ter se obernil s hudobnim smehom proti Petru rekoč : „Le pridi blizo, ti pokveka, vidiš to-le svitlo stvar? Najprej velja tebi, potlej pa otroku.“

Peter je zavihtel sekiro, ali roki ste se mu tresli in sekira mu je ušla iz pesti. Ta trenutek je porabil nasprotnik. Zgrabil je Petra ter mu nastavil nož na persi kričé: „spoznaj svoje grehe, bije ti zadnja ura.“ V takej smertnej nevarnosti je čutil Peter nečloveško moč. Zgrabil je morilca za roko, v kterej je deržal nož, potem pa se mu skuša izviti iz rok. Dolgo sta se premetovala in suvala sem ter tje, obadva sta bila korenjaka, slednjič pa se posreči Petru; spraviti nasprotnika na tla ter mu izviti nož. „Sedaj je prišla versta na-te, da se obtožiš svojih černih pregreh, gerdavž!“ kričal je razserdeni Peter, tlačil s koleni nasprotnikova persa, da je ta kar pene tiščal; „vdaj se in pojdi z menoj k sodniji, ali pa ti kar zabodem to morilno orožje v persi; govori!“

Peter sicer ni imel v resnici volje doprinesti takovo djanje, ali hotel je s tem oplašiti morilca ter ga prisiliti razodeti vse skrivnosti tega početja, zatoraj mu reče čez nekoliko časa: „Ako hočeš iti z menoj in povedati pri sodniji, čegavo je to dete in kdo je uni ptujec, skerbel bom, da se ti ne bo dosti hudega zgodilo; zamolčal bom, da si hotel dete umoriti, in to ti bo zlajšalo kazen.“

Hudobnež se je zaničljivo posmehnil in djal: „Ti zviti lisjak, ti bi me rad spravil v ljuknjo, meniš, da ne vem, ne zaupam ti nič. Nikdar ti ne bom povedal, čegavo je dete.“

„Pomisli, da si sedaj v mojih rokah,“ djal je Peter, ter ga vedno še krepko tiščal k tlam.

Ta v stiski jame klicati svojega gospodarja na pomoč, ali on je že bil Bog vedi kje; ni ga slišal. Slednjič videvši, da so Petrova kolena le preterda, jel ga je prositi, naj ga izpustí, da mu bo vse povedal in tudi ž njim pojde k sodniji. Peter ga izpustí ter se skloni kviško, ali ta trenutek je porabil nezvestnež, in ko bi trenil, skočil je k detetu, prijel ga za noge ter vzdignil nad prepad.

„Sedaj-le pa,“ kričal je pené se jeze, „ali me pusti pri miru in dam ti otroka živega, ali pa ga treščim v prepad, da se razleti na tisoč koscev, potlej pa stori z menoj, kar hočeš. Razsodi kar misliš!“

„Brezbožnik!“ djal je Peter, „ali more peklenšček tako hudoben biti, kot si ti, pusti nedolžno dete, ki ti ni storilo nič žalega, sicer te zadene pravična kazen božja.“

„Izpustim te, samo otroku ne stori žalega,“ govoril je Peter skoraj s prosečim glasom.

„Ali prej mi še prisezi, da ne boš eno leto nikomur nič povedal o meni in mojem tovarišu. Reci pri sodniji, da si vzel otroka Ciganom, ali pa, da si ga našel v gozdu.“

„Kaj pa misliš, za božjo voljo! tega ne bom prisegel, pred Bogom se ne bom legal.“

„Kakor hočeš, razsodi urno, sicer doveršim svoj namen.“

Hud boj se je vnel v Petrovih persih, nikdar mu ni še serce tako tolklo, še takrat ne, ko je stal sovražniku nasproti v kervavih bitvah, ter gledal bledej smerti v obraz. Velik greh se mu je zdelo prisegati na takov hudobni način, in vendar-le s tem edinim je mogel rešiti nedolžno dete, po kterem se morda ravno zdaj plaka nesrečna mati in britko tuguje brezupni oče. „Prisega velja samo eno leto,“ misli si, „do takrat morda izvem prave stariše otrokove, hudobneže pa bo že doletela božja pravica prej ali pozneje. O imenu božjem, On vé moje misli, da ne storim iz hudobije te prisege, otroka moram rešiti.“

„Obljubim,“ reče potem, „da te ne bom izdal ni tvojega tovarša, ali zapomni si, da neki drugi čuje nad teboj, čegar roci ne odideš!“

„Ni zadosti samo obljubim, —prisezi na Boga!“

„Prisegam!“ jecljal je Peter in udje so se mu tresli.

Ptujec je položil dete zopet v mah, zarežal se zaničljivo Petru in djal : „Dobro pomni! od danes eno leto, potlej pa le razodeni sodniji,“ in urnih korakov je zginil po hosti.

Peter je vzel dete v naročje, zavil ga v plahto ter ga ujčkal semtertje, da bi ga upokojil. Bil je zal fantič star komaj eno leto, in na vratu je imel zlato verižico z majhino svetinico, v kterej ste bili vrezani dve čerki. Ptujca sta menda pozabila vzeti jo, ali pa je nista zapazila pod obleko.

Mrak se je že delal, ko je prinesel Peter dete domú. Napravil mu je majhino posteljico, preskerbel mu kozjega mleka in z veseljem je gledal, kako je polnolični deček povžival tečno mleko, in stezal ročice po njem. „Ti ubožček ti,“ miloval ga je, „kmalo bi te bila umorila hudobneža, ko ne bi bilo mene. Le tukaj-le ajčekaj na posteljici, sedaj bom jaz tvoj ata, dokler pravega ne najdeš.“ — Čeravno nekdaj vojak, vendar se mu serce ni tako uterdilo, kakor je sploh navada pri tem stanu, temuč imel je sočutje, kakoršno ima človek, ki še ni zapadel strastém. Skerbeti za zapuščenega otročička, zdelo se mu je prijetno. Vedno je taval krog njega, ko je že sladko spal, potem pa se je tudi on vlegel k pokoju. Ali dolgo dolgo ni mogel zatisniti očesa. Dogodek minulega dné mu je bil živo pred očmi. „Kdo sta bila ta dva ptujca, ki sta hotela doprinesti tako nečloveško djanje? Gotovo od daleč, saj v obližji poznal je Peter vse ljudi. In iz kacega namena sta to storila? Iz njunega pogovora je zvedel, da se plete zarad nekega maščevanja in potem zarad dobička petdeset tisoč tolarjev. Gotovo mora biti dete bogatih starišev, morda celó edino dete? Kdo bo popisal materino žalost, očetove skerbi? Oh ljudjé, ljudjé, vi ste grozovitnejši, nego ropna žival!“ Tako je ugibal Peter dolgo ter sklenil zvedeti o stariših, ako bo le mogoče.

Drugo jutro zgodaj je zavil fantiča v svoj stari, ponošeni plašč, nesel ga v čoln, potem pa z vajeno roko urno veslal prek Save na drugo stran. Peter se je namreč namenil v farovž, da bi pri gospod fajmoštru poprašal svetú, kaj bi bilo storiti, da bi se izvedeli otrokovi stariši; se vé da o včerajšnem dogodku je sklenil molčati, dokler ne preteče leto.

Jutro je bilo krasno. Solnce se je ravno pokazalo izza hribov ter osvetljevalo verhove visokih hoj, hrastov in bukali; ptički so skakljali po germovji in žvergoleli čast Večnemu, ki tudi najmanjšega červička v prahu ne pozabi, krog in krog po tratinah pa so ferfrali pisani metulji od cvetke do cvetke in pridne bučelice nabiraje med. Ta čarobna krasota naravina je spodbujala tudi Petrovega duhá, večkrat je obstal ob poti, ozerl se proti vzhodu in tako nekaj časa zamišljeno zerl po okolici, kot bi se spominjal mladostnih let, ko je še kot dečko lazil po teh krajih iskaje sladkih jagod in borovnic. Vsako drevo, vsaka globel ga je spominjala kake stvarí iz otročjih let: tu je imel gugalnico, pod unim širokovejnim hrastom sta si napravila nekdaj s sosedovim pastirjem, ki pa je sedaj že zdavnej počival v hladnej zemlji, lopo, kjer sta vsako popoldne kurila ter pekla krompir in repo. To vse mu je prišlo na misel iz nekdanjih časov, smehljaje se je zerl na spijočega fantiča v naročji, ki sedaj še ni vedel za svetne britkosti, z gabrovo mladiko odganjal mu je muhe in druge silne merčese, da ne bi ga pikali in nadlegovali v spanji. „Ti siromače ti,“ govoril je sam seboj, „tako si še mlado, pa te že preganja nesreča, Bog vedi, kaj te čaka še na svetu.“

Sedaj je zazvonilo pri farni cerkvi k ranej molitvi. Krepko je odmeval doneči glas po okolici ter opominjal pobožne vaščane k molitvi. Tudi Peter je snel klobuk z glave, pokrižal sebe in potem tudi dete, ter polglasno molil angeljsko češčenje.

Gospod fajmošter, sivolas mož, so prišli ravno iz cerkve, ko se jim približa Peter z otrokom. Začudeno so ga gledali, kajti poznali so Petra že od nekdaj in vedeli, da živí samotno unkraj Save, toraj si niso mogli nikakor misliti, od kod bi bilo to otroče in kaj namerja Peter ž njim.

„Kje pa si že to dobil?“ prašajo ga nekako začudeni, nekoliko, pa tudi radovedni, „čigavo je to dete?“

Peter se jim ponižno približa, položí klobuk na stran, odkrije otroka in jame pripovedovati, da ga je našel včeraj v gozdu v resji spijočega, da ne vé čegavo in od kod bi bilo, zatoraj ga je vzel seboj, da bi pozvedel po pravih stariših. — Fajmošter so ga vprašali, ali ni videl nobenega človeka v obližji, in pri tej priči je čutil Peter takovo težo na sercu, kot bi mu bil kdo veliko skalo na-nj zavalil. Sramoval se je legati vpričo dušnega pastirja, vendar si ni upal prelomiti prisego. „Dete je bilo čisto samo, le star, raztergan koš ležal je zraven njega,“ djal je jecljaje in uperl očí v tlá, kajti ni si jih upal povzdigniti in pogledati gospod fajmoštru v obraz, ker mislil si ni nič drugače, nego, da mu bodo duhovnik že na obličji brali, da ne govori resnice. — Potem ga vprašajo fajmošter, ali nič ne sluti, od kod bi bilo otroče, ali nima kake osebe na sumu; ali Peter je terdil, da ne vé prav nič in tudi soditi ne more, ker je že mnogo vaščanov poprašal to jutro, ali ne bi se bilo kje kako dete izgubilo, pa nihče mu ni vedel nič povedati.

„Tedaj bo treba skerbeti za otroka,“ djali so slednjič fajmošter, „dali ga bomo komu v izrejo, ki je kaj bolj premožen, in počakali, da se kaj izvé o njegovih stariših.“

„Prosim, gospod oče,“ reče Peter, „ni ga treba nikomur dajati. Jaz sem ga našel in rešil grozovite smerti — lakote, — zatorej pa ga tudi hočem rediti toliko časa, da najde prave roditelje. Drugi oče mu bom in ga gleštal, kolikor bo v moji moči. Čeravno nisem bogat, toliko pa le še imam, da bom lehko tega otroka preživil, čemu bi ga dajali drugim ljudem, da bi ga morda o potem, ko doraste, domači otroci pisano gledali in zaničevali. Ko nekoliko odraste, učil ga bom vse, kar mu bo potrebno za življenje: moliti in delati in tudi nadloge poterpežljivo prenašati. Nobene sile mu ne bo, skerbel bom za-nj, kakor bi bilo moje lastno dete.“

Fajmošter so molčé poslušali te odkritoserčne Petrove besede. „Prav imaš,“ djali so potem ter ga potapljali po ramah, „le pri vas naj ostane, v dobrih rokah bo. Vedno sem vas spoštoval, kot poštenega moža, danes pa sem popolnoma spoznal vaše blago sercé. Izročam vam to dete, da skerbite za-nj in ga redite, po zmožnosti bom tudi jaz pomagal. Bog vam bo vse povernil kedaj, in kako veselje bo, ako se kmalo najdejo stariši, kako vam bodo hvaležni!“

„Kako pa ga hočem imenovati?“ praša Peter, „imena mu ne vém.“

„Saj res,“ odvernejo gospod, ter gredó gledat v pratiko, „imé mu moramo dati. — Včeraj ste ga našli in včeraj je bil ravno sv. Aleš; imenovali ga bomo toraj Aleša.“

„Aleš so bili tudi moj ranjki oče in večkrat so mi pravili, da so ravno sv. Aleša dan v Savo padli, ko so bili še v samej srajci, in malo jo manjkalo, da niso utonili; neki brodnik jih je za lase izvlekel iz vode. Kako se to vse čudno strinja, tega fantiča sem našel tudi včeraj na praznik sv. Aleša, in danes smo mu dali imé tega svetnika. — Bog ga varuj vse nesreče zanaprej, in da bi kmalo našel stariše, druzega mu ne želim, vam častiti gospod fajmošter se pa prav lepó zahvaljujem, ker ste mi izročili v odgojo tega najdenčka. Bom že vse tako storil, da bo prav in se ne boste imeli nič pritožiti; saj znam to in uno, mnogo sem skusil po svetu, ko sem bil vojak, kar gotovo veste. In ker se je meni marsikdaj hudo godilo, zatoraj vém, kako je in rad pomagam nesrečnim, kjer morem.“ —

Peter je prinesel svojega rejenčka zopet domu in tu mu je stregel na vse moči, da vsaj pomanjkanja ni terpel. Če je mali Alešek kedaj jel siten biti in jokati se, vzel ga je na kolena, sedel na klop pred vežo ter ga jel gugati in pogovarjati tako dolgo, da se je mali paglavček, — kakor ga je navadno imenoval, koder je jel jokati se, — upokojil in da je zaspal. Potem takem je opravljal Peter v svoji hiši dvojno službo: skerbnega očeta in previdne matere; vse to pa se mu je tako dobro podajalo, kot bi bil nalašč ustvarjen za otročjega varuha. — Mali Alešek je prihajal vedno terdnejši pod skerbnim varstvom Petrovim: tekal je po sobi, splazil se tudi že čez prag in na dvorišče, kjer je potem neznano kričal „ata! mama!“ in enacega več, kar ga je naučil Peter. Ob kratkem rečeno, Peter in Aleš sta bila odslé neločljiva tovariša.

II.

Leta so naglo potekala in Aleš je prihajal vedno veči, vedno terdnejši. Peter in gospod fajmošter sta si prizadjala mnogo, da bi izvedela o stariših, pa vse zastonj; ni duha ni sluha ni bilo po njih. Ko je Peter videl, da je vse prizadevanje zastonj, sklenil je tudi molčati o oni dogodbi v gozdu, kjer je našel fantiča, nikomur ni čerhnil besedice, ker je vedel, da sta hudodelca že zdavnej odnesla peté, in bi bilo pozvedovanje po njimu prazna reč; razun tega pa je hotel Alešu tudi še prikrivati sedaj njegovo žalostno osodo, namreč, da je sirota, zapuščenec brez starišev, ter mu razodeti še le v pripravni priliki, ko bode odrastel.

Aleš je dopolnil že osmo leto. Bil je krepek fant, bistroumen in ubogljiv. Petra je spoštoval ter ga slušal pri vsakej reči, nikdar ga ni bilo treba s hudo k čemu priganjati. Ker ni nikdar poznal druzega očeta; mislil si ni nič drugače, nego da je Peter njegov pravi oče. Če je včasih fantič skerbljivo poprašal, kje so mama, ker jih nikdar ne vidi, odgovarjal mu je Peter, da jih bo videl čez kaj let, ako bo vedno priden, ubogljiv ter rad molil. Aleš je obljubil vse spolniti in bil je zadovoljen.

Ker so bile vasí daleč v strani, ni mogel zahajati med drugo deco in se ž njo igrati, zatoraj si je pomagal sam ter sí kratil čas. Dve rogati kozi je gonil vsaki dan na pašo, vsedel se ob bregu Save in dervil kamenja v va-njo gledaje za njim, kako skaklja nekaj časa po veršini in se potem potopi, ali pa je sedel pod stari hrast, navezal verbovih mladik ter delal piščalke, ki je vsaka drugače pela; slednjič je v svoji umetnosti tako daleč pripravil, da je izdolbel na veliki piščalki več lukenj in si naredil nekako postranjico, na ktero je znal tako dobro piskati, da se mu je celó Peter večkrat čudil.

Ker je posebno ob nedeljah prihajalo mnogo ljudi, ktere je moral Peter prepeljavati, pridružil se mu je vselej tudi Aleš. Lahnih korakov, kot bi bil rojen na vodi, stopal je po čolnu, obešal se na kerm ter gonil veslo tako priročno, kot bi bil že kakov izkušen brodnik. Petra je to veselilo in vsako nedeljo mu je moral pomagati vesljati, kedar je bil čoln težko obložen.

To življenje se je Alešu vedno bolj prikupovalo. Kedar je imel količkaj časa, sedel je v čoln, in če ni bilo Petra ravno pri domu, odklenil ga je in vesljal sredi reke tako umetno, da bi mu tudi izkušeni mornar ne bil mogel kaj ovreči.

Razun tega se je naučil tudi plavati. Kedar je pasel kozi v ternovji in je bila huda vročina, slekel se je, plaval po vodi ter poskušal ondi razne vaje. Sedaj so je vlegel znak, da ga je nesla voda dalje, potem se je dvignil kviško in jel jezdariti vodo, ali pa se je skril v globino in še le na drugi strani prišel izpod vodé. Pri takovih vajah se je tako izuril, da je bil na vodi že vajen, kot na suhem. Savo je preplaval pod vodo, da mu ni bilo nikdar treba priti kviško in si odsopsti. Z ribami vred se je sukal po globočini in prinašal kamenja na dan. — Peter, ki ga je večkrat opazoval, hvalil je njegovo gibčnost, pri vsem tem pa vendar ni opustil posvariti ga nekoliko, da ne sme biti prederzen, ker tudi najizurjenejšega plavalca večkrat goljufá, in ga požro valovi.

Nekega dné, bilo ni ravno Petra domá, spravi se Aleš zopet v čoln. V čolnu je ležal dolg drog, kterega je Peter rabil, kedar je prepeljaval kako večo težo. Aleš ga postavi kviško, in ker ni bilo sredi čolna pripravnega mesta, vtakne ga v ljukno na sedežu v zadnjem delu čolna. Ker mu je večkrat pripovedoval Peter o velicih barkah, z visokimi jarboli in platnenimi plahtami, v ktere se vloví veter in goni potem ladje po morji, obesil je tudi on verh droga svoj plašč, kterega je umetno spletel za deževno vreme iz dolge trave. Potem odklene čoln in veslja po Savi. Kakovo veselje je imel, ko je videl, da čoln res urneje plava! ali komaj pride sredi vodé, potegne močen veter in čoln se je jel sukati, kakor listič, kedar ga zgrabi vertinec. Alešu se je ta kolovratna vožnja prijetna zdela, ali na nagloma nagne se drog in čoln se oberne ter zajme vodó. To je Aleša nekoliko oplašilo, skušal je izdreti drog in čoln zopet poravnati, pa ni se dalo. Valovi so dervili Aleševo barko neusmiljeno vedno dalje in dalje, in voda je vedno bolj bruhala va-njo. Slednjič se čoln prevaga ter povezne Aleša pod vodó. Z velikim trudom se je spravil iz pod neprijetne pasti in skušal čoln oberniti, pa to ni bila lehka reč. Kakor pribit je tičal v vodi in vse Alešove močí so bile zastonj. Kmalo pa pride temu v okom njegova bistra glava. Spravi se k kermilu, prizdigne z vso močjo in sponese se mu, da oberne čoln, čeravno je bil veliko vodé zajel; kaj to nič ne dé, da je le čoln zopet obernjen. Vesljal je zopet nazaj v malo pristanišče domače koče in ondi ga je že skerbljivo pričakoval Peter. Aleš mu je z veseljem naznanil svojo novo iznajdbo, kako bi bilo lože voziti čez Savo. „Oče!“ kričal mu je naproti, „sedaj se pa ne bova ob nedeljah več tako upirala in rinila, kar sam pojde čoln.“ Ali Peter je že tudi vedel, v laiki stiski je bil fant. Svaril ga je, da tega ne sme nikdar več učiniti, ker se mu lehko pripeti velika nesreča. Aleša je zapustila v tem trenutku vsa sladka nada, da ga bo Peter kregal, tega se ne bi nadjal za celi svet ne. Nikakor si ni mogel vbiti v glavo, kako more Peter tako aboten biti, da ne posluša njegovega svèta, temuč bo rajše za naprej upiral se v veslo, da bodo kar terte škripale. — Odslé je tudi Peter čoln vselej dobro priklenil in skril ključ od ključalnice, da bi ga Aleš ne našel. Pa to je malo pomagalo. Neznana moč je gnala fanta vedno k vodi, največe veselje mu je bilo vesljati po Savi. Pri kozah na paši je znosil skupaj nekaj desek in druzega lesá, ter si iztesal majhen čolnič, v tem se je vozil dan za dnevom po vodi, kedar je vedel, da ga Peter ne vidi. Pri takovej vožnji se je tako izuril, da je vedel vsem vertincem in valovom vkljub ravnati. Sevéda njegov novi čoln ni bil ravno po vseh mornarskih pravilih iztesan ter je marsikje spuščal vodo, ker Alešu se je nepotrebno zdelo, vse najmanjše luknjice pomašiti, pa on ga je vendar visoko cenil, morda še bolj, nego Petrovo staro vlačugo, čeravno ni smel ž njim daleč od brega.

Peter, ki je bil nekdaj pri topničarjih, ali, kakor mi pravimo: pri kanonirjih, naučil se je ondi tudi nekoliko brati, pisati in računiti, kar je bilo ravno najneogibneja potreba, ako je hotel izračuniti, kam pojde krogla z najboljim vspehom, da je ne zadervi v velikanska nebešká okna, kakor se topničarji včasih norčujejo. To vse je hotel oberniti v prid svojemu rejencu. Gospod fajmošter so mu preskerbeli potrebnih knjig, in vsako nedeljo popoldne je učil Aleša brati in pisati. Fante je imel dobro glavo in ob kratkem času je bral že tako gladko, da je bilo veselje, in njegova pisava je bila tako lična, da so se celó gospod fajmošter čudili, ko jim jo je prinesel nekega dné Peter pokazat.

Odslé ni imel Aleš nobenega miru več, neizrekljiva želja ga je gnala po vednostih. Kedar se ni vozil po vodi, vsedel se je v senco in ondi pisaril, če je le dobil kak listič papirja, ali pa prebiral in potem skušal vse še enkrat v glavi ponoviti. Tako si je izbistril um ter si pridobil mnogo lepih vednosti.

Telesne in duševne vaje so bile sedaj edino Alešovo veselje. Cele ure je plaval po Savi od brega do brega, plezal po visocih skalah lahno kot serna, ali pa na visoke smreke, kjer so gnejzdile vrane in šoje. Zavoljo njegovega zagorelega obraza, svitlih, živih oči in černih gostih las, sodili so abotni in babjeverni ljudje, da ta fant ni, kakor kaka druga božja stvar. Pravili so si, da so ga pustili Cigani, da ima čudne moči v sebi, da lehko vsakemu zacopra itd.; ali Peter, bolj prebrisan, nego oni nevedneži, smejal se je vsemu temu ter imenoval svoje sosede abotnike, ki človeka krivo sodijo zarad njegovega obličja in nenavadne gibčnosti, ktero si je pridobil po mnogoterih vajah.

Takova ljudska bojazen in krivo sojenje je bilo tudi vzrok, da Aleš tudi pozneje ni zahajal v nikakoršno druščino, pa saj tudi ni mogel, ker so se ga ogibali.

Petrova večerna zabava je bila, navadno po večerji nekoliko posediti zunaj na klopici, kedar je bila lepa noč. Prej, dokler je bil še Aleš majhen, oskerbljeval je Peter sam kuhinjo, sedaj pa je prevzel ta posel njegov rejenec. Urno, kot kaka deklina, sukal se je krog ognjišča, zalival piskre, pokladal derva, in vse mu je šlo tako urno od rok, kot bi se bil že kedaj kuharije učil. Peter sam je večkrat rekel, da zna Aleš veliko boljše kašo in rahleje žgance skuhati, nego on, zarad tega mu je rad pripustil to delo.

Nekega večera je bilo zunaj kaj prijetno. Peter in Aleš sta ležala na trati pod jablano, ki je že precej velika zrastla, odkar jo je Peter vcepil. Necoj je bilo pervikrat, da je zapustil Peter svoj sedež na klopci in se vlegel na trato; težavno delo po dnevi ga je bilo utrudilo, da si je raje nekoliko bolje počil.

Nekaj časa ležita molčé, potem pa se oglasi Peter kazaje na jasno nebó: „Vidiš, Aleš, ondi-le nad breskvijo štiri zvezde in potem tri zaporedoma?“

„Oče, ali tiste-le, kjer je ena koncu nekoliko bolj svetla?“ praša Aleš radovedno.

„Je, je, tiste, tiste; — to je veliki voz. Štiri zvezde so kolesa, spredej pa oj. — Sedaj pa poglej naravnost nad hišo in ondi boš zapazil še drugo svetlo zvezdo.“

„Jo že imam oče, — kako prijetno migljá.“

„To je poljarska zvezda, dobro si zapomni. Meni jo je pokazal neki korporal, ko smo ravno neko noč marširali po temnem gozdu. Rekel mi je, da se po tej zvezdi človek lahko vedno ravná, in razloči, proti kteremu kraju gré. Ta zvezda je na severji in vedno na istem mestu. Mornarji se po noči ravnajo po njej.“

„Poljanska zvezda je to?“ čudil se je Aleš ter jo pazno ogledoval. „Oče, ko bi se po Savi vozil, ali bi se tudi lehko ravnal po njej?“

„Po Savi ni treba, ker imamo vedno obrežje pred očmi, toraj ne moremo zaiti, ali na morji je potrebno, ker ni krog in krog druzega kot voda, kolikor oči presežejo. Po več dni plava ladija po morji, urno kot ptica v zraku, preden zagledajo mornarji kaki otok ali suho zemljo.“

„Oh jemine,“ vzdihnil je Aleš, „morje mora vendar strašno veliko biti, morda še veče, nego vsa naša soseska. Jeli-te, jaz bi ga ne preplaval?“

„To je da ne, ljubi moj, ko bi celo leto neprenehoma plaval?“

„O jejhata! — Ali ste ga že vi kedaj videli?“

„V Terstu in Benetkah sem ga videl, pa to je le majhen del, neizmerne morske planjave, kakor uni-le studenček za hišo, kjer si ti včasih mline delal, proti Savi. Morjé je neizrečeno globoko, takove barke nosi, kot je naš farovž in še veče. Na takovi ladji prebiva lahko več ljudi, nego jih je v našej vasi, razun tega pa naložé na-nje še mnogo blagá. Kedar je vihar, zaganja morje take valove, kot hribovje in ladije premetava semtertje, kot kake lističe. Oh, ljubi moj, ondi je strašno, ne pravi zastonj pregovor: kdor ne zná moliti, naj se gré na morje učit.“

To starčevo pripovedovanje je dečka tako unelo, da si ni mogel izbiti iz glave teh čudodelnih reči, vedno je popraševal to in uno, in starec mu ni mogel dovelj razodeti vsega. V mislih si je slikal Aleš neznano morje. Mislil si ga je tako širocega, kot je vsa okolica, ktero je včasih ogledoval na bližnjem hribu, pa to se mu je zdelo še premajheno, da bi bilo treba plavati celo leto, preden bi prišel do kraja. Snoval si je še večega, kolikor mu je dopuščala njegova domišljija, ali vendar si ni mogel popolnoma misliti, kolikošno bi bilo. In potem velikanske ladije, tolikošne, kot domači farovž, in ta se je vendar zdel Alešu največa hiša na svetu, saj še ni nikdar nikjer veče videl. Domača bajtica se mu je zdela v primerji s farovžem z dvema nadstropjema, kot majhni kozji hlevec. In takove barke se sučejo po morji, na njih prebiva mnogo ljudí, več, nego jih ob nedeljah v cerkev pride. Kaj pa še-le valovi, valovi! ki premetavajo takove ladje, kot peresce; kakovi morajo ti biti! Gotovo veči, nego homec sv. Lenarda, na kterem stoji majhena cerkvica. Kaj tacega do danes Aleš še ni slišal, še v nobenej knjigi ni čital tega, čeravno so mu jih gospod fajmošter že mnogo posodili. Sklenil je pri pervej priložnosti prositi jih za kake takove knjige, da bi potem še kaj več zvedel o morji, ladijah in valovih. — Njegova domišljija je bila preslaba, vse to si naslikati, zdelo se mu je vse tako čudno, da bi gotovo dvomil o vsem tem in mislil, da ga je Peter le nalagal, ko ne bi bil vedel, da „stari oče“ vedno govoré resnico. Neznana želja se ga je polastila po ptujem, hrepenel je to vse videti z lastnimi očmí, in se prepričati o resnici, samo pripovedovanje in domišljevanje se mu je zdelo pomanjkljivo. — V nekej knjigi je bral o dečku pastirji, kterega vzel seboj ptuji kupec zavoljo njegove poštenosti, in potem je obhodil mladi pastir mnogo dežel ter veliko lepega videl. Ah kako strastno si je Aleš želel, da bi tudi ponj prišel kak takov kupec, da bi ga vzel seboj po svetu. Kako bi hotel biti priden ter ga ubogati! Ali nekaj mu je vendar podiralo te prijetne sanjarije, namreč, da bi moral potem zapustiti starega Petra, kterega je tako ljubil. „Ne,“ djal je potem sam pri sebi, „tega pa že ne. Ko bi šel v ptuje kraje, morali bi tudi oče z menoj, da bi mi pomagali vesljati in kermiliti.“

Dolgo, dolgo po noči je še mislil Aleš na ptuje kraje, na morje, ladije, itd. Vse starčevo pripovedovanje si je ponovil še enkrat, in ko je potem sladko zaspal, sanjalo se mu je celo noč o širokem morji, velicih barkah, ki so se prepeljavale med strašnimi valovi, ki pa so stali na morji, kot priraščeni, da ni nobeden butil ob ladjo.

Želja po ptujem je hlapela vedno bolj, čem starejši je prihajal Aleš. Pretesno se mu je zdelo v domači dolinici. Sava je bila zanj premajhna, čoln preplitev in tudi valov ni bilo, da bi ga bili premetovali semtertje. Takovo nevarno življenje si je želel vedno v svojej nevednosti, in ko ne bi bil Petra tako priserčno ljubil, gotovo bi jo bil potegnil na ptuje.

Odslé je še bolj hrepenel po vednostih. Če si je prihranil kacih krajcarjev, dal jih je koj potovki, da mu je prinesla kako novo knjigo iz mesta; neprenehoma je bral, pisal in računil, in gospod fajmošter so večkrat prerokovali Petru, da bo Aleš kedaj še prebrisan mož, da mu ga ne bo povsod para.

Ker ni nikdar prišel iz svoje domače dolinice, tudi ni še nikdar videl nobenega topa, razun možnarjev pri cerkvi. Zatoraj mu je moral Peter kot star izveden vojak vse to razlagati o prostih urah in Aleš si je nekoliko pridobil vednosti o tej reči, če tudi je bilo pomanjkljivo.

„Kaj pa te to vendar tako veseli?“ djal mu je včasih Peter, kedar je Aleš neprenehoma popraševal po kakej reči in ni bil nikdar zadovoljen. „Le počakaj, morda še pride čas, ko boš moral pečati se s tem orožjem. Oh, ljubi moj, to ni lahka reč, mnogo terpljenja in nevarnosti je. Ne privoščim ti, da bi kedaj skusil, sam sem dovelj užil takovega nemirnega življenja, zatoraj vém, kako je. — Kedar se spomnim bitve na Laškem pri Arkoli, kar groza me spreleti. Še sedaj dobro vém, naši topovi so stali na nekej višini za mesticom ter neprenehoma bljuvali smertne krogle v francoske čete. Spodej je stala pehota in konjištvo, da bi branili most. Večkrat so se zagnali Francozje, kot besni, v našo armado, ali ta je stala kot skala, ni se umaknila. Potem izdere majhen možek bandero svojemu tovaršu iz rok ter plane med naše verste, kjer je vladal najhujši boj. Krogle so švigale krog njega kot toča in podirale francoske rajde, ki so planile s strašnim krikom nad cesarske, spodbujene po serčnosti svojega voditelja. Ta mož bil je Napoleon, ki ni poznal nobene nevarnosti; nekaka čudovita moč ga je varovala takrat, da ga ni doletela smert. Francozje so prederli našo armado in ta se je morala umakniti. Jaz sem jezdil po nekem robu, kar se zverne konj pod menoj, zadet od sovražne kroglje. Mislil sem si: — sedaj sem izgubljen. — Ležal sem pod konjsko težo in nisem si mogel pomagati. Vsa francoska vojska je derla mimo mene, in Bog me je vendar obvaroval, da me niso pomandrali, ni vjeli. Krog mene je ležalo polno mertvih in ranjenih: nekteri brez rok, drugi brez nog, ondi zopet vse razmesarjeno truplo. Strašno ječanje je bilo povsod, da mi je kar serce tergalo. Oh to je bilo strašno, strašno, da si ti Aleš še misliti ne moreš! Po noči sem se spravil iz pod konja in srečno prišel k cesarskim četam. — Vidiš, ljubi moj, takova je v vojski; koliko sem pa še-le pozneje doživel v bitvah na Nemškem in celo na Francoskem, tudi v Parizu sem bil.“

Aleš je skerbno poslušal vse starčeve besede in ko je dokončal, nasmehnil se je lahno. Zdelo se mu je takovo življenje, čeravno nevarno, vendarle prijetno. „Kaj vse drugo,“ mislil si je, „svetá se le mnogo vidi, in oče Peter so bili v Parizu, Bog vedi, kje je to tam za morjem,“ ubogi Aleš pa še ni bil nikjer.

Peter je rad pripovedoval Alešu svoje dogodbe iz bojnih časov, ker je vedel, da bo s tem lahko mnogo koristil nevednemu dečku, ako bi kedaj tudi prišel k vojakom. Lepe izglede mu je dajal, kar pa je bilo napačnega, je grajal, ter ga opominjal, da se mora vedno skerbno varovati pregrešnih potov, ker potem bi mu Bog ne dal sreče ter bi mu ne pomagala Njegova vsegamogočna roka v nevarnosti. —

Kar si je Aleš v svojej neizkušenosti, rekel bi, skoraj želel, in česar se je Peter bal, vresničilo se je slednjič. Aleš je zrastel krepek fant. Bil je močen in gibčen, kar pa je bilo še boljše, pridobil si je po lastnej pridnosti mnogo koristnih naukov, oki so bili njegovo edino bogastvo, in od svojega rednika lepih izgledov in opominov, da se je vedel varovati v življenji hudega in storiti dobro in pravo.

Nemirno 1848. leto se je približalo, ko so nastale v Avstriji velike homatije. Lahi so se spuntali in na vzhodu bilo je tudi že vse v ognji: Ogri so žugali vzdigniti se. Vse je moralo k vojakom, kar je bilo mladine. — Tudi Aleša so vzeli ter ga poterdili ravno k topničarstvu, kar si je pred vedno želel. Peter je bil grozno žalosten, solza za solzo mu je kapala po velem licu, ko je prišel zvečer Aleš domú ter povedal, da more drugo jutro že odriniti v Ljubljano in potem dalje na Laško. Čeravno je bil Aleš serčen in ni poznal nikakoršne nevarnosti, storilo se mu je vendar milo, ko je videl da bo treba zapustiti svojega očeta, — kajti, kakor smo že rekli, menil je za gotovo, da je Peter njegov oče, ki ga je vedno tako ljubil.

„Nič ne bodite žalostni,“ tolažil ga je, „ko vojska mine, pridem zopet domú, Bog me bo že varoval nesreče. Ohranil me bo vam v podporo na stare dni. Potem pa ostanem vedno pri vas.“

„Tako je, ljubi moj Aleš,“ djal je starec in solzé so ga še bolj posilile, „le Bogá imej povsod pred očmi, in vse bo šló dobro. Njegova sv. volja je, da moraš biti vojak; vdaj se voljno v svojo osodo, ako prideš zopet zdrav domú, bo veselje še tem veče, ako pa padeš, storil boš slavno smert na bojišču. Posluži se sedaj mojih naukov, ki sem ti jih vedno dajal, in videl bodeš, da bo prav. Nisi nič še skusil, ravno sedaj pa je prišla ura, da pojdeš med svet, kjer bodeš pripuščen sam sebi; treba je paziti v takih okolščinah, kajti človek kmalo zabrede v hudobijo, ktere se potem težko otrese. Previden bodi in pogumen, drugo pa pripusti Bogu, kakor sem tudi jaz storil nekdaj. Molil bom za-te domá k tvojemu angeljčeku varhu, Mamki Božji in sv. Alešu, tvojemu patronu, da te bodo spremljali po vseh potih.“

Obadva sta molčala nekaj časa; obadva se ihtila, nihče ni mogel več spregovoriti besedice.

Slednjič prime starec Aleševo desnico ter pravi: „Ljubi Aleš, še nekaj ti imam povedati, kar sem ti prikrival do sedaj; vedno sem menil, da je še prekmalo, ali sedaj, ko se ločiva in ne veva, če se še kedaj vidiva, moram ti razodeti to skrivnost. Večkrat si me popraševal po materi, in jaz sem ti rekel, da jih boš videl, kedar boš velik, ako boš ubogljiv in rad molil. Vedi toraj, da jaz nisem tvoj pravi oče, temuč le rednik. V gozdu, ondi nad tistim prepadom, kjer si včasih koze pasel, sem te rešil iz rok dveh morilcev, ko si bil komaj leto star. Hudobneža te nista drugače živega pustiti htela, da sem jima moral priseči ju ne izdati eno leto, in ta čas sta gotovo pobegnila v ptuje kraje, zatoraj tudi pozneje nisem hotel o tem nikjer nič omeniti, ker sem dobro vedel, da bi bilo vse prizadevanje zastonj. Po stariših smo dolgo pozvedovali, ali nič se ni dalo najti. Gospod fajmošter so si mnogo prizadjali, in ker ni bilo od nikoder nič čuti, mislili so si, da so te morda nalašč kaki ptuji ljudje pustili v gozdu. Lahko da so stariši še živi, in skoraj za terdo upam, da jih boš kedaj našel, ali povedati ti nisem hotel tega do sedaj, da ne bi ti kalil mladenškega veselja; danes pa se mi zdi za to pripravni čas, da pred odhodom vsaj veš, pri čem si. Morda je kaka nesreča pregnala tvoje stariše iz dežele in upati je, da jih kedaj zopet srečno vidiš. Le v Bogá zaupaj, on vse prav ravna.“

Ta novica je zeló užalostila Aleša kajti vedno je mislil, da je blagi Peter njegov pravi oče, danes pa je izvedel resnico, da še starišev nima ne, ali vsaj ne vedó zanj in ravno tako tudi on ne za-nje. —

Sedaj se mu je zopet vnela nekdanja želja potovati po svetu. Sklenil je poiskati stariše, kedar mine vojska. „Toliko let že morda plakajo mati po svojem zgubljenem sinu,“ mislil si je sam pri sebi, „morda menijo da sem že mertev. Ali pa počivajo že v černej zemlji, ker jih je spravila s svetá žalost in tuga. In oče? morda živé sedaj kje v grozni siromaščini in jaz ne morem biti pri njih, da bi jim pomagal.“ — Takove misli so se sedaj sukale po njegovej glavi, da je celó pozabil današnje bridke osode, da more iti med vojake.

Drugo jutro je segel še enkrat v roke blagemu starcu, zahvalil se mu za vse dobrote, potem pa so ga odgnali proti beli Ljubljani in odondot na Laško.

Stari Peter je sedel še dolgo zunaj na klopici in solznih oči zerl po cesti, koder je odšel Aleš. Polglasno je mermral za njim še zadnji blagoslov. —

III.

Kteri stari vojak se ne spominja radostno onega dne, ko so je bíla mogočna bitva pri Novari? Radecki je bil poveljnik avstrijanskim četam, ki so zmagovito derle vedno dalje in dalje. Iz tisočero gerl se je razlegal veseli krik hrabrih vojakov v raznih jezicih. Vse je bilo navdušeno, vse je hrepenelo, zdaj in zdaj pokončati sovražnika.

Alešu so ravno prav prišle njegove vednosti. V enem letu je postal korporal pri topničarstvu. Že 1848. leta je bil v mnozih bitvah, in 4. avgusta pri Milanu se je skazal pravega junaka, zató pa je tudi dobil zlato svetinjo, ktero mu je poveljnik sam pripel na hrabra persa ter ga pohvalil vpričo celega polka. 23. marec 1849. leta le napočil. Pri Novari so germeli topovi, da se je zemlja tresla.

Baterija, pri kteri je bil vversten Aleš, stala je na majheni višini, najbolj nadlegovana od sovražne straní. Mnogo konj je že pocepalo in tudi možtvo se je vedno bolj kerčilo. Aleš je kmalo sprevidel, da je lega jako neugodna na tej višini, ker niso bili od nobene straní zavarovani in je sovražno streljivo padalo naravnost med nje ter mnogo škode učinilo, med tem ko je bilo laško topničarstvo za nekim prevalom, da naši niso imeli nič kaj dosti vspeha. Aleš dolgo premišljuje, kako bi bilo moč sovražniku od straní do živega priti ter ga prepoditi iz pripravnega kraja. Razodel je svoje misli tudi stotniku. Ta ga pohvali zavoljo njegove previdnosti ter mu velí, naj urno poišče pripravnega mesta, kjer bi bila baterija bolj zavarovana. — Aleš oddirja po bliskovo skozi majhen gozdič in ondi pride v ozko dolino, odkoder jo lehko pregledal sovražnikovo mesto na višini. Že je našel pripravno lego, ali zdajci prižvižga krogla ter podere njegovega konja na tla. Z velikim trudom se splazi Aleš izpod konjske teže ter hoče peš bežati, ali zdajci planejo iz germovja trije Lahi z nasajenimi bajoneti. Aleš izdere sabljo ter se brani kolikor mogoče preobilnemu nasprotniku, slednjič pa se podtakne ob lastne ostroge in pade na tla. Ta trenutek porabijo sovražniki; urno, planejo na-nj, izvijó mu orožje, potem pa ga tirajo v svoje stanišče.

Aleš je bil sedaj vjet. Ta nesreča ga ni toliko pekla, nego skerb za svojo baterijo, ki bo morda zastonj pričakovala njegovega sporočila. — Videl je v kakej nevarnosti se nahaja, da bode morala omagati, ako ne dobí pomoči, ali kaj je bilo začeti? on ni mogel nič storiti, vojaki z nabitimi puškami so ga stražili ter mu odvzeli vse upanje rešiti se.

Proti večeru so odgnali Aleša še z nekterimi drugimi nesrečnimi vjetniki v neko selišče, kjer so jih zaperli v majhino kapelico sredi vasí.

Zunaj je nastala temna noč, nebo se je preoblačilo in pripravljalo k nevihti. Aleševi tovarši, trudni dolzega pota, so kmalo pospali na terdih tleh, on pa je pokleknil pred majhenim oltarčekom, edinim v tej kapelici, ter goreče molil k Bogu in Materi Božji sedem žalosti, ktere podoba je ravno bila v tem oltarji, kar mu je razodevala bleda luč v majheni svetilnici. Stari Peter mu jo večkrat pravil, da ga je mnogokrat čudovito rešila v kervavi bitvi molitev k prečistej Devici.

Aleš je ravno končal molitev, ko nekdo prileze proti njemu in ga ogovorí slovenski.

„Revež,“ pravi Aleš, „ali tudi ti deliš z menoj žalostno osodo?“

„Oh prijatelj,“ odverne ta žalostno, „moja nesreča je še veča, nego tvoja. Desno rokó imam prestreljeno in še toliko časa mi niso pustili, da bi se bil obezal. Žepno ruto sem ovil krog, pa je že vsa kervava. Lepó te prosim, če imaš kako obvezo, daj mi jo, rana me hudó skeli.“

Aleš stopi k steni in ondi najde kamenit kotliček, v kterem je bila voda. Brž izpere svojemu ranjenemu tovaršu roko, potem vzame iz žepa nekaj cunj, razterga jih in položi na rano, potlej pa izvleče srajco iz-za pasa, odterga velik kos, povije rokó ter jo obveže z belo rutico. Ranjenec je koj čutil polajšanje, s solzami v očéh se je zahvaljeval Alešu za to blago delo, kar je, se vé, le dolžnost vsakterega v takovih okolščinah.

„Ljubi moj,“ pravi potem Aleš, „britka osoda naju je tako nenadoma združila in sklenila med nama prijateljstvo, in ravno prijateljska zveza sklenjena v nesreči, pravijo, je najstanovitnejša in zvestejša. Povej mi od kod si domá, kolikor po govoru poznám, sodim, da si Gorenec.“

„Uganil si prijatelj, Gorenec sem in sicer iz Radoliške fare. Stariši so mi že pomerli, in od otročjih let sem služil za pastirja pri sosedu. Letos sem bil tako nesrečen, da so me vzeli v vojake, in perva krogla menda je bila namenjena meni; pa kaj še to, sedaj naju bodo gnali Bog vedi kam, zná biti ne bom nikoli več videl Gorenske straní. Bog pomagaj! tako-le se nam godi.“

„Nič ne obupaj,“ tolaži Aleš svojega prijatelja, ki je sedel na stopnicah pri oltarji ter podpiral glavo z levo rokó, kajti bolečina na desnej roki in dolga pot vzeli ste mu vse moči. „Bog bode že tako storil, da bo prav, Njemu pripustiva vse ravnanje. On že vé kaj dela. Eden druzega bova tolažila v nadlogah in veliko lože bova prenašala terpljenje. Kakor po naključbi sešla sva se dva zapuščenca, ti nimaš starišev, kakor praviš, in jaz tudi ne, vsaj ne poznam jih ne.“

„Ali so ti tudi pomerli, kot meni? revež,“ miluje ga tovarš.

„To samo Bog vé, nikdar jih nisem poznal, ali so še živi in zdravi, tega nisem nikdar zvedel. Neki dobri, pošteni mož odrejal me je v svoji hiši doli za Savo od mojega pervega leta. Vedno osem menil, da je on moj pravi oče, ali zadnje dni, preden sem odšel k vojakom, razodel mi je, da je on le moj rednik, da me je našel v gozdu in potem zastonj popraševal po mojih stariših. — Ves svet bi rad prebrodil, ko bi vedel, da jih še kedaj vidim.“

„To je žalostno,“ odverne tovariš, „ako človek starišev še ne pozná ne. Roditelji so le roditelji, in človek se čuti povsod veliko bolj domačega, ako ima stariše blizo.“

Aleš je nekaj časa molčal in videti je bilo, kako ga peče ta nezgoda, potem pa se oberne k tovarišu ter pravi: „Ne vem še, kako ti je imé, povej mi, da te bom vsaj vedel imenovati za naprej.“

„Polde mi je imé, pišem se pa za Liparja; — in ti?“

„Moje imé je Aleš Germar, ali to imé so mi pridali, ko so me našli, svojega pravega imena ne vem.“

Dolgo sta se pogovarjala ter pripovedovala eden drugemu dogodbe iz svojega življenja in prijetnosti domačega kraja. V bližnjem zvoniku je odbila že zdavnej deset in zunaj je postalo vse mirno, samo straže so koračile pred durmi sem ter tje. Aleš se ozré po druzih vjetnikih, ali ti so že vsi terdno spali na golih tleh. Nekaj časa premišljuje, potem pa reče Poldetu: „Prijatelj jaz sem si nekaj izmislil. Kakor poznam po hoji zunanjih straž, nismo ravno preveč zavarovani, kaj ko bi jo pobegnila na nagloma in dospela zopet nazaj do naše armade, do dne sva lehko tam.“

Polde je zmajal dvomljivo z glavo rekoč: „Veš Aleš, to je skoraj nemogoče, straža naji bo gotovo videla, ali vsaj čula, razun tega pa je tudi polno vojakov todi krog, in ako hočeva do naše armade, moreva skozi sovražni tabor. — Kje pa hočeva tudi uiti, duri so zaklenjene, okna pa visoko, skoraj pod stropom, in če se ne motim, zadelana z mrežami. In potem, ali bi pustila tu-le najine tovariše v nemar, ki delijo enako osodo z nama, ter sama pobegnila; vsi pa ne moremo, ker potem nas imajo koj v pesteh.“

„Vsi že spé in to je ravno prav; ako pobegneva, morava sama. Pogrešali naju ne bodo nič, ko se zbudé, saj še vedó ne, da sva med njimi, kdo porajta na enega ali dva človeka v takovej stiski.“

Polde nekaj časa premišljuje, potem pa pravi žalostno: „Ali ljubi moj Aleš, ako hočeš ubežati, pobegniti moraš sam, jaz si ne vem dosti pomagati s svojo bolno roko, posebno iz te kapelice ne bi mogel nikakor priti.“

„To bo moja skerb“, odverne Aleš, „šel boš že še do jutri, ne? potlej sva pa gotovo rešena. Poiskati moram sedaj kacega pripomočka, da pridem do okna, potem bo pa že šlo.“ — Tiho se splazi za oltar, in kdo popiše njegovo radost! V kotu je stala precej visoka lestva, ki je popolnoma zadostovala njegovej potrebi. Urno spleza do majhene okrogle line, ki je služila mesto okna ter jo poskuša odpreti. Bila je sicer res zadelana z gosto železno mrežo, ali po mnogem trudu jo je Aleš odstranil ter jo dal spodaj stoječemu tovaršu, da ne bi napravila ropota, ko bi jo spustil na tla. Potem se pomakne do pol života skozi lino in opazuje varno, če ne bi bilo kake nevarnosti. Dve straži ste sicer koračili pred vratmi, ali pod okno ni prišla nobena, razun tega ste stali tudi ob zidu dve precej košati drevesi, ki ste še bolj ovirali pozornost čuvajevo.

Aleš bi bil skoraj samega veselja glasno vskliknil, ko je opazil te prednosti. Tudi temna viharna noč je bila jima zeló v prid. Urno stopi nekoliko po lestvi doli, pomigne tovaršu, naj mu sledi, in ker si ta ni mogel dosti pomagati, prime ga za podpazduho ter mu pomaga kvišku.

Prišed v lino potegneta lestvo za seboj, spustita jo počasi zunaj ob zidu na tla, potem pa se splazita tiho, da še skoraj njunega sopenja ni bilo slišati, na tla ter položita lestvo tesno k zidu, da bi je straža tako berž ne zapazila.

Iz ječe sta bila rešena, ali sedaj kam bežati, da ne bi prišla zopet v roke sovražniku? Pokrižala sta se ter priporočila Bogu in Materi božji, potem pa se plazita, kot senici, ob zidu za drevesi proti nekej goščavi, ki se je razprostirala unkraj vasí daleč tje po planjavi do nizkega hribovja, kolikor je moglo spoznati Aleševo bistro oko. Aleš si je pridobil že v mladosti to neprecenljivo moč, da je videl v najtemneji noči in razločil tudi najmanjša drevesa, poslopja itd. v daljavi. To pa je izviralo iz tega, ker je vedno lazil tudi po noči krog po germovji in hosti, ali pa ob Savi, oponašaje sove in druge nočne ptice. — Tudi necoj se ni motil. Kmalo sta prišla v temno hosto, kjer se je vila med germičevjem ozka stezica, poraščena s travo.

Hodila sta že kaki dve uri, ko Aleš zapazi, da njegov tovariš že nekoliko peša. Na majheni višini se vsedeta na deblo posekanega drevesa, ki je menda že dolgo tu ležalo neporabljeno, kajti skorja se mu je že čisto olušila.

„Prijatelj!“ prične Polde, „jaz ne bom mogel dolgo hoditi, tako sem slab, da nič ne morem, vedi, da od preočerajšnem zjutraj še nisem imel nič v ustih. Naj se zgodi božja volja, ako opešam, reši se vsaj ti, mene ni treba čakati, kajti ti še lehko mnogo koristiš v vojski, z menoj pa je že preč. Ako okrevam, prišel bom morda za teboj, če me dobodo, naj pa bo. Iz serca hvaležen pa ti bom zmiraj za tvoj blagi namen in tvojo skerb.“

„Le pogum, Polde,“ spodbuja ga Aleš, „tu te ne pustim po nobenej ceni ne, ali ubeživa, ali pa ostaneva obadva v sovražnikovih rokah. Prigovor pravi: „Bog Kranjca nikdar ne zapusti,“ toraj upajva, da bo tudi nama pomagal, saj nisva ušlá kot hudodelnika iz ječe, temuč, da bi koristila in pomagala svojim rojakom boriti se za pravico.“ — Sedaj izvleče iz mavhe leseno čutaro, ktere mu niso laški vojaki vzeli ter jo ponudi Poldetu, da bi se pokrepčal z močno pijačo. Tudi nekaj kruha je še imel, ki je bil v tem trenutku neprecenljiv dar božji, čeravno že ves suh in terd. Polde je hotel večerjo deliti z Alešem, ali ta mu reče, naj se le sam pokrepčá, ker je potreben, on ima še dovelj moči za dolgo pot.

Tiho sta sedela ondi in Aleš je z veseljem gledal, kako dobro diši borna večerja lačnemu tovaršu, ki je neprenehoma Boga hvalil, za takovo dobroto. Prišle so necoj na mar vse pripovedke, ki jih je nekdaj čul od starega Petra. „Morda se je tudi moj rednik bojeval v tem kraji?“ djal je sam pri sebi, „morda je bil celó tukaj — kjer sem jaz necoj. Oh, kaj si neki misli sedaj — le doma o meni blagi mož! Ko bi vedel, v kakej stiski sem v sovražnikovej deželi, sam brez orožja sredi gozda.“ Tudi zvezd se je domislil, ktere mu je včasih kazal starec ter razodeval njihove lastnosti, posebno poljarska zvezda mu je prišla na mar; necoj bi mu bila zeló koristna, ker ni nič prav vedel kam se ima oberniti, da pride naravnost k svojej armadi, posebno pa se je še zmotil v goščavi, kjer ni drugam videl, kot ravno pred se. Ali temni oblaki so mu zakrivali važno voditeljico, le ene zvezde ni bilo videti, in vse Aleševo zvezdoznanstvo bilo je zastonj.

Ko si je Polde nekoliko odpočil, šla sta zopet dalje vedno po hosti, prav nič ne vedé, mahata li jo proti pravi strani, ali ne. Pospešila sta še bolj korake, ker se je čutil sedaj Polde popolnoma krepkega ter obljubil, da bo do jutra prav lehko hodil. Upala sta vsaj pred dnem priti do kacih cesarskih prednih straž, ki bi ju potem spremile do tabora.

Jelo se je že nekoliko svetiti, pa nebó je bilo še vedno oblačno. Aleš je sodil po lastnej skušnji, da mora biti blizo štirih zjutraj in želel je, da bi se skoraj pokazalo solnce, da bi se vedel potem ravnati kam in kod. Nekdaj je bral v knjigi, ki so mu jo posodili domači gospod fajmošter, o nekaki magnetni igli, ki kaže vedno proti severji in se je lahko po njej ravnati. „Oh ko bi jo sedaj-le imel, kako bi mi koristila,“ mislil si je, ter sklenil perve denarje, ki si jih prihrani, oberniti za to imenitno reč.

Dan je napočil, ali Aleš se ni mogel prav nič zavedati, proti kterej strani gré. Goščava se je potezala dalje in dalje, in kmalo sta prišla naša dva vjetnika na nizko hribovje, kterega rob se je potezal tje v daljavo. Po tem robu sta sklenila potovati dalje, kajti v dolino si nista upala, ker sta se vedno bala priti sovražnikom v pest. Tudi je Aleš nekoliko sklepal, da bode to pogorje berž ko ne tisto, kjer je stala poprejšni dan njegova baterija. Stopala sta urno dalje po germovji, kolikor je dopuščala neugodna pot, ter vedno vlekla na ušesa, če ne bi slišala od kod streljanja; pa vse zastonj. Aleš je že jel dvomiti, da bi hodila po pravi poti in večkrat je rekel svojemu tovaršu, da bi bilo najbolje, ako bi se vernila, ta pa je silil le dalje rekoč : „Med ljudi ne smeva, jesti nimava kaj, ako ne prideva do avstrijanske armade, sva zgubljena.“

Vreme, ki je bilo celo noč neugodno, se je sedaj še bolj popačilo; jelo je deževati in z gostimi oblaki prepreženo nebó je obetalo, da se ne bo tako berž zvedrilo. To je napravilo še veče težave našima begunoma, ne le, da sta bila premočena do kože, ampak tudi pot je bila vsa polzka, da sta le z veliko težavo rila dalje.

Noč se je zopet jela približevati, deževalo pa je še neprenehoma, kot bi se bili vsi studenci na nebu odperli. Lakota je obadva hudo terla in le up po rešitvi je jima dajal moči, da nista omagala na poti.

„Polde!“ spravi Aleš, ko prideta do neke globeli, podobnej kotlu, „noč je že, ne vem, če bova mogla dalje v temi po takovej slabi poti. Tukaj-le je pripraven. kraj. Zakuriva si ogenj, da naju ne bo zeblo, in ko dež pojenja ter se nebó nekoliko zjasni, pomahava jo zopet dalje. Ako pa do jutri opoldne ne prideva do našega tabora, morava se verniti, kajti meni se čudno zdí, da bi bila tako daleč naša vojska.“

Polde je bil popolnoma zadovoljen s to tovarševo pogodbo, ker mraz mu je pretresal že vse ude in njegova rana jela ga je vedno bolj skeleti. — Pod robato skalo, kjer je delalo gosto germovje nekoliko zavetja pred dežjem, izvolita si ležišče. Aleš nalomi nekaj suhega berstja in po dolgem prizadevanji se mu je sponeslo, da je vpihal ogenj, ki je dajal blago gorkoto uterjenim udom.

Aleš je dobro sprevidil, kako tare njegovega tovarša lakota in tudi sam je čutil vedno bolje to nadlogo. Ali kako si pomagati? Nikjer v obližji nobenega človeškega stanovanja, samo gozdna drevesa, ki ne rodé užitnih sadov. Ko bi bila imela orožje pri sebi, ubila bi bila med potjo kako divjo žival, pa sovražniki so jima vse odvzeli, samo majhen žepni nož imel je Aleš pri sebi. Tiho sta sedela na mokrih tleh in stermela v eno mer v plapajoči ogenj. Nobeden si ni upal razodeti drugemu svoje britke težave, kot bi se bala drug drugemu s tem odvzeti pogum.

To tihoto kmalo predramijo terdi koraki in — „hvaljen bodi Jezus Kristus!“ začuje se moški doneči glas v obližji.

Aleš in Polde planeta obadva h kratu kviško, začudena gledata krog sebe, od kod bi prišel ta nenadni človeški glas.

Sedaj se približa iz goščave mož sredne starosti v meniški kuti ter obstane nekoliko korakov pred našima begunoma. Ognjen žar mu je obseval resni obraz, čegar čelo je bilo nabrano v gube; njegove ponosne, pa vendar nekako ljubezen oznanujoče očí so bile vperte na naša dva popotnika, kot bi hotele na mah pregledati vso njuno notranjost. Krog ledij segal mu je bel prevoz, na kterem je visel paternošter s križicem. To je vdihnilo beguncoma novi pogum, zraven pa tudi sveto spoštljivost do tega moža.

Kdo sta in kam sta namenjena prijatelja?“ praša ju prijazno, ko sta še vedno stermela va-nj, nevedé prav, bi li verjela lastnim očem, ali ne, da ju obišče tukaj še kaka človeška duša in v takovem vremenu.

Aleš se je ta čas, odkar je bil na Laškem, že precej privadil tega jezika, zatoraj nemudoma odgovorí: „Nesrečna beguna sva, avstrijanska vojaka, doma iz Slovenskega blizo Ljubljane. Ušla sva iz vjetja in sedaj hodiva že dva dni po tem hribovji, pa nikakor ne moreva priti do naših čet. Tudi je nama kraj popolnoma neznan, toraj ne veva, hodiva li pravo pot, ali ne?“

„O, siromaka, kam sta vi dva zašlá!“ odverne menih, „vi dva sta se obernila ravno v nasprotno stran; kje je avstrijanska, meja že za vama, še nekaj milj in pri morji bosta.“

„Pri morji!“ začudi se Aleš, — „da, da, lahko je mogoče, saj že hodiva dva dni po dnevi in po noči. Meni se je vedno zdelo, da ne greva prav, pa gotovo vendar nisem vedel. Kaj nama je sedaj začeti?“

„Počakajte do jutri,“ pravi menih ter sede k ognju, dabi si posušil nekoliko premočeno obleko, „jutri vaju jaz spremim do kacega morskega mesta, kjer se morda dobi kaka barka, na kterej se potem lahko verneta zopet domú. Po suhem vama je nemogoče, ne mogla bi se vedno ogibati ljudí.“

„Ali, častiti gospod,“ pravi Aleš, „po morji nama je še veliko bolj nemogoče, nego po suhem. Spoznali bi naju koj, da nisva Laha, razum tega pa tudi nimava denarja, da bi plačala voznino.“

„Le v Bogá imejta zaupanje, on nikdar ne zapusti revežev; kar se tiče vajinega zavetja, pomagal vama bodem jaz, kolikor bo mogoče, čeravno sem sam tudi revež, izgnanec.“

„Vi, častitljivi oče, pregnanec? To je neslišano!“ vsklikne Aleš pri teh besedah.

„Da pregnanec.“

„Pa vendar zakaj?“

„Zavoljo resnice.“

„To je hudó. — Ali vendar česa so vas obdolžili? Kaj niste imeli nobenega prijatelja, da bi vas bil zagovarjal in vašo nedolžnost dokazal? Ne zamerite, da se prederznem izpraševati vas o rečeh, ki mi niso mar; v nesreči se človek nekako bolj vdomači z onimi, ki so v enakih okoliščinah.“

„O prijatelji, prijatelji!“ pravi menih in nekov pomenljiv smeh se mu je zibal krog ustenj, „svet vé tolikanj pripovedovati o prijateljih, a vendar jih je tako malo, ki zaslužijo to imé. Dokler človeku sije sreča, prijazen mu je ves svet, vse bi ga nosilo na rokah, kedar pa ta zbeži, zginejo tudi prijatelji, enako senci, ki se na tihoma umakne mogočnemu solncu ter pripustí pisane cvetke pekočim žarkom, da slednjič popolnoma ovené. Davni rimljanski pesnik je pel:

„Dokler bodeš srečen, imel bodeš dokaj prijatlov,

„Kedar napoči pa čas britki ostal bodeš sam.“

Le nesreča učí spoznavati prijatelje, kakor ogenj zlató. — Imel sem prijatelje, prijatelje v samostanu, ki smo se ljubili med seboj, ali ti mi niso mogli nič pomagati, sicer bi jih doletela enaka osoda z menoj vred. Svetni ljudje pa, oh! ti večidel zaničujejo naš stan in največe veselje imajo, ako nas gerdijo po raznih časnikih in knjigah.“ — Pri teh besedah je omolknil oče Alfonzo — tako hočemo imenovati meniha. — Čez nekaj časa pa je zopet začel: „Ker nas je osoda necoj tako čudovito združila, tri pregnance, hočem vama povedati vzrok svojega pregnanstva. — Pred nekimi leti sem bil nekaj časa v Ljubljani v samostanu — “

„Oh, v Ljubljani ste bili!“ seže mu Aleš v besedo, ki se ni mogel zderžati veselega vzklika pri menihovem omenu o ljubljanskem mestu. —

„Da v Ljubljani, v vašej deželi, kakor ste mi prej pravili, in še sedaj me prešine radost, kedar se spomnim onih časov. Ne le, da je dežela krasna, polna naravnih čudežev, temuč tudi ljudje so ondi blagi, pobožni, kolikor sem se prepričal. — Pozneje pa sem moral zapustiti prijazni ljubljanski samostan, ker sem bil, poklican nazaj v svojo deželo Sardinsko, kjer sem živel v blagi zadovoljnosti in edinosti med svojimi sobrati v tihej celici. Ko se je potem vnela vojska med Sardinijo in Avstrijo, iskali so nekteri sovražniki duhovščine povsod prilike, obdolžiti nas kakih pregreškov, najbolj pa so prežali na samostane, ker ti so jim vedno tern v peti. Ker smo prijazno sprejeli nektere avstrijanske poveljnike v svoj samostan, — kar je dolžnost vsacega kristijana — obdolžili so nas skrivne zveze s sovražniki. Posebno mene, ki sem živel delj časa v Avstriji, dolžili so izdajstva, podpihovanja ljudstva itd. Zastonj sem opravičeval sebe in svoje sobrate, izgnali so nas iz samostana, onim je bilo dovoljeno ostati v deželi ter iskati prilbežališča v kakem drugem samostanu, meni pa je bilo zaukazano zapustiti deželo v treh dneh. Nikomur ni vest nič hudega očitala, bili smo si popolnoma svesti svoje nedolžnosti, zatoraj nas tudi ta britka osoda ni tolikanj oplašila. Vdali smo se v voljo božjo, poslovili se s solzami v očeh ter razšli na razne kraje. — Danes od rana hodim že neprenehoma in necoj sem mislil priti do kacega pastirskega stanišča v teh hribih, ali v temi sem zgrešil pravo pot ter dolgo šaril po hosti; slednjič zagledam nekako svitlobo izmed drevja in sreča je nanesla, da sem prišel ravno k vama.“

Alešu so menihove besede globoko v serce segale, nikdar ne bi si bil mislil, da morejo ljudje tako hudobni biti in preganjati po nedolžnem takove svete možé. Če mu je že prej vdihnil duhovnikov častitljivi obraz in resno pa vendar ljubeznjivo obnašanje mnogo spoštovanja do njega, zgodilo se je to sedaj še tem bolj, ko je videl, kako voljno prenaša božji služabnik vse te nezgode.

„Kam pa je sedaj namenjeno vaše potovanje?“ praša Aleš. „Idite zopet v Ljubljano, ondi vas ne bodo preganjali, gotovo ne.“

Oče Alfonzo se je nasmehnil tem priprostim mislim avstrijanskega vojaka ter djal: „Namenil sem se v Rim, v središče katoličanstva; v obližji svetega očeta bom preživel svoje dni. Ne bodem zapustil Laške, svoje mile dežele, čeravno mi je nehvaležna, ljubim jo za Bogom najbolj, kar je dolžnost vsacega poštenega človeka.“

„V Rim? — oh to mora biti krasno mesto, tolikanj lepega sem že slišal in bral o njem, ali jaz vém, da ne bom nikdar tako srečen videti ga.“

„Kdo vé?“ pravi menih, „moje misli so ravno te, da potujete z menoj, kajti od ondot vam bo najlože priti zopet domú.“

Pri teh besedah je Aleš popolnoma pozabil svoje britke usode in samega veselja je poljubil častitemu očetu rokó. — Rim, to slavno mesto, imel je sedaj videti. Nikdar ne bi si bil tega mislil. Oče Alfonzo mu je pripovedoval razne znamenitosti tega kraja in Aleš si je že v duhu naslikal velíke cerkve z visocimi zvoniki, dolge verste visocih hiš, kakoršne je že videl po nekterih mestih v Italiji in druzega več.

Med temi pogovori je dež pojenjal, nebó se je jelo jasniti in zvezda za zvezdo se je prikazala na nebu; nastala je ona krasna noč, kakoršne so sploh navadne v gorkej Italiji. Oče Alfonzo je opomnil, da bi bilo sedaj dobro odriniti dalje, da bi prej prišli čez mejo, ali Aleš se je spomnil svojega tovarša Poldeta, ki je bil nekoliko zadremal pri ognji ne razumevši njunega pogovora, ter se ravno sedaj prebudil. Na bledem obrazu bilo je znati, kako slaboten je in Aleš je zeló dvomil, da bi mogel dalje potovati, ako se ne okrepča z jedilom.

„Častiti oče,“ djal je, „moj tovarš je grozno slab, od včerajšnjega večera ni imel ničesar v ustih, razun tega je pa tudi hudo ranjen na roki. Bojim se, da ne bi obležal.“

„Ranjen je? pa mi niste prej nič povedali,“ pravi menih ter stopi bliže. Polde odvije obvezo, in rana, ki jo je naredila krogla, bila je še nekoliko zatekla, ker vedna mokrota je napravila prisad. Alfonzo ogleda rano, vzame nekovo mazilo iz majhene škatlice, ki jo je imel pri sebi, ter namaže roko, potem pa zopet obveže. „To bo roko varovalo mokrote,“ pravi, „splehnilo bo oteklino in urno zacelilo rano. Mnogim je že pomagalo.“

Ko je dokončal svoje delo, odprè popotno torbo, vzame iz nje kos sira in steklenico vina ter ponudi polovico Poldetu, polovico pa Alešu. „To-le,“ pravi „razdelim vama, kar imam, vzemita blagovoljno in okrepčajte se, kajti pot je še dolga.“

Aleš si ni upal koj vzeti ponujene hrane, prosil je meniha, naj le da polovico Poldetu, polovico naj obderži za-se, ker on se čuti še dovelj terdnega poterpeti do jutri. Ali duhoven je vedel Aleševe blage misli in spoznal je njegovo pošteno serce, zatorej ga je silil, naj le vzame, ker sam za-se ima še košček kruha, kar je popolnoma dovelj za-nj.

Počitek in krepčavno vino sta dala zopet novih moči Poldetu. Neutegoma so se napotili dalje, in kmalo potem so prišli iz goščave na kolovozno pot, ki se je vila polagoma navzdol.

Med potoma je ponovil Aleš Poldetu vse Alfonzove besede, ker ta ni razumel laščine, ter mu povedal, da pojdeta sedaj v Rim ž njim. Kdo je imel veče veselje, nego Polde, upal je morda zopet kmalo in srečno priti domú, ali vsaj k domačej vojski.

Ravno se je nekoliko storil dan in začele se zvezde zaporedoma vgašati, ko pridejo naši popotniki iz gozda na goli, s travo obraščeni hribec. Pred njimi se je razprostiralo široko morje, človeških stanovališč pa ni bilo videti nikjer v obližji. Alfonzo se ozira nekaj časa na vse strani, kakor ne bi prav vedel, v kterem kraji bi sedaj bili. „Nisem mislil, da smo že tako blizo morja,“ pravi potem, „najbolje bo sedaj, da potujemo ob bregovji, dokler ne pridemo do kake poti; berž ko ne smo že čez mejo.“

Stermo je ogledoval Aleš morsko širjavo. Sicer je že videl morje na svojem potovanji skozi Terst in Benetke, ali tukaj se mu je zdelo čisto drugačno. Ondi je bilo polno ladij, majhenih in velicih in na obrežji je mergolelo vse polno ljudi, tukaj pa je bilo kakor mertvo. Nobenega čolniča ni bilo videti nikjer, na bregu je rastla visoka trava in na zahodu so se dvigale visoke skale navpik, sem ter tje obraščene z germičevjem.

Kmalo so prišli v majheno dolinico k morji, kjer je rastlo nekoliko kostanjevih dreves. Posedejo v mehko travo, kjer so razvijale pisane pomladanske cvetice svojo krasno obleko in razširjale prijeten duh. Solnce je priplavalo na vzhodu in se prikazalo iz za gor čarobno obsevaje v raznih barvah majhine valčke na morji, ki so se podili sem ter tje in prijetno šumljali; tu pa tam se je vzdignila kaka morska ptica iz svojega gnjezdišča visoko pod oblake in mirno plavala sem ter tje nad morjem. Sicer pa je bilo vse tiho, še veter ni majal drevesnih listov, na kterih so visele rosne kaplje lesketaje se v solncu, kot dragoceni biserji.

Popotniki opravijo jutranjo molitev zahvalivši se Bogu, da jih je obvaroval mnozih nevarnosti na poti, potem pa pravi Aleš: „Stopil bom nekoliko ob kraji, morda nalovim kaj rib, da si jih spečemo za kosilo, človeških stanovališč ni tukaj, da bi se kje oglasili.“

Alfonzo je poterdil Alešev sklep in ta se nemudoma spusti k morji. Že je nalovil nekaj rib ter jih zmetal na breg, ktere je potem odnesel Polde h kostanjem, ondi zakuril ogenj ter jih jel peči. Alešu se je zdelo morje precaj mlačno, hotel se je nekoliko kopati in zopet poskusiti svojo nekdanjo umetnost pri plavanji. Plaval je proti zahodu, kjer so molele sive skale na kviško, in kmalo izginil tovaršema spred očí. Čem delj je plaval, tem bolj ga je mikalo, posebno ker je spoznal, da se v morji veliko lože plava, nego v rekah. Sklenil je toraj prav daleč plavati. Komaj pa pride za omenjene skale, kar se odprè pred njim majhen zaliv, krog in krog obdan s pečovjem in obraščen z germovjem, da ga iz daljave ni bilo lehko opaziti. Aleš zavije v to zatišje in sede na robato skalo, ki je šterlela nekoliko iz vodé. Pa kako se začudi, ko zagleda precaj daleč tam v kotu veliko barko in zraven nekoliko manjših čolničev. Strah in veselje sta ga h kratu obšla. „Ako je to sardinska ladija,“ mislil si je, „prišel bom zopet sovražnikom v roke, ako pa je kaka kupčijska, popeljemo se lehko ž njo, morda pojde proti Benetkam ali Terstu.“ Nehoté obsedi nekaj časa ondi, strah in upanje sta ga tako prešinila, da mu je jelo serce glasno utripati. — Sedaj priveslá ob kraji sem majhen čolnič, v kterem je sedelo kacih šest mož. Bili so čudno opravljeni z rudečimi kapami na glavi in vsi poraščeni. Aleš jih ni prej zapazil, ker je bila njegova pozornost le na veliko ladijo obernjena, da so se približali že skoraj za streljaj proti njemu. — Večkrat je čital o morskih roparjih, ki jemljejo ljudi seboj in jih potem prodajajo v sužnost. Ti so se mu zdeli popolnoma podobni in sapa mu je skorej zastala pri takovih mislih.

Zapazili ga še niso bili, toliko se mu je zdelo, ker se je pomaknil nekoliko za skalo, a vendar je zapazil, da so jeli urneje obračati vesla in čoln je derčal po bliskovo po vodi vedno ob kraji. Aleš si je globoko oddehnil, ko so zderčali memo njega in sklenil je berž, berž plavati zopet nazaj, ko se nekoliko oddalijo. Zbog samega veselja se je splazil zopet više na skalo, da bi videl, ali so že kaj daleč, ali kdo popiše njegov strah? Možaki so čoln zasukali in ravno navprek vesljali, naravnost proti skali, kjer je čepel Aleš. Sedaj je bil zadnji čas. Urno plane v vodo in plava pod vodo, dokler je mogel sapo zderževati. Bo se zopet pokaže kviško, in se ozrè krog, zapazi čoln precej daleč za seboj. Zdelo se mu je, da so brodniki zmedeni, da ne vejo kam bi se obernili, kajti čoln plaval je v eno mer sem ter tje pri oni skali. Zdajci pa zavernejo čoln, šest veslov je krepko rezalo morsko plan, in kot ptica v zraku je švignil čolnič po poveršini, da se je kar voda penila, — in sicer naravnost za njim. Aleš je sprevidel, da jim ne odide, bil je še daleč od svojih tovaršev, k bregu pa ni mogel plavati, ker je bil ravno pri skalah. Napenjal je vse močí in se večkrat skril pod vodo, da bi jim zmešal sled, ali strah ga je prevzel, da ni mogel več dolgo zderževati sape, čoln pa je bil vedno bliže. Še enkrat je poskusil svojo moč in skusil priti do brega, kjer so ravno nehale skale, ali v tem trenutku zagleda zraven sebe v vodi dve glavi, gerdi, kot same pošasti. Aleš zavpije na pomoč, ker ni bil več daleč od svojih, ali v tem hipu čuti se na nogah in rokah oklenjenega; dva možaka sta ga deržala kot v kleščah. Aleš se je boril na vse človeške moči ter skušal sebe in ona dva potopiti, kajti grozovite muke, ki jih terpé včasih sužnji, stopilo so mu živo pred očí. Pa bilo je vse zastonj. Čoln se je približal, potegnili so Aleša va-nj ter mu zvezali roke in noge, potem pa so zopet vesljali proti zalivu.

IV.

Aleš je ležal v čolnu zvezan, da se ni mogel nikamor ganiti. Možaki so urno vesljali in le zdaj pa zdaj so ga ogledovali radovedno z nekakim dopadajem, gotovo veselé se takovega ropa; spregovoril pa nobeden ni nič.

Aleš je bil že v kervaih bitvah, krogle so mu švligale krog ušes, ali on še porajtal ni na to, danes pa mu je upadlo sercé in ves nekdanji pogum in zavednost sta izginila.

Ko pridejo v zaliv, spravijo ga v barko, razvežejo mu nogé in roke ter ga ženó v spodnji del, kjer je bila poveljnikova kajita. (Kajite se imenujejo sobe na ladijah.)

Velik možak, zagorelega lica, dolzih las in ves poraščen je sedel pri mizi in prebiral nekova pisma, še ozerl se ni na pervi mah, ko pripeljeta dva mornarja Aleša noter. Sedaj stopi eden izmed njih bliže ter mu pové nekaj besedí Alešu nerazumljivih. Poveljnik odloží popisane pole, oberne se na pol proti durim, kjer je stal Aleš, ter pokima z glavo nazočima, kot bi ju hotel pohvaliti, da sta tako dobro izveršila svoj posel.

Aleša je oblival sicer merzel pot, ali sklenil je prikrivati kolikor je mogoče svojo bojaznost.

Poveljnik ga meri nekaj časa od nog do glave, potem ga praša v laščini z nekovim glasom, ki je navaden pri ljudeh, ki so vajeni le zapovedovati in se jim mora njihova volja neutegoma izpolniti: — „Kdo si in od kod prideš?“

„Avstrijanski vojak,“ odverne Aleš kratko.

„Avstrijanski vojak? — Kako pa prideš tu sem?“

„Po naključbi.“

„Hm — veš li v čegavih rokah se sedaj nahajaš?“ pravi dalje poveljnik nekako posmehljivo.

„Ne — ni me še došla ta čast, da bi bil izvedel imé svojega novega gospodarja. Le toliko vém, da so vaši hlapci precaj sirovi in nečloveški, kolikor sem spoznal iz njihovega obnašanja.“

„Ali si kedaj že kaj slišal o Korzarjih?“

„Nič.“

„O morskih roparjih pa?“

„Da, o teh sem že mnogo slišal, in če se ne motim, imam ravno sedaj enega pred seboj. — Ali najprej bi rad zvedel, po kakej pravici smete uloviti človeka, ki prihaja iz dežele, ki vam ni nikdar storil nič žalega?“

„Vse bodeš zvedel,“ pravi poveljnik merzlo, „sedaj samo toliko vedi, da si suženj na ladiji znamenitega morskega roparja Abdale.“

„Čudno imé,“ mermral je Aleš, „takovega svetnika še nisem našel v nobeni pratiki.“

„Kaj praviš?“ zarenči nad njim poveljnik.

„Da se mi krivica godí, da sem prišel v sužnost, še sam ne vém zakaj.“

„Če ti je prostost tako draga, lehko se odkupiš, ako nam preskerbiš ob mesecu štirideset tisoč cekinov.“

„Štirideset tisoč cekinov!“ ponavlja Aleš glasno se smejaje, „ko bi jaz toliko denarja imel, vas še ne pogledam ne; toliko vsa ta vaša barka z vami vred ni vredna. Po takoj pogodbi se že ne zmeniva.“

„Nič drugače, kot s to pogodbo,“ pravi Abdala malomarno. „Ali nimaš blizo prijateljev, ki bi te rešili in odšteli ta delež za te?“

„Imam prijatelja dva, čakata me na obrežji in sta gotovo v velikih skerbeh zastran mene.“

„Na obrežji?“ seže mu Abdala hlastno v besedo in pri tej priči pomigne enemu svojih služabnikov, ki sta prignala Aleša. Ta pa, kakor bi že na obrazu bral vse gospodarjeve misli, urno odide po stopnicah verh ladije.

Pri tej priči obide Aleša groza, rad bi bil uničil zadnje besede, ali bilo je že prepozno, skoraj gotovo je derčala v tem trenutku ravno tista ladija po njegova tovarša na obrežje, v kterej se je prej on pripeljal tu sem. Le nekaj ga je tolažilo, da bosta morda ubežala, ako zagledata morske roparje, in se rešila.

„Koliko jezikov govoriš?“ nadaljuje poveljnik po kratkem molčanji.

„Nekoliko laški, nemški, moj materni jezik pa je slovenski.“

„To je malo,“ mermral je poveljnik ter si gladil černo, kuštravo brado. „Ali tvoj obraz mi razodeva, da si bistre glave; menim, da bi se kmalo navadil tudi arabskega jezika.“

Aleš ga nepremekljivo gleda ter molčí.

„Potem mi zadeneš o kupčiji koj sto pijastrov (pijaster — turiški denar, ki velja naših 8.9 kr.) več pri poglavarji v Maroki (Maroko je deržava v severo-zahodnej Afriki.). Ko ne bi mi bila tvoja postava in tvoje odkritoserčno vedenje tako všeč, prodal bi te pervemu gospodarji, ki bi ga srečal, za majhen denar, ker pa se mi zdiš prebrisan človek, ostal boš na mojej barki kaka dva meseca ter se neprenehoma učil arabščine. Tudi se ti ne bo sila godila pri meni, kajti jaz vém čislati ljudi, ki so meni všeč, in če boš priden in te potem drago prodam, priporočil te bodem še posebej maroškemu poglavarju, da ti bo nekoliko bolj prizanašal, nego drugim sužnim. Sedaj je dovelj za danes, jutri boš koj pričel svoj uk; moj stari mornar Kašet te bo učil.“

Poglavar je mahnil z roko in služabnik je odpeljal Aleša v najspodnejši del ladije, ondi mu pokazal majhno beznico, potem pa zaklenil ter odšel.

Aleš so vsede na stari zaboj, v kterem so berž ko ne hranili nekdaj roparji ugrabljene zaklade, sedaj pa so ga odstranili, kot nepotrebno reč, ker je bil že polomljen. Razne misli so se križale v njegovej glavi, vse te dogodbe so se mu zdele kot v sanjah. „Lepo tolažilo,“ misli si, „dva mesca se bom moral ubijati s ptujim jezikom, da me bo potem černobradi ropar draže prodal, in s tem, meni, da mi skaže še veliko dobroto.“ Sobica njegova je bila še precaj čedna, kolikor se more zahtevati v takih okoliščinah. Oken sicer ni imela, ker je bila v spodnjem delu ladje, ali bleda luč v leščerbi je razsvitljevala majhen prostor. Pri steni je bila napravljena klop, na drugi strani pa viseča postelj, kakoršne imajo na ladijah. — Aleš opravi večerno molitev, moli potem še angeljsko češčenje, kakor ga je nekdaj učil stari Peter, in v molitvi je našel tolažbo. Zopet se je vernil v njegovo sercé oni pogum, ki ga je navdajal nekdaj. Djal je sam pri sebi: „Ako sem v božjem varstvu, kaj mi morejo potem ljudje. Bog že vé, kaj namerja z menoj.“ — Hudo si je očital prejšnjo maloupnost, ko se je hotel potopiti s svojima sovražnikoma vred, sklenil je za naprej vedno možato prenašati vse težave, kakor se spodobi pravemu junaku. Le to ga je vznemirjalo ter mu napravljalo mnogo skerbí, ker je tako nepremišljeno izdal svoja tovarša v naglici. Vlegel se je na postelj in pazno poslušal na vsak gibljej na ladji. Zdaj pa zdaj menil je zaslišati Poldetov ali pa Alfonzov glas, pa nič ni bilo. Nad seboj je čul terde korake prihajajočih in odhajočih ljudí, kar mu je naznanjevalo, da mora ravno nad njim biti poveljnikovo stanovanje. — Čez dobre pol ure se odpró duri, v sobo stopi molčé oni sluga, ki ga je prej pripeljal tu sem, postavi na mizico nekaj jedil, steklenico vina in dolgo turško pipo (čibuk), potem pa zopet zaklene duri in odide meni nič tebi nič, še ozre se ne na Aleša.

Aleš se je popolnoma upokojil videvši, da niso dobili njegovih tovaršev — sicer bi gotovo bil kaj opazil. — Dobro mu je dišala večerja, ker lakota ga je že hudo terla, in tudi iz čibuka je poskusil pušiti, kar pa se mu je tako nekako narobe zdelo, da se je jel sam sebi smejati. — Vse domišljije iz otročjih let, ko je prebiral razne knjige o ptujih krajih in ljudstvih, so se sedaj vresničile. Bil je na veliki ladiji, na morji, kjer se dvigajo valovi, celó med morskimi roparji; vse, vse, kakor si je včasih želel v priprostih otroških mislih, ko je vesljal v majhnem čolniču domá po Savi. Sedaj se vé da je bilo vse drugače, ali takovi prijetni spomini zlajšujejo tudi v težavah nekoliko britkosti, da človek pozabi za trenutek sedajnosti ter se zatopí v preteklost.

V začetku je sicer sklenil, da se ne bo učil po nobenej ceni ne arabskega jezika, ali ko je to reč bolj natanko preudaril, zavergel je svoje misli. „Vjetnik sem na vsak način, če me ne kupi ta, me bo pa kdo drugi. Ako bom zmožen jezika in se prikupim poglavarju, dovoli mi morda kaj več prostosti, in potem mi bo morda mogoče ubegniti. Česar se človek naučí, je dobro, tedaj tudi to ne bo škodovalo.“

Zeló utrujen je Aleš kmalo sladko zaspal v svojej viseči, pa čedno opravljeni postelji. Videlo se je koj, da ga roparski poglavar nekoliko bolj čisla. Po noči je sanjal prijetne sanje. Zdelo se mu je, da hodi domá ob Savi. Stari Peter je sedel na klopici s pipico v ustih, kakor navadno, ter se mu prijazno smehljal. Kmalo pa se je spremenila domača koča v krasno palačo, krog ktere se je raztezal velik vert, nasajen z raznim sadnim drevjem in pisanimi cvetkami. V hladnej senci sta sedela oče in mati v prazničnej obleki ter ga prijazno pozdravljala, po vertu sem pa sta se približala Polde in oče Alfonzo ter mu segala v roke. Aleš je veselja vskliknil in v tem trenutku se prebudí. Žal mu je bilo, da se mu ni še delj sanjalo in dolgo je preudarjal, kaj neki pomeni vse to. Svojih starišev ni nikdar poznal, a vendar mu je dajal Peter upanje, da morda še živé. „Morda ravno te sanje kaj dobrega pomenijo,“ misli si, „nikdar se mi ni še sanjalo o stariših, kot necoj, in tako prijetno. O Bog! ko bi bil res kedaj tako srečen, da bi jih zopet našel, pol sveta bi rad prehodil.“

Ker v Aleševo stanico od nobenega kraja ni prišla svetloba, vedel ni prav nič, je-li že dan zunaj ali ne, vendar se mu je zdelo, da mora že precej pozno biti, ker je dolgo spal. Tudi je čutil nad seboj korake posameznega človeka, ki je bil po njegovem mnenji najberž poveljnik. — Ker ni mogel več zaspati, oblekel se je zopet, napravil luč ter jel preiskovati vse kote majhene stanice, da bi si kratil nekoliko čas. Ko prizdigne stari zaboj, na kterem je sedel prejšnji večer, zagleda spodej majheno knjižico vezano v usnje s svitlim križicem okovano. Berž jo odpre in kako ostermí, ko vidi, da so molitvene bukve, pisane v slovenskem jeziku. Na zadnej strani je bilo zapisano ime: T. Senčar. — Aleš je premišljeval na vse kraje, od kod bi bila prišla ta knjiga v tolovajsko ladijo. „Najberž,“ mislil si je, „bil je že tu kak vjetnik iz Slovenskega, in da bi mu roparji knjige ne vzeli skril jo je pod ta zaboj, potem pa so ga berž ko ne neutegoma prodali, da ni imel časa vzeti molitvenih bukev seboj, zatoraj so ostale tukaj.“ — Aleš tedaj ni bil pervi vjetnik morskih tolovajev, neizrečeno rad bi bil poznal človeka, kterega je že pred njim zadela nemila osoda pasti tem hudodelnikom v roke. Neizrekljivo veselje imel je nad knjigo, saj druge tolažbe ni imel; skerbno jo je spravil v najspodnejši žep, ker se je bal, da bi mu jo nemara tolovaji vzeli, ko bi jo zapazili pri njem, posebno zarad zlatega križeca, ki je bil umetno delo.

Med tem časom nastane na ladiji nekak ropot, kot bi jarbole škripale in voda pljuskala ob stene. Aleš je spoznal, da se ladija premiče in radoveden je bil, kam jo bodo neki zavili roparji. Kmalo potem se čujejo po stopnicah doli koraki, duri se odpró in v sobo pride majhen, starikov možiček svitlih oči in gerbastega obraza. Rujavo lice je kazalo da ga je že dobro opeklo južno solnce in da je že marsikako nevihto preživel na morji. Postavil je na mizo steklenico vina in kos kruha, Alešev zajuterk, potem pa stal nekaj časa nepremakljivo nekako radovedno ogledovaje svojega tovarša, kot bi pričakoval kacega vprašanja.

„Bo-li to moja vsakdanja hrana?“ praša Aleš s krepkim glasom, da bi napeljal govorico.

„Da, — na našej ladiji je že odmenjeno za vsacega posebej vino in jedilo, razun tega dobí še vsakteri opoldne kos mesá in dateljev. Se vé da to veljá le nam mornarjem, sužni morajo zadovoljni biti z vodo in suhim kruhom, tebi pa je poglavar nekako nenavadno dober, zatoraj ti je odločil enako hrano z nami.“

„Že dobro. — In ti si prišel, kakor se mi zdi .....“

„Učit te arabskega jezika, kakor mi je zapovedal poglavar,“ seže mu starec v besedo.

„A, dobro došli, moj prihodnji učitelj!“ pravi Aleš šaljivo, ki se ni mogel zderžati smeha, videvši pritlikavega mornarja s plošato glavo, kot svojega prihodnjega učitelja. „Ker bom zanaprej vaš učenec, toraj se ne spodobi, da bi vas tikal, kot prej.“

Mornar ga je nekako začudeno gledal pri teh besedah, kot ne bi razumel, kaj hoče s tem reči.

„Ti si gotovo vajen meščanskega življenja,“ pravi potem, „ali vedi, da pri nas to ni v navadi, eden drugemu pravimo ti, naj je poveljnik, ali kdor hoče.“

„Kakor ti je bolj všeč, pa ostaniva eden proti drugemu ti, če ni nikakoršne razžalbe pri tej reči. — Tvoje imé je Rašet, ali ne? Če sem prav slišal včeraj.“

Starec pokima ter sede na klopico in tudi Alešu dá znamenje z roko, naj sede. Potem jame valjati gručo tobaka (Mornarji vedno žvečijo tobak, ker pravijo, da jih to varuje znane morske bolezni, razun tega pa tudi kroti hudo žejo.) po ustih z ene strani v drugo, slednjič pa se oberne proti durim, in zažene vse te prežvečene ostanke v kot, nažge si čibuk in učenje se je pričelo.

Ta poduk je bil kaj priprost. Rašet je povedal najprej kratek stavek laški, potem pa arabski in Aleš ga je moral toliko časa ponavljati, da ga je popolnoma znal.

Alešu je napravila takova šola mnogo zabave. Ne le, da se je Rašet pri podučevanji deržal resno in modro, kot Salomon, da je Aleša večkrat smeh posilil, tudi uk se je pričel tako zanimivo, da je novi učenec koj vedel med kakovimi ljudmi se nahaja, če tega tudi prej še ne bi bil spoznal. Koj pervi stavki so segali v rokodeljstvo te morske družine. — Morjé, ladija, zlató, srebro, denar, rop, tolovaj, sužnost in enake tolaživne besede bile so perve, kterih se je Aleš privadil.

Ker se je Rašet pri svojem poslu tako modro obnašal, imenoval ga je odsléj Aleš vedno „mojstra Rašeta.“

Poduk je terpel vsaki dan skoraj od jutra do noči, in se vé da vse to le na pamet, ker ni bilo nobene pripravne knjige. Aleš je moral celi božji dan neprenehoma klepetati in izrekati terde arabske besede, da ga je že gerlo bolelo, in Rašet je tako natanko spolnoval povelje svojega gospoda, da le minute ni po nepotrebnem porabil, zatoraj je Aleš že v nekterih dneh znal celo kopo arabskih besedi in stavkov. —

Nekega dné mu naznani Rašet, da mu je dovolil poveljnik zarad njegove pridnosti vsako opoldne po kosilu iti nekoliko na ladijo, da si počije, kar je Aleša jako veselilo. Kajti odkar je bil med morskimi roparji, še ni videl belega dné, toraj si vsakdo lahko misli, kako težko je pričakoval zaželene ure. —

Veselja mu je serce utripalo, ko je zopet dihal čversti zrak. Ker mu ni bilo mogoče nikamor bežati tudi niso dosti pazili na-nj, le Rešet je bil pri njem ter ga spremljal povsod. — Aleš se je oziral na vse kraje, ali krog in krog ni videl druzega, nego morje. Po solncu je nekoliko poznal, od kod so prišli, ali Bog védi, kje je že bila sedaj zemlja za njimi in Laško obrežje, kjer je zapustil svoje prijatelje. — Roparji niso imeli nič pravega namena, kam jadrati, kajti kedar so prišli že daleč in se je prikazala kaka siva pika, naznanujoča suho zemljo, obernili so zopet ladijo in jadrali v drugo stran. Takova vožnja semtertje po morji je terpela več dni. Če se je od daleč prikazala kaka ladija, opazovali so jo vselej skerbno in razposlali čolne na ogled, in če se jim je zdela premočna, vedeli so se jej ogniti in zaviti v stran. Le kedar se je približala kaka nevihta, poiskali so zavetja v kakem varnem zalivu posameznih skalnatih otokov, kamor ni prišla nobena človeška duša.

Aleš je večkrat mislil na beg ali nikdar niso prišli v obliže kacega mesta, ali večega selišča, do kterega bi bil potem lahko plavaje dospel. Celó kedar so se bližali ob hudi uri kakemu otoku, moral je Aleš v svojo tesno sobico, in prej ni smel zopet na dan, da so prišli na sinje morje.

Aleš bi se bil gotovo zeló dolgočasil na ladiji, ko ne bi ga bil mojster Rašet vedno nadlegoval z arabščino, ktere se je že toliko privadil, da se je lahko pomenkoval v tem jeziku s svojim učiteljem. Poveljnika Abdalo je to tako veselilo, da mu je dovolil zanaprej popolnoma prosto gibati se na ladiji ter se na krovu učiti z Rašetom. Aleš pa je vedel še drugače porabiti proste ure. Tolovajska ladija je bila precej obširna s tremi jarboli. Alešu se je mornarsko življenje prikupilo in sklenil je kolikor mogoče seznati se s tem poslom. Plezal je po verveh in drogih tako urno, kot bi bil že več let služil pri mornarstvu. Učil se je poznavati razna dela na ladiji in jih imenovati. Seznanil se je popolnoma z magnetno iglo ali kompasom in njeno porabo, znal je ročno vladati kermilo in zadergovati jadra ob nevihti, ali pa kedar so se bližali skalnatim otokom. Tudi še mnogo druzih znanstev si je pridobil, ki so potrebne mornarju, in ob kratkem času je bil pri vsakem delu na ladiji že tako priročen, da se je Abdala kar čudil njegovi bistroumnosti.

Drugi mesec se je že koncu bližal in Aleš je govoril že skoraj brez spodtike arabski, laški in tudi nekoliko angleščine se je privadil, ktere ga je učil včasih zvečer Rašet.

Da se z našo osebo, mojstrom Rašetom, nekoliko bolj seznanimo, treba je nekoliko bolj natanko zaslikati značaje tega možá.

Alešu, ki ni imel v začetku nič dosti zaupanja va-nj ter ga ni nič bolj čislal, kot druge roparje, prikupil se je od dne do dne bolje. Videl je, da se je prevaril o tem možu, da ga ni sodil prav. — Starec je bil razun med učenjem vedno tih, tudi je zapazil Aleš, da se ni dosti pečal s svojimi tovarši, ki tudi niso dosti porajtali na-nj. Ako ni imel opravila pri Alešu, ali kje na ladiji, sedel je v kakov kotiček, vzel v roko pero ter neprenehoma pisaril. Aleš bi bil večkrat rad videl, s čem se peča, ali mož je skerbno skrival popisane pole, da jih Aleš nikoli ni mogel dobiti v roke. Čudno se mu je zdelo takovo ravnanje starega roparja, kajti njegovi tovarši so vedno lenavo ležali, ako ni bilo posebnih opravil, ter žvečili tobak, ali pa pušili iz dolzih pip, Abdala pa kot poglavar, privoščil si je še kaj več. Zaporedoma je vlekel iz podolgastih steklenic žganjico, kterih je imel vedno polno zataknjenih med svojo blazino, da ne bi se zvernile in potolkle pri gibanji Iadjinem. — Navadno se je tako opil, da je nezaveden ležal na svojej postelji. Bog obvaruj pa, ko bi se bil kdo drugi doteknil njegovih steklenic, gotovo bi ga bila doletela ostra kazen. To je bilo ugodno samo njegovemu želodcu, za druge mornarje bila je takova pijača predraga in tudi škodljiva. Poveljnik se je bal, da ne bi jih razvadil. —

Nekega prijetnega večera je bil zopet mojster Rašet v svojem navadnem kotiču v zadnjem ladjinem delu. Jadra so bila zadergnjena, sidra spuščena v morje in ladija je stala nepremakljivo blizo nekih skalin. Ker je bilo že mračno, ni se mogel več pečati s pisanjem, toraj se je naslonil na okrožje in sanjavo zerl po morji. Aleš ga je dolgo skrivaj opazoval, ni si ga upal motiti iz te zamišljenosti. Starčeve oči so se bliskale, in če je Aleš prav videl, igrale so v njih solzne kaplje. — Aleš je bil prepričan, da starcu nekaj teží sercé, jako čudno se mu je zdelo njegovo obnašanje, in čem bolj ga je opazoval, tem veče sočutje vleklo ga je k njemu.

Večkrat bi bil že rad kaj več pozvedel iz njegovega življenja, ali nikdar si ga ni upal vprašati in pričeti govorice, ker je videl, da mož le vedno molčí, kedar se nista učila.

Ako človeka samega tarejo nadloge, ima tudi nekak poseben nagib do svojih sobratov, ako vidi, da tudi oni terpé nadloge, česar v srečnih urah ne čuti tako živo. Tudi Alešu se je necoj taka godila, ko je zapazil pri Rašetu nekako serčno bolečino.

Približa se mu polagoma, prime ga za roko in šepne polglasno: „Mojster Rašet! ne zameri, da te motim v tvojej zamišljenosti; kakor vidim, leži ti nekaj težkega na sercu, tvoje oči so solzne.“

Starec se oberne urno proti svojemu nepričakovanemu tovaršu, pomežkne s trepalnicami, kot da bi hotel zakriti, česar ga je ravnokar Aleš opomnil, nekak prisiljen smehljej zazibal se mu je krog ust, in resnega obraza, kakor sploh, pravi svojemu tovaršu z zamolklim glasom: „Kakor vidim, opazoval si me natihoma.“

„Ne zameri, po naključbi se je pripetilo.“

Starec nekaj časa molčí in skuša popolnoma skriti svoje bolestne čute, potem pa mirno pravi: „Ti si ptujec, jeli?“

„Čemu to vprašanje? saj veš, da sem še-le nekaj tednov v vašej družbi.“

„Iz dalnega kraja?“

„Avstrijanec, iz Slovenskega.“

„Avstrijanec? — o to je precej daleč.“

„Kako daleč je, ne vem, ker mi ni znano, v kterem kraji smo sedaj,“ odverne Aleš, kteremu so se ta vprašanja nekako čudna zdela.

„Imaš še stariše?“ praša dalje Rašet, kot ne bi bil čul zadnjih Aleševih besedí.

„To toliko vem kot ti. Nikdar jih nisem poznal.“

„Toraj so ti umeril, ko si bil še otrok? To je pač žalostno.“

„Ne vem, so li mertvi ali še živé; — ko sem bil še otrok, komaj eno leto star, zginili so, mene pa je nek dobrotnik otel grozovite smerti v gozdu, in me potem skerbno izredil, čeravno je bil sam ubožen. Oh oni blagi Peter, kterega sem vedno imel za očeta, kako je bil žalosten, ko sem odšel. Bog vedi kaj sedaj misli o meni?“ Alešu se je pri teh besedah inako storilo in več ni mogel govoriti.

Rašet je nekaj mermral, česar Aleš ni razumel, le toliko se mu je zdelo, da se tudi v starčevih persih enaka godí, kot v njegovih.

Po kratkem molčanji prične zopet Rašet: „Kako pa si prišel med našo druščino?“

„Ti mi staviš čudna vprašanja. Saj sam bolj veš, kako se pride med tako druhal. Ugrabijo ga meni nič tebi nič, in potem prodajo, kot pri nas žival, kar se bo tudi z menoj kmalo zgodilo.“

„Oh kaj pa da — res nepotrebno vprašanje — sam vém, kako se pride med tolovaje“, pravi Rašet žalostno ter zaduši vzdihljej, ki se mu je izvil iz pers.

„Povej mi raji, kaj se je zgodilo z mojima tovaršema,“ pravi dalje Aleš, „kakor sem prepričan ju ni na ladiji, a vendar dobro vem, da sem ju tisti dan, ko ste me vjeli, po nepremišljenosti izdal, in če se ne motim, odplaval je koj potem čolnič proti onej strani.“

„Tvoja prijatelja?“ pravi starec počasno ter položi roko na čelo, kot bi se hotel nečesa domisliti. — „Je že res. Šest mož se je odpravilo proti onej strani, od koder si ti prišel, ali priveslali so prazni nazaj in pravili, da so videli, ravno ko so se bližali iz zatišja obrežji, dva človeka, enega v meniškej obleki, stopiti v čoln, ki ju je odnesel proti velikej barki, ki je stala na morji. Morali so se naši urno verniti, da ne bi jih bila zapazila ptuja ladija. Zato smo tudi kmalo potem odjadrali iz našega skrivališča.“

„Res je!“ vsklikne Aleš vesel, „eden bil je v meniškej obleki — oče Alfonzo, drugi pa v vojaški. Hvala Bogú da sta le rešena!“ in povzdignil je hvaležno oči proti nebu zahvaljevaje se Najvišemu za čudovito rešitev svojih tovaršev.

Govorica se je nekoliko pretergala in občno molčanje je nastalo med njima. Obadva sta se pečala s svojimi mislimi, ki so se vertile po raznih krogih. Slednjič pomigne Rašet Alešu, naj se vsede ter nekako ginljivo pravi: „Aleš, tvoja odkritoserčnost in prosto obnašanje mi je všeč, vedi, da te ljubim kot lastnega sina.“

„Tega se doslé še nisem prepričal,“ odverne Aleš, kteremu se je to nenadno priznanje jako čudno zdelo, ker je bil starec prej vedno molčeč in precej oduren. „Kakor veš je necoj pervikrat, da se razgovarjeva, doslé bilo je težko kako besedo iz tebe spraviti, razun pri učenji. — Ti si čuden mož, mojster Rašet, pri vsem prizadevanji vendar ne morem prav spoznati tvojega značaja. Od začetka nisem dosti porajtal na-te, zdel si se mi vsakdanja oseba, kot drugi mornarji, čem delj pa si zahajal k meni, tem bolj so se mi vsiljevale razne misli v glavo, in nekaj mi je vedno djalo na tihoma, da tiči v tebi kaj več, nego življenje prostega mornarja, morskega roparja.“

„To vse sem jaz dobro zapazil pri tebi,“ pravi Rašet prijazno primši Aleševo desnico.

„Kaj? — ti si vedel moje misli?“

„Tudi tvoje želje.“

„Moje želje?“

„Da bi rad izvedel mojo preteklost, da si iskal priložnosti z menoj govoriti, skušal izvedeti, s kakovo pisarijo se vedno pečam. Ni li res?“

„Res. — Ali od kod veš vse to, mojster Rašet?“

Starec se je nasmehnil in videti je bilo na njegovem obrazu veselje, ki ga je imel zarad Alešove skoraj otročje radovednosti. „Oh ljubi moj,“ djal je, „skušnja in dolgoletna nesreča človeka vsega privadi.“

„Pa mi doslé nisi hotel ničesa povedati; — zakaj?“ dalje praša Aleš.

„Ker ni bilo ugodnega časa, najini pajdaši bi kmalo slutili in potem sva ločena za vselej.“

„Kaj pa necoj, ali se nimava nič bati?“

„Mornarji so vsi pijani s poveljnikom vred. Jutri že menijo odriniti proti Afriškemu obrežju, kajti Abdala se je prepričal, da znaš že dovelj arabščine, in sklenil te je prodati v sužnost. Samega veselja, da se mu je njegov rop tako sponesel, dal je necoj obilo pijače svojim služabnikom, ki sedaj vsi omoteni spé po kotih.“ Res se ni nikjer nihče ganil, le smerčanje terdno spečih ljudi se je čulo na prednjem delu.

„O moj Bog;“ vzdihnil je Aleš pri starčevih besedah, kajti britka osoda terde sužnosti, ktere je nekoliko pozabil med pogovorom, stopila mu je zopet živo pred očí. „Jutri toraj prodajo me v neznane kraje v sužnost, iz ktere se morda nikdar več ne vernem.“ —

Aleš bi bil rad marsikaj pozvedel pri Rašetu, ker necoj je našel ravno ugodni čas, ali ta bridka novica ga je tako pretresnila, da je popolnoma pozabil svoje prejšnje naloge izvedeti osodo svojega učitelja. Razne misli so se mu snovale v glavi, na vse kraje je prevdarjal, kako bi se rešil robstva, ali nič pripravnega ni mogel najti. Mislil je tudi na beg, posebno ker so bili necoj mornarji popolnoma nesposobni preganjati ga, ali kam je hotel bežati, ker ni poznal kraja; razun tega pa tudi še ni prav vedel, je-li tudi Rašet te misli ali ne. In brez njegove volje, njegove pomoči ni bilo mogoče nič storiti. —

„Ljubi mladeneč,“ pravi Rašet na to smehljaje, videti Aleša tako zamišljenega, „ti misliš, kaj ne, kako bi bilo mogoče uiti? Le povej, če ne sodim prav.“

„Rašet, ti vse veš. Res prevdarjam, kako bi bilo mogoče rešiti se,“ reče mladeneč, ki se ni mogel prečuditi starčevej globokej previdnosti.

Rašet je pokimal v znamenje, da je zadovoljen z Aleševim sklepom, potem pa se nasloni zopet na okrožje in zre proti jasnemu nebu, posutemu z mirijadami svetlih luči.

„Rašet, ti si že mnogo preživel na morji, gotovo ti je že znan vsak kotiček,“ zopet prične Aleš, „povej mi, kje se sedaj nahajava, je-li za temi skalami kaj suhega? ali blizo stanujejo ljudje? Ko bi to bilo, upam si priplavati do tje, čeravno je precej daleč. Od mladih nog sem že vajen vodé.“

„Ti se motiš, Aleš, tukaj ni nobenega otoka, to so skalnati robovi, ki šterlé iz morja, kjer ni druge žive stvari, kot morski ptiči. Takovih skalnatih robov je mnogo po morji, in ako so skriti pod vodó, so zeló nevarni mornarjem, ko jih ne vidijo ter se urno derveča barka lehko razruši na njih. Takove skale naredé se iz malih živalic, ki so vedno množijo druga verh druge in včasih velik otok napravijo. Ali si že kaj slišal o njih?“

„Že vem, to so korale, kaj né?“

„Da, korale, in une skale so tudi takove. Od tod proti severji je kacih sto morskih milj do Francoskega.“

„Sto milj,“ začudi se Aleš, „to je dolga pot!“ —

Rašet je zerl neprenehoma, kot prej, proti nebu in videti jo bilo, da je zeló napenjal svoje že oslabele oči. Aleš ni vedel, kaj ima, a vendar se je tudi on ozerl proti onej strani, čeravno ni druzega videl, kot morje in nočno nebó. „Ali vidiš doli-le, enako iz morja vzdigati se, černo piko?“ pravi čez nekaj časa starec Alešu.

Res je bila znati na južni strani majhina, černa bunčica, ktero so po dolgem trudu komaj zapazile Aleševe bistre oči, ki pa je vedno veča prihajala.

„Vidim, — kaj pa pomeni to?“

„V dveh urah imeli bomo hudo nevihto,“ odverne starec veselega obraza.

„Potem morava speče mornarje zbuditi, da vravnajo ladijo, sicer smo v nevarnosti.“

„Ne nikakor ne. Bog daj, da bi še terdneje spali do dne,“ pravi Rašet in s prekrižanima rokama oberne se proti Alešu, kteremu ni šló v glavo, kaj starec namerja.

Komaj je minula dobra ura, ko se začuje od daleč votel grom. Zvezde na nebu so jele ugašati in černi oblaki so prepregli prejšnji jasni obok. Rašet hiti v spodnji del in kmalo gori prinese precej težek zaboj. — „Nevihta bo zdaj zdaj tu,“ pravi Alešu, „in kakor se kaže zeló huda. Podvizati se morava, da spraviva vse po redu, le trenutka ne smeva zamuditi. Necoj je edina priložnost rešiti se, ako nama pojde po sreči. — Ti si uren, — pojdi in razpni jadra, vsa tudi na manjših jarbolih, jaz pa odklenem ta čas čoln, spravim ta-le zaboj va-nj in potem poveslava urno k skalam.“

Aleš je vedel Rašetov namen. Urno je odvezal vsa jadra, ktera je kmalo razprosterl veter med tem, ko je starec pripravil čoln. Izderla sta sidra, skočila v pripravljeni čolnič ter urno veslala h kraju.

Skala je bila sicer robata, pa vendar dosti obširna za prenočišče dvema človekoma eno noč. Potegnila sta čoln, kolikor mogoče, h kraju, porinila ga v pripravno zatišje, kjer valovi niso imeli več močí, potem pa spravita zaboj v varstvo verh skale, na ktero sta splezala z veliko težavo. V ta zaboj je bil naložil Rašet že prej nekoliko potrebnih jedil in pijače, da si jih preskerbí za daljno pot drugo jutro.

Komaj sta dospela v varstvo, ko je že jel razsajati hud vihar z vso serditostjo. Strele so švigale vse navskriž, grom je donél, valovje bučalo in na tolovajski ladiji so pokale jarbole, kot bi se hotele vse polomiti. Aleš še nikdar ni doživel take nočí, zdelo se mu je, kot bi se vsa zemlja majala in hotela skočiti iz svojih tečajev.

Kmalo so zgrabili valovi ladijo in vihar jo je podil po penečem morji, da je letela kot ptica pod nebom, premetovaje se zdaj v eno zdaj v drugo stran. V nekterih trenotkih sta videla samo še černo piko, ktero so dvigali valovi zdaj kviško, zdaj zopet pogoltnili v svoje brezno. Slednjič je tudi to znamenje zginilo v černej noči, vihar pa je divjal vedno grozovitnejše, da je pluskalo valovje celo čez skalo, kjer sta sedela naša beguna, ter ju premočilo do polti.

Strašna noč je bila to, noč, ki se ne dá več izbrisati iz spomina, ako jo človek kedaj doživí, vendar je bila ta viharna noč edino upanje Rašetove in Alešove rešitve.

V.

Drugo jutro je napočilo krasno jutro, kakoršno je navadno po hudih nevihtah. Kakor bi prilezlo iz morja, priplavalo je solnce na vzhodu in milo osvetljevalo skalovje s svojo žarečo lučjo. O tolovajski ladiji ni bilo več ni duha ni sluha, le čolniček se je še varno tiščal v skalnatem pristranišču, iz kterega ga ni moglo pregnati valovje.

Aleš vzame molitveno knjigo, ktero je imel tako varno zavito, da jej ni prav nič škodovala mokrota, poklekne na skalo ter se zahvali najprej nebeškemu Očetu za čudovito ohranjenje, potem pa moli še jutranjo molitev. Tudi Rašet je sklenil roki in potihoma molil kraj Aleša.

Po opravljeni molitvi vzameta iz zaboja nekaj jedil, da se okrepčata, potem pa jameta prevdarjati, kam bi se bilo najbolje oberniti. Aleš si ni vedel dosti pomagati, torej je pripustil vso to reč zvedenemu Rašetu.

Aleš je bil zvečer po tako naglej in nepričakovanej dogodbi ves zmešan, da ni mogel bolj natanjko izvedeti Rašetove naklepe temuč je moral berzo ravnati, kar mu je ta veleval. Danes pa je vendar-le hotel bolj natanjko zvedeti, zakaj sta izročila tolovajsko ladijo valovom in nista izbudila mornarjev; kajti ubežati ne bi jima bilo nikakor nemogoče na skalo, ker v takovih okolščinah bi se ne bili pečali mornarji dosti za-nju.

„Rašet!“ pričel je pri zajuterku, „meni se vendar ne zdí prav, da sva pripravila tolovaje v takovo nevarnost, po nepotrebnem. Čeravno so hudobneži in zaslužijo ostro kazen, vendar-le so ljudje, in naša dolžnost je svojemu bližnjemu, bodi-si prijatelj ali sovražnik, le dobro storiti. Bog sam odloči vsakteremu plačilo, kakoršno zasluži, a ljudje ne smejo segati v njegove pravice. — Nesrečneži so morda storili strašen konec v valovih in sicer v stanu nezavednosti, pijanosti.“

„Tega se ni bati,“ odverne starec, „kamor je derčala ladija, ni več skalin, ker nekolikokrat sem že prebrodaril to morje in znano mi je vse. Tudi so se mornarji gotovo berž berž streznili, ko se je jela ladija premetavati, ter storili, kolikor je bilo mogoče. V takovih okoliščinah strah vse premaga, tudi opijanjenega človeka, da se koj zavé popolnoma. Največa škoda, ki se jim je mogla zgoditi, je ta, da so se morda polomile jarbole, raztergala jadra in poterlo kermilo. Ljubi moj, jaz sem že dokaj preživel na morji, še hujših neviht, kot je bila sinočna. Tolovajska ladija je bila močna, najhujše viharje je dobro prebila, razun tega pa tudi na prostem morji vihar malo opravi velikej ladiji, ako ni skalin. Le upokoji se zarad tega, ti ljudjé so na morji domá, in jim ni lehko priti do živega. Kdo vé, ali tudi oni ne počivajo danes v kakem skritem zalivu in popravljajo pokvarjene rečí?“

To je Alešovo rahločutno sercé, ki ni še dokaj poznalo mornarskega življenja, nekoliko upokojilo. „Sila kola lomi“ — djal je sam pri sebi, „kdo vé, ali bi nama bilo mogoče pobegniti brez takovega početja? če naji ne bi bili zaperli v spodnjo sobo? Mora že Božja volja tako biti, saj mi je vedno Peter pravil, da se brez njegove volje nič ne zgodi.“ —

Zajuterk je bil kmalo končan, in čas je bilo, oberniti se na kako stran, ker hrane je bilo pičlo odmerjene, komaj za nekaj dni.

Spravila sta čolnič zopet v prosto morje, naložila svoje borno imetje va-nj ter veslala urno, kolikor je bilo moč opraviti z dvema vesloma, po širjavi. — Aleša je upanje, doseči zopet svobodo, tako omamilo, da je pozabil uprašati svojega tovarša, proti kteremu kraju sta namenjena. Še-le ko sta bila že precej daleč na morji ter sta že zgubila skale spred očí, reče Rašetu, ki je z vajeno roko obračal veslo, kot bi imel še vse mladenške močí: „Rašet, kam pa vendar gre najina pot, dosedaj še nič ne vém, kam sva namenjena.“

„Kam gré najina pot?“ ponavlja Rašet ter zmaje z ramama,“ to je težko določiti. Kamor naji ponese ta mala ladjica. Najine moči so preslabe krotiti valove, majhen vihar naju lehko zanese Bog vedi kam. Ako nama pa Bog srečo dá in lepo vreme, priveslava morda v kacih desetih dneh do kacega otoka. Ali pa morda srečava med potoma kako ladijo.“

„Ako pa zopet srečava kako tolovajsko ladijo?“

„Potlej sva zopet sužna, kot prej,“ djal je Rašet tako malomarno in hladokervno, kot bi so pomenkoval o kacih vsakdanjih rečeh.

Aleša je nehoté nekak mraz pretresnil pri teh starčevih besedah. Čeravno sta bila že dolgo skupaj in je Aleš tudi opazil, da ima mož dobro sercé, vendar še doslé ni vedel, s kom ima opraviti. Večkrat ga je že vprašal to in uno, pa mož je vedno odlašal rekoč, da bo že še zvedel vse, ako prideta srečno na suho. Le iz nekterih besedí je pozvedel toliko, da Rašet ni bil izmed tolovajske druhali, temuč suženj na ladiji. „Čuden, res čuden človek,“ menil je Aleš, „še neumna žival se veselí svobode, ta pa je tako merzel, tako neobčutljiv za vse. Nekaj skrivnostnega mora biti v njegovem prejšnjem življenji, kaka vélika nezgoda, ki ga je tako poterla.“ Aleš se je na vso moč ubijal iztuhtati tega človeka, ki je skoraj, rekel bi, sovražil svet. Kake strašne nevihte, kake nesreče morajo se zbrati, da človeka tako daleč pripravijo! — Da je učen, to je Aleš kmalo spoznal. Govoril je razne evropejske in tudi druge jezike in svoje pisanje nadaljeval je pri vsakej priložnosti, ko sta bila še na ladiji. —

„Ne zameri, dragi Rašet,“ Aleš zopet preterga molčanje, „da se prederznem nekaj očitati ti. Kakor spoznam iz tvojega vedenja, ti ni dosti mar najine svobode. Zopet molčiš, kakor nekdaj in vedno si otožen.“

„Dosti mar?“ pravi Rašet ter zgerbanči čelo, kot bi nekaj tehtnega prevdarjal. — „Kakor se zmeniva; kar mene tiče, nič mi ni mar.“

„Jaz te ne razumem, Rašet! govôri razložnejše.“

„Da jaz sam zá-se nikdar ne bi bil poskušal bega.“

„In zakaj ne?“

„Saj sem ti že rekel, da bodeš vse zvedel o pripravnem času. Aleš, ti si zeló radoveden, kot sploh mladina; vedi, to vselej ne hasní.“

„Toraj si samo zastran mene vse to storil?“

Rašet je pokimal, da. —

„O blagi mož, kedaj ti bom mogel poverniti toliko ljubezen!“

„O vedi mladeneč, Rašet pozná tvoje blago sercé, tvoje hrepenenje po svobodi. Saj je tako malo ljudí na svetu, kterih serca so čista, da se med stoterimi nad devet in devedesetimi zmotimo. Ako bom zvedel, da si v svoji domovini zopet srečen, dopolnjeno bode moje veselje in mirno bom pričakoval ure, ki me bo rešila svetnih težav ter pripeljala v boljšo domovino.“

„Ali se ti ne veseliš zopet priti v domovino?“

„Ona hrani za-me le žalost in bridkost.“ —

Aleš si ga ni upal več izpraševati, in zopet sta molčala obá. Toliko je bil prepričan, da je morala možá nekdaj zadeti huda nesreča. Zopet sta krepkeje poprijela vesla in ladjica je urno plavala po sinjem morji.

Tretje jutro zagledata v daljavi bela jadra še daleč plavajoče ladije. Od začetka jadrala je ravno proti njima, kmalo pa je naredila ovinek in zavila bolj proti južnej strani.

Rašet je nekaj časa prevdarjal, potem pa pravi: „Aleš, ako tej ladiji pot prestriževa, potlej sva v varstvu. Kakor vidim, nima ravno ugodnega vetra, počasno se pomiče dalje, ako dobro poženeva, dohitiva jo v nekterih urah.

„Ali si pa tudi gotov, da ni kaka sovražna ladija, zopet kaki morski roparji,“ pravi Aleš nekoliko obotavljaje se, ker si ni ravno želel zopet priti takovim ljudem v roke.

„Tega se nama ni treba bati. Tolovaji nimajo tolikošnih ladij, najberž bo kaka kupčijska barka, ki pride iz jadranskega morja.“

Aleš ni mogel ničesar več oporekati. Rašet je bil že mnogo let na vodi, in je bolje poznal vse okoliščine ter imel dovelj skušnje spoznavati nevarnosti, toraj je vse zaupal le njegovej previdnosti. Napela sta vse močí in čoln je švignil po mirnem morji, kot bi ga veter nesel.

Vedno bliže sta prihajala ptuji ladiji, ki se je le počasi pomikala dalje zarad mirnega zraka. Rašet je vzel iz zaboja majhen daljovid, in dolgo opazovaje ladijo pravi slednjič: „Angleški trijarbolnik je, če Bog dá, kmalo sva iz nevarnosti, le krepko veslajva.“

Proti poldnevu pa je nastala nenadoma močneja sapa. Rašetovo obličje se je zmračilo in nekako obupno je pogledoval na bližajočo se ladijo, ki je imela svoja jadra že popolnoma razpeta ter je vedno urneje derčala dalje. Aleš in Rašet sta veslala z vso močjó, da jima je curkoma tekel pot po obrazu, pa delo je prihajalo vedno težavnejše, vožnja vedno počasnejša, kajti veter jima je pihal ravno nasproti, in čoln je šel bolj nazaj, nego naprej.

„Ako se veter ne spremení,“ pravi Rašet osorno, „je najino upanje uničeno, ladija naji bo prehitela in potlej je ne dojdeva več.“ —

V nekterih minutah bila jima je ladija že vštric in vedela sta, da je vse prizadevanje zastonj. Bila sta sicer že tako blizo, da bi se bil lehko glas slišal do tje, klicala sta toraj na vso moč, slekla suknje ter mahala ž njimi, ali nikakoršnega znamenja ni bilo videti na ptuji ladiji, da bi ju bili zapazili. Vedno dalje in dalje je jadrala, in naša beguna sta obupno gledala za-njo.

Kaj je bilo začeti? zopet nazaj veslati bilo je predaleč, razun tega prevergel se je tudi veter, kakor bi hotel nalašč kljubovati, ter jel pihati od vzhodne straní.

„Sedaj ni nobene druge pomoči,“ prične Rašet, „kot izročiti se valovom in vetru, morda prideva do kacega obrežja. Daleč ne moreva več biti od Afrike, kolikor se mi dozdeva.“

„Od Afrike?“ praša Aleš nekako plaho, kajti spomin na marokanskega poglavarja, kamor so ga mislili prodati tolovaji, se mu je ponovil zopet živo pri tej priči. — „Ali pa je upati, da dobiva ondi kako evropejsko ladijo, ki naji bi pripeljala čez morje v domači svet?“

„Tega ni dvomiti,“ pravi Rašet, „posebno na severnej strani je dosti evropejskih pristanišč, ako le pravi kraj zadeneva, ne bo nama težko najti Evropejcev, ki so razpotaknjeni po raznih mestih. Morda pa še tudi srečava kako drugo ladijo med potoma, saj v tem morji jih je vedno dosti.“

Aleš se je nekoliko umiril pri teh starčevih besedah. Krepko sta zopet veslala dalje, deržeč se bolj proti jugo-zahodu, ker Rašet je upal priti po tej poti do Algira, kjer bi potem ne bilo težko dobiti prostora na kakej francoskej ladiji.

Celo popoldne in vso ljubo noč sta neprenehoma sukala vesli, ravno tako tudi drugi dan. Tretje jutro zagledata v daljavi bel rob, znamenje, da se bližata suhej zemlji. O kako veselje je prešinilo Aleša, ko so se vedno bolj in bolj vzdigovali pred njim verhunci visocih gorá, kot bi lezli iz tal, čeravno se je bilo bati še marsikterih nevarnosti. „Hvala Bogu!“ zaklical je, „kmalo sva na suhem.“ In še krepkejše se je vperl v veslo, da je čoln po bliskovo plaval prek morja.

Solnce je ravno z zadnjimi žarki zlatilo verhove sivih, proti nebu kupečih gor, ko prideta do suhega. — Kolikor sta mogla opaziti z morja, bil je kraj opuščen. Nikjer ni bilo znati človeških stanovališč in le pesek in nekaj mirtinih germičev je pokrivalo obrežje. — Rašet velí dalje veslati ob kraji; pa čemdelj sta šla, tem pustejše in dolgočasnejše je bilo, še pripravnega kraja nista nikjer našla, kamor bi skrila svoj čolnič in prenočila. Rašet se je oziral na vse kraje, ogledoval hribovje, ki se je potezalo ob morji, pa bilo je, kot ne bi poznal tega sveta. Večkrat je zmajal z glavo, mermral nerazumljivo, potem pa zopet ukazal nazaj veslati.

„Kako se ti zdi Rašet, sva li v Afriki, ali ne?“ praša ga Aleš.

„V Afriki sva, ali Bog vedi kje. Saj sem vendar že objadral vso severo-afrikansko bregovje, danes mi je vendar ta kraj tako neznan, da se prav nič ne morem domisliti, kje bi bila.“

„Jaz mislim, da bi bilo najbolje, ko bi šla h kraju in necoj prenočila na prostem, jutri pa bi na vse zgodaj poiskala kaka človeška prebivališča, kjer bi zvedela, kam se nama je oberniti.“

„Druzega nama tudi ne kaže,“ priterdi mu Rašet, „noč bo zdaj zdaj tu, in kolikor po oblakih poznam, znalo bi biti še viharno vreme necoj. Poterpeti morava, jutri bova že videla kaj in kako.“

Potegnila sta čoln na suho, da ne bi ga odnesli po noči valovi, ko bi se nenadoma približala kaka nevihta, privezala ga terdno ob germovje, potem pa jo krenila dalje po robu, da bi dobila pripraven kraj za prenočišče. Na mehkej tratinici, posutej z najkrasnejšimi in prijetno dišečimi cvetlicami, ki so naznanjale že bujno rastlinstvo vročih dežel, rastla so nektera palmova drevesa, in po belem pesku je curljal bister studenček, zgubljevaje se skoraj popolnoma v visokej travi. Ta kraj je bil kot nalašč ustvarjen za trudna popotnika. Nemudoma napravita iz volnene plahte, ktero sta imela seboj, majhen šotorček, zakurita ogenj, da bi po noči strašila ropne živali, ker orožja nista imela nikakoršnega, potem pa vzameta iz zaboja še ostala jedila ter povžijeta zadovoljna borno večerjo. Po solnčnem zahodu je nastala kimalo temna noč ter zavila naravo v černi pert.

Ker nista bila varna pred napadi divjih zverí, sklenila sta vso noč bedeti in tako pričakovati bodočega dne, da bi potem zopet nadaljevala svojo pot.

Alešu so se necoj vertele razne misli po glavi. Vse življenje od njegovih otročjih let do današnjega dné mu je prišlo na misel. Spominjal se je starega Petra, ki morda ravno sedaj sedi doma na klopici pred hišo in puši mirno po svoji navadi iz majhine pipe, ugibaje, kam je prišel Aleš, da ni več čuti o njem; spominjal se je vojske na Laškem, svojih dveh tovaršev, in slednjič tudi vjetja na tolovajskej ladiji, kjer se je seznanil z Rašetom. Zopet se je vnela v njem želja, pozvedeti kaj več o tem čudnem možu. — Dolgo je zerl na starca, ki je tiho sedel na tleh in prikladal suho berstje na plapojoči ogenj; ni si prav upal pričeti nekdanjih vprašanj, ker mu je že večkrat spodletelo.

„Kaj premišljuješ, Aleš?“ praša ga slednjič Rašet ter vprè svoje že oslabele, pa vendar še vedno žive oči, kot bi mu hotel brati na obrazu skrivne želje.

„Domislil sem se zopet tvoje obljube.“

„Moje obljube?“ povzame Rašet besedo, kot ne bi se mogel koj domisliti, kaj zahteva mladeneč.

„Tvoje obljube, da mi boš razodel o pripravnem času svoje skrivnosti, in necoj menim, je najugodnejša prilika, vsaj nama prej noč mine. Ne zameri, da te nadlegujem neprenehoma, tvoje obnašanje zdí se mi tako čudno, da sem jako radoveden izvedeti tvoje skrivnosti, tem bolj, ker se vedno ogiblješ mojim vprašanjem. Človek imá že takovo lastnost, čem bolj se mu kaj prikriva, tem bolj ga tare radovednost.“

„Da, da, — obljubil sem ti,“ prične Rašet globoko vzdihnivši. „Nerad se sicer spominjam preteklosti, ki mi je rodila toliko gorjé, ali tebi mladeneč, tebi, ki te ljubim, kot svojega sina, hočem razodeti jo. Mlad si še in mnogo boš še doživel, ako ti Bog da zdravje; potrebno je toraj, da vedno bolj spoznavaš ljudí, kar sem jaz zamudil nekdaj, sicer ne bi bil prišel v takovo nesrečo.

Moje rojstno mesto je Florencija, kjer so moji starši imeli lepo palačo in veliko bogastvo, razun tega pa še mnogo posestev po deželi. Ni jim toraj manjkalo pripomočkov, meni, svojemu edinemu sinu, priskerbeti potrebnih naukov že v zgodnej mladosti. Najboljši učitelji so bili poklicani na dvor mojih starišev in njih veselje je bilo še tem veče, ker so zapazili kmalo bogate zmožnosti pri meni. Sedemnajst let star sem doveršil že vse šole in čeravno sem komaj zapustil otročja leta, podelila se mi je vendar koj visoka služba pri ministerstvu, k čemur mi je, se vé da, najbolj pripomoglo sloveče imé mojega očeta. — Dve leti potem so mi umerli starši nenadoma ter mi zapustili neizmerno bogastvo, in sedaj sem bil prepuščen sam sebi. Čeravno mlad, vedel sem se vendar skerbno varovati slabih potov, kterih se navadno mladina, prepuščena sama sebi, tako rada poprime. Previdno sem vravnal svoje imetje ter se neutrujeno dalje pečal s svojo službo. Edina napaka je bila ta, da sem preveč zaupal ljudem in pri njih le vse dobro, nič pa slabega opazoval, drugič pa tudi, da sem bil zeló častilakomen. Moji prijatelji, ki so kmalo zaostali za menoj, bili so mi nevošljivi, videvši, kako urno se pomikam od stopinje do stopinje. Vedeli so, da se tukaj z gerda ne da nič opraviti, toraj so se potuhneži poslužili sredstev, ki so se jim zdeli najugodnejši, — zapazili so namreč mojo slavohlepnost, in po tej poti so sklenili pogubiti me. Kdor sam ne skusi, nikdar ne bi verjel, koliko veča nevošljivost gospoduje med velikaši, nego med nižimi stanovi.

V svojem dvajsetem letu sem se seznanil z zalo, lepo odgojeno, čeravno ne prebogato deklico, koje starši so pohajali iz slavne rodovine Sforzov; meni ni bilo mar bogastva, imel sem ga dovelj, temuč hotel sem si izbrati ženo, ki bi bila vredna deliti z menoj pozemsko srečo. Angela — tako se je imenovala — bila je res zercalo vsega ženstva, in ko mi je povila ob letu zalega fantiča, dosegel sem verhunec svoje zemske sreče. Edino moje veselje sta sedaj bila Angela in sinek Pavlo, celó svojega ternela, priti do vedno veče časti, sem nekaj časa pozabil.

Približala se je doba, ki je pretresla vso Evropo. Napoleonove čete so rohnele od Kalabrije daleč gori do severja, vse se je uklanjalo mogočnemu Korzanu. Mene je sercé bolelo videvšega kako pada Italija, kako že gospodarijo po njej ptujci. Sedaj je prišla zaželjena prilika mojim sovražnikom. Spodbujali so me, naj branim pravice, ker sem edini mož zato, naj vnemam ljudstvo boriti se za svobodo, rekoč, da mi bodo oni pomagali po zmožnosti. Bolj iz lastnega nagiba, nego zarad slave, delal sem noč in dan za blagor svoje domovine, še počitka si nisem skoraj privoščil. Največa rana bila je takrat za-me, da so bili sv. Oče Pij VI. pregnani iz Rima. Onečasteno se mi je zdelo sveto mesto Rim, središče vsega kerščanstva. Kar sem prej le skrivaj delal, pričel sem sedaj očitneje in to so porabili moji sovražniki ter me zatožili pri francoskem poglavarji, da sem ustajnikom načelnik.

23. maja zvečer — o, to je bilo najstrašnejša doba mojega življenja! — “ Rašet je prenehal in dve debeli solzni kaplji ste mu zderčali po zagorelem licu; Aleš si ga ni upal motiti.

Dolgo starec molčí; potem pa nadaljuje: „23. maja zvečer sem sedel vesel z Angelo v lopi na vertu ne nadjaje se nič hudega. Pavlo se je igral v materinem naročji in jaz sem poln radosti opazoval zalega dečka, ki je bil takrat ravno v petem letu. — Naenkrat se vert napolni s francoskimi vojaki in poveljnik mi veli nemudoma vdati se pravici, ki zahteva od mene, da se opravičim. Že je segla moja desna po bodalu, ali pogled na obupno ženo in jokajoče se dete, ki se me je terdno oklepalo, opomnil me je, da ne živim sam za-se in vdal sem se v svojo osodo. Tlelo je v meni še upanje opravičiti se, posebno, ker ni bilo dotičnih dokazov, pa kako sem se motil. Ko sem stal drugo jutro pred sodnijo, pokazala se mi je pismena zatožba in spodej podpis enega mojih prijateljev, kterega sem najbolj čislal. — Nobene besede nisem mogel pripraviti na jezik, stemnilo se mi je pred očmí in toliko, da nisem omedlel. Iz milosti me niso obsodili k smerti, temuč v ječo na otok Korzika. Prosil sem vzeti tudi ženo in sina seboj, pa bilo mi je odročeno, prosil sem vsaj še enkrat posloviti se pri njima v tem življenji, pa tudi tega nisem dosegel. Še tisti dan me je odpeljala ladija na omenjeni otok v terdnjavo sv. Bonifacija. — Štirnajst dni pozneje sem dobil brezimno pismo, da je Angela žalosti umerla, sina pa je vzel eden sorodnikov polastivši se tudi obilih zakladov, ter pobegnil nekam čez morje. — Čeravno je bilo pismo brezimno, vendar se mi je zdelo, da je vse to resnica, kajti Angela mi je bila preveč udana, da bi bila dolgo preživela mojo nesrečo, moji sorodniki pa so že od nekdaj hrepeneli po mojem premoženji. Kupa nesreče dopolnila se je do verha, nič več me ni vezalo na svet in neprenehoma prosil sem Boga, da bi me poklical s svetá ter me združil ondi zopet z ljubo ženo, ki je našla blagi mir, meni pa je bil odrečen.

V terdnjavi sem bil toliko prost, da sem se smel sprehajati na obzidji. — Neko popoldne že proti večeru zrem po morji, ki je butalo ob skalovje tik pod menoj. Daleč tam na morskej širjavi zapazim ladijo, ki je jadrala sem ter tje, kot ne bi si upala blizo. Mene prešine misel osvoboditi se. Do ladije bilo je res dobre dve uri, ali tega se nisem strašil, ker sem znal dobro plavati večo težavo delalo mi je priti iz terdnjave, ker so bile krog in okrog razpostavljene straže. — „Naj velja, kar hoče,“ mislim si, „poskusil bodem.“ Stemnilo se je že precaj in druge jetnike je spravljal ječar že v zapor. Še enkrat pogledam po morji in v strašno globočino pod seboj, potem pa stopim na okrožje in poskočim najmanj petdeset sežnjev globoko v morje. V tem trenutku počile so tudi puške stražnikov, pa nobena krogla me ni zadela. Potopil sem se pod vodo in plaval nekaj časa v stran, potem pa se zopet toliko pokazal, da sem sape dobil. Le ko sem bil že daleč na morji, upal sem se popolnoma na poveršje. Najbolj čudno se mi je zdelo, da ni nobena ladija odrinila od kraja, ki bi me iskala, gotovo so mislili, da sem se ubil pri tako strašnem skoku, ali pa da me je zadela kaka krogla, ker me ni bilo izpod vodé. Plaval sem naravnost proti oni ladiji, ki se je še vedno na onem kraji sem in tje pomikala. Bil sem že precej blizo, ali strah in dolgo plavanje pod vodo me je tako vpéhalo, da sem se komaj še vzderžaval. Noč se še ni popolnoma storila, zravnam se po konci, kolikor je bilo moč, ter zakličem proti ladiji. Pervič ni bilo nič, drugopot pa sta stopila dva moža v čoln in urno vesljala proti meni. Prišli smo na ladijo, pa kako se zavzamem, ko spoznam morske tolovaje. Poglavar me praša najprej, koliko jezikov znam. Jaz mu povem: laški, francoski, angležki in tudi nekoliko nemški. —

„Dobro,“ pravi, „moj tolmač mi je umerl, nadomestil ga sedaj bodeš ti.“ —

Kaj som tel začeti? moral sem se udati osodi. Na svetu nisem imel nobenega upanja več, kraj se mi je pristudil, kjer sem zgubil prostost, ženo in sina; postal sem tolmač na tolovajski ladiji. — To je moja dogodba, žalostna sicer, pa resnična.“

Umolknil je starec ter si s čela oterl pot, kterega so mu bolj prizadjali žalostni spomini, nego pripovedovanje.

„In tvoje imé, Rašet, je li pravo?“ praša čez nekaj časa Aleš.

„Né — dali so mi ga tolovaji. Moje pravo imé je: Lavrencij Saturni.“

„In ti ne bi bil nikdar zapustil tega življenja, ko ne bi bilo mene?“

„Nikdar, — zavoljo tebe, ki te ljubim po očetovsko, storil sem to. Ti ne veš, kako sladko je imeti človeka, ki imá blago sercé, kterega še ni popačil svet. In to si ti.“

„Moj dobrotnik!“ vskliknil je Aleš in objel starca, „ne, vi niste več samo moj nesrečni tovarš, temuč oče, dovolite, da vas tako imenujem. Odslé ne več „ti“, temuč „vi“, kakor sem nekdaj imenoval tudi blazega Petra.“

Starec se je radovoljno smehljal in poljubil Aleša na čelo rekoč: „Ker tako hočeš, naj pa bo. Osoda naji je po naključbi združila: ti nimaš očeta, jaz pa sina ne.“

„Sedaj pa vas še vprašam, kaj vsaki dan neprenehoma pisarite? gotovo kako učeno delo?“

„Spisujem obširno delo „Osoda človeška“.

„Kaj pa boste storili s tem, ko dokončate?“

„Nič. — Delam zarad dolzega časa in pa da bolj živo premišljujem svetne ničavnosti.“

Pozno v noči je že bilo, ko sta končala svoje pogovore. Aleš je zapazil, da je Rašet, ali kakor ga bomo odslé imenovali — Lavrencij truden, toraj mu velí, naj le zaspí brez skerbí, ker bo on sam čul do dne. Potem pa je nekoliko popravil ogenj ter sedel zraven njega, Lavrencij pa je zlezel v šotor k počitku. —

VI.

Kdor ima polno glavo skerbí, ta vé, kakó je, ako se vleže zvečer k počitku, če tudi so take skerbí včasih čisto nepotrebne. — Lavrencija je gotovo skerbelo, čeravno tega ni pokazal Alešu; kajti še pred dnem se je zbudil in poklical mladenča k sebi.

„Zakaj pa ne spite?“ pravi Aleš, ki je slonel na mehkej rušnji in kuril ogenj, videvši, da je prilezel starec na vse zgodaj iz šotora. „Morda se bojite, da ne bi jaz zaspal. O le brez skerbí bodite, prav nič se mi ne dremlje, vajen sem, ker pri vojakih včasih še po več nočí nisem spal.“

„O vem, vem, da si skerben, previden mladeneč,“ odverne Lavrencij, „popolnoma se zanesem nate. Ali vedi, da bo treba odriniti, svetlí se že nekoliko, in v jutranjem hladu je najprijetnejše potovati. Ne veva še prav nič, kje sva, toraj morava skerbeti, kar najprej mogoče dobiti kake ljudí, pri kterih pozveva kaj in kakó. Pred vsem pa ti moram še omeniti: pogum in neustrašljivost imej povsod, naj se godí, kar hoče, ker le to naji more, rešiti. Kdo vé, med kakimi ljudmi se nahajava?“

Aleš je obljubil vse storiti, kar mu je naročil Lavrencij. Skrila sta čoln v germovje, ako bi ga še kaj potrebovala, ko ne bi našla zaželjenega kraja, vzela seboj jedila, kolikor jih jima je še ostalo, ter se napotila po peščenem obrežji, kjer je rastlo le sem pa tam kako germičevje, iskat človeških bivališč. — Solnce je že visoko stalo na nebu, ko prideta skozi neko ožino, po kterej se je zvijal majhen potok. Peščena planjava je zginila in krasna dolina se je razprosterla pred njima, krog in krog obdana s precej visocimi, gozdnatimi hribi, ki so jo oklepali od vseh strani, kot mogočno zidovje. — Daleč tam v kotu doline na podnožji sterme goré, ki je dvigala svoj robati verh proti sinjemu nebu, vzdigovaje se, kot kraljica med svojimi sosedami — nižimi gorami, zapazita kup lesenih bajt, iz kterih se je vzdigal višnjelkasti dim v kolobarjih med drevjem proti nebu.

Lavrencij obstane, vzame svoj dalovid in dolgo opazuje malo selišče. Tudi Aleš je napenjal svoje očí ter menil zdaj zdaj zagledati kako divjo druhal, ki bo planila po njima, zatoraj si oskerbí debelo gorjačo, da bi se vsaj za silo branil, ako bi bilo treba.

„Prav nič ne vem, pri čem sem,“ reče čez nekaj časa Lavrencij, „nobena duša se ne prikaže na dan. Bajte so podobne onim, kakoršne imajo Kabili (Kabili so gorsko ljudstvo, ki prebiva v Algiru v severnej Afriki, in so se nekdaj krepko bojevali zoper Francoze. Popotniki jih hvalijo, kot gostoljubne in jako delavne ljudi.) ali ti ne stanujejo tako blizo morja, so bolj v gorah; posebno odkar jim Francozje dobro na pete stopljejo, umaknili so se visoko v gore, kamor si ne upajo Evropejci.“

„Tedaj kaj mislite, kje sva sedaj?“ praša Aleš.

„Ravno to je, kar mi dela preglavico. Ko bi vedel, kje sva, potlej ne bi bilo težko najti evropejskih stanišč. Sedaj nama ne kaže nič druzega, nego iti do onih koč. Ako so pošteni ljudjé, povedali nama bodo, kam se imava oberniti; posebno če so arabskega plemena, spremili naji bodo celó do mesta, kjer stanujejo Evropejci. Ti še ne poznaš arabske gostoljubnosti, ako si jedel ž njimi kruh in sol, tvegali bodo za-te življenje, ako so tudi največi hudodelniki.“

Mahnila sta jo po dolini naravnost proti kočam, kjer se je kviško dvigal dim, ali človeka ni bilo nikjer nobenega videti. — Ko prideta do perve koče, ki je imela samo en vhod na gornej strani, zagledata pred pragom sedečega, mladega zamorca. —

Lavrencij in Aleš pozdravita ga arabski, on pa jima odzdravi nekako začudeno ogledovaje ta dva nevadna ptujca.

„Kdo sta vidva moža, ki prideta pod našo streho? da vem naznaniti gospodu,“ praša ju potem černi sluga.

„Jaz sem Abu Karef, kupčevalec iz Mekke,“ odverne resno Lavrencij, „in ta mladeneč je moj zet Ahmed Teleben. Mojo ladijo so požerli valovi z blagom vred in midva edina rešila sva se z velikim trudom grozovitej smerti; mornarji so potonili vsi. Prišla sva k vam, da najdeva v tej hiši gostoljubnosti.“ — Prevideni Lavrencij si je izmislil to zvijačo tako berzo ter govoril tako resno, da zamorec ni mogel dvomiti, da sta ta dva potnika res nesrečna kupčevalca, ki sta se rešila morskih valov ter prišla v to hišo prosit pomoči.

„Alah je velik,“ djal je častitljivo zamorec ter položil roki navskriž, „pripeljal vaji je v hišo vernega mozlima, ki vama ne bo odrekel svoje pomoči. Poterpita, da oznanim vajini prihod svojemu gospodu.“ Pri teh besedah je zginil urno v kočo in dolgo se ni prikazala nobena oseba na dan.

„Zakaj ste si izmislili to zvijačo?“ praša Aleš Lavrencija, ko sta bila sama.

„Ker se mi je zdelo potrebno. Gospodar, ki stanuje v tej koči, je najberž poglavar kake roparske druhali, ki se je ustanovila v tem varnem kraji. Ko bi se bila izdala za Evropejce, prišla bi bila morda zopet v takovo druščino, kot sva bila na ladiji.“

„In menite, da ne bodo spoznali, da sva Evropejca!“

„Težko. Samo popolnoma neustrašeno treba se je vesti.“

Čez dolgo časa še-le prikaže se na pragu velik človek vitke rasti, ki je moral imeti kacih trideset let. Njegova černa brada je bila razmeršena, oči svitle, lica zagorela in upadla, meči pa suhi, popolnoma arabskega plemena. Njegova obleka je bila arabska, bogato olišpana, za širocim pasom pa so se svetili samokresi in bodalo. — Nekako sumljivo je ogledoval zunaj čakajoča popotnika, kot ne bi se popolnoma s tema osebama vjemale besede, ki mu jih je ravno kar sporočil sluga.

„Vidva sta nesrečna kupčevalca?“ praša ju z ojstrim glasom Arabec.

„Nesrečna kupčevalca ter prideva iz Mekke, kakor ti je morda že sporočil sluga,“ pristavi Lavrencij pozdravivši gospodarja po arabski šegi.

Ta se je pri teh besedah zaničljivo pomuzal, rekel zamorcu, ki se je približal, nekaj nerazumljivih besedí, in černi sluga ga je pazno poslušal z ono udanostjo, ki je navadna sužnjem, potem pa urno zginil med bližnjimi kočami.

„Kaj zahtevata od mene?“ govori dalje Arabec z zapovedljivim glasom.

„Gostoljubja,“ pravi Lavrencij bolj ponosno, nego je morda pričakoval gospodar, „gostoljubja, ki ga je dolžan vsak verni Arabec svojemu nesrečnemu sobratu. Daj nama kruha, da se okrepčava, potem pa nama povej, kam se imava oberniti.“

„Kam sta namenjena?“

„V Algir.“

„Prav. Počakajte nekoliko, poslal sem svojega slugo z ukazom do svojih podložnih, da vaju spremijo do tje.“

Kmalu se približa koči kacih deset mož oboroženih s samokresi, bodali in dolgimi puškami. Iz njihovih obrazov žarela je nekaka divjost, ki ni nič prida obetala. Sužnji so prignali berzonoge konje arabskega plemena in poglavar zapové Lavrenciju in Alešu urno zasesti vsak enega, rekoč da je pot dolga do tje, ter želi še pred nočjo verniti se domu s svojimi služabniki.

„Gospod! midva še nisva užila s teboj kruha in solí pod tvojo streho,“ ugovarja Lavrencij. „Dokler se to ne zgodí, ne poslužim se tvojega spremstva, ker si nisem svest zvestobe.“

Poglavar se zavihti na konja, kot ne bi bil čul Lavrencijevih besed, pomigne svojim tovaršem in ti urno posadé naša nesrečna beguna na konja, privežejo ju k sedlu, potem pa se spusti vsa druhal v dir po dolini.

Lavrencij je pogovarjal Aleša, da sedaj ni drugače, nego udati se nemili osodi, da naj ne kaže nikakoršne bojazni, ker le to more ju rešiti iz sovražnih rok.

Urno so jezdili dalje in ravno proti onemu kraju, odkoder sta prej prišla. Ko pridejo zopet blizo morja na peščeno plan, obernili so se proti zahodu, in kakor bi jih veter nesel, zdirjali so čili arabski konji po puščavi.

Lavrencij je opazoval na tanko vse kraje. Goré, ki so se prej enakomerno potezale z morjem vred, zavile so se sedaj bolj proti jugu. Lavrenciju se je zdel ta kraj znan, morski tolovaji so imeli svoja najboljša skrivališča. Mislil je v začetku, da ju bodo izročili zopet kakej roparski ladiji, ali kmalo je videl, da je načelnik zavil v nasprotno stran in tudi njegovi tovarši z Alešem in Lavrencijem zderčali so za njim. —

„Hudobnež!“ kričal je Lavrencij serdito, „je-li to pot proti Algiru? Ti si prelomil zvestobo svojih bratov Arabcev, kterim je sveta reč izpolniti, kar so obljubili. Ali vedi, da to početje ne ostane nekaznovano, moje ljudstvo je mogočno, maščevalo se bode za-me in za mojega zeta.“

Ali vso te grožnje bile so bob v steno. Načelnik se je hudobno zarežal in še bolj spodbodel konja, da je kar pesek metal s kopiti v zrak. Bilo mu je malo mar Lavrencijevo žuganje; berzi konjič, dolga puška, svetlo bodalo in skriti kraji so ga varovali dovelj in njegove tovarše vsakega napada.

Pridirjali so da nizkega holmca, ob kterem se je potezalo nekaj zidovja, izza kterega so molile strehe posamnih hiš in visoka palmova drevesa. Brez dvombe je morala biti tukaj stolica kacega manjšega kneza.

Ko se približajo kacih tri sto korakov omenjenemu kraju, zapové poveljnik obstati, potem pa zdirja sam v mesto, najberž, da bi sklenil kako dobro kupčijo pri mestnem poglavarji.

Nemirno sta pričakovala Aleš in Lavrencij svoje osode; česa se jima je nadjati, vedela sta že dobro, le to ju je najbolj skerbelo, da ne bi ju ločili in posamezno prodali.

Slednjič se približa od mesta sem poglavar z nekterimi možmi. Vsi so bili dobro oboroženi, kot bi šli po kake razbojnike. Poglavar jim pokaže svoja vjetnika in eden izmed mož, ki je bil berž ko ne poročnik, stopil je bliže in pazno ogledoval nova sužnja, da bi se prepričal, sta li vredna toliko, kolikor se zahteva za-nju. Aleš bil mu je koj všeč, pri Lavrenciju pa je nekako zaničljivo zmajal z glavo. Potem stopi k roparskemu poglavarju ter mu našteje lepo število zlatih penezov, ktere je ta pohlepno spravil v svojo mavho ter se priporočil pri kupčevalcu, da mu bode še zanaprej oskerboval sužnjih, ako jih bode potreboval.

Tolovaji so oddirjali zopet proti onej strani, odkoder so prišli, Aleša in Lavrencija pa so odgnali v mesto v sužnost k ondotnemu knezu, ali beju, kakor se imenujejo manjši vladarji ondotnih dežel. Bejevo poslopje je bilo štirivoglata, zidana palača z majhenimi okni, krog in krog obdana s prekopi in obgrajena z debelimi koli, ki so bili zabiti v zemljo. Znotraj je bilo prostorno dvorišče, kjer so koračile semtertje razpostavljene straže, sredi dvorišča pa je bila majhena hišica, bejevo stanovanje, vsa obraščena z gostim drevjem.

Bej, že postaran, velik mož, grozno čmernega obraza, sedel je v senci na krasni prestrogi in pušil mirno svoj čibuk. Ponižno so se mu približali služabniki, ki so pritirali nova sužnja, poklonili se do tal in položili roke križem na persi v znamenje popolne udanosti. Ali bej je je komaj vredne spoznal pogledati jih s svojim zaničljivim očesom. Potem se je približal sužnjema ter djal z ostrim glasom:

„Kdo sta vidva ptujca in od kod prideta?“

„Od kod prideva,“ pravi Lavrencij neustrašeno, „sam dobro veš, ni ti treba izpraševati. Iz rok brezvestnega, malopridnega človeka, kteremu niso svete pravice človeštva. „Pomisli vladar“ nadaljeval je z vso resnobo, „s kom imaš opraviti. Midva sva Francoza, ki sva po nesreči prišla v tolovajske roke, ko sva iskala gostoljubja in da so Francozje neustrašeni narod, lehko veš. Cuvaj se toraj, da nama ne storiš žalega, brat mojega tovarša je poveljnik v Algiru, da se pa ž njim ni dosti šaliti, povedó ti lehko ondotni gorski narodje, oni gotovo vedó, da s Francozi ni dobro uganjati burk. Glej toraj, da si ne nakoplješ sovraštva svojih mogočnih sosedov.“

„In kaj zahtevata tedaj od mene?“ pravi bej, kterega so nekoliko osupnile Lavreneijeve neustrašene besede.

„Midva zahtevava, da naju koj izpustiš in daš spremstvo z nama do morja, kjer dobiva potem kako francosko ladijo.“

„Tega ne morem storiti, pomislita, da sem vaju kupil za dve sto pijastrov.“

„In mi dva ne odjenjava le za las ne od svojega zahtevanja.“

„Poslušajta!“ nadaljuje bej, „ako mi zagotovita odkupnine pet sto pijastrov, izpustim vaju. Gotovo imata v Algiru prijatelje, in kakor mi povesta, celó sorodnike, pišita jim, in jaz bom poslal dva slugi tje, eden prinese denar, drugi pa ostane tam za stavo dokler se vidva ne verneta. Ako je brat tega mladenča tako mogočen, ne bo mu dosti prizadjalo pet sto pijastrov.“

„Ne vinarja ne. To bi bila sramota za naju. Ako si pošten vladar, poiskal boš onega goljufa, ki ti je naji prodal. Od njega zahtevaj denar, nama to ni nič mar.“

„Tedaj sta moja sužnja,“ reče kratko bej ter se jezno oberne stran.

Štirje sužni zamorci so odpeljali Aleša in Lavrencija v majheno, štirivoglato sobo, ki je imela samo eno okno. — Vročemu dnevu je sledila hladna noč, vse je postalo mirno, vse je vživalo blagi pokoj, le Aleš in Lavrencij nista mogla zatisniti očesa, čeravno sta bila zeló utrujena. Kar se jima je dozdaj le dozdevalo, vresničilo se je do sedaj popolnoma; postala sta sužnja v ptuji deželi, v daljni Afriki, kjer jima je sijalo malo upanja, kedaj rešiti se. Ležala sta na golih tleh, ker postelje ni bilo nikakoršne in tudi druzega orodja ne. Kovala sta razne naklepe, kako bi se bilo mogoče rešiti, ali kaj, ker sta bila še premalo znana z napravo tega poslopja; nobenega izhoda nista poznala, razun tega pa so bile tudi krog in krog razpostavljene straže. Okno njune stanice je bilo sicer koj pri tleh in tudi brez vsake zapore, ali deržalo je na mostovž, kjer so vedno semtertje hodili sužnji; tudi jima ni bilo znano, kam derží ta mostovž.

„Perva potreba sedaj je,“ pravi Lavrencij Alešu, ko sta ležala na terdih tleh in si eden drugemu pogum vnemala, „da se ne smeva dati nikakor okreniti, naj počnó z nama, kar hočejo. Najina nepremekljiva volja in ponosno obnašanje bode beja gotovo nekoliko v zadrego pripravilo; tudi ima, kakor sploh vsi takovi vladarji, precej strah pred Evropejci, kar sem zapazil na pervi mah, čeravno se ni hotel izdati. Ravnati morava, kot nama ne bi bilo nič mar, nikakoršne bojazni ne smeva kazati, kajti pri teh ljudeh človek največ opravi, ako kaže neustrašenost in pogum. Ako Bog dá, tudi te sužnosti se bova otela.“

„Ali večkrat sem slišal,“ odverne Aleš, „da takovi vladarji svoje sužnje za vsako malo reč s smertjo kaznujejo, in sicer s smertjo po dolzih, grozovitih mukah. Jaz sicer nisem strahopetec, nikdar se nisem smerti bal, ali v tej ljuknji bi mi pa vendar ne bilo ljubo, ko bi me za ped okrajšali, ali pa nategnili na kol.“

„Tega menim se ne bo ravno bati, vsaj tako berž ne, ker plačal naji je predrago, razun tega pa tudi brez vzroka nikjer ljudí ne pobijajo. Vem, da bi mu bilo najljubše, ko bi naju mogel zopet prav drago prodati; kolikor sem spoznal, je zeló denarja lakomen. Nisi videl, kako berž nama je ponudil prostost, ako bi se drago odkupila. „Čakajte,“ rekli so že včasih modri možjé: „vse bo prišlo,“ tedaj tudi nama druzega ne kaže, nego čakati.“ —

Drugo jutro zopet pokliče bej svoja sužnja k sebi. — Aleša izvoli za svojega strežaja. Moral je namreč vsako jutro pomesti sobo, napraviti svojemu gospodu černo kavo, potem pa sedeti celi dan pri durih in čakati, kedaj mu bode vladar pomignil natlačit čibuk ter ga nažgati, ali pa prinesti sadja v majheni košari. To je bilo vsakdanje opravilo Aleševo. Težavno ravno ni bilo, ali dolgočasno za mladega človeka, polnega življenja, kot je bil Aleš. Lavrenciju, ki je bil že star in preokoren za strežaja, dal je drugi posel. Moral je oskerbovati mladega konja, kterega je bil bej ravno nekaj dni poprej kupil za visoko ceno, ker je bil žlahtnega arabskega plemena. Terdno je priporočil Lavrenciju, da ga mora dobro gleštati ter ga privajati pohlevnosti, ker je namenjen v dar njegovej ženi, ktero je dobil iz Carigrada od svojega prijatelja. Aleš in Lavrencij sta prevzela to novo, ne ravno preslavno službo ter jo opravljala zvestó, kolikor je bilo mogoče. Edina dobrota, ktero jima je skazal njuni gospod, bila je ta, da sta smela zvečer skupaj spati. Tu sta včasih cele noči prečula in eden druzega tolažila. Marsikaj sta iznašla ugodnega za beg, pa zopet zavergla, ker se jima ni zdelo še dovelj varno. Lavrencij je imel včasih priliko bolj natanko ogledovati bejevo palačo, ali povsod je našel dosti zaprek, in upanje na beg se mu je zdelo nemogoče, če Bog ne dá kake posebne priložnosti.

Lavrencij in Aleš sta živela, čeravno ne zadovoljno, vendar popolnoma udana v voljo Božjo in upaje pomoči od Onega, kteremu ni nič nemogoče. Aleš je hvalil Boga, da mu je pridružil tako blazega in modrega moža, kterega je ljubil, kot lastnega očeta. — Ali tudi tega veselja ni mogel dolgo uživati.

Nekega dne pride obiskat beja tuji vladar sosedne dežele ter ga poprosi, naj bi mu prodal kacega belega sužnja, ker nima nobenega. Osoda je zadela ravno Lavrencija, ker ga bej ni ravno neogibno potreboval, razun tega pa mu ga je ptuji vladar tudi drago plačal. — Kdo bi mogel popisati žalost, ktero jo občutilo Aleševo sercé pri tej nenadni ločitvi. Oklenil se je starcu tako terdno krog vratu, kot ne bi ga hotel nikdar več izpustiti, ter točil bridke solzé. Same tuge ni mogel skoraj besedice spregovoriti: „O moj dobrotnik, moj oče!“ stokal je, „nikdar več vas ne bom videl.“

„Upokoji se dragi moj,“ tolažil ga je Lavrencij „vse tugovanje nič ne pomaga. Ne bodi mehkužen, mož mora tudi največe britkosti junaško prenašati. Ti si še mlad, malo si še prestal na svetu, ko boš preterpel toliko, kot jaz, uterdilo bode se ti sercé. Prosim te, bodi pogumen, nikar ne žaluj, ker ti ne prinese nič koristi. Bog je še zmiraj več, nego ljudje, on te bode rešil iz sužnosti, in morda se zopet kedaj vidiva, srečnejša nego sedaj. Bog te obvaruj! Spolnuj moje nauke, boš videl, da bo prav.“

Še enkrat je strastno stisnil blagemu starcu roko, potem pa ga je odpeljal ptuji vladar s seboj.

Aleš je bil sedaj sam sredi širokega svetá, nobene žive duše ni imel, ki bi ga bila tolažila, nikomur ni mogel potožiti svojih nadlog. Njegova sobica se mu je zdela grozno dolgočasna, prazna, kot bi bil kdo umerl v njej, nobenega veselja ni imel več na svetu. — Ali čas in skušnja uterdita tudi človeka zoper največe težave, da je prenaša nekako malomarno, da celó smertnim nevarnostim kljubuje. Tudi Aleš se je uterdil s časoma. Poprej je bil še mladeneč otročjih misli, otročjih čutov, sedaj pa je postal mož krepkega duha, terdne volje in pogumnega serca. Sklenil je oprostiti se, naj veljá kar hoče, poiskati potem Lavrencija in potlej iti po svetu poiskat tudi starišev, ako še živé. Te misli gojil je od dne do dne in terdno je sklenil ali izveršiti svoj namen, ali pa poginiti. —

Aleš je zvesto opravljal svojo službo in s tem se je tako prikupil svojemu poglavarju, da ga je veliko bolj čislal, nego druge sužnje ter mu tudi več prostosti dovolil. To se vé da je jezilo njegove tovarše, ki so ga pisano gledali ter mu zeló nevošljivi bili zarad te prednosti. Posebno nekov gubast in ves pokvečen zamorec, varuh bejevega harema, ni ga mogel živega terpeti; še pogledal ga ni, ako ga je Aleš pozdravil, in če je le mogel, ognil se ga je na poti. To je Aleša zeló žalilo, ker ni vedel, zakaj ga zamorec sovraži, ker mu ni nikdar storil nič žalega. —

Nekega jutra so prišli varuhi bejevega harema vsi pobiti in na videz zeló žalostni k svojemu gospodu, ter mu naznanili, da je po noči utekla njegova perva sužinja, ktero je še-le pred nekterimi dnevi dobil. Rekli so, da je moral kdo izmed sužnjev pomagati jej pri begu ker so bile duri povsod dobro zaklenjene in so tudi straže celo noč čule.

Beju je švigala grozna serd iz oči pri tem sporočilu; njegovo lice se je zmračilo, kakor nebó, kedar se pripravlja na hudo nevihto. Bila je namreč to sužinja, ktero je dobil iz Carigrada ter si jo izvolil za svojo pervo ženo.

„Ničemniki!“ zagrozil se je nad sužnji, ki so strahu trepetali pred njim na kolenih, vaša nemarnost zasluži smert, zatoraj boste še danes vsi zaporedoma izgubili glave.“

Kot šiba na vodi so trepetali varuhi pri teh ostrih besedah vladarjevih. Nihče si ni upal ziniti besede, nihče pogledati ostremu gospodu v obraz; potuhnjeno so sklonili glave na persa in ječali.

Sedaj se vzdigne njih poveljnik, ki je Aleša posebno sovražil, približa se serditemu vladarju in prične z milo prosečim glasom: „Milost, mogočni vladar, milost ubogim sužnjem, ki so nedolžni! Dobro nam je sicer znana tvoja moč, dobro vemo, da nas lehko z eno besedo pogubiš in uničiš, kot červe v prahu, ali znana nam je tudi tvoja miloserčnost; slušaj toraj svojega služabnika, da ti pové resnico in izprosi milost nedolžnim.“

„Govori!“ zarohnel je bej, „ali ne išči nikakoršne zvijače, ker to bi ti nič ne pomagalo.“

„Moje življenje je v tvojih rokah, mogočni gospod,“ djal je potuhnjen zamorec, „ako ne bom govoril resnice, naj zapadem najgrozovitejšej smerti. — Sinoči že pozno videl sem plaziti se neko osebo krog harema. Natihoma sem se bližal, da bi videl, kdo je, ali preden sem mogel popolnoma prepričati se, zginila je oseba ravno ondi na mostovži, kjer ima tvoj beli služabnik svojo sobo. In drugo jutro ni bilo krasne sužinje več. — Mogočni vladar, ti si pripeljal tega sužnja v hišo ter ga bolj čislal, nego nas druge, on pa ti vse te dobrote povrača z nehvaležnostjo. Ti meniš, da imaš zvestega služabnika na svojem dvoru, ali vedi, da imaš zvito kačo, ki te natihoma skuša pikniti.

Te zlobne besede brezvestnega služabnika so pripravile beja še v večo jezo. Poklical je koj Aleša, kteremu se še sanjalo ni, kaj ga čaka. Bej ga je sprejel temnega obraza in, zaničljivo ga pogledovaje, jel mu je očitati njegovo hudobijo, ktero je doprinesel po noči.

Aleš je stal nepremekljivo, kot bi bilo trošilo va-nj; kar mu je pripovedoval bej, zdelo se mu je kot v sanjah. Druzega ni vedel reči, kot da je nedolžen, da še ne vé nič o tem. Klical je Boga na pričo, ki edini vé njegovo nedolžnost, ali beju to ni bilo zadosti.

„Ako v treh dneh ne poveš kam je ubežala sužinja“ — djal mu je — „sužinja, kterej si pomagal k uteku, odrezali ti bodo četerti dan jezik, peti dan desno roko, šesti dan te djali ob glavo. Dobro tedaj, ali si si zapomnil? sedaj idi in pomisli do jutri, kaj misliš storiti.“

Aleševo opravičevanje je bilo zastonj, videl je, da mu bije zadnja ura. Ko se je pri odhodu ozerl po zraven stoječih služabnikih, videl je povsod, kako peklensko veselje se je zibalo po černih obrazih škodoželjnih zamorcev. —

Bolj nego kedaj je mislil na beg. Ni bilo dovelj časa več prevdarjati; trije dnovi minejo v takovih žalostnih okoliščinah, kot bi trenil. — Noč se je približala in Aleš je ležal v svojej sobici vedno ukvarjaje se z mislimi, kako bi se priplazil do obzidja, da ne bi ga stražniki zapazili. Pa to bi že še bilo, ali potlej priti čez zid in uganiti pravo pot, da ga ne bi dobili, to je bilo najtežavniše. Molitveno knjigo, ktero je vedno skerbno skrival in vsaki dan molil iz nje, vzel je tudi necoj v roke, in čeravno ni mogel v temi brati, molil je, vendar goreče k Bogu, da bi ga rešil takove grozovite smerti. Večkrat je poljubil zlati križec na platnicah in se goreče priporočal v varstvo angelju varhu. Proti polnoči je nekoliko zadremal, kmalo pa ga prebudí lahen šum, kot bi se natihoma kdo bližal. Pri oknu, ki ni imelo nikakošne zapore, prikaže se moška oseba, ter nekaj časa tiho obstane in posluša, potem pa zamahne z roko, ko vidi, da se je Aleš vzdignil, v znamenje, naj bo tiho, in skoči nemudoma skozi okno v stanico.

„Si li sam?“ praša prišli potihoma skerbno se ogledovaje, ali ni kake nevarnosti.

„Čisto sam; drugi sužnji že gotovo spé razun straž tukaj zunaj,“ pravi Aleš, ter ogleduje začuden to nenadno osebo. Bil je že prileten mož v arabskem plašču s turbanom (Turban se imenuje kapa, kakoršne nosijo v vzhodnjih deželah.) na glavi in, kolikor je mogel spoznati, mladeneč v temi na njegovem obrazu, ni bil Arabec.

„Danes si slišal, kaj meni bej s teboj storiti?“ pravi mož, in sede k Alešu, tako, da je bil popolnoma v temi.

„Kaj pa da sem slišal. Čez tri dni me bodo jeli mesariti, če se ne opravičim, ali jaz nimam druge priče, kot svojo dobro vest.“

„Torej bodi pripravljen; ako se mi posreči, rešim te pojuteršnim zvečer. Tačas pa moraš biti pri miru in sam ne poskušati bega, ker to bi ti nakopalo še strašnejšo smert.“

„Pojuteršnjem zvečer?“ djal je Aleš dvomljivo, „ko bi si pa bej premislil in bi me že jutri jel mučiti?“

„Tega se ti ni bati, ker še nekoliko dvomi nad tvojo krivico. Le miren bodi. Jutri večer bom ti poslal pripravno obleko, nekaj orožja in tudi druge potrebne reči za beg bom preskerbel; tretji večer bova pa poskusila.“

„Ali kdo pa ste vendar vi, ki pridete k meni v ječo, kot angelj Gospodov, ali ste morda tudi suženj, kot jaz?“

„Suženj in še delj, nego ti. Moja domovina je na Avstrijanskem, Slovenec sem po rodu.“

„Slovenec!“ skoraj na glas vsklikne Aleš, „od kod pa vendar? Jaz sem tudi Slovenec.“

„Moj rojak tedaj!“ pričel je mož slovenski in stisnil Alešu roko.

„Dá, vaš rojak. Ali dragi prijatelj, vi govorite grozno čudno slovenski, saj vas komaj razumem.“

„Ako človek devetnajst let ne govori slovenski, ni čuda, da skoraj popolnoma pozabi.“

„Devetnajst let ste tedaj že v sužnosti, in ste še živi? O, to je dolgo!“

„Da, devetnajst let, in od takrat še nisem videl nobenega Evropejca, dokler nisi prišel ti. Večkrat bi bil že rad govoril s teboj, pa ni bilo moč. Včeraj sem slišal tvojo obsodbo in splazil sem se natihoma tu sem, da bi ti oznanil svoj namen. — Ali dovelj necoj, iti ti moram, da me ne zapazijo, sicer bi bila obadva izgubljena. Lehko noč! jutri večer zopet pridem.“ In zopet je skočil skozi okno ter zginil po dvoru.

Aleš je bil kot na novo prerojen. Upanje rešiti se grozovite smerti, prevzelo ga je tako, da bi bil kmalo na glas zavrisnil, ko ne bi se bil bal, izdati se. Celo noč ni zatisnil očesa, vedno je premišljeval, kdo bi bil ta človek, ki je njegov rojak, in kako je prišel tu sem. Spomnil se je tudi svoje knjige, ktero je našel v tolovajski ladiji in bil je prepričan, da bo berž ko ne tega moža, ki jo je morda pozabil v ladiji, ko so ga prodali tolovaji tu sem. —

Drugi dan je minul Alešu v grozovitih skerbeh. Bal se je, da bi svojemu tovaršu kaj ne spodletelo in ga zaderžavalo v njegovem sklepu. — Prišla je noč, in ta je terpela še delj. Aleš je menil, da mora že kmalo dan biti, a pričakovanega prijatla le še ni bilo. Vedno je stal pri oknu in vlekel na ušesa, ali se kaj ne giblje. Polastila se ga je že grozna misel, da so morda moža zalezli, ko je šel od njega.

Slednjič se priplazi po dvoru sem varno v plašč zavit človek in Aleš je koj spoznal svojega rešitelja. Molčé se je približal oknu, podal mu veliko culo ter djal: „Ná, tu imaš potrebne reči za beg. Skrij je dobro čez dan, zvečer pa bodi pripravljen proti polnoči“. — Aleš bi ga bil rad še marsikaj poprašal, ali mož je zamahnil z roko, naj bode tiho, ter urno zginil za palmovimi drevesi na dvoru.

Sedaj pregleda prineseno culo. Bila sta v njej dva samokresa, arabska obleka in nekaj jedil. Vse to skril je v temen kot pod slamo, ki je bila njegova postelj. —

Ko se je približala tretja noč, osodepolna ura, ko je viselo Alešovo življenje na tanki nitki, oblekel se je berž, ko se je stemnilo, v arabsko oblačilo, vteknil samokresa za pas in pričakoval pri oknu svojega rešitelja. Še veliko počasneje, nego prejšnjo noč, tekle so mu necoj ure. Oziral se je vedno na nebó in spoznal je, da mora biti zdaj zdaj polnoči. Vsako perjice zunaj, ki ga je pomajal veter na drevesu, oplašilo ga je, ker je vedno mislil, da bodo nemara zapazili njun beg. Slednjič se je približal zaželjeni trenutek in njegov tovariš je prilezel k oknu.

„Sedaj pa le urno“, šepnil je, „le minute ne smeva izgubiti.“ Pomagal je Alešu iz sobe, potem pa sta urno stopala po dvorišču vedno v senci visocih palm. Ko se približata obzidju, sedel je ondi zamorec in terdno spal.

„Ta dobro straži,“ djal je spremljevalec Alešu ter ga urno potegnil seboj v neko zatišje, kjer so bile narejene iz kamenja in perhlih tnal nekake stopnje na zid. Bila sta kmalo na verhu, ali sedaj bila je pot težavneja. Zid je bil precej visok in na vnajnej strani sterm. Dobila sta nekaj germičevja in z veliko težavo splazila sta se na tla. Kakih dvajset korakov od ondot je stala majhena slamnata uta — stražnica — in dva zamorca sta ondi slonela na svojih dolzih sulicah ter se pogovarjala. Naša dva beguna nastopita nasprotno pot vedno ob zidu se plazivši, kjer ju je senca zakrivala. Stopala sta tako varno, da nobeno suho berstiče ni počilo pod njunima nogama. — O nekterih minutah sta že imela mesto za seboj in prišla do majhene koče, ki je bila opuščena. Alešev tovariš stopi va-njo, in pritira ven čverstega konja dobro osedlanega. „Sedaj pa le sediva na-nj,“ reče Alešu, „dovelj krepak je, da naji nese do dne, potem sva pa tudi že v varstvu.“

Konj je res zdirjal po ravani, ko ne bi imel nobene teže na sebi. Noben prekop in nobeno germovje ga ni zadrževalo. Ko se je dan zazoril, ležalo je pred njima široko morje. Zavila sta v majhen gozdič in ondi sedla raz konja, ki je bil ves premočen zavoljo težke noše in dolzega pota.

„Eno nevarnost sva prestala,“ djal je, Alešev tovariš, „sedaj pa naju čaka še veča. Če ne pride kmalo kaka evropejska ladija, ki bi naju vzela v varstvo, ne vém, kako bo šlo! Bej naju bo gotovo povsod iskal, če že zavoljo druzega ne, zavoljo konja, ki sem mu ga odpeljal, ker ga grozno visoko ceni. Potreba je, da poiščeva kacega skrivališča, da naju ne bi zapazili, ako pridejo tu sem.“

Res najdeta v goščavi, v globokej grapi, pripravni kraj, kjer ni bilo lehko koga zapaziti. Starec je potegnil dolg nož izza pasa, porinil ga zvestemu konju v levo stran in kri je švignila curkoma kviško. Čili arabski dirjavec se je nekaj časa vertel, slednjič pa se zgrudi mertev na tla.

„Zakaj pa ste to storili?“ praša Aleš začuden, sedaj nimava nikakoršne pomoči, ko bi naju zasledili.“

„Ker bi konj koj razgetal, ko bi začutil konjska kopita in bi naju izdal.“

Beguna sta legla v visoko travo, kjer sta bila še bolj skrita, ter jela povživati malo kosilce. Poslušala sta natanjko vsako gibanje, ker vedno sta mislila, da bodo zdaj zdaj preganjalci za njima. —

Aleš bi bil sedaj rad kaj bolj natanko zvedel stan in dom svojega tovarša, ali ta mu reče, da sedaj ni časa za dolgo pripovedovanje, da pa mu hoče vse razodeti, torek bosta popolnoma iz nevarnosti. —

Solnce je že visoko priplavalo na nebo ali naša tovarša sta se zastonj ozirala po morji, da zagledata kako ladijo. Zdajci se začuje peketanje konjskih kopit; Aleš povzdigne glavo, splazi se na rob ter pogleda po planjavi. Šest jezdecev je dervilo po peščenini sem v urnem diru, ki so se včasih razkropili, potem pa zopet skupaj prišli ter jo mahnili naravnost ob morji. „Za nama so!“ pravi Aleš, bled kot zid, „kaj bo?“

„Pogum,“ prigovarja starec potihoma in dva svitla samokresa zabliskata se v njegovih rokah. „Nimajo naji še, če pa pridejo, prodala bova precej drago svoje življenje. Videl boš, da ne bom nikdar zastonj sprožil.“

Tudi Aleš je poprijel samokres pa vendar je bilo videti, da se mu je roka nekoliko tresla. —

V tem hipu zabliščé se tudi jadra v daljavi, velika ladija je prihajala vedno bliže in bliže, naravnost proti obrežju. Jezdici so večkrat prebrodili vso goščavo in včasih bili tako blizo naših begunov, da bi ju bili lehko dosegli s svojimi dolzimi sulicami, pa niso ju zapazili v grapi med visoko travo. Slednjič so se zopet vernili, odkoder so bili prišli.

Ladija se je že precej približala. „Angleške barve!“ pravi Alešev tovariš kazaje na vihrajoče bandero, „sedaj veljá pogum.“

„Ali pa naju bodo videli tukaj?“ praša skerbno Aleš.

„Plavati morava nasproti. Znaš li plavati in imaš toliko moči še, da bi sterpel nekaj minut?“

„O zame ne skerbite; jaz plavam celo uro, če je treba, ali bojim se, da vi ne boste prišli do tje.“

„Dobro tedaj, le na delo, jaz si upam plavati dve milji daleč.“ — Odložila sta nepotrebno obleko, zročila se valovom in krepko rezala vodeno plan.

Mornarji na ladiji so ju res zagledali. Berž so spustili čoln v vodo in šest mož je hitelo jima na pomoč. Malo časa potem sta bila Aleš in njegov tovariš srečno na angleškej ladiji.

VII.

Ladija, na ktero sta prišla, imenovala se je „Lastavica“. Bila je lepo izdelan, rujavo pobarvan trijarbolnik, ki je bil namenjen v vzhodnjo Indijo.

Kapitén, še mlad mož, bil je jako prijazen s svojima, novima popotnikoma, kar sicer ni vselej navada pri poveljnikih na ladiji.

„Od kod prav za prav prideta vi dva? in kakova naključba vaju je izročila valovom? Se je li kaka ladija razbila tu blizo?“ popraša ju prijazno.

„Obadva sva Avstrijanca,“ odverne Alešev prijatelj. „Jaz se imenujem Tomaž Senčar, bil sem nekdaj posestnik na Slovenskem, pozneje pa v severni Ameriki. Pred devetnajstimi leti sem prišel v roke morskim roparjem, ki so me prodali v Afriki nekemu beju. Ondi sem se seznanil po naključbi pred nekimi dnevi s svojim tovaršem — Alešem, ki ga vidite tukaj pri meni. Našla sva priložnost pobegniti, in ker sva spoznala na vašej ladiji angleško bandero, plavala sva nasproti, ker nisva imela upanja drugače rešiti se.“

Kapitén ju je iz serca miloval, ko je slišal to žalostno dogodbo. Ker je videl, da sta lačna in utrujena, ter imata obleko vso premočeno, ukazal je svojemu strežaju peljati ju v svojo kajito, prinesti jima jedil in potrebnih oblačil.

Aleša je prešinila velika radost, ko je čul iz tovarševih ust imé — Tomaž Senčar. To imé bilo je zapisano v njegovi knjigi in prepričan je bil, da je ta mož tudi v oni temni sobi na tolovajski ladiji prebival, kjer je potem pozabil svojo molitveno knjigo. —

Strežaj ju je peljal v zalo stenico, preskerbljeno z vsem potrebnim, kar se zahteva na ladiji. Bila je ondi mehka, viseča postelj, stoli, razni zaboji in dolga miza, na kterej je ležalo mnogo knjig in raznega popirja, znamenje, da kapitén ni po nepotrebnem tratil prostih ur.

Ko sta se preoblekla in sedla h kosilu, pravi Aleš svojemu tovaršu:

„Vi se imenujete Tomaž Senčar, je-lite?“

„Dá, Tomaž Senčar,“ odverne ta, „kakor moj ranjki oče, Bog jim daj nebesa.“

„Ter ste po rodu Slovenec?“

„Slovenec, rojen na Dolenskem pri Kerškem; pozneje pa sem se preselil na štajersko mejo, kjer sem imel vinograde.“

Aleš potegne iz mavhe svoje premočene obleke skerbno v usnje zavito knjigo ter jo poda starcu. Ko ta odgerne zavitek in vidi v njem knjigo čisto nepoškodovano, vsklikne ves vesel: „Oh, moje molitvene bukve, ki sem jih bil pozabil na tolovajski ladiji. Še ko sem bil dečko, kupili so mi jih mati za moj god, ko sem se ravno dobro izučil dobro brati. Vedno sem jih nosil pri sebi in tudi na tolovajski ladiji sem vsak dan molil iz njih. Ker pa sem se bal, da ne bi mi jih roparji vzeli, skrival sem jih pod zaboj. Nekega dne pa so me nenadoma odpeljali v sušnost in nisem utegnil vzeti jih seboj.“

„In čez dolgo let našel sem jih jaz še na onem mestu,“ pravi Aleš. „Kajti tudi jaz sem bil delj časa na oni tolovajski ladiji, dokler nisem prišel v sušnost. Lejte, kako čudovito je naji Bog združil.“

Starec je goreče poljubil knjigo, dragoceni spominek iz otročjih let, ter se priserčno zahvaljeval Alešu, da mu je je tako zvesto ohranil.

Tudi Aleš je bil jako vesel te starčeve radosti; sklonil se je proti njemu in mu prijateljsko stisnil roko. Pri tej priliki razgernila se je nekoliko srajca in zlata verižica s krasno svetinico zasvetila se mu je na persih. Ta spominek nosil je Aleš že od nekdaj in tudi v sužnosti ga je skerbno čuval, da se mu ni zgubil.

Njegov prijatelj je vse to zapazil v hipu. Kakor stena je obledel in stermo zerl Aleša.

„Bog pomagaj! kaj pa vam je? morda vam je slabo?“ skerbno poprašuje Aleš videvši možá tako nenadoma obledeti.

„Mladeneč, kje si dobil ta spominek?“ pravi s tresočim glasom.

„A, to svetinjo?“ pravi Aleš in zopet popravi srajco, „imam jo že od nekdaj. Moj dobrotnik, stari Peter, rekel je, da jo moram skerbno čuvati, ker je velike vrednosti. Res sem jo dosléj še srečno ohranil. Ali vam je morda znana? Oh, povejte mi, če veste, potem morda dosežem, česar že toliko časa želim.“

„Ali gotovo veš, da jo imaš že od otročjih let?“

„Da, odkar pomnim. Peter mi je rekel, da sem jo že imel, ko me je našel v gozdu. Dozdaj še nisva utegnila razodeti si svoje dogodbe; sedaj imava priložnost, povedati vam hočem vse in tudi vi boste meni, je-lite? Dogodbe dveh rojakov, po tako nepričakovanem seznanji bodo gotovo zanimive.“

Starec ni poslušal Aleševih besedí. Sklonil se je bliže in natanjko ogledoval svetinico.

„Je že, — on je!“ vskliknil je ves zavzet, „moj sin!“ —

„Vaš sin?!“ ponavljal je Aleš in nekaki čudni čuti so ga prevzeli. „Vaš sin?“ —

„To je spominek, ki ga je nosila moja žena ter ga obesla potem najinemu pervorojenemu sinu na vrat. — Je li mogoče, da si ti moj sin Vencelj! Z materjo te objokujeva že toliko časa mertvega; oh koliko britkih ur sva preživela zarad tebe, in glej! sedaj te najdem nenadoma, po takovi čudoviti naključbi. — O Bog, tvoja pota so čudna!“

Nekaj trenutkov je nastal molk in obadva sta so gledala stermé, kot bi si hotela brati na obličji, je-li res, kar se jima ravno kar razodeva.

„Moj oče!“ jecljal je potem Aleš oklenivši se starca krog vrata, „moj oče! dá vi ste moj oče!“ Potem sta zopet omolknila obá, prevelicega veselja ni mogel nihče govoriti, le solze so se jima vdirale po licu in kapale na sklenjeni roki, kot poterdila srečnega snida.

Nemogoče bi bilo popisati vse občutke, ki sta jih imela oče in sin v tem trenutku, le kdor je sam kedaj doživel zopet nepričakovano najti onega, ki mu je dal življenje, ta bode vedel, kaka čutila navdajajo sercé.

Med tem je prišel kapitén v sobo obiskat ju. Tomaž mu vesel hiti nasproti, stiska mu roko in pripoveduje vse na tanjko, kako je nenadoma našel sina, o kterem je mislil da je že mertev. Kapitén je bil mož blazega sercá, in če je prej miloval njuno žalostno osodo, ganilo ga je to nepričakovano veseljemsedaj še tem bolj. Prijazno jima je podal roko in tudi njemu so igrale solzé v očeh.

Po kosilu šli so vsi trije na poveršje barke in ondi jel je pripovedovati najprej Alešev oče svoje dogodivščine:

„Moj oče so na Dolenskem pri Kerškem imeli lepo posestvo, razun tega pa so bili tudi vinski kupec. Ko sem jaz nekoliko odrastel, poslali so me v šolo, kjer sem sicer vedno dobro izdeloval, ali vendar sem sklenil zapustiti šole ter se poprijeti gospodarstva, zlasti, ker sem bil edini otrok, posestvo pa veliko; zatorej tudi oče niso imeli nič zoper to, še celó radi so videli to moje početje, ker so vedno djali, da, bi neradi videli svoje posestvo v tujih rokah.

Kmalo sem se privadil gospodarstva in bil sem popolnoma zadovoljen s svojim stanom. Saj mi ni nič manjkalo: oče so bili varčen mož, vse je bilo v redu pri hiši in tudi obilo denarja. — Dve leti pozneje, ko sem popustil šolstvo, umerli so mi oče — mater je že nekaj let prej Bog vzel — in sedaj sem bil prepuščen sam sebi. Moj stričnik, ki je bil kupčevalec na Horvaškem, me je vedno pregovarjal, naj prodam posestvo ter se preselim k njemu, kjer mi bo bogastvo dobro godilo in se mi ne bo treba ubijati z gospodarstvom. Jaz pa tega nisem hotel storiti, ker sem hotel spolnovati očetovo voljo. Tudi se je govorilo o mojem stričniku to in uno, kar me ni ravno vnemalo spolniti njegov svet. Ko je videl, da me ne pregovori, pustil me je zopet pri miru in dolgo časa nisem nič več čul o njem. Ker sem se bal, da ne bi šlo gospodarstvo pod zló, sklenil sem si poiskati bistroumno ženo, ki bi pomagala nekoliko pri gospodarstvu, kajti na posle se ni dosti zanašati, ker je med njimi komaj eden pošten. — Na štajarskej meji je sredi vinskih goric živel bogat vinšček, ki je imel hčer Marjeto. Pobaral sem za-njo in njen oče, poznavši našo rodovino, ni mi je odrekel. Zaročba le bila sklenjena in jaz sem res dobil ženo, ki je bila vredna zlatega denarja; zvestó me je ljubila, in zadovoljno, da še nikoli prej tako, živel sem sedaj. Še tisto leto se je zgodilo mnogo homatij, ki so razderle mojo srečo. Najprej je umerl Marjetin oče in vsa svoja posestva zapustil svojej hčeri. Sedaj sem postal premožen mož, kakoršnih ni bilo blizo okrog. Imel sem krasne vinograde, ki so mi več prinašali, nego vse drugo posestvo. Ker je bila moja žena na svojo rojstno hišo grozno navezana, dal sem za nekaj let svojo vlast v najem ter se preselil na Štajarsko, kjer sem se posebno pečal z vinsko kupčijo. Tukaj se je moja sreča popolnoma doveršila. Žena mi je povila zalega dečka, kterega smo imenovali Venceljna, in tega sem namenil za prihodnjega gospodarja na svojem prejšnjem selišču, ko odraste. Ali človek obrača, Bog oberne. Hudó me je zadela njegova roka, pa vendar nisem nikdar godernjal. On že vé, kaj dela.

Nekega dné dobim nenadoma sporočilo od urada, da je umerl v Novem-Jorku v severni Ameriki nek Andrej Senčar, doma iz Kranjskega, ki je zapustil neznansko premoženje, ter izročil vsakemu najbliže žlahte po petdeset tisoč dolarjev, ravno tako tudi otrokom žlahtnikov. Moj ranjki oče so mi večkrat pripovedovali, da je pred dolgo izginil nanagloma eden njihove žlahte, ki je bil kerznar in se potem ni nič več slišalo o njem. Sedaj še-le je prišlo na dan, da je živel v Ameriki in grozno obogatil.

To me je zopet spravilo iz gnejzdišča mojega stričnika. Nekega dné pride nanagloma k meni rekoč, da bi se na tanjko pomenila o tej dedščini. On ni imel otrok, toraj tudi ni mogel več upati, kot svoj delež.

„Tomaž!“ djal je, „ti si že sploh bogat, kot bi ti bil sam škrat nanosil denarja, pripusti meni delež svojega sina; moja kupčija gré sedaj slabo, in če ne dobom nagloma denarja, prišel bom popolnoma na kant.“ —

Meni seje zdelo to zahtevanje odveč, posebno ker sem vedel, da ga ni pripravila nesreča v zadrego, temuč razujzdano življenje in zapravljivost. „Čem več bo imel,“ mislil sem si, „tem več bo pognal. In to mu ne bo nič hasnilo, marveč škodovalo.“

„Matevž!“ djal sem mu, „tega ne morem storiti, da bi ti pripustil delež svojega sina, to ne bi bilo pravično od mene. Bog vedi, kaki časi še pridejo, nanagloma me lehko obišče nesreča, da ubožam in potem ne morem zapustiti svojemu sinu nič. Tvoj delež že toliko iznaša, da si lehko pomagaš iz stisk, ako varčno ravnaš, ko bi ti pa le kaj primanjkalo, posodim ti rad. Sorodnikovo sporočilo pa se ne sme prenarejati, kar je vsakteremu odmenjeno, to naj dobi.“

Pri tej priči je zapustil stričnik mojo hišo hudo preklinjaje in mi žugaje. — Drugo jutro odpravil sem se jaz v Celje po opravkih in žena je bila sama doma.

Čudno je bilo tisti dan, da me je vedno nekaj gnalo domu. Kar prej je bilo mogoče, opravil sem svoje reči in se urno povernil domu, ker vedno se mi je dozdevalo, da se je nemara kaj hudega pripetilo ondi. Nisem se motil. Ko stopim v sobo, pride mi Marjeta vsa objokana nasproti, bleda, kot smert in prevelike žalosti dolgo ni mogla izustiti nobene besede.

„Kaj se je zgodilo?“ prašam jaz ves prestrašen, „moj Bog! povej tedaj Marjeta! povej!“

Sedaj stopi stara dekla Urša v sobo tudi vsa objokana.

„Oče!“ pričela je po dolgem ihtenji, „oče, vi ne veste, — nekaj — strašnega se je zgodilo, — o ljuba Mamka Božja, ti nam pomagaj! — Venceljna ni nikjer.“

„Za božji čas!“ vskliknem jaz ves preplašen, „kam pa je prišlo dete?“

„Danes opoldne,“ pravi dekla, „sedela sem ž njim na vertu ter šivala. Na nagloma pa se me polasti spanec ter nekoliko zadremljem. Ko se prebudim, ni bilo Venceljna nikjer. Kakor nora letam krog, kličem na vso moč, pa vse zastonj. Potem naznanim to žalostno novico materi, ki so perilo ravnali v sobi. Obedve tečeve doli v vas ter poprašujeve, ali ne bi bil kdo videl kacega otroka, pa nihče ni vedel nič povedati. Vse smo preiskali, pa ni ga nikjer.“

Meni so se samega strahu vsi udje tresli, pa vendar sem skušal tolažiti ženo, ki je obupno vila roké in hudo jokala.

Preiščemo še enkrat vse kraje, pa nikjer ni bilo nobenega sledú, slednjič srečam doli ob vodi nekega starega moža, ki je služil nekdaj pri mojem očetu za hlapca. Povem mu svojo nesrečo ali tudi ta ni vedel nič o otroku. „Druzega nisem videl danes“, djal je, „kot pokrit voz, ki je derdral po cesti proti Ljubljani, in noter je sedel popolnoma takov človek, kot je vaš stričnik, tisti kupec na Horvaškem. Če me moje stare oči niso ogoljufale, prav on je bil.“ —

Pri tej priči spomnil sem se onih groženj in preklinjanja. Čudne misli so se me polastile. Sicer nisem mogel spoznati, čemu bi mu bil otrok, ali zdelo se mi pa vender ni drugače, kot da je dete v njegovih rokah. Zahvalil sem se starcu za njegovo naznanilo in se nemudoma vernil domu.

Najprej sem pisal na Horvaško. V dveh dneh dobom odgovor, da omenjenega kupca ni več v deželi, da jo je pobegnil in zapustil grozno veliko dolgá. Potem sem šel v Celje. Na pošti sem zvedel, da se je odpeljal pred nekimi dnevi takov človek proti Dunaju, rekoč, da gre na Nemško, ali otroka ni imel nikakoršnega pri sebi, samo nek mlad človek ga je spremljal. — To sporočilo se mi ni zdelo zadostno. Otrok se lehko kmalo kam skrije toliko časa, dokler se obravnava pri poštnih uradnikih. Nič drugače nisem sodil, nego da misli z otrokom stričnik kako goljufijo doprinesti, posebno, ker se je obernil proti Nemčiji, odkoder je najkrajša pot v Ameriko.

Razodel sem domá ženi svoje mnenje in tudi ona je bila teh misli. Otrok je moral biti v hudobneževih rokah, to se nama je zdelo gotovo.

Sklenil sem ga urno slediti ter ga morda dohiteti še prej, nego se odpravi na morje. Sedaj mi ni bilo več za denar, temuč za dete. — Hotel sem iti sam ali žena me ni pustila. „Kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz,“ djala je, „po nobenej ceni ne ostanem domá. Stakniti hočem vse kraje, da le dobom svoje ljubo dete“. — Kaj je bilo začeti? Ženi nisem mogel odreči njene terdne volje. Poravnal sem urno svoje reči ter je spravil v red, izročil gospodarstvo nekemu zvestemu prijatlu, na kterega sem se zanesel, in tretje jutro derdrala sva že z ženo proti Nemčiji. Po domačih krajih nisva utegnila popraševati, tudi sva bila skoraj popolnoma prepričana, da ima otroka stričnik.

„A vendar ste se goljufali,“ seže sedaj Aleš v besedo, ki je ves čas zvesto poslušal, „takrat sem jaz ležal v Petrovi koči, ki me je pital s kozjim mlekom.“

„Kdo bi si bil to mislil?“ pravi oče. „Poslušajte sedaj dalje: Ko prideva v Hamburg, zveva, da se je odpeljal takov človek pred nekaj dnevi v Novi-Jork, da pa je bil preskerbljen s popotnim listom, sicer ne bi bil prišel na ladijo. Imel je seboj mladega služabnika, ali o kakem detetu tudi tukaj niso nič vedeli. Jaz sem jel že dvomiti, da bi bil vzel otroka seboj, žena pa me je le silila, naj greva za njim, ker ondi ga bova naj lože dobila. „„Bog bode od naji tirjal otroka,““ djala je. „„Kdo vé, ali ga ne bo pustil hudobnež med kakimi divjaki, kjer ne bo izrejen v kerščanski veri.““

Tedaj v Novi-Jork. — Drugo jutro je odrinila ravno neka kupčijska ladija tjekaj in midva sva dobila ondi prostora. Morje je bilo skozi in skozi mirno in upal sem morda že s stričnikom vred priti tje. — Čez mesec dni je zavila ladija v novo-jorško luko in mogočno mesto se je dvigalo pred nami.

Urno zapustiva ladijo in oberneva se naravnost k mestnemu poglavarstvu, kajti vedela sva, da je gotovo ondi bil, če je že prišel sem, ker pri mestnem poglavarstvu bilo je sorodnikovo sporočilo. —

Ko poprašava ondi po ptujem človeku iz Slovenskega, ki je prišel po svojo dedšino, pové se nama, da je bil res tukaj. Star uradnik prinese velik zapisnik, odpre ga ter bere:

„12. tekočega meseca se je oglasil tukaj Tomaž Senčar, sorodnik ranjcega Andreja Senčarja, bogatega posestnika, s svojim bratom Matevžem in svojim enoletnim sinom Venceljnom. Skazal se je s svojimi spričali in rodbinskim listom, kot pravi ded obilne zapuščnine ranjcega Andreja Senčarja. Odštelo se mu je sto in petdeset tisoč dolarjev, dedšina njegova, bratova in sinova.“

„O gerdi goljuf!“ zakričal sem serdito. „Njegove spričbe so bile lažnjive, jaz sem Tomaž Senčar in ta tukaj moja žena. Sina pa mi je ukradel, da je lože izpeljal svoje hudobno, krivično djanje.“

Uradniki so me začudeno gledali in zmajevali z glavami. Moje spričbe so se glasile se vé da vse drugače, zatorej niso prav vedeli, sem li jaz goljuf, ali moj prednik. „Uravnajte sami prej to reč,“ djalo se mi je, „in potem oglasite se pri sodniji.“

„Kje stanuje oni ptujec?“ prašam berž.

Uradnik mi naznani ulice in hišo in nagloma se odpravim tje. Bila je to zala, visoka palača s tremi nadstropji. —

„Kje stanuje tukaj Tomaž Senčar s svojim bratom in sinom, ki je prišel pred nekimi dnevi iz Slovenskega?“ poprašam vratarja in mu natanjko popisujem osebo.

„V drugem nadstropji stanuje enak človek,“ odverne vratar. „Prišel je v pondelek s svojim strežajem, ali sina in brata nima nobenega seboj. Tudi se tako ne imenuje, kot vi pravite, temuč grof Tirałski iz Polskega. Podedoval je tukaj sto in petdeset tisuč dolarjev po svojem stricu in sedaj se misli ustanoviti tukaj v Ameriki.“ —

Te vratarjeve besede naznanile so mi dovelj. — Stričnik je premenil imé. Napotim se v gornjo nadstropje. Na mostovžu stal je lepo oblečen strežaj, še mlad fant, komaj dvajset let star. Stermé me je gledal in zdelo se mi je, da je obledel.

„Ali tukaj stanuje neki grof Tirałski iz Polskega?“ prašam ga z nekako zapovedljivim glasom.

„Tukaj stanujejo omenjeni grof, ali sedaj jih ravno ni domá, jezdili so na sprehod,“ odverne strežaj nekako plaho ponižno se poklonivši.

„Ni res. Tvoj gospod je doma, spodaj sem zvedel,“ pravim še bolj ostro in stopim tebi nič meni nič, naravnost v sobo.

„Stojte!“ zaderževal me je strežaj. „Grof so sicer doma, pa jim je nekaj slabo, zatoraj so mi ukazali nikogar pustiti noter.“

Jaz ga nisem poslušal, prekoračil sem dve sobi in ko stopim v tretjo, slonel je na divanu moj stričnik Matevž, kupec iz Horvaškega, ter pušil iz dolge pipe.

Kakor zid je prebledel, ko me je zagledal; menda ni vedel, sem ji jaz v resnici tukaj, ali moj duh. Vendar je zbral vso svojo pogumnost ter se delal, kot bi ga to prav nič ne bilo pretresnilo. Približal se mi je smehljaje se, podal mi roko ter djal: „O, Tomaž, kaj si ti tudi že tukaj! Lej jaz sem te prehitel. Potreboval sem denarja, zatoraj sem se napotil sem ter vzel svojih petdeset tisoč dolarjev.“

„Lažnjivec!“ zakričal sem jaz, „ti nisi vzel petdeset tisoč dolarjev, temuč še sto tisoč več. Prekanil si uradnije s svojimi goljufivimi spričali in hudobnim početjem. Ali sedaj ni čas ti to očitati. Povej mi, kje imaš mojega otroka, daj mi ga nazaj, potem se bova dalje pomenila.“

„Tvojega otroka!?“ delal se je nevednega ter me gledal, kot ne bi vedel, kaj mislim s tem. „Tvojega otroka! kaj noriš, ali še-le bodeš? — Hm — kaj meni mar tvoji otroci, jaz ne vem za-nje. Hvala Bogu, da jih sam nimam, da bi mi delali preglavico.“

„Nikar ne misli preslepiti me,“ pravim mu, „ti si imel mojega sina pri uradniji, da si po krivem pograbil njegov delež. Daj mi ga nazaj, ali vsaj povej, kje je, da grem po-nj.“

„Jaz nič ne vem — slišiš, da nič ne vem; kaj hočeš ti s svojim otrokom? Pusti me pri miru; jaz sem gospod v svoji sobi, ktero sem si najel.“

Videl sem, da ne spravim nič iz terdovratneža, vse prošnje, vse grožnje niso nič pomagale. Slednjič mi je celó pokazal duri, rekoč, da me bo strežaj ven spehal, ako ne grem z lepa.

„Dobro,“ djal sem, „jaz bom tirjal pravico.“

„To koj doboš, ako hočeš,“ režal se mi je nasproti in vzel iz omare dva samokresa. „Ako hočeš pravico, zmeniva se lehko koj; tu-le ste dve priči, ki boste razsodili.“

„Bog obvaruj!“ djal sem, „jaz ne bom niti svojega življenja po nepotrebnem v nevarnost stavil, niti ga kratil komu drugemu. Poiskal te bom pri sodniji.“

On se mi je še hudobnejše krohotal. — Zapustil sem sobo ter jo mahnil naravnost k sodniji. Ker so ondi moje spričbe za poštene spoznali, obljubili so mi pomoči. Še tisti večer se je odpravila policija v omenjeno hišo, da bi se polastila izmišljenega grofa Tirałskega, ali prišedši tje, bile so sobe prazne. Vratar je naznanil, da se je odpeljal grof še pred solnčnim zahodom s svojim strežajem iz mesta. Kam? tega ni vedel.

Sedaj je bilo moje prizadevanje popolnoma uničeno. Žena je tarnala, da sem se že bal za njeno zdravje. Sam nisem vedel, kaj bi sedaj počel. Tako daljavo od doma, čisto med ptujimi ljudmi; prepričan skoraj za gotovo, da živi tu kje moj otrok, če ga ni hudobnež umoril. Vse sem prebrodil, vse preiskal, o mojem sinu ni bilo ni duha ni sluha. — Ker mi je denar že jel pohajati, pisal sem domú svojemu prijatelju, naj dá vse moje posestvo v najem ter mi pošlje denarja, ker mislim še tu ostati nekaj časa, če ne bi se po naključbi kaj zvedelo o mojem detetu. V dveh mesecih sem imel zopet obilo denarja. Kupil sem si zunaj mesta lepo posestvo ter pričel tukaj svoje novo življenje. Tudi žena je želela v Ameriki ostati, saj doma ni imela nič več, kar bi jo bilo veselilo.

Nekaj mesecev pozneje sem zvedel po nekem kupčevalcu, ki je prišel iz južne Amerike, da je bil ondi delj časa pri nekem nemškem posestniku, Enriku Egenheim-u, blizo mesta Lime, ki se je še-le ob kratkem času ondi naselil. Po njegovem natanjčnem popisu sem koj spoznal svojega stričnika in novo upanje je uživelo v meni.

Naznanil sem svoj sklep ženi in ona je bila zadovoljna, če ravno me ni rada samega pustila. Hotela je iti z menoj, ali njene okoliščine niso dopuščale. Kar mi je hudobna roka odvzela, povernil mi je Bog zopet nekoliko. Dal mi je druzega sina Ferdinanda. To je zmanjšalo sicer nekoliko najino žalost, ali vendar nisva prenehala vse si prizadjati najti izgubljenega pervorojenčka.

Poslovil sem se pri ljubljeni ženi ter jej obljubil verniti se, kar najprej mogoče. Dobil sem prostor na nekej španskej ladiji, ki je peljala blagó v južno Ameriko.

Od začetka smo imeli lepo vožnjo, nikjer ni bilo nobenega oblaka videti, ki bi naznanjeval hudo vreme. Miren veter je gnal ladijo, da je derčala po gladkem morji, kot ptica pod nebom. — Čez nekaj dni pa je nastal strašen vihar: ladija se je skoraj prekucevala, kermilo se je odlomilo in nič več nismo vedeli, kam gremó. Nebó se je pooblačilo, da je bilo skorej temno, strele so švigale in vihar je podil neznane valove od vseh krajev, ki so žugali pogin našej ladiji. Ta vihar je terpel celo noč in tudi drugi dan. Nakrat se strese naša ladija tako močno, da se je v tem hipu odlomila vélika jarbola. Mornarji so jeli tuliti in strah se je bral na vseh obrazih. „Zadeli smo!“ donelo je od vseh strani, in vse je vrelo v spodnji del, kjer je pljuskala voda skozi velike špranje. Kar je le moglo laziti, pomagalo je vodo vén buhati, kapitén je priganjal zdaj s spodbudljivimi, zdaj z grozečimi besedami, pa vse je bilo zastonj. Še enkrat se ladija strese in špranje so se še bolj pomnožile. „Čolne v morje!“ kričal je kapitén, in ko bi trenil, bili so odvezani čolni. Naglo smo sedli va-nje, v vsacega kacih dvajset mož, rešili nekaj hrane, potem pa prepustili bogato obloženo ladijo ljutim valovom. Videli smo, kako se je nagibala zdaj na desno, zdaj na levo, slednjič pa se je jela verteti, kot obstreljena žival in kmalo so jo pogoltnili valovi, da nismo druzega videli, kot razcefrana jadra, ki so plavala po veršini. — Bil je zadnji čas rešitve. Mornarji niso zgubili poguma, kapitén jih je vedel spodbujevati. Veslali smo dalje, čeravno so nam valovi žugali pogin. Drugi dan je vihar pojenjal in mornarji — ti morski sinovi — bili so zopet veseli, kot ne bi se bilo nič posebnega pripetilo prejšnji dan. Morje bilo je zopet mirno in mornarji so obračali z vajeno rokó krepko vesla. Tretji dan zapazili smo v daljavi ladijo in naš strah se je spremenil v veselje. Kapitén je velel še urneje veslati in njegovi služabniki so izverstno pokazali, kaj premore njih moč. Ko smo se dovelj približali, dali smo znamenje in ladija je plavala proti nam. O nekterih urah smo bili zopet v varnem zavetji, v varnem, kolikor se more zahtevati na morji. Bila je to francoska ladija, ki je šla v Aleksandrijo, in njen kapitén, že póstaren mož, nas je rad sprejel in nam obljubil odložiti nas v Algiru, kjer bode obstala njegova ladija nekaj časa. — Jadrali smo mirno dalje, prišli v sredozemsko morje in sedaj smo upali kmalo priti na suho.

Nekega večera naznani ogleda na jarboli ptujo ladijo. Kapitén vzame svoj daljeglas (Daljeglas zdi se mi najbolj pripravna beseda za nemški „Spraehrohr“.) ter stopi na prednji del ladije. Ptuja barka se je kmalo toliko približala, da smo mogli razločiti posamezna dela; bila je precej obširna.

„Ohó, ladija, ohó! zakriči kapitén“. — Nobenega odgovora. Še enkrat ponovi, — zopet nič. — Sedaj stopi k mornarjem, dá jim povelje, in ko bi trenil, bili so vsi oboroženi do petá. Razun pušk, bila sta na ladiji tudi dva topa. „Najberž bomo imeli opraviti z morskimi roparji,“ pravi malomarno, „pozor tedaj fantje!“ Nam drugim, ki smo zvečer vedno radi sedeli na poveršji zarad prijetnega hladú, zapové iti v spodnji del, da ne bi nas zadela kaka sovražna krogla. Še sedaj se spominjam tistega moža, kako junaško je stal na ladiji, v enej roci daljeglas v drugi pa golo sabljo.

Nekaj trenutkov preteče. Zdajci zagermé puške na našej ladiji in koj potem tudi od nasprotne strani. Sedaj je pokalo neprenehoma in zdaj pa zdaj zagermela sta tudi naša dva topa. To je terpelo dobro uro, potem preneha strelj, na ladiji nastane šum in mi v spodnjem delu srno slutili nekaj grozovitega. Nismo se motili. Tolovaji so zasadili svoje kljunače v našo ladijo, priderli na poveršje, in ker so bili obilnejši, premagali so kmalo naše mornarje, ki so se borili do zadnjega; tudi kapitén je izdihnil svojo junaško dušo. Potem so privreli v spodni del, pobrali, kar je bilo veče vrednosti, polastili se tudi nas, potem pa so zavertali ladijo in jo potopili v morje.

Sedaj smo bili sužnji na tolovajskej ladiji. Pobrali so tudi nam vse, kar je bilo kake vrednosti, samo jaz sem ohranil v spodnjem žepu molitveno knjigo, ktero sem že od nekdaj vedno nosil seboj. —

Ne dolgo potem smo prišli na suho. Ondi so nas tolovaji razločili in odgnali v razne kraje. Mene so prodali nekemu beju v majhenem afrikanskem mestu, kjer sem bil suženj devetnajst let. Nobene kerščanske duše nisem videl nikoli, celó svojega materinega jezika bi bil pozabil, ko ne bi bil včasih sam seboj govoril slovenski. Večkrat bi bil rad ubežal, pa nikdar ni bilo priložnosti, ker sem bil vedno dobro zavarovan. Nekaj časa sem pa so mi izročili gleštanje mladega konja, ko je bej svojega prejšnjega varuha prodal nekemu drugemu poglavarju, in sedaj sem dobil priliko ubežati. Še bolj, nego moja lastna rešitev, gnala me je k temu početju žalostna osoda mladega Evropejca, ki je bil obsojen k strašnej smerti — in ta Evropejec je moj sin Vencelj. Skrivaj sem po noči konja spravil iz mesta v neko zapuščeno kočo, potem pa sem rešil še tega mladenča in obadva sva srečno utekla. —

O, kdo bi bil takrat mislil, da bežim s svojim lastnim sinom! Danes pa se je vse razodelo in tudi mojo nekdanjo molitveno knjigo mi je izročil, ktero sem pustil v tolovajskej ladiji. Moja edina skerb sedaj je priti kar najprej mogoče v Ameriko, da pozvem, sta lí še živa moja žena in moj sin, ali ju že krije hladni grob.“

Tako je končal starec svoje pripovedovanje in oče in sin sta hvalila Boga za takovo čudovito rešitev in srečen snid.

Sedaj je tudi Aleš povedal od konca do kraja svoje dogodivščine in nazadnje je izrekel željo, naj ga ne zovejo Venceljna temuč tudi zanaprej Aleša, ker je že vajen tega imena, še bolj pa v spomin njegove srečne rešitve v gozdu, ki se je zgodila ravno sv. Aleša dan. Oče mu je rad dovolil to željo, saj je imel zopet svojega sina, kterega ni mislil še kedaj videti.

Kapitén je pazno poslušal vse te dogodbe in videti mu je bilo, kako ga je vse ganilo. Prijazno jima je podal rokó ter obljubil preskerbeti jima v Kalkuti ladijo, ki ju bode zopet pripeljala v Ameriko, razun tega jima tudi dati potrebnega denarja za pot, ker nista imela nobenega pomočka.

VIII.

Ladija „lastavica“, ki je nastopila še-le pervo pot, izverševala je dobro svojo nalogo. Urno je prejadrala atlanško morje in obveslaje afrikanske otoke na vzhodu, zavila je proti izhodnej Indiji. Imena, ki je kinčalo njeno čelo, bila je popolnoma vredna. —

Aleš si je tudi sedaj kratil čas s tem, da je opravljal mornarska dela. Vse mu je šlo tako dobro od rok, da so se mu vsi čudili. Vsaka najmanjša stvarca bila mu je že znana, kot bi bil že od mladih nog na morji. Če ni imel druzega posla, šel je h kermilu in tu mu je razlagal kermar posamezne reči, kako se vodi ladija, kako se je treba ravnati ob času nevihte i. t. d. Aleš si je vse dobro zapomnil, in česar ni dobro razumel, pogledal je v knjige, kterih je imel kapitén mnogo na ladiji.

Med potoma se jim ni nič posebnega pripetilo, vedno so imeli lepo vreme, čeravno se je že bližal jesenski čas, ko je indiško morje večidel zeló nemirno.

Kapitén je se je rad pogovarjal z Alešem in njegovim očetom. Pripovedoval jima je o raznih ljudeh, ki stanujejo na otokih, njih šege in navade, ktere je že večkrat sam opazoval. Tudi o kitajskih morskih tolovajih je vedel mnogo povedati, ki so zeló prederzni in. se lotijo včasih celó največih ladij. Tudi sam je doživel pred nekaj leti takov nevaren boj s temi prevzetneži, ko je bil še oficir pri indiskej kompaniji, in zagotovljal je, da tem roparjem ni lehko priti do živega, ker jih je vedno veliko število skupaj in se na svojih lehkih čolnih, ki jih imenujejo „džunke“ naglo umaknejo v zatišje, ako čutijo nevarnost, kjer je morje preplitvo, da bi jim mogla slediti veča ladija.

Na ladiji so imeli razun mnogo pušk tudi šest topov, ki so metali triliberne krogle, precej obilno število za kupčijsko ladijo, ki ni bila namenjena v nikakoršen boj, temuč samo braniti se v sili. Eden teh topov je bil napravljen na vertelo, da se je lehko obračal na vse kraje. Aleš, kot nekdanji topničar, pečal se je mnogo s tem orožjem. Pregledal je streljivo, kterega je bilo obilo, popravil, kar je bilo pokvarjenega, potem pa si izbral nekaj mornarjev ter jih vadil oskerbovati potrebne reči pri topu v boji, pri kojem poslu so bili ti možje jako okorni in niso imeli nikakoršnega zapopadka, kako se mora meriti, da krogla dobro zadene. Vsega tega jih je privadil Aleš in kapitén ga je šaljivo zarad njegovih zaslug izvolil poveljnika svojej malej bateriji. Aleš je vse tako modro uredil, kot bi se že pripravljal na boj z morskimi roparji, o kterih je vedel kapitén toliko zanimivega povedati.

Bili so že kacih sto morskih milj od Kalkute, kamor je bila namenjena ladija „lastavica“. Vse te bilo veselo zarad ugodnega vremena in nihče ni mislil na kako nevarnost, kakor je sploh navada pri mornarjih, ki nevarnosti pozabijo, ko minejo, ter ne mislijo na nove, dokler jim ne grozé z vso resnobo. Pesmi v raznoterih jezicih so donele v hladnih večerih na poveršji in tudi Aleš je moral zapeti nekaj slovenskih národnih, ki so bile kapiténu in tudi drugim zeló všeč. Samo kermar, stari Jaka, ki je opravljal že blizo trideset let svojo službo ter je bil na morji popolnoma doma, bil je nekako tih. Sicer je bila to že njegova navada, da ni dosti govoril, ali necoj pa se mu je tudi lice zamračilo, kot bi oznanjalo hudo uro. Vedno je zerl na nebó, kjer so se zbirali majčkini sivi oblački in se zopet razpodili. Včasih je zmajal z glavo in zopet zameknil so v svoje delo.

„Jaka!“ ogovori ga kapitén drugo jutro, „kaj si tako otožen? Ali slutiš morda kako nevarno vreme?“

„Skoraj bi rekel, da se ne motim,“ odverne stari mornar mirno, kot bi se pomenkoval o kakej navadnej reči. „Ti-le oblački, ki se že dva dni vzdigujejo in zopet zgubljajo, niso mi nič kaj všeč. Sedaj je čas morskih neviht, posebno v tem morji. Gospod, jaz sem jih že nekaj doživel in dobro vem, kako se pričnó in kako potem razsajajo po več dni.“

„Upam, da bomo prej v zatišji, preden se vzdigne kaka nevihta,“ odverne kapitén, „saj letos še ni bilo slišati nič o njih. Navadno razsajajo meseca oktobra in novembra. Razun tega pa je naša ladija tudi terdna, da se ni bati, da bi jo uničili tako berž valovi. — Zapovedal bom razpeti tudi spodnja jadra, da prej pridemo v zavetje, saj skalnih robov ni todi, da bi zadeli.“

„Storite to, gospod, meni se vse dozdeva, da bomo imeli drevi še nemirno noč. Vidite le-uno černo piko na zahodu. Tako. je bilo tudi pred tridesetimi leti, dobro še pomnim, ko se je potopila amerikanska ladija „Cameleon,“ in sva se samo jaz in kapitén rešila na Filipinske otoke.

„Ti si previden mož, Jaka, zató pa te tudi čislam bolj, nego vse druge,“ pohvalil ga je kapitén ter zapovedal mornarjem razpeti vsa jadra. Sedaj je švignila ladija po morji, kot bi se bila res spremenila v berzo ptico lastovico.

Kolikor bolj se je bližala noč, tem veča je postajala ona pika, slednjič je že zakrila vse nebó na jugu. Veter je huje pihal in zopet so morali nekaj jader zadergniti, da bi po noči, ako bi se bližali suhi zemlji, ne zadeli na skalnate stertine. Votlo bobnenje čulo se je v daljavi, nebó se je urneje mračilo, nego po navadi in med mornarji so se čute besede: „Tifon (Tifon se imenuje hud vihar, ki navadno jeseni razsaja v indiškem in kitajskem morji.) se bliža! Bog nam pomagaj!“ Na bledih obrazih se je vsem brala bojazen, celo najpogumnejši so se boječe ozirali na nebó in vedno veča tišina je nastajala med njimi. Že sama beseda „tifon“ je bila zadosti, da si je vsak lehko mislil najstrašnejšo noč, posebno pa oni, ki so že kedaj doživeli te nevihte. Le stari Jaka se je deržal resno, kot vedno, ravnal kermilo, ter se še zmenil ni, kaj počnó tovarši. —

Vihar je nastajal vedno veči, nebó je bilo černo prepreženo, strele so švigale in debele deževne kaplje so padale izpod neba. Jarbole so jele pokati, kot bi se hotele vse polomiti, nektera jadra, ki jih je odtergal veter, čofala so ob drogove ter se raztergala na tisoč koscev, ki jih je veter raznašal sem ter tje po morji. — Sedaj je bilo treba zbrati vse moči, ves pogum in največo previdnost.

„Vsa jadra zadergnite, tudi in najmanjših jarbolih!“ čuje se kapiténov glas, in ko bi trenil, bilo je izveršeno delo.

Valovi so naraščali vedno veči; zdaj so butali eden ob druzega in se zopet razperšili na mirjade kaplic, zdaj zopet popadli ladijo ter jo dvignili kviško, kot bi jo hoteli nesti med zvezde, potem pa zopet spustili v prepad, da bi se bila kmalo doteknila morskih tlá. Vse mornarske moči so bile zastonj, nič se ni dalo opraviti zoper razburjeno morje, kermilo se je odlomilo z groznim pokom in ladija je derčala, Bog te obvaruj! kamor jo je vihar nesel. Nesrečni mornarji so se terdno poprijeli deržajev, sicer bi jih bil treščil vihar v morje. Valovi so bruhali čez ladijo in voda je lila na naše popotnike, da so bili vsi premočeni do kože, nihče pa si ni upal oprostiti le ene roke, da bi si pomagal v spodnji del. Kam jih žene valovje, ni nihče vedel, vsak je mislil: zdaj zdaj bo zadela ladija ob skale in se razrušila na drobne kosce. Bleda smeri jim je živo stala pred očmi.

Dva dni in dve noči so valovi dervili ladijo sem ter tje, kot suho peresce, da so se skoraj jarbolni verhovi dotikali morja.

„Lastavica je sicer terdna,“ djal je Jaka, kapiténu, „ali zeló dvomim, da bi prebila to nevihto dolgo časa. Takov vihar terpi včasih cel teden. Ako ladija dobi kako ljuknjo, potem smo zgubljeni.“

„Danes bo pokazala svojo veljavo, ako dobro izverši svojo nalogo,“ reče kapitén, „ali tudi jaz se bojim, da ne bo vzderžala takove sile. — Izročimo se Bogu, on sam nas more rešiti.“

Tretji dan je že napočil, pa vihar še ni nič pojenjal, marveč razsajal je še ljutejše. Mornarjem so že moči pešale, in komaj so se še vzderžali v svojem neprijetnem stanu. Tri dni ni imel nihče niti jedila niti pijače v ustih, ni čuda, da so prihajali vedno slabejši, in marsikteri je že videl neogibni grob pred seboj v morskej globočini. Slednjič se posreči Jaku zlezti v spodnji del in dobiti steklenico ruma. To jih je pokrepčalo ter jim dalo zopet novih moči. —

Ladija se je dobro obnašala, nobene ljuknje še ni imela, čeravno so valovi strašno butali ob njo.

Zdajci se začuje žalosten krik med mornarji: „Bog nam bodi milostiv! — Vodne hlače! (Vodne hlače, nemški „Wasserhosen“, imenuje se grozni vertinec, ki dvigne včasih morske valove tako visoko, da je videti, kot bi se dotikali neba, potem pa se nakrat razpoči in pade v morje. Ako zadene ladija v takov vertinec, izgubljena je, ker jo strašna vodena teža potopi v morje. Po peščenih puščavah godi se enaka prikazen s peskom, ki se imenuje „peščene hlače,“ in večkrat cele karavane podsuje.) Aleš, ki je čepel v zadnjem delu zraven svojega očeta in se krepko deržal ob železnem drogu, povzdigne oči in vidi, kako vsi mornarji bledih obrazov zró proti onej strani, kamor so valovi gnali ladijo.

Res se je dvigal še precej daleč od njih strašno velik vodeni steber dotikaje se oblakov na nebu. Kdor še ni videl te morske prikazni, stermel je čudé se videti takovo vodno množino nepremekljivo dvigati se proti nebu, kdor pa je že kaj tacega doživel, gotovo ga je pretresel mraz, kajti neogibno pogubo žuga vsakteremu, kdor se približa takovemu morskemu vertincu.

„Da, da, vodne hlače so,“ poterdil jo stari Jaka, kteremu se je na obrazu očitno brala groza in strah; jaz sem že videl to morsko prikazen pri Filipinskih otokih. Ako nas ne zaženó valovi na kako drugo stran, izgubljeni smo gotovo. Tokov morski vertinec razruši največe ladije, ker torék bomo zadeli va-nj, razperšil se bode in pokopal našo ladijo v dno morja.“

Da to Jakovo priznanje ni bilo ravno prijetno njegovim družnikom, misli si lehko vsakdo. Tako živo imeti smert pred očmi, ni kar si bodi, tudi najhrabrejšemu upade sercé. Ali mornarji so bili možjé, ki so se že dokaj borili z viharji; nihče ni izgubil zavednosti, nihče še ni obupal, saj človek vedno upa do zadnjega trenotka. Tudi Aleš in njegov oče sta se popolnoma udala v božjo voljo molila sta natihoma, da bi jih otel Bog, kteremu ni nič nemogoče, ki vlada s svojo mogočno roko grozovita brezna, šumeče valove in ljute viharje. —

Bili so še kakih sto korakov od onega velikanskega vodenega stebra. Ladijo zaberniti ni bilo mogoče, čeravno je vihar nekoliko pojenjeval. Kermilo je bilo zlomljeno in valovi so jo podili naravnost grozovitemu vertincu nasproti.

Sedaj nastane strašen tresek, kot bi bilo tisoč in tisoč strel nenadoma udarilo od vseh krajev. Strašna teža se je zavalila na ladijo, da se je ta skoraj potopila; — mornarji so izgubili nekaj časa vso zavednost. Ko se zbrihtajo, ni bilo vodenega stebra več. — Razpočil je, preden so zadeli va-nj, in nekaj njegove teže se je zvalilo na ladijo. Premočeni, da je vse curljalo od njih, zopet zberó mornarji svoje moči ter se spravijo na noge. Vihar je že precej pojenjal, ali valovi so dervili ladijo le še vedno dalje. Na desnej strani se je prostiral lepo obraščen otok, ali ni ga bilo moč doseči; ladija je bila še v oblasti šumečih in divjajočih valov. —

„Kapitén je padel v morje!“ zakriči stari Jaka kazaje po morji in zdajci priteče tudi Aleš ter naznani žalostno novico, da je njegov oče nenadoma zginil z ladije. Vsi preplašeni ozirali so se po morji. Daleč zadej so videli zdaj pa zdaj nekaj černega plavati po morji, ki se je zdaj skrilo, zdaj zopet pokazalo verh valov. Dobro so spoznali, da se bori ondi z valovi majhni kapitén, ali poslati niso mu mogli nikakoršne pomoči, ker valovi so dervili ladijo, kamor so hoteli, ni se jim bilo mogoče ustavljati. —

Prepustimo nekaj časa „lastovico“ njenej usodi, in poglejmo, kaj se godi z našima dvema nesrečnima: kapiténom in Aleševim očetom Tomažem.

Ko se je ona vodena teža pretergala in nekoliko tudi zadela ladijo, odtergal je močni val, ki se je zagnal v tem trenutku na ladijo, kapiténa in Tomaža ter ju vergel v morje. Zastonj sta klicala pomoči, nihče ju ni slišal, kajti šum in vriš bil je takošen, da človek lastne besede ni čul. Plavala sta sedaj dalje med dvigajočimi se valovi, kolikor so jima pripuščale moči. Večkrat so se zagnali valovi ter ju čisto zakrili, potem pa sta zopet prišla na dan daleč razsaksebi. — Dolgo sta plavala, slednjič pa so jima jele pešati moči. Udje so postali okorni in več se niso hteli gibati. Kapitén, ki je bil terdnejši, pomagal je Tomažu ali ni se dalo dosti opraviti, ker so ju valovi vedno razdruževali. Že je menil Tomaž, da se mu bliža zadnja ura; ozerl se je še enkrat proti onemu kraju, kamor so valovi dervili ladijo: ondi je bil njegov sin, kterega je toliko časa pogrešal, da bi ga po malo trenotkih zopet zapustil. Lastavični beli verhovi so še stermeli kviško, kot bi se poslavljali, pa bila je že daleč. — Moči so ga popolnoma zapustile; priporoči se Bogu in Materi Božji ter se spusti v morsko globočino. Ali ni se še čisto skril pod vodo, ko čuti pod seboj terda tla. Stal je na robati skali. — Zravnal se je kviško in se ozerl krog, pred njim se je prostiral prijeten otok. Novo upanje ga je prešinilo, in moči, ki so ga bile že čisto zapustile, povernile so se zopet nekoliko.

Sedaj se prikaže izmed valov tudi kapitén, ki se mu je prej zgubil spred oči. Počivala sta dober četert ure, potem pa se zopet izročila morji plavaje proti nizkemu obrežji nasprotnega otoka. — Premočena, lačna, utrujena sta prišla srečno na suho. Obrežje je ob kraji bilo peščeno, dalje pa se je prostiral zaraščen gozd.

„Hvala Bogu!“ pravi Tomaž, „midva sva rešena, ali Bog vé, kako bo z „lastavico“, da ne bi je premogli valovi.“

„Ako ni zadela na kake šterline, ni več nevarnosti za-njo“, odverne kapitan, „vihar je pojenjal in morje tudi nekoliko poleglo. Ako so srečno prestali nevarnost, smeva upati kmalo rešitve, gotovo naji bodo prišli iskat tu sem. Moj Jaka je prebrisan, izkušen mož, vem, da se mu bo dozdevalo, da morava biti na tem otoku, ako ga je le zapazil; in prizadjal si bode vse moči priti na pomoč kar najprej mogoče.“

Vse premoženje, kar sta prinesla seboj na suho, bil je Tomažev žepni nož in kapiténova zlata ura; hrane nista imela nikakoršne. — Poiskala sta si prenočišče v gostej travi, ktero so obsenčevala visoka drevesa, nanosila skupaj nekaj suhega berstja ter skušala napraviti ogenj. Kapitén je imel sicer pri sebi zažigalne klinčke, ali bili so zmočeni. Djal jih je toraj na solnce sušit, potem pa sta nalomila nekaj vej, zabila v zemljo kole, naredila streho čez in uta je bila gotova, sicer jako borna, ali za silo bila je dobra.

„Bog vedi, v kterem kraji se zdaj nahajava?“ pravi Tomaž kapiténu, ko sta legla v mehko travo pred uto, da bi se popolnoma odpočila.

„To tudi jaz premišljujem“, odverne ta, „otok mi ni nič znan. Naj berž bode kteri manjših sundiških otokov. (Sundiški otoki so v vzhodni Aziji v indiškem morji, med kterimi so največi: Java (Džava), Sumatra, Borneo in Celebes.)

„In kaj bova počela, če ne bo rešitve?“

„Jutri zjutraj morava koj ogledati otok bolj natanjko, da se prepričava, ali stanujejo tukaj ljudje ali ne, in da dobiva kak studenec in gozdnega sadja. Ako se morje popolnoma poleže, upam za gotovo, da pride „lastavica“ po naji; Jaka ne bo jenjal prej, da bo zopet dobil svojega gospoda. Ko sem bil še dečko, služil jo na ladiji mojega očeta kot prost mornar, potem pa se je toliko izučil, da je postal kermar. Udan mi je iz celega sercá, in smem se na-nj bolj zanesti, kot na vsacega druzega.“

Tako sta se pogovarjala delj časa. Kapitén je popravljal svojo uro, ki je bila obstala zarad moče, potem vzel zopet suhe klinčke ter zakuril velik ogenj, da sta si posušila obleko.

Proti večeru že odpravi se Tomaž na breg, ali ne bi našel kacih morskih živali v pesku, ki jih je izmetalo morje, da bi si pripravila večerjo, kapitén pa je kuril ogenj in pripravljal iz namuljene trave postelj v uti. Ko pride na breg, zagleda od daleč veliko ladijo, ktero so podili še ne mirujoči valovi naravnost proti otoku. Daleč tam v morji ste šterleli dve visoki skali kviško, ki ste bili tako blizo skupaj, da ne bi mogla nobena ladija skozi, in ravno proti tem skalam je letela ladja. Tomaž je koj sprevidel, da se godi ondi velika sila. Vélika jarbola bila je odlomljena, ladija se je nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran ter prihajala vedno bliže osodepolnemu kraju. Tomaž je že čul žalosten krik nesrečnih mornarjev, ki niso imeli nobene pomoči več. S trepetajočim sercem je čakal, kaj se bode zgodilo. — Ladija prileti po bliskovo proti skalam; velik, ljut val zgrabi jo serdito ter zapodi ravno med skaline, kjer je obtičala za nekaj časa, kot zagojzdena. Potem se zopet zaziblje, tramovje jame pokati, mogočni val dvigne jo zopet iz razpoke ter trešči ob skalo, da se je vsa razletela. Mornarji so skušali plavaje oteti se, ali pot do kraja bila je predolga, njihne moči preslabe, zaporedoma zginjevali so v valovih, ladjine kose pa je gonilo morje sem ter tje. — Tomaž je žalostno vzdihnil ter pokril obraz; ni mogel gledati te strašne dogodbe.

Ko so zopet ozre po morji, zagleda že blizo brega človeško truplo, ki se je motalo sem ter tje med valovi. Menil je, da je mertvo, ali kmalo se dvigne na bližnji skali človek ter stegne roki kviško, kot bi prosil pomoči. Tomaž so nemudoma spusti proti onemu kraju, kajti videl je, da eden onih nesrečnih utopljencev še živi. Po dolgem trudu spravi ga na suho, kjer se ptujec zgrudi na tla ter obleži, kot bi bil mertev. Tomaž si je vse prizadeval, da bi nesrečneža, kterega so samo slabosti tako uničile, zopet pripravil k zavednosti. Po dolgem trudu se mu je sponeslo. Ptujec se je kviško sklonil in zerl stermé krog sebe, kot bi se bil izbudil iz dolzega spanja.

„Kje so drugi moji tovarši?“ djal je, „kaj sem samo jaz otet?“

„Vsi so potonili,“ odverne Tomaž, „in vi ste že tudi omagovali. Jaz sem videl vašo nevarnost ter vam hitel na pomoč.“

Ptujec pogleda, nekako čudno Tomaža in še zahvalivši se mu ne za rešitev, jame jokaje na ves glas kričati ter si lasé puliti: „Oh moje premoženje, moj denar! vse so požerli valovi! Jaz sem nesrečen človek!“

„Ne tarnajte tako,“ opominja ga Tomaž. „Zahvalite Bogá, da ste oteli življenje, ko so vsi drugi poginili v valovih.“

Ptujec ni hotel nič slišati niti o Bogu niti o upanji, s kterim ga jo Tomaž tolažil, temuč je neprenehoma ječal in slednjič jel celó hudobno preklinjati.

Tomaža je spreletela groza pri tem ptujčevem počenjanji, ni si mogel misliti, kako more človek tako hudoben biti, ki je ravno pred nekaj trenotki z velikim trudom ubežal grozovitej smerti. — Opazoval ga je bolj na tanko in zdelo se mu je, kot bi ga bil že kedaj videl. Bil je srednjih let, čokat in njegov obraz je kazal mnogo zvijače. Bil je španski opravljen in v širocem pasu je imel dva samokresa zataknjena, edino premoženje, ki ga je otel. Tomaž je mislil na vse kraje, kje bi bil videl tega človeka, pa ni se mogel domisliti. — Slednjič ga popraša po imenu, ko se je ptujec nekoliko upokojil.

„Jaz se imenujem Juri Strugar, če vas tolikanj briga moje imé,“ pravi ptujec zaničljivo.

„Juri Strugar? to ni špansko imé.“

„Nič ne dé, saj tudi jaz nisem Španec temuč Kranjec.“

„Kranjec?“ — pravi Tomaž osupnjeno in kakor blisk presune ga misel na preteklost. Ni se goljufal, to je bil nekdanji sluga pri njegovem stričniku. Dobro mu je ostal v spominu ta obraz in čeravno je od takrat že mnogo let preteklo in se je mladi fante spremenil v krepkega moža, ona lisičja zvijača mu je ostala še vendar na obličji. Tomaž je imel sedaj pred seboj človeka, ki bi mu lehko mnogo razodel o njegovem stričniku, morda celó o ženi in mlajšem sinu. Zatoraj je bil previden in se ni hotel koj razodeti ptujcu.

Valovi so vergli na breg majhen zaboj, v kterem je bilo zavitek cigar, nekaj kokonovih orehov in dve polni steklenici ruma. To je bilo dovelj za nocoj, drugo jutro bode se morda še kaj več dobilo, ko se morje upokoji in izmeče na breg krog plavajoče sode in zaboje.

Vernila sta se k ognju, kjer je bil kapitén že nekoliko v skerbeh zarad Tomaža. Ko pa je videl sedaj dva priti mesto enega, čudil se je zeló in Tomaž mu je moral ob kratkem povedati, kaj se je zgodilo na morji.

Rum in kokonovi orehi so bili dobra večerja, tudi cigare so prav prišle, ker je bilo ondi sila merčesov, ki so v gorkih krajih še veliko nadležnejši, nego pri nas.

Po večerji zakurijo še veči ogenj, da bi po noči plašili zveri, ker niso imeli zdatnega orožja, potem pa posedejo krog ognja ter jamejo pušiti najdene smodke.

„Vaša ladija je bila španska, kakor pravite,“ prične Tomaž ptujcu, „vi pa pravite, niste Španec. Ali ne bi nas hoteli nekoliko kratkočasiti, ko bi nam povedali svoje dogodbe? — vsaj prej noč mine, jutri gremo pa dalje po otoku, da zvemo kaj in kako.“

Čeravno nekako nerad, dal se je ptujec vendar slednjič pregovoriti ter jel pripovedovati:

„Jaz sem rojen Kranjec, domá doli ob Savi blizo Horvaškega, — saj vi, vem, da ne veste, kje je to, zatoraj ne bom kraja natanjko opisoval. — Oče so mi zgodaj umeril, mati pa so bili še živi, ko sem zapustil svoj kraj. V mladosti sem živil se s tem, da sem skrivaj prenašal tobak iz Horvaškega, bil sem, kakor pri nas pravijo, kontrebantar. Hodilo nas je več skupaj, in marsiktero smo udelali leblajtarjem, tistim zelenim, da so potlej na nas pomnili. Najbolj znan pa je bil Strugarjev Jurij — namreč jaz, čeravno sem bil takrat še mlad.

Neko nedeljo popoldne citram cent tobaka čez mejo. Sotlo sem bil že prekoračil in nobenega leblajtarja nisem srečal nikjer. Ko sem že večo nevarnost prestal in prišel na Kranjsko, skrijem tobak v germovje, potem pa ležem v senco, da bi si odpočil.

Kmalo na to priderdra kočija, — prav lepa, čisto nova kočija je bila, in v njej je sedel bogato oblečen gospod.

Kočijaž je bil štramast dedec, ne vem kako je ravnal, da je zavozil v cestni graben. Kočija se zverne in prednje koló potere. „Tukaj-le bo pa treba vzdigniti,“ pravim sam pri sebi, ko opazujem vso to neumnost izmed smrečja, „ta človek ima gosposko suknjo, nemara ti da kake bore, če mu pomagaš, to kolibo popraviti. Dobro je kjer se kaj dobi. “ Berž se prislinim zraven, zgrabim pri zadnjih kolesih in kar nakrat bila je kočija na cesti. Potem popravim koló, kar se je najbolj dalo, zavozim sredi ceste, da bi kočijaž še enkrat ne zvernil v graben ter hočem iti.

„Stoj!“ pravi oni gosposki človek, „to-le imaš nekaj za pijačo,“ in stisne mi v roko sreberni tolar. „Bo že,“ pravim, „za takov denar bi celi dan vzdigaval kočije.“ Pa to še ni bilo vse. Med tem, ko je kočijaž becal konje in jih klestil po čeljustih, kot bi bili oni krivi njegove okornosti, pogovarja se gospod z menoj. Popraša me vse natanjko kaj in kako, od kod sem, kaj delam i. t. d., kakor je pri tacih ljudeh navada, kedar pridejo v dotiko s kmeti. Jaz mu vse natanjko povem in tudi ne zamolčim, da sem kontrebantar. „Kaj mi pa more,“ mislim sam pri sebi, „samo njega se ne bojim, preden pa koga prikliče, bom že jaz lehko desetkrat utekel in razprodal svoje blagó. Povedal sem mu toraj vse do kože.“

„Ti si pošten človek, ki se dá marsikje porabiti,“ pravi mi na to smehljaje se, „zaslužiš kako boljšo službo opravljati, nego je tvoja sedanja. Ali ne bi hotel iti z menoj v Ameriko?“

„V Ameriko?“ pravim jaz, „kaj bom pa tam delal?“

„Pri meni boš za strežaja.“

„To je vse prav prijetno,“ odvernem jaz, „Ameriko bi rad enkrat videl, ali ne bodite hudi, ako vas vprašam, kdo ste? Jaz imam že tako navado, da rad vse natanjko pozvem, preden se česa lotim.“

Zadovoljno mi je pokimal ter djal: „Saj sem ti že rekel, da si previden človek, to je lepo. Vedi, jaz sem bogat kupec iz Horvaš— —e ne, čem Nemškega“ popravi urno ptujec — „Enrik Egenheim. V Ameriki mi je umeri bogat stric in mi zapustil več milijonov. Sklenil sem toraj zapustiti Evropo ter se preseliti tjekaj. Ti bi bil kakor nalašč za mojo službo in prav dobro bi te plačal, ko bi šel z menoj.“

Kaj sem hotel storiti? Doma so mi bili že vsi beriči in druga gomazen za petami, toraj je bilo najbolje umekniti se jim, tem več, ker sem imel gotovo službo. Pustil sem koj svojo culo v germovji, samo toliko tabaka sem vzel, kolikor sem ga potreboval na poti, sedel v kočijo in hajdi! šli smo proti Nemčiji.“

Tomaž ga je natanjko poslušal in videl, kako se je včasih na nagloma zagovoril, ali bil je tiho, da bi vse zvedel. —

Ko pridemo v Ameriko, pograbil je res moj gospod denarja, da je bilo gerdó, kupil si lepo hišo in ondi je živel brez vsega dela, in jaz ravno tako. — Vlansko zimo pa je gospod nagloma zeló zbolel in kmalo potem umerl. Ker ni imel otrok in tudi žlahtnikov ne, ki bi bili revni, izročil je meni vse premoženje v testamentu. Jaz sem skoraj ob pamet prišel, ko sem bil nakrat tako bogat, sam nisem vedel, kaj bi počel z denarji. — Seznanil sem se z nekim mladim Španjolcem, ki me je pregovoril, naj grem ž njim v Azijo, kjer ima njegov stric velika posestva na otoku Manili. Jaz sem bil res tako aboten, prodal sem hišo, spravil ves denar skupaj in sedel na ladijo, da bi si poiskal še boljšega kraja. — Kar se je potem z menoj zgodilo, veste sami. Vse je v morji, vse je mertvo, samo jaz sem se rešil, ali kaj mi pomaga, ker ga nimam božjaka več.“ Zopet je jel jokati se in slednjič robantiti, da je tako nesrečen človek na svetu.

Tomaž je nekaj časa molčal, potem pa vstane, stopi bliže k ptujcu ter pravi v slovenskem jeziku: „Ali je pa tudi vse res, kar ste govorili, gospodine?“

Ves začuden je ta gledal Tomaža, kajti tega si ni mogel nikakor misliti, da bi znali še kje drugej slovenski govoriti, kot v njegovej domovini. — Ker pa ima hudoben človek vedno slabo vest in v vsakej najmanjši stvarci kaj nevarnega sluti, zatoraj je tudi Jurij Strugar, kakor se je zval ptujec, vidno prebledel; a vendar je skušal zakrivati svojo zadrego s tem, da je hlinil neizrečeno radost, videti zopet enkrat domačega človeka. Kot starodavnemu znancu podal je Tomažu rokó in jel obžalovati zgubo svojega premoženja, ker bi bil sedaj lehko obilno pomagal svojemu rojaku.

Tomaža niso premotile te priliznjene besede, odtegnil mu je svojo desnico ter djal: „Ne prenagli se, človek! morava se prej še več pogovoriti. — Ti si mi razodel svoje življenje, ali v vsem, kar si govoril, je le malo resnice. Prepričati te hočem ob kratkem, po kakej poti si prišel v Ameriko. Meniš-li, da ne vem, da je bil tvoj gospod Slovenec, ne pa Nemec, da se je imenoval Matevž Senčar? Meniš, da mi ni znano, da te je najel pri hudobnem delu ukrasti in umoriti moje dete? ali spodletelo vama je; blagoserčni mož mi je rešil sina ter ga lepo izredil. Nisi-li potem natihoma ubežal s svojim gospodom v Ameriko, kjer je pograbil mnogo denarja po krivičnem ter se izdal potem za nekega grofa Tirałskega in ti si bil njegov strežaj? Pozneje pa sta se preselila v južno Ameriko odtegnivši se pravici, in ondi je živel tvoj gospod pod imenom: Enrikom Egenheimom. — Ti si hudodelec in ravno tako tvoj gospod; mislila sta v miru živeti, a pomislila nista, da hudobnež nikdar nima pokoja, povsod ga spremlja božja serd. Ti si se mislil odtegniti ljudem, ki bi ti življenje grenili in previdnost pripeljala te je ravno onemu pred oči, čegar obličje ne moreš zreti z mirnim sercem, čegar besede te zbadajo, kot strupeni gadje. — Jaz sem Tomaž Senčar, oni nesrečnež, kteremu sta učinila vidva tolikanje gorjé! Sedaj si v mojih rokah, lehko bi se maščeval, lehko bi te uničil, ali tega ne bom storil, božja roka naj te kaznuje, mi ljudje ne smemo segati v Njegove pravice. - Enaka osoda naji je združila tukaj na tem otoku, le božja pomoč naji je otela gotove smerti, zatoraj ne bi bilo spodobno znositi se nad svojim sovražnikom v popolnoma nezmožnem stanu. Pozabiti hočem vse, kar sem prestal, saj mi je Bog zopet podelil sina, kterega sem mislil že mertvega. Ne, kakor s svojim sovražnikom, temuč kot z nesrečnim ptujcem hočem ravnati s teboj, kteri je izgubil vse imetje v morskih valovih in le svoje borno življenje otel. Skupaj bomo tukaj prenočili, skupaj jutri šli iskat kake ladije, ki bi nas prepeljala domu. Vse pripuščam Onemu. nad nami, Njegova volja naj se. zgodi, On naj sodi krivične in pravične po svojej vsegamogočnosti.“

Ves ta čas zerl je ptujec v tla in videti mu je bilo, kako ga tare jeza. Gotovo si je vošil biti daleč, daleč stran od tega človeka, večkrat si je oterl pot s čela, kot bi hotel s tem pregnati neljubo mu podobo, ki ga je terpinčila, kot strašna pošast. Večkrat je segel za pas po svojih samokresih, pa vselej mu je roka zopet omahnila, kot bi jo odtegnila kaka nevidna moč.

„Edino še“ - pravi potem Tomaž, „povej mi, je-li res mertev moj stričnik, kakor si prej pravil?“ -

„O res!“ zarežal se je Jurij odurno, „Če le nima železne duše, ne bo nikdar več trave tlačil.“

„Nesrečnež! pa vendar nisi ti kriv njegove smerti?“ djal je prestrašen Tomaž kteremu so se te besede sumljive zdele, „vendar si nisi prisvojil op strašnem djanji denarja?“

„Hm.“ — Jaz sem se polastil denarja, do kterega sem imel vso pravico, za kterega sem se največ trudil.“

„In si se vdeležil umorstva?“ —

„Ha, ha, ha!“ zarežal se je zopet Jurij hudobno, saj nisva pri spovedi, da bi vam moral vse povedati. Vam bi bil gotovo najmanj krivice storil, ko bi bil to učinil. — Razun tega smo sedaj vsi v enakih okoliščinah tukaj, kdo mi kaj more?“

„Se li ne bojiš Boga, ki ti je ravno pred nekterimi trenotki skazal svojo ljubezen, ter te otél smerti; da tako prederzno govoriš?“

Jurij se je še hudobnejše krohotal pri teh besedah: „Stric! midva se ne vjemava, preveč pobožni ste in pretanjke vesti, zatoraj se bom raji nekoliko umeknil, pridig nisem nikoli rad poslušal, najmanj pa danes“. Tako posmehovaje se, je zapustil svoja tovarša ter se odpravil nekoliko korakov stran, kjer je legel k počitku pod visoko palmovo drevó.

Tomažu se je odslé še bolj gnjusil ta človek, ki ni porajtal niti na Boga niti na ljudi. Celo v tako strašnih ókolišinah je ostal vendar terdovraten, kot prej. Naznanil je kapiténu vse to, in ta mu je svetoval pustiti odslé hudobneža pri miru, naj počne, kar hoče, ker se ga noben opomin ne prime. „Bog že vé, kaj dela,“ djal je, „Njegovej kazni ne odide.“ —

Noč je bila precej temna. Kapitén in Tomaž sta pušila smodke, da bi pregnala nekoliko nadležne merčese, ki so bili zvečer še veliko sitneji, nego po dnevi. Potem skleneta spraviti se k počitku v mali šotorček, ki sta ga bila naredila. Da bi bila varna po noči, sklenila sta vsak pol noči čuti. Do polnoči je prevzel čuvarstvo Tomaž, kapitén pa je legel spat. Ogenj je še vedno plapotel, da bi plašil divje zveri, vse je bilo mirno okrog in le nočni ptiči in opice so dramile včasih občno tišino s svojimi dolgočasnimi glasovi.

Tomaž si je vrezal debelo palico, zabil va-njo debel, oster žrebel, kterega je našel na produ v kosu razbite ladije; to je bilo njegovo orožje, sicer slabo, ali vendar boljše, nego nič; tudi velik žepni nož je imel pri sebi, edino blago, ktero je prinesel seboj na suho. —

Naslonil se je pred šotorom, v kterem je trudni kapitén že terdno spal, na palmovo deblo in jel premišljevati pretekli dan. Videl je, kako se radost in žalost zaporedoma verstite, kako minljiva je zemeljska sreča, da je človek na tem svetu le popotnik, ki roma dan za dnevom po cvetočih in ternovih potih v ono domovino, kjer minejo vse težave. Kdo se ne spomni pri tej priliki krasnih verstic ranjcega škofa, slavnega Slomšeka:

Tudi v daljno Ameriko je zletel Tomažev duh. Ondi je zapustil ženo že skorej pred dvajsetimi leti, ondi je zapustil mladega sina, ki še ni videl svojega očeta. Bog vedi, še li živita? ali se jima ni pripetila kaka nesreča? Take in enake misli so se podile po njegovej glavi in solza za solzo je prikapala po njegovem velem licu.

Iz te zamišljenosti ga prebudí nagloma nekako pokanje, kot bi se lomilo suho robidovje. Tomaž se ozre proti onemu kraju. — Iz goščave se varno priplazi grozno velik tiger in oči so se mu svetile, kot žerjavica. Tomaž počene na tlá pričakovaje zdaj zdaj ljutega napada ali zver se je obernila naravnost proti onemu kraju, kjer je spal Jurij; gotovo se je zbala ognja, da se ni polotila bližega ropa. — Tomaž je dobro vedel, da je njegov speči neprijatelj zgubljen, ako se zbudi in zavpije na pomoč. Tiger se je približal že kacih dvajset korakov, legel na tla, serdito mahal s svojim dolgim repom, znamenje, da se pripravlja na skok. Le Jurijeva nepremekljivost ga je zaderževala še nekoliko, da je delj časa ogledoval svoj plen.

Tomaž je bil preslabo oborožen, ni bilo upati dobrega vspeha s tako nevarnim in kervoločnim sovražnikom. Ako bi mu le količkaj spodletelo, bil bi gotovo zgubljen. Ali on ni porajtal na vse to, sedaj je veljalo oteti človeško življenje. Prijatelj ali sovražnik, to mu ni prišlo sedaj na mar.

Po kolenih se je plazil proti omenjenemu kraju in se varno bližal prežečej zveri. Ta ga ni zapazila, da je bil že čisto blizo nje. „Sedaj velja pogumnost,“ djal je, nameril s svojo leseno sulico tigru v prednjo stran ter jo porinil z vso močjo skorej do polovice v drob. Zver je grozno zarjula strašnih bolečin, skočila kviško, poderla Tomaža in v tem trenutku je čutil že njene kremplje na desnej rami in vroča sapa mu je puhala v obraz iz odpertega tigrovega žrela. Dobro je spoznal svoj nevarni stan, a vendar ni zgubil poguma. Z desno roko je tiščal tako krepko tigra k sebi, da mu ta ni mogel nič sile storiti, z levo pa je segel po svoj žepni nož. Nameril je naravnost v oserčje in z vso močjo porinil ostrino do ročaja v levi bok. Potok kervi mu je buhnil v obraz in po obleki. Tiger je planil kviško grozno tulé, zagnal Tomaža daleč od sobe, da je v nezavednosti obležal, potem pa poskočil stran nekaj korakov in se zvernil na tla.

Ko se Tomaž zopet prebudi, stal je pri njem kopitén, kterega je prebudilo tigrovo rjovenje; ne daleč stran pa je ležala mertva zver vsa v kervi in Tomaževa sulica bila je zalomljena v njenem trebuhu, nož pa je ležal na tleh.

Tudi Jurij se je približal, ki se je že v začetku strašnega boja zbudil in ubežal za bližnje drevó, ne maraje, kaj se bo zgodilo s človekom, ki je tvegal za-nj svoje življenje. Svoje samokrese je sicer sprožil od daleč na zver, — ne pomislivši, da bi tudi lehko Tomaža zadel; sreča, da se ni nobeden užgal, ker je bil smodnik zamočen. —Potuhnjeno jo podal Tomažu rokó ter se mu merzlo zahvalil za njegovo velikodušnost, potem pa se zopet vernil na prejšnje mesto ter legel, kot ne bi se bilo prav nič zgodilo.

Tomaževe rane niso bile nevarne, le na rami mu je tiger razravsal. mesó. Vernila sta se s kapiténom zopet k šotoru in požirek ruma je nekoliko pokrepčal še vedno slabotnega Tomaža. —

„Tomaž!“ djal je potem kapitén stisnivši mu rokó, „tako blazega može še nisem poznal, ko si ti, da bi se nad svojim sovražnikom tako velikodušno maščeval. Srečen sem, da te imam za svojega prijatelja; ako zopet srečno prideva v domovino, in ti zopet najdeš svoje drage, potem bo moje največe veselje, da ostaneš pri meni vse svoje žive dni. Dovolj imam premoženja, da bom lehko osrečil tebe in tvoje otroke; kajti na svojej strani imeti takovega možá, kteremu se lehko vse zaupa, veliko je vredno. Saj dan današnji je tako malo poštenih in odkritoserčnih ljudi.“ —

„Vse preveč hvale, gospod,“ odverne Tomaž, „storil sem, kar je dolžnost vsacega človeka v enacih okoliščinah.“

„To je res, ali pomisli, kako malo hvaležnosti ti je skazal za vse to. Jaz ne razumem tega človeka. Tudi največi hudodelec moral bi se omečiti pri takem početji, tega pa ne gane nič.“

„Vest, oni hudi červ, mu tega ne pusti. On živo čuti svojo hudobijo, verjemi mi, in ravno ti preživi čuti ga neprenehoma mučé, da se me ogiblje, ker s tem misli zamoriti svojo vest. Bog mu odpusti vse pregrehe, jaz sem mu odpustil iz serca.“

„Ne — jaz pravim, da je le tako terdovraten, in pri takovem človeku ni upati poboljšanja.“

„Mogoče. Ako človek predaleč zabrede v svojih hudobijah, zaspi mu tudi vest, tako sem čital že večkrat v knjigah učenih mož.“

To Jurijevo obnašanje se bode morda marsikomu nemogoče zdelo, a vendar je resnica, da hudobni ljudje nikdar ne spoznajo dobrot svojega bližnjega, da jih to le malokdaj spreoberne k poboljšanju spoznanju svojo krivice.

Tomaž je obvezal svojo rano, potem pa legel k pokoju, kterega je bil zeló potreben po takovem boji, kapitén pa je prevzel stražo do dne.

IX.

Drugo jutro sta šla kapitén in Tomaž zgodaj na breg, da bi našla še kaj pripravnih reči bodi-si za živež ali pa brambo. Edino, kar sta dobila, bil je majhen predalček kokonovih orehov, ki so jima jako prav prišli za po poti.

Potem se napotita dalje po otoku. — Solnce je priplavalo izza morja in njegovi oživljajoči ali v teh krajih pekoči žarki so segali skozi gosto drevje. Po vejah so se zibali razni ptiči in prepevali svoje zdaj drobno žvergoleče zdaj zopet krokajoče glase; po drevesih so se sem ter tje plazile opice in zapazivši bližajoča se človeka so zbežale ostudno kričaje dalje v gozd. Poti se ve, da ni bilo nobene, morala sta si tu pa tam sama nadaljevati stezo po gričavi, včasih pa sta zabredla v tako visoko travo, da jima je segla čez glavo. V takem stanu sta morala biti jako pazna, kajti po takovih travah in bičevji se najraje potikajo kervoločni tigri in strupene kače, zatoraj njuna pot ni bila ravno spešna. Razun tega pa sta vendar vživala vso krasoto naravino, ki se more najti le v gorkih deželah. Nad njima jasno, višnjevo nebó brez najmanjšega oblačka, krog in krog neizmerni senčnati gozd, kterega so le tu pa tam pretergavali bojni travniki polni najkrasnejših cvetlic, ki so sprostirale svoja mogočna, raznobojna krila, da je bila cela ravan podobna krasno pretkanemu razgrinjalu, po kterem so se lesketale rosne kapljice, kot dragoceni biseri. Prijeten duh je puhtel od vseh krajev nasproti. V takovih okoliščinah tudi nesrečni človek nekoliko pozabi svoj žalostni stan ter se raduje prirode, ki mu odkriva svoj pervotni nepopačeni značaj. Tudi kapitén in Tomaž sta večkrat obstala in ogledovala to zemsko krasoto, ki se prosto razgrinja oddaljena od omikanega svetá.

Prišla sta na gol holmec, od koder se je videlo daleč okrog. Sedeta pod košato drevo, da bi si nekoliko odpočila in potem zopet nadaljevala svojo pot. Doslé še nista našla nikakoršnega sledu človeških bivališč, toraj sta mislila, da je otok brez stanovalcev. — Pod njima na drugej strani se je vila ozka dolina, preraščena z visoko travo, med ktero se je vil bister potok. Ob kraji so se prostirali gozdi daleč tje proti jugu, kolikor so oči presegle. Po tej dolini sta se namenila potovati, ker upala sta tudi priti do morja, ali pa do ljudi, če kteri bivajo na otoku.

Ko se zopet vzdigneta in odpravita dalje, zagledata spodaj pod holmcem odkoder sta prišla, posamnega človeka koračiti. Od začetka sta mislila, da je kakošen tukajšen otočan, ali kmalo spoznata Jurija, kterega sta pustila zjutraj pod onim drevesom, kjer je prenočeval. Tomaž mu je sicer zjutraj velel, naj gre ž njima, ker ga je nerad samega pustil v tej samoti; saj je bil nesrečnež enak njima, ali on ni hotel nič o tem slišati, še odgovora ni dal Tomažu. Zatorej sta ga pustila in sama šla dalje; sedaj pa je nakrat prišel za njima. Menila sta, da si je morda premislil in mu je jelo dolgčas biti samemu, zatoraj sta nekoliko počakala, da bi ju došel. Pa kakor hitro je uni spodaj zapazil, da sta obstala, počakal je tudi on.

„Idiva dalje,“ reče kapitén, „Bog vé, kake ima ma v glavi ta človek.“ Obernila sta se po hribu doli v dolino, ker žeja ju je že hudo terla in hrepenela sta napiti se iz malega potoka ter se pokrepčati za daljno pot. — Jurij je stopal vedno za njima oddaljen dva streljaja.

V dveh dobrih urah prideta po dolini do ožine, kjer se je potem zavila dolina na vzhodno stran. — Ker sta vedela, da ju čaka ladija, ako je srečno prestala vihar, na vzhodnej strani ter ju bodo njuni ljudje ondi iskali, zato sta zapustila pervotno pot in zavila po gozdu prek precej visokega hriba. — Ko prideta na verh, odkril se jima je čisto nov svet. Spodaj je ležala kotličasta precej obširna rovan krog in krog obdana z nizkimi hribi, in na vzhodu se je širilo sinje morje.

„Oh Lastavica! predraga moja Lastavica!“ vskliknil je kapitén kazaje na morje, kjer so se bliščala jadra ondi stoječe ladije, podobna belemu labudu.

Tudi Tomaž je zapazil to belo znamenje in djal: „Ali ste prepričani, da je ondi naša Lastavica? Kaj pa ko bi bila sovražna ladija?“

„Ne, ne — Lastavica je; poglej, kako mogočno dviga svoje bele perote, kot bi naju vabila k sebi. O priserčna moja Lastavica, bodi mi pozdravljena! Da si le še ohranjena!“

Med tem, ko sta se naša dva popotnika priserčno veselila zopet videti svojo ladijo popolnoma ohranjeno, — in kteri mornar ne bi se veselil tega? ako mu je ladija edino domovje, na kterej se čuti srečnega, povsod drugej pa mu je tesno neprijetno, — prišlo je iz doline gori celo kardelo rujavih na pol nazih ljudi, oboroženih z dolzimi sulicami. Zagledavši bela ptujca, so obstali kot ne bi si upali dalje.

Kapiténa in Tomaža je nekoliko osupnila ta nepričakovana množica, ali prestrašiti se nista dala, temuč šla sta jim pogumno nasproti. Saj sta bila tako blizo svoje ladije in kdo vé, ali ju niso prišli iskat njuni tovarši k poglavarju teh ljudi, ki je potem razposlal svoje podložne iskati ju. Na svetu je vse mogoče, in v stiski zdé se človeku mogoče tudi negotove reči. Tomaž se je sicer nekoliko obotavljal in djal kapiténu če niso to morda ljudožerci, ki stanujejo posebno po otocih v tihem morji (Tiho morje je največe na zemlji, meri blizo tri sto milijonov štirjaških milj. Svoje ime je dobilo od tod, ker so ga našli pervi mornarji jako mirno.), pa kapitén mu je spodbijal te misli, rekoč, da v tem kraji ni ljudožercev, oni stanujejo le še na nekterih avstraljskih otokih in na novi Gvineji.(Nova Gvineja = otok v tihem morji.)

Ko prideta do njih, ogovori jih kapitén angleški, ali samo eden izmed njih lomil je nekoliko angleški, drugi pa so govorili malajski, kterega jezika je bil kapitén tudi zmožen, ker se je prejšnja leta delj časa mudil na nekterih malajskih otokih. — Popraša jih, kako se imenuje ta otok in ali niso videli kje na obrežji belih ptujcev. Možje zmajajo z glavami, da ne, in ne pečaje se dalje o kapitenovih vprašanjih, vele obema, naj gresta ž njimi k raju (zapovedovalcu), da se opravičita, kdo sta in kaj hočeta tukaj.

Kapitén je koj vedel, da ju imajo za ogleduha, ker prebivalci na onih otokih so zelo nezaupljivi proti belim, ker se vedno bojé, da ne bi jih pregnali in posedli njih dežele, kar se jim je že večkrat pripetilo po Evropejcih. Sedaj ni bilo druzega premislika, nego ubogati, kajti takovej množici oboroženih možakov se ni bilo moč braniti; zlasti ker nista imela nobenega orožja. — Malajci so stopili v kolobar in v sredo postavili kapiténa in Tomaža. Potem je zavihtel poveljnik svojo sulico nad glavo ter s tem dal znamenje za odhod, in vsa derhal se je zopet odpravila s svojima jetnikoma na prejšnjo pot. — Bili so to krepki, veliki ljudje, živih oči in zamolkle rujave kože; njihni obrazi so kazali popolnoma malajsko pleme.

Ko pridejo skozi majhen palmov gozdič, razprosterla se je pred njimi majhena kotel, v kterej je stalo nekaj bornih bajt, in med njimi dvigalo se je neko veče poslopje tudi leseno, — bila je to palača mogočnega raje (Raja se imenujejo poglavarji na azijatskih otokih, kar toliko pomeni, kot knez.). Krog in krog te borne vasi je bil napravljen nekak okop, sem ter tje obit z debelimi koli, najberž varstvo zoper roparje, ali pa sosedna ljudstva.

Ko so prikoračili v to malo terdnjavo, stalo je pri okopih nekaj oboroženih stražnikov, ki pa so jako malovarno opravljali svojo službo. Večina je sedela ali ležala na trati ter pušila tabak, in še-le, ko so zapazili bela prišlica, spravili so se kviško in začudeno ogledovali to novo prikazen. —

Prišed skozi umazano ulico med lesenimi bajtami so jo zavili naravnost proti rajevemu stanovanju. To bivališče, čeravno ne okusno, bilo je vendar nekoliko umetnejše sestavljeno, nego druge hiše. Pred vhodom je bil narejen nekak mostovž obraščen z beršlenu podobno tertovino, ki je delala prijetno senco.

V štirivoglatej, precaj obširnej sobi je sedel na pogernjenih tleh raja, postaren mož suhega obličja, in nekaj služabnikov je okrog njega stalo pričakovaje gospodovih povelj.

Ko pripeljejo njegovi vojaki kapitana in Tomaža pred-enj, zamahnil je z roko in na enkrat zginila je vsa druhal sužnikov. Potem se oberne k kapiténu in pravi še v precaj gladkej angleščini: „Od kod sta vidva ptujca in kaj iščeta v moji deželi!“

„Midva sva Angleža“, odverne kapitén ponosno, „sina onega slavnega naroda, ki ima po vsem svetu svoja posestva. Vihar naji je treščil v morje in z veliko težavo sva priplavala na suho. Sedaj sva namenjena proti morju, da dobiva svojo ladijo, ki naji čaka ondi.“

Ko je raja čul o ladiji, ki čaka na morji, posvetile so se mu pohlepne oči, in zamišljeno je stal nekaj Časa, kot bi prevdarjal kako tehtno reč. — Kapitén je bil sedaj prepričan, da Malajci niso še nič vedeli o „Lastavici“, in jelo ga je skerbeti, da bi to njegovo priznanje ne učinilo kacih nevarnih nasledkov. „Morda so to roparji“, mislil si je „in napadli bodo ladijo, ako se jim ne umakne o pravem času.“ Kajti dobro mu je znano bilo, da so Malajci na manjših otokih večidel roparji, ki se lotijo večkrat v svojih malih čolnih, ktere imenujejo „prahu“, celo največih kupčijskih ladij. Takovi napadi so večkrat zelo nevarni, ker Malajci znajo dobro obračati svoje čolne in ako obsujejo ladijo, ni se jim lehko ubraniti, ker jih je vedno po več sto skupaj.

„Si li ti kupec in gospodar one ladije, o kterej mi praviš?“ praša ga raja namerdnivši grozno resno svoj obraz.

„Nisem gospodar, samo poveljnik“, odverne kapitén.

„In ta-le tukaj?“ pokaže Tomaža, ki je molčé stal zraven kapiténa.

„To je moj prijatelj.“ —

„Imaš li na ladiji dosti pušek in smodnika?“

„Toliko, da lehko vse tvoje prestolno mesto v trenutku razprašim, ako te je volja“, odverne kapitén zaničljivo vedé na kaj cikajo rajeva vprašanja.

„In koliko je ljudi na ladiji?“

„Kot listja in trave.“

„To pomeni toliko, kot nič“, — pravi raja in še hujše zgubanči čelo. Kapitén je vedel, s kom ima opraviti, za terdno je sklenil, ne pičice več razodeti, ko bi mu tudi raja še tako hudo žugal. Tudi Tomažu je ukazal enako storiti. Da si raja predaleč ne bo upal, to je dobro vedel, ker pred Angleži so imeli tudi najprederznejši roparji grozen strah, odkar so okusili angleške svinčenke.

„Koliko tolarjev, pušek in smodnika mi daš, ako te izpustim. Védi, da sta sedaj oba moja sužnja in lehko storim z vama, kar se meni poljubi.“

„Nič ne bova dala“, pravi kapitén, „nimava nič denarja.“

„Ti imaš denar na ladiji. Napiši list in moji služabniki pojdejo po denar in orožje na ladijo, potlej pa sta tudi vidva prosta. Če pa ne, ukazal vaju bom umoriti.“

„Ha, ha, ha!“ smejal se je posiljeno kapitén, „ti si bolj zvit, nego bi bil mislil. Ko bi ti list od mene dobil, polastil bi se brez vsega truda ladije in kar je na njej in midva bila bi vedno še tvoja sužnja. — O, nikar ne misli, da se bojim tvojih groženj, midva nimava strahu pred smertjo, ako velja rešiti druge ljudi in blago najinega gospodarja. Ali zapomni si dobro, da boš tudi ti ob kratkem času visel na kakem drevesu za pete obešen, kajti najini tovarši naju bodo iskali, ker vedo, da sva tukaj na otoku, in da Angleži z roparji ne pomišljajo dolgo, bode ti že gotovo znano.“

Pri teh besedah se je rajev obraz še bolj zmračil. Strašna jeza ga je poprijela, videvšega, da se prederzne beli ptujec tako zaničljivo govoriti. Gotovo bi bil koj razlil vso svojo serd nad ptujcema, ko ne bi ga bile kapitanove besede oplašile.

Videvši, da ne spravi nič iz nju, reče ju odpeljati. Zaperli so ju v nizko sobo, ki je imela samo eno okno, pa še to tako, majčkino, da ne bi bil mogel človek skozi splaziti se. Kup slame in debel kamen v kotu bila je vsa oprava v tej ljukni. Okno je bilo obernjeno na široko dvorišče, kjer sta stala dva topa, še popolnoma pervotne podobe in sta menda bolj grozila sovražniku s svojo mogočno postavo, nego z vspešnim streljanjem. Vojaki so hodili sem in tje, ali pa polegali v senci, nekteri so imeli samo dolge sulice in nože za pasovi, večina pa je bila oborožena z dolgocevnimi puškami na kresilni kamen, ktere so otočani navadno skrivaj dobivali od portugiških kupcev, zamenjevaje je za razne pridelke, čeravno je bilo po vladi ostro prepovedano prodajati streljno orožje malajskim roparjem.

Proti večeru je jima prinesel eden služabnikov vodé v perstenej posodi in nekaj smerdljivega mesa. Ker ni bilo nič boljšegaupati, morala sta biti zadovoljna. Po večerji sta legla na slamo in prevdarjala na vse kraje, kako bi se dalo rešiti iz tega ne ravno prijetnega kraja.

Kapitén je bil jako hladokerven človek, vse rajeve grožnje ga niso prav nič oznemirile. Kmalo je zatisnil oči in tako mirno spal, kot bi bil v postelji doma ali pa na ladiji. Drugače je bilo pri Tomažu. Vedno je mislil na svojega sina, kterega je komaj našel in zopet se moral ločiti od njega. Ni se tudi on bal smerti, ali samo svojega Aleša bil bi rad še enkrat prej videl. Kapiténove besede so ga sicer nekoliko upokojile, ali kdo vé, ali si ne bo raja drugo jutro premislil in izpolnil svoje obljube? Noč se mu je zdela strašno dolga, večkrat je pogledoval na neb, ali bo že skoraj dan, potem pa je zopet sedel in premišljeval. Spati mu ni bilo moč.

Iz takove zamišljenosti ga kmalo prebudi votli grom, kot bi bil kje daleč top počil. — Posluša natanko, — zopet enkrat, — sedaj pogosteje. „Kaj mora nek to biti?“ misli si in zbudi kapiténa. Strel je zopet prenehal in kapitén je mislil, da se je Tomažu morda le sanjalo, zatoraj zopet leže na slamo in veli tudi svojemu tovaršu brez skerbi zaspati. Ni pa še v drugo zatisnil očesa, ko se strel zopet ponovi, krepkejše, nego prej.

„Da bi te hentaj, kaj pa to pomeni?“ reče kapitén in plane kviško. Pok se je razlegal precaj redno in sicer od morja sem.

„To je grom naših topov na „Lastavici,“ pravi Tomaž, „roparji so jo napadli.“

„Da, da, prav ondondot bode. Jaz sem tega kriv ker sem se prenaglo izdal. Skorbi me, da ne bi omagala; brambovcev je malo, in če moj stari Jaka kake pravšine ne izmisli, ne vem, kako pojde. Najbolje bi bilo, da bi jo zavili proti vshodu, potem imajo sovražniki veter nasproti in bi „Lastavica“ lehko ušla. —

Strel se je čul vedno redkejše in slednjič utihne popolnoma. „Sedaj je, kar je,“ reče kapitén. „Ali je „Lastavica“ zmagala, ali pa jo imajo že roparji v pesteh. Ako je onemogla, dobiva gotovo še necoj novih tovaršev, če ne, pa naji bo jutri raja še gerše gledal, nego danes. — Bog daj, da bi se bila le ladija rešila, midva bova že kako ravnala, da uideva.“ —

Težko pričakujeta jutra. Slednjič se zdani in solnčni žarki posvetijo skozi majhino oknice. Od nobene strani ni čuti veselega vriša zmagovitih roparjev, upala sta, da se jo „Lastavica“ srečno rešila. Sedaj sta le čakala, kedaj ju pokliče raja, da bosta gledala od obličja do obličja njegov serditi obraz, in poslušala njegove grozeče besede, pa tudi to se ne zgodi, čeravno se je solnce že proti poldnevu pomikalo. To se jima je čudno zdelo in ugibala sta na vse kraje, kaj bi bilo temu vzrok.

Kmalo potem zunaj nastane velik šunder. Vojaki so letali po dvorišču sem in tje: tu se jih zbere majhina četa, ondi zopet druga in kmalo je bilo polno vse dvorišče. Slednjič se prikaže tudi raja ves v bojni opravi s svitlo puško in z dolzimi peresi ovenčano kapo na glavi. Stopi v sredo svojih bojevalcev ter prične s krepko besedo navdušen govor, kterega je le zdaj pa zdaj pretergal divji krik bojaželjnih vojakov.

„Ti se pripravljajo na boj,“ pravi kapitén Tomažu, „najberž se bliža kakov sosednji vladar s svojimi četami. Sedaj pa le pogum! bliža se čas rešitve. Gotovo pojde vse na boj in lahko nama bo ubežati.“

Bojna druhal se je kmalo odpravila iz vasi. Na čelu je pogumno koračil raja s svojo risanico, potem so sledili vojaki v jako nerednih verstah, zadej pa je vrelo celo kardelo ženskih in otrok, ki so nesli seboj velike košare, menda hrano svojim možem, ali pa strelivno pripravo.

Ko se je vsa množica razšla, pričela sta Tomaž in kapitén preiskovati, kako bi prišla na prosto. Duri so bile od zunaj zapahnjene in precaj terdne, okno premajčkino, da bi mogla zlesti skozi. — Pod stropom zapazita debelo desko, ki je bila pribita na steno. Ker nista drugače mogla doseči do nje, stopil je kapitén Tomažu na rame in tako pričel svoje delo. — Dolgo je tergal in ruval, ker ni imel nobenega orodja, slednjič pa se mu je vendar posrečilo, da je odtergal desko in velika ljukna, skozi ktero je bilo mogoče splaziti se, deržala je v sosednjo sobo. Ta je bila čisto prazna, samo v kotu ležalo je nekaj polomljenih sulic, zarjavelih nožev in več enacega; — bila je menda orožnica rajeva. Tudi je imela tri prostorna okna, eno na dvorišče, drugi dve pa proti okopom, kjer ste samo dve straži hodili še sem ter tje, drugo je šlo v boj.

Sedaj bi bila lehko ubežala, kajti ta dva omagati ne bi bila težka reč, posebno ker sta imela sedaj nekaj orožja za silo, ali kdo vé, ali ne bi bilo na drugej strani še kaj več stražnikov. Počakala sta raji, da bi se zagotovo prepričala.

Od daleč se je že slišal strel in krik, znamenje, da se je pričel boj. Precaj dolgo je terpel, in kakor je bilo videti bil je tepen raja, ker vedno bliže in bliže je prihajal vriš in tudi streljanje je bilo redkejše. — Kmalo se privali vsa druhal čez okope, najpervi so bili otroci in ženske, potem pa drugi vojaki, nekteri hudo razmesarjeni, pa vendar niso dosti porajtali na to, dobro so jo mahali, kar so pete dale.

Tukaj so se še enkrat zbrali v goste trume in tudi prejšnje straže so se jim pridružile. Sklenili so menda braniti svoje poslednje zavetje, malo terdnjavo. Raja je neznano kričal, da je prevpil vse druge: dajal je ravno povelja, za ktera pa so se tepeni vojaki malo menili, vsak je ravnal po svoje.

„Sedaj so naji pozabili,“ reče kapitén, „le urno na prosto, da jim odideva spred oči, sedaj ne bo nihče pazil na naji, vse je zmedeno in preplašeno.“ Poskakala sta skozi okno na dvorišče, kjer ni bilo nobene žive duše, potem jo zavila v nasprotno stran in skozi majhine duri prišla sta v vas, ki je bila čisto prazna, kajti vse se je bilo zbralo k rajevej palači. Ker je bil vhod v vas zavarovan, morala sta se splaziti čez prekope na spodnej strani, ki so bili tukaj čisto nezavarovani.

Prišed na prosto sta tekla urno proti bližnjej goščavi, kjer sta bila popolnoma skrita. Tukaj sta si nekoliko odpočila in pripravila se za daljno pot. — Od tod sta dobro videla v vas; sovražniki so jo obsuli od vseh strani, puške so pokale in krik razburjenih vojakov se je krog razlegal.

Od začetka so tudi tukaj zmagovali sovražniki, kterim je bil poveljnik velik, krepak mož in povsod pervi v boji. Slednjič pa se je sreča spreobernila na drugo stran. Rajevi vojaki so napeli vse moči in zapodili sovražnika iz vasi.

Zunaj na planjavi se je pričel nov boj. Serdito so planili skupaj, oba poveljnika sta se borila krepko, nazadnje pa je raja premagal, vjel sovražnega poveljnika, ostalo pa je pobegnilo, kar niso potolkli razserdeni vojaki. Tako se je končal boj in zmagovita truma se je napotila divje kričaje nazaj v vas.

Tudi našima begunoma je bilo čas odpraviti se, ker tukaj ne bi bilo varno. Mahnila sta jo naravnost po hosti, kjer ni bilo toliko vročine in sta bila bolj prikrita; upala sta priti še do noči do morja.

Solnce je stalo še na obzoru, ko prideta do peščenega obrežja, kjer je rastlo nekaj kokonovih palm in razno majhino germičevje. Morje je bilo tukaj preplitvo, da bi mogla kaka veča ladija do kraja, ali za malajske čolne je bilo jako ugodno, ker so se le malo potapljali v vodo. — Na vse kraje sta ogledovala, kje bi zagledala bela jadra zaželene „Lastavice“, pa zastonj: morje je stalo mirno in nobena stvar ni se prikazala na njegovej gladkej poveršini, razun morskih ptičev, ki so se spuščali zdaj visoko v zrak, zdaj zopet po bliskovo na morje.

„Najina pot bo nemara precaj težavna,“ reče kapitén Tomažu, ko sta že precaj daleč šla ob morji, da bi našla morda v kakem varnem kraji svojo ladijo, „tovarši so gotovo obupali naji tukaj najti, ker pa jih je bila sinoči še tolovajska druhal napadla, odjadrali so gotovo na kakav bližnji otok. — Upajva in poterpiva, saj to dvoje je največa tolažba na svetu.“

Ker sta se bala priti zopet kakim neljubim gostom v pest, nista hotela dalje potovati, poiskala sta si pripraven kraj in sklenila ondi počakati jutra. Mnogo kokonovih orehov, ki so ležali krog, bilo jima je jako po godu, ker nista imela nikakoršnega živeža seboj

Drugo jutro sta potovala že zgodaj zopet dalje vedno ob morji. Slednjič prideta do majhine pristaje, ki je bila krog tako zapletena s tertovino, da nista mogla prav nič razločiti, je-li prazna, ali je kako zakotje tolovajskim ladijam. Varno sta se priplazila čisto blizo, nekoliko razgernila goščavo, in vsa pristaja se jima je nakrat odperla. Na drugej strani čisto v kotu je bilo polno majhinih ladij, ki so imele samo po eno jadro, nektere manjše pa še tega ne. Dva Malajca sta sedela na pervi ladiji in si podajala veliko steklenico iz rok v roke ter krepko vlekla iž nje.

„Ta dva imata žganje,“ pravi potihoma kapitén, „ako se opijanita, mogoče nama bo morda izmekniti kako ladijo in se izročiti valovom, saj blizo tod okrog morajo biti še drugi otoki, in nemara se nama posreči, da prideva do kakih holandskih ali angleških seljakov, potem sva pa preskerbljena in morda tudi o „Lastavici“ kaj zveva, kam se je obernila. Druzega pomočka ni, morjé je mirno in upam, da bo vožnja ugodna. Da bi le ta dva čuvaja kaj kmalo imela zadosti te omotne pijače.“

Pa kar je kapitén želel, ni se zgodilo tako berž. Malajca sta bila jako dobre volje, zdaj pa zdaj sta gnala nekakov čuden krik, ki je bil vsemu bolj podoben, nego petju, potem sta plavala od ene ladije do druge in zopet nazaj, in ko sta se tudi tega dela naveličala, vernila sta se na prejšnje mesto in zopet vzela v roke sladnosti polno steklenico. Da sta bila že precaj pijana, razodeval je njun glasni krik, sicer ne bi se bila upala kaj tacega početi, ker bi lehko izdala svoje zatišje. — To je terpelo do večera in čuvaja sta bila še vedno na nogah. — Kapiténa je to jako jezilo in večkrat je želel, da bi ta dva rujavokožnika skoraj murni popili. Čakati v goščavi skoraj celi božji dan ni bilo ravno prijetno, pa kaj sta hotela: hočeš, nočeš, moraš!

Vročemu dnevu je nagloma sledila hladna noč. Nebo je bilo čisto, temno-višnjelo in zvezda pri zvezdi se je lesketala na neizmernem oboku. Valčki po morji so prijetno šumljali in hladne sapice so pihljale po drevji in majale lističe. Zdaj pa zdaj dramil je tihoto kakov nočni ptič, ali pa pijana čuvaja s svojim ne ravno prijetnim petjem, potem pa je zopet vse utihnilo in blagi mir je vladal krog in krog. — Da tiha, krasna noč lije neke nepoznane občutke v naša serca, posebno, ako smo sami, temu bo gotovo vsakteri priterdil, posebno rahločuten človek; še vsa drugačina čutila pa zbuja v človeških persih svitla noč pod južnim podnebjem, ne le da se človek nahaja tukaj v središču narave, ki bogato razgrinja svojo krasoto, ne popačeno, kakor jo je naslikala stvarnikova roka, temuč tudi misel, da je tukaj sam, oddaljen od svojih, v čisto neznanem kraji, stavi samotnemu popotniku razne podobe pred oči. Vsa krasota, o kterej je nekdaj le čital, ktere pa si ni mogel popolnoma predočiti, vidi zdaj na krat, še veliko lepše, nego se je nadjal; njegov duh se visočeje povzdiga, njegovo serce kipi polno radosti.

Tudi kapitén in Tomaž, čeravno sta bila v nevarnosti, uživala sta krasoto. Nebo polno svitlih lučic se je prostiralo nad njima, krasne cvetlice in razno germičevje, polno cvetja je puhetlo svoj prijetni duh, morje pa se je lesketalo, kot bi bilo oblito z zlatimi penami.

Njuni serci ste bili zatopljeni v pobožnost in v tihi molitvi sta povzdignila svoja čutila k Onemu, ki je vse to vstvaril.

Precaj dolgo po noči sta čakala v svojem skrivališču, pa ni se jima še ponudila nikakoršna prilika polastiti se kake ladije. — Zdajci pa nastane glasno lomastenje po hosti in cela tropa Malajcev se prikaže v zalivu, ki urno poskačejo na ladijo. Zažgali so smolnate baklje, živo gibanje se je pričelo povsod, a vendar brez vsega hrupa. — Nobenega glasu ni bilo slišati, celo ona dva, ki sta prej tako razsajala, umolknila sta; gotovo sta hotela posnemati lepi izgled svojih pajdašev. —

Kake pol ure in delo je bilo opravljeno. Ladija za ladijo se je pomikala iz pristaje v morje; bila jih je dolga versta, in v vsakteri je sedelo po kacih trideset mož. — Ko pridejo na prosto, zaverščala sta vesla, baklje so pogasnile in vse brodovje pomikalo se je nagloma dalje. — Zaliv, prej ves oživljen, bil je nakrat prazen, samo dve manjši ladiji ste ostali ondi, kterih menda Malajci niso mogli porabiti.

„Ti so namenjeni na daljen rop,“ pravi kapitén, ko so zginile tudi slednje ladije spred oči, sicer ne bi se jih bila zbrala taka množica, ali pa imajo vojsko s kakim poglavarjem na bližnjem otoku. — Sedaj pa le urno na delo, zadnji čas je, da poskusiva tudi midva, sicer precaj nevarno, pa vendar edino rešivno pot. Kakor nalašč so pustili nama dve ladiji, boljšo si izbereva in neutegoma poveslava dalje.“ —

Z velikim trudom prekoračita zgneteno tertovino in prideta na drugo stran. Dve ladiji, precaj obširni, pa vendar pripravni za veslanje, stali ste sami pri kraji, žive duše ni bilo blizo. Mesec je spuščal svojo bledo svitlobo skozi gosto perje in kapitén je skerbno ogledal ladiji, ktera bi bila boljša in močnejša. — V malo trenotkih je bilo vse oskerbljeno, tudi nekaj prekajenega mesa, rib in nekaj steklenic vina sta našla v nekem kotiču; gotovo si je prihranil te grižljaje kakov Malajec skrivaj za potrebne čase.

Odpela sta ladijo, poprijelao vesla in zročivši se v varstvo božje, pognala sta iz zaliva v prosto morje, pa ne proti onej strani, kamor so šli otočani, temuč nekoliko više. —

X.

Našima begunoma je bila sreča ugodna. Ves čas sta imela lepo vreme in upala sta kmalo priti do kacega otoka in ondi do Evropejcev.

Slednjič se jima upanje izpolni. V daljavi zagledata majhino, sivkasto obrobje, znamenje, da je suha zemlja. Vedno veče in veče je naraščalo, čem bolj sta se bližala, kmalo sta razločila tudi verhove gorá, ki so se potezale ob kraji. To jima je dalo novih moči; krepkejše sta posegla z vesli in ladija je derčala po morskej plani, kot bi jo veter nesel.

Solnce je jelo zahajati in pred njima se je širila suha zemlja. S temno violično barvo prevlečene so bile goré v daljavi, bližnji hribi pa z zelenimi gozdi obraščeni, dobivali so tem bolj temno-višnjelo barvo, kolikor bliže obrežja so bili. Tu pa tam sta razločila tudi že posamezna selišča in proti vzhodu je bil videti veči kup zidovja, kar je naznanjevalo, da mora biti ondi kako veče mesto. Kapitén je natanjko opazoval obrežje, in ko sta priveslala že precaj blizo, vsklikne ves zavzet: „Otok Java! — sedaj še-le ga spoznam. Je že res: ti hribi, selišča, vse mi je še dobro znano, čeravno je že nekaj let minulo, odkar nisem bil tukaj. O moj Bog! kakov ovinek sva naredila, kam naji je zanesel vihar! Tukaj je mnogo Evropejcev, zlasti Holandčanov, tudi angleške ladije prihajajo zaporedoma sem; ne mara ktero dobova. Najhujše je prestano, čast bodi Bogu!“

Hvaležno sta obadva spela roke in se zahvalila Bogu, da ju je rešil iz mnozih nevarnosti.

Veslala sta naravnost proti obrežju, da bi še pred nočjo prišla v varstvo. Kmalo se je širila pred njima obširna luka (Luka ali barkostaja je nalašč pripravljen kraj ob morji, kamor zapeljavajo ladije v varstvo), kjer je stalo mnogo večih in manjših ladij. Čolni so švigali sem ter tje po morji, na bregu so migljale nebrojne luči, kajti noč je že razkrila svoje perote in zagernila vso naravo v svoj miroljubni plašč. Ta čas so oživela vsa sprehajališča in drugi zabavni kraji. Hudi vročini, ki brani čez dan ljudem na prosto, sledila je hladna noč, nadležne merčese je odganjal lahni vetrič, in vsakdo je hitel iz svoje hiše pod milo nebó, da bi užival čisti zrak in se ondi sešel s svojimi prijatelji in znanci, ktere je tudi enaka osoda po dnevi zaderževala doma.

Takovo gibanje je bilo ob morji v zalivu, ko sta stopila kapitén in Tomaž iz svojega čolna na suho. Pred njima se je širilo mesto v nočni tmini, — bila sta v Bataviji. (Batavija je glavno mesto na otoku Javi, pa tako nezdravo, da jo imenujejo navadno „Grob Evropejčanov,“ zató stanujejo ljudje navadno zunaj mesta.) Nališpani gospodiči, utrujeni mornarji zagorelih lic in razgaljenih pers, oficirji v lični opravi, gospé in gospodičine zavite v večerna zagrinjala, vsa ta mešanica se je gibala mimo nju, ko sta koračila na bregu proti mestu. Njuna perva skerb je bila poiskati kacega tukajšnjega angleškega kupca, ker ta bi jima vedel najbolje povedati o njuni „Lastavici,“ ali je bila tukaj in kam se je obernila. — Kapitén se je bil seznanil pred nekaj leti v tem mestu z bogatim kupčevalcem iz Londona, ki pa je imel svoje stanovanje daleč zunaj mesta, ker v Bataviji je sploh nezdrav zrak in Evropejci stanujejo večidel po leti zunaj mesta na kmetih, kjer imajo tudi svoja posestva.

Ravno se jim približa mlad človek z usnjato torbo čez ramo. Kapitén ga pozdravi in prijazno popraša, ali je še oni kupec na otoku. —

„A gospod Edmond“ odverne ta, „ste li morda znani ž njim?“

„Da; pred nekaj leti sem bil več tednov njegov gost. Sedaj se bo že težko več spominjal mene, takrat pa sva bila najboljša prijatelja. Stanuje li še vedno na svojem posestvu zunaj mesta?“

„Vedno še in menim, da tudi ne bo zapustil prej svoje hiše, da ga ponesó ven; popolnoma se mu je priljubila in tudi žena, ki je prej vedno toževala po goratej Škotiji in sneženih hribih, privadila se je popolnoma. Ravno prav, da pridemo skupaj, jaz sem pri Edmondu v službi in sem prišel po pisma v mesto. Zeló ga bo veselilo videti zopet kterega svojih rojakov, posebno pa, ako sta bila že prej znana. Pojdita z menoj, ondi-le v gostilnici dobimo konje, da pojezdimo domú; sicer ni daleč in bi lehko peš šli, ali pot ni kaj prijetna.“

Ta ponudba jima je bila prav po godu, ker sta bila že zeló utrujena in tudi lačna. To je tudi njun spremljevalec dobro vedel. V gostilnici, ki je bila čisto po evropejski šegi napravljena, dobila sta potrebnih jedil in dobre pijače. Gostilničar, star Holandčan, jima je postregel s pečenimi fazani in dobro vinsko kapljico, ki je rastla na španskej zemlji.

Po večerji so zasedli tri bistre konjiče in v do-brej uri so že zagledali izmed gostega drevja belo poslopje, Edmondovo bivališče.

Gospod Edmond je ravno sedel v svojej pisarni, ko mu naznani sluga prihod nekega znanca. Berž se odpravi v véliko sobo, kjer sta že čakala kapitén in Tomaž njegovega prihoda.

Kupec ju je nekaj časa nekako dvomljivo ogledoval, kot ne bi se mogel prav domisliti, je-li že kedaj videl kterega teh človekov, ali ne. To je kapitén berž zapazil in pomagal kupcu iz zadrege.

„Vem, gospod, da se vam čudno zdi,“ pravi, podavši kupcu rokó, „da se oglasim pri vas, kot stari znanec. Vi se me boste že težko več spominjali, ker je že nekaj let preteklo, odkar sem bil v vašej hiši; ta čas sem se tudi zeló spremenil, zató me več ne poznate.“

„Ne zamerite dragi moj,“ pravi kupec na to, „jaz se res ne vem spomniti, kdo bi bili.“

„Se li še spomnite mladega oficirja Viljema, ki je bil delj časa vaš gost?“

„Vi oficir Viljem?!“ začuden vsklikne kupec, „o kdo bi si bil mislil. Bog vas sprejmi, dragi prijatelj, jaz vas še nisem pozabil, čeravno vas nisem koj spoznal; spremenili ste se res dokaj od takrat.“ —

„Ako se človek neprenehoma klati po svetu, bori z valovi in živi med divjaki ter več časa terpi lakoto, ni čuda, da se spremeni; ali sedaj ni čas o tem govoriti, pozneje vam bom razložil svoje dogodbe, najprej ...“

„O že vem,“ seže mu kupec v besedo, „najprej treba je zvedeti o „Lastavici,“ jelite?“

„Vam je li kaj znano o njej? O povejte mi berž, kaj je z mojo ljubo „Lastavico;“ je-li srečno prestala nevarnosti?“

„Pred enim tednom je prijadrala v našo luko krasna ladija,“ prične pripovedovati kupec. „Jaz sem ravno odpravil svojo ladijo, obloženo z bombažem, v Novi Jork, ter se mudil še nekaj časa v barkostaji, ko prideta k meni z ravno prišle ladije dva možá, eden že precaj postaren, zagorelega obraza in živih oči, drugi pa še krepek mladeneč, jako zal fant.“

„Stari Jaka in moj Aleš,“ pravi Tomaž poln radosti, „moj sin, moj sin!“ —

„Poprašata me, kje je tukaj angleški kupec Edmond, ker želita ž njim govoriti.“ — „Kaj četa onemu kupcu?“ pravim jima. — „Naš kapitén je njegov prijatelj,“ odverneta mi. — „Kje pa je vaš kapitén, da sem ne pride sam?“ prašam dalje. — Povesta mi, da je po nesreči padel v morje in ž njim tudi oče mladega mornarja, da so ju iskali po vseh otokih, ko bi se bila morda rešila, pa ni nikakoršnega sledú o njima, zatorej so se zopet vernili proti Kalkuti, kamor so bili namenjeni. — Ko sem čul imé Viljem, pretresla me je groza, iz vsega serca miloval sem možá, ki mi je nekdaj toliko dobrega storil. Tolažil sem ju, da sta se morda kapitén in njegov tovariš vendar rešila in se jima kedaj posreči, priti zopet v domovino. — Tri dni sta bila pri meni, in posebno mladi mornar, po imenu Aleš, bil mi je jako všeč: razumen in odkritoserčen človek je bil in njegovo obnašanje je kazalo, da ga še svet ni prav nič spridil.“

„In ta mož z menoj je njegov oče,“ pristavi kapitén Viljem. „Skupaj sva delila vse križe in težave, in slednjič se je nama posrečilo rešiti se. — Ali povejte dalje, kaj je bilo potem z „Lastavico.“ — „Tri dni sta bila pri meni in jaz sem ju prosil, naj bi še ostala, ali rekla sta mi, da mora ladija v Kalkuto, da izloči blago; ondi pa se bo delj časa mudila, ko bi se primerilo, da bi se našla izgubljena moža. V ta namen sta pustila tukaj dva tisoč dolarjev in jih meni izročila. Pred tremi dnevi je odjadrala „Lastavica“ iz naše luke proti Kalkuti in ondi bo ostala najmanj tri mesce.“ Pri teh besedah se odpravi kupec urno v svojo pisarno ter prinese omenjeni denar. Tudi obleke jima je dal, ker je bila njuna vsa strohljena zarad vedne moče, in razcofrana.

Radostno je sprejel kapitén prineseni denar, sedaj sta imela premoženja priti do doma, ko bi jima „Lastavica“ že ušlá iz Kalkute. „Stari Jaka je vedno še moj najboljši služabnik,“ djal je zadovoljno kapitén, „on me ne pozabi nikdar.“

Po tem kratkem razgovoru ju pelje Edmond v drugo sobo, kjer je bila že pripravljena večerja. Mlada, berhka žena z desetletno deklico pri sebi in majhinim dečkom v naročji je sedela na krasno prevlečenej zofi in se igrala z otrokoma. Bila je Edmondova žena. V pervnem trenutku je pozabil Edmond popolnoma poklicati jo ter jej predstaviti nova gosta. Ves vesel vsklikne sedaj ter jej teče naproti: „Hermina, tu je tvoj in moj rešitelj, tu je mladi oficir Viljem, kterega sva se tolikrat spominjala in o kterem so nama njegovi mornarji sporočili žalostno novico, da je padel blizo nekega otoka v morje.“

Po vsej hiši je nastalo veselje, mlada žena je hvaležno podala svojemu rešitelju roko in se mu vnovič zahvaljevala za njegovo blago delo. Pri večerji so zvenčeli kozarci, v kterih se je penilo najboljše vino in napitnica za napitnico je sledila na zdravje srečne rešitve kapiténove.

Potem sta morala Tomaž in Viljem pripovedovati svoje dogodbe na morji in v sužnosti med Malajci, vse ju je pazno poslušalo, in ko sta končala, djal je Edmond: „Viljem, vi ste še vedno pogumni, neustrašeni človek, kot ste bili nekdaj; nobena nevarnost vam ni prevelika, povsod si veste pomagati. Ste li povedali tudi svojemu tovaršu o onej noči na tem posestvu, ko ste rešili meni in mojej ženi življenje in oteli nama dete, najino hčerko, ki je bila takrat komaj štiri leta stara. O še sedaj me spreleti groza, kedar se spomnim one noči!“

„To je bila le moja dolžnost,“ djal je kapitén, „kar sem storil, toraj ne bi bilo lepó, ko bi se hvalil s tem. Čisto sem že pozabil na to in sedaj, ko sem pri vas, se zopet spominjam.“

„O, povejte vse še enkrat“ prosila je žena, „da bo tudi vaš tovarš slišal ta čudni prigodek, ko ste nam bili vi angelj rešitve.“

Kapitén se je dolgo branil, ali videvši, da ga vsi silijo, dal se je pregovoriti in pričel tako-le: „Pred šestimi leti sem se mudil na tem otoku nekaj tednov, kot angleški oficir. Kupčevalec, gospod Edmond, kupil si je ravno takrat to posestvo in se preselil sem zarad nezdravega zraka v mestu. Po naključbi sem se tudi jaz seznanil ž njim in ponudil mi je stanovanje v svojej hiši, kar mi je bilo jako všeč, ker nisem nič kaj prijatelj mestnemu zidovju, temuč sem najraje na deželi, kedar nisem na morji.

Nekega večera smo sedeli na vertu in pili čaj. Bila je zeló prijetna noč, zatoraj nismo hoteli iti tako berž k počitku. Menili smo se o krasnej Angliji, goratej Škotiji, domovini Edmondove gospé, in tako zabavaje se nismo slutili ničesar hudega. — Kar se nenadoma nekaj posveti zunaj verta in štiri černe pošasti prilezejo izmed germovja. Gospá Hermina groze prebledi in svojo malo hčerko stisne v naročje, jaz in gospod Edmond pa sva koj vedela, s kom imava opraviti. Bili so divji roparski Malajci iz sredine otoka, ki so večkrat napadali posamna selišča. Druzega orožja nisem imel pri sebi, kot dolg lovski nož in dvocevno pištolo. Perva skerb je bila spraviti ženo in dete v varstvo. Berž velim Edmondu naj spremi ženo v sobo in prinese dobrega orožja, jaz pa stopim kraj ute, kjer smo sedeli, in pričakujem napada. Ni bilo treba dolgo čakati. Štirje divji velikani planejo z groznim krikom nad me in pomerijo svoje kresilne puške na-me. Pervi sproži, a krogla ni zadela; sedaj pa jaz namerim in — pok! — pok! — ležala sta dva na tleh grozno tulé, druga dva pa sta ubežala iz verta. Da to ni še vse, kar je bilo pričakovati, vedel sem dobro, ker sem bil znan z običaji teh ljudi. Kar morem hitim v hišo, da bi ondi dobil svojo dvocevko in se lože branil, na pragu zaslišim grozni stok v zgornej sobi. Tri korake po stopnicah in bil sem gori. Na mostovžu ležala je gospá in dva divjaka jemala sta jej dete iz rok, ktero je terdno deržala v svojej obupnosti. Da niso roparji umorili žene in otroka, zdelo se mi ni nič čudno, kajti ti ljudje vzemó najrajše kako dete in pričakujejo potem brez nevarnosti bogate odkupnine. To so menda tudi tukaj namiravali. — Jaz ne pomišljam dolgo. Pervemu porinem svoj nož v persa, da se koj zgrudi na tla, drugemu pa, ki je sedaj spustil gospó ter se mene lotil, izvijem puško iz rok ter mu namerim na glavo. Ali moj nasprotnik je bil urnejši. Hitro zgrabi puškino cev ter jo oberne proti meni in v tem trenutku sproži tudi petelina. Pa v naglici ni dobro nameril, krogla ranila mi je samo levo roko in obtičala v nasprotnej steni. V tem trenutku zgrabi me tudi Malajec tako terdo za vrat, da mi je koj sapa zastala in kri zalila obraz, da se mi je jelo verteti v glavi. Dolgo smrt, se izvijal in izvijal, ali te pesti so bile prekrepke. Še enkrat napnem vse moči in sklonim se toliko do tal, da poberem svoj nož. Sedaj sem pa tudi bil rešen. Od zadej sem ga zasadil svojemu nasprotniku tako globoko v herbet, da mu je na persih skozi pogledal. Že v smertnih britkostih deržal me je vendar še tako krepko, da se mu dolgo nisem mogel izviti iz rok. — Gospó in dete, popolnoma onemoglo sem nesel v sobo in moje pervo vprašanje bilo je: kje je Edmond? — Gospá mi pokaže v nasprotno stran, kjer je bila Edmondova pisarna. Nemudoma planem tje, odprem duri in kaj vidim? Ravno ta prizor kot prej na mostovžu. Dva Malajca sta deržala Edmonda, ki je hotel pomagati svojej ženi in mu tiščala usta, da ni mogel kričati. Jaz nisem porajtal svoje rane, kakor besen sem planil k steni, kjer je visela dvocevka in je menda roparja nista zapazila, ter namerim. Tolovaja izpustita svojo žertvo in se lotita mene. Počenivši na tla za visoko omaro zgrabita svoji puški in nastavita. Sedaj je veljala sreča. — Puška pervega Malajca ni vžgala, tem bolj pa je zadela moja; dva poka in obadva sta se zgrudila za omaro. — Sedaj še-le se približam Edmondu. Bil je gerdo razmesarjen, po plečih imel je oderto vse meso, tolovaja sta ga zbadali s svojima kratkima nožema, pa Edmond ju je tiščal z nekako nečloveško močjo, ki je le onemu lastna, kdor je v smertnej nevarnosti, v kotu, da mu nista mogla dosti storiti.“

„In ravno o pravem času prišli ste vi,“ pravi sedaj kupec, „moje moči so bile že opešale in več ne bi se bil mogel braniti.“

„To sem dobro razvidel, kajti z enim mahljejem sta se oprostila tolovaja, ko sta mene zapazila. — Berž smo zmetali mertva trupla na dvorišče, zapahnili vse duri, zbrali družino, ki se je bila strahú povsod poskrila, kolikor je je bilo moč dobiti ter se vsi odpravili v gornjo sobo, kjer so bila okna na dvorišče. — Vsi skupaj smo bili štirje branitelji: midva z Edmondom in pa dva služabnika. Gospá si je nekoliko opomogla iz omotice, ki jej jo je učinil strah, in spravili smo jo z detetom v varen kraj, mi pa smo stopili vsak k enemu oknu dobro preskerbljeni s streljivom ter čakali, kaj še pride. Vedeli smo namreč dobro, da taki tolovaji ne odjenjajo tako berž, ako se polotijo česa. Gotovo jih je bilo zadej še cela tropa in so samo zató tako malo mož poslali sem, ker so vedeli, da dvor ni dobro zavarovan in jim ga bo lehko premagati. Pa reveži so se bili nekoliko zmotili.“ —

„Kmalo obsuje cela truma roparjev našo hišo. Kot bi bili iz tal lezli, prihajali so na dan. Strašni hrup so zagnali in butali ob duri, pa ta so bila terdna, razun tega pa smo jih tudi mi koj pozdravili s svinčenkami, ki je večidel vsaka dobro zadela. Pri tej priči pohvaliti moram gospod Edmonda, ki se je ves čas, čeravno zeló ranjen, dobro obnašal in je marsikteremu Malajcu upihnil luč življenja. Tudi roparske krogle so švigale pogostoma skozi okno in ena mi je posnela celó kožo verh glave, da imam še dandanašnji ondi liso.“

„Roparji videvši, da nam nič ne morejo, popusté svoje prizadevanje ter se zopet vernejo v svoja skrivališča. To je vse, kar imam povedati o tistej noči; storil sem, kar je dolžnost vsacega človeka.“ —

„Ne, ne, vi ste sami svoje življenje tvegali za našo rešitev,“ ugovarjala je Edmondova žena. „Brez vas bili bi vsi izgubljeni. Vi edini ste nas rešili; od takrat imamo tudi mir, nobenega napada ni bilo več.“ —

Kapitén Viljem in Tomaž sta hotela koj odriniti proti Kalkuti, da bi kar najprej mogoče prišla na svojo ladijo, kjer so ju gotovo zeló pogrešali, pa Edmond ju je prosil, naj ostaneta vsaj kacih štirinajst dni v hiši, ker ga neznano veseli imeti zopet nekdanjega znanca pri sebi. — Takrat je imela tudi odriniti velika amerikanska ladija proti Indiji in od ondot domu. To priložnost sta hotela porabiti kapitén in Tomaž, zató sta sklenila ostati toliko časa na otoku.

Drugo jutro jima je razkazal kupec vse svoje posestvo. Hiša z dvema nadstropjema je bila čisto na novo predelana. Krog in krog je bil napravljen plot iz kolov, kamenja in robidovja, da ga ni bilo tako lehko prelesti. Za poslopjem pa se je širilo lepo obdelano polje, kjer je mergolelo vse polno delavcev, Edmondova družina. — Tako si je izbral angleški kupec daleč od svoje dežele novo domovino, kjer jo živel popolnoma zadovoljen s svojo soprogo in otroci.

Zvečer so sedeli vselaj dolgo dolgo pri škudelicah krepčavnega čaja; Viljem in Tomaž pa sta morala pripovedovati svoje dogodivščine. Tako so naglo potekli dnevi in približal se je čas slovesa.

Z objokanimi očmi sta spremila Edmond in Hermina svoja gosta na amerikansko ladijo, ki je imela še tisti dan zapustiti bataviško luko. Še enkrat so si segli v roke in Edmond je žalostno djal: „Viljem! Bog vedi, ali se še kedaj vidimo?“

„Bog vedi! mogoče,“ odvernil je kapitén ter se obernil na stran, da bi zakril solzé.

Mornarji so zavriskali, jadra so se jela razpenjati in ladija se je gibala od začetka počasi potem pa vedno urneje iz barkostaje. Viljem se je ozerl proti mestu. Majhen čolniček je plaval proti kraju in v njem sta sedela Edmond in Hermina mahaje še vedno v pozdravljanje z belimi robci. — „Ostani zdrav, blagi prijatelj!“ djal je polglasno kapitén in dve svitli kapljici ste mu zaigrali v očeh.

Veselja jima je serce vtripalo, čem bolj sta se bližala Kalkuti. Ondi sta upala zopet srečno najti ladijo in svoje tovarše. V duhu sta že videla, kako vesel ju bode sprejel stari Jaka, nekoliko osoren, pa vendar blagoserčen mož, kako priserčno bode Aleš zopet očeta pozdravljal, kterega méni morda že zgubljenega.

Na ladiji je bilo jako kratkočasno. Mornarji, sami Amerikanci, bili so jako veseli ljudje. Ker je bilo morje vedno mirno in ni bilo mnogo opravila, kratili so si čas z raznimi zabavami. Na ladiji so imeli tudi mnogo različnih rastlin, ptičev, opic in več druzih živali, ktere so vzeli seboj samo za kratek čas. Pri takovih zabavljicah je kmalo potekel čas in v nekterih dneh je že zderčala ladija v kalkuško luko.

Pervo opravilo je bilo sedaj pozvedeti o „Lastavici.“ V luki je nista nikjer zapazila, tudi svojih ljudi ne, zatoraj sta menila, da je ostala morda v kakem drugem pristanišču. Napotila sta se se tisti dan k angleškemu poglavarju, da bi pozvedela kaj in kako je z njuno ladijo. — Ta jima naznani, da je bila „Lastavica“ res nekaj dni tukaj, kjer je izložila blago in drugo naložila, pred nekimi dnevi pa je že zopet odjadrala iz Kalkute.

Kaj jima je bilo sedaj početi? Nič prav nista vedela, se je li obernila ladija proti Ameriki, ali je šla nazaj zopet iskat ju. Dolgo sta prevdarjala, kaj bi bilo najbolje storiti. Slednjič pa se odločita peljati se na amerikanski ladiji, ktera ju je sem pripeljala, dalje v Ameriko. Kapitén Viljem je dobil pri indiški kompaniji potrebnega denarja, izročil poglavarju pismo do „Lastavice,“ ako bi se zopet tu oglasila, v kterem je naznanil svojo vernitev v Ameriko. Tako je bilo vse dobro opravljeno in oskerbljeno in čakala sta samo še, da ladija zopet odrine dalje.

V nekterih dneh sta bila Viljem in Tomaž zopet na ladiji sredi sinjega morja, Kalkuta bila je že Bog vedi kje za njima in le neizmerna vodna plan se je širila na vse kraje. Peljala sta se sedaj proti Ameriki, ktero je Tomaž zapustil že skoraj pred dvajsetimi leti. Koliko se je moralo še od takrat spremeniti! Koliko novih dogodkov! Veselje in žalost sta ga obhajala: veselje, ker je upal zopet videti svojo ženo, ki ga že gotovo več ne misli živega in že zdavnej opravlja molitev za njegovo dušo, od druge strani pa ga je zopet vznemirjala misel, da je morda žena že mertva, ali pa živi v groznej revščini, morda celó v sužnosti. In kaj je ž njegovim drugim sinom Ferdinandom, kterega je zapustil še v zibeli? Morda tudi otrok doli žalostno osodo z materjo vred? Oh koliko bi bil rad dal, ko bi mogel kdo v tem trenutku vse razodeti, kar mu je težilo sercé!

Nekega dne, ko so objadrali že vso Afriko in bili v atlantiškem morji, naznani čuvaj na jarboli prihod ptuje ladije. Kapitén, ponosen Amerikanec, kteremu se je bral na obrazu pogum in neustrašenost, stopi berž v svojo kajito, opaše sabljo, vzame v eno roko nabito puško v drugo pa daljeglas in tako oborožen stopi zopet med svoje mornarje, ki so radovedno pričakovali njegovega povelja.

Ladija se je kmalu približala toliko, da jo je lehko zaklical. — „Ohó, ladija! — ohó!“ zadonel je gromovit glas. — Nikakoršnega odgovora. — Še enkrat ponovi. — Zopet nič. Nekako dvomljivo zmajal je z glavo, položil daljeglas na stran in vzel svoj daljevid. — Ladija se je urno približevala od vzhoda sem, in čeravno je bil veter precaj močen, imela je vendar vsa jadra razpeta, kar se je mornarjem jako čudno zdelo. Videti je bilo, kot bi hotela svojo prednico dohiteti, če tudi je ta jako urno plavala.

„Na ladiji razločim ljudi,“ pravi kapitén čez nekaj časa, „pes vedi, kako da se nihče ne oglasi. Nemara bo kaka tolovajska ladija.“

Še enkrat nastavi daljeglas in zakliče, pa vse zastonj. Ladija je plavala v eno mer in sicer naravnost nasproti, odgovora pa ni bilo nikakoršnega ž nje.

Ker je bila amerikanska ladija le slabo oborožena, samo s tremi topovi, osmerimi mornarji, razun Viljema in Tomaža, ki pa so le slabo znali rabiti strelno orožje, bilo se je bati, da bi jih morda sovražna ladija premagala, ako bi jih dohitela. — Kapitén veli vsa jadra razpeti, čeravno je bilo nekoliko nevarno zarad močnega vetra, ter ukaže narediti ovinek bolj proti severji, da bi ptuji ladiji nekoliko pot ovirali. V tem trenutku pa, ko se je ladija zasukala, naredila je tudi ptuja ladija ovinek ter jim bila zopet nasproti.

„Sedaj sem prepričan, da imamo opraviti z mor-skimi tolovaji,“ reče kapitén — „aló mornarji, puške v roke! in pozor! imeli bomo morda krut boj. Znate li dobro meriti?“

„O, gospod!“ pravi eden mornarjev grozno kislo se deržé, ko je vzel v roke kratko puško, „jaz se še nisem nikdar pečal s takovo pošastjo.“

„Jaz tudi ne,“ reče drugi.

Vi ste tepci; sprožiti menda bo vendar vsakdo znal, ne?“

„Sprožil bom že, sprožil,“ odverne pervi, „samo ne vem, če bom kaj zadel.“

„Dobro,“ pravi kapitén, „kedar bom dal znamenje, vstrelite vsi nakrat, da bo veči pok — in bodo sovražniki mislili, da nas je grozno veliko.“

Takó je vredil kapitén svojo malo četo in vsakdo se je postavil na odločeno mesto. Ker je manjkalo vojakov, prevzela sta opravilo pri topovih Viljem in Tomaž.

Ladija je plavala po morji urneje, nego ptica v zraku, ali njena nasprotnica je bila še hitrejša. Kmalo se je toliko približala, da jo je lehko dosegel človeški glas. — Še enkrat zakliče kapitén, pa odgovorilo se mu je ravno toliko, kot prejšnji bart.

Videvši, da ni moč ubežati, ukaže zopet nekaj jader zadergniti in ladijo zasukati. To je bilo znamenje, da se bo pričel boj. — Pervi top zagermi in krogla zadene véliko jarbolo, da se jej koj verh odlomi, pa ondi bilo je vedno vse mirno, kot prej. Posamezne človeške podobe razločile so se pri jarbolih tičaje, kot bi se skrivale. — Nekako čudno so se spogledovali mornarji in ugibali, kaj to pomeni. Kapitén veli še en top sprožiti; tudi sedaj zadene krogla na poveršje, da so kar terske krog letele, pa na ptuji ladiji se tudi sedaj ni nič ganilo.

„To so čudni ljudjé na tej ladiji,“ pravi kapitén, „še mar jim ni, da razbijamo njihno ladijo. Menda so sami gluhonemci na njej.“ Stopi sam na prednji del, vzame svojo puško ter pomeri v pervo osebo, ki je stala pri jarboli naslonjena na ptujej ladiji. Kapiten je dobro zadel; dedec omahne ter se nagne na stran, potem pa je zopet ostalo vse pri starem. Kapitén veli vstreliti vsem mornarjem. Krogle so zadevale v jarbole, jadra in poveršje, pa ondi je ostalo vse nemo, samo ploskanje razstreljenih jader, s kterimi je veter opletal po jarbolih, bilo je čuti.

Vsi so bili sedaj prepričani, da se je moralo ondi kaj posebnega pripetiti. Odklenili so čoln ter ga spustili v morje. Štirje možje so stopili va-nj, med njimi tudi Viljem in Tomaž. Varno so se bližali ladiji, kajti bali so se še vedno kake zvijače. Od vseh krajev so jo ogledali, pa nikjer ni bilo znati kaj sumljivega. Potem splezajo na-njo in o groza! Kacih dvajset mož bilo je privezanih za roke in noge pri jarbolih. Obrazi so jim čudno namerdnjeni hudega terpljenja, obleka na pol segnita, znamenje, da so že delj časa v tem strašnem stanu, noge pa so bile oglodane do kosti skoraj do kolen; podgane so odjedle mesó. — Hud smrad pripravil je mornarje skoraj v omotico, še bolj pa jih je prevzel strašni prizor. Viljem in Tomaž se približata enemu teh nesrečnežev, na kterega je bil prej kapitén vstrelil. Bil je napol nagnjen, ker mu je krogla odbila rokó. Tomaž ga bolj natanjko pogleda., groza ga strese in molče pokaže mertvega obernivši se k Viljemu.

„Ta je najhuje razmesarjen,“ pravi Viljem, ki ni vedel, kaj hoče Tomaž.

„Ne mislim tega, — ali ne poznate tega človeka?“

Viljem ga bolj natanjko pogleda ter pravi ves zavzet: „Oh jemine, to je oni Španec, ki je bil z nama na otoku. Moj Bog, kako pa je prišel tu sem?“

„Dobro ste uganili, Jurij je. — Bog se usmili njegove duše, jaz sem mu vse odpustil. Božja pravica ga je dohitela; kakoršno življenje, taka smert.“

Stermé je zerl Tomaž nekaj časa Jurijevo obličje, ki je bilo še v smerti strašno divje: oči so mu bile izboknjene in krog ust so se mu deržale zasušele pene.

Med tem je prišel tudi kapitén na ladijo in ogledal ta strahoviti prizor. — Eden mornarjev stopi v spodnji del in ondi najde na mizi v kajiti zapečateno pismo.

Kapitén ga odpre in bere:

„22. aprila je vjela angleška jaderalka „Fortuna“ tolovajsko ladijo znanega morskega roparja Abdale, ki je strašno rojil po vsem sredozemskem morji, mnogo kupčijskih ladij napadel, oropal in ljudi prodal v sužnost. Imel je tudi sedaj blizo petdeset sužnjih, ženskih in moških na njej in mnogo dragocenih reči. Ravnali smo s temi hudodelci, kakor je zapovedala ravnati angleška vlada o z vsemi barantalci s sužnjimi. Vjete smo osvobodili ter jih prepeljali na suho; blago pobrali, tolovaje pa smo žive privezali k jarbolami, razpeli jadra ter izročili ladijo valovom.

Na ladiji „Fortuni“ 22. aprila 18**

Henrik O** kapitén.“

„Bog, ti si mogočen!“ vskliknil je Tomaž, ko je kapitén dokončal pismo, „to je tolovajska ladijo Abdalina, na kterej sem bil tudi, jaz vjetnik in pozneje moj sin. Pravična božja kazen je dohitela hudobneže, storili so strašno smert.“ In njegove oči so iskale med mertvimi onega, čegar imé je bilo nekdaj strašilo vsem posamesnim ladijam. Pri vélikej jarboli je bil razpet tolovajski poveljnik, krog vezi bila mu je zasedena kri na rokah, znamenje, da si je prizadeval na vso moč oprostiti se. — Na Tomaževo in Viljemovo priprošnjo, kterima se je to početje vendar gnjusilo, čeravno niso hudobneži nič boljšega zaslužili, navezali so mornarji mertvim težke krogle na noge, zavili jih v plahte ter jih spustili v morje, po mornarskej navadi; trije topi zagermeli so jim zadnjo spremstvo. Ladijo pa so navertali na kapitenovo povelje ter jo potopili v globočino.

Takov pogreb je imel nekdajni slovenski tihotapec. —

XI.

Poglejmo nekoliko v Ameriko. —

Cel mesec je prebival že Tomaž v Novem-Jorku, a vendar še ni imel najmanjšega sporočila niti o ženi niti o svojem mlajšem sinu. Veselje, ki ga je prej gnalo tu sem, spremenilo se je v žalost; večkrat je obžaloval, da ga Bog ni k sebi poklical, ko se je boril z morskimi valovi; našel bi bil vsaj zaželeni mir, kterega tu nima na svetu.

Kapitén Viljem, ki je tudi ostal v Novem-Jorku pričakovaje od dne do dne svoje „Lastavice“, pomagal mu je povsod, kolikor je le vedel in znal. V dvajsetih letih, odkar ni bilo Tomaža tu, se je mnogo spremenilo: mesto je narastlo veliko veče, ljudje, ki jih je prej poznal, so ali pomerli, ali pa se preselili v druge kraje, kjer so menili, da jim bode sijala lepša sreča. Tudi Tomaževo posestvo je bilo v ptujih rokah, gospodaril je ondi nek Nemec, ki je še-le pred enim letom preselil se tu sem iz Evrope. Tomaž ga je vprašal, kdo je bil posestnik pred njim in ta mu je odgovoril, da je kupil posestvo od nekega Angleža, ki se je zopet povernil v svojo domovino, pred onim gospodarjem pa je stanovala mlada vdova s svojim sinom, ki pa se je pozneje zgubila, da nihče ni vedel kam. — To je bilo vse, kar je zvedel Tomaž o svojej ženi; velika britkost za moža, ki je preživel toliko let v sužnosti, oddaljen od svojih, ki se je potem tako nenadoma sešel s svojim sinom in mislil, da je sedaj konec njegovega terpljenja in žalosti. Ali osoda mu je zopet vzela naglo ljubega sina, in hrepenenje najti svojo ženo, če srečno ne, vsaj živo, ni se mu izveršilo. Tako pobit je hodeval dan za dnevom po novojorških ulicah; vsaka ladija, ki je prišla v luko, menil je, da mu prinese drago ženo in zgubljenega sina, pa ni se zgodilo: ptujci so zapustili ladijo, pa le ene osebe ni bilo med njimi, ki bi bila utolažila njegovo bolno sercé.

Viljem ga je vedno tolažil ter mu dajal upanje, da je na svetu vse mogoče, da se v enem dnevu marsikdaj vse okolščine presučejo, da postane iz veselja žalost, iz žalosti veselje; ravno tako je tudi tukaj lehko mogoče, da se nakrat vse spremeni, da najde nenadoma zopet ženo srečno in „Lastavica“ prinese mu zopet sina. — Ker ni bilo „Lastavice“ še v Ameriki, ko sta prišla tje, sodil je Viljem, da se je gotovo zopet vernila proti onim otokom iskat ju, da bo med potjo morda zopet obiskala Batavijo ter ondi zvedela pri kupcu Edmondu o njunem povratu v Ameriko. Nekoliko, da bi prej čas menil, nekoliko pa tudi, da bi Tomaža zmotil, — ker človek brez gotovega dela še tem huje čuti svojo nesrečo, — povabi ga nekega dné na lov in pa da bi nekoliko ogledala notranjo deželo amerikanskih združenih deržav.

Tomaž je bil rad pri volji, ker mestnega hrupa se je že zeló naveličal, posebno ker je že toliko let užival samoto in se je mestnega življenja čisto odvadil.

Prijetnega jutra že pred solnčnim vzhodom sta zasedla vsak svojega konja, vzela seboj nekaj služabnikov, ki so jima nosili živež, in ta mala karavana se je napotila v stoletne gozde, kjer je gomozelo vedno vse polno divjih živali ter je lovec vedno imel priložnost pridobiti si lepega plena.

Viljemu ni bilo tolikanj mar divjačine streljati, temuč uživati razkošje v neizmernih gozdih, kjer še ni zapela nobena sekira kjer še ni gospodaril nihče drugi, nego gozdne živali. Ako človek zaide v take gozde, prevzamejo mu sercé nekaka čutila, ki ga dvigajo iz navadnih zemskih krogov, v neko čarobno deželo, v deželo splošnih sanj, kjer ne drami občne tišine nobena druga stvar, nego ptičji ferfot, lomastenje divjih živali, ki imajo tu svoja mirna bivališča, in šumenje drevesnih peres, ki jih maje veter in otresa ž njih rosne kaplje.

Ta drevesa, ki stojé nektera že morda tisoče let, razprostirajo svoje starikove, z mahom obraščene veje na okrog, po kterih gnjezdi vsako leto stotero ptičev; tisoče in tisoče viharjev so že prestala, a vendar jih še ni izruvala krutna moč, vkljub vsem napadom dvigajo še vedno svoje mogočne verhove proti oblakom. — Tu pa tam seje nagnilo že ktero starosti osušelo drevo ter se naslonilo na svojega mlajšega tovarša, ki je pognal korenine v njegovem obližji. — Ali pa mu je že čisto oglodal časov zob razpočeno deblo ter ga treščil na tla, kjer sedaj počasno trohni in se spreminja v perst ter pripravlja tečno hrano svojemu mlajšemu zarodu. Tako se spreminja vse na svetu: velikaši in siromaki ginejo ter pripravljajo prostor svojim mlajšim; dolgo se upirajo viharnim napadom, ali slednjič približa se čas, ki jim preterga nit življenja ne vprašaje, kdo in kdaj so bili.

Viljem in Tomaž sta potovala po takem gozdu, kterega ni bilo ni konca ni kraja. Tertaste rastline prepregale so večkrat gozd, da ni bilo moč priti skoz, in mladi Indijan, ki sta ga vzela seboj nalašč v ta namen, moral je delati pot s svojo malo batvico. Večkrat so prišli tudi v senčnate doline, kjer so se prostirale bujne tratine, krog in krog obrobljene z velikanskimi drevesi. Tukaj je bil prijeten kraj za odpočitek in vsa družba polegla je po trati, kjer so ferfrali pisani metulji po krasnjih cveticah in razni drugi merčesi podili se krog po bilkah. Cele trume divjih golobov so se vzdigale v oblake z groznim krikom, ki so kar nebo zatemnile, drevesne veje so se šibile pod težo neštevilnih gnjezd, in ako se je ktera odlomila, mergolelo je polno mladičev po tleh. Ti golobje se nahajajo v Ameriki v tako obilnem številu, da se nektera indijanska plemena skoraj celo leto ž njimi preživljujejo.

Nekega večera je počivala naša družba zopet na takovej samotnej tratini. Bilo jih je vsega skup šest možakov: kapitén Viljem, Tomaž, mladi Indijan kažipot in pa trije nosači. Postavili so majhen šotor, zakurili ogenj, konja pa sta se mirno pasla po trati. Indijan je stekel v gozd in njegove bistre oči so dobile kmalu kopo divjih golobov, ktere je nastreljal po drevesih s svojim lokom. Nekteri Indijani so v tem orožji tako izurjeni, da skoraj vselej zadenejo, kamor merijo; kajti od mladih nog so že vajeni loka, zatoraj se ga tudi raji poslužujejo, nego pušek, ki se jim zdé odročne. — Večerja je bila pripravljena. Tolsti golobje, ktere je Indijan znal prav dobro speči verteč jih na lesenem ražnju nad žerjavico, nekaj kruha in steklenica vina, to vse je utrujenim popotnikom kaj dobro dišalo. Celó Tomaž se je nekoliko spremenil, odkar je živel v tej samoti, postal je nekoliko bolj zgovoren, nego je bil prej in priterdil je Viljemu, da mu je takovo potovanje jako ljubo.

Zadnje krokotanje in žvergoljenje ptičev, ki so se spravljali spat, je utihnilo, mračniki in drugi nočni letavci so švigali sem ter tje ter se prikazovali nad ognjem, ki je mogočno plapolel ter razsvitljeval okolico. Sedaj je bilo tudi popotnikom čas spraviti se k počitku. Viljem in Tomaž sta ležala v šotoru, nosači pa in Indijan so ostali zunaj pod prostim nebom ter polegli krog ognja.

„Tomaž! jaz kar ne morem spati,“ oglasi se Viljem že precaj pozno v noči ter si zapali smodko, „nekako soparno je necoj, nemara bomo imeli jutri gerdo vreme; več nego desetkrat sem se preobernil že z ene strani na drugo, pa le ne pride spanec.“

„Meni se ravno tako godi,“ odverne Tomaž, ki je ves čas sedel na postelji in imel roki speti, kot bi molil, — „ravno premišljujem, kako se mi je pervo noč godilo v sužnosti; takrat tudi nisem mogel spati, celo noč sem molil roženkranc, da bi mi Bog poslal rešivnega angelja, kot nekdaj sv. Petru.“

„In čez dolgo let poslal ti je lastnega sina; — ali idiva nekoliko na prosto, morda naji nočna sapa nekoliko ohladi, da bova potem lože zaspala.“

Zapustila sta šotor ter se sprehajala zunaj po trati potihoma se razgovarjaje. Konja sta pridno mulila travo ter bila s kopiti ob tlá, če ju je nadlegoval kakov siten merčez, nosači pa so spali krog ognja zaviti vplašče ter hudo smerčali, samo Indijan je imel tako mirno spanje, da še skoraj njegovega sopenja čutiti ni bilo.

„Lejte si, kako ti prosti ljudje mirno vživajo blagi pokoj,“ pravi Tomaž, ko sta ravno šla memo te spijoče skupinje, ktero je borno še osvitljeval že pojemajoči ogenj, „celó Hoaksla — tako se je imenoval Indijan — terdno spi, kakor se mi dozdeva.“

Viljem se je ozerl po mirno spijočih ter se zadovoljno nasmejal, potem pa sta obadva zavila prek doline, kjer je rastlo kraj majhnega potočiča robidovje. Sedaj za njima nekaj zašumi po trati, Viljem se ozré in pred njim je stal Hoaksla, kot bi nekaj pričakoval. Prilezel je tako tiho, da nista prej čula njegovih korakov, da je bil že za njima.

„Kaj hočeš tu? zakaj ne spiš?“ ogovori ga kapitén. „Menil sem, da milostivi gospod kaj zahtevate,“ priprosto odverne Indijan.

„Nič ne, — a, povej mi, kolika bo ura, moja je zastala.“

Indijan pogleda na nebo ter pravi: „polnoči je odbila“.

„Pojdi tedaj in lezi, ne bomo še kmalo odrinili — ali stoj, vzemi kupo in zajmi mi te-le bistre studenčnice, žeja me nekoliko.“

Kakor berzonoga savna je tekel priprosti gozdni sin po rosnej travi, da so se komaj noge tal dotikale. Njegovi gibčni udje in vitka rast so se kaj dobro ujemali ž njegovo lahno hojo.

„Ni li to zali dečko, ta rudečokožni Hoaksla?“ pravi Viljem svojemu tovaršu, ko se je Indijan oddaljil. „Zvest služabnik je. Moj znanec v Novem-Jorku mi ga je dal nalašč zato za spremljevalca, ker je jako prebrisan in dobro vajen gozdnih potov. Že od mladih nog ga ima pri sebi in preskerbel mu je nalašč dobrega učitelja, nekega misijonarja, in sedaj mu pomaga pri vseh opravkih tako zvesto, da mu ni treba boljšega iskati. Indijani so večidel bistre glave, le škoda, da tako naglo ginejo nekteri rodovi; strupeno žganje, kteremu so zeló vdani, jim nakopava pogubo“.

Hoaksla, je kmalo pritekel s kupo ter podal jako priročno svojemu gospodu čiste vode.

„Sedaj idi, da si odpočiješ, jutri bo treba zarano dalje,“ pravi mu kapitén in mladeneč je urno ubogal ter se odpravil na svoje ležišče.

Viljem in Tomaž sta se sprehajala počasno dalje pomenkovaje se.

Nakrat pokaže kapitén proti severni strani kjer so kviško stermeli visoki drevesni verhovi, podobni velikanom in nočnim pošastim, ki razpenjajo svojih stotero rok na vse kraje. — Na obzorji se je kazal temno-rudeč svit, podoben odsevu velicega, požara.

„Kaj bi neki to bilo?“ pravi Tomaž zroč proti onej strani.

„Tudi meni se to čudno zdi,“ odverne Viljem, „prerij (pustin) ni tukaj, kolikor mi je znano, da bi gorele, to mora biti požar v kakem selišču.“

Žar je nastajal vedno veči, in če se je včasih nekoliko zmanjšal, pognal se je potem toliko močneje.

Viljem pokliče Hoakslo, ki je kapitenove polglasne besede že na sto korakov čul ter naglo pritekel.

„Ti si po teh gozdih znan,“ pravi mu, „ali ne veš, kakova selišča so ondi, odkoder se vidi ta žar?“

Indijan je nekaj časa opazoval temno-kervavo obzorje, potem pa djal: „Ondi stanuje Indijanski rod, ki se je umeknil ptujim naselnikom ter ubežal v te gozde iskaje si novega bivališča.“

„Ali kaj pomenja ta ogenj? morda sežigajo kacega mertvega poglavarja?“

Hoaksla je zmajal z ramami rekoč: „Dvomim; jaz sicer nisem dosti znan s tem rodom, kajti naši severni poglavarji so imeli z južnimi vedno boje in ko deček nisem prišel nikdar v dotiko ž njimi, pozneje pa sem živel v mestu pri svojem novem gospodu; ali kolikor vem, oni ne sežigajo mertvih.“

„Toraj bo kakov požar v kterem njihovih selišč?“

Natberž obhajajo kako slovesnost, tedaj napravijo velik ogenj in plešejo krog njega.“

Viljem je bil mož ravno v onih letih, ko je jela mladenška ognjenost in lehkomišljenost že slovó jemati in na njuno stopinjo povračati se resnost in terdni značaj, pri vsem tem pa je bil posebno v nevarnostih nekako prederzen, in česar se je lotil, ni si dal odreči; največe veselje mu je bilo iskati čudozgodov. — Necoj sredi temnega gozda v nepoznanih krajih pravi nakrat Tomažu: „Prijatelj, jaz grem vendar-le pogledat tjekaj, kaj je, saj ne more biti čez dve milji daleč; ali me, hočeš spremiti?“

„To bi bilo vendar prederzno v tej divjačini ganiti se kam brez izvedenega vodnika in še po noči,“ pravi Tomaž, „pota so slaba, večidel še nikakoršnih ni ne; kako lehko se zagazi kam.“

„Kakor hočeš, pojdem pa sam,“ pristavi Viljem terdovratno.

„Ne, tega pa ne, samega vas ne pustim. Pa vzemi vsaj Hoakslo seboj, on je vajen teh krajev.“

Kapitén ni bil koj pri volji, hotel je po sili, da bi šla sama in se že vernila, preden bi se nosači zbudili, še le po dolgem prigovarjanji je dovolil, da smé iti tudi Hoaksla ž njima.

Tiho je zaklical njegovo imé in trenutek potem bil je Indijan že pri njima.

„Kaj želite gospod?“ popraša ponižno.

„Ti bodeš šel z nama,“ pravi Viljem, „pogledat pojdemo, kaj se godi ondi. Zeló rad bi naravno opazoval indijanska značaja in navade; kar doslé vém, vém le iz knjig, posebno me pa mika videti njihove nočne veselice.“

Hoaksla je nagubančil čelo in zmajal z ramama, kot ne bi se popolnoma ujemale njegove misli s kapiténovimi, rekel pa ni nič.

„Pojdi, vzemi dovelj streliva in puško za-se, do jutri smo že zopet lehko nazaj.“ —

Kmalo potem so koračili vsi trije proti omenjenej strani. Kolikor bolj so prihajali v gozd, tem težavnejša bila je pot. Po tleh razraščena tertovina, spolzka tlá, trohnela na vskriž ležeča debla so močnó ovirala hojo. Hoaksla je koračil naprej in s svojim bistrim očesom iskal pripravnejših stezá. Vse je bilo tiho krog njih, le njih koraki so odmevali, ali pa kak roj ferfotajočih ptičev, ktere so splašili iz njih gnejzdišč. Slednjič pridejo do majhine višine. Ognjeni žar jim je bil sedaj zakrit, ali kraj so vendar dobro vedeli, kje je, in na verhuncu so upali bolj natanjko pregledati vse. Pot se je vila po grapah in krogličastem kamenji vedno navkreber; Tomaž in Viljem sta večkrat spodersnila ali pa zadela ob kako iz zemlje šterlečo korenino ter poljubila jako neprijetno tlá, Hoaksla pa je stopal dalje brez vsega truda, kot bi ga veter nesel.

Po dolgem trudu so prišli verh hriba in prejšnji žar se jim je zopet prikazal. Bil je sedaj že toliko blizo, da so že popolnoma razločili plamen. — Lepa, le sem pa tam z germičevjem, sicer pa z obilo travo poraščena ravna se je širila pred njimi, krog in krog jo je obdajal neizmeren gozd. Tam v zakotji se je vzdigala nizka skala in pri tej skali plapolel je velik ogenj.

Indijan je stopal urno dalje po rosnih tleh in Viljem mu je bil vedno za petami. Sedaj so že razločili posamezne osebe, ki so skakale krog ognja; bilo jih je precej videti. — Slednjič pridejo do nekega peščenega razora, ki so ga izkopali v deževnem vremenu hudourniki, sedaj pa je bil popolnoma suh. Samo kacih štiri sto korakov so bili še od ognja in tu se jim je odperl ves prizor. Pri skali je gorel velik ogenj, na kterega so neprenehoma pokladali štirje možaki debele veje, kot bi hoteli vso planjavo spremeniti v pepel. Celo kerdelo nazih rudečokožnih možakov, ženskih in otrok je sedelo v kopah krog ognja, ktere je svitli odsev še bolj strašne delal. Gnali so grozno divji krik, nekteri so visoko dvigali svoja suha meča plesaje krog ognja, ali pa so vihtili dolge sulice nad glavami ter jih zopet zasajali v tla. Čreda konj se je pasla okrog, ki so divje rezgetali in povzdigali glave, zdaj pa zdaj se jim je pridružil kakov divjak z velikim čopom ptičjih peres na glavi, zasedel nepokojno žival in brez sedla in berzd dirjaje nekaj časa po planjavi, se je vernil zopet k svojim tovaršem, ki so uganjali razne burke, ali pa se gnetli krog velicega izdolbenega debla, v ktero ste točili dve ženski iz soda žganje. — Nekteri indijanski narodje so namreč tako zaljubljeni v to pijačo, da jo toliko časa pijó, dokler v pijanosti ne obležé. Da jim gr ó urneje izpod rok, stočijo jo v kako korito, potem se zraven uležejo možki, ženske in otroci ter jo srebljejo kar z ustmi. Žganje jim je čez vse drago, kupujejo ga od Evropejcev za živalske kože in potem toliko časa pijó, dokler ni potekla zadnja kaplja. Se vé da so vzrok temu sami Evropejci, ki donašajo to škodljivo pijačo, zarad ktere od dne do dne bolj ginejo Indijanski rodovi, pa kaj se če, sebičnost premaga vse, in denarja lakomni poslužijo se tudi krivičnih djanj, da le svoj cilj in konec dosežejo. —

Z začudenjem sta gledala Tomaž in Viljem to prikazen, nihče ni vedel prav, kaj imajo Indijanci tukaj. Hoaksla je bil oddaljen nekaj korakov in je tiho čepel za germom, kot bi nekaj posebnega opazoval. — Visoko germovje, ki je ondi rastlo, jih je krilo popolnoma, da jih niso mogli divjaki zapaziti, čeravno so ti lahko videli vse njihno početje. —

„Kaj pa je ondi-le?“ pravi potihoma Viljem Tomažu; „tam-le pri onej kupici, kjer Indijani tako divje kričé.“

Tomaž je napenjal oči — pa nič kaj ni mogel razločiti, kajti bilo je ravno na onej strani, kjer je skala delala senco. „Če se ne motim, imajo med seboj nekega ptujca,“ pravi potem Tomaž.

„Poglej, poglej sedaj-le,“ pristavi čez nekaj trenutkov Viljem, „mož s širokim klobukom — Evropejec je med njimi. O ti reč ti, to pa ni kar si bodi.“

Sedaj se je ogenj, ki je že jel pešati ter je okolico le slabo razsvitljeval, zopet pognal in njegov svit je segel tudi v osenčje pod skalo, kjer se je gnjetla ona kupica. O groza, ta pogled! Viljem in Tomaž sta kar ostermela. — Dva visoka, debela kola bila sta zabita v tla in spodaj je bilo nakupičeno suho berstje. Na enem teh kolov je visel za roke privezan človek v dolzih hlačah in kratki kamižoli. Dva divjaka sta nakladala vedno veči kupiček derv in zdaj pa zdaj s sulicami dregata nesrečnega obešenca, ki je milo ječal. K drugemu kolu pa so ravno vlekli njegovega tovarša, ki pa se je zeló upiral in branil. Pri vsem tem pa so ga vendar privezali, kot prejšnjega, za roke h kolu ter ga potegnili nekoliko kviško. Ko jo bilo to delo doveršeno, vernili so se možaki h koritu ter so polegli malomarno ondi, samo ona dva, ki sta pokladala derva, ostala sta in pa dve ženski, kterih ena je imela dolg nož v rokah ter ga je vsak hip hotela zasaditi novo-obešenemu v trebuh, ali ta, ker ni bil tudi na nogah zavezan, zaganjal se je vedno ter odbijal z nogami pijano babo od sebe, da je večkrat odletela par korakov stran in telebila na tla.

Ta prizor gotovo ni bil zabaven za občutljivega človeka. Viljem je serdu postajal bled ne vedé, kako bi pomagal, uboga jetnika pa sta bila v vedno večej nevarnosti; kajti ravno kar sta zažgala tudi ona dva divjaka derva pod kolom in plamen je švignil nesrečnežu pod noge, ki se je hudih bolečin na vse viže kerčil in klical pomoči. Kaj je bilo storiti? Indijanov bila je cela truma, ti pa samo trije; razun tega so imeli uni konje, ti pa so jih pustili v dolini. Samo tri dvocevke, to je majhina reč proti takemu kerdelu. Na vse kraje sta prevdarjala Viljem in Tomaž, pa povsod se jima je odpirala nemogočost. Kapitén je že večkrat vzdignil puško in napel petelina, pa Tomaž mu je ubranil, rekoč, da mu to malo ali pa celo nič ne bi koristilo in bi tudi nju v nevarnost pripravilo.

Med divjaki nastane nakrat velik šunder. — Oni, kterega so posljednega obesli, oprostil se je svojih vezi in neznano tekel proti bližnjemu gozdu; bil le že precej daleč, preden ga zapazijo Indijani, in Viljem je že veselja ploskal, da jim morda uteče, kar plane eden izmed divjakov, grozno velik in mečat, med konje, zasede enega in vdere jo po bliskovo za begunom.

„Sedaj je vse eno,“ pravi polglasno Viljem in nameri v dirjalca, „za življenje gre in dolžan sem pomagati svojemu bližnjemu.“ Tomaž ga hoče zaderževati pa Viljem je bil že sprožil. Pa bodi-si da ni dobro meril, ali pa se mu je tresla roka, ni ga zadel. Jezdec je nekoliko osupnil in obstal, potem pa jo zopet vdrihnil dalje, med tem ko so divjaki pri ognji nakrat vsi kviškó planili preplaščeni po nenadnem strelu.

Jezdec je bil begunu že čisto za petami in Viljem je videl, da več ni rešitve za-nj. Ali h kratu se zabliskne za germom, kjer je čepel Hoaksla. Puška poči in jezdec se zverne s konja, med tem pa tudi begun srečno dospè v gozd in se zgubi ondi.“

„Dobro si meril Hoaksla,“ pravi Viljem pribilšavši se Indijanu, „ti si priden dečko.“

Hoakslino okó se je zabliščalo veselja, ali mahnil je z rokó, kot bi hotel naznaniti, da sedaj ni čas s pohvalo tratiti trenutkov, ki so bili tako važni. Molčé je pokazal na Indijansko trumo, ki se je zbrala oborožena z dolgimi sulicami in loki, nekteri pa so zasedli konje in stopili v kolo, kot bi se posvetovali, kaj je storiti. Ženske in otroci so se zbrali zadej, da bi bili bolj varni pred sovražniki, kterih so pričakovali. Sedaj so zagnali strašen hrup, da je odmevalo po vsej planjavi. Jezdici so jahali okrog in preiskovali germovje, kajti nič prav niso še vedeli, od kod je prišel strel ali pa so se zató nekoliko zaderževali, ker niso vedeli, kakovo število nasprotnikov imajo pred seboj.

„Sedaj pa pozor!“ veleva Viljem, „vsi trije imamo dvocevke in streliva tudi dosti, posamezno zaporedoma bomo streljali, da prevarimo divjake, ki bodo mislili, Bog vedi, koliko nas je. Le dobro merita, nobena krogla ne smé pasti zastonj. Sedaj pa le — enkrat, dvakrat, trikrat — pok! pok! pok! germelo je iz germovja in vsaka krogla je poderla enega divjaka. — Ti pa se niso dali tako berž odpraviti, le nekoliko so postali, potem pa zopet derli z groznim vpitjem nasproti. Puščice so letele že sem pa tam v germovje, pa nobena ni zadela. „Le krepko dalje!“ šepeče Viljem, „pokazati hočemo tej druhali, kakovo moč imá, smodnik. Otrok in ženstva čuvajta.“

Puške so pokale zaporedoma. Eden za drugim zvračali so se sovražniki in vedno bolj se je manjšala njihna truma. Viljem s svojima tovaršema se je umikal vedno bolj nazaj, kolikor bliže so prihajali Indijani. Tako so bili vedno dobro zavarovani, njihne svinčenke pa so vendar grozno morile med sovražniki.

Slednjič so divjaki videli, da je njihna moč preslaba. Vse se je spustilo v beg, in v nekterih trenutkih že ni bilo nobenega več videti. Viljem je veleval nalašč še nekaj časa streljati, da bi divjake bolj oplašili in jih popolnoma pregnali od tod. Slednjič se je zgubil divji krik v daljavi in krog in krog bilo je vse mirno, samo ogenj je pojemal še s svojimi zadnjimi močmi in obseval kupe mertvih trupel.

Vsi trije napotijo se na sovražnikovo ležišče. Med mertvimi možaki je visel tudi karih deset let star indijanski deček počez na pol trohnelem štoru. Krogla ga je zadela po nesreči.

Pri ognji je bilo korito že skoraj popolnoma izpraznjeno in nekaj medvedjih kož je ležalo krog, ki so jih pustili divjaki. Ko se približajo koloma, bila sta obadva prazna. Tudi drugi obešenec se je bil oprostil svojega križa ter unesel peté. Viljem je pričakoval, da se beguna zopet verneta, kajti vedeti sta morala po strelu, da so Evropejci blizo, pa strah ju je najberž tako prevzel, da nista imela časa misliti na vernitev in zahvalo za rešitev, temuč sta jo urno, kolikor mogoče, pobrala v varstvo. Ni ju bilo od nikoder, čeravno je bil Viljem željen zvedeti, komu je otel življenje.

Že so menili zapustiti planjavo ter se zopet poverniti v dolino k svojim nosačem, da bi potem dalje odrinili, kar se začuje od one strani, kjer je padel pervi jezdec milo stokanje. Naši potniki gredo urno tje. Na tleh je ležal ranjen Indijan in deržal roko na persih, kjer se mu je cedila kri iz rane. Strahovito obračal je oči in poskušal vstati.

Viljem mu podá steklenico močne pijače, ktero ta nemudoma izprazni do zadnje kapljice, potem pa mu obveže rano. Ranjenec dobi zopet nekaj moči in jame blebetati nerazumljive besede. o Viljem pomigne Hoaksli in ta stopi bliže.

„Razumeš ta jezik?“ vpraša ga kapitén.

„Razumem,“ odverne ta. —

„Prašaj ga tedaj, kaj sta storila ona ptujca, ki so jih mislili tako terpinčiti.“

Hoaksla se skloni k ranjencu ter ga vpraša „Kdo sta bila ona bela ptujca, ki ste ju mislili umoriti in kaj sta storila?“

Divjak ga je nekako zaničljivo pogledal, odgovoriti pa ni hotel nič.

„Kaj ne boš odgovarjal na povelje tega belega moža, v čegar oblasti si sedaj, da te lehko ali osvobodi, ali pa umori. Kdo si, da si tako prederzen?“

Divjaku se je brala še veča zaničljivost na obrazu pri teh besedah: „Jaz sem samo v oblasti vélicega duhá,“ pravi potem, „v kojega deželo se bom preselil kmalo. Kaj more neki storiti ta belokožnež? jaz ga sovražim, ker je pomoril toliko mojih zvestih možev, ki so bili najhrabrejši v vsakem boji. “

„Ti govoriš o svojih možeh, ali si bil morda njih poglavar?“

Divjak je pokimal z glavo.

„Zakaj pa so te pustili tukaj samega v sovražnikovih rokah? zakaj te niso vzeli seboj, da bi ti lečili rano, ali pa ti pripravili spodoben grob po smerti? To niso zvesti podložni.“

„Oni so me zgrešili v občnej zmešnjavi, morali so rešiti mojo ženo in otroke, sicer ne bi bili bežali.“

„Sedaj toraj povej, kdo sta bila ona dva bela?“ —

„Povem ti, ako mi izpolniš eno željo,“ pravi divjak že s slabim glasom.

„Kaj zahtevaš tedaj, povej; mar prostost?“

„Ne, jaz sem prost. — Čutim pa, da bom zdaj zdaj umerl in se preselil k dobremu duhu, zatoraj prosim, da me položite k onej skali, kjer gori ogenj, kajti jutri me bodo gotovo prišli tiskat moji možje, da me ponesó domu in mi napravijo slaven pogreb, kakoršen se spodobi poglavarju. Pod skalo je votlina, ondi me položite in zakrite vhod z vejami, da se ne dotakne kaka ropna žival mojega trupla, ker potem ne bi imel spodobnega pogreba in dobremu duhu ne bi bilo zadosteno.“

„To se tudi zgodi, sedaj povej, kako sta prišla ona dva v vaše roke.“

Glavar je nekaj časa molčal, potem pa prične: „Ona dva bela moža sta se prikazala pred malo časom v naših gozdih in nam veliko škodo napravila. Kradla sta nam najlepše konje, ter jih odganjala seboj. Mnogo naših ljudi sta pomorila, ako sta jih dobila na samem. Mojega očeta, najmodrejšega možá v našem rodu, obesila sta za pete nad mravljišče, da je žalostno poginil, mojega najstaršega sina sta razmesarila nečloveško ter ga pustila na pekočem solncu velike muke terpeti. Vedno smo ju zalezovali, pa ju nismo mogli zasačiti. Necoj se prikradeta med čredo mojih najboljših konj, in že sta imela vse zvezane in jih mislila odgnati, ko ju dobijo moji vojaki ter pripeljejo k meni. Ukazal sem ju terpinčiti najstrašnejše, kakor sta tudi ona dva storila mojim ljudem. Napravili smo v ta namen slavno veselico in že so se pričele muke za nju; enega smo hoteli živega žgati — počasi, drugemu pa najprej potegniti kožo z glave, potem pa mu razparati trebuh, da bi se merčesi pasli po njegovem drobu, ko .........“ sedaj mu je zastala beseda, jel je globoko pojemati in kmalo se ni ganil več. Hoaksla potiplje na sercé, več ni bilo. Indijanski glavar bil je mertev. — Hoaksla razloži vse natanjko Viljemu, kar mu je povedal divjak. Spravili so mertvega k omenjenej skali, kjer je bila globoka votlina, položé ga va-njo in založé vhod z vejami in kamenjem, da ne bi prišla kaka žival do njega.

O onih dveh begunih so sedej malo več vedeli, nego prej, le toliko jim je bilo očitno, da sta konjska tatova, kar v Ameriki ni nič nenavadnega. —

Daniti se je že jelo, ko se vernejo zopet v dolino, kjer so jih čakali nosači in še terdno spali. Zanimivi nočni sprehod je bil dokončan in Viljema je zeló veselilo to potovanje, čeravno je bilo nevarno.

Okrepčali so se z jedjo in pijačo, potem pa so jo zopet zavili po neizmernem gozdu proti južnej strani.

Tri dni so hodili neprenehoma po gozdu in se živili samo z lovom. Tomaž in Viljem sta nabrala celo reč rastlin, raznih žižkov in druge drobnjave, to ju je jako zanimalo, ker sta bila obadva izurjena naravoslovca ter jima je bilo prirodo spoznovati največe veselje.

Četerti dan proti večeru zmanjka gozda in pred njimi se je razprostirala široka ravnina. Globoka reka jo je pretakala in na vzhodnej strani je bliščalo precaj obširno jezero, čegar valove so ravno čarobno zlatili rumeni žarki zahajočega solnca. V kotu doli se je dvigalo precaj obširno poslopje iz med gostega drevja, krog in krog so bili travniki, polje in spašovniki. Vse to je bilo obgrajeno z v zemljo zabitimi koli in potem tudi posamezni kraji med seboj razdeljeni s plotovi, da ni mogla živina od paše uhajati niti na polje niti na travnike. Na pervi pogled je bilo poznati, da je to sadarna (plantaža) kacega bogatega posestnika, ki si je tu v samoti izbral svoje selišče, da mirno živi in si od dne do dne množi svoj imetek.

Našim popotnikom je bilo jako po godu to človeško bivališče, ker so se že nekoliko naveličali dolzega potovanja vedno po gozdih, ter so že zeló želeli zopet enkrat spati na mehkej postelji, mesto na rosnem mahu pod šotori.

Napotili so se toraj naravnost tje, da bi še pred nočjo prišli v samotno gostišče.

Pa reveži so se zeló motili, ko so pričakovali, da bodo dobro sprejeti. — Po javorjevi senci se je sprehajal precaj rejen možiček, da je bila vsa njegova postava videti, kot okrogla kepa, ali če bolj po domače povemo, glava in peté niso bile daleč narazen. Počasi je stopal, kot bi se bal pomendrati s svojo težo kacega červička, ki je počasi lazil prek pota, — pušil portoriško smodko takó umetno, da mu je nakrat dim skozi usta in nos švigal. Moralo se mu je to že prijetno zdeti, kajti njegova okrogla, zalita lica so se mu vedno bolj širila, versta belih zob se je zasvetila, bilo je to znamenje blazega smeha, ki mu ga je privabila ali njegovo dobro paleča se smodka, ali pa versta černih in belih delavcev na polji. Naj je že bilo, kakor je htélo, mož se je smejal in zadovoljno dvigal glavo proti nebu spuščaje sive dimove kolobarčeke proti oblakom, kjer so se počasi izgubili, kot minljive sanje. Kraj njega je koračil kodrasti pes in vedno mahal z repom, da bi s tem pokazal vdanost svojemu gospodu. —

Naši popotniki se mu ponižno približajo, ker so že dobro vedeli, da so takovi posestniki zeló mogočni možaki in časti lakomni. In če se to omenja o amerikanskih posestnikih sploh, moralo bi se pri tem krogoličnem gospodu še bolj priterditi. Zaničljivo je nekoliko zavertel glavo, kajti popolnoma oberniti se mu je zdelo nepotrebno in pretežavno, ko ga pozdravi Viljem ter mu vošči dober večer. Pes, prej tako pohlevna žival, videvši to, zaganjal se je sedaj grozno lajaje proti prihajočim ter jim kazal svoje ostre zobé; še-le, ko mu je gospodar požugal s palico, je utihnil ter stopil renčeč nekoliko korakov za svojega gospoda.

„Kaj bi radi vi tukaj, á?“ popraša ptujce z gromovitim glasom, kot bi govoril iz kake kadi.

„Prenočišča, gospod, bi vas prosili,“ odverne Viljem. „Mrači se že in utrujeni smo, zató bi radi nocoj tukaj ostali.“

„Kdo pa ste?“

„Popotniki, ali če hočete natanjko vedeti, ukaželjni ptujci, ki bi se radi nekoliko po teh, krajih seznanili s prirodo. Jaz sem angleški kapitén, ta tukaj moj prijatelj, uni pa, kakor vidite, nosači. — To je vse, kar vam morem povedati.“ —

„Ne bo nič,“ pravi posestnik po kratkem molčanji, „jaz nerad ljudi pod streho jemljem, ko jih ne poznam. Tukaj v Ameriki se dobi vsakoverstna gomazen, in človek, no, kaj bi pravil, človek ni nikoli dosti previden. — Ker se z naravo pečate, bode vam gotovo prijetnejše spati pod milim nebom, kjer uživate lehko vso njeno krasoto v največej popolnosti, v mojih sobah pa tega ni, ker imam vse preprežene z angleško, francosko, špansko, kitajsko in kdo vé še s kako ropotijo, ondi ni nič naravnega, vse je umetno, to pa bi vam malo hasnilo.“ Po teh zasmehljivih besedah jim je obernil zopet herbet in koračil dalje berskaje s palico s poti suho listje, ki je ležalo sem ter tje po tleh.

„Pa nas vendar ne boste tako po beraško odgnali?“ pravi Viljem nevoljen, „gospod pomislite, jaz sem žlahtnega angleškega rodu in nisem vajen tacega sprejema. Mi ne tirjamo nič zastonj, plačamo vam, kolikor zahtevate; če pa mislite, da smo kakovi klateži tu imam svoje spričalo.“

„Je je; — je že dobro Pojdite le v imenu božjem, pri meni ni prostora.“

Dedec ni več porajtal niti na proteče niti proseče besede, kot bi bil gluh, šetal se je dalje po senčnatej poti in pušil svojo smodko. — Tem ni druzega kazalo, nego odpraviti se zopet in poiskati prenočišča zopet pod kakim košatim drevesom. — Posestvo tega gospodarja je bilo zeló obširno, noč se je že popolnoma storila, ko so prišli do zadnje obgraje. Tukaj je stalo v nekej globeli kup dreves, skozi ktera je sijala lučina svitloba.

„Tukaj so najberž lope sužnjev,“ pravi Tomaž, „poskusimo, nemara bodo ti černi siromaki bolj usmiljeni, nego njihov gospod.“

„Saj res,“ odverne Viljem, „kar tukaj bomo ostali.“

Med javorjevino je stala borna kočica, in nekoliko dalje preč še mnogo druzih. Popotniki obstojé na dvorišču, pa žive duše ni bilo ven. Sedaj stopi Tomaž pod okno, od koder je bliščala luč ter pogleda v sobo. — V kotu je stala lesena mizica, zraven nje štirivoglat stol, na njem pa je klečala ženska z razpletenimi lasmi, ki so jej segali po ramah, v rokah imela je patanošter ter opravljala svojo večerno molitev. Na lesenem stalcu je berlela leščerba, na steni viselo je razpelo in nekaj podobic, za durmi pa je bila slamnata postelj, pogernjena s platneno plahto. Tomaža je ta prizor tako očaral, da ni mogel z mesta, temuč dolgo je nepremekljivo stal ondi in zerl v malo sobico. Vse mu je bilo tukaj tako živo predočeno, kakor je po kmetih na Slovenskem. Tako je videl, v mladih letih domá v družinskej sobi, kjer se je tako rad potikal med hlapci in deklami, ki so mu zvečer pripovedovale razne pravljice o strahovih, vešah in druzih nočnih duhovih. — Ženska je odmolila, poljubila svetinjico na patanoštru, potem pa še razpelo na steni. Tomaž je bil ganjen do sercá, in tudi on se je pokrižal ter vzdihnil k Bogu. — Sedaj se je še-le spomnil, da ga uni čakajo in hočejo pod streho. Stopil je k zapahnjenim durim ter poterkal.

„Kdo je?“ oglasi se ženska v sobi in odprè oknice.

„Oj žena, bodite tako dobri in dajte nam nekoliko prostora v svojej koči. Popotniki smo in po noči se ne vemo kam oberniti. Bog vam bode povernil, ako nam storite to dobroto.“

Ženska nemudoma vzame luč, vežne duri zaškripljejo in popotniki stopijo noter. Žena jih prijazno pozdravi, jim pokaže prostorno sobo kraj svoje in tudi stanišče za konja. Potem odide, prinese otep slame, napravi postelj ter jo pogerne s platnenimi rjuhami. „Bodite zadovoljni s slabo postrežbo,“ pravi svojim gostom, „nimam boljše pri hiši. Ko bi moj gospodar vedel, da sem vas prenočila, gotovo bi se hudoval, kajti on ne sprejme žive duše pod svojo streho.“

„To mi že vemo,“ priterdi Viljem, „grozno nepriljuden človek je.“

Ženska je morala imeti kacih štirideset let. Njena podoba, čeravno že mnozega terpljenja zeló upadla, kazala je vendar, da je bila žena v mladosti berhka, kar so posebno poterjevale njene zale še vedno žive oči.

Tomaž je ves čas opazoval malo stanico, ki je bila, čeravno borna, vendar snažna. Na steni zapazi prilepljeno podobico Matere Božje in spodej napis v slovenskem jeziku: „Mati Božja sv. Višarij, prosi za nas!“ Neka električna moč ga je presunila, ko je bral te besede, oberne se k ženi, ki je skerbno pripravljala postelj ter pravi: „Od kod imate to podobo na steni?“

„A to je spominek ranjcega mojega očeta, ki so mi jo prinesli z neke božje poti,“ pravi ženska in globoko vzdihne. „Imam jo že dolgo in ker nimam druzega lepotičja v sobi, prilepila sem to malenkost na steno, da je vsaj kaj božjega v hiši.“

„In kdo je bil vaš oče?“ pravi dalje Tomaž.

„Moj oče so bili vinski kupec na Avstrijanskem, v Štajerski deželi. Umerli so že zdavnej, — Bog jim daj nebesa.“

„Dá, tvoj oče je bil vinski kupec in Tomaž Senčar njegov naslednik,“ vsklikne Tomaž s tresočim glasom v slovenskem jeziku ter objame ženo.

„Tomaž Senčar!“ zakliče ta vsa zmešana, „on je bil moj mož.“

„Tvoj mož je bil ter je še vedno, in ti si moja Marjeta. O, Marjeta, Marjeta, po dvajsetih letih .....“ beseda je zastala obema, solze so se udirale po licih na sklenjeni roki in druzega ni bilo čuti po sobi, kot glasno ihtenje.

Viljem in njegovo društvo stali so, kot začarani. Bil je že v drugič priča Tomaževega nepričakovanega združenja, pervič s sinom, danes z ženo. — — — — — — — — —

Ko se je to nenadno veselje nekoliko poleglo, prične Tomaž s slovesnim glasom: „Vidiš Marjeta, Bog me je še ohranil in to čudovito ter me pripeljal k tebi nazaj, ki si že gotovo mislila, da sem mertev. Dokaj sem preterpel hudega, pa Boga nisem nikdar pozabil, zató pa tudi on mene ni. Po čudnej naključbi našel sem najinega Venceljna ......“

„Venceljna? kje je moj sin Vencelj, o povej!“

„Ni ga še tukaj, kajti osoda nase na poti ločila, ali upati smemo, da bo kmalo tudi pri nas; na ladiji tega gospoda je, ki je peljala blago v vzhodno Indijo. — Ali Marjeta, jaz tukaj še nekaj pogrešam, kje je najin drugi sin Ferdinand?“

Ženo polijó solzé in dolgo ne more govoriti, — potem pa prične: „Odkar si ti odšel v južno Ameriko iskat sina, nisem imela več mirú na svetu. Vedno se mi je dozdevalo, da se ti bo pripetila kaka nesreča. Noč in dan sem molila za srečno vernitev ter te priporočevala v varstvo Materi Božjej. Potekel je dan za dnevom, teden za tednom in minuli so mesci, tebe še-le ni bilo. Jelo me je zeló skerbeti, popraševala sem po onej ladiji, vsako jutro sem šla v luko, pa nihče ni vedel nič o njej. Preteklo je leto, tebe le ni bilo nazaj; sedaj sem bila prepričana, da se ti je morala zgoditi kaka velika nesreča, in najbolj me je vznemirjalo to, da ne bi bil tvoj stričnik učinil groznega hudodelstva ter te umoril zbog maščevanja. Potekla so leta, Ferdinand je postal zal deček in obadva sva te objokovala, kot zdavnej umerlega. Moja edina skerb je bila sedaj dobro odgojiti fantiča ter mu preskerbeti potrebnega uka. Vso hišo dala sem v najem in le eno sobico sem prideržala za-se, da sem mogla lože plačo odrajtovati. V Evropo se nisem hotela več verniti, kajti sklenila sem tudi jaz ondi počivati, kjer je poginil moj mož, saj doma tudi ne bi imela druzega, nego še veče tuge in britkosti. Anton je pošiljal vedno najemščino najinega posestva, ali kaj ta malenkost tukaj v Ameriki! Sama sem se trudila noč in dan ter pridno šivala, pa tudi to ni dosti iznašalo. Deček je bil ukaželjen in čem veči je prihajal, tem več je potreboval, jaz pa mu nisem hotela kratiti veselja do učenja, ampak hotela sem ga popolnoma oskerbovati z vsem potrebnim, da bi se mu kedaj bolje godilo, nego meni. Da bi vse stroške poplačala, prodala sem tukajšnje posestvo, naselila se v majhini sobici v mestu, kjer je Ferdinand lehko vedno pri meni bival. Doveršil je šole in jaz sem izdajala zadnji denar, odslé sem morala živeti le o svojem prislužku, ki pa je bil jako pičel. Po doveršenih šolah si je Ferdinand izbral mornarski stan in jaz mu nisem hotela braniti, ker ga je to najbolj veselilo, čeravno sem dobro vedela, koliko nevarnosti imajo ljudjé. Pred enim letom se je odpeljal z nekim bogatim Amerikanom Robertom L** proti Afriki, da bi ondotne kraje ogledal in svet nekoliko poskusil. Robert mi je obljubil, da, ako se bo Ferdinand dobro obnašal, pride že kapitén nazaj, in to me je dokaj potolažilo, kajti takova stopinja na ladiji ni le imenitna, temuč tudi lepe dohodke prinaša. Ferdinand je bil potem preskerbljen, in to je bila moja edina skerb. — Odslé sem bila sama, čisto sama na svetu. V svojej sobici sem jokala in žalovala noč in dan, nobene tolažbe ni bilo več za-me. — Ker v Novem-Jorku ni bilo moč izhajati s pičlim zaslužkom, priporočil me je gospodar one hiše, kjer sem stanovala, pošten in blagoserčen mož, nekej premožnej irskej družini, ki je imela v posesti to plantažo, kjer se sedaj nahajate. Tukaj se mi je dobro godilo, z vsem sem bila preskerbljena, ali kaj, ker je to le malo časa terpelo. Irec se naveliča samotnega življenja ter sklene poverniti se nazaj v svojo domovino, zatoraj proda posestvo nekemu Angležu, ki se je ravno kar preselil v Ameriko ter si iskal pripravnega mesta. Mene je hotel Irec seboj vzeti, pa jaz nisem hotela zapustiti Ameriko, zlasti ker sem vedno pričakovala, da se poverne moj Ferdinand, ki mi bode potem gotovo pomagal po svojej moči. Irec me je sicer priporočal novemu gospodarju, kot zvesto in pošteno služabnico, ali ta človek je bil zeló sirov in neusmiljen. Komaj se je dobro ustanovil, že je pokazal proti sužnjem svojo terdoserčnost. Kakor neumno živino jih je pretepal, če niso neprenehoma delali, in marsikteri je obležal prehudega terpljenja. Tudi meni se ni bolje godilo. Imel me je enako zamorcem, za svojo sužnjo in morala sem opravljati najtežavnejša dela. Gotovo bi me bilo takovo terpljenje že davnej spravilo v zemljo, ali po sreči mi pride o pravem času pomoč — ne od mojega sina, o kterem še nič ne vém, temuč nekov blag misijonar se je naselil v te kraje, in ta je pregovoril terdoserčneža toliko, da me ni več mučil, temuč mi izročil v varstvo vse zamorske ženske, da jim odkazujem delo in vravnavam, česar je treba. Sicer tudi to ni prijetna reč, ali bolje je vendar nego prej. Oni misijonar se imenuje oče Alfonzo, bil je nekdaj celó v Ljubljani v samostanu, zatega del mu je slovenska dežela dobro znana. Vsakih štirnajst dni me obišče, ko pride podučevat zamorcev, in takrat je za-me najveselejši dan. Njegove besede lijejo človeku tolažbo v sercé in kameneno bi moralo biti, ako ga ne bi ganili njegovi poduki.“

„Oče Alfonzo?“ pravi Tomaž, „o tem mi je že Vencelj pripovedoval; bila sta skupaj na Laškem.“

„Je že res,“ priterdi žena, „gospod Alfonzo je po rodu Lah. Ravno jutri nemara pride, ker ga že delj časa željno pričakujemo. Takovo je bilo moje življenje doslé, polno tuge in žalosti, le Ferdinand edini je bil moja tolažba, kterega že od dne do dne pričakujem, — Bog pa je drugače sklenil; nenadoma mi je poslal onega, čegar kosti, sem menila, že zdavnej trohné v zemlji. —“

Žena je končala povest in vsem pričujočim so stopile solzé v oči. Mnogo, mnogo so se še pogovarjali, saj sta si imela Tomaž in Marjeta tolikanj povedati po dolgem, dolgem ločenji dvajseterih let, ali vsega popisati bi bilo preobširno, zatoraj zapustimo malo amerikansko kočo, dokler se zopet kje drugej ne vidimo, in poglejmo nekoliko na „Lastavico,“ kjer najdemo Aleša.

XII.

Oni strašni vihar, ki je treščil Viljema in Tomaža v morje, potihnil je polagoma in „Lastavica“, ki je mnogo terpela, ker jej je bila tudi vélika jarbola zeló poškodovana, prestala je vendar vso nevarnost junaško. — Vse bi bilo pozabljeno na ladiji, — saj mornarju preide spomin na prestane nevarnosti ravno tako naglo, kot nemirne sanje, kedar se zbudimo, — ko le ne bi bili izgubili dvoje drazih oseb. Videli so pasti kapiténa in Tomaža v morje, radi bi jima bili pomagali, pa ladija je bila v oblasti grozovitih valov, ki so jo tirali dalje memo otoka. — Stari Jaka, ki je imel še v svojej sivej starosti vedno bistre oči, videl je zdaj pa zdaj med valovi plavajoči trupli, zatoraj je upal, da se morda nesrečnika vendar-le rešita. Torék je ladija obstala, premerili so daljavo in širjavo in kakor se je dalo spoznati iz računa, nahajali so se med sundiškimi otoki.

Ko so popravili poškodovano ladijo, bila je njihova perva skerb poiskati kapiténa in Tomaža. Stari Jaka ni imel nobenega miru, rekel je, da ne gré prej iz indiškega morja, da najde svojega gospoda. Te misli je bil tudi Aleš, kterega je še veliko huje zadela ta nesreča; kajti komaj se je združil z očetom, po kterem je že toliko časa hrepenel, odvzeli so mu ga zopet valovi, in ako seje po sreči otel, prišel je nemara zopet v sužnost, morda še v težavnejšo, nego je bila perva.

Ker ni bilo sedaj nobenega poglavarja na ladiji, zato so vsi mornarji enoglasno izvolili Aleša toliko časa za kapiténa, da se zopet prejšnji poveljnik najde. Aleša je veselilo, da imajo mornarji toliko zaupanja va-nj, ali vendar ni hotel prevzeti te službe, rekoč, da se ne spodobi za-nj, ker je še-le novinec in še nima dosti skušnje na morji, da naj izberó druzega možá, kteremu je že prirojeno mornarstvo, namreč starega Jaka. — Stari Jaka se je branil, rekoč, da ni sposoben, ker ne zná druzega, nego nekoliko brati in pisati, da raji ostane pri svojem starem poslu; ko pa Aleš le ni odjenjal, prevzel je poveljstvo v veliko veselje vseh mornarjev, ki so ga spoštovali in ljubili, kot svojega očeta. Jaka res ni bil učen, ali vedno bivanje na morji, mnoge skušnje, so ga storile sposobnega za vsakoršno opravilo na ladiji. Opravljal je sedaj kapitenovo službo, Aleš pa je stopil na njegovo mesto ter prevzel opravilo pri kermilu. —

Jadrali so naravnost proti onemu kraju, kjer so menili, da mora biti oni otok, kjer sta padla v morje Viljem in Tomaž. Drugo jutro na vse zgodaj zapazili so otočič pred seboj. „Ravno to je oni otok,“ pravi Jaka, poznam ga po raztresenih hribih in peščenem obrežji; tam-le na severnej strani sta zginila. —“ Ustavili so ladijo precej daleč od otoka, ker plitvo morje ni dopuščalo bliže kraja iti, spustili čoln v morje in štirje možje, med njimi Aleš, šli so ogledovat otoka. Na onem kraji, kjer sta padla Viljem in Tomaž v morje, našli so kose razbite ladije, po verhu plavajoče sode, zaboje, jadra in druge mnogoverstne reči, ktere so gonili valovi sem ter tje po morji. Bili so to ostanki one španske ladije, ki se je razbila tisti strašni dan, ko sta se kapitan in Alešev oče otela z veliko silo. — Aleš je bil prepričan, da se je tukaj še druga nesreča zgodila, nego ona z njegovim očetom. „Ako so se mornarji te razbite ladije oteli, sešli so se gotovo s kapiténom in očetom,“ djal je Aleš sam pri sebi, „in sedaj morda kje na otoku čakajo pomoči, ali pa so prišli v roke divjim Malajcem, ki prebivajo po teh otocih.“ Njegova misel se je še bolj poterdila, ko je stopil na suho ter našel ne daleč od brega ostanke pogašenega ognja, in mahovo ležišče. — Koj je ukazal veslati k „Lastavici,“ in ondi oznani Jaku svojo najdbo in kaj misli o tem. Jaka je bil preveč iznajden mornar, da ne bi bil popolnoma poterdil Aleševega sklepa. Koj so poiskali globočeje morje, kjer bi lehko bliže kraja pririnili ter bi jih bilo mogoče z otoka videti. Dobili so primeren kraj, kjer so lehko popolnoma razgledali otok in tudi bili varni pred napadi, ko bi se nenadoma približali kakovi morski tolovaji. Tukaj so ostali celi dan, razgernili angleško zastavo in vedno opazovali obrežje, ali ne bi se prikazala ondi kaka človeška podoba. Pa njih čakanje je bilo zastonj. Zvečer pravi Jaka svojim mornarjem: „Počakajmo še do jutri zjutraj, če do takrat nihče ne pride, prepričan sem, da sta kapitén in Tomaž v sovražnih rokah. Po teh otocih je dosti malajskih tolovajev, ki zató radi Evropejce lové, da dobijo potem bogato odkupščino. Ko sem bil še prost mornar, bili smo tudi nekdaj v tem morji, in bil sem sam priča, ko je morala plačati neka Francozinja pet tisoč tolarjev za svojega možá, ki so ga bili vjeli morski roparji. — Potem nam nič druzega ne kaže, nego jutri stopiti na suho in preiskati otok. Sicer nas je malo, pa imamo dobro orožje. Malajci nimajo dosti pušek, pa še tiste, ki jih imajo, so zeló revne, na kamen in ne nesejo daleč. Naj velja, kar hoče, kapiténa ne smemo kar tako pustiti.“ Jakov sklep je bil vsem všeč in vsakteri se je že hrabril, da si upa s svojo puško najmanj deset Malajcev pobiti, preden se bo kdo njega doteknil.

Noč se je približala; bila je jasna noč. Aleš in Jaka sta sedela v kajiti, mornarji pa razun straže so spali na poveršji. Ne dolgo potem naznani straža, da se bliža ladiji majhen čolnič. Jaka in Aleš planeta nakrat iz kajite in tečeta na poveršje. Čoln je bil komaj kacih sto korakov še od ladije in v njem je sedel posamen človek. — „Kdo je?!“ zarešči Jakov glas. „Nesrečni popotnik!“ odverne uni. Mornarji spusté verveno lestvo v morje in kmalo prikobaca ves razcapan gologlav človek na ladijo. Moči so mu bile že tako opešale, da se je kar na tla zgrudil in jel grozno sopihati.

„Od kod pridete?“ praša ga Jaka.

„O čast bodi Bogu! — da sem zopet v varnem kraji! — Poslušajte: jaz sem bil v južnej Ameriki. Poprodal sem ondi vse svoje imetje ter se hotel preseliti z nekim prijateljem, mladim Španjolcem na otok Manilo, kjer je imel on svojega strica. Nakrat pa nastane na morji strašen vihar, ladija buti ob skalovje ter se razbije na drobne kosce. Vse je našlo smert v valovih, samo jaz sem se otel na ta otok, moje bogastvo pa je požerlo morjé. Imejte usmiljenje z menoj in prepeljite me do kacega španskega naselišča, potem bom že kje našel pomoči.“

Jaku in Alešu se je smilil ta siromak, — kterega so gotovo bralci že uganili, da ni bil nihče drugi, nego Jutij, ki je vso pot spremljeval Viljema in Tomaža ter je potem nakrat zginil. — Obljubila sta mu, da ga prepeljeta zastonj do Kalkute, kjer ostajajo ladije iz raznih dežela, in se bo lahko prepeljal nazaj v Ameriko, akó bo tel.

„Ali niste na otoku našli še dveh drugih Evropejcev, ki sta se tudi otela iz valov?“ popraša dalje Jaka, ko je ptujec že prejenjal razlagati svoje dogodivščine.

„Da, da, prav imate, še dva druga sta bila, ali mahala sta jo tako urno pred menoj, da ju nisem mogel doteči, slišala me pa tudi nista, ko sem ju klical. Sta li s te ladije?“

„Naš kapitén in oče našega kermarja sta nam padla v morje tisti dan, ko pravite, da se je razbila vaša ladija.“

Ko bi bil kdo ptujca bolj natanjko opazoval v tem trenutku, videl bi bil, kako je prebledel; od strani je opazoval Aleša potem pa pravi Jaku: „Gospod kapitén, morda čakate svojih izgubljenih?“

„Kaj pa da,“ odverne ta, „jutri ju pojdemo iskat, naj velja kar hoče, naša dolžnost je.“

„Ju ne boste več dobili.“

„Kako to, ako sta na otoku, dobili ju bomo če z lepo ne pa z gerdo.“

„Nista več na otoku. Jaz sem bil vedno toliko za njima, da sem ju videl, nakrat pa ju zgubim spred oči, ko pridem potem na majhen holmec, vidim pred seboj morje in majhen čoln se je zibal proti zahodnej strani. Spoznal sem v njem ona dva popotnika, klical sem in mahal na vse kraje, pa me nista več čula. Tako sta se odpeljala stran, jaz pa sem ostal na otoku, dokler nisem prišel zvečer takraj otoka in zapazil vaše ladije. Našel sem ob morji ribiški čoln ter veslal tu sem.“

„Ako je vaša povest resnična,“ pravi Aleš, „jadrati moramo koj proti onej strani, do jutri ju lehko že dojdemo.“

„Nu, kaj pa da je resnična, čemu se bom pa legal. “

Stari Jaka pa menda ni dosti zaupal ptujemu gostu. Naslonil se je na okrožje ter zerl sanjavo po morji, kot bi prevdarjal nekaj tehtnega. — Aleš je ostal na poveršji, da bi se posvetoval z Jakom, ptujcu pa je rekel v kajito, da bi se preoblekel in dobil kaj večerje. —

„Ti ljudje so menda hudoba sama, ki me preganja; v najoddaljenejših kotih sveta vidim te peklenske obraze. Kot bi z neba padla, najdem nakrat tukaj sina, ondi na otoku očeta. Ali danes sem jim zmešal pot, stari ne zapusti tako berž otoka, sinu pa bom že ktero zagodel, preden se ločiva.“ Tako je godernjal Jurij gredoč in je škripal z zobmi. Zaničljivo se je posmeheval in hudobija mu je sijala iz oči. —

Ravno je dal Jaka svojim mornarjem potrebna povelja, kako naj se obračajo, da ne bi zadeli v plitvini na pesek, ko se nakrat pokaže na morji mnogo ladij, kot bi bile prilezle iz tal; večidel bile so oskerbljene samo z vesli, nektere veče pa, so imele tudi jadra. Nakrat so se razperšile na vse kraje in tako urno veslale, da je bila „Lastavica“ nakrat obdana od vseh krajev. Jaka zakliče najbližo ladijo, kdo je in kaj hoče, pa odgovora ni bilo nobenega.

„Sedaj pa le orožje v roke,“ pravi urno svojim mornarjem, „kakor vidim, imeli bodemo opraviti z morskimi roparji. Ta nemarast se res najde po vseh kotih. Haló, trije možje k topovom, drugi pa puške v roke!“

Tri največe ladije so bile že čisto blizo in zdaj zdaj je bilo upati, da se bodo zasadili železni kreveljni v „Lastavico,“ ter jo tako pripeli, kar poči pervi top in najbliža ladija jame omahovati. Nastal je nekaj časa vriš, ki pa je kmalo potihnil; le čofanje posameznih oseb, ki so zapustile poškodovano ladijo ter plavale proti drugim, čulo se je po morji. — Pri vsem tem pa so bili roparji še bolj silni; urnejše nego prej so se bližale druge ladije in Jaka je jelo skerbeti, da bi tako obila truma le znala slednjič premagati. Zopet so se oglasili topovi in jako naglo zaporedoma, nobena krogla skoraj ni padla zastonj. Tudi s sovražnih ladij jele so padati svinčenke in Jaku je odbila ena klobuk raz glave ter mu posnela kožo. Med tem pa tudi drugi mornarji niso deržali rok križem. Zapored so pokale puške in marsikteri prederzen sovražnik je plosknil v morje ter našel ondi svoj grob. Precej dolgo je terpel ta boj, pa sovražniki vendar niso hoteli odjenjati, čeravno so že tri ladije izgubili, še prederznejši so bili. Jaka je vedel, da ta boj ne bo tako berž končan, ako si kaj boljšega ne umislijo. Aleš, ki je zapovedoval tej malej četi na ladiji in je tudi sam pomagal pri enem topu, pravi svojemu novemu kapiténu: „Veste Jaka, škoda je streliva za to divjo druhal, morda ga bomo kje drugej bolje potrebovali; kaj pa, ko bi prederli to tolovajsko brodovje ter bežali? „Lastavica,“ menim, bo zadosti močna, da polomasti to besno kerdelo, saj je že kaj več junaško prestala.“

Jaku se je zdel ta svèt popolnoma pripraven. „Razpnite jadra!“ zagermel je njegov glas in o nekterih minutah je ferčala „Lastavica“ naravnost med neštevilno tolovajsko brodovje, ki se je tesno združilo, da bi jej zaperlo pot. Strašno pokanje, lomastenje in šterbunkanje je nastalo. „Lastavica“ je z vso močjo butila med sovražne ladije, vsaka, ki jej je bila na poti, prekucnila se je, ali pa razbila. Nekteri tolovaji bili so tako prederzni, da so poskušali priplezati na „Lastavico,“ pa mornarji so jih sprejeli s svinčenkami, da se je vsakdo mertev zvalil v valovje.

Srečno je prišla „Lastavica“ na prosto, sovražne ladije pa so se umaknile nazaj proti obrežji. — Bilo je to tisto noč, ko sta bila Viljem in Tomaž zaperta pri malajskem raji. —

Tretji dan pridejo do otoka Jave. Jaka je vedel, da ima ondi Viljem nekega angleškega prijatelja, zatorej berž pozvé o njem ter se napoti tje z Alešem, kajti mislil si je: ako sta se Viljem in Tomaž rešila, prišla nista nikamor drugam, nego o tu sem, ki je najbliži otok. Morda ju najdeva ravno pri onem prijatelju, ali pa vsaj zveva, ali sta bila tukaj in se potem morda odpeljala na kakej drugej ladiji dalje; če ju pa še ni, počakali bomo nekaj dni. —

Jaka in Aleš sta prišla k Viljemovemu prijatelju, ali ta ni vedel nič o kapitenu. Zeló žalosten je bil, ko sta mu naznanila njegovo osodo, ter iz sercá miloval nekdanjega mladega oficirja, ki mu je storil toliko dobroto.

„Lastavica“ je ostala v bataviškej luki nekaj dni, ali ko ni bilo o zgubljenih ni duha ni sluha, svetoval je Aleš, da bi šli dalje proti Kalkuti in ondi izložili blago, potem pa bi se ali zopet sem vernili, ali pa ondi počakali.

Jaku bil je ta sklep po godu. Pustila sta ondi nekaj denarja in pismo do kapiténa, ako bi prišel ta čas, potem pa se zopet povernila na „Lastavico.“

Zvečer pred odhodom je sedel Aleš sam na poveršji ter ogledoval gibajoče se čolniče, ki so švigali sem ter tje po morji, in prevaževali bataviške stanovalce na večerni sprehod, ki je bil toliko prijetnejši v hladnem večernem zraku po prestanej dnevnej vročini. Kar se mu približa oni ptujec, ki so ga vzeli tisti večer na ladijo, in vstopivši se pred-enj, pravi mu z nekakim peklenskim posmehom v slovenskem jeziku: „Ali verjameš, da te sovražim? zakaj? še sam prav ne vem, menda mora že tako biti.“

Aleš ostermí pri teh besedah, kajti oni, ki se je izdal za Španijolca, stanujočega v Ameriki, govori nakrat slovenski. Sam ni vedel, kaj bi odgovoril na takovo čudno vprašanje.

„Takrat v gozdu sem ti prizanesel, danes pa hočem izveršiti svoj sklep ter se oprostiti za vselej teh pošasti, ki mi vedno sledijo, kot hudobni duh,“ in pri tej priči izvleče izza pasa samokres ter sproži na Aleša. Ta omahne na tla, zatisne rano z roko ter pravi s slabim glasom: „Ti hudobnež, ti ....“ slabosti ga obidejo in več se ne zavé. Slišavši strel, berž priteko mornarji blizo, ali ondi ne najdejo nikogar, razun Aleša v nezavesti. Berž ga nesó v kajito, ogledajo mu rano ter jo skerbno obvežejo. K sreči ni bila nevarna, kajti krogla namenjena naravnost v sercé, šla je postrani ter mu poškodovala samo rebro. Aleš se je kmalo predramil ter jel ves dogodek pripovedovati mornarjem in Jaku, ki je bil že v velicih skerbeh. Še-le sedaj so pogrešali ptujca; preiskali so vse kote, pa ni ga bilo več. Ko Aleš preišče svoje žepe, manjkalo mu je ure in mošnje z denarjem.

Aleša je rana sicer zeló težila, ali vendar ni odjenjal, da so odrinili koj zjutraj dalje, čeravno je Jaka silil, da bi še ostali tukaj nekaj dni, da bi popolnoma okreval. Njegova terdna natora je pomagala več, nego mazila; rana se je urno celila in ko so prišli v Kalkuto, bil je že toliko terden, da je lehko zapustil ladijo ter šel ogledovat mesta, ktero je že zdavnej želel videti. To mesto z tolikerimi razlikami pa je tudi vredno, da ga človek ogleda. Tu vidi vse zmešano: evropejske umetnije in azijatski lesk. Luka polna velikanskih ladij iz raznih dežel, ki vedno prinašajo in odnašajo blago; po mestu visoke palače angleških bogatinov in indiške hiše s svojimi predvori, po kterih se gibljejo različno opravljeni sužniki, čakaje povelja svojih gospodov. Tu korači ponosni Anglež od prodajalnice do prodajalnice ter ogleduje dragoceno izhodno blago in evropejske izdelke, sivobradi Jud v svojem kaftanu leži leno v pokritej nosilnici, ktero nosijo černi sužnji, ter se zaničljivo obrača od nečistega Parija, ki korači pohlevno memo njega. Vse te in enake prikazni so srečevale Aleševe radovedne oči, ki se kar nasititi niso mogle te bliščobe, te različnosti, ktere si doslé še misliti ni mogel.

Ladija je bila kmalo izložena in zopet na novo naložena. Aleš je prehodil že vse ulice, pregledal vse znamenitosti in sedaj je prišel čas zopet dalje odriniti. Jaka je sklenil ostati delj časa v Kalkuti, kajti rekel je: „Ako sta se kapitén in Tomaž srečno rešila, prišla bosta gotovo sem. Aleš pa je bil nesterpijiv, rad bi bil koj jadral nazaj proti onim otokom, kjer je moral biti njegov oče, ako je še živ, in pa kapitén; nekoliko pa ga je tudi gnala mladenška radovednost videt vedno novih krajev in spoznavat novih ljudstev. Slednjič se je dal Jaka pregovoriti in „Lastavica“ je odrinila nazaj proti Bataviji.

Med potoma so ostali nekaj časa na otoku Sumatri, kjer so našli portugiško ladijo, namenjeno na Filipinske otoke. Kapitén te ladije je Alešu opisal one kraje z istimi živimi, izmišljenimi krasotami, ki vabijo in vnemajo mladenču sercé. Aleša je neznano gnalo tje. „Da bi le še te otoke videl,“ mislil si je, „potem pa bi šel rad zopet domu.“ Gotovo bi se bil pridružil portugiškemu kapitenu, ko ne bi bila premagala ljubezen do očeta, kterega je mislil dobiti v Bataviji. Ko ne bi se bila „Lastavica“ mudila na Sumatri, bili bi res prišli skup z Viljemom in Tomažem, sedaj pa sta bila ona dva že v Kalkuti, ko so ti prišli v Batavijo. Kupec Edmond jim je naznanil, da sta se obadva srečno rešila, da sta bila pri njem nekaj dni, potem pa sta se peljala na nekej amerikanskej ladiji v Kalkuto, kjer sta menila najti svojeljudi.

Kaj je bilo sedaj storiti? — Kot nekdaj Telemak Ulisa, iskal je Aleš svojega očeta, pa nikdar nista mogla priti skupaj, kot bi ju bila neka nevidna moč saksebi vodila. Sedaj ni kazalo druzega, nego zopet nazaj v Kalkuto, in če ju že ondi ne bo, dalje proti Ameriki za njima iti. Drugo jutro je bilo odločeno za odhod.

Tisti večer pa pride v bataviško luko še druga amerikanska ladija, ktere vnanja oprava je že kazala, da mora biti kacega bogatinca, ki si s tem krajša čas in zapravlja svoje preobilno premoženje, da vozari po svetu brez pravega namena.

Zvečer sta Jaka in Aleš sedela v kavarni ter se pogovarjala o raznih rečeh, ki sta jih že doživela po svetu. Kmalo se jima pridruži velik mož vitke rasti v mornarskej opravi. Jaka in Aleš mu naredita prostor in ta sede zraven nju prijazno ju pozdravivši.

„Čegava je ta ladija v luki z angleško zastavo?“ praša. prišlec čez nekaj časa, ko je popil černo kavo ter si zažgal smodko.

„Kupčijskega društva v Londonu,“ odverne Jaka.

„In njen poveljnik?“

„Sedaj sem jaz, ker se nam je kapiten zgubil.“

„Tedaj imate tudi vi nesrečo, kot jaz. Tudi meni se je izgubil mlad mornar, kterega sem ravno mislil izvoliti za kapiténa zarad njegove marljivosti in priročnosti.“

„Kam pa se je zgubil?“ ročno popraša Aleš.

„Na Filipinskih otokih sem obiskal nekega Španjolca, ki imá, ondi na samoti veliko posestvo. Nekega večera smo sedeli skupaj na vertu in pili čaj. Kar se nakrat posveti poslopje in rudeč plamen švigne iz strehe. Vsi nakrat planemo kviško in hitimo otimat, kar bi bilo mogoče; v tem trenutku pa plane po nas celo kerdelo černih divjakov z groznim vpitjem in njihne sulice so padale tik nas. Po sreči smo imeli pri sebi nekaj orožja in branili smo se jim toliko časa, da so prišle ženske v varstvo, potem pa smo jo tudi mi pobrali v zidan hram, kterega ni mogel razdejati plamen. Divjaki so napenjali vse moči polastiti se nas, pa ni se dalo, ker naše orožje je imelo veliko večo prednost pred onim. Tolovaji so odšli, ker niso mogli nič opraviti, mi pa smo se zbrali na pogorišču. Bili smo vsi nepoškodovani, samo dveh je manjkalo: enega hlapca, ki je ležal mertev za plotom in mojega mladega mornarja Ferdinanda. Preiskali smo vse kote, pa ni ga bilo nikjer. Drugo jutro nam pove neka malajska deklica, da je videla v gozdu divje može, ki so gnali seboj nekega belega človeka. — Sedaj smo bili prepričani, da je Ferdinand v sužnosti. Poskušali smo mnogo rešiti ga, ali ni se dalo. Ondotni poveljnik obljubil je, da zbere nekaj mož, ki bi se podali v notranji otok, ali rekel je, da to ne bo zadosti, temuč bilo bi treba, da bi tudi jaz dobil kaj vojakov, da bi bila truma nekoliko bolj izdatna. V ta namen sem se pripeljal tu sem, da bi poprosil holandskega poglavarja za nekaj pomoči, potem pa bomo skusili, če kaj opravimo. — Mladenča je res škoda, ker je tako bistre glave, tukaj-le imam še njegovo pismo do matere v Ameriki, ktero je ravno mislil oddati drugo jutro ter ga meni izročil. Nate, berite!“

Aleš vsame še ne zapečateno pismo ter bere:

Preljuba mati!

O, ko bi vi vedeli, koliko lepega in čudovitega sem že videl po svetu, odkar sem se ločil od vas! Z morjem sem se že čisto seznanil in moj gospod ima me tako rad, da mi je obljubil kmalo kmalo izročiti mi poveljstvo na ladiji. To bo veselje! gotovo, draga mati, boste se tudi vi veselili mojega naglega napredka. Služba bo dobra in lehko bova obadva izhajala boljše nego doslé, ko še jaz nisem mogel nič prislužiti. Sedaj smo daleč daleč tam na azijatskih otocih, tako daleč, da si vi še misliti ne morete, kajti primerjaje vašo pot iz Evrope v Ameriko je toliko, kot nič. Sedaj stanujemo pri nekem bogatem Španjolcu, ki ima veliko posestvo v prijaznej dolini, obdanej krog in krog z obraščenimi hribi. Ravno tak kraj mora biti tudi v vašej domovini v Evropi, kakor ste mi včasih pravili. Čez leto in dan upam, da se bova zopet srečno videla. Potlej vam bom pripovedoval svoje dogodbe natanjko, da boste vedeli, kaj se vse po svetu vidi. Tudi sem napisal že celo knjigo svojih potopisov, ktere je rekel moj gospod, da jih moram dati na svitlo. Z Bogom, predraga mati! Priserčno vas pozdravlja iz daljave Vaš hvaležni sin Ferdinand Senčar.

Aleš sam svojim očem ni upal, je-li res, kar bere. Ferdinand Senčar — to ime mu je zvenelo po ušesih. Ko ne bi bil čutil sam svojega serca glasneje biti in potnih kapelj, ki so mu tekle po čelu, mislil bi bil, da se mu sanja.

„Senčar?“ pravi ves zavzet, „tako se imenuje naša rodovina, in Ferdinand imenuje se moj brat, o kterem so mi pravili oče, da živi v Novem-Jorku“.

„Da da, v Novem-Jorku je bil pri svojej materi“, pravi ptuji gospod, „ondi se je izšolal, potem pa je stopil v službo na mojej ladiji. Pravil mi je, da sta se brat in oče zgubila, da nihče ne vé za-nju, mati pa živi v Ameriki, ne ravno brezskerbno, ker nima nobene pomoči in vsa upanje je stavila v sina, ki jej je bil vedno zeló vdan.“

„Ferdinand moj brat!“ djal je Aleš ves zavzet, „ti si v sužnosti, moj oče so bili v sužnosti in jaz tudi. — Dokler je kaka kaplja kervi v meni, ne jenjam, da te rešim. Hej, častiti gospod, tudi jaz se vam pridružim, bil sem nekdaj vojak in dobro znam rabiti orožje, kakoršno-koli. Ali rešim brata, ali pa poginem!“

Amerikanec je bil zeló vesel, ne le da je dobil človeka, kterega v serce peče nesreča bližnjega, temuč lastnega brata, brata nesrečnega Ferdinanda, ki si bo gotovo vse prizadjal rešiti ga.

„Vi drugi“, nadaljuje Aleš, „odpravite se, ali koj proti domu, ali pa počakajte v Kalkuti, jaz ne grem od tod, preden ne dobim brata“.

Staremu Jaku je zabliščala solza v očeh, tako je bil ganjen od takove bratovske ljubezni. „Ne“, djal je, „mi ne gremo domu. Skupaj smo delili nevarnosti doslé, delimo jih še odslé. Vsi skupaj poidemo tje, da rešimo mladenča. Če prav me že težé leta, pa si vendar vedno še upam kaj opraviti proti divjakom, in moji matrozi, hej! ti bodo pokazali, da so pravi Angleži, ki se ne boje kar si bodi“. —

Tako je bila vojska sklenjena proti divjakom, o kterih še vedeli niso, kje prav za prav stanujejo. Amerikanski kapitén je dobil še nekaj bojaželjnih mladih vojakov, ki so prišli iz raznih krajev tu sem, bolj iz radovednosti, nego iz kacega namena. — Tretji dan je bilo že vse pripravljeno in obe ladiji ste odrinili proti Filipinskim otokom. —

XIII.

Na Filipinskih otokih se je nabralo tudi že nekaj oboroženih mladenčev, bili so večidel Španjolci. Amerikanski kapitén Robert L** je poveljstvo cele armade izročil Alešu, ki je imel največ skušnje v tej reči.

Aleš je preštel in pregledal svojo četo, ki bi se smela res komaj četica imenovati. Bilo je šestdeset zmožnih mož, en pogorski top, dva osla z brešnom in velik lovski pes „Kander“, kterega je ondotni španski naseljenec nalašč privadil divjake slediti, kar jim je ta čas ravno prav prišlo.

Pa tudi to malo četo je razdelil Aleš na tri enake dele. Napravil je tri stotnije po dvajset mož, ki jih je šaljivo imenoval „bataljone“. Pervej, kjer so bili večidel mornarji, top in pes Kandor, zapovedal je kapitén Robert, drugej Jaka, tretjej pa kjer so bili večidel Španjolci in tovorna osla, postavil je poveljnika mladega holandskega oficirja, ki se je prostovoljno pridružil v Bataviji tej vojni. Poveljnik vsej tej armadi pa je bil Aleš.

Odpravili so se v hribovje, kjer se jim je zdelo, da morajo biti divjaki. — Pot je prihajala vedno slabeja, čem bolj so se bližali notranjemu delu otoka; slednjič je pot popolnoma zginila in morali so se plaziti dalje po germovji. Zvečer so napravili majhen tabor ter zakurili ogenj, krog pa so razpostavili straže, da bi bili varni po noči. Vse je bilo vredjeno, kot pri navadnih vojskinih trumah.

Tretji dan so prišli na široko plan, ki je bila samo z germičevjem obraščena. Daleč tam v zakotji so se dvigale strme skale, in pod skalami so bila znati človeška stanovališča.

„Tu bo nemara Ferdinand“ djal je Aleš, „kakor se mi dozdeva, vas je precaj obširna, le krepko naprej! kmalo bomo pri stolnem mestu roparskih divjakov in vzeli ga bomo kar z naskokom“.

To popotovanje ni bilo ravno dolgočasno, ker so bili vojaki sami mladenči, mladina pa je rada vesela, in vedno je vedel kdo kako povedati. — Imeli so še dobro uro hoda do onih koč, ko eden vojakov zapazi, da je pes zginil. Dolgo so ga klicali, pa ni ga bilo od nikoder.

„Najberš je izvohal divjake“, pravi Aleš, „zatoraj le pozor in ostanite skupaj“.

Prišli so do neke ožine, kjer je peljala pot proti onej vasi. Aleš je razposlal ogleduhe na vse kraje, da bi ogledali okolico, kjer, bi bilo najvarnejše bližati o se sovražnikovemu stanišču, pa vsi so prinesli neugodna sporočila, da je to edina pot, po kterej se pride tje gori, ker drugod so same skale in goščava.

Bilo bi vse dobro, ko bi jih le sovražniki ne zapazili, preden bi prekoračili ožino, sicer bi jih od zgoraj lehko do zadnjega potolkli. Previdno so potovali dalje, in bili so že nekoliko na prostem, ko zagledajo zunaj vasi veliko kerdelo oboroženih mož, ki se je vedno bolj naraščalo.

„Tu-le bo pa nemara dovolj opraviti“, pravi Aleš, „gotovo jih pride na vsakterega nas najmanj deset, le urno stopajmo, da jim uidemo iz tega neugodnega kraja, potlej bo že kakó.

Aleševa vojska je prišla zopet na plan in tudi sovražno kerdelo je odrinilo naproti. Naši niso hoteli koj kervi prelivati, zatorej so poslali nekega Španjolca, ki je dobro razumel jezik teh otočanov, k sovražnikom, da bi jim sporočil, naj izročé belim možem vjetega, ali če ga ni pri njih, vsaj povedó, kje je, da se ne bojo po nepotrebnem bojevali.

Poročnik pride kmalo nazaj in naznani, da ni nič opravil. „Divjaki terdijo,“ pravi, „da nima njih poglavar nobenega belega sužnja, da tudi o nobenem ne ve, zatorej naj beli možje pokojno odidejo, ker on ne želi nikakoršnega boja.“

Aleš sedaj prav nič ni vedel, kaj bi počel; mogoče, da res ni Ferdinand tukaj, mogoče pa tudi, da poglavar laže ter si skuša tako ohraniti sužnja.

Že so se mislili verniti in zopet kje drugej poiskati sovražnega gnjezdišča, ko pride stari Jaka od samotnega drevesa, kjer je hotel nastreljati nekaj ptičev za kosilo in prinese seboj lepo okovani žepni nož. Kapitén Robert vzeme ga v roke in vsklikne ves zavzet: „To je Ferdinandov nož, dobro ga poznam, ker ga je večkrat popustil na mojej mizici. Sedaj imamo spričalo, da je Ferdinand tukaj in da se je poglavar nesramno legal, zató mora biti kaznovan. — Kje je bil nož?“

„I no, tam-le v drevesu je tičal; nemara ga je Ferdinand sam zasadil, ko bi ga po sreči kdo prišel iskat in bi po naključbi našel nož. Dobro, da ga ni nobeden divjakov še dobil.“

„Hajdi! sedaj pa le dalje,“ zapoveduje Aleš, „necoj mora biti Ferdinand v naših rokah, sicer razderemo in popalimo do zadnjega klina to gnjezdišče. “

„Dá, dá, mora biti!“ kričali so vneti vojaki, kterim je tudi vino v popotnih čutarah nekoliko obudilo pogum. „Živijo, naš poveljnik Aleš!“

Vsa truma se je pomikala lepo, četveroverstno vredjena dalje, naravnost proti sovražnej vasi, kjer so bili tudi divjaki že popolnoma pripravljeni na boj. — Kacih tisoč korakov od vasi obstane Aleš. Še enkrat pošlje le onega Španjolca k sovražnikom, da bi izpustili Ferdinanda, pa zopet se je vernil z enakim sporočilom.

Aleš ogleda še enkrat vso vas, bile so same lesene bajte, le na desnej strani je bilo nekoliko veče, štirivoglato poslopje, sezidano berž ko ne iz ilovice. — Aleš razpostavi svojo vojsko v rajde, spravi tovorna osla v zatišje, potem pa nameri svoj top v ono zidovje, ki je bilo po njegovem mnenji poglavarjevo stanovanje, in sproži. — Top zagermi, siv oblak se vzdigne kviško in krogla prižvižga v štirivoglato zidovje ter odterga vso streho na levej strani.

Divjaki so stali nekaj časa vsi plahi, petem pa zaženó strašen krik in planejo nad malo četo. — Aleševo povelje predere sovražni krik, petelini na puškah zaklopočejo, strel zagermi in cela versta divjakov valja se v kervi po tleh. — Zopet postojé nekaj časa, potem pa se še divjiše zaženó proti našim. V drugič zagermé puške in pade o jih ne dosti manj od prej.

To je terpelo nekaj minut in sovražna četa se je že zeló skerčila. Niso si upali dalje divjaki, stopili so le krog poglavarjevega poslopja, da bi varovali vhod. Naši so bili že namenjeni polastiti se z naskokom poglavarjeve palače, kjer je moral gotovo Ferdinand biti zapert, ko zagledajo nakrat od nasprotne strani veliko druhal oboroženih možakov prihajati. Bilo je najberž kako sosednje pleme, ki je slišalo strel ter je prišlo na pomoč svojim sosedom. Ta druhal je bila najmanj trikrat obilnejša, nego prejšnja, zatoraj je začelo Aleša skerbeti, kako se bo oteti iz te nevarnosti. Braniti se takovi množici ni bilo mogoče, čeravno so bili naši oboroženi z dobrim strelnim orožjem, uni pa večidel s sulicami in kiji. Tudi so jeli nekteri Španjolci že godernjati in siliti nazaj, bili so menda že siti te gorske vojske. Kar pa je bilo največ vzrok tej čmernosti, bile so prazne steklenice, iz kterih so prej celo pot vlekli in si hrabrili sercé. Aleš je spoznal, da ni drugače, da se mora umakniti, ako noče poginiti med divjaki. Zbral je svojo četico, kjer je manjkalo samo treh mož, ki so padli v boji, ter nastopil pot nazaj proti goščavi.

Divjaki videvši, da se sovražnik umiče, ostali so na svojem mestu ter niso šli za njimi; gotovo so imeli strah pred svinčenkami, saj pa je tudi bilo na kupe mertvih na bojišču.

Aleš je prišel nazaj k gozdu, kjer so imeli ravno zvečer pred bojem ležišče. Bila je ondi temna goščava in nizek holmec jih je zakrival sovražnikovim očem. Nekaj streljajev od goščave se je širilo majhino gorsko jezero in tu so si napravili taborišče. Aleš namreč je sklenil počakati še nekaj dni tukaj, da bi sovražnika prevaril in ga potem nenadoma kako noč napadel ter osvobodil brata. Razpostavil je na okrog straže, ki so se menjale vsaki dve uri; vse je bilo prav po vojaški uredjeno. — Španjolci, ki so se vedno kisleje deržali, bili bi radi streljali ptiče, ker niso imeli mesá, pa Aleš jim je ostro prepovedal, da ne bi se s tem izdali sovražniku in potem ves up po nepotrebnem razderli. Morali so biti zadovoljni s kruhom, sirom in različnim sadjem, ki so ga imeli seboj.

Proti večeru stopi Aleš na oni holmec, da bi ogledal bolj natanko okolico; kar zagleda od daleč posamnega človeka na vso moč teči, in kmalo potem prikaže se zadej cela kopica še druzih ljudi. V daljavi ni mogel še vsega razločiti, ko pa je oseba bliže prišla, spoznal je evropejsko opravljenega človeka. — Alešu je radosti zakipelo serce, saj je vedel, da ta človek ne more nihče drugi biti, nego Ferdinand. Planil je k svojim tovaršem, ki so ravno izkopavali kotelji, da bi v njih po noči zakurili ogenj, ter jim veli urno zgrabiti orožje. Kar so dale nogé, tekli so begočemu naproti; najperva sta bila Robert in Aleš. — Begunec videvši bližati se pomoči, pospeši še bolj korake — in nekaj minut potem zgrudi se ves spehan pred Alešem na tlá.

Divjaki, ki so mu bili že čisto za petami, obstali so vsi osupnjeni, kajti gotovo so mislili, da je sovražnik še Bog vé kje.

Kdo more popisati veselje, ki je vladalo sedaj med to druščino? Vojaki, popolnoma pozabivši prejšnje čmernosti, vriskali so in pozdravljali Ferdinanda. Nekteri so bili celó tako prederzni, da so strelili po divjakih, ki so potem urno obernili peté ter se spustili v beg.

„O gospod Robert!“ jecljal je onemogli mladeneč, „vi ste moj rešitelj, vi ste se podali v takovo nevarnost zarad mene. V moji moči ni, vam vsega poverniti, Bog naj vam poplača to blagoserčno djanje“. In solzé hvaležnosti so mu kapale po licu na Robertove noge, kterih se je bil oklenil.

„Pusti to, ljubi Ferdinand“, pravi na to Robert, „vsakterega je dolžnost pomagati svojemu bližnjemu. — Glej! za tvojo poštenost in marljivost ti je pripravil Bog še veče veselje, nego le rešiti se iz sužnosti. Poglej tega mladenča tu zraven, — objemi ga, tvoj brat je.“

Ferdinand se skloni kviško, v tem trenutku pa se ga je že oklenil Aleš in objemajo ga, govoril je polglasno: „Ferdinand moj brat!“ — Več ni mogel spregovoriti prevelicega veselja. — Dolgo sta se deržala oklenjena ljubeča brata, saj sta se videla danes pervikrat v življenji, doslé sta se poznala samo po imenu. Solzé priserčne radosti so kapale na sklenjeni roki, obadva sta čutila le eno srečo, srečo bratovske ljubezni. Tudi krog stoječe je prevzel ta prizor, bili so ganjeni in terda vojaška serca so se omečila, ki nikdar niso poznala solz.

Ferdinand, ki je bil zeló utrujen, sedel je na osla in vsa vojska se je napotila proti obrežji, kjer ste čakali ladiji. — Med potoma je razodel Aleš, ki se ni ganil od svojega brata, ob kratkem vse dogodivščine in tudi o njunem očetu, obadva sta se radovala, da se morda ob kratkem vsi srečno združijo, ko so toliko let živeli narazen. Potem pa je začel tudi Ferdinand praviti o svojej sužnjosti pri divjakih, ki sicer ni bila ravno dolga, pa vendar neprijetna.

„Ko so nas o tisto noč napadli divji tolovaji“, pričel je, „bil sem jaz najzadnji — kakor veste gospod Robert. Zaderževal sem krutneže toliko časa, da so prišle ženske v varstvo, potem pa sem jo tudi jaz menil pobegniti, kajti černuhov je prihajalo vedno več. Kakor dež so letele sulice krog mene, po sreči me ni nobena zdatno ranila, in dolgi noži so se svetili od vseh strani, jaz pa sem se vendar s svojo sabljo toliko branil, da mi nihče ni prišel do živega. Nakrat pa se spodtaknem ob neko germičevje, ter telebim na tla. Prej, nego mi je bilo moč pobrati se, planejo divjaki po meni, zvežejo mi roki; zamašé usta ter me tirajo v stran. Zunaj verta primejo me štirje možjé ter silama vlečejo dalje; če sem se ustavljal; suvali so me v herbet ter mi žugali z noži. Kaj sem hotel? iti je bilo treba, sicer bi jo bil prav po ceni skupil za vselej. „Pes vas poberi!“ mislil sem si, „ko bi imel jaz sedaj le svoji roki prosti in sabljo v pesteh, pokazal bi vam, po čem ima okus“, pa ta želja je ostala le želja in jaz sem moral dalje v gore.

Med potjo sem slišal, kako so pokale vaše puške; in pri vsem tem, da svoje černikave, razcapane druščine nisem bil nič kaj vesel ter sem bil kaj slabe volje bil bi vendar rad veselja zavriskal slišavši pok za pokom, ko ne bi bil imel ust zamašenih; kajti pri vsakem strelu videl sem že v duhu, kako se je zvalil ta in uni prederzni ropar na tla. — Slednjič sem dokončal neprijetno pot in prišel v raztergano vas, ki že od daleč ni obetala nič prida. Gnali so me koj k poglavarju, ki je ravno sedel na dvorišču pod senčnato palmo puhaje tobak, ter se grozno kislo deržal, kot bi se mu bilo po noči o hudobi ali pa Bog vedi o čem sanjalo. „No danes je pa gotovo narobe vstal s postelje, da se tako čmerno derži, kot bi bil komu metle upal,“ mislim sam pri sebi ogledovaje to že precaj postarano podobo ki je sedela nepremekljivo, kot bi jo bil vkopal ter je družila v sebi vse mogočnosti neomejenega vladarstva; „danes nimam nič prida pričakovati.“ Dolgo me še pogledal ni, menda sem se mu zdel preprosta oseba za-nj, ker nisem bil tako dimaste barve, kot on, slednjič pa se oberne proti meni ogledovaje me od nog do glave, da bi se menda prepričal, ali imam vse človeške lastnosti, ter pravi v slabej španjolščini: „Kakovo delo znaš?“

„Da bi te končaj,“ mislim si, „ta gotovo misli, da sem kaki krojač, ali pa čevljar; nemara hoče; da bi njegove pol gole služabnike preskerbel z obleko?“ Ni mi prišlo takrat na misel, da nekteri poglavarji teh otokov zató radi lové Evropejce, ker znajo ti razna umetna dela, kakoršnih ondi ne umejo. — „Jaz nisem rokodelec, veličanstvo,“ pravim na to nekako šaljivo, kar pa je menda glavar dobro zapazil. Kajti zeló se mu nagubanči čelo, gledal je, kot hudo vreme, spregovori svojim spremljevalcem nekaj meni nerazumljivih besedi, zamahne z roko in ti me berž odženó v nekako sobo podobno vinskemu kletu. Tu mi prinese eden nekako orodje, ki je bilo vsemu bolj podobno, nego metli ter mi pokaže z znamenji, naj počedim to beznico, v kterej je bilo res še toliko nesnage, da bi jo bil najlože z gnojnimi vilami izkidal; menda so čakali nalašč mene, da bi jim potrebil stanovališča. „Lepa služba pri divjaškem veličanstvu,“ mislim si, „Bog vedi koliko plačila ima tukaj cesarski kraljevi, ali kakoršni že pometač?“ — To delo sem zapored opravljal dan za dnevom in vedno je bilo dosti opravka; včasih me je doletela tudi kaka bunjka, če nisem bil dosti priden, ktero pa sem moral z vso poterpežljivostjo za se ohraniti in še besedice nisem smel ziniti. Moje misli so odslej bile vedno na beg, pa nikdar ni bilo priložnosti, vedno sem bil le v poglavarjevi palači, ki je bila dobro zavarovana krog in krog, razun tega pa sta tudi dva služabnika vedno z menoj hodila. Moje orožje, mošnjo, uro in obleko si je prisvojil meni nič, tebi nič poglavar, menda se ran je zdelo nespodobno, da bi bil pometač lepše opravljen, nego vladar sam; zatoraj sem ga koj drugo jutro videl že v mojih hlačah in suknji stopati po dvoru; oblekel jo je za poskušnjo, ali se mu bo dobro podala, pa njegovim dolgim nogam bile so hlače prekratke, zató je kazal spodej golo kožo, kar pa ga ni prav nič motilo, novo obleko je le imel, in jako po ceni.

Danes zjutraj pa me pokličejo precaj zgodaj, ko se je komaj dobro dan storil. Šest čuvajev z dolzimi sulicami me je čakalo na dvorišču, izmed kterih mi eden podá težko sekiro, ki je bila tako skerhana, da bi še gnjilega štora ž njo ne obtesal, ter mi reče, da moram iti ž njimi v gozd les sekat. „Bog pomagaj!“ vzdihnem iz globočine sercá, „to sekiro bi lehko brez skerbi jezdaril na Himalajske gore, (Himalajske gore so v južni Aziji, ondi se nahajajo največi verhunci na zemlji (Mount Everest čez 27.000 črevljev).) pa bi še žuljev ne dobil, ti ljudjé pa hočejo, da bi ž njo drevesa posekaval.“ — Prišli smo v velik gozd, kjer so stala velikanska drevesa, debela, da bi jih dva moža ne bila obsegla. Čuvaji mi pokažejo eno takovo drevo, ležejo krog mene ter mi ukažejo na delo. Jel sem vdrihati po drevesni skorji, pa bolj sem klepal, manj sem opravil. Mahal sem, da je vse z mene teklo, pa na deblu se je ravno toliko poznalo, kot bi ga bil zajec glodal. Moji čuvaji niso nič rekli, niti da delam prehitro niti prepočasno, malomarno so gledali, kako leté pomaloma šibnice izpod sekire, — imeli so večo poterpežljivost, nego jaz.

Med tem opravilom zaslišim nakrat v daljavi strel. Moji čuvaji planejo kviško in poslušajo, tudi jaz sem prenehal in jel prevdarjati, kje bi to bilo. Eden izmed njih odide iz gozda in kmalo priteče nazaj ves spehan ter naznani potihoma nekaj svojini tovaršem. Koj mi velé, naj popustim delo ter grem ž njimi. Med tem je nastajal strel vedno huje in vedno bliže. Mene se polasti nekaka radostna čut, mislil sem na rešitev. Bolj terdno sem stisnil sekiro, čutil sem v rokah moči, kot še nikdar ne poprej. Čuvaji so me silili urno dalje stopati in jaz sem jih nekaj časa ubogal. Ko pa pridemo na višino, odkoder se je videlo v vas, pojenjalo je streljanje, le kupe ljudi zbiralo se je ondi, ki so tekali sem ter tje. Čuvaji so se nekoliko vstavili ter postali mirneji. — Sedaj stopi eden čuvajev k meni, ki je znal španski ter mi pové jako hladnokerveno, da je poglavar zapovedal koj umoriti me, ker so moji beli ljudje njemu danes strašno škodo napravili. Mene je merzel pot oblil in toliko da me niso obšle slabosti, kajti take neprevidene smerti si nisem želel. „Sedaj ti gré za življenje,“ pravim si, „poskusiti je treba še zadnjo rešitev: ako utečem, je dobro, ako pa me dohité, je pa že vse eno, umreti moram po vsakej ceni, ako se mi ne posreči. Bog mi ne bo zameril, sedaj velja sila zoper silo.“

Dva černuha upogneta debelo vejo in spleteta na njej gerdanico; mislili so me kar po ondotnej šegi obesiti, — drugi štirje pa so zadovoljno zerli, kako se pripravljajo za-me visilnice. — Ta trenutek porabim. Pogledal sem krog sebe, kje bi bila pripravniša pot za beg, potem pa zamahnem s sekiro in pobijem koj perva dva najbliže mene. Drugi štirje to videvši zaženó strašen krik ter planejo nad me s sulicami, pa jaz sem se vedel obračati. Eden me sicer sune v levo ramo, pa to mi ni dosti prizadjalo, le še huje sem mahal krog sebe in zopet sta ležala dva na tleh, dva pa sta odnesla peté, kolikor sta le mogla teči.

Sedaj sem tudi jaz pobral kopita, ter jo vliknil po gozdu sam prav ne vedé kam, toliko se mi jo zdelo, da grem proti morji. Od začetka sem tekel, ko pa ni bilo nikogar za menoj, jel sam počasneje iti, ker sem bil že zeló utrujen. Kar nagloma zapazim za seboj celo trumo divjakov, ki so na vso moč tekli. Da bi te končaj, sedaj mi je jela slaba peti; „ako me dotekó,“ mislim sam pri sebi, „po meni bo brez usmiljenja.“

V tem trenutku grozne stiske pride mi na pomoč — kdo bi bil mislil? — moj lastni brat, in moj dobrotnik gospod Robert. To je ves popis moje prestane sužnosti, kjer so mi tekle najdolgočasneje ure.“

Čeravno je močno ganilo to pripovedovanje vso druščino, morali so se vendar smejati Ferdinandovej priprostosti, ki je celó v resnih rečéh tako šaljivo znal pripovedovati. Vso pot so si imeli dosti praviti in prej, nego so se nadjali, bili so zopet pri morji, kjer so se zadostno okrepčali pri španskem naselniku, ki jih je že željno pričakoval. Napravil je veliko gostijo in celo noč so se razveseljevali pri veselih govorih in polnih kozarcih, ktere so praznili na zdravje srečne rešitve Ferdinandove.

XIV.

V nekterih dneh ste odrinili obé ladiji s Filipinskih otokov, ter se namenili domú, kajti Robert je imel že tudi dovolj potovanja in želel si je zopet mirú. Dan, kterega so odločili za odhod bil je jako prijeten in upali so imeti skoz in skoz dobro vožnjo. Pa kakor na svetu sploh ni nič stanovitnega, temuč se človek takrat, kedar najterdneje upa, najbolj prevari, tako je tudi morje vedno nestanovitno in mnogokrat goljufa zaupnega mornarja.

Obé ladiji ste plavali mirno po morji in mornarji so uganjali razne šale na poveršji ker so imeli ugodno vreme, zato malo opravka. Kar se nakrat nakupičijo oblaki na nebu, ki so napovedovali bližajočo se nevihto. Vse, kar se je moglo gibati na ladijah, bilo je pri svojem poslu: jadra so se zadergnila in dobro privezala, in skerbno so pričakovali vsi bližajočega viharja. Ni dolgo terpelo; z navadnim bobnenjem se je naznanjevala huda ura, morjé je vrelo, kot bi hotelo izhlapeti, in valovi so se dvigali vedno više in više. Kmalo je nastala skoraj popolnoma tema, le zdaj pa zdaj so prederli černo noč švigajoči bliski, ktere je spremljevalo votlo germenje. Ljuto so zgrabili valovi ladiji ter ju dervili dalje. Nekaj časa bili ste blizo skup, potem pa se je nakrat zgubila Robertova ladija, kjer je bil tudi Ferdinand in zginila v daljavi, „Lastavico“ pa je tiral vihar zopet drugo pot.

V tej strašnej uri, ko je vse na ladiji trepetalo, strop pokal in jarbole škripale, povzdignil je Aleš v svojem kotiču zaupljivo roki k nebu ter molil goreče k Bogu za odvernjenje hude ure in rešitev svojega brata Ferdinanda, s kterim sta se komaj sešla, pa mu ga je že zopet odvzela osoda. In kdo vé, ali ni Ferdinand tudi enako storil?

Aleševa goreča prošnja se je izpolnila. Že drugi dan je pojenjal vihar in nastalo je zopet lepo vreme. Upali so, da je tudi Robertova ladija srečno prestala nevihto ter jih kmalo doide.

Vihar jih je precaj daleč zanesel, ko so premerili daljavo in širjavo, zračunili so, da morajo biti med Kitajskim in bližnjim otokom Hajnam-om.

„Lastavica“ je plavala zopet mirno dalje in Jaka je sklenil obstati nekoliko v Kantonu, velikem kitajskem kupčijskem mestu, da bi popravili na ladiji, kar je poškodoval vihar.

Nekega večera zapazijo celo reč ladij bližati se, ki so pri vsem tem, da so imele veter nasproti, vendar urno jadrale. Jaku, kakor tudi Alešu bilo je dobro znano, kako nevarna so obrežja kitajskega morja zarad mnozih roparjev, ki so najprederznejši in najgrozovitnejši med vsemi morskimi tolovaji. V svojih lahnih ladijah, imenovanih „džunke,“ obsujejo ptujo ladijo ter jo priklenejo z nalašč v to pripravljenimi, močnimi kreveljni na-se, da ne more nikamor. Ako pa jim terdo gré, umaknejo se urno h kraju v plitvo morje, kamor težka ladija ne more za njimi.

Jaka je naštel kacih osem takovih ladij ali džunk, ki so prihajale vedno bliže. Berž ukaže svojim mornarjem vzeti v roke puške, nektere pa je odločil pripravljati žaganje in pezdirje s perstjo zmešano, da bi koj zadušili smerdljive lonce, kakoršne mečejo tolovaji navadno na ladije in s tem okužijo zrak. — Vse je bilo pri delu. — Jaka je opazoval neprenehoma bližajoče se ladije; Aleš je ukazoval in tudi sam pomagal, kjer je bilo treba, in v nekterih trenutkih je bilo pripravljenih pezdirnatih gruč cele kupe, da bi berž berž zadušili vsak kužljiv lonec, ki bi padel na ladijo. — Poglejmo še v spodni del, kjer je kuhinja. Kuhar, velik, terden možak, z dolzim nožem za pasom, je stal pri velikem kotlu, v kterem je vrela voda, ter neprenehoma kuril, kot bi hotel samo peklo razbeliti. Tiho in mirno je stal pri svojem delu, nobene besedice ni čerhnil, ter vedno prikladal premoga, da je že kar zvenelo v kotlu.

Sedaj pridejo ladije čisto blizo in kmalo zadoni s perve glas: „Haló! kdo je ta ladija!?“ v angleškem jeziku.

„Angleški, kupčijski trijarbolnik „Lastavica!“ odverne Jaka.

„Kam greste?“

„V Kanton!“

„Imate pri sebi pravice?“

„Imamo jih, ako se hočete prepričati!“ —

Sedaj ni bilo nobenega vprašanja več; ptuje ladije so obdale „Lastavico,“ in kmalo so nastale ondi male lučice. Jaka zapove „pozor.“ — Topovi so bili pripravljeni, puške napete in štirje mornarji so imeli v rokah pezdirnate gruče pripravljene. — Nekaj časa je bilo mirno; potem pa vzdigne perva ladija svoje kreveljne ter hoče prikleniti „Lastavico,“ v tem trenutku prileti tudi nekaj smerdljivih loncev na ladijo, ktere pa so mornarji že zadušili, preden so mogli razširjati svoj kužljivi duh. — Takovih loncev poslužujejo se sploh kitajski roparji pri napadih. Naliti so z nekako smerdljivo tvarino, ktera zapaljena razširja strašen smrad, da mora človek poginiti. — Zdajci zagerme topovi na „Lastavici,“ puške pokajo, iz velike usnjate cevi pa se vliva vrel krop na sovražnike, da je groza. Kuhar je zavrel velik kotel vodé ter jo sedaj z nalašč v to pripravljenim strojem pljuskal na tolovajsko ladijo. Boj je kmalo minul, kajti sovražniki so bili preslabi dolgo se ustavljati, oni so le menili „Lastavico“ preslepiti ter jo z zvijačo vzeti, pa sedaj jim je spodletelo, na ladiji je bil poveljnik star, izkušen mornar — Jaka. Nakrat so se razperšile vse džunke na razne kraje, in „Lastavica“ je imela zopet mir. — Pred temi tolovaji se je treba najbolj čuvati, kajti oni pomoré navadno vse ljudi, vzemó blagó, ladijo pa potopé, če se jim ne zdi pripravna, ali pa jo tudi seboj vzemó.

Že drugi dan po onem morskem boji zagledajo pred seboj obrežje, ki je bilo tik morja obraščeno samo z germičevjem, dalje pa z gostimi gozdi. Majhina reka se je vila po peščenem produ ter se stekala v morje. — Jaka zapové jadra zadergniti, ker niso vedeli, kakovo je morje pri kraji in kmalo so ustavili tudi ladijo, ko so se prepričali, da je morje vedno plitveje. Med tem se pripelje majhen čolnič ob kraji, v kterem je sedelo troje ljudi, kot bi bili namenjeni lovit ribe. Ko zagledajo „Lastavico,“ zavernejo naglo svoj čolnič in ta se povezne. Pa ko bi trenil bili so oni trije možaki iz vode ter zopet naravnajo poveznjeni čoln.

„Hembraj,“ pravi Aleš, „saj mora vendar le ondi morje biti dosti globoko, sicer ne bi se zvernil čoln; kaj pa, ko bi šli bliže suhega?“

„Beži, beži,“ odverne Jaka nezaupno, „Bog vedi, kdo so ti ljudjé in kaj namerjajo; Kitajci so navadno zviti, in kdo vé, ali niso tega storili nalašč, da bi nas zapeljali? Ako gremo bliže, zadela bo ladija na pesek in potem obtičimo.“

Oni trije Kitajci so odveslali zopet nazaj proti onej strani, odkoder so bili prišli.

Na ladiji se je spridilo mesó, zatoraj je sklenil Aleš ustreliti kako divjačino, ker so bili ravno blizo gozda. Vzame svojo dvocevko in nekaj mož seboj ter vesla v čolnu na drugo stran. Kmalo zapazi v germovji velicega fazana, ki pa je vedno toliko bežal pred njim, da ga je zmiraj videl, ustreliti pa le ni mogel na-nj. „Le čakaj,“ djal je, „ravno tebe čem imeti, ker mi nagajaš.“ Prihajala sta vedno dalje v goščo in kmalo je bil Aleš popolnoma ločen od svojih tovaršev, fazana pa le ni mogel dobiti. Slednjič se naveliča preganjati ga ter se hoče verniti. Klicati jame tovarše, pa nobenega odgovora, le posamezne poke je še slišal, pa grozno daleč preč. Urno je dirjal proti onej strani, odkoder je čul strel in proti mraku že pride na breg one reke, ki so jo prej videli. Daleč tam na morji je stala „Lastavica“ in videl je čoln, v kterem so se peljali njegovi tovarši z lova ravno proti ladiji. Klical je na vso moč, pa niso ga slišali. Med tem, ko premišljuje, kako bi prišel na drugo stran reke, pripelje se po vodi doli velik čoln, v kterem je sedelo kacih dvajset Kitajcev. „Hej!“ pokliče jih Aleš, „kdo ste prijatelji? ali ne bi me hoteli peljati do le-une ladije? dobro vam plačam.“

„Koliko pa daš?“ pravi eden in čoln jame se pomikati k bregu.

„Koliko pa tirjate?“

„Dve kroni,“ bil je odgovor.

„O, to je preveč, pa naj bo, tje moram, ker se že noč bliža,“ pravi Aleš ter stopi v čoln.

Možje so urno dalje veslali po reki in nekako od strani pogledovali Aleša. Na njegovo vprašanje kdo so, povedó mu, da so kupčevalci, ki so peljali blago v deželo, sedaj pa se vračajo zopet domu. Prišed na iztočje reke obernejo nakrat čoln ter veslajo ravno v nasprotno stran ob morji gori. „Ohó,“ pravi Aleš, „tako se nismo zmenili, kaj namerjate z menoj? hudobneži, goljufi!“ Pa nihče mu ne da nobenega odgovora, le vedno urneje veslajo in kmalo jim je zginila „Lastavica“ spred oči. Potem pridejo do majhine ožine in čoln zderči iz morja v precaj prostorno barkostajo, kjer je bilo čuda raznoverstnih ladij. Aleš je dobro vedel sedaj, v kakovih rokah je, pa ni hotel kazati nikakoršne bojazni, saj bi mu bilo to tudi malo koristilo. „Bog me je že rešil iz marsikake nevarnosti,“ djal je sam pri sebi, „toraj me bo tudi iz te; bom vsaj nekoliko spoznal kitajske običaje.“ In res jih je spoznal še preveč, kakor se bodo čitatelji kmalo prepričali.

Kakor smo že rekli, v onem skrivnem zalivu je bilo mnogo ladij, ki so bile vse tolovajske. Njih poveljnik se je imenoval Tiun-Lin, čudno imé, jelite bralci, ali nič ne dé, imé je kitajsko. Ko pripeljejo Aleša na ladijo, sedel je Tiun-Lin ravno v svoji kajiti ter igral z nekterimi tovarši kostke, koja igra je Kitajcem zeló priljubljena. — Serpo pogleda Aleša, pri tej priči pusti igro ter ga popraša: „A, ti si z one ladije, ki nam je sinoč toliko prizadjala, si mar celó kapiten?“

„Nisem!“ odverne Aleš, „jaz sem samo njegov prijatelj.“

„In kakov rojak si?“

„Saj ne boš vedel, če ti prav povém.“

„Gotovo znaš več jezikov, ne? na primer: francoski, španski, laški itd.“

„Znam jih nekaj znam, samo vaše kitajščine ne razumem prav nič.“

„To nič ne de,“ pravi tolovajski poveljnik zadovoljnega obraza, — „meni je umerl pred nekaj dnevi tolmač in sedaj ravno enega potrebujem; boš pa ti prevzel to službo. “

„Ohó,“ odverne Aleš, „tako berž to ne-gre. Vprašam vas najprej, kakovo pravico imate polastiti se me. Pomislite, da sem v službi onega naroda, ki vam je v marsikterih bojih že pokazal svojo jakost in neustrašenost, gotovo se vam niso še rane angleških mečev popolnoma zacelile in tudi njihne bombe so vam menda še v spominu.“

„Že vemo, že,“ pravi zaničljivo poveljnik, „to je vse prav lepó, ali ti si sedaj naš, razun če se odkupiš, potem te pošljemo zopet na ladijo. Hé! sto zlatov, to ni veliko za tako mogočno glavo.“

„Kje pa bom vzel sto zlatov?“

„Kakor hočeš, nič drugače ne. Če jih nimaš pri sebi, piši po-nje kapiténu, ako je tvoj prijatelj, kakor praviš, gotovo ti bo toliko zaupal; eden mojih mornarjev pa pojde po odkupnino.“

Aleš je ostal terdovraten in se nikakor ni hotel pogoditi s tolovajskim poglavarjem, da bi kaj dal. Ta videvši, da nič ne opravi, vzame Alešu mošnjo, kjer je imel še precaj denarja, njegovo dvocevko, jako krasno delo in pa vse strelivo. Vse to shrani v svojej kajiti v stekleno omaro, ktero je gotovo kje uropal, Aleša pa reče zapreti v sosednjo sobico.

Tu je jel Aleš premišljevati svojo nezgodo in nepremišljeno naglost, ki mu je že tolikokrat škodovala. Obžaloval je, ali prepozno; po toči več ne pomaga zvonjenje. — Sedaj mu pride na misel, da namerja morda Tiun-Lin napasti nenadoma „Lastavico,“ ki bi se v tem plitvem morji ne mogla tako urno gibati, kot na prostem, razun tega pa je tudi videl, da je tolovajska skupna moč precaj izdatna in bi ne bilo varno ž njo podati se v boj. Šine mu v glavo dobra misel: „Umoril me ne bode,“ pravi sam pri sebi, „ako res potrebuje tolmača, jaz pa imam sedaj lepo priložnost, naznaniti Jaku nevarnost ter ga opomniti berž berž pobegniti od kraja na prosto morje. Tiun-Lin mi je naročil pisati pismo do kapiténa po odkupnino. „Dobro, — pisal bom Jaku v francoskem jeziku, saj tolovajski glavar, čeravno razume nekoliko angleščine, čitati gotovo ne zna.“ Ostal je pri svojem sklepu in komaj je že čakal, da bi mogel govoriti s poglavarjem.

Proti večeru pride v njegovo sobo sam Tiun-Lin ter ga zopet vpraša, ali se hoče odkupiti.

„Premislil sem si,“ pravi Aleš, „meni je prostost ljubša, nego čepeti v teh vaših kurnikih. Prinesite mi černilo in peró, koj hočem napisati, samo da boste mož beseda.

„Kaj pa da,“ priterdi poglavar veselo ter ukaže služabniku berž po pisavno pripravo. Kmalo prinese sluga velik, lesen verč černila in mesto peresa čopič. — Kitajci, Japanci in tudi nekteri drugi azijatski narodje ne pišejo s peresi, kot mi, temuč s čopiči, kakoršne imamo pri nas za barvanje.

„Piši tedaj!“ pravi Tiun-Lin ter mu poda prineseno orodje.

Aleš prične čečkati z nepriročnem orodjem, kolikor se je najbolj dalo, ter se je zraven tako resno deržal, kot kakav kupec pri svojih računih; kajti prepričal se je, da poglavar res ne zna čitati, ker je vedno bolj pazil na njegove oči, nego na pisanje. Napisal je toraj tako-le pismo:

Preljubi tovariš Jaka!

Po nesreči sem prišel o roke znanemu kitajskemu roparju Tiun-Linu, ki tirja od mene sto zlatov odkupnine. Ne podam se v nikakoršno pogodbo in le po zvijači ti naznanim, da beži od obrežja koj, ko doboš to pismo, ker necoj morda obsuje te že veliko silneja moč, nego oni večer, in „Lastavica“ bi onemogla brez dvombe. Ne brigaj se toraj za me, — jo bom že kako unesel, le glej, da ladijo rešiš.

Aleš.

„Kaj si napisal?“ praša ga Tiun-Lin, ko Aleš konča!

Kar si mi rekel, — da dobom denar; na, tu je pismo.“

Tolovaj vzame pisanje v roke pa ravno narobe ter stermi va-nj, kot bi bral, in Aleš je moral vse moči napenjati, da se ni na glas smejal. — Potem zapečati Tiun-Lin sam pismo, vtekne ga v žep in reče: „Da boš vedel, da te mislim resnično izpustiti, pojdem sam po denar tje in ti se popelješ z menoj.“ —

Aleš je res mislil, da se morda po sreči osvobodi, ali ko pride verh ladje, vidi, da se pomiče vse brodovje proti „Lastavici.“ Najperva je šla ladija, na kterej sta bila Aleš in Tiun-Lin, druge pa so ostale nekoliko zadej. Aleš je vedel, kaj namerja tolovajski poglavar, ter sprevidel grozno nevarnost „Lastavičino.“ Na vso moč je začel vpiti, ko so prišli že blizo ladije, naj bežé ter mahal z rokami, akoravno mu je Tiun-Lin s smertjo žugal, ako ne bo molčal. — Prišli so k ladiji in tolovajski poglavar poslal je v Aleševo veselje svojega slugo s pismom. na ladijo po denar. Aleš je bil zeló nemiren in nesterpljiv, kaj se bo pričelo, posebno ker so se tolovajske ladije vedno bolj približevale.

Tiun-Lin je ravno dal znamenje „Lastavico“ napasti, ko nakrat zagermé topovi od ondot in dve tolovajski ladiji zajamete vodó; potem pa se zabliskajo jadra in „Lastavica“ unesla jo je srečno. Aleš je videl od daleč, kako so ga pozdravljali njegovi mornarji, on pa je z roko mahal, naj le urno bežé.

„Kaj je to,“ pravi Tiun-Lin serdito Alešu, ko je videl, da ga je njegov up goljufal, „malovrednež, si li upaš vpričo mene kaj tacega storiti, ki te lehko v prah zdrobim, kot červa; le čakaj, to mi boš drago plačal.“

„Saj si čital sam pismo,“ smeja se Aleš, „kar pa se tiče tvojega žuganja, se pa jako malo bojim; saj mi je že zdavno znano, da ste Kitajci ničemniki.“

Tiun-Lin namreč je mislil, da bodo prišli mornarji v čoln po Aleša, med tem pa bodo napadle njegove ladije „Lastavico“ ter jo obropale, Aleš pa je bil premedene glave in mu je uničil vse namere.

Jezno se je poglavar povernil zopet v svoje zatišje in velel Aleša zapreti v prejšnjo sobo ter mu naznanil, da bo najprej po kitajski tepen, potem pa si bo moral sam trebuh preparati. — Lehko si bode vsakdo mislil, da to ni bilo ravno tolaživno naznanilo za Aleša, kdor vé, kako Kitajci tepó. Veržejo namreč človeka znak in bijejo ga s palicami od glave do nog, dva pa ga natezata, eden pri glavi, drugi pri nogah. Ko se je to mlatenje nekolikokrat ponovilo, obernejo ga in pričnó zopet z nova.

Aleša je nekoliko mraz pretresnil, ko je videl, da poglavar res ne misli uganjati burk, temuč ga je popolna volja izveršiti to žuganje. Dva dni mu je bilo dano odloga, da bi se pripravil za ta tepež in sicer brez vsega jedila.

Aleš, — ki je vedno čul na vsako stopinjo, drugo noč zapazi, da so tolovaji nekam odšli, morda zopet na suho, ter so le nekaj straže pustili doma. „Sedaj, ali pa nikoli,“ djal je, „priti moram iz te lesene ječe, kajti po trebuhu tepen biti od teh malovrednih potepuhov, zdi se mi presramotno.“

Poskušal je na vse strani, kje bi se dalo kaj prizdigniti, pa nič ni mogel najti, ker je bila njegova soba ravno v sredi. Domisli se, da je zraven njega Tiun-Linova soba, odkoder se pride h kermilu. Ta pot se mu je zdela pripravna tudi zató, ker je bila shranjena ondi njegova mošnja, lovski nož in puška. Ali kako va-njo priti? — V njegovej sobi je ležal star zaboj; tega pristavi k steni, stopi na-nj in kakó se razveseli, ko vidi, da je zgoraj precaj velika ljukna samo z deščico zadelana. Počasno jame tergati, da bi preveč ne pokalo in vedno posluša, ali se zgoraj nič ne giblje. Pa ondi je bilo vse mirno, še nobena straža ni koračila sem ter tje, le žlobedranje nekterih mož je bilo čuti. — Odterga desko ter zleze skozi ljukno, pa v poglavarjevi sobi je bilo tako temno, da ni videl kam stopiti, bal pa se je, da ne bi česa prebernil in napravil ropota. Dolgo šlata okrog, slednjič pa se spusti doli. Pri tem plazu prebernil je neko omaro, ki je zeló zaropotala, pa oni na verhu vendar niso nič čutili. — Sedaj poišče Aleš ono stekleno škrinjo, kjer je bila spravljena njegova mošnja in orožje. Dobi jo ali bila je zaklenjena. To ga ne mudí, potisne nekaj šip, da se zdrobé, potem pa jame berskati med razno šaro. Mošnjo in nož srečno dobi, puške pa ni bilo, menda jo je bil vzel poglavar seboj. „Nič ne de,“ misli si, „saj puška bi me še težila na mojem begu, da imam le to.“ — Pogleda skozi lino in vidi, da so vsi čuvaji zbrani in vsi zatelebani v kostke. To je bilo, kakor nalašč. Zunaj je bila temna noč, le maloktera zvezdica je migljala na nebu, sicer pa je bilo tiho, brez vetra in morje pokojno, kot začarano. Aleš bi bil raji videl, da bi bilo nekoliko veterno ter bi valovi pljuskali, da bi se njegovo plavanje ne čulo, pa kaj se je hotelo, bila mu je zadnja ura in treba je bilo pospešiti se. — Po kermilu je zlezel doli, lahno, kakor veverica, potem pa švignil v morsko globočino. Plaval je dolgo pod vodó in le toliko se je včasih prikazal na dan, da je zopet sapo dobil ter se ogledal, če ni kaj sumljivega zarad njegovega bega. Bilo je vse, kot prej, po ladijah so gorele luči in straže so se zabavale pri igri. — Srečno je priplaval h kraju ter se spustil v beg sam ne vedé kam. Ko teče nekoliko korakov, pride mu nasproti velika možka postava, ki se je omahovala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Aleš spozna koj enega tolovajev, ki je bil zeló pijan. Da ne bi ga videl oni, vleže se počez v germovje kraj poti ter čaka, da pijanec odide. Pa imel je že nesrečo: tolovaj se ravno ondi spotakne ter telebi čez Aleša. Hudo zarobanti, plane kviško ter zgrabi Aleša za vrat klicaje pomoči. To so bili strašni trenotki, pa Aleš vendar ni zgubil zavednosti. Terdno popade nasprotnika, telebi ga na tla, da je kar glava zazvonela in beži dalje, kar more. Ni dolgo tekel, ko vidi, da jo za njim suje cela druhal. Napenjal je vse moči, pa oni so prihajali vedno bliže, ker njemu jele so že moči pešati. Mislil se je že zgubljenega, zdajci pa zapazi v dolinici nekaj hiš, bila je kitajska vas.

Vdere jo tjekaj, preskoči nizek plot in beži v najbližo hišo. Ker so bila vrata zaperta, ne čaka toliko, da bi sklical ljudi, temuč buti ob duri, da kar odskočijo, v tem trenutku pa že zapazi nektere radovedne tolovajske glave, ki so prežale izza plota, noter pa si niso prav upale.

Aleš jame strašno razsajati po hiši, da bi ljudi prebudil. Kitajskega jezika ni razumel več, nego: tat, ropar, morivec, ktere besede je na ladiji pri Tiun-Linu pogosto čul, zatoraj je tudi tukaj neprenehoma kričal te besede, da bi predramil spijoče v hiši.

Kmalo priteče celo kardelo služabnikov skupaj, ktere je ta nenadni krik in lomastenje tako preplašilo, da so bili vsi zbegani. Eden je pograbil stol, drugi debelo palico i. t. d., kar je komu v roke prišlo. Od začetka so menili, da je Aleš sam tat, ki se je priplazil v hišo, zlasti, ker je bila njegova oprava čisto ptuja, zatoraj bi se mu bila kmalo slaba godila, ker so že od vseh strani švigale palice in namerjeni stoli. — Aleš je začel v tej zmešnjavi še huje vpiti in kazati vén, kar je služabnike tako zmotilo, da prav nič niso vedeli, kaj je. Med tem šundrom pride iz sobe gospodar s svetilnico v rokah in vpraša, kaj pomeni ta krik. Aleš mu pové v angleškem jeziku ob kratkem vso dogodbo, ter ga prosi, naj bi smel prenočiti tukaj, drugo jutro pa bo skusil priti v kako primorsko mesto. Po sreči je razumel gospodar angleški.

Ko Aleš dokonča svoje pripovedovanje, jame ga gospodar ostro meriti, kot bi mu nič kaj ne zaupal. — „Kdo vé, kakov potepuh si?“ pravi mu slednjič, „v moji hiši ne moreš ostati, pojdi, kamor ti je ljubo in drago, pa le urno, da zaprem duri.“

„Kaj?“ pravi Aleš jezno, „brez pomoči hočeš me iztirati iz hiše, da zopet pridem v pest tolovajem. — Ne ganem se iz mesta in rečem ti, ako mi ne daš prenočišča, zatožim te pri mandarinu.“ (Mandarini imenujejo se kitajski viši uradniki, oni so tudi poglavarji v raznih provincijah ali okrajih)

„Jaz sem sam mandarin v tem okraji.“

„Dobro, tedaj moreš tudi vedeti svoje dolžnosti.“

Dolgo sta se pričkala, pa mandarin ni hotel nič odjenjati. Slednjič se mu je že preveč zdelo in ukazal je Aleša zapreti v temno sobo. Skozi majhino linico je videl od ondot Aleš, kako so se še vedno prikazovale radovedne glave tolovajske iz-za plota, v vas pa se vendar nihče ni upal. — Aleš je bil zeló utrujen; kmalo je sladko zaspal, kar bi kdo drugi gotovo ne bil storil v njegovih okoliščinah.

Drugo jutro pride v ječo služabnik ter prinese v skledi nekaj slabih jedi in kozarec vode, potem pa zopet zapré duri ter odide. — Aleš je že težko čakal poldneva, kajti takrat je upal, da ga pokliče mandarin zopet k sebi, ter mu naznani, kaj prav za prav ž njim namerja. Res se ni motil. Opoldne pride po-nj služabnik ter ga pelje v veliko sobano, kjer ga je čakal mandarin.

„Pozvedel sem,“ prične ta, „da si ti hudodelec, ki si ušel iz sužnosti poštenega kupca Tiun-Lina in na begu enega njegovih hlapcev skoraj do smerti pobil. Jaz se nočem zameriti Tiun-Linu, ki je moj prijatelj, zatoraj te bom jutri večer mu zopet izročil.“

„Kaj mi kvasiš?“ pravi Aleš ves zavzet. „Tiun-Lin je pošten kupec? Ropar je in še zeló nesramen, in ako je tvoj prijatel, si tudi ti ž njim vred malopridnež ter ne zaslužiš, da opravljaš službo vašega nebeškega veličanstva. (Kitajci imenujejo svojega cesarja „nebeškega sina“ po svojej paganski veri.) Jaz pa ne grem nazaj, raji koj tukaj poginem, rečem pa, da se ti bo dobro vtepalo vse to, kajti moji prijatli bodo se gotovo maščevali zarad mene, in če se ti kaj neljubega pripeti, pripiši sam sebi.“

Mandarina so te besede nekoliko oplašile, zlasti pa Aleševa serčnost. Nekaj časa premišljuje, potem pa pravi: „Ako si res pošten človek, storil ti bom dobroto, — jutri prideš pred sodbo, in kar se bo tam določilo, to bo, ne morem pomagati.“

„Že prav,“ odverne Aleš, „samo prosim te, da mi daš čednejšo sobo in boljših jedi, nego danes.“ To je pomagalo. Aleš je koj prišel v čednejšo sobo, kjer je bila tudi postelj — v prejšnjej bilo je samo kup gnjile slame, — in je dobil tečnih jedi. — Težko je pričakoval o druzega dné, ko bo prišel pred sodbo, željen je bil vedeti, kako kitajski sodniki sodijo, vendar pa so ga zeló vznemirjale misli, ako bo moral nazaj med tolovaje. Merzel pot se mu je cedil po čelu in strašna smert mu je bila živo pred očmi.

Pride jutro, duri se odpró in služabnik pelje ga v sodnišnico. Ondi je bilo zbranih mnogo Kitajcev, ki so sedeli pri dolgej mizi in čakali obravnave. Aleš se ozre po njih in kako se zavzame, ko vidi med sodniki tudi Tiun-Lina. Nehoté so se mu jele nekoliko nogé šibiti, ker je vedel, da sedaj ni več pomočka. Pa vendar se ojači ter moško stopi k mizi, kjer je preobračal eden sodnikov velike pole popirja. — „Neustrašenost in prederznost pri teh ljudeh največ opravi,“ misli si Aleš, „naj bo, kar hoče, ne udam se pa ne.“

Sodba je grozno dolgo terpela in vse natanjko so izprašali Aleša, ki jim je zdaj dvoumno zdaj zbadljivo odgovarjal, da so se sodniki zeló jezili, zlasti pa mandarin. — Aleš je moral ves čas stati pri mizi, med tem, ko so drugi sedeli. On pa prime enega zraven sebe sedečega sodnika za podpazduho, pomakne ga stran ter sam sede na stol. Vsi so se začudeno pogledali in majali z glavami, rekel pa nobeden ni nič; videti je bilo, da imajo vendar nekoliko strahú pred tem prederznim človekom. — Aleš je moško sedel, sodniku pa so morali prinesti drugi stol, ker si ni upal s sedeža pregnati svojega nepovabljenega gosta.

Sodba je bila sklenjena in sporočilo se je Alešu, da mora nazaj k Tiun-Linu, kteremu je ušel. Branil se je na vso moč ter rekel, da raji koj umerje, nego bi še kedaj šel k neusmiljenemu roparju. Njegova grozeča postava je tolikanj oplašila sodnike, da se ga niso upali dotakniti koj v sodnici. Mandarin in tolovajski poglavar pošeptata si tiho nekaj na uhó, potem pa odpeljejo Aleša zopet v ječo.

Tu jame na vse kraje premišljevati, kaj neki prav za prav nameravajo ž njim. Slišal je že večkrat o kitajskih skrivnih sodbah, ki marsikterega naglo k smerti obsodijo, bodi si kriv ali ne, posebno ako se nadjajo denarja pri njem. Nemara se tudi njemu ne bode nič bolje godilo. Mandarin bi ga bil morda osvobodil, pa imel je velik strah pred morskim roparjem Tiun-Linom. Kitajska policija tudi dosti ne pazi na te kervoločnike, bodi si da se jih boji ter je zadovoljna, da jo le v miru pusté, ali pa ker jej donaša dosti dobička. Mnogokrat so deželni poglavarji sami v zvezi z roparji ter jih še nalašč hujskajo nad Evropejce. Kitajci so sploh potuhnjenci, kterim ni nič upati, posebno pa so nezaupljivi proti vnanjim ljudstvom, zató so si evropejske vlade toliko prizadjale, preden so prišle v njihovo deželo. Znamenje, da Kitajci ne terpé tujih ljudstev, so neznanske ograje, s kterimi so deželo imeli zaperto več stoletij. Na suhem so obzidali deželo s strašnim zidovjem, ki je 340 mil dolgo, v morji pa so razpeli močne verige, da se nobena ladija ni mogla bližati deželi. V teku časa pa jim je tudi ta zaporica malo pomagala: zidovje je razpadlo, ki že sploh ni več dosti koristilo zoper nove iznajdbe, verige so raztergale angleške ladije in tako prišle h kraju. Vzrok pa, da so Kitajci svojo deželo ptujcem tako zapirali, bil je ta: Oni so že veliko poprej znali umetnije, ktere smo mi še-le tisoče let pozneje iznašli. Tako na primer so imeli smodnik že zdavnej pred nami, knjige so tiskali že pred Kristusovim rojstvom, in še več enacega. Tudi svile ne bi mi imeli še dolgo, ko ne bi bila skrivaj prinesla dva meniha svilnih jajček v izdolbenih palicah iz Kitajskega v naše dežele. — Oni so hoteli vse umetnosti ohraniti za-se, pa tudi nobenih novih iznajdb niso hoteli sprejeti od ptujcev, zató so še dan današnji skoraj vedno na onej stopinji omike, kot so bili pred tisoč leti. — Delavni so Kitajci, posebno se pečajo s poljedelstvom, to pa je tudi živa potreba, ker je dežela napolnjena prebivalcev in s pridelki prav pičlo izhajajo. Celó na gole skale nosijo perst in je obsejejo. Zarad preobilega ljudstva se večkrat pripeti, da revni stariši svoje novorojenčke v vodo pomečejo, pa samo dekleta, in to je ondi popolnoma dopuščeno. — Da pa v tej povesti ne zaidemo predaleč z omerjene poti, popustimo popisovanje kitajske dežele in lastnosti njenih prebivalcev, ter se vernimo k Alešu.

Živo je čutil, v kakej nevarnosti je, in zeló je obžaloval svojo naglost in nepremišljenost, ki mu je nakopala že toliko preglavic. Nič drugače ni mislil, nego da je ta noč njegova zadnja, da bo moral grozno smert storiti med sirovimi ljudmi, daleč daleč od svojih starišev, ki ga gotovo že željno pričakujejo. V tej stiski spomnil se je zopet besedi starega Petra, ki mu je tolikrat djal: „fant, moli rad, pa se ti ni treba ničesa bati, Bog je mogočneji, nego so ljudje.“ Pokleknil je na tla, vzel svetinico z vratú ter jo poljuboval, potem pa jel goreče moliti, da bi ga Bog rešil vsaj iz rok kervoločnega tolovaja. Saj smerti se ni bal, le groza ga je bilo, ko se je domislil, da ga bodo poprej tako gerdo mesarili, še več pa, da bo moral umreti brez zadnje tolažbe sv. zakramentov. Aleš je bil krepka slovenska duša, in terdno se je deržal naukov, ki sta mu jih v mladosti vcepila gospod fajmošter in Peter. „Staro vino, stara vera,“ djal mu je vedno njegov rednik, „to je najboljše, sleparij nam ni treba.“

Ko je opravil večerno molitev, bilo mu je koj lože pri sercu, čutil se je krepkega, kakor še nikdar poprej, in v popolnem zaupanji, da ga Bog ne bo zapustil, legel je k počitku ter sladko zaspal. —

Po noči ga prebudi nekako praskanje pod stropom. Mirno posluša, kaj bi bilo ter gleda kviško, pa nič ni mogel razločiti, ker je bila tema. Ono praskanje je bilo vedno glasneje, kot bi bil nekdo kaj žagal, — potem pa utihne. Aleš je menil, da zgoraj morda kdo kaj popravlja in zopet leže, da bi spal, zdajci pa ploskne nekaj pred njegovo posteljo na tla. Aleš pobere in vidi, da je majhen listič popirja. „Kaj bi neki to bilo?“ prevdarja na vse kraje, pa ker je bila tema, ni mogel čitati. Več mu ni bilo moč zaspati in željno je pričakoval jutra. — Komaj se je nekoliko zdanilo, berž razgane list ter jame čitati; bilo je pisano v laščini:

„Danes opoldne spustim ti skozi to ljukno nekaj kitajske obleke. Skerbno jo skrij, da je kdo ne vidi, zvečer pa, ko se popolnoma stemni, bodi pripravljen na beg, o polnoči pridem po-te.“

Aleš bi bil veselja zavriskal, ko ne bi se bil bal, da bi se izdal. „Sam Bog vedi, kdo je ta prijatelj, ki ve za-me“, premišljeval je, ali pa, ko bi bila kaka zvijača?“ — Zadnja misel ga je nekoliko oplašila, — pa čemu zvijača? saj več se mu ni moglo zgoditi, nego da ga umore, to pa ga je tudi čakalo pri hudem Tiun-Linu, in morda še strašneje. Nesterpljivo je pričakoval poldneva, še bolj pa večera, le nekaj ga je skerbelo; da bi ga še po dnevi ne oddali Tiun-Linu. — Približa se poldan in ravno je odšel služabnik, ki mu je prinesel hrano, sedaj je bil Aleš že mirneje, ker mu ni velel seboj. Kmalo potem se odpré na stropu majhena votlina in skozi prileti navezana culica. Aleš jo razveže, ter najde v njej popolno kitajsko opravo. Skrije jo za postelj, da bi je kdo ne zapazil, potem pa večera pričakuje, poln najslajših upov. Komaj se je mrak storil in je zopet odšel služabnik, ki mu je prinesel večerjo, berž izvleče iz-za postelje obleko ter se opravi. Rad bi se bil ogledal, ko bi bil imel kako zercalo, kako mu pristuje kitajska obleka, posebno zavihani črevlji so mu bili jako všeč; domislil se je lesenih cokelj, ki jih je videl včasih domá, pri pastirjih.

Nikoli mu niso ure še tako počasi tekle, kot ta večer. Ni so ganil od vrat in vedno je deržal zapah pričakovaje, kedaj se bo odmaknil. — Vse je bilo že mirno okrog, polnoči je moralo že zdavnej biti, pa rešitelja le še ni. Aleš je jel dvomiti. Sedaj zašumi nekaj po mostovžu, zapah lahko zaškerta in duri se odpró. — „Le berž!“ pravi mu terdi glas pred njim stoječega moža tudi v kitajski obleki. — Aleš se ga prime za roko in urno stopata po dvorišču proti majhenim vratom, ktere neznanec tiho odprè in zopet zaprè za seboj. — Bila sta na prostem. Nebó je bilo jasno, zvezde so migljale in hladni vetrič je šumljal po drevji. Aleš je zopet dihal prosti zrak.

Urno sta stopala dalje, neznani naprej, Aleš pa za njim. Rad bi ga bil medpotoma poprašal, kdo je in kam ga pelje, ker pa je mož ves čas molčal, si tudi Aleš ni upal čerhniti. Prizadeval si je, da bi ga videl v obraz ali ta je imel pokrivalo globoko potisnjeno na čelo, da Aleš prav nič ni mogel spoznati.

Prišla sta v dolino in pred njima se je širilo morje. Ob bregu je stala samotna koča; Alešev spremljevalec stopi va-njo in kmalo prideta dva moža ven, eden že prileten, drugi pa še mlad, najberž njegov sin. Vsedejo se v majhen čoln in brodnika jameta veslati. — Ko se odmaknejo od griča bolj na plano morje, zapazi Aleš na višini, kjer je bila ona kitajska vas, veliko bučo, ki se je svetila raznih barv.

„Kaj je to?“ praša svojega tovarša.

„Molči!“ zaverne ga ta polglasno, „zapazili so najin beg. Kitajci nastavijo takove svetilnice po gričih kedar sužnji ubežé“.

Veslarja sta bila po sreči tako obernjena, da nista videla one svetilnice. Alešev tovariš jima nekaj zamermrá v kitajskem jeziku, stisne vsakteremu cekin v roke, in čoln jel se je hitreje zibati.

Dan se je že delal, ko zapazijo v daljavi zidovje. „Kanton!“ vsklikne veselo Alešev tovariš „rešena sva“.

Bili so že čisto pri barkostaji, ko se pripodi nagloma za njimi pet velicih čolnov, in ljudje v njih so jeli grozno kričati in mahati v znamenje, naj naša brodnika ustavita. Ta dva res jameta zvedavo gledati Aleša in njegovega rešitelja, potem pa izpustita vesli ter se ne ganeta nikamor, čeravno ju je ptujec z lepo in gerdo priganjal. Obadva sta spoznala, da so to Kitajci, ki so zasledili njun beg ter jo za njima vderli; spoznala sta nevarnost ter hotela sama poprijeti vesli, pa Kitajca nista pustila. — Zdajci priplava ravno iz barkostaje zeló okinčana ladija in na njej zavihra angleška zastava. Naša dva beguna zavriskata ter mahata nasproti, uni pa niso vedeli, kaj hočeta, mislili so, da jih pozdravljata, zató so tudi mahali s klobuki in robci. Sovražniki so bili za petami, kaj je bilo storiti? — Obadva poskačeta v morje ter plavata proti angleškej ladiji. Uni to videvši krenejo proti njima in zdaj sta bila rešena med veselimi Angleži; ki so se peljali na sprehod. Bil pa je tudi zadnji čas, kajti ravno v tem trenutku bile so tudi kitajske ladije na onem kraji.

Sedaj neznanec sname svoje kitajsko pokrivalo z glave, sivi lasjé so mahljali mu po ramah in vpervši svoje žive oči v Aleša, pravi mu: „Dragi mladeneč, me li še poznaš?“

„O, Lavrencij! moj nekdanji mojster Rašet! — smerti bi se bil prej nadjal, nego vas tukaj videti.“

„Saj si se je lehko nadjal“, posmehlja se Lavrencij, „bila ti je že za petami, danes zvečer bi te bili odpeljali k tolovaju Tiun-Linu“.

Poln radosti in hvaležnosti je objel Aleš svojega dobrotnika, kterega je po dolgem ločenji tako nenadoma našel.

Sedaj razodene Aleš ob kratkem Angležem kaj in kako ter jih popraša, ali ne vedó kaj o „Lastavici“ Ti mu razodenejo veselo novico, da je „Lastavica“ v Kantonski barkostaji in da so dobro znani ž njenim kapiténom. Ponudijo mu tudi ga koj tje prepeljati, kar je Aleš jako rad sprejel. —

Kdo more popisati veselje na ladiji pri Aleševem prihodu. Mornarji, ki so bili že zeló v skerbeh zarad njega, vriskali so veselo ter ga pozdravljali, in stari Jaka stiskal mu je prijateljsko rokó ter ga opominjal, da ne smé več tako nepremišljeno ravnati, ker tukaj ni tako, kot v Evropi.

Zvečer sta se sprehajala Lavrencij in Aleš po ladiji in mladeneč je pripovedoval starcu svoje dogode, odkar sta se ločila.

„Sedaj pride versta na vas“, pravi Aleš, ko dokonča svojo povest.

„Jaz ti ob kratkem lehko vse povem, odverne ta, ni mnogo zanimivega. — Ko sva se v Afriki ločila in si ti ostal pri beju, dal je mene svojemu prijatelju, sosednemu vladarju; postal sem ondi vertnar. In ker sem delal, kot bi bil v njegovej sužnosti popolnoma zadovoljen, dal mi je mnogo prostosti in je tudi še precaj čedno ravnal z menoj. Nekega jutra odide vladar na lov z vsemi svojimi služabniki, jaz pa sem ostal doma, in popravljal po vertu. Kar pride memo Evropejec in se ustavi pred vertom spraševaje me o imenih nekterih rož. Ko se nekaj časa pogovarjava, razodene mi, da je iz Nemškega, ter potuje že delj časa po Afriki. V meni se zbudi želja po prostosti in prosim ga, ali me ne bi hotel vzeti seboj, ker sem tudi Evropejec ter sem prišel po nesreči v sužnost. Mož je bil usmiljenega serca. „Če je taka“, djal je „le pojdi z menoj, saj jaz ravno mislim odriniti sedaj iz Afrike proti Aziji“. Jaz pustim vse svoje orodje na vertu, zasedem pripravljenega velbloda in koračili smo naravnost proti morju. Ondi je že čakala ladija, ktero je imel nemški popotnik nalašč za-se pripravljeno in hajdi! odrinili smo proti Aziji — Omeniti ti moram še, da sem zvedel po nekem naključji ravno nekaj dni poprej o tvojem begu in to me je popolnoma potolažilo, kajti imel sem upanje te zopet kedaj videti. — Svojemu dobrotniku sem koristil mnogo na poti. Znal sem mnogo jezikov, razun tega pa sem tudi poznal običaje raznih ljudstev ter sem mu marsikaj vedel razodeti o tem in onem. — Na svojem potovanji pridemo slednjič ravno tukaj sem v Kanton. Tu pa me je zadela velika nesreča. Moj dobrotnik je nagloma umerl in jaz nisem imel nobene pomoči več. Kapitan na ladiji je bil terdoserčen mož in ni me hotel sprejeti na ladijo brez plače, jaz pa nisem imel nobenega bora. Prodal sem svoj rokopis, ki sem ga doveršil na potovanji, nekemu učenjaku, kteremu je bil zeló všeč, pa to bilo je premalo in meni ni bilo nič pomagano. Kaj sem hotel? Po sreči pride nek mandarin ter me popraša, ali znam mnogo jezikov, jaz mu poterdim dá. Potem mi reče, naj grem k njemu v službo, ker on potrebuje pri svojem poslu takovega človeka, in jaz sem rade sprejel to ponudbo. Sklenil sem ondi ostati toliko časa, da si prislužim potrebnega denarja, potem pa se verniti v Evropo.

Kar se prikažeš ti nakrat v hiši mandarinovej, kot bi bil z neba padel. Jaz sem pozvedel vse, kar so namerjali s teboj; ko ne bi se bil ti tako moško obnašal, bil bi že prej zopet v tolovajskih rokah, sicer se je pa mandarin vendar le nekoliko bal za svojo kožo. Pri sodbi pa so sklenili tretji večer potihoma odpeljati te k Tiun-Linu. „Sedaj velja“, djal sem, „moram ga rešiti“. Zdolbel sem luknjo v svojej stanici, ki je bila po sreči ravno nad tvojo ječo, ter ti vergel najprej listek, potem pa obleko, ktero sem izmaknil nekemu služabniku. Sicer sem res ukradel to malenkost, pa v tokovih okoliščinah ni drugače. — To je vse, ljubi moj, kar ti imam povedati.“

„Zakaj pa mi niste koj v onem listu svojega imena naznanili?“ popraša sedaj Aleš.

„Ker sem se bal, da ne bi prevelicega veselja vseh mojih namer poderl; ko bi bil mandarin zvedel, da sva znanca, bil bi te koj odpravil — in nikamor drugam, kot v kertovo deželo“. — — —

Siti so bili že vsi tega blodenja po svetu in želeli so zopet priti v domače kraje. Jaka je napovedal dan odhoda tretje jutro. — Drugo jutro pa so dobili še posebno veselo novico po nekej španskej ladiji, ki je prišla v Kanton, namreč, da je Robertova ladija, na kterej je bil Alešev brat Ferdinand, srečno prišla v Kalkuto, kjer bo ostala več dni.

XV.

Krasno jutro je bilo, krasno, kakoršnega uživa le mornar, svobodni sin sredi morske planjave. Solnce je prilezlo iz morja počasno ter mnogobrojno barvalo šumeče valove; rosa na jadrih se je lesketala, kot bi bila obšita z biseri, zagoreli mornarjevi obrazi pa so se radostno obračali proti severju, kjer so imeli najlepši obzor. — Mogočni verhovi Himalajskih gorá so ponosno kviško dvigali svoje snežene glave, ktere so obsevali solnčni žarki. Na zahodu se je potezala zopet druga versta indiškega polotoka, v zakotji tam pa, kjer se deli velika reka Ganges v mnogo tečajev, se je bliščalo belo zidovje — mesto Kalkuta. Tjekaj je jadrala „Lastovica“ urnih perot in kmalo se je odperla mornarjem velika barkostaja, kjer so kupele nebrojne jarbole navpik, enako golemu gozdu po zimi.

Veselo so prepevali mornarji, in Aleš je že od daleč pozdravljal srečno mesto, kjer bo zopet našel svojega brata. —

Komaj so prijadrali v luko in vredili potrebne reči, že jo je ubral Aleš naravnost na Robertovo ladijo, ktero je že od daleč spoznal med stoterimi druzimi. Robert in Ferdinand sta ravno tudi zvedela o prihodu „Lastavičinem“ ter se namenila tjekaj, ko se Aleš prikaže na njunej ladiji. Objemanja in priserčnih pozdravov med ljubečima bratoma ni bilo ni konca ni kraja in vsi trije so sklenili nič več se ne muditi ondi, temuč koj verniti se v Ameriko.

V nekterih dneh bili ste pripravljeni obe ladiji na odhod. Zavihrala so jadra, topovi zagermeli in mornarji so še od daleč pozdravljali vedno bolj se jim umikajoče mesto.

Med potjo izreče Robert še željo, da bi rad obiskal nekega prijatelja, po imenu Londina, ki je imel svoje posestvo ob velikej reki Indu, ter je ondi živel že par let čisto samotno s svojo še mlado soprogo. Ker se ladiji niste hoteli ločiti, zavila je tudi „Lastovica“ proti onej reki, ki je na iztočji tako močna, da lehko nosi največe ladije. Kmalo so prišli po reki navzgor do lepega obrežja, kjer je imel Robertov prijatelj svoje posestvo. Sredi lepega verta je stalo štirivoglato poslopje terdno sezidano, krog in krog pa se je razprostiralo polje tje do goščave, ki je bilo tudi obgrajeno z visocim kolovjem. Robert je menil ondi samo kaka dva dni ostati in potem odriniti dalje, ali gospodar in njegova priljudna žena sta ga prosila naj bi ostala vsa družba vsaj kacih štirinajst dni ondi, ker le malokdaj pride tjekaj kakov Evropejec ter sta celo leto večidel sama. „Storite mi to veselje“, djal je, „da se bomo vsaj kaj po domače pomenili.“ — Ker nobeden izmed družbe ni imel nič zoper to, obljubil je Robert ostati, ker je tudi želel seznaniti se nekoliko z bližnjimi slovečimi Beludži, kojih dežela se širi na desnem bregu Inda. To ljudstvo je še zeló sirovo in roparsko, in marsikteri popotnik je našel ondi svoj grob, če ga niso kar naravnost pripustili na planem divjim zverinam in ropnim pticam.

Zabave bilo je tukaj dovolj. Prijatelj Londin in njegova žena sta razkazala svojim gostom vse pohištvo, ki je bilo kaj čedno opravljeno. Najokusnejše je bil oskerbljen vert, Londinovo edino veselje v tej samoti. Rastla so v njem vsakoverstna drevesa in germovje, dišeča zelišča in bujne cvetice so kinčale gredice, med kterimi so se vile peščene stezice. Tudi na polje jih je peljal ter jim razkazoval svoje imetje. Gibalo se je ondi vse polno hlapcev in dekel, ki so bili tudi edina bramba zoper roparske Beludže. —

„Tu živim oddaljen od vsega sveta“, djal je Londin svojim gostom, „sicer res tukaj življenje ni najprijetnejše in tudi truditi se je treba mnogo, ali kaj se če? Človek mora poskusiti povsod svojo srečo. Domovina je res le domovina in najboljše dá se ondi živeti. Tam imamo prijatelje, v kojih druščini se razveseljujemo ter uživamo najslajše ure, pa tudi na ptujem se lehko zadovoljno živi, ako človek pošteno ravná. Če vlada med dvema zakonskima prava ljubezen in zastopnost, pozabi se vse drugo, in človeku ravno tako urno tekó dnevi, kot bi bil med svojimi domačimi“.

Neko popoldne so sedeli ravno v lopi na vertu ter se pogovarjali o francoskih bojih, ki so jih imeli z Beludži, ko privpije domu čern sluga naznanivši, da je ravno kar odnesel velik tiger enega delavcev s polja v bližnjo goščavo. Vse je osupnila ta novica, posebno pa Londina in njegovo ženo, ker je bil oni nesrečni človek eden najpridnejših služabnikov.

„To je že tretji delavec, kterega mi je odnesla ta gerda žival s polja“, pravi Londin, „sam ne vem, kaj bi počel.“

„Ali ga ne morete ustreliti?“ pravi Aleš, „samo eno nemarost bi pa le udušili, če le spak ni“.

„Dvakrat smo že napravili velik lov, skoraj vsi hlapci so šli, pa ga ni bilo nikjer zaslediti. Dobri dve milji odtod je veliko močvirje, kjer raste visoko bičevje, najberž zanaša tjekaj svoj rop“.

„Ker ste ga že dvakrat lovili, pa ga poskusimo še v tretje“, oglasi se Robert, „jaz bi tudi rad poderl enkrat takovega gerduna. Mnogo vas je tukaj skupaj, vsi smo dobri lovci, še ni hudiman, da ne bi ga spodbili, če se le prikaže na dan“.

„Če vas je res volja, pa poskusimo koj jutri zjutraj“, reče na to Londin, „jaz se vam koj pridružim, nemara bomo imeli sedaj večo srečo. Ta gerdoba takov strah napravlja po okolici, da si delavci skoraj na polje ne upajo“.

S tem sklepom so bili vsi zadovoljni in lov je bil odločen za prihodnje jutro.

Komaj se je dobro zdanilo, stali so že na dvorišču lovci pripravljeni. Londin in njegovi gostje so jezdarili na konjih preskerbljeni z dvocevkami, samokresi in dolzimi noži, služabniki pa, ki so bili namenjeni tigra izganjati iz bičevja, bili so peš, oboroženi z dolzimi puščicami in nekteri tudi s puškami. Trije veliki psi, že izučeni za takov divji lov, bili so jim spremljevalci.

Ko je bilo vse vredjeno, odpravili so se ob reki navzgor proti omenjenemu močvirju, ki se je širilo na desnem bregu Indovem daleč tje v deželo Beludžev. Prišed do visocega bičevja, obstopijo ga od vseh krajev, gonjači pa se spusté va-nj, in kmalo ni bilo nikjer nobenega videti, le majajoče bičevje je naznanjalo, kodi hodijo prederzni služabniki. Ni trajalo dolgo, ko zašumi v bičevji. Gonjači zaženó velik krik in zdajci plane na prosto velikanska progasta mačja podoba ter beži proti bližnjemu gozdu. Aleš in Londin, ki sta stala najbliže, ustrelita, pa nič ne zadeneta, zver je utekla v goščavo. — Sedaj se poženó vsi jezdici v diru za njo, v gozdu pa se razkropé na razne kraje. Aleš je sam jezdaril najpervi ter se precej oddalil od svojih tovaršev; bil je zeló željen ugonobiti tega kervoločnega velikana.

Ko pride iz gozda zopet nekoliko na plano, kjer je rastlo gosto germovje, zapazi nakrat kacih sto korakov pred seboj ono veliko zver, ki je ležala pripravljena na skok kraj germa in ostro upirala leskeče oči v Aleša.

To je bil važni trenutek. Aleš stopi raz konja, ki je začel hudo herkati in nepokojen biti, ter se bliža z napeto puško prežečej živali, ki ni obernila očesa od njega. Približa se jej kacih trideset korakov, da bi bolje zadel, potem pa poklekne na desno koleno in nameri. — Puška poči — in tiger plane od tal s strašnim rjovenjem; Aleš ga je sicer zadel, pa ne v pravi kraj. Zdajci se tudi konj odterga pri germovji, kjer je bil privezan, ter zbeži po hosti. Tiger se zopet pripravi na skok in Aleš meri v drugo, pa sedaj se mu je jela roka tresti, in ko sproži, tigra še ne zadene. — V trenutku plane razserdena žival nad-enj, podere ga na tla in zgrabivši ga za obleko na persih, beži ž njim v skoku po planjavi.

Da ta pot Alešu ni bila ravno najprijetnejša, razumé se lehko samo po sebi. Od vseh krajev ga je praskalo germovje, kri mu je stopila v glavo in toliko, da ni zgubil zavednosti. Od začetka je upal, da pride morda od kake strani kteri lovcev, ko pa ga je tiger vedno dalje vlekel, zgubil je tudi to upanje. — Med potoma pride mu na misel, da ima pri sebi še samokres, kterega je v tej zadevi čisto pozabil. Izvleče ga izza pasa ter pričakuje ugodnega trenutka, da bi pomeril v tigrov bok. Večkrat je že hotel sprožiti, pa vselej se je bal, da ne bi mu spodletelo. Slednjič postane tiger nekoliko, da bi svoj rop popravil v gobcu, in Aleš sproži. Tiger plane kviško ter grozno zatuli, strese Aleša ter ga zažene z vso močjo daleč od sebe preč, potem pa stori še nekoliko skokov dalje ter se zgrudi na tla v kervi se valjaje. Aleš se spravi na noge. Ni se mu hudega zgodilo, le obleka je bila raztergana in glava opraskana od robidovja. — Stermé je zerl dolgo neznansko žival, ki je že zadnje krati pojemala, kajti dobro je sprevidel, v kako strašnem stanu se je nahajal, da bi bilo po njem, ko bi bil zgubil samokres, ali pa ne bi se bil sprožil. — Potem jame premišljevati, kako bi mertvega tigra domú spravil, ker bil je precaj daleč od svojih tovaršev, in ni bilo od nikoder čuti nikacega znamenja o njih, konj pa mu je bil pobegnil že v začetku boja, toraj je bil sedaj kar sam sebi pripuščen.

Med tem ko to prevdarja, začuje se nakrat peketanje konjskih kopit in šest jezdecev čudno opravljenih, bliža se Alešu. — Začudeni pogledujejo zdaj Aleša, zdaj velikanskega tigra prišed na ono mesto, kot bi se jim zdelo neverjetno, da bi bil ta človek ugonobil tako silno žival. Potem razsedeta dva jezdeca vsak svojega konja, izlečeta tigru kožo ter jo veržeta meni nič tebi nič na sedlo, kot bi imela ona dva pravico do nje. Aleš se nekoliko ustavlja tej prederznosti rekoč, da je on tigra umoril, toraj je koža tudi njegova, ali ptujim gostom to ni bilo dosti mar, marveč zapovedó mu celó, naj gré ž njimi, ker pa se je ustavljal, zvežejo mu roki, privežejo ga na konja in v diru odhajajo stran.

Aleš je vedel, da je prišel v roke divjim Beludžem, ktere je prej želel, nekoliko bolj natanko poznati in seznaniti se ž njihnimi običaji, sedaj pa si je želel, da bi bil daleč daleč od njih ter bi ga pustili pri miru.

Proti večeru še-le se ustavijo jahači na kraji velicega gozda, kjer je stalo nekaj hiš. Aleša odpeljejo v obširno poslopje, ki je bilo stanovališče njihnega poglavarja, ki se tukaj zove „šejk“. — Ta ga še precaj prijazno sprejme, kar se je Alešu nekaj nenavadnega zdelo, ker je doslé še pri vseh azijatskih vladarjih našel večidel samo čmerne obraze. Izprašuje ga, kdo je, od kod ravno pride in če je on umoril onega tigra, čegar kožo so mu prinesli služabniki.

„Jaz sem ga ubil, kdo pa drugi“, pravi nekoliko nevoljen Aleš, „sedaj pa so mi kožo vzeli, ki je vendar po vsej pravici moja“.

„Nič ne dé“, posmeja se glavar, „kožo že dobiš zopet, poprej pa ti moram reči, da si res hraber junak, kajti moji najboljši lovci ne bi se bili upali kaj tacega. — Ali kje pa so ostali tvoji prijatelji, da so te pustili samega na lovu?“

Aleš se je domislil sedaj, da pri takovih glavarjih ni dobro preveč govoriti, česar se je že mnogokrat prepričal. „Najberž je ta tudi kakov ropar“, mislil si je, „in ko bi mu naznanil o našej ladiji, bilo bi nevarno.“ Zatoraj je molčal.

„No, ne boš govoril?“ pravi šejk, „kar te prašam“? Vedi, da si sedaj v mojih rokah in te izpustim le, ako boš odkritoserčen“.

„Jaz ne bom ničesar povedal“, odverne Aleš.

„Dobro,“ pravi na to šejk, „zaperl te bom v najtemnejšo ječo ter te pustil lakote umreti, ako se prej ne spokoriš, da boš vedel, komu si se zoperstavljal“.

Aleš je menil od začetka, da je to le prazno žuganje, da bi ga s tem preplašil, ali ko je sedel zvečer v temni beznici na gnjili smerdljivi slami, prepričal se je, da je šejk le resnico govoril. Prišlo je drugo jutro, pa dobil ni še nikakoršnega jedila, le nekaj smerdljive vodé mu je prinesel sužnik.

Ječa, kjer je bil zapert, imela je samo eno okno, pa tako majčkino, da mu ni bilo moč skozi zlesti, toraj tudi ni bilo misliti na beg. Kaj bo tedaj začeti? Lakota vedno huje pritiska, bliža se opoldne, pa nobenega jedila ni od nikoder. Alešu je jelo gorko prihajati, ko se je spomnil, da ga morda misli šejk res toliko časa stradati, da pogine. To bi bilo strašno, lakote umreti!

Popoldne, ko ga je že precej po trebuhu grizlo, ali kakor po domače pravijo: ko mu je pajek predel po črevih, sliši zunaj prepevati znano slovensko narodno pesem:

Kteremu slovenskemu fantu niso znane te verstice? in tudi Aleš jih je večkrat prepeval domá ob Savi, ko je lovil ribe, ali pa po gričih, ko je pasel kozé ter je njegovo petje odmevalo daleč tam unostran v gorah. — Lehko si mislimo, kako je ostermel slišati tu slovensko petje. Menil je, da se mu le sanja, ali pa, da ga je lakota že tako oslabila, da se mu meša v glavi. Vščipnil se je v noge, mel oči in prepričal se je, da ne spi. Petje se je vedno ponavljalo, — bil je moški glas.

Aleš videvši, da je pri polni zavednosti, plane kviško ter jame na vso moč kričati ter ponavljati zadnji dve verstici:

Zunaj pod oknom je petje utihnilo in Aleš je dolgo poslušal, ali ne bo kacega odgovora na njegovo vpitje, ko pa ni bilo nič, jel jo je zopet napletati od začetka in tako silno, da bi ga bilo lehko uro daleč slišati, pa oni pevec zunaj se le ni več oglasil.

Aleša je jelo že gerlo boleti in žalosten, da je zastonj bilo njegovo petje, leže na slamnato postelj premišljevaje, odkod bi prihajalo to petje. Da bi bil kakov Slovenec tukaj, tega si še misliti ni mogel; nemara je bila pesem všeč kakemu po Slovenskem potujočemu Angležu ali Francozu ter se jo je naučil, sedaj pa jo prepeva tu za kratek čas. Med tem premišljevanjem prileti skozi okno nakrat velika v cunjo zavita kepa. Aleš jo pobere ter odvije, in glej! bil je velik kos turščinega kruha. „Hembrajte, “ djal je Aleš ves vesel, „če mi bodo take kose skozi okno metali, potem me mora šejk dolgo stradati, preden bom lakote umerl.“ Ko prelomi kos najde v sredi košček popirja in na njem napisano: „prijatelj, počakaj nekaj dni, da se mi posreči šejku konje ukrasti, potem ti bom pomagal iz stiske.“

Aleš je čakal celi teden. Šestega dne opoldne pade zopet po navadi kos kruha v ječo. Aleš ga razlomi in zopet najde v njem list, v kterem se je glasilo: „Drevi proti polnoči bodi pripravljen, konja bosta že oskerbljena.“

Približala se je zaželena ura. Aleš pogleda skozi lino; zunaj je bila temna noč, prav nalašč za beg pripravna. Zdajci jame zunaj na vratih nekaj škertati in Aleš je videl, da se zapah odmiče. V dolgo zagrinjalo zavita ženska se prikaže na pragu, verže urno tudi Alešu takovo žensko opravo ter mu veli urno se obleči. Čudno se je zdela Alešu ta prikazen; da bo ženska njegova rešiteljica, tega ne bi se bil nadjal. Oseba mu veli urno ravnati, ker ne smeta le trenutka ne izgubiti, in Aleš res nategne na-se to čudno šaro, ki ni bilo ni suknja ni plašč, temuč nekaka sešita rjuha. Potlej ga prime ženska za roko in varno stopaje in skerbno se ogledovaje na vse strani, ali ju kdo ne čuti, šla sta po dolgem mostovžu, dokler ne prideta do odpertih vrat, skozi ktera se je videlo na prosto. Zunaj sta stala dva stražnika pomenkovaje se med seboj. Ko vidita dve osebi iti iz poslopja, stopi eden za njima, drugi pa zakliče za njim nekaj Alešu nerazumljivih besedi in pervi se zopet verne.

Ko sta imela vas že precaj za herbtom, uderla. sta jo, kar se je dalo navzdol proti bližnjemu gozdu. Ondi pri gostem germovji se vstavita; Alešev spremljevalec stopi v goščavo in pritira ven dva konja. „Sedaj pa le urno dalje,“ pravi ptujka, „kakor berži konja pogrešé, uderli jo bodo za nama in potem nama ne bo dobra pela, kajti ta dva konja sta najboljša iz šejkove staje.“

Aleš si je na vso moč prizadeval spoznati svojega tovarša ali tovaršico — kar je že bilo — pa to se ni dalo, bodi si, ker je vedno pervi jezdil, razun tega pa je bila tudi pretemna noč, da bi bil mogel kaj razločiti.

Ko se drugo jutro zdani, vstavita se v prijaznej dolini, krog in krog obdanej z gozdi, po sredi pa so se širili bujni travniki, polni najkrasnejših cvetlic. Pri veselo curljajočem studenčku privežeta konja, potlej pa sedeta v rosno travo vživaje hladni jutranji zrak. „Sedaj sva brez skerbi,“ pravi tovariš Alešu, „odpočijva si po neprijetnej ježi.“ Obadva odložita žensko ogrinjalo, in kakor bi z neba padel, sedi Alešu nasproti njegov nekdanji tovariš, kterega so bralci že morda pozabili, mu sedi nasproti — Polde.

„O Polde! ali me več ne poznaš?“ vsklikne Aleš ter se ga oklene, „ali več ne poznaš svojega tovarša Aleša?“

„Ali je mogoče, da mertvi iz grobov vstajajo,“ pravi ta ves začuden ter stermi va-nj, kot bi se hotel prepričati, je-li res njegov nekdanji pajdaš Aleš, ali je le njegov duh.

„Zakaj bodo mertvi vstajali? hvala Bogu, jaz doslé še nisem bil mertev, čeravno sem bil že večkrat blizo smerti.“

„Saj si utonil tisto jutro v morji, ko smo ubežali iz Sardinskega.“

„Se vé da sem utonil, pa samo za nekaj časa, potem pa sem zopet od mertvih vstal,“ smejal se je Aleš.

Goreče sta si stiskala nekdanja avstrijanska vojaka roke. Nikdar ne bi bila mislila, da se snideta v tem kraji.

„Okrepčajva se nekoliko,“ pravi Polde, „potem pa se bova zmenila o najinih dogodkih. Ko bi mi bil ne vem kdo pravil, da si ti še živ, ne bi bil verjel. Saj pravim no, Bog vse prav oberne. Kakor hitro pridem zopet domú, koj pojdem na Blejsko jezero zahvalit se Materi Božjej, kterej sem se vedno priporočal.“ Potem izvleče iz mavhe nekaj turščinega kruha in steklenico ruma, kar jima je kaj dobro dišalo po dolgej poti.

V hladnej travi ležé je razložil najprej Aleš svoje dogodke radovednemu tovaršu, ki pa so našim bralcem že vsi znani, zatoraj pustimo naj Polde pové, kaj se mu je pripetilo, odkar sta se bila ločila z Alešem.

„Tisto jutro,“ pričel je Polde, „ko si ti plaval po morji, zgubila sva te z očetom Alfonzom nenadoma spred oči; ne nadjaje se, da bi daleč plaval od kraja, nisva pazila na te; kako se prestrašiva, ko pogledava na morje in tebe ni bilo nikjer.“

„Šla sva daleč ob morji gori do tistih visocih skal in klicala sva na vso moč, pa nobega sledu ni bilo več o tebi. „Fant si je predaleč upal,“ pravi Alfonzo, „nemara je utonil, ali pa ga je nenadoma zgrabila kaka riba. “ Kaka žalost naji je terla, ne morem ti povedati, obadva sva se britko jokala. Med tem pa, ko midva žalostna tavava po obrežji in kličeva, pride blizo brega po morji ladija; mornarji so menda mislili, da kličeva na pomoč, zatoraj spusté čoln v morje in vesljajo h kraju. Ker sva tebe že čisto zgubljenega mislila ter se nama je priložnost ponudila peljati se dalje, stopiva nemudoma v čoln ter se prepeljava na ladijo.“ Bila je siciljanska ladija, ki je šla iz Marcelije na Francoskem v Neapol, in kapitén je rekel, da se bo vstavil nekoliko tudi v Livorni. To nama je bilo všeč, ker ondi sva mislila stopiti na suho, da bi potem potovala dalje v Rim. — V Livorni zveva, da misli neka francoska ladija odriniti v Terst in meni se je ponudila lepa priložnost priti kmalo domú. V ondotnem samostanu mi izprosi Alfonzo toliko denarja, kar je bilo treba plačati na ladiji.

Sedaj pa čuj, kaj se mi je pripetilo! — Ona francoska ladija ni bila namenjena v Terst, temuč zbralo se je nekaj francoskih in laških postopačev, ki so se namenili v Azijo, ker se jim domá ni poljubilo delati, ondi pa so menili, da jim bodo pečeni golobje leteli v gerlo. Kogar so mogli, pregovorili so ga z zvijačo, da je šel na njihno ladijo, posebno če so vedeli, da ima kaj denarja. — Jaz nisem bil zmožen niti laškega niti francoskega jezika, toraj tudi nisem vedel, kam gremo in kaj namerjajo. Slednjič se mi je pa le predolgo zdelo, da ne pridemo v Terst in dan za dnevom jelo me je bolj skerbeti. Na ladiji se nam je strašno hudo godilo, živeža smo imeli grozno malo, pa še to je bilo vse sprideno. Kaj pa je bilo tudi pričakovati od takovih vlačugarjev. Po besedah sem slednjič toliko vjel, da sem vedel, da gremo proti Aziji in meni je jelo tesno prihajati. — Vedno se nam je obetalo, naj le poterpimo, v Aziji dobimo vsega dovelj, zlata in srebrá toliko, da se bomo lehko va-nj zakopali, kaj pa še-le dijamantov in druzih žlahtnih kamenov. To je bilo vse prav prijetno, pa vendar bi bil rad vse to bogastvo prepustil za košček tečnega kruha in kozarec čiste vode, ko bi mi jo bil kdo dal. — V strašnej revščini prišli smo slednjič v ono zaželeno Azijo. Veliko popotnikov je pomerlo na morji in komaj polovica nas je bilo še skupaj, ko stopimo na suho. Tu smo zijali na vse kraje, kje bodemo videli zlate goré obdane s srebernimi skalami in obsejane z dijamanti, pa mesto tega našli smo pusto deželo vso zaraščeno, — prišli smo namreč na obrežje Beludžistansko. Ker tukaj nismo našli zaželenega bogastva, djali so naši vodniki, da moramo dalje v deželo, ker ondi še-le so skriti bogati zakladi; kaj pa da vsaka dragocenost ima svoje prebivališče v oserčji, toraj tudi naši zakladi. Čeravno komaj na pol živi lezli smo vendar dalje iskaje obljubljene dežele. Neko noč smo počivali v velikem gozdu ter kurili, kar nas obsuje od vseh strani velika množica možakov. Z groznim krikom planejo nad nas, nekaj jih pomoré, druge nas pa odženó seboj. Sedaj smo dobili, česar smo iskali. Jaz in neki Lah sva prišla v sužnost k temu poglavarju, ki je najhuji ropar v vsej okolici. Dolgo naji je imel zaperta in moj tovariš je poginil revščine, jaz pa nekoliko bolj uterjen sem prenašal srečno vse težave. Ko je poglavar videl, da mi nič ne dé, prašal me je, ali ne bom ušel, ako mi dá več prostosti ter me porabi pri raznih poslih, jaz mu obljubim, rekoč, da tudi ne vem kam, v glavi pa sem jo že iztuhtal porabiti pervo priložnost. Čakal sem vedno, da bi šli kam na rop in bi jaz dobil priliko pobegniti, pa to se ni zgodilo. Pred nekaj dnevi hodim zunaj po vertu in prepevam slovensko pesem, kakor smo včasih doma fantje prepevali, kar se mi oglasi nekdo znotraj. — Jaz se začudim, od kod bi to prišlo, poslušam in poslušam, pa petje noter je bilo vedno glasneje in čisto v slovenskem jeziku. „Bog pomagaj,“ pravim, „nemara je zopet kteri Slovenec zašel tu sem; ker sem jaz prišel, zakaj bi pa kdo drugi ne.“ Da bi kdo kaj ne slutil, šel sem mirno stran, kot ne bi mi bilo nič mar, in vedé da poglavar svoje jetnike hudo strada, prihranil sem vsaki dan kos kruha ter ga vergel skozi lino v ječo. Sedaj sem začel misliti na beg. „Dva sva,“ djal sem, „nemara celó rojaka, to bi bilo prijetno bežati.“ Prevdarjal sem in slednjič mi šine v glavo poglavarju ukrasti konje, ker peš ne bi bilo varno bežati. Vedno sem iskal priložnosti, kar napravi sinoči poglavar veliko gostijo — pripravljal se je nekam na rop, in vsi služabniki so bili pijani ter smerčali po tleh. Jaz odženem dva najboljša konja ter ju skrijem v bližnjej goščavi, potem pa preskerbim žensko obleko, ker le tako bilo je nama mogoče priti iz poslopja.“

Ko je Polde dokončal in sta si že dosti odpočila, zasedla sta zopet konja ter dirjala dalje. Popoldne zagledata od daleč Londinovo poslopje in z veseljem sta pozdravljala srečno zavetje.

V kacih skerbeh so bili ondi vsi zarad Aleša, misli si lehko vsakdo. Mislili so za gotovo, da ga je raztergal tiger, ker je konj sam pridirjal domu, ter so potem na onem mestu, kjer se je Aleš boril z zverjó, našli puško in lovski nož, tla pa kervava. Kako so se zavzeli, ko se prikaže nenadoma Aleš in ž njim še en tovariš. Povedati jim je moral vso to čudno dogodbo in Ferdinand, ki je najbolj žaloval, vedel ni sedaj samega veselja kaj početi. —

Slednjič je prišel čas, ko je bilo treba zapustiti Londinovo gostoljubno hišo ter se verniti domú. Pustimo sedaj jadrati Aleša in vso njegovo tovarišijo po širocem indiškem morji proti daljnej Ameriki, mi pa se preselimo v duhu že pred njim tje, kjer smo prej prenehali.

XVI.

Več ne najdemo Viljema in Tomaža ž njegovo ženo v onej bornej koči na Amerikanskej planjavi, kjer smo ju bili zapustili tisto noč.

V Novem-Jorku v velikej palači so sedaj stanovali, kjer je sklenil Viljem počakati, da se verne njegova ladija. Tomaž in njegova žena sta bila ubožna, ničesar nista imela, ali Viljem bil je blag človek, njegovo sercé je živo čutilo ne le lastno, temuč tudi nesrečo svojega bližnjega. Rekel jima je, da naj se le vedeta, kot bi bila v svojej hiši, nobenega pomanjkanja ju ni pustil terpeti, in tudi ne, da bi bila Tomaževa žena opravljala navadna dela, kakor je hotela, temuč samo po hiši je vravnovala. — Viljem je sklenil tukaj toliko časa ostati, dokler se ne poverne „Lastavica,“ ktere je pričakoval od dne do dne, potem pa se je mislil verniti zopet na Angleško in tudi Tomaževo družino prepeljati tje, da bi se potem vernila v ljubo domačijo, po kterej je že tako hrepenela.

Nekega dne, ko so ravno južinali, prikaže se v sobo mož v černem talarji, s širocim klobukom na glavi in palico v roki.

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ ogovori navzoče.

„O, oče Alfonzo! “ vsklikne vesela Marjeta, Tomaževa žena, same radosti pozabivši odzdraviti, „priserčno me veseli, da nas obiščete, menili smo že vsi, da se vam je kaj hudega pripetilo, ker vas ni bilo od nobene strani. “

„Ne zamerite,“ odverne duhoven, „imel sem toliko opravil med Indijani, da se ni bilo moč odtegniti. Zarad neke konjske kraje je nastal med njimi takov prepir, da bi bil kmalu še jaz v nevarnost prišel, ko sem jih miril. Indijani v mojem okrožji so sicer miroljubni in vedno sem bil zadovoljen ž njimi, nakrat pa se je pokazal na čelu nekterih Indijanskih plemen nek Evropejec ter je hotel odpeljati mojim Indijanom celo čredo najlepših konj. Nastal je hudi boj in gotovo bi se bili strašno mesarili, ko ne bi jih bil jaz pomiril, da so prizanesli tatovom. — Že delj časa sèm sluje po našem okraji nekov prederzen konjski tat, kterega indijani imenujejo „rudečeglavca,“ ker ima rudečkaste lasé. Odpeljal je že grozno veliko konj in tudi mnogo druzih nečloveških del je učinil. Pravijo, da se je priklatil iz južnih deržav tu sem, gotovega pa se ne vé nič o njem, ker je zdaj v tem, zdaj zopet v drugem kraji. — Včeraj sem prišel na ono posestvo, pa gospodar mi pové, da služabnice Marjete ni več ondi, temuč da je odrinila s svojim možem in nekim drugim Evropejcem v Novi-Jorek. Odpravil sem se še zvečer dalje, da bi prišel o pravem času sem, ker drevi moram zopet nazaj k svojim Indijanom, ker so po nekterih vaseh jeli nagloma bolehati. “

Vsem je bilo jako žal, da jih hoče Alfonzo tako naglo zapustiti, posebno pa Marjeti, kterej je bil edina tolažba v sužnosti ter jo je rešil gerdega ravnanja, Tomažu pa, ker mu je Aleš toliko lepega pripovedoval o njem na svojem begu iz Sardinije. Ko je Tomaž razložil življenje svojega sina Aleša, ni se mogel Alfonzo dovolj prečuditi. Oni, kterega je za gotovo mislil, da je utonil v morji, za kterega je že maševal, in še pozneje večkrat molil za njegovo dušo, oni še živi. „Čudna, čudna so božja pota,“ djal je, „kar on stori, je prav storjeno. Na veke bodi hvaljeno njegovo imé!“

„Amen,“ odvernejo vsi in solze hvaležnosti so jim igrale v očeh.

Popoldne je minulo, prej nego so pričakovali, in prišel je čas, ko se je bilo treba Alfonzu odpraviti k svojim ovčicam. Poslovil se je ter obljubil, da pride v nekterih tednih zopet jih obiskat, ako bo le mogoče.

Viljem je dobro vedel, da je pot po samotnih gozdih, kakoršni so v Ameriki, zeló težavna in posameznemu človeku nevarna, zatoraj pravi Tomažu, da bi častitega moža spremila, kar je ta koj priterdil. Preskerbeli so si konje in nekaj služabnikov ter se napotili vsi skupaj proti Alfonzovemu misijonu, čeravno se je ta branil spremstva rekoč: da se mu ni nič bati, da je povsod v božjih rokah, bodi si v mestu ali na planem.

Pot je peljala skozi velik, temen gozd in popotniki so morali večkrat razsesti konje, da so prelazili skozi goščavo. Blizo Alfonzovega stanovanja že, zaslišijo po noči kraj pota v hosti milo ječanje. Vsi obstanejo in poslušajo, kaj bi to bilo. Stok je prihajal iz človeških persi, moral je biti ondi kakov nesrečnik. Alfonzo stopi pervi raz konja in hiti proti omenjenemu kraju, za njim pa Tomaž in Viljem. Mesec je posvetil skozi drevje in borno razsvetljeval okolico. Strašen prizor se pokaže našim popotnikom. Koj pri poti je ležal mertev človek na pol gol, roko je tiščal na persa, iz kterih se mu je še vedno cedila kri, koža z lasmi vred pa mu je bila sneta raz glave, — bil je škalpiran. — „To je Indijansko delo, “ zamermrá Alfonzo, in vsi hité proti kraju, odkoder je prihajal stok. Tu je bilo še grozovitnejše. Med dvema drevesoma je stal konj, na njem pa je sedel jezdec, ki je imel na herbtu roke zvezane ter je bil zadergnjen za vrat in obešen na drevesno vejo. Tudi temu je bila koža posneta z glave. V kakej strašnej stiski je bil, misli si lehko vsak; ko bi bil konj spod njega oddirjal, obvisel bi bil na veji. Oklenil se je tako terdno svojega konja, da so ga komaj stran spravili, ko so ga osvobodili njegovih vezi. Položijo ga na tla, in luna mu je sijala ravno v obraz. „Rudečeglavec! moj Bog!“ zamermrá Alfonzo. Sedaj tudi Tomaž pogleda nesrečniku, ki je skoraj v nezavednosti ležal na tleh, bolj natanjko v obraz. Strese se, stopi nekaj korakov nazaj, pokrije z rokama obraz ter vsklikne: „O groza! — moj stričnik Matevž! tako daleč si sedaj prišel!“ Ob kratkem razodene Alfonzu, kaj se je nekdaj godilo ž njim in njegovim stričnikom Matevžem.

„Treba je hiteti,“ pravi Alfonzo, „da spravimo tega ranjenca pod streho ter ga previdimo.“

Mertvo truplo kraj pota zakopljejo, ranjenca pa položé na nosila, napravljena iz vej ter ga nesó v Alfonzovo hišico. — Po dolgem prizadevanji pripravijo ga zopet k zavesti. Bolnik je stermo pogledal okrog ter djal: „kje pa sem?“

„V duhovnikovej hiši, v obližji svojega žlahtnika Tomaža. Matevž, ali me več ne poznaš?“ reče Tomaž ljubeznjivo pozabivši v tem trenutku vse britkosti, ki mu jih je učinil stričnik.

Bolnik ga debelo pogleda, kri mu šine v glavo, potem pa zopet prebledi, kot stena in s hripavim glasom zastoče: „Jaz sem zgubljen, zgubljen za vselej, — o milost, milost, usmilite se me.“

„Bodi miren,“ pravi zopet Tomaž, „obtoži se najprej svojih grehov, tukaj so spovednik, da ne poideš obtežen pred sodnji stol, kot tvoj pajdaš Jurij.“

„Jurij?!“ zakričal je bolnik in po sili hotel planiti s postelje, pa preslab zgrudi se zopet nazaj. „Jurij! kje je Jurij, dajte mi ga v roke, da ga zdrobim na kosce, preden sam poginem.“

„Jurij je storil strašno smert na morji, neizpovedan šel je iz sveta; glej, da ti popraviš, kar si zadolžil.“

„Naj bi ga požerlo peklo, naj bi gorel! On mi je kriv teh bolečin, on me je pripravil ob vse.“

„Ne preklinjaj ga, pomisli, da si sam že blizo večnosti. Ne on, ti sam si kriv svoje nesreče.“

Vse prigovarjanje je bilo zastonj, bolnik je vedno huje razsajal, zatorej pravi Alfonzo, naj bi vsi šli ven, da bo sam ostal pri njem.

Uro pozneje veli zunaj čakajočim vstopiti. Matevž je na pol sloné klečal na postelji, v rokah deržal sveto razpelo ter goreče molil. Solzé so se mu vdirale curkoma po licu in kapale na križ. Sedaj zapoje zvonček, duhovnik moli: „Jagnje božje,“ in vsi pričujoči se terkajo na persi, Matevž pa žalostno ječi in polglasno moli. — Sveto opravilo je bilo končano in bolnik se je pomiril. Njegovo obličje ni več razodevalo one divjosti, kot prej, obtožil in skesal se je svojih grehov in to mu je vlilo tolažbo v sercé.

Ko si nekoliko oddahne, pričné nazočim: „Kaj se je z menoj prej godilo, povedal vam bo lehko Tomaž, jaz sem že preslab, le kar sem poslednji čas počel, hočem vam naznaniti. Z obilnim premoženjem sem ubežal v južno Ameriko, da me Tomaž ne bi našel, in seboj sem tudi vzel svojega tovarša Jurija, izpridenega človeka, ki je bil pripraven za vsakoršno hudodelstvo. Tomaža je sovražil že od nekdaj, ker mu je prevzel Marjeto, pošteno deklico, s ktero je mislil živeti v pregrešnej ljubezni. Ko mu je to spodletelo, sklenil se je zarad tega hudo maščevati, dokler se mu res ni posrečilo priti v mojo druščino in izpolniti svoj sklep.“ — V južnej Ameriki sva živela brezskerbno, vsega sva imela dovelj. Kar se poloti Jurija želja prisvojiti si popolnoma moje imetje, mene pa spraviti s poti. Nekega dné na lovu poči nakrat za menoj puška in jaz se zvernem na tla. Jurij menivši, da sem mertev, hiti domú, polasti se vsega mojega imetja, potem pa ubeži iz dežele. Mene so prinesli trije ondotni rudokopci domú in pol leta nisem se ganil s postelje.

Ko sem ozdravel, bil sem popolnoma berač, nobene stvarce nisem imel, ker mi je Jurij vse odnesel. Vajen dobro živeti in pohajkovati, ni se mi ljubilo delati. Nekega dné nagovori me mladi Španec, da bi šel ž njim v severno Ameriko k Indijanom konj krast, ker to opravilo daje lep dobiček. Meni ni bilo treba dvakrat veleti, koj sem bil pri volji in odpravila sva se tje. Kaj sva tu počela, ve vsa okolica — o Bog, da ne bi bil nikdar ubogal onega sleparja! — Sinoči sva bila zopet namenjena ukrasti veliko čredo konj, kar naju zasačijo Indijani. Mojega tovarša umore ter mu snamejo kožo z glave, mene pa obesijo na drevó, kakor ste me našli.“ — Sedaj omolkne ter jame vedno slabeji prihajati. Razun rane na glavi ga je zadela še puščica v levo ramo tako globoko, da ni bilo več upati otetbe. — Potem pokliče k sebi Tomaža, podá mu rokó ter pravi: „Kar sem ti zlega storil, ne morem ti jaz več poverniti, ali Bog ti bo povernil; odpusti mi, prosi tudi ženo in sina, kterega ti je srečno Bog ohranil, kakor mi poveš, da mi odpustita; pozdravi obadva, in ako pridete zopet nazaj na Štajarsko, živite ondi srečno in nikdar se ne dajte preslepiti mamljivemu svetnemu lesku, zlatemu bogu, kot sem se jaz.“

Tomaž ni mogel ginjenja nič govoriti, stiskal jej bolniku rokó, ki je prihajala vedno merzleja, dokler ni popolnoma oterpnila. Matevž se je ločil iz svetá za večno. — — — — — —

Zopet je preteklo nekaj tednov, bilo je ravno v praznik Marijinega vnebovzetja. Proti večeru že najdemo pri Viljemu zbrano navadno domačo družinico in med njo tudi očeta Alfonza, ki je prišel tu sem zarad nekih važnih misijonskih opravkov.

Naša družba je bila tako vtopljena v svoje pogovore, da ni slišala spodej derdrajoče kočije, ki se je ustavila na dvorišču. Štirje možje, eden že prileten, drugi trijé pa še mladi, stopijo iž nje in eden popraša približajočega se vratarja:

„Stanuje li tukaj kapitén Viljem —**—?“

„Tukaj, tukaj v pervem nadstropji, druga vrata na desnem mostovžu,“ odverne ta naglo ter hoče iti sam pokazat.

„Že dobro,“ pravi ptujec, in vsi štirje se napotijo po kamenenih stopnicah v zgornje nadstropje. Gotovo so že bralci vganili, kdo so ti štirje možje; — nihče drugi, nego Aleš, Ferdinand, Polde in Lavrencij. — —

Nekaj trenutkov potem vidimo že obadva sinova v očetovem in materinem naročji. Solzé veselja se vdirajo po materinih licih, zdaj poljubuje svojega mlajšega sina, o kterem je imela že toliko skerbi, zdaj zopet Aleša, kterega še ni videla, odkar ga jej je vzela hudobneževa roka. Materino sercé, že po naravi bolj sočutno, ne pozná veče radosti na zemlji, nego nad svojimi otroci, njih sreča je tudi njena sreča, njih žalost, njena tuga; zatoraj si vsakteri lehko misli, kakovo veselje je vladalo pri tem nenadnem shodu, koliko so si imeli povedati, koliko potožiti! a vendar v začetku nihče ni vedel, kako bi začel. In oče Tomaž, kako radostno se je smehljal in stiskal svojima otrokoma roki, saj so bili danes pervikrat v življenji vsi skupaj.

Potem pokaže Tomaž na Alfonza, ki je na tihem opazoval ta blagi prizor, ter pravi: „Aleš! poznaš li tega častitega moža?“

Aleš in Polde vsklikneta oba h kratu: „O, oče Alfonzo! vi tukaj?“ in oklenivši se ga poljubujeta mu roko.

„Bog vaju sprejmi, draga mladenča,“ pričné ta, „menili smo, da se več ne vidimo na svetu, ali Gospod je drugače obernil naša pota; po dolzih skušnjah, mnozem terpljenji in hudih nevarnostih nas je pripeljal zopet skupaj. Njegova roka nas je vodila po ptujih krajih, med divjimi zverinami in po ljutih valovih, slednjič pa nas je zopet združila. Čast in slava Večnemu, ki svojih vernih nikdar ne zapusti.“ —

Med tem je ukazal napraviti Viljem dobro večerjo, da bi ta veseli dan vredno praznovali.

Združimo sedaj še dve osebi nekoliko bliže, ki ste nam že znani v celej povesti, pa vendar še ne vemo kakov vpliv imate druga do druge.

Alfonzo videvši, da je tudi Lavrencij Italijan, popraša ga o njegovem rojstnem kraji.

„Moje rojstno mesto je Florencija na Laškem,“ odverne Lavrencij nekako otožno.

„Florencija? tedaj sva tako rekoč znanca; tudi jaz sem Florentinec, in sicer zadnji potomec nesrečne rodovine Saturni, če ste kedaj čuli o njej.“

„Saturni?“ preša ves osupnjen Lavrencij, „kaj so bili vaši stariši?“

„Moj oče je bil viši uradnik ob času Napoleona I., po zavidljivosti svojih sovražnikov je prišel v ječo in najberž so ga potem umorili, ker ničesa več nismo zvedeli o njem. Jaz sem bil takrat še mlad, nisem še občutil te nesreče, le mater sem videl zmiraj jokati se, torej sem se tudi jaz vselej jokal, čeravno nisem vedel zakaj. V poznejih letih me je dala v samostan v šolo, ona pa si je tudi izvolila tiho življenje v samoti, kajti nič več je ni mikalo na svetu, odkar je izgubila drazega moža. Njeni žlahtniki so jo pripravili skoraj ob vse premoženje, in grozno revščino bi bila morala terpeti, ko ne bi bila imela nekaj skrivnih dragocenosti, ktere je poprodala ter se umeknila svetnemu hrupu v samostansko življenje blizo Rima, kjer še sedaj živi. Meni se je dopadlo meniško življenje, zatoraj sem ostal ondi. Po neugodnih okolščinah devet in štiridesetega leta pa sem moral zapustiti samostan na Sardinskem, ubežal sem v Rim in ondi zadnjikrat poslovivši se s svojo materjo, izvolil sem si misijonski stan ter se preselil tu sem v Ameriko med divjake, med kterimi bode tudi počivalo moje truplo.“

Na Lavrencijevem obrazu je bilo znati, kakov dušni boj hruje v njegovih persih, položivši roko na čelo, kot bi hotel pregnati vse nekdanje zopernosti iz spomina, popraša s tresočim glasom: „Kako je bilo ime vašej materi in kakovo bilo je vaše prejšnje imé?“

„Mati se imenuje Angela, meni pa so prej djali Paolo, v samostanu pa so me prekerstili v Alfonza.“

„O Paolo, Paolo, o draga žena Angela,“ vzdihne Lavrencij, „vidva toraj še živeta in jaz vaju sem menil že zdavnej mertva.“ Pri tej priči oklene se Alfonza in dve svitli solzici zaigrate mu v očeh. „Moj sin Paolo,“ nadaljuje potem, „tu te objema tvoj oče; oni nesrečni Lavrencij Saturni sem jaz; poznaš li to-le podobico?“ Pri tej priči privleče iz nedrija žensko sliko ter jo podá Alfonzu.

„To je slika moje matere. O ravno taka je bila, ko sem bil jaz še otrok, sedaj pa jej je upadel obraz žalosti in terpkosti.“ Alfonza so premagala čutila, oklenil se je očetu krog vrata in šepetal: „Oče, oče, vi ste zopet pri meni, ko sva vas že z materjo objokovala mertve, o mati, zakaj niste tukaj, da bi skupaj uživali to veselje! Potem sta si Alfonzo in Lavrencij razodela vsa hudobna djanja njunih sovražnikov, ki so se ženi nalegali, da je Lavrencij že mertev, njemu pa, da njegove žene ni več na svetu, da je umerla žalosti.

Naša povest se bliža koncu. Le nekaj potrebnih reči imamo še omeniti.

Poglejmo v novojorško barkostajo. Ondi si ravno podajajo nekteri prijatelji roke, gotovo so se zeló ljubili, kajti solzé jih oblivajo in videti je, da je ločitev grozno težka. Še enkrat se poljubijo in si sežejo v roke, častitljiv mož v černej halji, dá jim blagoslov, potem pa jih odnese čoln na pripravljeno ladijo. — Topovi zagermé — ptuja ladija je zapustila novojorško luko. Na bregu še stojé nektere osebe ter mahajo z belimi robci in na ladiji jim odzdravljajo. Ladija prihaja manjša in manjša, slednjič je znati samo mala pičica, dokler se popolnoma ne skrije. „Lastavica“ je, ki odnaša v domovino Tomaževo družino; jako urno plava, kot vedela, kakó hrepené ti ljudje po svojej domovini. Tudi Polde ni hotel ostati v Ameriki, kajti Gorenska stran mu je bila ljubša, nego daljna dežela, kjer človek nikdar ne vidi domačih ljudi in tudi ne čuje domačega jezika. Odpeljal se je s Tomaževimivredv Evropo.

Kaj pa se je zgodilo z drugimi osebami?

Lavrencij je kmalo zapustil Ameriko ter šel na Laško k svojej ženi, Alfonzo pa je ostal med svojimi divjaki, kakor je obljubil.

Robert, na čegar ladiji je služil Ferdinand, pošiljal je svoje ladije tudi v Terst in ondi je postavil Ferdinanda za oskerbnika, ker se ta ni hotel daleč ločiti od svojih starišev ter jih je moral vsaj vsako leto enkrat obiskati.

Ko pride Tomaž na svoje posestvo, začudi se močno, ko vidi vse tako lepo obdelano. Njegov prijatelj Anton mu je zvesto ves čas oskerboval posestvo ter mu še prihranil lepo število denarja.

Zopet so dihali slovenski zrak po dolzih, dolzih letih. O kako vsi drugačni čuti so jih navdajali. Zdelo se jim je, da rodi polje lepše žito, nego prej, da tertje nosi veče grozde in sadno drevje slajše sadje. Vsaka najmanjša stvar jih je spominjala nekdanjih časov; Anton pa je tudi vse tako ohranil, kot je bilo, prav nič ni zanemaril. Sicer ni vedel, ali se še kedaj vernejo, upal je pa vendar, saj na svetu ni nič nemogoče.

Nekega dne se pripelje po cesti za Savo lahni voziček in v njem so sedele tri osebe. Po poti se približa star mož že sivih las, ki je nesel precaj debel smrekov verhač. — Aleš reče ustaviti voz in. stopi z njega. Ko vidi mož, da se mu krasno opravljen, gosposki človek bliža, sname ponižno klobuček z glave in obstane ob kraji ceste.

„Dober dan, oče! preveč ste naložili,“ pozdravi ga mladeneč.

„Bog daj! — Saj me res nekoliko pobira, pa kaj se če, starost me lomi, starost.“

„Ali ime več ne poznate?“ pravi mladeneč dalje.

„I naka, — ne vem, da bi vas bil kedaj videl.“

„Ali se še spominjate Aleša?“

„O Aleš? Da, da, v vojake so ga vzeli, potem pa ga nisem več videl niti slišal o njem. Škoda fanta, tako dober človek je bil. — Sta bila morda znana?“

„Tu stoji Aleš pred vami,“ pravi uni ter mu poda roko.

„Oh jeminete no,“ čudi se starec, kot ne bi še popolnoma verjel, „pa ste vsi drugačni, Aleš ni imel berk pod nosom, kot jih imate vi.“

„O Peter, nič me ne vikajte, vaš nekdanji Aleš je tu z dušo in telesom, lejte še sedaj imam tukaj tisto svetinico, ktero ste mi ohranili, ko ste me našli v gozdu, s to svetinico sem našel svojega očeta in vse svoje domače.“

„Je že res, že res,“ pravi starec in obličje se mu veselja zažari, „o ti preljubi moj Aleš, da te le zopet vidim; kako mi je bilo dolgčas po tebi, ne morem ti povedati,“ in njegova vela roka je deržala Alešovo roko, kot nekdaj pri odhodu k vojakom.

Sedaj se prebližata tudi oče in mati ter se zahvalita dobremu možu za tolikanjo dobroto, da jima je ohranil dete in ga odredil. — Peter spravi svoj verhač v čoln, potem pa veli tudi drugim vstopiti se va-nj, in čeravno star, veslal je vendar urno prek Save. — Kakovi spomini so se zbujali sedaj v Alešu! Tu je tekla bistra Sava, kot nekdaj, na trati je stala lesena koča in pred vežó klopica, kraj hiše pa kozji hlevec, krog in krog je rastlo sadno drevje, ktero je Peter pridno čedil, dalje pa so se dvigali verhovi in skaline, po kterih je nekdaj plezal Aleš ter pasel kozé. Vsa mladostna doba mu je bila živa pred očmi, doba, ktere se človek vse življenje tako radostno spominja; saj je najlepši čas življenja!

Aleš je hotel po sili vzeti Petra na svoj dom, ali ta je rekel, da mu je ta kraj najljubši, da ga ne zapusti po nobenej ceni, preden ga ne ponesó odtod, in to obljubo je tudi spolnil. — Ko ga je tretjo spomlad hotel Aleš obiskati, bil je že v černej zemlji.

Pri Tomaževih se je zopet vse vredilo, kot nekdaj. Ker se Tomaž sam ni hotel več ukvarjati z gospodarstvom, oženil je Aleša ter mu izročil vse posestvo. V blagem miru so živeli tudi sedaj in vsako leto v praznik Marijinega vnebovzetja so šli vsi v Petrovše na božjo pot zahvalit se Božjej Porodnici, ki jim je izprosila toliko milosti pri Bogu.