I. Njegova zvezda se je utrnila ...

„Kar je iskal, je dobil!“

„Pa res!“

„Da si to upa!“

„Pa takle gostaški.“

„Zgled bo vsem!“

„Saj pravim, no!“

„In kako je stara tulila!“

„Boga naj zahvali, Boga, ciganka!“

„In še druge bo dolžila.“

„Kar zna!“

Izpod snežnikov je brisala ostra burja, in komaj vidne snežene muhice so švigale po zraku. Trgovka Jara in gostilničarka Brenta sta se zavili v težki ruti in ju tiščali na usta. Na pokopališču je tolkel grobar zmrznjeno grudo in jo spravljal jezno na grob, da je lopata zvenela. Ob nagnjenem križu pri grobu je zmučeno ihtela in se stresala borno oblečena starka. Iz pretrganega čižma ji je gledala ozebla noga — — —

Na mrzlem, globokem nebu je bilo vse na gosto zvezd, kakor bi se skozi zamrznjeno morje svetili nedvignjeni zakladi. Z gorâ so se v presledkih pobleskavale rdeče bakle, ki so se bližale z vseh kotov in vse lezle kakor kaplje na liju vedno bližje in bliže druga drugi — v dolino, kjer je skozi velika cerkvena okna gledal z jasnimi očmi polnočni dan. Pod nogami je škripalo, ljudje so se zavijali v kožuhe, kučme so vlekli čez ušesa, roke tiščali v žepu in gugaje šli po sneženi poti, kjer jim je pri vsakem koraku izpodrsavalo. Od daleč se je čulo votlo, a melodiozno zvonenje, nad celo dolino je legala neka čudovita glorija, srca so plavala v sveti melanholiji, govorjenja ni bilo, vsak se je zavijal čez usta in se potapljal v globoke misli pa mencal z vso hitro silo proti jasnim oknom sredi ravnine. Bakla za baklo je izginjala in utonila pred cerkvijo v velikem kresu, krog katerega je stalo nekaj dečkov in molilo rdeče prste proti ognju. Vse bakle so prišle — ne, še ena hiti po bregu — sedaj je v ravnini; po zraku se je zasvital svetel ris, nosilec je vrgel baklo proč — — —

Zvonovi so zapeli svečano glorijo, po cerkvi je dišalo po kadilu, ljudstvo je klečalo in molilo in tisoč nemirnih src je hrepenelo s šepetajočimi ustnicami: Mir, mir, mir! In plaval je pod sveti obok ta veliki vzdih trpečega ljudstva, in prodrl strop ter kipel visoko, visoko — potrkal na nebeška vrata in na zemljo je hitela truma dobrih duhov ter nosila na božji vesi pretehtan zlati mir in hodila od srca do srca, da bi jih napolnila s polno kupo edine sreče — — — Ljudje so vzdihovali: mir! mir! hrepeneli po njem in ječali — a ko je potrkal duh miru na vrata njihova, so mnogi duri zaklenili — — —

„Mati!“

„Vide, kaj je?“

„Tisto-le zvezdo gledam skozi okno!“

„Le glej zvezdo, pa moliva, Vide! Glorijo zvoni!“

V siromašni sobici je visela izpod črvivega stropa na lancu brleča leščerba. Plamen je neredno podajal više in niže, po stenah so se pretezale sence na čelesniku razobešene obleke. Na voglu pri peči je sedela mati in tiščala suha kolena pod ošpičeno brado, in jagoda za jagodo je padala po nitki na debelem molku. Njeno lice je bilo razorano, izpod nerodno pokrite rute so gledali še pred tednom počesani sivi lasje, in motna luč je pritiskala senco tako po koščenem obrazu, da so bile črte nerazločne, nekam skrivnostno-mračne — utelešena skrb in beda.

Na slamnici pri peči je napol visel napol sedel njen sin Vide. V strop je bila zabita železna klanfa, na to privezana vrv in sin je držal s trudno roko za to vrv ter se neprestano poizkušal premikati.

Z levico je večkrat segel po rdeči ruti in si obrisal potno čelo in si popravil z njega dolge, črne lase, ki so sprijeti od potu silili v stremenih prav do obrvi. Ustnice je imel stisnjene, na licih so se mu krčile in potezale mišice; stiskal je zobe od bolečin in včasih je zaškrtnil zob ob zob ...

Če ga je mati čula, vselej se je zganila, in hitro prašala — kar sredi češčenesimarije: „Te boli, Vide, kaj ne?“

„Ah, mati!“

Tak je bil navaden odgovor, in sin je okrenil glavo proti materi, in dvoje rosnih oči se je srečalo. Sina je bolela materina bridkost in skrb, mater je žgala sinova bolečina. In sin je sklenil, ko je videl solzno oko matere, da se bo premagal in ne bo več škrtnil z zobmi, mati je pa hitreje molila in skrivaj dvignila plavkasti predpasnik, da bi sinu prikrila, kar ji je lezlo po licih. Potem je vstala, vzela z vegaste mize piskerc cukraste vode in stopila k sinu.

„Si žejen, kaj ne, Vide? Pa pij!“

Sin je požrl parkrat iz posode, mati mu je popravila slamnato blazino in preko ram odela raztrgano plahto.

„Kako se potiš nocoj! Da se ne prehladiš!“

Zopet je postavila lonček na mizo, stisnila se k peči in molila in se križala ter tolkla na prsi.

Zvonovi so zvonili Sanctus.

Vide se je zagledal v skromne jaslice, ki jih je postavil že pred leti in so od tedaj neprenehoma črnele v kotu in se prašile. Pastirji so bili obledeli, hlevec se je upognil, čeda je polegla po suhem mahu.

Nekako otrpnil je in za trenutek so izginile silne bolečine. A kmalu so prišle vnovič, strašne in grizoče, da je zopet škrtnil zob ob zob.

Mati je stopila k sinu.

„Vide!“

„Mati, zvezdo gledam!“

„Poglejte, onole!“

Pokazal jo je s prstom, a pri tem izpustil vrv, za katero se je opiral. Mati je pogledala za prstom skozi okno.

„Ježeš, Marija! Zakaj si jo pokazal?“

Zvezda se je utrnila, sin se je zgrudil na slamnico in bridko zaječal.

„Mati, m — ati! Umrl — bom!“

Omotica se ga je lotevala, oči so se mu razširile.

Mati ga je prijela za glavo in čutila mrzli pot.

„Vide, zakaj si pokazal zvezdo s prstom? Vide — umrl boš zato, o sveta božja Pomočnica!“

Hotela je sina dvigniti, a bila je preslaba.

Polglasno in s težko sapo je sin prosil:

„Mati, mati, le pustite me. Umrl bom — z Bogom!“

„Jezus, Vide, nikar!“

Solze so lile starki po licu.

„Mati, poslušajte! Na izpovedi sem povedal, pa vam bom sedaj, ko umiram!“

„Vide, nikar! Sedi! Sapo ti jemlje!“

„Mati, le pustite me! Mati, mene so ubili!“

„Vide!“

„Nisem padel!“

„Saj si rekel.“

„Sem lagal!“

„Da si Zdolšovega hotel, pa si padel — so rekli drugi.“

„Poglejte! Leščerbo!“

Sin je dvignil odejo s silnim naporom, mati je posvetila z leščerbo in videla črno liso na telesu.

„Semkaj me je, narobe s sekiro!“

„Za pet ran! Zakaj?“

„Ker sem Tilki nesel tisto izrezljano, lepo škatlico — saj veste — v dar, ker je Vam stregla, ko ste bili bolni. Ona se mi je pa zasmejala in rekla, da ne dá mojega darú za nič ne nikomur — — To je on slišal.“

„Slišal, Zdolšov, ta bogati! In te je?“

„Pričakal — pa me je ...“

„Moj Bog, Vide, in nisi povedal!“

„Saj veste, da bi bil jaz kriv. — Tako, mati, da veste vsaj vi. Nedolžen sem, Tilka tudi. Molite, mati! In tiho bodite! — Nam ne verjamejo — Beraču se ne sme verjeti — — — Zdolšovemu odpustim — vse vse — — Mati — mo-ja — ma-ti — — —“

Na lice se mu je začrtal vrhunec bolečin, ki jih je trpel vsled udarca v odrobju — — — Materi je zdrsnil iz rok — udje so konvulzivno zadrgetali — vzdih — steklen pogled na mater — in ni ga bilo več. Z lica pa je izginil sled bolečin in prelil se je v žarek miru, ki ga svet ne more, dati — — — Materina solza se je zmešala s sinovo, ko mu je zatiskala oči — — — Pristavila mu je stol, nanj dejala blagoslovljeno svečo, potem sedla k sinu, začela moliti — a kmalu zadremala — utrujena in uničena ob mrtvem — ubitem sinu. — — — — — — — — — — — — — — — —

Zunaj pa so na mrzlem, globokem nebu blestele jasne zvezde. Tako na gosto so bile nasejane, da se je zdelo, kakor bi se skozi zamrznjeno morje svetili nedvignjeni zakladi. Sijale so divni božični noči ...

Zvonovi so odzvonili polnočno pesem — bakle so se razlile po gori, nad kočo so se ustavili angeli miru — — —

Nekomu pa je demon stlal v posteljo nemir — prvega ubijavca — — —

II. Zvonček s tihih Poljan.

Do kolena sam stal v snegu ...

Na dvocevko se je naletelo za prst snega. Moje oči so zrle nepremično po dolgi preseki med gostimi borovci. Videlo se je komaj trideset korakov daleč. Tam je pa izginjala preseka v mračno - sivkastem sneženem metežu, v katerem so bile videti kakor črne pege temnozelene veje borov, ki so se šibile pod težo snega. Na vrh gore se ni videlo. Legla je nanjo gosta megla, in zdelo se je, kakor bi to zaveso milijoni demonov skubli na koščke in jih v neprozorni množini trosili na zemljo. V daljnih vrhovih je tulila bora. Krog mene je vršalo čudovito skrivnostno prasketanje ledenih zvezdic, katere je burja metala z veliko jezo preko hriba v dolino. Tako misteriozno je to donelo v suho listje trdovratnokošatega hrasta, ki je sameval med bori, da je zvenketalo, kot bi nekje daleč sipal kdo prožne kovinske igle na bronasto pločo. Zamaknil sem se čisto v to hrestljanje in zvenketanje, plašč mi je zdrsnil ob puškini cevi, v roko so pikale ledene iglice, lice me je peklo, kot bi od daleč kdo metal vanje šivanke, a jaz sem stal nepremično, zapal od snega, in moje oči so zrle po ozki preseki med gostimi borovci.

Divje, silno divje je bilo krog mene, in prav to je ugajalo moji duši. Narava nepokvarjena, čisto nedotaknjena od človeške roke, je plesala divje orgije, sferični zvoki so ji godli za ples, vetrovi so jo venčali z zimskim belim cvetjem in jo ovijali kot nevesto pod mirtnim vencem s čudovitim pajčolanom, ki je bil stkan iz milijonov kristalčkov in nanizan iz milijard prekrasnih zvezdic.

Da, bal sem se prestopiti, bal sem se otresti sneg s klobuka in plašča — in dvocevke si nisem upal obrisati, da ne bi s tem dejanjem posegel kot disakord v mogočno melodijo elementov. Poslušal sem, užival, strmel in bilo mi je ugodno, tako mogočno ugodno, da ne bi dal tega užitka za največjo simfonijo, ki so jo zamislili kralji glasbe.

Hov, hov, hov! Hov, hev, hov hev!

Izpreletela me je jeza. Pred par urami sem še veselja zadrgetal, ko so se oglasili lovski psi in gnali naravnost proti meni čedico preplašenih srn; puška se je dvignila k licu kakor sama od sebe, petelin je škrtnil, in prst je nervozno obvisel za jezičkom, da pritisne in sproži na bližajoči se plen ... A sedaj me je spreletela jeza. In videla je burja moje jezno lice, zabučala je s silnejšo ihto in sipala ograbke snežink v kotlino, kjer so se oglasili psi, zasipala sledove, slepila jim oči in mašila bevskajoče gobce. Še nekaj silnih žvižgov — borovec nad mano je zaječal, postaren je bil, divji ples ga je zmučil — in zopet nekoliko pasjih bevskov, pa so umolknili tisti glasovi, ki so se drznili motiti — pritlikavci! — kraljevo godbo svobodne narave.

Do kolena sem stal v snegu ...

Lovski rog je hripavo zaječal in velel, da je konec gonje. Slišal sem ga, toda ostal sem apatičen. Premaknil sem se proti borovemu deblu, naslonil se nanje in moje srce je zaprosilo naravo, da smem še nekaj časa prisluškati divji godbi, kot otrok, ki se prikrade v vaški cirkus in se stisne za plot ter z odprtimi usti gleda, kako preobračajo pisani klovni kozelce in plešejo po vrvi.

In dobil sem dovoljenje od svobodne narave. Še več. Burja je spoznala, da sem sanjav človek, da mi je kultura pokvarila živce in da bi jim utegnil škodovati predivji „galop“, zato je zaigrala mehko in nežno, kot bi brenkala harfa pred otomanom orientske kraljice. In snežinke so padale rahleje na listje suhega hrasta; harfo so spremljali tihi cimbali in zvončkali melanholinčno uspavanko.

Mene je pa zagrinjala pravljična tančica rahlih in gostih snežink. — — — — — — — — — — — — — —

Prigazil sem v dolino za samotnim logarskim domom, kjer so se zbirali lovci. Mrak je bil že teman. Komaj so se ločile konture hribov od ravne, zasnežene doline. Prišel sem zadnji med lovce. Vsak je bil zavit čez ušesa, na potlačenih klobukih in plaščih je bilo vse polno snega. Nekateri so otresali snežene plasti s sebe in jezno otepali klobuke. Dan je bil naporen, pota silno slaba — plena skoro nič. Izmučenost je zato umorila običajni humor, ki se redno razvije po lovu. Psi so čepeli v snegu, otvezeni na lance, in drgetali mraza, brakirji so hukali v prezeble roke in trkali s težkimi črevlji ob tla pa tiho rentačili na to pasje vreme. Hladno so se poslavljali lovci in, zbrani krog mladega, visokega logarja, kateremu so se svetile kaplje tajajočega se snega v fino pristriženi bradi, ukrepali kdaj se zopet snidejo pred njegovim domom, da zopet poizkusijo lovsko srečo, nadejajoč se, da jim bo milejša kot je bila danes.

Mene to baratanje za dan in kraj ni čisto nič zanimalo. Spoznal sem, da sem pravi tujec v tej družbi, tujec namreč po svojem srcu, ki je upravkar zajelo čarovitih užitkov v divji prirodi. Ker sem se bal, da bi mi prozaični pogovori ne ubili še tisto malo poezije, ki se je komaj rodila v moji duši — in poezijo ubijati znajo nekateri ljudje mojstrski — zato sem šel nekaj korakov proč ob beli, ljubeznivi logarski hišici. Na holmčku stoji, sredi tihih Poljan, kakor dremajoča pastirica sredi pašnika. Skozi severno okno je žarela luč. Nehote sem se ozrl skozi nezastrto okno. Komaj sem okrenil glavo, že se je oglasil konvencionalni ton v prsih: „Se ne spodobi!“ — Hm, koliko stvari se ne spodobi! Moje oči so kljub temu glasu obtičale na pramenih velike svetilke, ki je visela izpod stropa in bila zasenčena z rožastim zastorom. Pod svetilko je sedela ob mizi mlada gospa.

„Soproga logarjeva!“

Obrnil sem se hitro in se počasnih korakov vračal k družbi. Lovski zbor je bil čedalje glasneji. V debato so posegali stari, dolgobradi lovci, ki so utemeljevali umetnost lova na Hudem gozdu z dolgim pripovedovanjem, ki je bilo prepleteno s številkami plena za petdeset let nazaj.

„Debata bo še dolga!“ — si mislim jaz in namerim korake nazaj proti luči. Vleklo me je s čudno radovednostjo do okna, da bi še enkrat videl mlado gospo. Zazdela se mi je namreč znana, ko sem se bil ravnokar prvič ozrl skozi okno. Sneženi kosmiči so plesali v žarkih luči tako gosto in tako naglo, kakor bi hoteli prepresti nezastrto okno z neprozorno tančico, da ne bi moglo prodreti nepoklicano oko v svetišče samotne kraljice — snegulčice - sredi tihih Poljan. In vendar meni moja radovednost ni dala mirovati.

Obstal sem precej daleč okna. Rožna luč je padala na njene kostanjave lase, ki so bili najskrbnejše urejeni. Ni je zapeljala samota sredi tihih Poljan, da bi zanemarila le en kodrec, opustila le eno zalasnico; ne, ona ni bila vrtoglava lahkoživka, ki hoče biti lepa svetu — ona je bila nazorov, da mora biti plemenita in čednostna ženska lepa najprvo — sama sebi.

Na mizi je bil odbit majhen zabojček, iz katerega je gledal bel papir. Na odtrganih pečatih se je poznalo, da je prišel pred kratkim po pošti. Pred njo je bilo razgrnjeno pismo. Pa ga ni več brala. Desnica je podpirala glavo, velike oči so gledale v nasprotno steno, kot bi se ne mogle ločiti od kake ljubljene podobe. Tanki, dolgi prsti levice so se igrali z majhnim, srebrnim zvončkom. Belo je bilo srebro, a je temnelo vpričo njene aristokratsko lepe roke. Ko je tako slonela, sem videl naravnost njen markantni profil. Vsaka poteza, od lepega čela do majhne brade, vse je bilo kakor profil iz alabastra v kiparjevem ateljeju. Po licu pa ji je polzela — solza — —

„Dà, nekje sem jo že videl!“

To je bila gotova sodba. Toda kje? kje? — — Vrtinec spominov, hitrih kakor misel, je preplul mojo glavo. Snežinke niso hitreje plesale pod nebom, kakor so se vrstili vtiski mojega življenja nazaj, vedno nazaj, globlje in globlje, dokler se spomin ni hipoma ustavil v lehnem čolničku sredi sinjih valčkov — Blejskega jezera.

„Da, odtam jo poznam!“

Avgustovo solnce se je že nekoliko nagibalo, z Zelenice je popihaval hladen veter, da se je jezerska gladina rahlo vznemirjala. Kako sem prišel v njihov čoln, sam ne vem. Neki znanec me je menda predstavil v gostilni, in ker nihče ni znal veslati, sem se ponudil jaz tujim izletnikom, da jih popeljem do otoka. Bila je mama, tri hčerke in sinček — prvošolec — pa dotičnik, ki me je predstavil — dijak, inštruktor. Jaz dijak — on dijak, deca — sami dijaki in gospa vdova, ki je takisto dihala sredi svojih otrok samo dijaško ozračje — bili smo hitro dobri znanci. Najstarejša hčerka je bila štirinajstletna Maša. Naročil sem ji, kako naj vodi krmilo, sedel njej vis-a-vis, drugi pa so sedeli za mojim hrbtom.

Izpočetka sam se upiral krepko v vesli; na sredi jezera sem pa odnehal, da smo se zibali, kakor je bilo drago valovom. Maša je skrbno držala za vrvici krmila in gledala vame z vprašajočimi očmi, ali je prav, ali ne, ko še le prvič krmari. Njene rahlorjave oči so plavale v blesteči vlagi neizmerne radosti, lice ji je gorelo; velik slamnik ji je visel na hrbtu, in kostanjevi kodri so se vsipali na čelo in po sencih doli na vrat.

Mehanično sem pomalem veslaril. Mama je zadaj tuintam zinila kako modro, inštruktor je neprenehoma svaril Vilkota, da ne bi padel v vodo — mi drugi smo se pa smejali. Smejali smo se — pa kako zvonko in čisto, kako glasno in veselo! Toda ne dovtipom, ne naučenim šalam ali duhovitim satiram. Ne, ne! Vsega tega še poznali nismo. Smejali smo se, če se je zaujčkal čoln, smejali, če je brizgnila voda od vesla in je s par kapljicami oškropila tenko obleko Maše, smejali, če se je prikazala ribica na površju. Dà, takim stvarem smo se smejali — vsaj mislili smo tako. A danes vem, da se nismo smejali ne kapljicam, ne ribam. Smejala se je tista neizrazljiva, kakor cvetni prašek rahla, pa kakor demant čista mladost — sama sebi. In tega nismo vedeli! — — — —

Triglavski vrhovi so rdeli v večerni zarji. Vrnili smo se z izprehoda ob jezeru, kamor smo šli, vrnivši se od otoške cerkvice. Maša je vezala v šopek ciklamne. Nikoli jih še ni toliko imela.

Pri večerji se je nadaljevala ista otročje nedolžna živahnost. Maša je postala vrtoglavo poredna. Poseznanila sva se tako kot ptici istega gnezda. Izmislila si je vse mogoče nagajivosti. Poveznila mi je na glavo svoj širokokrajni slamnik, tako da so višnjevi trakovi viseli po mojem licu. In tedaj so udarili vsi otroci v smeh in ploskali z rokami, da jih je morala miriti mama. Živeli smo prekrasne ure, ko se je smejala mladost — sama sebi — In tega nismo vedeli. — —

Voznik je javil, da za četrtinko ure napreže. To je bila slana na sveže in rahle rože naše mladosti.

Mami se je zresnil obraz; šlo je za račune od treh dni. — Maša je umolknila. Z neko nejevoljo je neredno stlačila nekaj stvari v kovčeg, potem se je pa naslonila na ograjo ob jezeru in nemo zrla po vodi. — Prav tako je nedostajalo besed meni. Nerodno sem se obračal, stopil blizo nje, vrnil se k mizi, govoril nekaj z dijakom, pa bil zopet samemu sebi odveč. — Kar mi šine nekaj v glavo. Stekel sem preko ceste v prodajalno in kupil majhno pahljačko. Na njej je bilo napisano: Spomin z Bleda. Glas se mi je skoro tresel, ko sem poprašal za ceno. Imel sem v žepu velik kapital revnega dijaka — pet belih dvajsetic. A bil sem pripravljen žrtvovati vse do zadnjega vinarja. Za vsako drugo stvar bi se bil desetkrat premislil, a tu se nisem nič prašal, jeli škoda, ali ne. Samo da ima spominček od mene.

Z neizmernim ponosom sem se vrnil na verando k mizi. Maša je še vedno gledala po vodi.

„Prosim, za spomin!“

Ozrla se je na pahljačko, prijela jo z drobno roko, potem pa pogledala vame z velikimi, jasnimi očmi. A njene oči so bile solzne. Krog ustnic je bila sicer komaj vidna, a tako bridka poteza, da me je zabolelo in zazeblo krog srca.

„Pojte z nami!“

Na pol tiho in boječe je izrekla to prošnjo.

„Ne morem!“

Njene oči so postale še bolj rosne.

„Maša! Maša! Le hitro! Voz čaka!“

Materin glas je veleval odločno.

„Za spomin!“

Tri ciklamne je vzela iz šopka in mi jih dala, potem pa hitro odšla k vozu. Naglo sem jih spravil v notes, vtaknil notes v žep in ga vedno tiščal z roko, kot bi skrival zaklad.

„Z Bogom! Z Bogom! Hvala za družbo!“

„Klanjam se.“ — — —

Voz je oddrdal, Maša je mahala z belim robcem. — — — — — — — —

Vračal sem se v mraku po pašnikih domov. Krog mene je donel smeh Maše, šumelo njeno krilo, in gledale so me njene oči kot zvezde z jasnega neba.

Zjutraj sem se probudil. Na vzglavju je bil notes in v njemu trije ciklamni.

Videl sem jo! Takrat razvijajoči se rožni cvet, danes dovršen model resnega življenja. Pri slovesu je imela solzo v očeh, danes ji je pritekla solza po licu in kanila na pismo. Zakaj? Ali ni srečna? Kako je prišla sem? — V meni so se dvigali spomini, plalo je srce. — Morda se motim? Ne! Še enkrat naj pogledam, nekoliko bliže. Stopim korak proti oknu. Mlada gospa se je zganila, obrisala solzo, spravila pismo in vstala. — Lovska družba je dognala torišče prihodnjega lova in se razhajala.

Ker sem imel precej daleč, mi ponudi logar sani da se peljem domov.

„Izvolite, da bo napreženo, z menoj v sobo!“

Vleklo me je noter, a v družbi se tako navadimo fraz, da ne vemo, kdaj jo izbleknemo. Zato sam se moral opravičevati in braniti: da sem ves moker in umazan, da je prepozno, da se ne spodobi ...

„Prosim!“

Pokazal mi je odločno vhod v vežo mož svobodne narave, kateremu so bile moje fraze gotovo priskutne. Ker je bilo temno, je šel naprej v sobo. Gospa mu je prihitela nasproti z iskreno ljubavjo; objela ga je vroče, kot bi hotela pritisniti nase srečo vesoljnega sveta, in poljubila ga je z gorkoto prvega poljuba.

Malce se je zdrznila, ko je soprog pokazal name, ki sem stal še v veži blizu odprtih vrat. Srce mi je burno utripalo, da sem bil sam nase nejevoljen. „Domišljija!“ sem se ošteval. „Ta romantični dan, pa živ spomin na otročjo preteklost, to me razburja. Pametni ljudje se za to ne menijo!“

Z odločnim korakom sem stopil pred gospo in se ji dostojno poklonil, ko je logar imenoval moje ime.

Pogleda me v lice s tistim globokim, sodečim pogledom, ki je last skoro vsake ženske.

„Vi ste?“

Spoznala me je.

„Me poznate?“

„Poglejte!“

Pokazala je na steno, kjer je bilo mnogo spomin-obeskov. Med njimi — moja pahljačka.

Sedli smo in pri čaju sem izvedel vzrok njene solze. Izpovedal sem ji odkritosrčno, da sem jo opazoval skozi okno, jo tudi spoznal in videl, da ji je kanila solza na pismo.

Bilo je pismo matere. Poslala ji je raznih darilc in okraskov za božično drevesce. Pridejala je tudi srebrni zvonček, s katerim je nekoč ona vedno zvonila mlajšim sestricam in bratcem, ko se je odkrilo razsvetljeno drevesce. In zvonček ji je prizvončkal iz očesa prvo solzo v zakonu.

Njegov srebrnoskrivnostni glas ji je pričaral v spomin celo vrsto svetih večerov, katere je praznovala med svojimi. In letos bo prvič — odtrgana od njih, prvič sama sredi zasneženih tihih Poljan. Vse žilice tihe ljubezni do doma so naenkrat zakrvavele, njena duša je poletela vun iz te samote v svetlo dvorano, v šumečo družbo, kjer vonjajo dehteče toalete, kjer se krešejo pogledi, kjer blesté uniforme, kjer se tako galantno klanja in zabava na levo in desno. — — — Njeni duši se je stožilo po domu, stožilo po svetu, katerega pa v resnici ni poznala prav nič. Nekaj veselic, par sijajnih plesov — to je bilo vse, kar je dovolila mama svoji hčerki. Prav zato ji je plaval pred očmi svet ves ogrnjen z vonjem in krasoto, spremljan s šumom in sladko godbo in vse to ji je še pozlatil veliki kontrast neme tišine sredi tihih Poljan. In prvič v njenem življenju se je dvignila v srcu grozna intrigantinja zakonske sreče — ledena mržnja. Že si je stavila vprašanje, zakaj je prišel on s tistimi dobrimi očmi, zakaj je prišel s tistimi ponosnimi koraki, vitkim stasom in lepo brado — zakaj, da je posegel v vrt in odtrgal njo, ki se je razcvela čez noč — zakaj je prišel in jo odvel v samoto. —

Tako intrigantinja.

A bila je dosti krepka, da je zmagala. In ko ga je iskreno poljubila pri dohodu, je bil to poljub kesanja, da je dovolila le trenutek takim mislim prostora v duši. Res, vse ji je vzel, a vse ji je tudi dal.

Pokazala je soprogu materino pismo, pokazala zvonček in se mu izpovedala. Njegove dobrodušne oči so jo objele in ji sveto prisegle, da več, kot on, ji ne more dati nihče. — Govorilo je oko sveto prisego, usta so pa izrekla mirno in šegavo, kot govori mož prirode:

„Zato zvonček konfisciramo!“

„In jaz to takoj izvršim, če dovolite, gospa!“

„Prosim! Revanche — za pahljačko!“ — — — — — — — — — —

Zdaj visi nad mojim pultom zvonček s tihih Poljan.

III. Kletev zavrženega srca.

Krog mojega doma se je pasla umazana, pepelkasta megla, ki je trdovratno in leno zapirala vsak razgled, zastirala ves božji dan solnce, da se je zdelo, kakor bi zaklenila vse vedre misli v svinčeno ječo. Ne vem, koliko reči sem se lotil, pa vse brez uspeha. Vse moči so bile ukovane v čudno stagnacijo; vun se mi ni hotelo, v sobi sem bil zopet nervozno-nemiren, da sem se presedal s stola na stol. Težko sem čakal noči, ki je, dasi temnejša, vendar bolj prijetna kot tak leni dan brez življenja in brez luči.

In prišla je noč — prav zgodaj.

Sedel sem k pultu in iskal po miznici rokopis nekega prijatelja. Ko tako iščem, zadenem prav na dnu miznice na šop pisem, ki so bila povezana z obledelim rdečim trakom. Deset let jih že nisem pogledal. Kar pozabil sem iskanega rokopisa, razvezal šop in začel pregledavati liste davnih spominov.

„Nikomur nisem pisal. Samo tebi. Jaz grem tako daleč, da me ne vidi nikdar več znano lice. Veš, zakaj grem? Saj ti je znano, zaradi nje, zaradi Mine. Nikoli nisem klel, nocoj pa kolnem — njo, samo njo. Vso srečo sem ji uklel — boš videl — — —“

Tako pričetek pisma, katerega ni pisala roka, ki se je mnogo trudila s peresom. Črke so bile dokaj šolarske. A slog je kazal, da je pismo pisano s srčno krvjo. Pretrgani stavki, vzkliki, izpuščene besede, vse je pričalo, da je Tone drgetal razburjenosti, ko je to pisal. Da, skoraj sem ga bil pozabil. A po tem pismu se je zbudil preživo spomin na prijatelja. Bil je posebnež, toda plemenita duša in neskončno rahlega srca. Jaz dijak — on tesar, pa sem vendar preživel lepe ure z njim. — Posvečujem mu — ta večer.

Stari, nadušljivi oče je kašljal pri peči. Po sobi je vladala tema. „O, para ti parasta!“ Tako je vzdihoval stari, ko se je odkašljal in prizdigoval kapaste trepalnice pod mogočnimi sivimi obrvmi in gledal topo skozi okno, ki je bilo kakor siva lisa v steni. Zunaj je svetila mrkla mesečina.

„Ga ne bo, kali?“

Ob palici je drsal skozi duri v vežo in se kašljaje ustavil na pragu ter strmel s širokoodprtimi očmi po shojeni stezi, ki je vodila do kajžice.

„Ko bi vsaj umrl! — — Ali pa naj bi bila Urša malo še potrpela na svetu — — Treba ji še ni bilo umirati. — — — O, para ti, para — — Aha, zdaj — —“

Zagnal je deda kašelj, da se je krčevito sključil in se trdo oprl na rogljasto palico.

„Oče, zakaj pa niste v hiši? Zunaj še bolj kašljate.“

Sin krepke postave, s suknjičem čez ramo je ljubeznivo ogovoril očeta, ga prijel z eno roko pod pazduho in vedel v hišo. Stari je sedel v svoj oguljeni kot k peči, sin je pa prižgal lojevo svečo. Na mizo je postavil v plavo ruto zavezan lonec.

„Sem mislil, da te ne bo!“

„Par tramov smo morali še potegniti na zid. So pa težki, in podnevi ne utegnejo ljudje priti pomagat!“

„Seve, seve. — — — E, povsodi imajo dela!“

„Oče, večerjo sem Vam prinesel. Poglejte, kava je, s pogačo podrobljena.“

Oče je bil lačen in hitro je zato vstal in trkal s palico k mizi. Slastno je jedel iz piskra.

„Ti ne boš?“ Oddahnil se je in postavil žlico pokoncu.

„Sem že, ta je vsa Vaša.“

Stari je brez obotavljanja nadaljeval, sin je pa vzel izpod trama oslo in začel brusiti tesarsko orodje.

Po večerji je risal oče zopet k peči. Precej dolgo sta molčala.

„Tone!“

„Kaj?“

Oče je zelo zakašljal.

„Oh, tale naduha, kako me tare! — Tone, veš kaj, tako-le sem premišljeval danes: kaj ko bi se ti oženil ...“

Starec je z nekim strahom in nekim velikim pričakovanjem izrekel to besedo. Sinu je roka zastala. Položil je na mizo oslo in sekiro, pomolčal dokaj dolgo in gledal v starca, potem pa rekel:

„Da bi se oženil? I, zakaj pa to?“

„Da ne bo vse narobe pri hiši. Ona bo lahko doma vse lepo pospravila in oprala nas bo, pa zašila in skuhala nam bo — saj vidiš, kako je nerodno, ko sva kar sama dedca pri hiši.“

Zopet molk.

Tone še ni na to nikdar mislil v življenju. Deset let že ni bilo Urše, rajnice matere; navadil se je kuhe in drugih ženskih del, pa je mislil, da je tako najbolje.

„Oženil? Katero bi pa jemal?“

„Danes je bila Marinčkova pri meni. Mino je ponujala.“

„Mino?“

Zategnjeno je bilo to vprašanje. Tone ni zinil nobene besede več. Pridno je drgnil z oslo po sekirah, stari je tudi molčal in zlezel počasi na trdo ležišče, sin je pa ugasnil luč in se zleknil na klopi pri peči. — —

Mina ... Mina ... Mina ...

Poznal jo je dobro. Šivilja je bila Marinčkova Mina. Na koncu vasi sta imeli z materjo majhno kajžo in vrtec krog nje.

Mina — seve. Kako bi jo poprašal? Ali me bo marala? Prelepa je. Moj obraz je kozav pa mustače mi stojé na dež. Drugi fantje imajo lepo sesvedrane, moje pa ne stojé drugače — — —

Potipal se je pod nosom ...

Pa če je mati rekla, mora že Mina tudi biti zame. Saj me je zadnjič tako lepo pozdravila, ko sem prinesel nekaj šivat. — —

Da, šivala bi, jaz pa tesaril; pa bi se res lahko živelo — Mina — Marinčkova — —

Prvo noč je Tone prečul v svojem življenju, razen tistih dveh, ko je mati ležala na mrtvaškem odru — — — — —

V soboto je prinesel Tone na večer domov kos platna. Ko je oče večerjal, si je šel sin pred vrata umivat smolaste roke. Potem je pospravil z mize, ogrnil suknjič, stisnil platno pod pazduho, zaklenil bajto in šel. Očetu ni nič povedal, kam da gre. Ej, mnogo je že hodil Tone, mnogo, ponoči in podnevu, nevihte so ga podile, bliski in gromi so ga spremljali po samotah, ko se je vračal z dela domov — a zanj ni bila nobena pot pregrda, nobeno vreme predivje ... Toda nocoj mu je zastajala noga. Srce je menda prvič začutil v prsih, ki mu je bilo tako močno, da se je često ozrl, če ne gre morda kdo za njim. Zbiral je besede, iskal stavkov, izmišljal si izgovorov, kako bi začel pri Mini. Čim bliže je bila Marinčkova kajža, tem težja je bila njegova noga.

„Da so si morali oče izmisliti to sitnost! Ali mi je tega treba!“

Kar nazaj bi šel. Ali zopet ga je vleklo z nepoznano silo.

Skozi okna Marinčkove kajže je gledala luč. V sabotih je Mina šivala pozno v noč.

Pred durmi je Tone še nekoliko postal. Prisluškal je, če ni morda kaj ljudi v hiši. — Tihota.

Pokljukal je. Marinčkovka je prišlapala v vežo in odrinila leseni zapah.

„Sem mislil, da ne boste več pokoncu, pa res ne utegnem sicer priti; to-le platno sem kupil, sem rekel, bo pa za srajce, jih bo Mina naredila, če kaj utegne.“

Tone je govoril hitro, kar ni bila njegova navada.

„Lej ga no, Toneta! Le noter pojdi! Pri nas ni izlepa delopust; ima deklič na pretege dela. Kar posuli bi jo.“

S trsko mu je svetila skozi vežo v čedno pobeljeno izbo, kjer je med belim platnom sedela za mizo — Mina, belih rok in belega lica — bolj od platna.

„Mina, za srajce sem prinesel. Na, poglej, če bo to-le pražnje!“

Mina je odložila šivanje na kolena, pogledala dobrovoljno Toneta, potem segla po tkanini — na sredincu se ji je svetil rumen naprstnik — potipala pražnje pa se zopet ozrla v Toneta, ki si je popravljal suknjič, ker mu je lezel z ramen.

„Oho, Tone, to je za ženine! Kaj se boš?“ Krog precej bledih ustnic ji je igral čuden, sarkastičen smeh. Tone tega ni videl. Njeno sivo oko se je pa vprašajoče uprlo v Toneta.

„Že vse ve, sem že rešen!“ ...

„I, saj mi ne kaže drugače. Pri nas je tako nerodno, ker ni nikogar pri hiši.“

Sedel je za vogel mize, klobuk pomaknil nazaj in se naslonil na roko. Mina je pričela hitro vbadati in je strmela nepremično v šivanje.

Stara se je oglasila izza pečka:

„Le se, le, Tone! Kaj boš čakal!“

„Kaj ne, mati! Naš oča tudi tako pravijo!“

„Ali imaš že izbrano? Pri nas se veliko izve, ker vedno kdo pride, pa o tebi še nič ne govoré.“

Mina ga je zopet pogledala in z belimi zobmi hitro odtrgala dlakico nitke, katero je vdevala v šivanko.

Tone je brez potrebe zakašljal, presedel se nekoliko ob mizi in že šel po sapo, da ji pove kar odkrito, čemu je pravzaprav prišel. Pa se je oglasila mati izza pečka in lezla govoreč na tla.

„Oh, tak-le delavec, tako priden, ki kaj zasluži, pa živ človek mu ne more reči napak besede — oh tak-le fant — deset na en prst! — Pomila še nisem. Le zmenita se za srajce!“

Stara je nateknila velikanske copate in se izmuzala v vežo pred peč.

Tone je bil v silni zadregi. Ni mogel takoj izpregovoriti.

„Mina!“ — Komaj je izpregovoril.

„Kaj?“ — Nič ni pogledala od dela.

„Veš, Mina, saj pri nas bi se ji res ne godilo slabo. Nekaj imam, zasluži se tudi vsak dan, pa bi se že živelo — ali ne, Mina?“

„Boljše bi se ji godilo, kakor pri najboljšem kmetu!“

„Kaj ne, Mina! No, kaj praviš?“

„I, saj sem rekla, da bi ji ne bilo nič sile!“ —

Mina ga je zopet pogledala vdevajoč v šivanko. Njene oči so žarele v svitu luči, krog ustnic je pa ležal pomilovalen smeh. A Tone ga ni videl in ga ni — umel.

„No, Mina, reci no!“

„Ali si čuden nocoj! Kaj naj rečem!“

„I no, da bi ji res ne bilo sile. Pa kako bi jo rad imel. Če bi ne mogla kdaj sama podelati, pa bi ji pomagal. Mina, jaz znam vse, še kuhati!“

„Mala nebesa bi imela pri tebi!“

„Kaj ne Mina! Kaj misliš? No!“

Mini je bilo jasno, kaj vpraša Tone. Rdečica ji je plula v belo lice.

„Ko te pa skoro nikoli ni k nam!“

„Saj me res ni bilo. No, zato nikar ne bodi huda. Pa pridem zdaj. Boš videla. Črez teden ne utegnem, takole ob nedeljah popoldne pa. Kaj ne, Mina, pa se bova pomenila?“

„Tone, le pridi, le“ — — —

„Ali oče še kašljajo?“

Mati se je vrnila v izbo in zadovoljna gledala Tonetovo razgreto lice. — S starim bova kašljala vsak na drugi strani peči. Kaj malega še tudi premakneva pri hiši, eno kajžo bomo prodali, on bo zunaj služil, ona pa notri. — Tako je računala starka.

„Naduha, saj veste, mati!“

„In pa leta, seve; le oženi se, le; bo tudi za starega bolje!“ — — — — — —

Tone se je vračal domov; njegovo srce je vriskalo, prepojeno s čuvstvi, katerih doslej ni poznalo.

Tone je hojeval k Marinčkovim v vas, delal na vso moč, stiskal vsak krajcar, krog hiše pa popravljal in pospravljal, belil in snažil, da ne bi mogla reči nevesta tako ali tako. In ljudska sodba se je širila: Res, pripraven zakon bo to-le. — — — — — — — — — — — — — —

V nedeljo je stala sredi vasi gruča fantov. Med njimi je bil zopet Kebrov Matevž, najgorši fant cele vasi. Tako ni nihče nosil kastorca, tako niso nikomur pristojala kriva peresa za trakom, nihče ni znal tako plesati, tako vriskati in peti kakor Matevž. Njegovo lice je bilo nekoliko zagorelo, a lepo okroglo in gladko obrito. Pod nosom je imel navihano-zafrknjene brke, izpod kastorca so mu silili bujni, črni kodri. In kako je on hodil v visokih, škripajočih škornjih! Kakor vlit je bil v gamsovke, in rožast žametast telovnik se ga je oklepal kot bi z njim rastel.

„Kako je bilo, Matevž, povej no, ko si sedel celo leto?“

„Dobro! Več smo mesa pojedli kot vi doma. In še zaslužil sem. Poslušajte!“

Požvenketal je s tolarji v žepu.

„Pa res ni sile, če ga zapró!“

„A, kaj še! Ne veste, kakšni fantje smo bili skupaj! Take smo utrinjali včasih, da se je vrag čudil.“

„Ali te je bilo danes kaj sram, ko si prvič šel po vasi?“

„Sram, šavra! Kako si otročji! Če si zato zaprt, ker si tat — seveda, potem beži in se skrij! Če pa na žegnansko nedeljo kakemu zabavljaču pošteno rebresca porahljaš, to pa vendar ni nič takega. O, le čakaj, če bo treba, saj se bomo še! Toda ne več tako neumno. Notri se vsega nauči, najbolj pa tega, kako moraš govoriti, da te ne zapró. To so vam tiči! Jezični dohtarji naj se kar skrijejo pred njimi!“

Nekaj fantov, vernih sodrugov bojevitega pretepača Matevža, se je glasno krohotalo njegovim besedam, drugi so se pa odmikali in kmalu tvorili gručo zase in odšli drugam.

„Nekaj si pa vendar na škodi, ker si sedel.“

„Kaj neki?“

„Dekle si izgubil!“

„Katero? Saj ne vem — ker so vse silile za menoj!“

Zopet prostaški smeh.

„I no, Mina se moži!“

„Marinčkova?“

„Da, tista!“

„Naj se, strdena punca! Maram zanjo!“

„Kako se dela! Lažeš! Jaz pa vem, kako si jo rad imel.“

„Ona mene — to je res. In da je res — čakajte — kdo jo pa jemlje?“

„Tone s kajže!“

„Tisti kozavi kozar! Hahaha! Da je res, kar sem rekel, vam povem, da ga ne bo vzela. Prej mene! Boste videli, kako bo temu trolastemu Tončku zajec pot pretekel! Hahahaha!“ — — — — — — — —

Solnce je bilo še nad goro. Pošev so padali rdeči žarki skozi okno Marinčkove hišice in obsevali roke Mini, ki je zgrinjala belo obleko na mizi. Njene roke so bile tako nežne in bele, da so jih skoraj prosevali solnčni prameni. Matere ni bilo doma. Mina je bila zatopljena v misli na bodoče življenje. Ni trohice ni mogla očitati Tonetu. Spoznala je, da jo ljubi tako iskreno, da bi dal dušo zanjo, in da se ji bolje ne bo nikjer godilo, kakor ob njegovi strani. Da bi bil le nekoliko gorši ... Ta kozavi obraz — Izkušnjava je dvigala drzno črna krila nad njeno dušo — — —

Tedaj zaškriplje v veži urna, ponosna stopinja. Vrata se hitro odpró in pred Mino je stal Matevž. Srce ji je vztrepetalo, lica ji je podplula kri.

„Me še poznaš, Mina? Daj mi no roko, če se me ne bojiš, ker pridem iz zapora!“

Dala mu je roko. On pa je pričel svojo priliznjeno in hinavsko govorico.

„Mina, koliko sem mislil nate! Noč in dan sem se spominjal tebe in tvojih rdečih nageljnov — in ti — Mina — oj, le čakaj, nezvesta si postala ...“

Njegov glas je bil mehak, in oči so mu žarele ...

Mina je drhtela.

„Pusti me! Prepozno, Matevž!“ —

„Zakaj? Saj še nista poročena! Ali si ti, Mina, za takega, kot je on! Sram te ga bo, na sam poročni dan te ga bo sram Mina, le pomisli — tisti grdi, kozavi obraz!“

Tisti grdi, kozavi obraz! — Kar zašumelo je po njeni glavi in na senceh je začutila utripanje žil. In na dnu duše jo je zapeklo ... Sram je bo njega, sram ... In vsi ljudje bodo kazali za njim in za njo ... Ona pa — tisti grdi, kozavi obraz!

Molk, molk strašnega boja. A Matevž je dosegel, kar je nameraval. Razpalil je strast njenega srca, ki je sežgala podobo Tonetovo in posadila na prestol — njegovo. Zmagoslavno je zapustil hišo prav tedaj, ko se je potopilo solnce za goro: njegovo jasno oko ni hotelo gledati, kako je bilo prevarjeno dekliško srce. — — — —

V mraku je prinesel Tone polič vina in vogel belega kruha za mater in zanjo, da si priboljšajo, ker je nedelja.

Mina ni upala pogledati ženina. Ob oknu je stala in trgala suhe lističe roženkravta.

„Mina, pij no!“

„Ne bom!“

„U, ali si huda?“

„Pusti me no!“

Toneta je zapeklo. Približal se ji je in jo rahlo prijel za roko.

„Mina, kaj ti je? Ali si bolna? Ali si huda? Lepo te prosim, povej no!“

Njegov glas je bil proseč in iskren, kot bi ne govorila usta, ampak bi govorila naravnost ljubeča duša sama.

„Pusti jo“, pravi mati. „Vsaka ženska se včasih kuja; posebno tako-le pred svatbo! Pa ga samá! Na dobro zdravje, Tone!“

Ženica je srknila krepko iz kozarca in si odrezala pogače.

Tone ni mogel piti. Gledal je Mino, in čuden strah mu je hotel stiskati dušo.

„Mina! Mina! Kaj me nimaš nič rada? Reci no!“

„Nič!“

Odgovor je bil rezek in kratek, da je ubijal.

Tone je obžedel z napolodprtimi ustmi, nekaj ga je hotelo zadaviti v grlu, srce se mu je skrčilo in topo je zazrl v Mino.

Šele za dokaj trenutkov se je zbral, da je vnovič vprašal:

„Mina, torej ne boš moja žena?“

„Ne!“

Zopet ista rezkost.

Tedaj je v Tonetu zavrelo.

Zobje so mu ostro šklepetali, ko je glasno zaprašal:

„In zakaj ne?“

„Ker si pregrd!“ — — —

Strašno kletev je izustil Tone, zagrabil polič in ga treščil njej pod noge, da je tisoč stekelc zazvenelo po podu in da je naširoko brizgnilo črno vino ter oškropilo s črnimi lisami belkasto obleko Mine. Ta je kriknila, mati je planila v sobo z vikom in jokom — Tone je pa odburil kot nevihta. — — — — — — — — — — — —

Drugi dan sem dobil pismo, katerega začetek sem zgoraj priobčil. Prinesel ga je neki pastir. V pismu je bil ves Tonetov prištedeni denar z napisom: Tega daj očetu! — Sam pa je izginil bogve kam, bržkone v bosanske šume.

Dve leti po tem dogodku sem srečal bledo, mlado ženo, ki je pokašljevaje rinila pred seboj ročni voziček. V njem je bilo par buč in nekaj zelenjave, na vrhu pa malo, bolehno dete.

Mina! Bila je žena Matevževa. On je zopet sedel zaradi poboja ... Srce me je zabolelo, a siloma se mi je vrivala misel: Ni li to kletev zavrženega srca? —

IV. Pohojeni biser ...

Morda človeška duša res sluti prihodnjost? ...

Živo se spominjam one noči.

Blizu polnoči je bilo. Ob postelji je še gorela luč, moja roka je trudno držala Tolstega roman „Vstajenje“. Oči so me že skelele, več nisem mogel brati, a zaspati tudi nisem mogel. Ob voglu mojega stanovanja je piskala burja, ostra kakor britev, da si je našla pot skozi okno pri najmanjši špranjici in pomajala zdajpazdaj zavese nad oknom. Pod oknom sem slišal že tretjič brze, škripajoče stopinje. Vojaška straža je bila; ni se mogla dolgo vzdržati na silnem mrazu in se je češče menjavala. Koraki straže pa so me še bolj razburjali, in vkljub skelečim očem ni bilo spanca. Prižgal sem si zadnjo cigareto, iskreno želeč, da bi me omamil nikotin.

Tedaj je zaškrtal električni zvonček nad posteljo. „Saj sem vedel!“ sem vzkliknil in v trenutku sem bil pri vratih in odprl oknice. Nadpaznik prisilnice mi javi, da želi bolni Frice z menoj govoriti.

„Takoj!“

Za par minut sem že hitel čez široko dvorišče za trdimi koraki nadpaznikovimi. Burja je žvižgala in po strehah je čudno cvililo. Nebo je bilo pa jasno in zdelo se mi je, da je iz samega ledu.

Šla sva po koridorih mimo trudnih straž, ki so se zavijale v težke burnuse in v klobučinastih škornih hojevale pred vrati, da so zmagavale zimo. Krut mraz je gospodaril, da je človeka spreletavalo do mozga. Vkljub ostremu zraku pa je udarjal v obraz tisti grozni duh, katerega ne pozna nihče, kdor ni hodil po mračnih celicah tistih nesrečnih bitij, ki jih je izločila iz sebe človeška družba, ker so se ji zdela na kvar, in jim je pritisnila za celo življenje znamenje — ničvrednežev.

Pred vrati bolnice sva se ustavila toliko, da je bil odrinjen zapah in odklenjene ključavnice.

„Sedaj Vas ne potrebujem!“ sem velel spremljevavcu.

Stopil sem v veliko sobo, sredi katere je visela izpod stropa luč, zasenčena z zastorom, na katerega je naslikala roka bogvedi katerega siljenca okorno nekaj okraskov.

Deset bolnikov je bilo v sobi. Večina so spali. Le pri vratih tisti me je topo pogledal. Bil je edini, ki me ni mogel trpeti. Strašna, nalezljiva bolezen, sad razuzdanega življenja, se mu je zajedla v celo telo. Njegov um je bil mračen, odgovarjal ni nikomur; ko je pa zagledal mene, se je obrnil v zid in zaškrtal z zobmi, čez katere je bruhnila grozna kletev. Stopil sem prijazno do njega; on je pa skril obraz v odejo, in izpod nje sem čul zopet škrtanje z zobmi ...

Ker se ni nihče ganil, sem šel po prstih skozi sobo do bolnice siljenčkov. Rahlo sem odklenil in za seboj zopet zaprl.

V kotu na postelji je sedel Frice. Oči so mu bile vdrte in komaj komaj je dvigal trepalnice. Vse telo je bilo izmozgano in izsesano, ustnice brez krvi, roke voščene in sam skelet.

„Frice, kako ti je? Slabo, kaj ne?“

„Strah me je!“

„Strah? Česa se bojiš?“

„Tako strašno nekaj hrusta in škriplje. Smrt gre po mene. Ali ne?“

„Ne boj se, Frice! Veter tuli in brije!“

„Ni veter! Veter nima zob!“

Veliki navihanec, ki je z desetimi leti dozorel za prisilnico, je bil otročje-najiven. Posmejal sem se mu.

Brzo je opazil smeh in bil je razžaljen.

Majčkena rdečica mu je podplula obraz.

„Nalašč ne verjamete?“

Trudno glavo je naslonil na zid in me gledal z mrtvimi očmi.

„Verjamem, verjamem, Frice, da si čul. A pravim, da si se motil. Ali pa si slišal iz sosednje sobe hreščanje, kjer spijo drugi bolniki.“

Frice me je gledal zdržema z mrtvimi očmi, kot bi s pokopališčnega vogla gledala vame naslikana smrt. Prijel sem ga za roko, da bi zbudil v njem zaupanje. Roka je bila mrzla in polita s tistim potom, ki oblije človeka tedaj, ko se bori zadnji plamenček življenja s smrtjo.

„Frice, slabo ti je, kaj ne? Ali hočeš kozarček konjaka?“

Pokimal je.

Nalil sem posodico. Tresoča roka je segla po nji hrepeneče, kakor bi se dvignila iz morja roka potapljajočega in segla po slamnati bilki, da si otme z njo življenje.

Močna pijača ga je nekoliko pokrepčala.

„Povejte mi, ali bom res umrl?“

„Nič se ne boj, Frice, saj si pripravljen, in na svetu te itak ne čaka nič dobrega!“

„Saj bi rad umrl, ko bi samo še enkrat videl, kako sije solnce zunaj ječe“ ...

Po njegovem licu se je razlila tolika bolest in se zasvetilo tako gorko hrepenenje, da nisem mogel za čas govoriti, in moja duša je čutila njegovo žalost.

Počasi so se mu zaklopile oči, izpod njih je pripolzela solza, in zazdelo se mi je, kot bi bil ugasnil.

„Frice, ali boš zaspal? Zdaj lahko grem, kaj ne?“

„Ne, ne, ne smete iti!“

S tresočo roko je iskal moje, da bi me pridržal.

„Saj bom pri tebi. Le miren bodi!“

„Bogve, ali oče imajo delo ... ali so mati še lačni?“ ... Debelejša solza mu je pritekla po obrazu.

„Nikar ne skrbi! Gotovo imajo službo oče in mati imajo dosti kruha; gotovo sta preskrbljena.“

Neverjetno me je pogledal in zopet naslonil glavo na zid.

Obsedel sem tiho pri njem in gledal vanj — v nesrečno žrtev, ki jo je rodil boj za obstanek.

Dve leti poprej je bilo.

Frice se je vrnil iz šole, z veliko slastjo je použival kos kruha in prigrizaval jabelko. S komolci je slonel na kolenih matere, ki je šivala prav zanj novo perilo. Mati je bila šibka, v obrazu je ležalo nekaj gosposkega, in njeni prsti so bili tanki in prozorni. Večkrat je pogledala Frica, ki je neprenehoma izpraševal in hotel vedeti stvari, o katerih sama ni vedela večkrat odgovora. In tedaj je vprla velike rjave oči v oko svojega edinca, in radost ji je žarela v očeh, velike misli so se ji snovale o lepi bodočnosti tega otroka.

Vrata se trdo odpró. Oče. To ni bila njegova ura. Vračal se je iz tovarne navadno točno ob sedmih zvečer. Njegova obleka je bila sicer sleherni dan zamazana, a obraz je bil čist, brez megle, brez težkih, temnih oblakov.

Danes pa se ga je mati prestrašila. Obraz je bil jezen, obrvi namršene ... Fricu ni prinesel nič s seboj. Neljubo ga je pogledal in vrgel jopič na posteljo, sedel za mizo in strmel skozi okno.

Materi je zastalo delo. Zadrhtela je po vsem životu, srce ji je burno zaplalo in glas se ji je tresel, ko je zaprašala:

„Kaj se je zgodilo?“

„Pripravi mi lepšo obleko! Bomo že pokazali tem vragom!“ — —

Frice se je prijel materi za krilo in hitel z njo v sosedno sobico. Nikoli še ni videl očeta takega, nikoli ga še ni slišal kleti.

Žena je molčé slušala in mu znesla na posteljo pražnjo obleko.

„Pa umiti se moram tudi, ne? Ali bom tak!“

Zopet nobene besedice, a v trenutku je bilo pripravljeno umivanje.

Mož se je naglo preoblekel, zahteval nekaj denarja in odšel brez slovesa. — —

Žena je obstala pri vratih in v groznih slutnjah gledala po stopnicah, dokler niso utihnili njegovi koraki. Potem je bolj omahnila kot sedla k mizi, sklenila roke, pogledala proseče v podobo Žalostne Matere božje in zaihtela ...

Frice je ihtel z materjo ...

Precej pozno zvečer se je vrnil oče in privel s seboj dva človeka. Frice se ju je silno bal in iz druge sobice plašno gledal divja obraza.

Oče je zahteval pijače. Bil je že nekoliko vinjen.

Žena je zopet slušala brez ugovora in brzela po stopnicah v bližnjo gostilno, da naglo ustreže možu. Frice je gologlav tekel za njo.

Mož in oba neznanca so sedeli v pozno noč. Govorili so grde besede, često so kleli, srd in sovraštvo so sipali na vse ljudi; ónadva sta hujskala moža in mu slikala nebesa, če bo stanoviten ...

Žena je v gostilni izvedela, da delavci v tovarni štrajkajo in da je kolovodja — njen mož ... Navidez malomarna, brez čuvstva v licih, je hitela z vinom domov. Kolena pa so se ji tresla, strašna slutnja ji je stiskala srce, in tujca v sobi sta se ji zdela kakor dva rablja, ki sta prišla z golim mečem, da zakoljeta tako lepo, tiho domačo srečo — — — — — — — — — — —

Minulo je štirinajst dni, tistih strašnih dni, ki so se vlekli kakor večnost, ki so pogoltnili zadnji novec, v katerih so mladi ženi pobledela lica, oči od joku zardele, v katerih je bil Frice večkrat lačen in nikdar od očeta ljubkovan, često pa ozmerjan s trdo besedo.

Iz tovarniškega dimnika se je zopet začel valiti črni dim, kolesa strojev so oživela. Zvonec je zopet klical oddihe in delopuste. Izboljšali so delavstvu plačo, silno malo sicer, a doma je gledal stradavec skozi okna — morali so na delo, zakaj obetane podpore ni bilo.

Prišli so - vsak je stopil na svoje mesto, prijel za orodje in zdelo se jim je, kot bi bila pretekla dolga doba velikih nad, ki se jim niso izpolnile. Krik otrok po kruhu je razdrl zračne gradove ...

Vsi so prišli — tudi Fricov oče. Vsi so prijeli zopet za delo — tudi oče Fricov. Vsi so smeli delati — le njemu se je s trdo besedo odreklo delo in se mu pokazala vrata — njemu, ker je vodil stavko ...

Kakor bi ga kdo s silnim sunkom prebudil iz težkih sanj, tako je gledal krog sebe in proseče vprašal tovariše:

„Ali dovolite to? Zakaj se ne dvignete za me — svojega voditelja, ki vam je izvojeval priboljšek? Vi imate boljši kruh — jaz naj pa gladu ginem?“ ...

Njegove oči so švigale in begale po tovariših — ti so pa molčali in zrli zamišljeno vsak v svoje delo. Skrivaj ga je srečal pomilovalen pogled — a on je moral odhajati brez dela in kruha. Železna kolesa so brezčutno svičala, in ko so se zaprla za njim težka vrata tvornice, bilo mu je, kot bi ga pognali lastni otroci v prognanstvo, ga sunili na cesto, da bo povožen in pohojen kakor črv ...

S tistim nesrečnim dnem se je naselila sloka in bleda žena, koščenih rok, vdrtih lic in lačnih oči v stanovanje pred kratkim tako srečne delavske družine — prišla je strašna gôstija — beda.

Frice je hojeval poslej v šolo brez zajtrka. Suha žemljica je bila njegova večerja. Mati je bila vedno žalostna, njene oči zaplakane, oče ga ni več božal, ni mu nosil boljših prigrizkov. Njegov obraz je vpadal, po dnevi je polegal, šel često po mestu iskat dela, a se vračal brezuspešno, in vselej je tako zoprno zadišalo po žganju v sobi, kadar se je vrnil ...

Lepo junijevo jutro. Otroci so hiteli rdečih lic v šolska poslopja. Frice je pa stopal lačen, da se je tresel. Njegova obleka je bila zanemarjena; mama ga ni več snažila in čedila, kakor nekdaj. Snoči tudi suhe žemljice ni dobil.

Pot ga je privedla mimo prodajalke kruha. Kako je to dehtelo in vonjalo! Mehki hlebčki, rmeni štruklji — in cele skladovnice jih je bilo. Frica je vleklo h kolibi, šel je desetkrat mimo, pa se je zopet vrnil. Ura je bila osem. Ni je čul. Samo eno žemljico ali en štrukeljček! Kako bi bil srečen! Pa so mu vstajali nauki matere, Mojzesa je videl z resno brado in ostrim pogledom, kako je držal table in kazal s prstom na VII. zapoved. Frice se je oddaljil od kolibe. Pa so mu klecala kolena in zavidal je matere in gospodinje, ki so stopale k skladom kruha in polnile košarice in cekarje, da dobé njih sinčki in hčere, vrnivši se iz šole, dober prigrizek.

„Sedaj-le ... Frice!“ ...

Gneča je bila velika krog prodajalke. Skoro ni mogla vsem postreči.

Prsti so se razširili na lačni Fricovi roki — kar sami od sebe. Tresli so se in z nepremagljivo silo ga je privleklo do kolibe. — Še en kratek boj ... „Nikar!“ — Frice je stisnil prste, in v roki je obstal lep štrukeljček ... Kakor bi ga nekaj zaskelelo konec prstov, tako se mu je zdelo. Zbežal je s s kruhom ...

Revež ni znal krasti. Prodajalka ga je z ostrim očesom hitro zapazila, pričela kričati in teči za njim; odurne priimke so sipala njena usta, klicala je stražnike na pomoč ...

Frice se ni zavedel, kaj se prav za prav godi, ko ga je že držala roka stražnikova in ga sirovo tirala h kolibi, kjer mu je bil vzet štrukelj.

Gneča ljudstva se je nabrala, na trgu. Samo radovedne oči, zasmehi, vzkliki: „Seme, semensko!“ „Tat!“ „Tako mlad!“ „Aha, sin tistega puntarja!“ „To je zalega!“ ...

Takih besedi Frice še ni slišal nikoli. Jokati ni mogel. V goltu ga je nekaj davilo, tresel se je kot šiba, knjige so mu padale iz rok, ko ga je tiral stražnik po ulicah ...

Kaznovan je bil samo v šoli. Pa od tega dne ni videl prijaznega lica. Součenci so ga kazali s prstom, učitelj ga je presadil v zadnjo klop — — kjer je apatično in brezdelno presedel cele ure.

V mladi duši je vstajalo silno sovraštvo do ljudi; spočela se mu je zavist in začel je tiho kleti, dasi se je zgražal ob teh besedah, ko je videl, kako jedó součenci maslene štručke in okusni kruh.

Doma je bilo vse narobe. Sobe so bile oropane. Vse je bilo poprodano, le najpotrebnejše je ostalo še v stanovanju. Pa tudi stanovanje so morali zapustiti — stanarina je potekla — denarja ni bilo. Preselili so se v zaduhlo pritlično sobico, ki je bila bolj klet nego stanovanje. Mama je šivala noč in dan staro obleko, da je zaslužila nekaj za živež. Za Frica se ni nihče več mnogo brigal. Nikdar ni bil vprašan, zakaj ga ni bilo tako dolgo domov, ali je bil v šoli ali ne ...

Zato je Frice začel opuščati šolo. Sovražil je vse součence, sovražil učitelja. Hodil je iz mesta, klatil se po polju, iskal živeža na nedozorelem sadju.

Nekoč naleti na tri dečake. Bili so nekoliko starejši od njega. Kurili so v gozdiču in pekli kokoš. Ko se jim približa, ga obkolijo in mu zažugajo, da ga obesijo na hrast, če le besedico zine o tem, kar je videl.

Spočetka se jih je Frice bal. Ko jim pa pove vse, kaj je in kako mu je, so sklenili z njim prijateljsko zvezo. Dobil je bedro pečene kokoši, in povedali so mu, kam naj jutri pride.

V gozdu je bila majhna duplina. Tam je bil brlog mladih tatičev, tam je bila poslej šola Fricova ...

Ko je izostal prvo noč in stražil pri nekem hlvu, kjer so kradli piščeta, mu je bilo neznosno. Zdelo se mu je, da so se gibala tla pod njim, da se odpira peklo, da čuje rožljanje verig. Ob vsakem hrestljanju ponočnega hrosta je zadrgetal, klic skovirja ga je vznemiril, da je hotel bežati ...

Prebil je prvi poskus. V jutru je zaplapolal ogenj, in Frice se je najedel po davnem času do sitega — najedel okusne pečenke.

Sedaj ga ni več skrbelo. Le doma se je nekoliko bal. Ko je potožil tovarišem strah, so ga naučili pretkano laž, in s to naučeno lažjo se je opravičil doma ter dobil dovoljenje, če ga rabijo pri onem kmetu, da lahko še gre pomagat na polje, kadar hoče ...

Frice je bil svoboden — svoboden, pa vendar tako žalostno ujet v zanke hudobnih tovarišev ...

Za pet mesecev je pa stal ubogi Frice pred sodiščem. Ko je izvedel sodbo — devet mesecev v zapor — mu je posijalo z vso mogočno lučjo v dušo bridko spoznanje. Sesedel se je na zatožni klopi in pričel jokati solze izgubljenega sina. Verjeti ni mogel, da je resnica, kar se godi.„ Mama, moja mama!“ je donelo po sodni dvorani; ljudstvo je mrmraje odhajalo, sodniki so urejevali akte, njegovega joka ni poslušal nihče ...

Zaprla se je za njim celica in začel je živeti one strašno življenje, katero mu je izpilo ves mozg. Ljubeznive besede ni slišal več. Kletev je bila hrana njegovi duši, psovanje — namesto materinskega ljubkovanja; ostudne reči je moral poslušati, o groznih grehih je izvedel med tovariši, ki so se smejali s satanskim smehom njegovi — nedolžnosti. Ne — ne — z njimi on ni mogel! In radi tega sovraštvo, pikanje, zaničevanje! Če se je pritožil, dvignilo se je sto glasov zoper njega, in bil je on, ki je zakrivil vse — drugi so bili nedolžni.

Klonila mu je glava, pobledela so lica, oči so se mu skrile globoko pod čelo. Jed mu ni dišala, žalost mu je objela dušo in v tihih nočeh so se kopale te bolne oči v solzah ...

Minuli so oni meseci ...

Svobode ni bilo. Iz ječe v ječo — v prisilnico. Železni paragrafi so ga tirali dalje, da zadosti pravici do zadnje nitke.

To ni bil deček — to je bila smrtna senca.

Za nekaj dni si je sicer za spoznanje opomogel. Sumljiva rdečica je pobarvala bledi obraz — pa to je bila le iskra, ki je z zadnjo močjo zažarela — potem je pa umrla za vedno ...

Po strehah je cvilil vihar tisto noč. Frice se je zdrznil pred menoj na postelji.

Smrtni boj — —

Posinele ustnice so poljubile razpelo, iz mrtvih oči je pritekla zadnja solza.

Vračal sem se zamišljen čez mrzlo dvorišče. — Biser, pa pohojen v lužo!

Truden sem legel in ga blagroval z Davidom:

Ipse liberavit te de laqueo venantium ...

V. Mara.

V aleji je zbujala splošno pozornost ...

Gizdalini so natikali monokle in spešili korake za njo. Gruče častnikov so se izzivajoče in predrzno ozirale v njene jasne oči; ko je ponosnih korakov odšla za pet kostanjevih debel dalje, še ni nihče okrenil glave. Šele ko jo je množica šetalcev skrila in je bilo videti le še bujno-prožno se gibajoče cvetje širokega, modernega slamnika, šele tedaj je zamrmrala gruča hkrati isto vprašanje: „Kdo je ta? ...“

Ona je pa šetala s prijateljico, ki je bila komaj senca njene elegance in lepote, dalje in dalje. Kamor je dospela, povsod triumf, povsod očaranje. Zadrhtel je celo majev vzduh, oblil jo z dehtečim vonjem akacij, in drevesa so zatrepetala in vsula nanjo ljubezenski sneg pomladnega cvetja.

In v njenem srcu je tudi zacvetela pomlad s silnim vonjem in hrepenenjem ...

Sedemnajsto leto je bila dovršila. Dala je slovo institutu in se vrnila v mesto k stari teti. Roditeljev ni imela več. Bila je sirota. Prav zato je bilo menda v njenih prsih tako tesno, tako valovito. Zdelo se ji je, da je edino teta, ki jo ljubi. A ta je bila prestarokopitna, maloizobražena. Mare ni umevala. Včasih ji je Mara pričela pripovedovati visoke sanje svoje domišljije; njeno lice je ožarelo, iz srca so hoteli na dan valovi nerazumljivega hrepenenja — a vselej je s silo zaprla vrata, udušila kipeče besede, nasmejala se teti, stisnila jo k sebi pa ji rekla: „Kaj ne tetka, kako sem neumna!“ —

„Čenčica, čenčica!“ je brbljala teta, in dobre oči so plavale v radostni rosi, njeno srce je bilo ponosno, in v prečutih nočeh je teta pogosto modrovala, kaj neki da bo iz tega dekleta, ki govori tako modro, tako čudno učene stvari, da je ni razumeti.

Zato je Mara od dne do dne bolj zaklepala svojo dušo. Od narave je imela vcepljeno nezaupnost do vsakogar. Imela je učiteljice: zdelo se ji je, da jo ljubijo. Vzgojiteljice so bile nekatere kar zaljubljene vanjo. Večkrat je začela z njimi govoriti v prostih urah intimno, iz duše so ji silile tajne skrivnosti. Gledala je vselej z velikimi rjavimi očmi vprašujoče v njihovo lice — a preden je bila iskrena, se je ustrašila, hipoma umolknila, goste črne obrvi pod visokim, belim čelom so se skoro naježile, ustnice je stisnila pa hitela h klavirju, kjer je udarila najdivjiše akorde — ali pa se je naslonila na okno ter brezizrazno gledala na vrt, na ulico, na nebo ...

„Plačana ljubezen!“ Tega se ni mogla otresti. „Radi me imajo, da, radi — zakaj? Nekaj denarja imam in moj varih je točen mož, ki vestno in dobro plačuje zame. Da sem sirota — kako malo bi me vsi ti ljubili! Tako malo kakor Tero, kateri iz vsakega koščeka kruha doni: Tu imaš — vbogajme!“ ...

Tako je vzcvela bujna roža, duševno bolj izobražena kot njene tovarišice, ki so v počitnicah slonele na vročih maternih srcih, ki so hitele s svojci od zabave do zabave. Zabava Marina je bila knjiga; srce pa, ki jo je ljubilo, je bilo mrzlo in pokojno, globoko pod rušo — v grobu matere. Tja je zahajala pogosto vasovat in polslišno je šepetala v grob najgloblje skrivnosti dekliškega srca, polslišno, da ne bi veter njenih skrivnosti odvel med ljudi s plačano ljubeznijo, polslišno, da ne bi predramila mamice v grobu — saj matere spé tako rahlo, neprenehoma skrbeča ljubezen jim ne dá brezskrbnega počitka ...

Pa je prišlo osemnajsto leto, prišlo s krasno pomladjo. In ni bilo na vrtovih rože, ki bi procvitala tako bujno, kot Mara v lepoti mladega življenja. V njeni duši pa je bil vedno večji nemir, za srce se ji je zdelo, da ni več prostora v prsih, želela je daleč, daleč, nevemkam; zahotelo se ji je peroti, da bi vzletela čez travnike, se dvignila nad zelene gozde in glasno zavriskala, da bi dala duška svoji srčni tesnobi.

Da bi srečala človeka, ki bi jo umel, ki bi jo vzljubil iskreno, hitela bi mu na prsi in pol dne bi jokala, samo jokala, da bi njegovo srce začutilo vso neizmerno ljubezen, katero skriva in zaklepa ona pred ljudmi, ker se jih boji, ker sumi, da ljubijo, ker so plačani ...

Mara in prijateljica Tera sta prišli bliže gozda, kjer je bilo izprehajalcev vedno manj. Tu je zavila Mara na desno po ozki stezi. Hotela je proč od ljudi, vun v naravo, v tiho in samotno naravo. Narava, ta ne laže, pri nji ni hinavščine, ona ničesar ne zahteva, vse ljubi z isto ljubeznijo: kralju stelje isto cvetje na pot kakor prosjaku, bosa peta raztrganega pastirčka sme po istih, s cvetjem pretkanih preprogah na livadi, kakor svileni čeveljčki milijonarke.

Mara je snela slamnik in šla urno dalje, da so se bogati kostanjevi kodri zibali v zraku in ji je v lice kipela razvneta kri. Tera je skoro ni dohajala.

„Mara! Mara!“

Parkrat jo je poklicala, pa Marini šolnički so šumeli po pesku hitro naprej in naprej, zdelo se je, kakor bi plavala med temnim zelenjem. Margarite so visele na stezo pa so vztrepetavale, dotaknjene od njenih kril, in obračale za njo velike rumene oči, kakor bi se čudile vili-pogorkinji.

Prišla je do mostiča. Precej globoko pod njim se je svetlikala med širokimi listi kalužnic mala vodica. Mara se je naslonila na rogovilasto brezovo ograjo in čakala prijateljice Tere.

„Le počakaj, s teboj ne grem več! Ah —“

Tera je bila izmučena. V obrazu se ji je bral trud, kakor bolehnost.

„Ali si huda, Tera?“

Mara je stopila k nji in jo ljubezno pobožala po razgretem licu.

„Le sitna mi ne bodi, Tera! Sitna sme biti samo naša teta, ker je stara, ti pa ne, razumeš?“

Mara je zapičila solnčnik v mehko črno zemljo ob stezi, obesila nanj slamnik in pričela trgati cvetje ob stezi. Preprosto je bilo, pa sredi narave vendar lepo. Ni imelo zrahljanih gredic ne pisanih lončkov, bilo je brez umetnega nakita — samo po sebi lepo — lepo, kakor Mara brez zlatnine in draguljev.

„Ajs!“ vzklikne naenkrat Mara.

„Kaj je? Si se zbodla?“

„Pesek se mi je zasul v šolničke.“

Mara se je naslonila na ograjo in sezula čevlje, da iztrese pesek.

Tedaj zazveni nekaj, koraki zahreščé v pesku. Mara se vsa zgane in se ozre po stezi. Dva častnika sta prihajala, ostroge so tiho zvenele. Mara se prestraši, izpusti hitro čeveljc, da bi ga obula — a nesreča —: čeveljc zdrsne čez mostiček in pade v jarek.

Kratek vzklik.

Eden častnikov je zapazil Marino nesrečo. Kavalir seveda — je moral na pomoč. Hipoma je bil po ilovčasti strmini v jarku, prijel se je za jelšo z eno roko, izdrl sabljo in z njo dosegel lakasti čeveljc, ki je boječe obvisel na visoki travi in s strahom gledal, kaj bi bilo, če bi zdrsnil v kalužo.

S par krepkimi dvigi je bil nadporočnik iz jarka in z dovršeno dvorljivostjo je srečen izročil otetega nagajivca Mari.

Mara je bila nekoliko zbegana; sramovala se je. A vendar je iskreno zahvalila nadporočnika ter mu pogledala naravnost v obraz. Njune oči so se srečale. Takih oči Mara še ni videla. Začutila je ta pogled v zadnjem kotičku srca ...

Častnika sta salutirala in šla dalje.

Na ovinku se je nadporočnik ozrl — ozrla se je prav tedaj tudi Mara in zopet jo je pretreslo skozi celo dušo.

Naprej ni hotela. Vračali sta se s Tero. Mara se je zamislila. Ko so jo ljudje opazovali, je povešala oči. Zdelo se ji je, da se nasmihajo, da se izpogledujejo, da s silo vpirajo svoje oči v njeno srce, in da se ona sramuje tega, kar vidijo v njem.

Nemirna in trudna je prišla domov. Kaj je to pomenilo, ni vedela. Čutila je le, da se je zgodilo nekaj velikega ...

Mara je dobivala šopke, majhne in velike, a vsak je bil spleten iz najlepših rož. Nekateri so bili nekoliko — ne uveneli — pa že malce onemogli. V njih so bile cvetlice, katerih niso nudila okna domačih vrtnarjev. Prišli so od daleč, morda od juga. Toda nobenega šopka ni spremljala vizitka, v noben ni bil zataknjen droben listič, da bi Mara izvedela ime čestilčevo.

Bilo je vse zaman! — Na promenadnem koncertu pa je za njo včasih zazvenelo kakor tedaj v gozdu ... Mara se je premagovala, a končno se je morala ozreti, čeprav skrivaj, nekako slučajno. In zablestela je polikana uniforma, ostroge so glasneje zažvenketale, sablja je tedaj nalašč trčila ob tla, in Maro je srečal tisti pogled iznad zarjavelega lica in ponosnega, nekoliko orlovega nosa, pod katerim so se zmagovalno ponašale vitežke brke. In vselej, kadar se je Mara ozrla, ji je nadporočnik dvorljivo salutiral, in vselej so njegove oči še bolj zagorele.

In zopet ... Če je v hladu slonela za gardinami in gledala malomarno na ulico, gotovo je parkrat šetal nadporočnik mimo okna. Glave ni okrenil, a dobro je videla, kako njegove oči iščejo in trkajo na razna okna, kako mu nekaj drgeta v licih, kakor pene na morski obali, katere še ujčka nemirno morje. Dvignila se je že, njena roka je prijela za žalozije — pa se je premagala in omahnila nazaj na stol ... Potem je pa vzela zadnji šopek in pričela je pomenek s cvetjem ...

Mara se je čisto izpremenila. Prej je prepevala cele popoldneve, sedaj je zaigrala košček sonate, zapela odlomek arije, pa zaloputnila klavir, vzela vezenje — par vbadov ... pa je odmeknila mizico in šla h knjigam, izbrala liričnega pesnika, začela čitati — a ni se ji dalo ... Obsedela je zamišljena v naslonjaču po cele ure.

Tera ji je bila nadležna. Mučila jo je s tem, da ni odgovarjala na njena vprašanja. Brez pogovora sta sedeli skupaj po cele četrtinke. In kadar sta govorili, je bila Mara huda, če ji je Tera kaj ugovarjala; rekla ji je, da je čemerna sitnica, mlada starka ...

Tera je bila prenaivna, da bi mogla razumeti Marino vedenje. A teta, stara, neizobražena in dolgočasna teta, je hitro uganila, za kaj gre. Šopki, mhè, nemir, nove bluze, večni nepokoj od ene stvari do druge — mhè — ljubezen, seveda, nič drugega ...

In teta je hodila k mašam, namolila rožnih vencev brez konca in kraja — vse za njo, za Maro, da bi bila ljubezen prava in pametna, taka namreč, da bo Mara prav kmalu ugledna in spoštovana gospa ...

Mara se je vrnila v nedeljo iz cerkve. Soparno je bilo. Kar potoma je odpenjala zalasnico iz slamnika, snemala rokovice in nervozno pozvonila teti, češ, naj ji pošlje takoj po sladoleda. Malomarno je sedla na divan, z eno roko si je podprla glavo, z drugo je gibala pahljačo in si hladila lice.

„Ta strašna soparica! Ne grem iz sobe danes. Saj ni mogoče dihati!“

Umolknila je naglo, ker se je ustrašila polglasnega sklepa. Vedela je, da bi vročino že še pretrpela, da pojde prav gotovo na večer v drevored, da so te jezne besede prazna laž, laž nji sami, ker je nesrečna in nevoljna zato, ker — ni srečala njega.

Polastila se je njene duše otožnost. Bilo ji je kakor razvajenemu otroku, ki sega po mesecu in joka in joka ter zaničuje vsako igračo, ker ni nobena srebrni mesec, po katerem izteza roke.

— Da sem jaz tako nesrečna! Ali mi je tega treba! Druge se izprehajajo, srečujejo svoje drage, mame jih spremljajo — jaz — jaz pa sama in nimam nikogar — nikogar, razen — — —

Njega? Ali smem kaj takega misliti? Ali on pošilja šopke? ... Morda je kdo drugi ... Ali vendar-le! Tako me iskreno gleda in vedno srečuje ... Seveda, morda so to slučaji in pa navadna uljudnost ...

Mara je segla po šopku, ki je stal pred njo in potopila vanj lice, kakor bi hotela zarotiti nedolžno cvetje, naj ji razodene veliko tajnost — — —

Tedaj vstopi postrežnica s sladoledom in velikim šopkom. Mara pozabi hladila in seže po cvetni kiti, ki je bila največja in najkrasnejša, kar jih je dobila.

Z obema rokama ga je prijela, naslonila se na divan in se zamislila v rože.

Kar zapazi prav sredi nekaj rožno-barvenega. To ni vrtnica. Pismo, drobno, silno drobno pisemce iz finega papirja kakor svila ... Prsti so trepetali; skočila je po škarjice, ni jih mogla najti; prevrnila je šatuljo za šivanje, da so se pisani kolesci trkljali po parketu ...

„Samo, da bi eno samo besedo čul iz Vaših ust — srečen bi bil do smrti.

Vaš srečno-nesrečni nadporočnik N. N.

P. S. Morda pri onem mostičku?!“

Na mizi se je tajal sladoled, Mara je pa slonela na divanu, v njenih očeh sta gorela dva ognja, krog ustnic se ji je smejalo blaženstvo, roka je pa stiskala drobno, rožnobarveno pisemce ...

In stala je Mara na mostičku ob nadporočniku. Po tleh so se tresli tolarji solnčnih trakov, ki so gledali skozi šepetajoče veje. Bolj je bila nemirna Mara kot mala solnčeca na tleh. Kri ji je šumela v glavo, v možganih ji je bilo vroče, sopla je globoko, sunkoma, govoriti ni mogla. Zdelo se ji je, kakor bi se ji tla zibala pod nogami ... Tako jo je vso prevzela sreča tega prvega snidenja ž njim. Ah, kako je bil ljubezniv! Kako ji je tajno in sladko govoril, kako je odkrival svojo ljubezen, kako prisegal zvestobo ...

V gošči je zašumelo; veverica je hitela po borovničevju.

Mara se je zgenila. Kot blisk naglo jo je probudila skrivna moč iz omotice, njene oči so mogočno velevale, in molče sta spešila korake drug ob drugem po peščeni stezi.

Proseče se ji je približal Šandor in segel po njeni roki. Ni smel.

„Ljudje!“

Mara je skoro bolestno vzkliknila, ko je zagledala, da morata srečati zbor šetalcev.

„Pustite me! Glejte, opazili so naju!“

Nadporočnik se je malo brigal, kdo ga je opazil in kako. Bil je miren in hladen ter hitro pričel kar sredi dogodka plitvo humoresko z manevrov. Mara se je smejala, šla kolikor mogoče ob strani ter s solnčnikom segala po travi in cvetju. Vkljub temu še ni toliko prestala nikdar. Pogledi so jo rezali kot noži, vsa ona družba šetalcev je obmolknila, in ona je čutila, da se ozirajo, da se pogovarjajo in delajo opazke.

Šandor je hitro videl, kako bridko je Mari zaradi tega. Zdelo se mu je smešno, otročje, in v srcu se je pravzaprav radoval Marine zadrege. Spoznal je, da je to prvi korak v njenem življenju, ki bi ga rada prikrila svetu.

Govoril je o pokvarjenih ljudeh, zabavljal hinavcem, deklamiral o poštenih srcih, ki se ne menijo za zlobni svet, in s tem resnično vsaj deloma pomiril Maro, pred katero je z gromom stopilo vprašanje: „Kaj porekó ljudje?“

V kazini pri biljardu. —

„Šandor, nova ljubezen, kaj? Častitam!“

„Bah! Kaj vem? Pusti to!“

„Vraga! Saj je prišla na rendez-vous!“

„Prišla, in zaverovana je vame, se mi zdi — Toda otrok je, polna ozirov, ljudi se boji! Ljudi — hahaha! ... In oči ima tako nedolžne: če te pogleda, te ubije ž njimi, da padeš prednjo kot prestreljena čaka z glave.“

„Da si vendar enkrat naletel!“

Tovariš se je glasno zasmejal in sunil s kejem krogljo.

„Mehercle, da mi tega ne bodeš več očital! Pol mesečne gaže sem že potrošil za šopke ...“

V sobi je bilo mračno. Z ulice se je čulo drdranje voz in krik voznikov.

Mara je slonela na komodnem stolu in premišljala prejšnji dan. Ni si mogla urediti misli. Ali je bila resnica? Ali so bile sanje? Sanjarila je včasih, kako bi bila srečna, če bi doživela le en trenotek ob ljubečem srcu, kako bi bila utešena in bi zlahka ostala v samoti cele mesece ter bi pila nepretrgoma še vedno iz studenca one utehe ... A sedaj je bila razočarana — miru ni bilo. Tisočkrat bolj je bila nesrečna. Njeno hrepenenje je postalo bučneje, v srcu se je oglasila čudna disharmonija, navstal je boj, katerega doslej ni umevala. Zaželela je nazaj svoje kdanje visoke misli, s solzami je prosila, naj se zapró vrata njene duše, kot so bile zaprte nekoč, naj začuti tesnobo v prsih — samo da bi ne bilo te strašne razdvojenosti, da bi ne bilo tega boja in strahu ...

A bilo je prepozno. Pečat na tajnem svetišču njenega srca je bil ulomljen, sama je bila izdajalka svojega srca ...

Nenadoma je vstopila Tera.

„Mara, kaj pa vendar misliš?“ — Iz vzklika je zvenela razburjenost, žalost, strah in ljubezen.

Po Mari je zaplulo kakor vihar. Dvignila se je s stola in začutila je, kakor bi se nanjo vsula podirajoča se gora. Ustnice so ji bile usehle in čutila je, da se trese. Ali v momentu se je pojavil v nji z vso silo odporni ponos. Skoro zaničljivo je ponovila Teri:

„Kaj mislim?!“

In stopila je prednjo z vso odločnostjo energične ženske, ki sklene kljubovati vsakemu udarcu usode, ki nosi pekel v duši, pa ga pokrije z nebeško gloriolo, samo da ne bi svet pokazal nanjo, češ: kako je ponižana ...

„Ka-aj mislim?“

Za korak se je odmaknila od prijateljice. Desnico je vprla zavestno na mizo; gladko čelo je nabrala v drobne gubice, iz katerih je pa gledala odločnost, skoro trma, in izpod črnih obrvi sta vabila na boj dva ognjena meča.

Tera je zajokala in se naslonila na mizo.

Mara ni stopila k nji, da jo potolaži. Po preprogi je šla gorindol in čakala, da se Tera utolaži sama.

„Mara!“

V tem klicu je bilo toliko ljubezni, da je bila Mara zmagana. Stopila je k Teri in jo stisnila k sebi na divan.

„Mara, moram ti povedati, čeprav me vržeš iz sobe in mi za vedno pokažeš vrata ... Moram ti povedati, ker te ljubim! Drugi ti ne bodo povedali, dasi vse mesto govori — — —“

Mara je zatrepetala, lice ji je nekoliko pobledelo, ustnice je stisnila.

Molk.

„Vse mesto govori!? Hahaha! Hinavci!“

Mara se je glasno zasmejala. A smeh ji ni prišel od srca. V prsih jo je rezalo kakor z nožem.

„Ti ga ne poznaš, Mara! On je varalica, pustolov, igral bi se rad s teboj!“

„Kdo je to rekel?“

„Vsi, vsi tako pravijo, ker ga poznajo!“

„Vsi, vsi! Kdo so ti vsi, kdo, povej!“

V Mari je vstajal demonski odpor. Sedaj nalašč ne odneham in ga ne pustim, ne, nalašč ne!

„Vsi, veruj mi! Gospa svetnica, Drozdova Julka, adjunktova Fanica, Mici ... no, vse.“

„Hahaha, vse — vse in še Tera, kaj ne! Nevoščljivost, hinavščina! Kaj se brigajo zame! Z Bogom Tera, o tem mi ne govori več!“

Mara je šla v stransko sobico, Tera si je pred zrcalom obrisala oči in žalostna zapustila budoar.

Ko so se zaprle vrata za njo, se je vrnila Mara, zgrudila se na zofo in jokala kakor dete ...

Po kostanjevih listih je ležal umazan prah, zagatna vročina je tiščala na mesto, ki je bilo v počitnicah izpraznjeno in neizmerno dolgočasno.

Mara se je trudila celo popoldne pred zrcalom. Njena navada ni bila, da bi tratila cele ure za toaleto. Zavedala se je svoje naravne krasote in često se je oblekla izredno preprosto — ne sicer, da bi bila skromna, nasprotno: ker je prav ta ubrana preprostost povzdigovala harmonijo njenega stasa in lica.

A danes je bila v njeni sobi pravcata izložba oblek. Petkrat je premenila bluze in krila, a bila je vselej nezadovoljna in čimdalje bolj nervozna. Njeno lice je bilo zadnje tedne nekoliko obledelo; toda danes ji je razburjena kri podplula obraz, da je cvetela in žarela — preveč. Ko si je spenjala lase, je čutila, kako se ji prsti tresejo. Kadar je udarila ura, je zadrhtela po vsem životu in se okrenila proti steni, če ni že prepozna k vlaku.

Štiri popoldne. — Teta je prinesla kavo. Stare poteze na obrazu so igrale v zadovoljnem smehu in ni mogla zamolčati sodbe, ki jo je izzvala za pot pripravljena Mara:

„Stric te ne spozna, tako si lepa, Mara!“

Mara ni nič odgovorila.

Segla je hitro po kavi in jo pila stojé.

„Vsaj sedi; še eno uro je do vlaka!“

Mara postavi kavo na taso in seže po vodi.

„Pij no, tako je dobra!“

„Prevroča! Ne morem!“

Pogledala je v potno torbico, če ima vse potrebno s seboj, segla teti nekako zbegano v roko in rekla: „Z Bogom!“

„Kdaj se vrneš?“

„Jutri, pojutrišnjem — ne vem, kdaj!“

Hitela je po stopnicah. Teta je pa pomočila suhe prste v kanglico z blagoslovljeno vodo in za njo kropila ter mrmrala tihe besede kakor molitev.

Mara je vedela, da ima še dosti časa do vlaka, zato ni šla naravnost na postajo; izbrala je daljšo pot po samotni aleji. Hotela je samo vun, ker doma ni mogla več strpeti.

Tako čudne poti še ni hodila. Bala se je, da bi jo kdo srečal, ker je bila prepričana, da ji ljudje razberó z obraza, kako je nalagala teto. Hitro je hodila; srce ji je plulo v viharju; zdelo se ji je, da nekdo hodi za njo in jo proseče vabi, naj se vrne; ni se upala ozreti; zakaj prepričana je bila, da kdo s prstom pokaže za njo in pošepeta spremljevalcu tiho besedo, kateri se oba glasno zakrohotata.

„Hinavci! Sami lopovi, umazane duše, nevoščljive ženske! Ne meni se zanje!“

To je bil drug glas, ki je prevpil prvega in ji milo-zvočno, z vsemi sladkimi akordi slikal ure, ki jih v kratkem doživi ob njem, ko mu bo brez strahu gledala v tiste ognjene oči in se napila tihe sreče za dolgo — dolgo ...

In vtonila je njena duša v srečnih valovih, kljubovalna sila ji je dajala poguma in hodila je sanjajoč po aleji proti kolodvoru, pozabila solz, ki jih je jokala zaradi njega, ker je svet tako podel, tako nevoščljiv in velika vera v njegove ljubezenske prisege je zmagala strah, in hitela je k njemu kakor iz globoke teme bridkosti k jasni luči ...

Kar se Mara stresne. Mrzlo jo izpreleti po udih. Na pokopališču sv. Erazma so zajokali zvonovi.

Kakor bi jo bil kdo neusmiljeno probudil iz opojnih sanj! Koleno ji je klecnilo, noge so ji postale težke, da je komaj ganila na cesti. Čutila je, kako ji kri izginja z lic, pa se v vročih sunkih zopet vrača in zopet izginja. V grlu jo je stisnila grozna tesnoba; oči so ji postale meglene vsled solz in šla je trudnih korakov dalje in dalje in začutila je toliko nesrečo in žalost v srcu, da bi se sesedla ob potu in beračila pri mimohitečih za pomoč in usmiljenje. Tavala je kakor po labirintu, ni se več zavedala svojega cilja, šla je kakor nekdaj, ko so zvonovi svetega Erazma prav tako plakali, in so pred njo peljali vranci v črni krsti mrtvo edino srce, ki jo je ljubilo neplačano ...

Mara je šla po aleji — izgubila je cilj.

Nageljni, katere je ljubila pokojna mamica najbolj, so veneli na njenem grobu. Kruta noga je stopila z okovano peto na gomilo in porušila kos zidca, iz katerega je rastel zimzelen. Mirti ob spomeniku sta bili prašni, listi sivozeleni in veli.

Mara je zajokala na glas in se naslonila na grobnik. Kako strašno je bilo njeni duši očitanje trudnih rož na gomili! Vse hkrati so zašumele in zajokale po vroči ljubezni, ki jih je pred kratkim vsadila in jim prilivala, a je sedaj ugasnila, pozabila cvetja in pozabila najblažjega srca in njegove ljubezni ... Ko je roso deževalo nebo, so z usehlimi ustnicami lagali vrtovi žalostnim klicem iz groba, klicem: Kje je ona, kje je Mara, da se ne vrne, da ne pride, da je ugasnilo njeno srce v ljubezni do srca materinega ...

Mara je bila uničena. Zvonovi so ji probudili spomin, uvezali so jo z vrvmi in kakor onesveščeno vedli h gomili, katere je bila pozabila, odkar je v nji zaplamtela strastna ljubezen do — njega. Ob grobu je ihtela in zdelo se ji je, da je vsa umazana, vsa nevredna, da ne sme blizu groba z nogo, ki jo je nosila na pota, na katerih je pozabila zapuščenega materinega srca ...

Ali iz groba je šepetal še tisti glas, kakor nekdaj, vela je taista ljubav nad gomilo: materino srce je vse odpustilo, vse pozabilo ... Zvonovi so utihnili, v Marino srce je legal rosni mir, kakor na cvetočo pokrajino po prošli nevihti — — — —

Odhajajoči brzovlak je zažvižgal.

Prav pred Maro so se vsipali potniki s postaje. Vlak je bil zamujen. Maro je žvižg vlaka vrezal do mozga. A bil je to samo en val, velik in obupen, ki s silo naskoči obrežje, pa se hitro razblini po mirni gladini. Mara se je borila in se stoično-mirno pomešala med ljudstvo, ki je privrelo od vlaka.

Pred seboj je zaslišala njegov glas. V trenutku ji je bilo, da bi skočila k njemu, se ga oklenila in mu potožila svoje gorje ... Prišel je civilno oblečen, kakor je zahtevala. Čakal jo je, da se odpeljeta — in sedaj jo morda kolne, ker ga je varala — Ah, saj ga ni! ... Ona je varala le materino srce v grobu in zato jo je zavedla noga na pokopališče in zato se ni mogla ločiti od materinega groba ... Bridko, strašno bridko ji je bilo ...

„Oho, Šandor, v civilu? Sestanček, kaj? Kje? s kom?“

„Vrag vzemi tak rendez-vous!“

„Prokleto si slabe volje!“

„Kdo ne bi bil slabe volje, če te vse vara! Vrag!“

„Smola! Pa ne z Maro, kaj? Je-li ni bilo?“

„Kajpadane! In toliko sem potrošil za šopke! ... A jutri večer pride moja zaročenka z mamo ter ostane tu štirinajst dni. To se pravi toliko, da je bila moja igra — zaman!“

Mari je segla v dušo kakor z železnimi nohtovi okovana roka in strašno neusmiljeno iztrgala iz nje sladko — vero v poštenje in ljubezen ...

VI. Video meliora proboque ...

Včeraj sem bil na Turjaku. Ko sem se vračal skozi primeroma majhna vrata, ki vodijo skozi orjaško — kiklopsko — zidovje na dvorišče, sem postal pod mogočno večstoletno lipo. Vse je bilo mirno in tiho. Le od neke cvetne grede se je slišalo rahlo škrtanje vrtnarjeve lopate. Nad mano je lipa dehtela in v njenih vrhovih je monotonno šumelo. Vse živo je bilo čebel na lipovem cvetju. Naslonil sem se na ograjo in gledal v mogočna dva stolpa na vogalih grada. Visoko izpod strehe zevajo slepa okna, mrtve nekdanje strelnice, skozi katere so gledala nekoč žrela topov. Zdela sta se mi stolpa kakor mogočna vojskovodja — a vsa siva, omagana in — oslepela. Spomnil sem se Belizarja. Častivredna, junaška, vitežka sta bila pred stoletji — danes nista več moderna, danes sta starca, ki ju novi rod le še trpi, a ju ne čisla, ne ljubi. Tako iz radovednosti ju še pogleda ta ali oni, kakor pogledamo v muzeju — vitežki, jekleni oklep in šlem z velikimi zevajočimi očmi, v katerih sije tema tam, odkoder so nekdaj žarele ognjene oči, hrepeneče po boju in po krvi.

Zamislil sem se v ta dva stolpa, in lipa nad mano je šumela romantične zgodbe davnih dni ... Zapeketala so kopita. Mogočni, visoki konji, vsi penasti in znojni so sicer trudnih, a ponosnih korakov stopali pred grad. Kladivo je udarilo na železne dveri, sluge so prihajali od vseh kotov, prijemali so konje za brzde in podržavali stremena, iz katerih so izmikali trudni vitezi noge. Orjaške so bile njih postave na konjih, in ko so šli skozi vrata, so hodili s težko nogo, velike ostroge so zvenčale, dolgi meči, skrhani ob sovražnikovih kosteh, so brenketali po kamenitem tlaku. Grajska gospa, za njo plemenitašice in gospodične, so jim hitele nasproti. Dolga krila so šumela čez dvorišče ...

In prišla je gospa k prvemu junaku in se je oklenila njegovega oklepa. Temne lise so bile na njem — pobrizgan je bil s krvjo, ki je potemnela in se prisušila na jeklo. Pa ni vztrepetala. Njene mehke roke so se ovile krog jekla kakor mladi bršlinov brst mogočnega hrasta, in radosti trepetajoče ustnice so poljubile to mrzlo, krvavo železo ...

Ljubila je in spoštovala moža, ki se je vračal, dovršivši veliko delo ...

Pohitel sem po napetem strmcu. Na cesti sem zajezdil svojo kobilico.

Ob levi šumeči potok, na obeh straneh zaraščeni gozdi. Mračne sence so ležale po cesti. Solnce se je skrilo za goro. Le na vrhu gore se je rumenilo bukovo listje v večernih žarkih. Samota. Nobenega voza, nobenega človeka. Glas podkev se je daleč razlegal. Meni se je pa zdelo, da nad mano šumi lipa še vedno romantične zgodbe, pozabil sem sedanjost, čudno navdušenje je preplulo moje srce, napel sem povodce, strastno stisnil konjiča, da je nejevoljen zahrkal in stresel z grivo pa se spustil v najhitrejši dir. Plaval sem čez sence, drevesa so bežala mimo mene, čul sem žvenket orožja, povodce sem stiskal kot bi držal za ročnik sablje — živel sem nekje daleč daleč v predstoletnih časih — — — v dobi velikih dejanj in mogočnih pokretov ...

Danes sem truden. Davno že nisem bil na sedlu, in strastni dir mi je utrudil vse mišice, da sem čisto razbit. Kadar grem, se nerodno gugljem. Med svojimi nagelni — to cvetje imam najrajši — sem mislil šetati v jutro, ko je vzduh tako svež, ko so vsi cvetni listi, vse bilke pripognjene v kopel čiste rose, ko je vse tako vlažno, radostno solzivo krog mene, kakor bi božiča Najada dvigala lepo glavo z mokrimi razpuščenimi lasmi iz gozdnega tolmuna.

Hotel sem se izprehoditi. Ni bilo mogoče, tako so me bolele mišice. Zato sem se skril v ulnjak, sedel k mizici in mislil, kaj bi započel.

Vonj medu se je točil po revni kolibi, v panjih je šumelo in bučalo, iz žrelov so najpridnejše delavke že krepko letele na pašo. Skozi lino sem videl vejo jablane, na kateri se je skrivalo za listjem nekaj drobnih jabolk. Na licih so imela jabolčka rdeče lise. Skozi veje jablane se je videlo drugo drevje, ki je v mirnem koprnenju použivalo rosne kristale in voščilo jasnemu solncu dobro jutro. Ta okolica, mir, šumljanje čebel in balzamični vonj — vse to učini, da ne vidiš v kolibi črvivih desk, da se ne zmeniš za pajčevino nad glavo v kotu pod stropom. Tu je zame kotiček, ki ni na prodaj nikomur. Le pridite v moj tihi tuskulum, vse vam odstopim, čisto vse: otomane, da vsnivate po kosilu, težko hrastovo mizo v zasenčeni sobi, da se nakvartate ljudski ob nji, vrt in senčnico, utico na hribcu, bele stezice v gostih sencah — vse vam prepustim — samo ulnjaka ne. Tako tesen je, nemoderen, nekoliko že visi, bogve, kateri prednik ga je postavil, leseni plohi v pritličju so črvivi — morda bi se vam zdelo celo neugodno v tej bajtici, ker ste vajeni velikih mestnih oken, parketa, udobnih pisalnih miz, lepih, moderno popleskanih sten, na njih velikih podob v težkih zlatih okvirih — da, neugodno bi vam bilo in pripognili bi se pri nizkih vratcih, pogledali na to čudno zmes na mizi, kjer ležé razmetani časniki, leposlovni in politični, romani raznihm odernikov, filozofija, estetika — pa moj brevir; na koncu mize pod lino sloni ob velikem mehurju tobaka zvesta tovarišica v ulnjaku — prava, pristna češka — gipsovka — to bi pogledali s priklonjenim hrbtom skozi nizka vratca in bi se nejevoljni obrnili in skoro s studom rekli: Ta kaos! — — —

Oblaki dima so se vlekli počasi skozi lino in izginjali. Slonel sem v kotu in gledal beletristično zmes na mizi. Cankarjev „Živeti“ je dišal po vzduhu beznic, kjer se kvarta in kadi in vino poliva, Meškovi „Zvonovi“ so plakali kakor njegovo otožno srce, Govekarjeva „Marjanica“ je skočila kakor mačka (!) k oknu, Zofkina „Nada“ modro modruje, pa bo bržkone zamodrovala, Doljanov junak dr. Vever pri mizi omahne in se zgrudi na tla od suhe bolesti, Vrchlicky „Vedri noči“ hodi po dolgi cesti, pa ne ve pravzaprav s kom in koliko jih je in kdaj je hodil — Marcel Prevost popisuje čisto nepotrebno pariške zakonske bonvivante, mojo „Maro“ držijo železni kremplji za dušo — — vmes pa mogočno, kakor s Sinaja, grmi 70. psalm: Quoniam non coquovisti litteraturam, introibis in potentias Domini — — pa obupen stavek Sokratov, ki ga je izustil po strastni disputaciji z zofisti: δοχώ μοι είδέναι τό, χαλεπά τά χαλά ...

Kakšen svet v moji ulnjakovi kolibi! Kaos, bohu-vabohu — labirint ... In to meni ugaja. To je tako velikanski svet, ne svet, to je morje brez dna, kamor se potaplja moja duša v zlata vrednih mirnih urah, potaplja se z vso energijo — pa se vrača težko dihajoča na površje — dna pa ni dosegla — in ga ne bo. Brezdanje je to morje — —

Danes me je obšlo neko čudno čuvstvo. Večkrat me je že obletavalo kakor vešča, pa sem se ga otresel. Danes se ga ne morem. V prste mi sili in ven na papir. Morem je zapisati; če ugleda beli dan, ne vem. Uredniki so čudni možje, svoje glave imajo in celo pravice, pa škarje in debelo pero, namočeno v črno tinto. Bodi, zapišem, kar čutim!

Tako mi je pri srcu, kakor človeku, ki plava čez široko jezero, pa se sredi ustavi in jaha vodo ter počiva. Pod njim — ni tal, kroginkrog pa široka gladina z majhnimi valovi. Truden je že nekoliko — in nehote se ga loti strah, čuden, obupen strah in vsili se mu vprašanje, da li bom priplaval na suho?

Lotil se me je neki čuden strah sredi naše beletristike. Morda je vzrok včerajšnja ježa, romantika v fantaziji, okrepljene mišice, ozdraveli živci, ki sovražijo melanholijo. — Morda; ne vem ...

Zdi se mi danes vse, kar je pred menoj, kar sem pred kratkim bral našega — nič, prazen nič — ali kvečjemu laški drobiž, katerega imaš poln žep, pa še kosila ne plačaš ž njim. Kje je vzrok, da smo tako moderno-drobižasti, da lahko najboljšo črtico vsakega pisatelja izberemo in bomo približno vedeli in slutili vse druge ...

Čas! Žal, prežal, človek je vedno odsvit razmer. Pojdi v družbo, pojdi na asfaltove tlake, glej kako hodi družba ... Brezslišno, po prstih, ziblje se sanjavo; vsa obleka — sanja, misli — sanja, življenje — sanja. To je svetovni ples, moderni ples v veliki, gladko parketovani dvorani z električno lučjo, umetnim vonjem, ki vsniva, omamlja ... Godba igra s surdinami — pari se vrté, pa kako rahlo, samo po prstih, na tretjini podplata samo, rahla godba — a nič ropota, nič udarcev, nič stopinj — vse se vrti sanjavo, po zraku nekako ... to je svet, to je družba.

Zakaj ne bi prišel μάντις — pa ne χαχός — ki bi zaplesal sredi sanjajoče množice, kakor zapleše gorski fant v kvedrastih črevljih, ki poči z nogo ob tla bučno in vitežki, da pogledajo žreblji iz poda ... Moči, moči — sile, velike volje in velikih idej in železne roke je treba, ki bi vrgla med nas „veliki tekst“, da bi zatrepetali, kakor vrabiči, ko pridrvi med nje sokol in z dvorišča pobere kokoš! In Cankar je bil mož, ki je obetal „veliki tekst“, in ga skoro započel — pa se vrača spet in spet v dvorano, kjer se pleše po prstih na godala pritajena s surdinami. In mož je predrzen dovolj — to mi najbolj ugaja — predrzen tako, da udari včasih s kvedrom ob tla, da prime luno in jo vrže kot knof od jerhastih hlač skozi dimnik, da pade pred bolhavo kuharico na ognjišče ter zazveni kot stara cvancigarca. Samoglav je, da bi se ne bal vraga samega in če bi prišel k njemu, bi ga otvezel za roge in privezal k pultu, da bi mu pipo tlačil in cigarete prižigal ...

Žal — prežal — človek je odsvit razmer. Pa so ljudje, ki trdijo, da je ta ali oni individualen ... Kaj še! Individuum je vsak, individualen je pa tisti, ki tega ali onega iz svoje okolice prime za ušesa in ga pelje k pultu, da ga popiše, glasno pove svojo misel — in pa da ima mesto rovnice vsaj napol dostojno pero. To je vse.

Če pa srečamo zgodovinskega junaka, moža velikih del, če pride po cesti junonično-stasita mogočna ideja, ustrašimo se, ognemo se — in ležemo za grm v senco ter prisluškujemo omledno vzdihanje zidane institutke, ali pa gremo pod okno mladiča, ki pod milim Bogom še ni naredil drugega nego očetu skrbi in nekaj dolga — pa se mu čudimo in poslušamo njegovo jezo ob bledi mesečini, ko steza roke proti mesecu in ga hoče oklofutati, ker se mu reži v lice, njemu zaljubljencu, ki bi rad na srebrno nitko nanizal zlate zvezde z neba, da bi naredil dijadem za svojo kratkokrilo ljubico.

Drobiž, drobiž — smeti — to ni naš narod ...

Poglej skozi lino v ulnjaku tjekaj na cesto! Čuj, kako škriplje parizar, slišiš te stopinje težkih, mogočnih konj, ki udarjajo ob tla, da se iskri kremen. Ob vozu pa našega naroda sin — z dolgim bičem v roki! Poglej to zdravje, to moč! Mišica ob mišici kakor zid kiklopov, nič ne hodi po prstih, na ves podplat stopa, obličje je ožgano. On ni nervozen, ni melanholičen in sentimentalen; njega nič ne razburja — O, da, ga že razburja, a tedaj ne medli, ne pada na kolena, tedaj on dela — železo bi zlomila njegova moč — — —

Vsak dan jih srečavamo — pa jih ne vidimo, bratje so, pa jih ne poznamo, zastrujski štatisti z velikansko vsebino, pa jih nečemo analizovati ...

Ali hočeš občudovati energijo, tisto jekleno kljubovalno moč, katere ne zlomi nobena sila, dokler ji smrt ne odreže glave, tisto odpornost in moč, katere v moderni družbi ni, v družbi, kjer se kupi revolver radi odrečenega poljuba, kjer se iz strahu pred udarcem voli kalni tolmun? ...

Poglej na griču tam-le pod sv. Ahacijem! Vidiš tisto-le bajto, ki sedi ob bregu in se ti skoro bojiš, da ne bi nate padla! Par dni je tega, kar sem bil v nji.

Majhna, očrnela soba, tla so izluknjana, vegasta, da bi si lahko nogo izvil, če ne paziš; v kotu črviva miza, nad njo dve podobi na steklo: sveti Janez in Jezušček z backom, obe sta počeni, eni manjka cel vogal in se vidi zadaj umazan pergamenast papir.

Na levi, pri peči je iz slabo poskobljanih desk zbito nekako korito. Postelja ni, pa je vendar ležišče — in na njem osemdesetletna starica. Kost in koža. Vse nagrbačeno in namrdano, po rokah, po licu. Kašelj jo nadleguje. Črni oblaki muh jo obletavajo, suha roka komaj giblje lipovo vejico, da odganja sitnice z lica. Mesto veje bi ji dal slikar koso — in dobil bi premijo za — sliko smrti. Toda nekaj bi moral izpustiti — nekaj ugovarja krepko smrti. Oči.

Majhne, precej globoko skrite v suhih votlinah: cele kožnate kape visé čez te votline, da se oči vidijo kakor dve žareči punčiči v temnem brlogu. In te oči — kaka življenska sila, kaka junaška moč seva v njih!

Osemdeset dolgih let bede in trpljenja, let stradanja in prezebanja — a ta leta ji niso upognila duha. Telo so izsesala, izpila, kakor pajek svoj plen, a duša — je ostala močna in orjaška, da človek strmi in gleda, nazadnje zgane človek — moderni človek — z glavo in malomarno odide v mehkužni vrtinec, kjer se pleše po prstih — obriše si čelo, da pozabi junakinjo, ki ni branja vredna ...

Ali nismo kruto krivični?

Nekdo me je poklical. — Službeni opravek. — Prihuljen izlezem iz ulnjaka. Ko zaprem dverca, se mi zazdi, da sem zaprl v to ozko celico velike misli, hrepenenje po orjaških idejah, ki zabučé, kakor top, če se sprožijo s pravim ognjem med ljudstvo. Vem, da pojdem sam zopet v vrtinec mehkih, sanjavih modernikov in vrnivši se nazaj bom morda čital današnje misli, morda se bom tudi kulpal — pa hkrati skeptično vzdihnil:

Video meliora proboque, deteriora sequor ...