I.

Lovrenček je likal kaplanove kanonske škornje. S krtačo jih je navoščil, nato drgnil in čohal in končno s cunjo gladil in skobljal, dokler se niso svetili kakor zrcalo.

Težko, naporno delo! Ves rdeč je bil Lovrenček od napora in vneme. Dasi je bila zima, mu je bilo vroče. In že dolgo so se škornji lesketali, a še vedno jih je likal in likal.

Njegove oči niso videle ničesar in le mehanično so se gibale njegove roke.

A kar naenkrat sta mu padla škorenj in cunja iz rok, sesedel se je na tla in na ves glas je zajokal.

Tedaj so se odprla vrata na hodnik in star duhovnik, širokopleč, belolas, a zdravo zardele polti je zaklical z mehkim očitanjem: »Ali, Lovrenček! Spet jokaš! Kakšen vojak pa boš, če si tak cmerikavec?«

»Jaz ne bom nikoli vojak, gospod! Nikoli!« je odgovoril deček in ihteč lovil sapo.

»I, kaj pa boš? Glej ga!«

»Učitelj, kaplan — kar hočete, — sam o vojak ne!«

»Kar ti hočeš, Lovrenček, ne kar jaz! Če boš priden in se boš učil, postaneš lahko še kaj boljšega kakor jaz,« se je smehljal duhovnik. »Na, daj, prinesi škornje v sobo! Lepi so in svetijo se že kot luč. Midva pa lahko zopet malo bereva ...«

In kaplan je zaprl vrata. Deček si je z rokavom obrisal solze, vtaknil je v škornje kopito in lesove in jih odnesel v sobo.

Kaplan je stal ob oknu, gledal na cesto in vzklikal: »O Bellona saeva! Ubožci! Gorje jim! Spet gredo – gredo — gredo!«

Takoj je stal deček tik njega, gledal skozi okno in ihtel, ihtel ... In zaihtel je tudi stari kaplan in ihtela sta skupaj.

Po razrovani blatni cesti se je plazil čuden izprevod.

Spredaj vojaki v umazano sivih plaščih, z nekdaj belim jermenjem opasani, v blatnih belih gamašah na nogah, v čakah, sličnih loncem, s puškami in dolgimi bajoneti. Osorni so bili, grdo so gledali, kričali so, pretili in preklinjali. Za njimi kmečki fantje in možje s culami na hrbtih ali pod pazduhami, nekateri šepajoči ob palicah nejasno besedilo se dalje vlečoči, vsi umazani, nejasno besedilo in utrujeni nejasno besedilo od dolge, naporne hoje. nejasno besedilo

Marsikdo nejasno besedilo popolnoma nejasno besedilo prsti ali pete nejasno besedilo bos ter je kazal le z nejasno besedilo okrvavljene noge. Nekateri so le še jedva lezli naprej; pepelnato bledi, povešenih glav in krvavih, blazno zročih oči so se oklepali svojih tovarišev. Kolena so jim klecala in vsak hip je kdo padel na tla in ni mogel vstati več.

In pograbili so ga in vrgli na vozove, ki so se počasi pomikali za izprevodom. Vsi polni so že bili tisti vozovi, polni docela oslabelih, bolnih, od utrujenosti, lakote, mraza, od prestanih muk, obupnosti in žalosti napol mrtvih rekrutov. Ležali so na slami vznak kakor mrliči, drugi so sedeli tik njih sključeni, drgetajoči, a udani in tihi. Brez solz in brez glasu so se dali kakor nema živina voziti v klavnico.

Za vozovi pa so stopali nekateri drugi, ki so kričali, kleli, na glas jokali in prosili s pretresljivo obupnim glasom:

»Ljudje božji, v imenu Kristusovem, rešite nas! Rešite nas!«

In dvigali so z vrvicami zvezane, od mraza zabrekle roke proti nebu, se metali po tleh, suvali z nogami okoli sebe ter se vedli kakor uklenjeni razbojniki ali blazniki.

Gologlave, razkuštrane, krvaveče, napol nage in z blatom pokrite od temena do nog so jih pehali vojaki pred sabo. Korporali so z leskovkami bili po njih hrbtih, da je grmelo, in velik, kosmat feldvebelj je mahal z rumeno trstiko brez usmiljenja po njih glavah ali po ožuljenih nejasno besedilo odrtih nogah.

nejasno besedilo od bolesti; še straš- nejasno besedilo kričali in divjali. nejasno besedilo zapeli, se kro- nejasno besedilo

»Dopoldne so gnali takole mojega strica – Gašperja! O Bog, ves krvav je bil! Umrl bo stric – umrl bo!« je pripovedoval Lovrenček in ihtel, ihtel ...

Vojska je! Brezkončna vojska! Cesar zahteva že štiri leta vedno in vedno novih vojakov. Rihtarji in beriči love vsak čas novake. Ponoči in podnevi jih zalezujejo in napadajo. Po vseh vaseh jih love, po gozdovih jih preganjajo in najeti lovci podkupujejo ljudi, da izdajajo skrivače. Vsa dežela joka, moli, preklinja. Noben mladenič, ki je star vsaj osemnajst let, nima zdaj več mirnega trenotka. Vsaka občina mora oddati par sto fantov; zdravi in bolni, krepki in pohabljenci, vsi, vsi morajo na vojsko — borit se, delat, kopat, vozit, prenašat, šivat, kovat, kolarit ali za kakoršnokoli opravilo. Vsak je potreben in vseh je še vedno premalo.

In davki, kontribucije, rekvizicije vedno pogostejše, vedno večje, vedno neznosnejše! Kmetje vozijo preklinjaje na rihte vreče pšenice, rži, ječmena, ajde in ovsa; dan na dan so ceste polne visoko naloženih vozov klaje in slame, a še je zmerom vsega premalo.

Vedno več rekrutov! Vedno več denarja! Vedno več živil! Vedno več zobí, slame in mrve! Vedno več živine! Po vaseh so že pobrali večino mladeničev in mož, konj, krav in volov. Povsod jok, obup in beda ... Pustili so le otroke, nedorasle dečke, starce, pohabljence, slepce, glušce, ženske, stare mrhe in mršavo živino, ki ni vredna niti toliko, da se zakolje.

Hudo je: vojska! Brezverski Francozje so vdrli čez mejo, napadajo naša mesta in rušijo naše trdnjave. V Nemčiji, v Belgiji in v Lombardiji teče kri v potokih. Cesarske vojske so imele spočetka sijajne uspehe, a tudi jakobinci so premagali že več naših in nemških generalov. Preko vseh državnih mej se vsipajo begunci. Vse beži pred grozoviteži: vojaki, škofje, gospoda in kmetje. Strah in trepet se širi po vsej Avstriji in kaj bo, če pridejo jakobinci še na Kranjsko!

Sirota je bil Lovrenček; oče in mati, revna kajžarja na Ubeljskem, sta mu umrla pred leti, ko je imel jedva pet let. Stric Gašper Čeledin, takrat šele sedemnajstleten fant, je bil hlapec pri »cesarju na Ubeljskem«. Matija Premrov, najbogatejši in obenem najučenejši posestnik pod Nanosom, je imel med ljudstvom tako imeniten pridevek. Pisati in brati je znal Premrov, v Trst in Gorico se je vozil, ljubljanske slovenske bukve je naročal, se shajal s postojnskim poštarjem Hueberjem in zadnje čase še z župnikom Wenigarjem, ki je bil po vsem Krasu slaven pismouk ter je imel polno omaro najrazličnejših bukev v vseh jezikih države, s Prašnikarjem pa sta bila neločljiva prijatelja in somišljenika.

»Cesarjev« hlapec Gašper je prevzel po bratu kajžo in siroto Lovrenčka. Ni se utegnil dosti brigati zanj; pa tega niti ni bilo treba: Lovrenčku je dajal »cesar« jelo in odelo, stari Blaž Prašnikar pa ga je jemal preko dneva k sebi ter mu je bil učitelj in vzgojitelj.

Vsak dan še pred šesto zjutraj je prihajal Lovrenček v kaplanijo. Bil je ministrant, sluga in spremljevalec svojemu starčku dobrotniku; likal mu je škornje, snažil obleko, pometal, brisal prah, stregel pri maši ter spremljal svojega gospoda po vseh njegovih potih.

Skupaj sta hodila tešč v cerkev in po maši sta skupaj zajtrkovala: kaplan skledico mleka iz »cesarjevega« hleva, deček pa kos kruha iz »cesarjeve« shrambe.

Ko je Lovrenček opravil po sobi svoj posel, sta šla skupaj v »šolo«. V prazni sobici v pritličju kaplanije se je zbiralo po zimi — a poleti in v jeseni le ob deževnih dneh ter ob nedeljah in praznikih popoldne — po deset dvanajst dečkov in deklic. Prostovoljno jih je učil Prašnikar moliti, brati, pisati ter nekoliko celo številiti. Bukve in tablice, papir, črnilo in gosja peresa pa je plačeval »cesar«.

Samo poldrugo uro je trajal Prašnikarjev pouk, a Marka Pohlina »Abezedika« in »Bukuvze sa rajtenge« sta rodila vsaj pri večini ubeljskih šolarjev in šolaric lepe sadove. Včasih seveda so morali otroci oditi domov tudi brez pouka ali sredi »prestavnosti«, »prekladnosti« ali »dobropisnosti«, če je bil njih učitelj nepričakovano poklican k bolniku ali umirajočemu. In takrat ga je spremljal zopet Lovrenček, ki je svetil, molil in zvončkljal pred njim.

Daleč sta morala včasih. Počasi in dolgo sta hodila, in če nista srečala voznika tja ali nazaj grede, sta se vračala šele pozno ponoči. In tedaj je bil Lovrenček staremu kaplanu posebno potreben: kakor maček je tudi v najhujši temi opazil vsako deblo, vsako globel, vsak štor in vsako skalo ter je vodil svojega gospoda, držeč se ga pod pazduho, preko vseh nevarnosti.

Včasih je bilo treba maševat k podružnicam, bodisi visoko zgoraj na kakem holmcu ali daleč tam kje v dolini ob Pivki ali Unci. Takrat je prišel Lovrenček v kaplanijo že zvečer ter je ondi prenočil. Naslednjega jutra pa sta jo še pred solnčnim vzhodom mahnila preko travnikov, polja in rogov ter preko Krasa, v megli in rosi, v dežju in mrazu, pogumno in vztrajno k samujoči cerkvici.

Toda Lovrenček je bil takih izletov posebno vesel. Bil je s svojim učiteljem sam, nihče ga ni motil, nihče jezil: vso pot mu je pripovedoval stari gospod povesti, zgodovinske in svetopisemske, pravljice in pripovedke, mu pravil iz življenja svojega in drugih, ga opozarjal na rastline, tiče, žuželke, golazen in ribe ter mu je pokazal mimogrede marsikaj, česar bi ne bil deček sam nikoli opazil. Tako se je Lovrenček naučil marsičesa, o čemer njegovi tovariši v šoli niso nikoli slišali in česar niso nikoli zvedeli.

Zlasti lepo je bilo po maši pri sv. Danijelu. Tja sta hodila najčešče in najrajši. Tam je živel stari mlinar Marka Šaplja. Lovrenčku se je zdel podoben sv. Petru na oltarju ubeljske cerkve. Prijatelja sta bila kaplan in mlinar, oba starca preko šestdesetih let, oba belolasa hrusta vesele duše in blagega srca in oba sila zgovorna in modra.

Kadar sta dospela na streljaj blizu cerkvice sv. Danijela, jima je že od daleč klical mlinar Marka: »Bog vam daj dobro jutro!« — Ob cesti na konfinu ju je vselej pričakoval in potem spremil v cerkev. Vso mašo je preklečal Marka, brumen mož, nato pa ju je odvedel v svoj mlin. In ondi ju je čakala polenta z debelimi ocvirki, s kuhanim mlekom ali z zabeljenim kislim zeljem.

Izvrstna kuharica je bila mlinarica, a tudi ponižna žena. Poljubila je gospodu roko, prinašala na mizo še ocvrtih jajec, gnjati in mleka, a sama je ostala ves čas v zakajeni kuhinji, svetlikajoči se od črne žlindre, da bi ne motila modrih razgovorov, ki jih njena ženska glava itak ne bi razumela.

Ministrant Lovrenček pa je moral ostati poleg gospoda in je smel biti deležen ne le vseh dobrot iz mlinarjeve kuhinje in kašče, nego tudi priča prav posebno zanimivih pomenkov in novic.

Poleti pod kostanjem, pozimi pa v hiši sta starca, ko sta se počasi in obilo najela, začela razprejati razgovor, ki je trajal včasih ure in ure, ki pa je bil Lovrenčku vendarle še zmerom prekratek.

Zunaj je šumela voda, iz mlina je prihajal enakomeren ropot in hrup, a včasih se je oglasil zvonec, ki je klical praznim mlinskim kamenom na pomoč. Mlinar pa se ni genil, ker je vedel, da skrbi žena danes tam v kuhinji za vse. In pomenek je tekel dalje mirno in brez prestanka, kakor je šumela zunaj po rakah voda ter so hrupela in brnela mlinska vretena, sita in kolesa.

V Šapljovem mlinu je slišal Lovrenček prvič o francoskih svobodnjakih. Starca sta se hudo togotila nanje, se razburjala in toliko, da nista klela, tako sta jih psovala. Ti francoski svobodnjaki so se zdeli Lovrenčku kakor nekdanji pasjeglavci: ljudi žro, človeško kri pijo, požigajo cerkve in gradove in rušijo vse povsod. Tam je slišal tudi o nekem novem drevesu, kakršnega ni videl še nikoli. »Drevo svobode« se imenuje! A to drevo ne rodi niti jabolk, niti češarkov, niti ježic, niti pomaranč ali limon, nego je rodilo — krvavo vojsko. Čudno, nerazumljivo! — In tam je zvedel tudi, da so pasjeglavski francoski svobodnjakarji odsekali glavo svojemu kralju Ludoviku in prelepi kraljici Mariji Antoniji, hčerki naše cesarice Marije Terezije.

Drobno nemško knjižico s čudnimi sličicami sta prebirala starca, se križala, se za glavo grabila in se končno zjokala. In Lovrenček se je zjokal ž njima ter se ves tresel od groze in strahu.

Tedaj pa je dvignil kaplan Prašnikar svojo pest ter udaril ž njo po mizi:

»Strela naj trešči v te razbojnike!«

In mlinar je dejal:

»Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo!«

In kaplan je dejal:

»Sam sveti Oče jih je preklel, te rokomavhe! Izgubljeni so. Božja kazen jim je že za petami!«

In starca sta grozila s pestmi in si prepričevalno dopovedovala: »Cesarske vojske jih pobijejo zdaj zdaj! Kakor muhe jih poteptajo, te krvoločne jakobince! Nemcev in Avstrijcev je kot listja in trave, a Francozov vsak dan manj. He, le čakajte, lopovi, mi — mi vam že pokažemo! Italija bo grob Francije.«

Kmalu nato pa sta govorila starca že manje samozavestno. Zamišljeno sta zrla predse in majala beli glavi. Kako je vse to mogoče? Ali so res ti jakobinci nepremagljivi, če jih ne zgrabijo obenem še Angleži in Moškovitarji? — Pa zakaj se ne zedinijo vsi krščanski narodi, kakor so se v križarskih vojskah proti Turkom?

»O, da bi se že vendar posrečilo modremu angleškemu državniku Pittu združiti armade vseh krščanskih držav proti jakobinskim steklim psom!« je zdihoval Prašnikar. »Potem bosta zmagali sveta katoliška cerkev in božja pravičnost!«

Slabe volje je bil nekaj mesecev stari dobri gospod in v šoli se je hitro razburjal zaradi malenkosti, ki jih je prejšnje čase jedva pograjal. Njegova vesela razgovornost se je umaknila mračni molčečnosti. Vznemirjen je zahajal k »cesarju« vsak večer in bil vsako jutro le še čmernejši in osornejši. Jezil se je na staro kuharico, bil je brez teka, brez spanja ter je očividno propadal. Skoraj nikoli več ni živahno kramljal z ministrantom, pač pa ga je ošteval in zmerjal zaradi vsake ničnosti, a večkrat celo po krivici in brez povoda.

Težko je bilo Lovrenčku. Že od rojstva nežnočuten, zaradi svoje osirotelosti vedno bolj samoten, je mnogo razmišljal in ugibal, zakaj se je njegov dobrotnik tako izpremenil in ali ni morda res kriv njegove neprijaznosti. Trudil se je na vso moč, da bi mu ustregel; likal, brisal, pospravljal, stregel mu je in se učil z največjo vnemo, a stari gospod kakor bi se za vse to ne menil.

Bridko je bilo dečku in včasih se je skrivaj razjokal.

Nekega dne pa se je gospod odpeljal s »cesarjem« v Postojno ter se ni vrnil dva dni. Ko pa so »cesarjevi« konjiči končno pripeljali oba gospoda zopet nazaj na Ubeljsko, je opazil Lovrenček že na gospodovem prvem odzdravu, da so težki časi minili.

»Hej, Lovrenček!« je zaklical kaplan dečku, ko mu je tiščal škorenj v zajca za sezuvanje, »nocoj pa ostani kar pri meni, ker jutri morava na vse zgodaj k sv. Danijelu! Oh, Marka bo naju vesel ... le čakaj! Novice imam, — joj, novice!«

In veselo je poskakljaval po sobi:

»Hvala bogu! Hvala bogu! Drevo svobode se že maje ... Božja sekira je padla nanj! Zvrne se, zvrne, moj deček, kakor bi strela udarila vanj, se zruši!«

In nato se je Prašnikar razgovoril kakor nekdaj. In Lovrenček je poslušal žarečih lic in plamtečih oči veselo kaplanovo pripovedovanje, da je bil glavar jakobincev, — najkrvoločnejši pasjeglavec Marát — tam v svojem pariškem brlogu zaboden. In zabodla ga je prekrasna in silno pobožna deklica! Sam Bog jo je poslal na Maráta. Karolina Kordetova se je pisala božja junakinja. Šele štiriindvajset let je bila stara Karolina. Kakor svetopisemska Judita k Holofernu se je Karolina Kordetova upala v Marátov brlog ter je zasadila človeški zveri nož v srce. Kakor prasec je poginil, in hudiči so ga še gorkega odnesli v pekel.

»Božja kazen! Pravična kazen! Saj sem vedel, da bog pravičnikov ne zapusti ... Molil sem, upal trdno in čakal, težko čakal, a zdaj se je zgodilo. Hvala bogu in sv. Devici!«

Ves srečen si je kaplan mel roke ter široko razprejal novico, ki jo je zvedel v Postojni pri župniku Wenigarju. In naslednjega jutra je v mlinu razprejal veselo novico iznova in iznova, Šaplja mu je pritrjeval in energično prikimaval s svojo sivo in bradato glavo sv. Petra, vedno vso belo od moke in smeti.

Dolgo sta se zamudila tistega dne v mlinu in že na poldne je šlo, ko sta odkoračila zopet na Ubeljsko. In takrat se je zgodilo prvič, da je Lovrenček komaj dohajal starega gospoda, tako čvrsto in urno je stopal pred njim. In kar naenkrat je starček začel polglasno govoriti sam s seboj, biti s petami ob tla in zamahovati z desnico čudno po zraku.

»Kako pravijo, gospod?« je vprašal deček, a kaplan mu ni odgovoril, nego momljal dalje zase, butal s petami po cesti in mahal z rokami.

Tesno je postalo Lovrenčku in plaho je tekel za njim ter se oziral v kaplanov obraz. Toda Prašnikar se je smehljal, lici sta mu žareli od zdravja in navdušenja in iz oči mu je sršel nenavaden pogum. In kar naenkrat je začel:

»Svobode drevo se že maje, brez korenin je, nima staje, naglo usiha, mre brez slave, čepica je že brez glave!«

Tako se je navdušil stari kaplan ob novici o zabodenem Maratu in junaški Karolini. Vso pot se je smejal in spesnil še celo vrsto takih kitic na sramoto jakobincev in na čast katoliške device, francoske Judite.

Lovrenček pa je strmel, in njegovo občudovanje do modrega gospoda je postalo neskončno. Saj je vedel, da je Prašnikar sila učen gospod, ki zna govoriti in pisati latinski, nemški in laški; toda da zna delati celo slovenske pesmi, ne, tega ni vedel.

Veselo so se učili tiste tedne v kaplaniji; prepisovali so Prašnikarjevo pesem in se je učili na pamet, čeprav je imela petnajst kitic. In učitelj kaplan je prinašal v šolo nove bukve ter jim iz njih narekoval še druge lepe slovenske pesmi.

Takrat je slišal Lovrenček prvič, da sestavlja te pesmi Valentin Vodnik, ki je tudi duhovnik in živi v Bohinju. In hitro se je naučil vseh ter jih rad govoril na glas. Prelepe, prekrasne so se mu zdele in nezavedno je občutil, da dotlej še ni vedel, kako lep je domači slovenski jezik. Najbolj všeč pa sta mu bili pesmi »Zadovolne Kraync« in »Dramilo«.

»Men' sonce is straže Horvatske gor' pride, In na Korothanu za hribe zajide, Is Burjo me Štajerc po zimi hlady, Is Jugam mi Lah po lejt' čelu puty ...«

Ali ni to prekrasno? — In oči so kar bleščale Lovrenčku in njegovim tovarišem, kadar so deklamirali presladke verze:

»Špehove jest žgance zravn kislega zela Štemam, kader pridem od teškega dela. Klobasa je dobra, tudi dobre je sok In kar se še cmare na ražnu okrog.«

»Otroci, to je naša najlepša pesem!« je dopovedoval Prašnikar šolarjem. »Ampak nič manj lepa — gospod župnik Wenigar trdi celo, da je vendar mogoče še lepša — je »Dramilo«.

Jaz bi dejal po pravici: Ena je kakor solnce na nebu podnevi, a druga kakor polna luna ponoči: obe sta najboljši in najlepši pesmi v našem jeziku, zato ne sme biti poštenega Krajnca, ki bi ju ne znal kakor očenaš!«

In Lovrenček je deklamiral z očitnim ponosom:

»Krajnc tvoja dežela je zdrava, Za pridne nje lega ta prava, Pojle, kupčija, rude, goré, Nogradi, gojzdi tebe redé.

Imaš za vuk zbrisano glavo, Prov čedno in terdno postavo; Sreča te iše, vum ti je dan, Najdel jo boš, če nisi zaspan.«

In dejal si je: »Ne, zaspan ne bom!«

Vsakomur je pripovedoval stari kaplan tiste dni, da je jakobincem že odzvonilo. Kakor škorpijoni se podavijo in pokoljejo sami med seboj. Drug drugega vlačijo pod sekiro giljotine, — francoske grozovlade bo brž brž konec, — le še malo, to vse bo pobito in premagano, — naši vojaki pa se vrnejo spet srečni domov ...

Toda cesarski patenti so izhajali vedno pogosteje: davki so rasli čim dalje tem višje in višje, — kontribucij in rekvizicij ni hotelo biti konec, — oblasti so postajale vedno osornejše in neizprosnejše, — ob Reni in na Laškem so imeli cesarski nesrečo za nesrečo, a novake so lovili rihtarji in beriči dalje ter so jim zdaj morali pomagati še grajščinski lovci in logarji.

In naenkrat se je zvedelo, da se je unela na Laškem spet nova, še hujša vojska. Ubeljski cesar, Matija Premrov je prinesel to novico iz Postojne.

Kakor gora visok in širok je bil »cesar«, koščenega, golo obritega obraza in z debelo bradavico nad levo nosnico. Držal se je ravno kakor jelka in govoril je s silnim basom, da je bilo slišati kakor oddaljeno gromenje. Nad petdeset let je že imel, a zdrav je bil, kraška burja ga je svežila in dobro življenje ga je mladilo, da je bil videti mlad mož ne preko štiridesetih.

Ko pa je prišel v kaplanijo s to vestjo, se je zdel Lovrenčku bolehen starec.

»Vse je izgubljeno!« je zaječal z glasom, hripavim, kakor bi ne bil njegov. »Na Renu se umikamo, na Laškem bežimo. Francozi so dobili novega generala, ki zmaguje kot satan. Že nekaj mesecev gre vse narobe, a zdaj smo šele zvedeli vsaj pol resnice. Novica podi novico, vsaka je slabša, vsaka žalostnejša. Hueber je zbolel od žalosti in Wenigar je obupan! Edina nada je menda še general Wurmser; vse druge odrekajo ali pa so že odrekle.«

In »cesar« je pripovedoval, kaj vse je zvedel na postojnski pošti pri Henriku pl. Hueberju in v postojnskem župnišču. Ljubljanski Thurnov pešpolk se je po levje boril pod poveljstvom hrabrega starega generala Wurmserja ob gorenjem Renu. A nič ni izdalo kranjsko junaštvo proti jakobincem, ki jih je kakor kobilic vsak dan več. Ogromne so izgube Kranjcev, in porenska zemlja se je na debelo namočila s slovensko krvjo. Kranjski plemiči grof Gallenberški, grof Kajetan Lichtenberški in baron Franc Lazarini so se odlikovali prav posebno in žanjejo povsod izredno pohvalo. Ali pa so danes še živi? — Toda najzanimiveje je, da je kranjski kmečki sin, Juri Vega, doma iz Moravč na Gorenjskem, kot major topničarjev dobil viteški križec Marije Terezije, ker je izumil posebne vrste možnarjev ter ž njimi odločil več zmag. Kranjec, slovenski kmet, je rešil državo!

Toda vse nič ne pomaga: kranjski, hrvaški, ogrski, češki, nemški in poljski regimentje morajo zdaj brž brž na Laško rešit, kar se še rešiti da. Ali ni že prepozno? — Nova novačenja, novi davki, nove kontribucije! Gorje nam, če pridejo jakobinski krvosesi in volkodlaki preko Tirolske ali Benečije vendarle na Goriško, Kranjsko in Koroško!

Po vseh večjih mestih v cesarstvu so se vršile in se vrše še zmerom procesije za zmago in mir.

Tudi iz Ljubljane je zvedel Wenigar, da je vodil sam knezonadškof baron Brigido ob asistenci škofa barona Raigersfeldskega procesijo, ki je bila tako velikanska in krasna, da take Ljubljančanje ne pomnijo. Spredaj strelci z godbo, nato škofa z vsem konsistorijem, prošti in kanoniki, samostanskimi redovi in bogoslovci, nato šolska mladina in študentarija, potem cehi z zastavami, mestno svetovalstvo z županom, deželni glavar z vsemi uradnimi načelniki in uradniki, nato pa meščanje, moški in ženske, reveži in bogataši ter končno generali, častniki in veliki tropi vojakov in novakov, brezkončen izprevod.

Z vseh stolpov je odmevalo svečano zvonjenje, vse ulične laterne so gorele in vse ulice so bile natlačeno polne pobožnega ljudstva tudi iz bližnje in daljne okolice. In vse je pelo, molilo in na glas prosilo boga za zmago in mir.

»Toda procesijo je motil droben dež, ki je rosil neprestano na zbrane pobožne trume.« je pripovedoval Matija Premrov. »A vidite, gospod Blaž, prav tisti dež je bil vzrok, da je bila procesija zanimiva kakor še nikoli.«

»Zakaj neki?«

»Zaradi dunajske novotarije, ki je zašla tudi že v Ljubljano. Najbogatejši udeležniki so prišli namreč na procesijo prvič z velikimi rdečimi, modrimi ali celo pisanimi strešicami — dežniki.«

»Ali je mogoče! Pa na procesijo! — Kakor na maškarado torej?«

»Res, vse se jim je čudilo, marsikdo pa se je tudi smejal tej najnovejši dunajski modi, ukradeni Kitajcem in Japoncem!«

»Oj, ti blazni svet! Niti v časih največje groze ne pusti norčavih komedij!« se je zgražal stari kaplan.

»No, nekateri trdijo, da so prav prilične te nove strehe in da so bili Kitajci nazadnje pametnejši kot mi Evropejci,« je nadaljeval Premrov. »Baje je bilo iz hiš, zlasti z višjih nadstropij, celo prav lepo videti procesijo, polno pisanih ornatov, uniform, bander, zastav, praporov in oblek, med njimi pa dežnike vseh barv in velikosti ... Baron Zois je pisal gospodu župniku Wenigarju, da mu je bilo, ko je gledal na izprevod skozi okno svoje hiše ob Ljubljanici, kakor bi videl pod sabo cvetoče makovo in plavic polno polje ali pa sijajne maškaradne izprevode tam v Trstu ali Benetkah v času veselega karnevala ... No, seveda, brez radosti je bilo v Ljubljani, ker tužna, polna strahu, obupa, pobožnega koprnenja in zdihovanja se je pomikala procesija pod Zoisovim oknom ...«

»O Bellona saeva!« je zaječal kaplan zopet in zopet, »cesar« pa je ponavljal:

»Izgubljeni smo, če nas ne reši kak čudež! Niti Wurmser ne zna čarati.«

»A nadvojvoda Karel?« je vprašal Prašnikar. »Kako sodita Hueber in Wenigar? Kaj če prevzame on poveljstvo na Laškem? O, on bi ugnal vse, vse ...!«

Premrov pa je le skomizgnil z rameni, zavzdihnil in molčal ... Tedaj je zavzdihnil tudi starec kaplan, majal glavo, njegove ustnice pa so šepetale tiho molitev ... Potrta sta se ločila ...

In novica je podila novico, a katera je starejša, katera je mlajša, ni bilo mogoče razločiti več. Danes se je govorilo o sijajni zmagi, ki se je že v nekaj dneh premenila v strahovit poraz; imena generalov, še pravkar spoštovanih junakov, so čez noč pomenjala bojazljivce ali tepce.

A v vseh ustih je bilo naenkrat ime novega, baje še čisto mladega in doslej popolnoma neznanega poveljnika Francozov, ki mu ni mogoče do živega. Ko je prišla l. 1796. pomlad v slovenske dežele, je poznal to ime že vsak človek.

Kdo je ta strašna prikazen? Napoleon Buonaparte! Čudno ime! Ali je človek ali sam Lucifer? Ali je Francoz ali Lah?

Kakor bi imel peroti, je preletel Alpe in vihral od zmage do zmage. Nihče se mu baje ne more upirati. Kakor hudournik hrumi dalje in dalje ter ruši in odnaša vse za seboj ter goni armade pred seboj kakor volk čredo ovac ... Sardinjskega kralja je že prisilil k miru in pregnal je vladarja iz Milana; Modena, Parma, Toskana, Neapolsko in papeška država so sklenile mir z Buonapartom, ki zdaj že drvi na Mantovo, kamor se je zaprl toliko proslavljani naš general Wurmser. Kaj bo, kaj bo?

A medtem se je že bližal Mantovi tragični konec. Kranjski polk je med obleganjem izgubil že večino svojih vojakov. Kar se jih je rešilo pred francoskimi kroglami, so pomorile neznosna vročina, najstrašnejša lakota in kuga ...

Le malokdo na Kranjskem je slutil resnico. Tudi ranjenci, ki so jih dovažali, so vedeli povedati le zastarele stvari, ki so jih bili novi dogodki medtem prehiteli že davno.

Med redkimi poučenci pa je bil postojnski poštar Hueber. Na njegovi pošti so se ustavljali kurirji, častniki in uradniki, hiteči v Trst ali preko Benečije v Lombardijo ali pa odondot preko Postojne in Ljubljane proti Celovcu in na Dunaj ... Od njih je zvedel Hueber marsikaj, dasi ne vsega, ostalo pa sta si skombinirala s prijateljem Wenigarjem, ki sta jima bila ubeljski »cesar« in kaplan Prašnikar zanesljiva zaupnika.

In dalje in dalje, skoraj vsak dan so gonili skozi Ubeljsko nove trope novakov, — tudi Gašperja Čeledina so odvedli s seboj, — in dan na dan so bile ceste polne krika in kletev, stoka in viharnega petja obupanih vojnih žrtev ...

Jesen je minila, burja je brila ostreje in silneje, a po hribih je že zapadel sneg.

Prašnikarjeva šola se je polnila, a vneme za učenje ni bilo niti pri šolarjih, niti za poučevanje pri starem kaplanu.

»Antikrist se bliža deželi, in kaj bo z nami?« — ta misel je kljuvala v duši vseh, starcev in otrok. In žalost in groza sta kraljevala po Ubeljskem.

Mlinar Šaplja pa je majal glavo sv. Petra ter godrnjal:

»Buonapart? Hm! Za Francoze Buonapart, a za nas prokleto Malapart! — Pa vzemi hudič vse skupaj! Stara, pošlji po bokal vina! Piti moram, piti, da pozabim kar je in kar še bo.«

II.

Na mali višni tik župne cerkve sv. Štefana je stalo ponižno bivališče prvega, a vrlega postojnskega župnika.

Jožef Leopold Wenigar je bil šele dve leti župnik v Postojni, a prijateljev je imel že obilo po vsem Krasu. Vesel, odkrit značaj je imel in ker ni poznal nestrpnosti v nobenem oziru, so ga spoštovali povsod in gostov se ni manjkalo njegovi gostoljubni mizi nikoli.

Teden pred božičem sta se pripeljala v Postojno zopet Matevž Premrov in Blaž Prašnikar. Hotela sta zvedeti v župnišču ali na pošti poslednje novice ter si nakupiti česa za sv. večer in novo leto.

Na pošti sta pustila voz in prišla peš k cerkvi.

Veselo ju je sprejel rejeni, rdečelični župnik v svojem dopetnem talarju že na stopnicah, ki so vodile s cerkvene planote navzgor k župnišču. Takoj ju je odvedel v obednico, kjer je stala vedno pogrnjena miza. In ničesar mu ni bilo treba naročati v kuhinji, ker Marijana je že sama vedela, kakšne so gospodove želje in kaj se spodobi za ugledno farovško kuharico.

»Ave! Ave!« je klical kaplan Blaž v pravcatem kmečkem kožuhu in z veliko polhovko preko ušes. »Ne zameri, zopet sva tu ...«

»Dobrodošla, vedno dobrodošla!« se je branil Wenigar. »Odložita, sedita ... novic imam za vaju cel koš!«

»Dobrih ali slabih?« je vprašal »cesar« Premrov.

»In kako se bo imenoval?« je vprašal in si odvijal široko in dolgo pahavko. »Ni naju držalo več doma ... morala sva priti ...«

»Prav, prav ... Kar pričakoval sem vaju ... že nekaj dni sem iztegal vrat, okoli katerega vogla se prikažeta ... res, res, prav zares,« je pripovedoval župnik in pomagal gostoma iz kožuhov. »Novic pa sem nabral kar na izbero: dobrih, slabih, najslabših, pa tudi najboljših.«

»Začni z najboljšimi! Obupana je najina duša in po tolažbi koprni kot žejen jelen po studenčnici!« je prosil kaplan Blaž, rdeč od mraza in zdravja.

»Slovenski časopis dobimo in izdajati ga začne naš Valentin Vodnik!« je izpregovoril svečano župnik Jožef Leopold.

Nato je počakal, da vidi učinek svoje novice, in se smehljal.

»Slovenski časopis? — Vodnik? — Kdaj? — Kdo ga bo tiskal? — Ljubi bog, torej vendar gremo naprej in kvišku!« sta vzklikala gosta, se srečna smejala in sedla za mizo, na kateri je že stala bela štruca poleg bokala vina.

»Takoj po novem letu izide že prvi list,« je nadaljeval župnik. »Izhajal bo dvakrat na teden: izdajal ga bo Janez Friderik Eger v Ljubljani, urejal In pisal pa naš Balant.«

»In kako se bo imenoval?« Je vprašal Premrov.

»Ljubljanske Novice od vseh krajev sveta!« je odgovoril Wenigar in že brskal po polici, ki je visela na zidu. »Evo, poslušajta: naš pesnik urednik mi piše sam« — našel je Vodnikovo pismo in bral —: »Eger me je nagovoril. Rad sem mu svoje tumpasto pero posodil v štero in zdaj se kremžim in pačim ter gledam, kako bi naš jezik najbolje prirezal po drugih, že osnaženih evropejskih jezikih.«

»Zlat človek, čudovit mož!« je dejal kaplan Blaž z iskrenim občudovanjem. »V najstrašnejši dobi so ga nam rosila nebesa kakor mano izstradanim Izraelcem v puščavi. Naš prvi resnični pesnik! Naš prvi žurnalist! In ta pogum, izdajati »Novice« med ljudi v tem času! — O, nič več ne velja, da inter arma silent Musae.«

»Pa koliko bodo stale »Novice«? Je vprašal »cesar« ter je že odpenjal svoj pas.

»Po pošti prejemane šest goldinarjev za vse leto,« je odgovoril župnik in natakal.

»Naročite jih za naju oba, prijatelj župnik!« je dejal »cesar«. »Pišite mu, da ga pozdravljava in da mu želimo toliko naročnikov, kolikor je zvezd na nebu in peska na dnu morja!« — In položil je na mizo dvajset goldinarjev, si odrezal kos štruce ter hrabro jedel in pil.

Veselo razburjeni so se razgovarjali prijatelji dalje o prvem slovenskem časopisu, ki je tako ljubo iznenadil vse in ki se ga ni v tem času nadejal nihče.

Wenigar je pripovedoval, da bodo prinašale »Novice« vesti iz domačih in tujih krajev ter z raznih bojišč, da bodo zabavale svoje bralce s povestmi smešne in resne vsebine, jih seznanjale s slovstvom, s svetovno in prosvetno zgodovino slovensko in slovansko, poučevale o kmetijskih gospodarskih in obrtnih zadevah, naznanjale najnovejše izume ter razglašale uradne oklice in oznanila sodne in mestne gosposke, žitne cene, loterijo in umrle.

»Koliko pridnosti, koliko vztrajnosti, koliko učenosti je treba za vse to!« je strmel kaplan Blaž. »Oh, to je mož, to je mož!«

»In vse sam — sam!« je klical »cesar«, »in vse to le zato, da bi naš jezik kar najbolje prirezal, ugladil in opilil! – Da, da, prav piše naš Balant: jezik je prvo, vse drugo bo narodu navrženo. Narod živi, dokler živi njegov jezik. Brez narodnega jezika ni naroda. In karkoli ima narod velikega, položi v svoj jezik!«

In že se je začel razpredati med družbico razgovor, in vsak je hitel povedati svoje misli in svoja čustva.

»Kremen je naš Vodnik!« je vzklikal stari Blaž. »In kadar bo tak kremen vsakdo izmed nas, bo ves naš narod iz kvadrov!«

Župnik Wenigar pa je dejal:

»Usoda malih narodov je ali poginiti ali izginiti med velikimi. Tega pa se mali narodi, kakoršni smo tudi mi, ubranijo le takrat, če se odlikujejo s svojo kvaliteto, ko več ne morejo tekmovati s svojo kvantiteto!« — In obrnil se je ter pokazal na steno, na kateri sta viseli v ozkih, zlatih, ovalnih okvirjih dve črni tiskani sliki: »Glejta: tale dva sta nas učila: Edini sodnik, ki se ga bojimo, bodi naša vest! — Edino orožje, ki mu zaupamo, bodi kultura našega razuma in srca! — Edina naša bramba proti vsem usodnim viharjem je in ostane moralna sila naše ljubezni do rodne zemlje in maternega jezika!«

Na steni pa sta viseli sliki rajnega cesarja Jožefa II. in rajnega ljubljanskega knezoškofa — grofa Karla Herberšteinskega.

»Vidita, s temale možema šele se je prenehal za Slovence temni, srednji vek!« je nadaljeval Wenigar. »Ž njima šele začenja med nami doba svobode razuma, prepričanja in vesti: ta dva moža sta prizadela obskurantizmu smrtni sunek, na katerem mora poginiti prej slej!«

In govorili so dalje, vsi navdušeni za reforme Marije Terezije in njenega neizprosnega svobodomiselnega sina Jožefa ter za blagoslovljeni vpliv knezoškofa Herberšteinskega. Njihova zasluga je, so razlagali, da je končno slovensko ljudstvo dobilo tudi šole, v katerih se je poučevalo tudi v domačem jeziku in le pod vplivom idej, ki so se zanje borili vse življenje Marija Terezija, Jožef II. in grof Herberšteinski, se je končno, končno začelo razvijati med Slovenci tudi posvetno slovstvo. Ž njimi se zaključuje absolutno molitveniška in cerkvena slovstvena doba slovenska ter pričenja ljudstvu namenjeno pesništvo, pripovedništvo in znanstvo.

Pater Janez Damascen Dev s svojimi »Pisanicami lepih umetnosti« in pater Marko Pohlin s svojimi slovnicami in računicami sta začela, a Valentin Vodnik nadaljuje in v kratki dobi nekaj let je že nadkrilil daleč obadva.

Svobodoljubje Jožefovo je oživilo v Ljubljani društvo učenjakov in pesnikov — Academia Operosorum — z nepozabnim pospeševateljem narodnega šolstva grofom Ivanom Edlingom na čelu.

Jožefinec Edling pa je našel vrlega naslednika v herberšteinovcu Antonu Linhartu, okrožnem šolskem komisarju, našem prvem znanstvenem zgodovinarju in našem prvem narodnem dramatiku.

»Za življenje in ljudstvo! Za narodno kulturo telesa, okusa in vesti!« je postalo geslo vseh slovenskih inteligentov.

Pisati knjige za potrebo in v pomoč kmetom je začel p. Marko Pohlin; rajni Anton Linhart je nadaljeval to koristno delo z bukvami o kugah in boleznih goveje živine in zdaj se je pripravljal napredovati s svojimi »Novicami« še Valentin Vodnik.

Vsak kmet in delavec naj bere knjige, naj se uči, kar mu je koristno in donosno. Le čim več bukev med ljudstvo v domačem jeziku! Za pratikami zdaj še časopis! S svobodo duha svobodo telesa! S kulturo k nesmrtnosti!

Navdušeno se je razgovoril župnik Wenigar in vzklikal:

»Svita se! Solnce vstaja iz nočnih mrakov, prijatelja! Če nas doslej niso mogli ugonobiti, ko smo ležali v duševnih verigah v globoki temi — nas pa poslej ne uniči noben sovrag več, ker že bdimo in gledamo v vstajajočo zarjo ... Kot rastlina se držimo s tisočerimi koreninicami svoje rodne grude in z vso dušo svojega maternega jezika. Kdor bi nas hotel iztrgati od nje, bi mu ostalo samo steblo v pesti; a korenine bi vztrajale ter bi pognale nove mladike in nove cvetove! — Svita se, prijatelja, zato le ne obupavati: — Bog je z nami!«

»Vivat Vodnik!« je vzkipel »cesar« in njegov gromki glas je zabobnel, da so zašklepetale šipe na oknih.

»Vivat, vivat!« je pritrjeval kaplan Blaž, dvigal polno čašo in trkal s prijateljema.

»Vivat Vodnik —!« je vzkliknil tudi župnik Jožef Leopold in dostavil »— in baron Žiga Zois! On nam je pridobil za narodno delo rajnega Linharta in Vodnika; on ju je učil, vodil in vzpodbujal in on je še danes mož, kakoršnega nismo imeli, odkar žive na zemlji Slovenci. Vivant Vodnik in Zois!«

»Vivant! Vivant!« je zadonelo, čaše so zapele, vrata pa so se odprle in vstopil je visok, suh gospod majhnih sivih oči v poštarski uniformi in vojaško strumnega držanja.

»Za boga, molčite! Naj vas kdo sliši —!« je zaklical in pokazal na okno.

»Kaj pa je, Hueber?« je vprašal Wenigar in stopil k oknu. In že se je začudil: »O, o! Francoski ujetniki!«

Vsa družba je skočila in gledala izprevod, ki se je pomikal po cesti naravnost k cerkvi.

Spredaj okoli petnajst vojakov v sivih plaščih in z belimi gamašami, s kašketi na glavah ter z nasajenimi bajoneti na puškah, nekaj vojakov ob strani in zadaj cela četa.

V sredi pa ujetniki.

Bili so iz raznih polkov, brez orožja, večinoma v temnomodrih uniformah in z rdečimi, zelo obledelimi epoletami. Na glavah so nosili ali črne klobučke na tri roge ali grenadirske čepice, kosmate kučme, tu in tam tudi visoko okroglo huzarsko čako, a vsi brez trobojnih kokard in perjanic, ogoljeni, razcapani, povaljani in oblateni. Celo par pariških rdečih huzarjev je koračilo med ujetniki v zmečkanih dolmanih, z umazanimi in potrganimi žnorami in za huzarji je krevsalo nekaj dragoncev v čepicah ali še v čeladah z oskubljenimi perjanicami in z razkuštranimi čopi. Nekateri so bili brez pokrivala ter so imeli ovite robce okoli glav, polbosi, le s cunjami okoli nog, vsi bledi, sestradani, prepadli in očividno silno utrujeni. Tu in tam je kdo šepal, se podpiral ob gorjačo ter se le še stežka vlekel dalje.

Visok, dolgokrak huzar z navitimi kodrčki ob sencih pa je vodil pod pazduho starejšega majhnega tovariša, pešca, žoltega obraza in zavezanega očesa.

Kakor pogreb je bila ta povorka, tiha, žalostna, pobita. Tudi oboroženi stražniki so gledali topo, trudno predse in niso kazali z ničimer, da se čutijo srečne zmagovalce.

»Taki so tisti strašni jakobinci?« se je čudil Prašnikar. »Težka je božja kazen, ki jih je zadela. In vendar —« zazrl se je v žolti obraz malega pešca, ki je pravkar omahnil na tla brez glasu, brez zavesti — »O, smilijo se mi!«

»Siromak umira!« je vzkliknil Wenigar. »Hitiva, Blaž, morda mu pomoreva! Vzemi s seboj, kolikor moreš nesti!«

In že sta stekla iz sobe. Wenigar je zgrabil poln bokal vina in kozarec, a Prašnikar je nesel za njim velik ostanek štruce. Hipoma sta bila pri nezavestnem ujetniku. Dolgokraki huzar je sedel na tleh in si je položil bolnikovo glavo v naročje.

»Pour l' amour de Dieu!« je zavzdihnil, ko je videl duhovnika hiteti s pijačo in kruhom. Ni si mogel misliti, da hočeta pomagati njegovemu prijatelju, nego je bil prepričan, da nameravata pogostiti le stražnike. Ko pa mu je Wenigar pomolil polno čašo vina in mu dejal, naj omoči bolniku ustnice in mu da piti, je z drhtečim glasom ponavljat: »O, merci, merci, merci, monsieur abbé!«

In kmalu se je osvestil pešec, poželjivo je srkal iz čaše, se oddihoval in ječal: »Merci!« Nato pa je zaječal: »Ah, ma tête! Ma tête!« ter se grabil za glavo.

Prašnikar je v hipu razrezal ves kruh in ga razdelil med najslabotnejše, Wenigar je potočil vino, in skupaj sta hitela nazaj v župnišče ter prinašala še vina, kruha in sadja, in delila sta med vojake in ujetnike vse, kar sta našla in kar sta jim mogla prinesti.

Hueber in Premrov pa sta prišla za njima in medtem že docela izpraznila svoja tobačna mehurja ter osrečavala tobakarje brez razločka. Ker pa je bilo še vsega premalo, sta tekla na pošto in se vrnila z novimi zavoji tobaka; poštni hlapec in par vojakov ž njim je prineslo nekaj butar drv, velik kotel, vrečico moke in poln koš krompirja in repe. Hitro so vojaki zakurili, in v kotlu se je začelo kuhati.

Wenigar in Prašnikar pa si nista dala miru in sta begala po Postojni od hiše do hiše:

»Imejte usmiljenje in usmiljenje dosežete sami! Ljudje so kakor mi, morda krivoverci, a zato še nesrečnejši kakor mi! — Nič divjega, nič krvoločnega ni na njih. Pojdite, poglejte jih sami, in zasmilijo se vam kakor so se nama! Od lakote cepajo! In koliko jih pomre! A pomislite: Tudi ti imajo svoje očete, matere in otroke — tudi njih svojci skrbe zanje, jokajo za njimi, kakor naši očetje, naše matere in naši otroci. Koliko naših vojakov je danes na Laškem in Francoskem ujetnikov! In Bog vidi nas in na naših sinovih poplača vse, kar storimo francoskim nesrečnežem. Dajte jim kar morete, pomagajte jim "pour l' amour de Dieu" — iz ljubezni do Boga in do njegovega križanega Sina!«

In iz marsikatere postojnske hiše so prinesle ženske in možje kruha, krompirja, polente, suhega sadja in kuhanega sočivja tja k cerkvi sv. Štefana, kjer se je razgrnilo celo taborišče. Zaplamtelo je več ognjev in nad vsemi se je kadilo in kuhalo za gladne vojake in izčrpane vojne ujetnike ...

Komaj dobro uro nato pa se je pomikal izprevod zopet dalje, zakaj povelje se je glasilo, da morajo biti do noči vsaj že v Planini.

In takrat je sedela Wenigarjeva družba že zopet za mizo ter uživala blagre župnikove kuhinje.

Le Hueber je odšel domov. Bil je molčeč mož, a tem bolj zgovorni so bili zato ostali.

»Nikdar ne pozabimo,« je dejal Wenigar, »da ostane večno resnično, kar nas je učil v svojem nepozabnem, zgodovinsko slavnem pastirskem pismu blagopokojni Herberstein: "Posnemajmo Izveličarja, ki je izprebračal zablodele s svojo dobrotnostjo! Vsak človek ima prirojeno pravico živeti v tisti veri, ki se mu zdi po njegovem spoznanju in po njegovi vesti najbolj prava!' Le Bog je sodnik!«

Govorili so obširno o tolerančnem ediktu cesarja Jožefa in o tolerančnem pastirskem pismu Herbersteinovem. Nikdar ni izdal kak vladar plemenitejšega proglasa, nikoli še kak škof pisma širšega duševnega obzorja. Ogromna večina takratne duhovščine je obsojala besno oba, nekateri iz egoizma, drugi iz neizobraženosti. Wenigar pa je bil med onimi redkimi prosvetljenimi svečeniki, ki so odkrito zastopali njuna plemenita, napredna in modra načela pri vsaki priliki; zastopal jih je in se po njih tudi ravnal, govoril je o njih, razlagal, utemeljeval in jih v dejanju izpolnjeval.

In nato so govorili o vojni.

»Čemu ta vojna? Kaj hočejo Francozi?« je govoril Wenigar. »Premišljal sem mnogo o tem, čital to in ono, izpraševal in izkušal priti zagonetki do dna. A do resnice je priti težko ... Baron Zois pa mi je pisal te dni: »Morda se navdušujemo za nekaj, kar je krivično, morda se napenjamo vzdržati živo, kar je že davno zaslužilo pogin? Nato odgovori zgodovina in vse je v božjih rokah. Toda meni se zdi, da se borita zdaj dva sistema: germanski absolutistični in fevdalni državni sistem in republičanski sistem demokratizma. Ali naj zmaga suverenost vladarjev in aristokracije ali suverenost narodov in individijev?« — Tako mi je pisal baron Zois ... In zopet pravim ž njim vred: Le Bog bo sodnik!«

Stari Prašnikar pa je majal svojo belo glavo: »Da bi nam Francija prinesla s svojimi giljotinami in s frigiško čepico na drevesu svobode lepšo usodo? Ne, ne, Avstrija je še vedno najmočnejša opora in najtrdnejši zid katoličanstva in kulture!«

»Gotovo najtrdnejši zid katoličanstva in — germanstva«, je pritrdil Wenigar. »Toda brez teh dveh bi brzčas tudi današnje Avstrije ne bilo: Zahvaliti se morata torej drug drugemu ... Ali kaj pravijo narodi? Kdo vpraša za želje in tožbe narodov? Ali so zadovoljni ali nesrečni za tem ozidjem? — Blaž, jaz ne trdim ničesar. Toda te dni sem čital iznova Linhartovo zgodovino in v uvodu med vrstami sem bral misel, ki sem vam jo razodel ravnokar sam ... Čakajte! Takoj vam prečitam tisto mesto ...«

In Wenigar je posegel v knjižnico po knjigo ter hitro listal po njej. Nato je čital:

»Davno je že učeni svet edin v tem, da so se Slovani razširili kakor noben drug narod; da so, preden je vedel o njih Rim in Bizanc, bili mogočni, snovali države in jih razdirali; da posedajo še sedaj pol Evrope in Azije, da ne zasluži nobeno ljudstvo tolike pozornosti s strani zgodovinarja, modroslovca in državnika. — Da so med narodi avstrijske monarhije Slovani po številu in moči najodličnejši, da bi se morala Avstrija prav tako imenovati slovanska država kakor Rusija, ako bi bila v državoslovju navada, vsoto združenih moči, na katerih sloni mogočnost te države, imenovati po največji enakovrstni moči, na to se je doslej premalo oziralo. Ako se hočeš o tem prepričati, poglej od Jadranskega morja preko notranje Avstrije, Ogrske in pridruženih kraljestev — s postranskim pogledom proti vzhodu — skozi Galicijo, Vladimirijo, Šlezijo, Moravsko, Češko — preštej potem milijone Slovanov in preudari: kaj so Slovani za Avstrijo in kaj lahko postanejo!' — Prijatelji tako je pisal Anton Linhart že l. 1791; — že preko leta dni počiva v grobu, — a Slovenci si njegovih besed niso niti zapomnili, niti njegovih misli še doumeli, niti njegovih vprašanj še preudarili.«

»Kaj so Slovani za Avstrijo?« je ponovil Prašnikar. »In kaj lahko postanejo?« Nato je zmajal z ramo in se je zamislil.

Tudi Hueber se je le nasmehnil, skomizgnil dvomljivo z ramo, si počasi nalil vina, požirkoma pil in vztrajno molčal.

Premrov pa je dejal: »Nič nismo, a kdo ve, kaj je še zapisano v zvezdah! — Moj ded je bil še hlapec, moj oče že gruntar in danes jaz ne menjam z nikomur tam od Razdrtega do Postojne! Moj Matevžek bo morda spet berač. Ampak moja kri ostane v njem in moja pamet ne umre z menoj: kdo ve, kaj bodo že spet moji unuki, ki morda presežejo v svoji imovitosti celo mene! Slovani smo bili, smo in bomo: še pred Avstrijo, danes v Avstriji in morda tudi za njo!«

Wenigar pa je udaril z roko po knjigi in odgovoril: »Po številu smo največji, po vplivu najničnejši! Ne v šoli, ne uradu, ne v armadi ne veljamo nič: le kot krma za topove in puške smo dobri, pri rekvizicijah in kontribucijah nas poznajo, sicer pa nas povsod odrivajo in zaničujejo! Vse žrtvujemo za državo, ljubimo jo, umiramo zanjo, a ona? Avstrija bi morala biti slovanska država, je pisal Linhart, a je prav tako germanska kakor izdajalska Prusija ... Tlačani smo, robovi, nič drugega. — In kaj lahko še postanemo? V Avstriji menda nikdar več kot tlačani in robovi ... A brez nje in sami iz sebe? — no, le Bog bo sodnik! Toda obupati ne smemo!«

»V Avstriji robovi, a v Franciji mrliči!« je zinil končno Hueber. »Bič ali sekira: le to dvoje nas pričakuje, prijatelji. A vse kaže, da se nam bliža sekira — smrt! Pri Lodiju na Addi smo bili že maja meseca strašno tepeni in pretekli mesec smo pri Arkolu izgubili prav vse. Na tanki nitki visi naša usoda! Naj pade še Mantova, in Avstrije je konec! In potem?«

Malo je govoril Hueber, a kar je povedal, je vselej dokazal z vestmi, ki jih je zbiral na pošti in jih sestavljal v verigo, ki se ni dala raztrgati. Montenotte, Millesimo, Dego, Ceva, Mondovi, Lodi, Castiglione, Roveredo in Bassano ter končno Arcole so od aprila do srede novembra sama krvava bojišča, na katerih je zmagalec vedno in vedno le Buonaparte.

Ali je še mogoče, da reši našo razbito vojsko feldzeugmeister pl. Alvinzy s svojimi hrvaškosrbskimi polki? Ali bi ne bilo najmodreje, da sklene naš minister Thugut mir s Francijo, še predno se razlije jakobinska povodenj preko naših dežel? — Lahko je junačiti notranjim avstrijskim kronovinam, ki so daleč od meje in jim vojni vihar še ne preti tako od blizu. A kaj bo z nami, z našimi kraji? Kam z našimi ženami in otroki, kam s starci, živino in z našim imetkom? Našo domovino naj požro plameni, razrušijo roparske tolpe in razorjejo topovi? Čemu? Za koga? Komu na korist?

Polna težkih skrbi sta se vračala Prašnikar in Pristov tistega popoldne na Ubeljsko. Skoraj vso pot sta molčala.

Med Hruševjem in Goričani pa sta srečala nepretrgano vrsto sanitetnih vozov, polnih bolnikov, ranjencev in mrtvecev.

Glasno ječanje se je slišalo iz vozov, pokritih s platnenimi plahtami in le slabo zavarovanih z zastorji. Nekateri so bili raztrgani, drugi so vihrali v vetru, pri tretjih pa jih sploh ni bilo več.

Sestradana kljuseta so korakoma vlekla vozove, omagovala, se vsak čas ustavljala in počivaje mulila blatno travo ob raju ceste. Vozniki so kleli in vihteli biče po živih okostnjakih. Toda brez uspeha. Žival ni mogla hitreje, in vozovi so se jedva še premikali dalje, dalje, v vedno globljo temo, v vedno večjo bolest, v vedno bližjo smrt ...

III.

Prvi, najodličnejši ljubljanski hoteljér Johann Rechter je od razburjenosti izpreminjal barvo. V očeh se mu je vse smejalo, a obenem so se mu tresla kolena; poln skrbi in strahu je bil, toda vendarle nepopisno srečen in ponosen.

Pred njim je stal huzarski stotnik, po dvorišču pa sta dva huzarska podčastnika prepeljavala troje visokih, mršavih konj, upehanih in mokrih, da se je kar kadilo od njih.

»Torej pripravite takoj vse svobodne sobe!« je ponavljal stotnik in si otiral z robcem čelo. »V drugem nadstropju za njuni visokosti, v tretjem za generala in zame. Podčastnikoma dajte postelji blizu hleva; ostali ostanejo pri konjih.«

»Kakor ukazujete, preblagorodje!« se je skrivil Rechter do pasu in mečkal čepico po rokah. »Toda tisočkrat prosim odpuščanja: vojska je ... vsak dan imam gostov, — a na tako visok poset nismo prav nič pripravljeni ...«

Še je hotel izgovarjati, toda stotnik ga je prehitel:

»Dajte podčastnikoma jesti in piti ... konjem ovsa! ... pa še meni karkoli! Lačni smo.«

In stotnik se je obrnil ter krenil navzgor v prvo nadstropje v gostilno. Tam je snel težko čako in odložil kožušno atilo. Nato se je zleknil po usnjati črni zofi za okroglo mizo. Prekrižal je roke pod glavo, se zagledal v jajčasto sliko cesarja Franca, ki je visela v širokem zlatem okviru na steni in takoj zaspal.

Med tem je bil Rechter v kuhinji.

»Katka, dva princa ... pomisli, dva cesarska princa in en general dospejo vsak hip!« je pripovedoval mladi, skoraj majhni, a jedroviti, ko piruh rdeči in ko polh tolsti ženici v širokem, belem predpasniku za ognjiščem. »Dušica, peci, praži, cvrí, kuhaj najboljše in najimenitnejše, kar veš in znaš! Ampak le brž, brž! — Joj, taka čast — Katka, pa taka reklama — Katka in pa tak zaslužek — zaslužek, Katka! Strela božja, Bidelman pa le ni karsibodi.«

In že se je zatrkljal na dvorišče. Podčastnika sta bila med tem oddala konje hlapcem, ki so jim sneli sedla ter jih odvedli v hlev, da jih ondi odrgnejo s slamo in pokrijejo s koci, preden jim prineso zobi in vode.

»Prosim, kar v pivnico, gospoda, ko bosta gotova!« je vabil Rechter podčastnika, ki sta nadzirala hlapce ter si brisala pot. »Naročita si, kar želita ... Takoj na levo, prosim. Tam vama postrežejo z vsem, kar premoremo. — Le brez skrbi! Moji hlapci so vajeni ravnati z vojaškimi konji.«

In stekel je zopet nazaj v vežo na levo v pivnico.

»Ančka, hitro, hitro! Bokal brežanke gospodu stotniku, pa povej mu, kaj imate v kuhinji gotovega!«

Hip nato je že dirjal po hodniku drugega nadstropja zasopljen in zaripljen.

»Janez! Nežika! Katrica! Jezus, kje ste vendar? Brž, brž! Pripravite vse sobe, odprite okna, zakurite, na postelje sveže rjuhe, preoblecite blazine, pobrišite prah, pa sveže vode v vse umivalnike! Zavrtite se! Kaj zijate? Dva princa, en general in sam Bog ve, kakšna gospoda pride vsak trenotek! — Ljubi Jezus, kakšne skrbi! — Torej le urno, urno!«

Velikansko razburjenje je zavalovilo povsod, kjer se je pojavil tolsti, kratkonogi Rechter. Hlapci, dekle, sobarice in sluge so tekali tja in sem ter z največjo naglico izvrševali gospodarjeve ukaze.

Dva princa, dva živa, prava avstrijska princa, dvoje cesarskih visokosti, ki ju ni videl še nihče v Ljubljani, in ž njima seveda sijajno spremstvo, generali, mladi, lepi častniki pridejo!

Koliko bo dela, a koliko tudi lepega zaslužka in napitnin, hvala Bogu!

Največ vznemirjenja je nastalo v kuhinji. Pripraviti večerjo takim gospodom, v vsem razvajenim in še lačnim, ni šala. Toda Rechterica je umela svoj posel in zadrege ni poznala.

Hitro je bilo poklanih, poparjenih in razrezanih nekaj piščancev, rac in gosi, pripravljenih nekaj postrvi, ščuk in krapov ter vrhu vsega še cel koš velikih rakov. In kmalu se je peklo, cvrlo, pražilo, dušilo in kuhalo, da je bil ves hotel poln šumenja, cvrčanja in izparjevanja. Povsod beg, hrup, krik.

Tudi v veliki jedilnici z jajčastim cesarjem Francom v tesni beli suknji in rdečih hlačah sta begali dve mladi, polnolični natakarici sem ter tja. Polagali sta po mizah krožnike, prtiče in namizni pribor. Toda begali sta previdno po prstih, hiteli in se tiho smejali.

Tam za okroglo mizo, na kateri je stal poleg velike čaše bokal brežanke, pa je ležal huzarski stotnik ter mirno in glasno smrčal.

. . .

Na Glavnem trgu tik ob levi strani mestne hiše je stal Rechterjev trinadstropni hotel, ena najvišjih hiš ljubljanskih.

Na pročelju med prvim in drugim nadstropjem je visela okrogla plošča, na kateri je neznan, laški ali nemški umetnik naslikal orjaka, napol golega, rjavopoltega, zavitega v levji kožuh in z batom v roki. Menda je bil Heraklej; morda pa krimski Divji mož, o katerem je v tistem času še živela ljudska pravljica. Vsekakor je stal pod sliko temni, zagonetni napis »Zum Wildenmann«. Ljubljančanje pa s rekali gostilni in hotelu kratko — Bidelman.

Tisti čas so bila hotelska dvokrilna vrata z vozom rumeno popleskana in od vrha do tal poslikana z ogromnim črnim cesarskim orlom. Nad njim je visela deščica z napisom »Kais. Hauptquartier«.

V pritličju hiše na levi je bila pivnica za priprostejše goste, na dvorišču so ležali hlevi, kolarnica, prostor za hlapce in razne shrambe; v prvem nadstropju so bile jedilnica in gostilniška soba za odličnejše goste ter na dvoriščni strani kuhinja. Vse drugo in tretje je imelo na cestni strani le sobe in sobice za potnike. V trinadstropnem dvoriščnem poslopju z visečimi hodniki je bilo nad hlevi in kolarno ob pobočju Gradu v prvem nadstropju stanovanje hotelirja Rechterja, v drugem in tretjem nadstropju pa so stanovali hotelski posli in služabniki došlih tujcev.

Potujoči plemiči in njih obitelji, častniki, uradniki, trgovci in tovarnarji so prenočevali pri Divjem možu. L. 1784. in 1788. je sprejel hotel pod svojo streho živahnega in priljudnega cesarja Jožefa II. ter dve leti nato njegovega čmernega brata, debeloustnega in izžitega cesarja Leopolda II.

Imeniten hotel je bil torej »Divji mož«, in Ljubljančanje, ki so imeli pač že v tistih časih premnogo gostiln in krčem, a nobenega drugega hotela, so bili na »Bidelmana« prav zelo ponosni. Le najboljša družba, zlasti člani oblasti in častniki, so se shajali v njegovi gostilni, in kdor je bil stalni gost Rechterjevega hotela, je moral biti ne le ugleden, nego tudi premožen meščan.

Ako bi mogli tisti suhokraki, razkuštrani mramorni možje na Robbovem obelisku, kjer že od l. 1752. brez prestanka izlivajo vodo iz svojih vrčev v vodnjakov kotel, pripovedovati svoje doživljaje pred Divjim možem, bi zvedeli pač marsikaj zanimivega iz pozabljene zgodovine naše idilske Ljubljane.

Tistega dne pa se je začenjalo novo historično poglavje; zato bodi zabeleženo, da je bilo v soboto, dne 18. februarja 1797. leta popoldne.

Na stolpu cerkve sv. Nikolaja je pravkar odbilo pet, ko sta po Slonovi ulici z velikim hrupom priropotali dve ogromni kočiji. Na visokih, silnih kolesih so počivala debela in čudno zvita peresa, na njih pa je kakor ladja plavala ter se zibala pravcata soba. Večja spodnja polovica je bila iz gladkega, črno popleskanega lesa, zgornja polovica in streha nad njo pa iz debelega črnega usnja. Da je mogel človek zlesti v to kočijo je bilo treba stopnic. Visoke duri so imele dokaj majhno okno, a steklo je bilo mogoče zastreti in zapažiti proti vetru in mrazu z debelo klobučevino.

V tej karosi se je dalo živeti. Na kipečih blazinah je mogel potnik sedeti ali ležati in spati; svileni zastorji, zrcala, sličice, mizice in police so pomnoževale občutek velike udobnosti.

Dvoje parov močnih konj, ki sta ju jezdila dva okožuhana služabnika, je v lahnem diru peljalo karosi. Pred njima in za njima so jezdili paroma huzarji v modrih uniformah. Vse prsi so se jim svetile od zlatih port in gumbov. Preko leve rame jim je koketno visela atila s širokimi obšitki iz krzna za vratom in za pestjo: na glavi so nosili visoko, navzgor razširjeno čako, ki jo je krasila ob robu za rozeto zataknjena in trdo navpik stoječa črnožolta perjanica. Preko prs jim je visel od desnega boka preko leve rame bel širok bandeljé, okoli pasu se je vil črn usnjat pas, ob njem pa se je zibala in nihala široka nožnica z brušenim palašem. Na živordečih šabrakah, ki so pokrivali konjske hrbte, so bila z jermeni privezana sedla, v njih pa so sedeli mladi, zarjaveli huzarji.

Ko so tako z velikim hrupom in truščem dirjali po Slonovi ulici, se je odprlo tu na desni, tam na levi okno in so gledale nanje lepe oči zlatolase ljubljanske žene ali dekleta. Toda huzarji so bili mrki in nobeni lepih radovednic se niso nasmehnili. Zakaj utrujeni so bili in so jedva še vzdržali na svojih konjih. Nemo so jezdili čez Špitalski most in skozi tesno, mračno Špitalsko ulico.

Pred Divjim možem se je izprevod ustavil. Stotnik in podčastnika, ki so dospeli jedva uro prej, so pred hotelom togo stoječ salutirali ... kočija je počasi izginila v vežo, za njo pa sta podčastnika zaslonila velika vrata.

Bliskoma se je razširila po Ljubljani vest:

Nadvojvoda Karel, cesarjev brat, je dospel!

Nadvojvoda, zmagalec Francozov pri Ambergu, Würzburgu, ob Reni, hrabri krotitelj krvoločnih morilcev francoskega kralja in kraljice, rešitelj Nemčije, največji ponos in najzanesljivejša nada Avstrije, je prevzel vrhovno poveljništvo nesrečne avstrijske armade v severni Italiji!

»Kamorkoli je doslej Karel prišel, povsod je spremljala zmaga zastave njegovih regimentov. Bog mu daj tudi na Laškem premagati revolucionarne tolpe in nas rešiti nadlog! Naj premaga še generala Buonaparta, in mir in red se vrneta zopet v nesrečno Evropo!« so si dopovedovali Ljubljančanje, ki so čitali časopise. In s prižnice v šenklavški cerkvi so slišali minolo nedeljo, kaj so današnji Francozi:

»To so le še podivjane črede požigalcev, razbojnikov in morilcev. Današnji Francozi so izrodki krvosramnih zvez resničnih peklenskih hudičev, vlačug in coprnic. Vodi jih od zmage do zmage sam Antikrist, ki se je včlovečil v Buonapartu. Vsi dobri katoličanje, vsi cerkvi in bogu udani plemiči in plemkinje, pa tudi priprosti krščanski poštenjaki vseh stanov so zbežali pred temi potomci Satanovimi. Z grozo in studom ostavljajo nesrečno Francijo. Nobene stvari se ne dotakne zvest katoličan, ki so jo rabili ti peklenski izmečki. Kamorkoli so prišli francoski vampirji, povsod so krvaveli kipi svetnikov, so jokale slike Device Marije in so se odpirale rane Kristusove ...«

Ampak nadvojvoda Karel, pobožni junak krščanstva, najzvestejši sin katoliške cerkve, blagoslovljen od papeža Pija VI., spremljan od gorečih molitev milijonov in milijonov duhovnikov in vernikov ter obdan od brezmejnega zaupanja vseh nemških in avstrijskih državljanov, on užene s pomočjo Boga in Marije tudi satanskega pritlikavca s Korzike.

In nocoj so doživeli brumni Ljubljančanje srečo, da vidijo iz obličja v obličje mladega heroja Karla, vojskovodjo, ki mu ni nihče enak. Od vseh strani so se zbirali ljudje in okoli vodnjaka pred Divjim možem so stale skupine in zrle v razsvetljena okna navzgor.

Nepričakovano so se odprla hotelska vrata, in iz veže sta planila dva huzarja na konjih. Za njima se je pojavila zaprta Rechterjeva kočija, ki pa sta jo peljala vojaška konja. Na kozlu je sedel livriran kočijaž in poleg njega lakaj posebno nadutega držanja.

Ljudje so osupnili in se umaknili.

V kočiji je sedel mlad mož v generalski uniformi. Dolgo, ozko, otožno lice in debela spodnja ustnica sta izdajala, da je gladko obriti general z belo vlasuljo in čopom kotarinški Habsburgovec.

»Generalissimus! Nadvojvoda Karel!« so uganile skupine, in že so leteli klobuki in čepice z glav in že se je začelo kričanje: »Vivat! Lebe hoch!«

Mož v kočiji se jedva ozrl po ljudeh in malomarno salutiral. Nato se je naslonil v kočiji globoko nazaj. Očividno mu ovacije patrijotičnih zijal niso bile všeč.

Kočijaž je pognal konja v dir, lakaj pa je zmajal svojo vlasuljo s toliko energijo, da mu je poskakovala drobna kita po ovratniku, se ljudem zaničljivo skremžil in obrnivši se h kočijažu, zinil na glas besedico »Esel!« Kočijaž se je nasmehnil in prikimal, trenotek nato pa je izginila kočija že v ozki, zaviti Špitalski ulici.

Tik vrat je stal Johann Rechter še vedno razoglav in s skrivljeno hrbtenico. Potem je položil na usta kazalec, pošepetal najbližnji skupini ter se urno umaknil v vežo, ki se je takoj zopet zaprla.

»Kaj je dejal? Kaj je povedal?« je šlo skozi množico.

»Ta je bil vendar nadvojvoda Ferdinand!« je odgovoril nekdo, kakor da bi bil vedel to že odnekdaj.

»Karel je še v hotelu!« je pristavil njegov sosed, rokavičar Kavčič.

»Kdo? Kdo?« so izpraševali iz množice in silili zopet skupaj. »Povejte no! Mojster brivec naj govori, če kaj ve!«

»Sin rajnega cesarja Leopolda! Namestnik cesarski v Lombardiji«, je pojasnjeval brivec, mlad, čeden mož nekaj nad trideset let.

»Aha!« so dejali nekateri, a videlo se jim je, da še vedno niso na jasnem.

»Poslušajte!« se je oglasil Danè. »Povem vam in razložim to reč, če hočete?«

»No, le povejte! Vi veste itak vedno vse!«

»Torej! Ampak zafrkavati se ne dam! Da vem več ko marsikdo, tega se zavedam. Vsega pa še papež ne ve, ker sicer bi ne bil šel Francozom kaše pihat! Torej!«

Razžaljenega se je delal Gregor Danè, spoštovani ljubljanski brivec, barokar in hišni posestnik. Umolknil je ter čakal, da ga poprosijo iznova, naj iztrese svojo vedno polno malho najnovejših novic. In Danè se ni motil. Ljubljančanje, od nekdaj lehkomiselni in radovedni, so še huje pritisnili na brivca, proseč ga:

»Povejte! Saj ni nihče mislil nič hudega, gospod Danè!«

»Torej«, je začel Danè. Pravzaprav je dejal »Also«, kakor je vohče rad mešal svojo govorico z nemškimi in laškimi ocvirki, da bi se zdela ljudem njegova kaša tem imenitnejša.

»Torej! Kot brivski mojster in barokar imam priliko, vsak dan občevati z najimenitnejšimi gospodi.«

»Kadar jih briješ, češeš in strižeš, seveda!« je razlagal rokavičar grizljivo in se nasmejal.

»Gotovo!« je zarežal brivec. »Ampak ti jih obriješ vselej temeljiteje, kadar jim obesiš rokavice iz kože crklih mačkov za jelenje!«

Zdaj je imel brivec smejalce na svoji strani ter je nadaljeval:

»Torej! K meni zahajajo najvišji oficirji, gardisti in uradniki, od katerih zvem več, nego vedo povedati Egerjeve »Novice« ali Kleinmayerjeva »Laibacher Zeitung«.

»Verjamem«, ga je prekinil rokovičar. »Ti dobivaš blago naravnost iz fabrike, Eger in Kleinmayer pa ga prodajata šele iz tretje roke, vse preležano in plesnivo.«

»Tako je«, je pritrdil brivec. »Torej! Tale princ ali nadvojvoda, Ferdinand je gledal žalostno okoli sebe. Pa veste zakaj? — Zato ker je moral bežati iz Majlanda pred Buonapartom!«

»A? A! Ni mogoče!« so se čudili okoli barokarja.

»Da, bežati je moral s svojo ženo Beatrico in s svojimi otroki, da ga ni ujel Buonaparte. Kaj mu pomaga, da je stric našega cesarja, kaj mu koristi, da je sin cesarja Leopolda? Že lani sredi maja je moral kar na lepem zapustiti svoj zlati prestol v Majlandu, kjer je tako lepo sedel kot cesarski namestnik. Prebežal je vso Gornjo Italijo in Beneško ter se je ustavil šele v Trstu!«

»Kaj ga niso branili Lombardi? Kaj ni imel nič vojske?« so izpraševali iz množice.

»Lombardi? To so bojazljivi kužki in najgrši veleizdajalci!« se je raztogotil mojster Gregor. »Na stežaj so odprli majlandska vrata francoskim capinom! Kakor kak kralj je jahal Buonaparte po majlandskih ulicah in trgih, Lombardi pa so mu kričali: Vivat! Vivat!, da so se jim razklenile čeljusti ter so mahali z oken in od povsod s klobuki in robci francoskemu generalu, da so jim skoro odletele roke!

»Ampak le zakaj? — zakaj?« se je čudil krojač Dominik.

»Zakaj? vprašuješ, prijatelj Anton? Zato ker so Lahi že od vseh večnih časov falotje ali, kakor pravijo, brez karakterja. Ko naj bi bili Avstrijcem hvaležni, da so jim vzdrževali tak lep red v njih vojvodini, so jih sovražili, in ko naj bi bili nadvojvodo Ferdinanda ljubili, so ga zmerjali »Nemec!« »Il tedesco!« ter mu očitali tiranstvo! Vojaštvo se je strahopetno poskrilo ali je pobegnilo, mnogo pa jih je prestopilo celo naravnost v francoske regimente.«

»Izdajalci! Sramota! Ti prokleti Lahi!« je završalo med poslušalci.

»Torej«, je pritrjeval Danè, »torej je moral Ferdinand bežati, če ni hotel izgubiti glave ... Zdaj prebiva s svojo ženo v Trstu, svoje fante pa je poslal semkaj v Ljubljano, kjer smo pred Francozi še najbolj varni!«

»Morda pa gre zdajle svoje sinove obiskat?« je dostavil rokavičar Kavčič, a nadaljevanje pogovora sta prekinili kar dve kočiji, ki sta se s silnim hrupom bližali od dveh strani obenem. Iz Špitalske ulice in iz škofovega dvorca sta drdrali pred »Divjega moža«. Zbrana množica se je hitro umaknila za vodnjak in na stopnice pred mestno hišo.

Obenem sta skočila lakaja s kozla in odprla vratca od kočij.

Izstopila sta najvišja dostojanstvenika ljubljanska, Mihael baron Brigido, plemič Marenielški in Brezoviški, prvi in tudi edini ljubljanski knezonadškof, ter kranjski deželni glavar Franc grof Hohenwart. Oba v najsvečanejši obleki, oba v plaščih, a prvi ves lilast s širokokrajnim, svetlim kocinastim klobukom, drugi ves črn in pošit z zlatimi portami in vrvicami ter z dvovogelnim klobukom in z mečem ob levem boku.

Oba pa sta bila tudi očividno razburjena. Naglo sta si segla v roko, izpregovorila le par besed ter se odpravila v hotel, kamor jima je delal pot škofov lakaj.

Ljudje so pokleknili, baron Brigido pa se ni niti ozrl na nje, ker preveč se mu je mudilo.

Hitro so se zaprla za njima vrata, a precej nato se je prerinil skozi množico še tretji dostojanstvenik ter hitel v hotel. Bil je v skromni rjavkastočrni obleki, kakršno so nosili ob nedeljah vsi boljši ljubljanski meščanje. Visok, bel, napol trd ovratnik, na prsih čipkasta široka kravata, šapo imenovana, fraku enaka suknja, ki je puščala telovnik z dvema vrstama gumbov in gornji del hlač nezakrit, dokolenske hlače, svilene nogavice, šolni s srebrnimi zaponkami in klobuk so bili slavnostna obleka moža, ki je pritekel ogrnjen s plaščem iz mestne hiše.

»Ljubi prijatelji, prosim, mir!« je dejal slovensko, obrnivši se k množici. In kakor bi se bilo to razumelo samo ob sebi, je dostavil: »Ich bitte um bestmöglichste Rahe und Ordnung, meine Herren Bürger!«

»Brez skrbi, gospod župan!« je odgovoril mojster barokar. »Že vemo kaj se spodobi. Torej!«

Možiček, ljubljanski župan dr. Anton Podobnik, je z najresnejšim obrazom izginil skozi vrata v hotel. Takrat šele so se primajali iz mestne hiše počasi in zaspano trije mestni stražniki. Še spotoma so si zapenjali gumbe na uniformah, eden pa je celo na glas zazehal.

»Ali si moral prezgodaj zapustiti žimnico, Kozlevčar?« se je zasmejal krojač Dominik.

»Vraga, ponoči in podnevi služba!« se je jezil mršavi in dolgokraki stražnik. »Nocoj me spet ne bo domov. Povej to moji ženi, Tone, da ne bo v skrbeh!«

»Kajpak! Še prav ji bo!« se je rogal Dominik. »Pojdem že jaz potolažit revo! Nič ne skrbi!«

»Dan na dan, noč za nočjo na nogah!« je tožil stražnik. »Od grudna naprej sami transporti ... regiment za regimentom ... človek ne pride skoro več v postelj! Hudič vzemi tako pasje življenje!«

Policaji so se postavili pred »Divjega moža«, žalostni in izmučeni, ter se za množico niso brigali.

»Zares, težka služba! Pa za kakšno plačo! Človek ima vsaj ponoči mir ter se odškoduje za podnevne križe,« je modroval rokavičar.

»Ti že, ki imaš mlado ženo!« se je režal brivec. »Jaz sem pa srečen, čim dalje smem ostati pri "Treh gavtrožcah" ali pri "Panju!"«

»Pa pojdi za policaja! Potlej bodo tebe brili drugi. Prokleto življenje ima policaj! Nikoli ne storiš prav ljudem. Če si strog in natančen, te ljudje sovražijo, če si pa popustljiv in površen, te ošteje župan. Če si z ljudmi prijazen, se te nihče ne boji; če si pa siten, ti nagaja vse. Prokleta služba to, pravim.«

»Res, res. Ampak zdajle bi rad vedel, v kakšnem jeziku govore gospodje, ki stoje v temle hipu pred nadvojvodo«, je ugibal krojač Dominik. »Knezonadškof je Lah, glavar je Nemec, župan pa Kranjec ... haha!«

Polagoma se je začelo mračiti in ulice so se zavijale v tanko meglo. Čeprav je bilo sredi februarja, vendar ni pritiskal poseben mraz in ulice so bile suhe in brez snega. Mila zima je šla h koncu; ljudje že dolgo niso pomnili toli mehkega vremena ko tega leta. Ni snežilo dalje nego par noči, a solnce je podnevi sijalo gorko, da je izginil sneg naglo kakor bi ga pometel ... Pa tudi dežja ni bilo po cele mesece, da so bile vse vode plitke in je bila Ljubljanica malone suha. Kožuhov v tej zimi skoraj niso potrebovali. Le redkokdaj je planila z gorenjskih gora v nižave ledena burja, ki pa se je morala hitro umakniti gorkim solnčnim žarkom.

Tako tudi radovednežev pred »Divjim možem« ni prav nič zeblo. Morda pa mraza tudi iz samega lojalnega navdušenja niso čutili.

Lojalnost in vernost sta bili namreč glavni in najrazvitejši lastnosti Ljubljančanov že v oni dobi. Pred tema vrlinama so se posebno takrat daleč umikale vse druge čednosti.

V drugem nadstropju razsvetljenega hotela pa so se po hodniku gnetle bahave uniforme. Edini civilist, ljubljanski župan, se je ponižno umikal v kot.

Toda že so ga opazile bistre oči knezonadškofe, in župan se je poklonil najmogočnejšima gospodoma, kolikor je le še mogel skriviti postarno hrbtenico. Nato se je s klobukom pod levo pazduho z najvdanejšim nasmehljajem približal knezonadškofovski milosti. Dobrotno mu je ponudila roko. In župan se je fine, drobne, skoraj žensko nežne ročice jedva dotaknil s prsti, se urno sklonil nad njo ter pritisnil nanjo nagel poljub.

»Signore podesta! Povsod prvi na mestu: v cerkvi, v uradu ter pri vsaki priliki!« je pohvalil župana baron Brigido, ki mu je bila županova spoštljivost očividno zelo všeč.

Lep človek je bil ta Tržačan: obraz čisto mladosten, ženski, lehkoživen, glava pokrita z lahko, belkasto, kratko, ob ušesih zaokroženo lasuljo. Nič častitljivega, nič posebno globoko pobožnost kažočega ni bilo na tem višjem škofu, pač pa je govorilo vse njegovo vedenje in vsa njegova zunanjost, da je ničemuren, a nad vse ljubezniv kavalir. Vzgojen v jožefinskem, tolerantno liberalnem duhu, je postal naslednik svobodomiselnega »napolluteranca« knezoškofa grofa Karla Herberšteina. Ni mu bil nevreden naslednik. Toda nedostajalo mu je Herberšteinove odločnosti, pogumnosti in energije, pred vsem pa Herberšteinove bistroumnosti in dejanske agilnosti. Knezonadškof baron Brigino je bil eleganten aristokratski lenuh, in ker se je tega zavedal sam, je bil ljubosumen celo na slavo svojega mrtvega prednika. Brigal se je bolj za razkošje v svojem škofovskem dvorcu, za lov, lepe konje in za dobro jed, nego za svojo duhovščino, ki je živela kakor čreda brez pastirja, se lahko potapljala v učene spise protestantovskih teologov in uživala brez zapreke sadove prosvetljenih reform cesarja Jožefa II. in Leopolda II.

Doktorju Podobniku pa je bila knezonadškofova pohvala tem bolj po godu, ker jo je slišal deželni glavar. Iznova se je torej ukrivil ter ponižno, a vendar sam s seboj zadovoljen ugovarjal:

»Zastopnik meščanstva sme prihajati povsod šele za cerkvijo in državno oblastjo! Najponižnejši sluga, preblagorodni gospod deželni glavar!« In poklonil se je grofu Hohenwartu prav tako globoko, a za spoznanje vendar manje ponižno in udano, kakor cerkvenemu knezu.

Jedva vidno mu je pokimal Hohenwart, se komaj za hip doteknil koncev županovih prstov ter takoj dostavil službeno:

»Straži ste potrebne instrukcije brez dvoma že dali?«

»Dal, preblagorodje ... Vsa straža je na nogah.«

»Glavni trg, Špitalska ulica in zlasti okolica hotela naj se zastražijo! Da bo vladal ponoči povsod popoln mir!« je poučeval glavar župana s hladno ukazujočim glasom.

»Vse je odrejeno ... pozabil nisem ničesar,« je odgovarjal Podobnik vdano.

»Njegova cesarska visokost je brez dvoma utrujena od dolge vožnje?« je pristavil vprašujé knezonadškof.

»Od Codroipe blizu Tagliamenta do Ljubljane se je vozil brez odmora ... pomislite!« je pravil glavar.

»Bog mu poplačaj strašni napor, ki ga prenaša za čast svete cerkve in za rešitev Nemčije in Avstrije!« je vzdihnil Brigido.

Dvorni lakaj, čigar suknja se je bleščala od debelih in širokih srebrnih port, se je priplazil med čakajočimi in izginil v sobo. Takoj nato se je zopet vrnil in obstal ob vratih.

In le še nekaj trenotkov, nato so se vrata odprla in pojavila se je impozantna postava generala Bellegarda, ki je zaklical:

»Gospodje oficirji, blagovolite stopiti v mojo sobo! Knezonadškofovska milost, preblagorodje deželni glavar grof Hohenwart in gospod župan dr. Podobnik pa izvolite vstopiti k njegovi cesarski visokosti!«

General je elastičnih korakov odšel po hodniku v tretje nadstropje, za njim pa so zvonkljale ostroge in so peli meči oficirjev, presenečenih, a obenem veselih, da jim ne bo treba stopiti pred generalisima.

Prav nemilo pa je bil presenečen deželni glavar, presvetli grof Hohenwart. Videl je, da ima biti sprejet hkratu — z navadnim županom, ki ni niti najskromnejši plemič. Ali se je pritepel francoski demokratizem že celo v habsburgovske kroge? — Ošabno se je vzravnal, namrščil čelo in jezen z zamahljajem roke povabil knezonadškofa, naj blagovoli vstopiti pred njim.

Široko so se odprla vrata, lakaj se je klanjal in zastopniki ljubljanske cerkvene in posvetne gosposke so hip nato stali pred možem, od kogar je bila odvisna sreča ali beda milijonov ljudi in cele vrste držav.

»Pozdravljeni, gospodje!« jih je nagovoril nadvojvoda Karel in jim naglo podajal roko.

Začudili so se, ko so ga videli.

Princ je bil skoraj majhne rasti, droben in nežen, redkih rjavih las, podolgastega, po vsem obritega, zarjavelega obraza, velikih, prijaznih oči in rajnemu modremu cesarju Jožefu II. izredno podoben.

V preprosti generalski uniformi brez redov in brez vsakršnega nakita je stal pred njimi. Nič oblastnega, nič imponujočega ni bilo na njem, a na visokem čelu se je kazalo že par vodoravnih zarez in okoli ust in nosu se mu je vila globoka guba.

Šele petindvajset let je štel, a doživel, pretrpel in storil je za državo že več ko najsivejši starčki. Moška resnoba in mehka, skoraj ženska ljubeznivost sta se družili v slabotni osebici prvega in takrat najslavnejšega vojskovodje.

Hitro je pokazal z roko na usnjate naslanjače okoli okrogle mizice ter naglo, ne da bi bil mnogo čakal, še sam sedel.

Iznova je bil nemilo zadeto preblagorodje grof Hohenwart, ki je hotelo pravkar začeti pozdravno govoranco ter je že svečanostno izustilo besede:

»Vaša cesarska visokost!«

Karel pa je smehljaje zamahnil z desnico, zmajal z glavo ter dejal hitro: »Ljubi moj grof, pustite — ne trudite se, saj vem, kaj mi hočete povedati! V Innsbrucku so me z nagovori malone zadušili ... zato sem moral od ondi skoraj pobegniti. Vrli in pobožni Tirolci vse predolgo govore ... a zdaj resnično ni časa za retorične umetnosti!«

Ne da bi bil čakal glavarjevega odgovora, je prešel takoj k stvari, ki se mu je zdela važnejša ko vse puste, a prazne ceremonijalnosti. Bil je pred vsem vojak, zato med polizanimi dvornimi frazerji seveda ni bil priljubljen.

In govoril je naglo, z nekoliko previsokim glasom, bistro zroč zdaj temu, zdaj onemu v oči:

»Ljubi moji, mi — vojaki — smo pač le v nadlego! Vojna je res hud otep; prosite Boga, da nam skoro podeli zopet mir! Mera je polna in nesreča naše Avstrije kipi že k vrhuncu ... Slabo, zelo slabo nam kaže v Italiji! Osamljeni smo; vsi naši zavezniki so nas pustili na cedilu ... Buonapartova armada se približuje avstrijskim mejam in zmag pijana se pripravlja, da udari proti samemu Dunaju ... Preko Gorice in Pontebe hoče prodirati Buonaparte, toda trdno upam, da se mi posreči njegov naklep odločno prekrižati. Ne bojte se ničesar, toda bodite pripravljeni na vse, moji ljubi!«

Baron Brigido je prebledel, saj je čul iz nadvojvodovih besed napoved največje nesreče.

Grof Hohenwart pa se je vzravnal ter izjavil slovesno:

»Vaša cesarska visokost, dežela Kranjska je podala že nešteto sijajnih dokazov zvestobe in domoljubnosti, — zato je tudi sedaj pripravljena na vse, prav na vse žrtve!«

»Gotovo, gotovo!« sta pritrjevala živahno škof In župan.

»No, upam, da novih žrtev Kranjski sploh ne bo treba prinašati ... Seveda, nekaj ranjenih in bolnih vojakov dobite vsekakor zopet v Ljubljano,« je dejal nadvojvoda in se ozrl v okno zamišljen.

»Tudi za to je že vse preskrbljeno, cesarska visokost,« je hitel glavar, vesel, da je prišel vendarle do besede. »Na gradu, v kasarni pri sv. Petru, v šoli za vodo in celo v duhovskem semenišču smo že pripravili prostora za bolnike. Na gradu so popravili tesarji in zidarji obe poslopji, da bo poskrbljeno za vsak slučaj.«

»Prav, lepo«, je prikimaval nadvojvoda raztreseno in za par hipov z duhom odsoten. Pa zopet se je sklonil naprej in hitro vprašal: »Ampak Idrija? Kako je tamkaj?«

»Tudi v Idriji je vse pripravljeno, cesarska visokost. Takoj, ko sta 5 t. m. ponoči došli eštafeti z vestjo, da je padla Mantova, sem odposlal v Idrijo rudniškemu ravnatelju, svetniku Bogumilu pl. Gerstorfu ukaz, naj ukrene nemudoma vse, česar treba za varnost blagajen, srebra, cinobra in drugih vrednostnih stvari. Vse je v redu ... vse na varnem«, je poročal glavar.

»Koliko srebra je zdaj v Idriji?«

»Vsa skladišča so polna in le za Španijo je pripravljeno 15.000 stotov živega srebra ... Tudi žita je v Idriji več tisoč stotov.«

»Ob preteči nevarnosti vas obvesti nemudoma ali feldzeugmeister baron Alvinz ali pa goriški deželni glavar, grof Thurn«, je dejal živahno nadvojvoda. »A po kateri cesti je odvoz najugodnejši?«

»Edina cesta iz Idrije vodi žalibog le črez Dole, Veharše in Vrhniko«, je odgovarjal glavar. »No, Gerstorf ima moja navodila in ob resni nevarnosti ...«

»Ne, ne bojmo se najslabšega in zaupajmo v junaštvo cesarske armade pa v pomoč pravičnega Boga nad seboj!« je pretrgal nadvojvoda hipoma razgovor ter vstal. »Kaj je to? — Kakor čujem, se bliža godba ... O, čisto nepotrebno! Gotovo vaša ljubezniva odredba, ljubi moj gospod župan?«

»Moja dolžnost, visokost!« se je priklonil župan.

»Hvala za to posebno pozornost, ljubi doktor! — hvala za vaš poset, gospodje!«

In naglo je segel v roke najprej županu, potem pa škofu in glavarju ter zopet županu, rekoč:

»Pozdravite mi vse Ljubljančane ter jim sporočite mojo prisrčno zahvalo!«

Zelen in siv od togote in zavisti je stopal grof Hohenwart po stopnicah in ne besedice ni mogel izpregovoriti. Saj je bilo nečuveno! Županu, plebejcu, uradniku, ki je bil po veljavi globoko pod glavarjem, je dal princ kar dvakrat zapored roko ter se mu zahvaljeval, kakor da bi bil storil kdo ve kaj. Ne, kaj takega!

»To je cel vojak ... ampak samo vojak!« je končno siknil Hohenwart, ko je dospel v vežo.

»Tudi jaz sem si ga predstavljal povsem drugačnega ... Toda simpatičen mladenič je vsekakor«, je dejal knezonadškof dvoumno.

»Pa kaj je zlomka, govoril o neki godbi? Ali ste ga razumeli, prevzvišeni?«

Uniforma! Beseda vseh besed, ki razburjaš in razgrevaš kri tudi najmrzlejšemu ženskemu bitju ter begaš dušo tudi najtreznejšemu moškemu! Uniforma! Ti izražaš lepoto, zdravje, moč, čast, odliko vseh odlik in srečo vseh sreč! Zato te vse spoštuje, te vse ljubi in pred tabo se vse umika ter pada v prah vse, zlasti mehko žensko srce.

Tiste čase je padalo žensko srce še posebno lahko in rado, ker nikdar in nikoli ni imela uniforma tolike moči in veljave kot takrat.

Stražnik Kozlevčar in njegova tovariša pa so preklinjali, da se je vse bliskalo. A le na tihem, seveda.

»Še tega je treba, ko se človek že itak komaj drži na nogah! — Nazaj, strele jasne, sicer udarim! — Prostor, prostor! — Stopite k hišam! Cesta mora biti prosta za strelce in za kor!«

Zaman je bil ves policajski trud; ljudi je bilo preveč. Z magistrata so poslali vse sluge na pomoč, a kaj, ko so ulice bruhale vedno nove gruče radovednežev in radovednic!

Čez Špitalski most je že korakala velika četa uniformirancev po taktih hrupnih bobnov, piščalk in trobent. Turška godba! Ljudje so zakoprneli in vztrepetavali od slasti in blaženstva, zakaj krasnejšega glasbenega užitka niso poznali in si ga tudi niso mogli predstavljati.

Ta užitek pa je še podeseteril na čelu ji korakajoči ali pravzaprav poskakujoči kraguljčkar, ki je nosil na svetlokovinastem drogu več vrst različno uglašenih kraguljčkov ter dvoje vrst dolgih, pisanih, čopastih konjskih repov. Kraguljčki so pritrkovali godbi takt, in kraguljčkarjeva posebna umetnost je bila, da je izvajal s svojim fantastnim instrumentom vse forte, mezzoforte, piane in furiose. Zdaj je stopal po lahko, — zdaj odrezano, ostro, — zdaj je plesal in zdaj poskakoval kakor besen. Sicer pa so bile harmonija, dinamični znaki, nijansa in druge take reči tej turški bandi le postranskega pomena; glavni smotri teh umetnikov so bili efekt: čim najhujši hrup in čim najostrejši ritem ... In ta umetniški cilj je dosezala banda pri zbrani publiki z vrhovato mero.

Za godbo sta marširala številna oddelka meščanskih strelcev in meščanskega zbora. Uniformirana in oborožena sta bila od glave do pete, adjustirana z eleganco in fineso, ki je vzbujala celo med aktivnim vojaštvom zavist, med meščanstvom pa ponositost in zamozavest.

Ti strelci pa niso bili nikakšni »nedeljski lovci«, nego resnični mojstri v streljanju na tarčo, hkrati pa tudi izvrstni borilci z meči in, kar jim je dajalo še prav poseben sijaj v ženskih očeh, tudi najimenitnejši in najvztrajnejši plesalci. Zdaj so korakali svečano in resno, zakaj nosili so puške in meče ter so bili — izjemoma — slepi za vse občudovalne poglede svojih plesalk in tihih in javnih častilk. Zakaj služba je služba!

Za strelci je stopal meščanski kor: pod lovci, korporali, četovodje, feldveblji, podporočniki, praporščak, stotnik in adjutant. Naj odličnejši meščanje so bili častniki in šarže v tem elitnem koru, ki infanteristov skoraj ni poznal.

Vsi v ozkih, belih hlačali in belih telovnikih, zelenih frakih z zelo dolgimi škrici, pozlačenimi gumbi, vsi v visokih svetlih škornjih, s klobuki z dvema rogljema na vsako stran, spredaj z belozeleno kokardo in z dolgim, pokončnim, belim, košatim peresom. Častniki so imeli frake in rokave pošite z debelimi, zlatimi portami, na ramenih so nosili široke zlate epolete z dolgimi resami in preko prsi in pod levo ramo so jim viseli zlati prameni. Ob levem boku se jim je majal eleganten meč in okoli života se jim je vil širok, z zlatimi portami pošit pas; ob desnem boku je opletal moštvu na zeleni vrvici rog s smodnikom, ob levem pa dolg lovski nož. In vsi razen častnikov so nosili puške kakor resnični vojaki.

No, hvalili so se, da so celo boljši strelci, čeprav jim tega ni nihče verjel, ker na vojno niso hodili, nego so bili aktivni le pri pogostih požarih in epidemijah, — pa ob takih paradah, kakršna je bila nocoj. V paradiranju so bili resnično dovršeno izvežbani. In kakor bi mignil, so stali pred Divjim možem, krasni in ponosni, sebi in občinstvu v veselje in užitek.

In kot iz enega grla so viknili vsi naenkrat:

»Es lebe Prinz Karl! Vivat princ Karel!«

Turška godba je zagrmela, zahrumela in zahrupela najmogočnejši tuš, množica od škofije do Starega trga pa je zakričala viharno, živo, od srca:

»Es lebe Prinz Karl! Vivat princ! Naj živi!«

Hipoma se je zasvetilo po vsem trgu in po vseh sosednjih ulicah, kakor bi bilo podnevi. Po ulicah so zagorele vse svetiljke ... na vsakem oknu je zabliskalo po več sveč ... magistrat je mrgolel od lamp in lampic in okoli vodnjaka se je vžgala dolga vrsta bakelj. Na vseh oknih so stale ljubljanske dame, žene in hčerke, in za njimi njih možje in očetje, ki so mahali z robci ter klicali:

»Vivat! Hoch! Evviva!«

Takrat se je odprlo okno v drugem nadstropju hotela pri Divjem možu in pojavil se je sam nadvojvoda Karel. Zamišljen in resno je zrl na navdušeno množico, se opetovano priklonil nato iztegnil roko in se sklonil z okna.

»Hvala, lepa hvala!« je zaklical po nemško.

Le malokdo je bil tako srečen, da ga je slišal, a njegove besede so šle bliskoma od ust do ust in takoj jih je vedela vsa Ljubljana.

In množica, strelci, meščanski zbor, turška banda, mestni stražniki, vsi, vsi so klicali in vikali vedno in vedno:

»Vivat! Hoch! Naj živi princ Karel!«

Ko se je okno v drugem nadstropju zaprlo, pa je stopil na najvišjo stopnico pri vodnjaku župan dr. Podobnik. Povedal je, da bo zvečer v stanovskem gledališču svečanostna predstava.

»Tja pridite vsi, ki ste dobri patrijotje!« je dejal. »Obenem pa vas prosim, da se vedete nocoj po vseh ulicah mirno in tiho. Želim, da ne bo imela njegova cesarska visokost nobene pritožbe zaradi nas, ki mu zakličemo še zadnjič:

»Vivat! Hoch! Evviva!«

Zopet je zavriščala navdušena množica, župan pa je naglo krenil v mestno hišo. Nad stopnicami pod oboki je stal Valentin Vodnik, ki se je ponižno odkril:

»Dober večer, gospod župan! Krasno slavje!«

Dr. Podobnik se je pozdrava očividno razveselil, ker obe roki je iztegnil in stiskal duhovniku desnico s prisrčno prijaznostjo:

»Tudi vi ste tukaj, prečastiti gospod! Ah, srečen sem, da se mi je nocoj vse toli lepo posrečilo!«

»Bili ste tudi pri gospodu nadvojvodi, slišim.«

»Bil in govoril je z mano prav nepopisno ljubeznivo ... Še nihče ni pozdravil ljubljanskega župana tako prijazno in prisrčno kot ta cesarski princ. Kolik razloček v vedenju generalissima in njegovih generalov! Človek bi ga najraje objel in poljubil!«

»Demokrat med princi je gotovo bela vrana!«

»Zato pa osvaja ta mož vsa srca in vse duše!« je pritrdil župan. »Takih voditeljev je treba Avstriji, potem bo konec dosedanjih nesreč. A zdaj se mi mudi v gledališče. Saj pridete tudi?«

»Vsaj za hip pridem pogledat.«

»Do svidenja torej!« in župan je izginil v hišo. Duhovnik pa je odšel počasi na Kapucinski trg, kjer je stalo gledališče mogočnih kranjskih stanov.

Hitro se je izpraznil Glavni trg. Pred hotelom je ostala le četica članov meščanskega kora za stražo. Vso noč hoče ostati tukaj in izkazovati nadvojvodi najvišjo čast. In bila je na to nepopisno ponosna.

Stražnik Kozlevčar pa je stisnil pod pazduho palico in veselo odhitel domov v Gradišče.

»Končno bom vendar spal v svoji postelji, hvala Bogu!« si je mislil ter se široko smejal. »In Dominik se je prav grdo zmotil; jaz jo grem potolažit svojo ženo, pa nihče drugi, hvala Bogu!«

V.

Okoli polsedmih zvečer tega dne so drdrale težke in neokretne karose ljubljanskega in okoličanskega plemstva in najuglednejšega, najbogatejšega meščanstva iz vseh ulic na Kapucinski trg.

Pred Stanovskim gledališčem ob levem bregu Ljubljanice, na trgu med kapucinskim samostanom in vicedomsko palačo je izstopala nagizdena gospoda ter hitela v Talijino svetišče. Še nedavno je bila ondi jahalnica ljubljanskih plemenitašev. S čudovito naglico in spretnostjo jo je mojster stavbnik Lovrenc Prager izpremenil v tempelj dramatične muze. Še nedavno so pojali tod mladi in objestni kranjski in doseljeni tuji aristokrati svoje konje, ki so bili večinoma kupljeni z denarjem, iztisnjenim slovenski tlačanski pari, ali pa so se ondi iz same dolgočasnosti in prešernosti viteški pretepali ter si puščali z meči in sulicami prevročo kri.

Zdaj pa je stalo tukaj široko in bahavo gledališče ošabnih stanov, le zunaj obdano s tankim zidom, znotraj pa popolnoma leseno. Dobro je opravil zidarsko delo stavbnik Lovrenc Prager, a še večji mojster je bil arhitekt in slikar Janez Gfall, saj je znal vso leseno beračijo popleskati tako spretno, da je notranjščina gledališča delala vtisk, kakor da je povsod sam marmor in rezan kamen.

Tistega večera je vladal v gledališču še prav poseben sijaj. Po lesenih stopnicah in hodnikih so ležale najdebelejše preproge, rdeči baršun in zlati okraski po ložah in balustradah pa so bili videti v svitu neštetih gorečih voščenih sveč nepopisno krasni.

V dveh nadstropjih se je vrstilo v velikem polkrogu petdeset zelo ozkih lož, nedotakljivi privilegij ljubljanskega in tudi zunanjega kranjskega plemstva. V parterju so se v prvih vrstah košatile bele in modre uniforme ljubljanskega častništva z zlatimi šerpami, epoletami, križci in medaljami, v zadnjih vrstah pa so se stiskali najbogatejši meščanje s svojimi ženami in hčerami. Gospodje v temnih frakih s snežnobelimi žaboti na prsih pod brado in z nabranimi manšetami okoli zapestij, z lasuljami s čopi ali pa le z dolgimi, nakodranimi svojimi lasmi; dame dekoltirane, pod nedrijem prepasane, nekatere s kratkimi, balonskimi rokavi in z dolgimi, preko komolca segajočimi rokavicami, druge brez rokavov in brez rokavic, a bleščeče od zapestnic in prstanov, vse pa v rožnobojnih, bledozelenih, sinjemodrih ali belih tunikah in po antičnih vzorcih prirejenih učesih in z lasmi, vedno bujnimi, a ne zmerom le svojimi lasmi, pikantno ovitimi s široko pentljo ali prozornim pajčolanom. Povsod atlas, svila, dragotine, briljanti in zlatnina!

Prav zgoraj pod streho je bila velikanska galerija, kjer so smeli na dolgih lesenih klopeh sedeti in uživati dramatično umetnost ljubljanski uradniki, obrtniki in delavci.

Za študente je bilo reservirano tik pod stropom še nad galerijo razsežno stojišče, takozvani Ochsenstand. Le za kandidate filozofije, jurispendencije in medicine se je včasih izjemoma našlo še prostora pred orkestrom na obeh straneh parternih sedežev.

Italijanska opera in nemška drama sta se šopirili tiste čase na odru stanovskega gledališča, zakaj razen veseloiger »Županova Micka« in »Veseli dan ali Matiček se ženi«, ki ju je priredil Anton Linhart, ljubljanski Slovenci niso videli na tem odru nobene domače drame. Samo leta 1789. in 1790. so se mogli ponižni Slovenci parkrat navduševati pri predstavah teh dveh igric ob sladkosti in milobi svojega jezika; od tiste dobe pa je minilo že skoraj sedem let. Vrli Linhart je bil med tem že umrl in baron Žiga Zois ni imel poslej nobene slovenske igre več, da bi jo s svojim vplivom vsilil na oder stanovskega gledališča, pa tudi nobenega Linharta ni bilo, ki bi znal s slovenskimi diletanti igro uprizoriti in voditi ...

Konštantin pl. Paraskovič je krmaril takrat leseno Talijino barko po plitkih in mirnih valovih tedanjega ljubljanskega estetskega okusa. Težke naloge ni imel, saj so umotvori Ifflandovi, Kotzebuejevi, Schikanedrovi, Spiessovi, Leisewitzovi in drugih takih literatov docela zadovoljevali Ljubljančane. V razkošni sreči pa so se topili, če so slišali semtertje celo kakšno laško opero, čeprav s pevci in pevkami brez glasu in brez šole ter z orhestrom brez zadostnih instrumentov in brez učenih glasbenikov.

»Še nikdar ni odšel iz Ljubljane noben gledališki ravnatelj nezadovoljen, ako je le ustrezal občinstvu in je bil vobče redoljuben mož,« poroča »Laibacher Zeitung« iz tiste dobe. Zato je bil z Ljubljančani zadovoljen tudi Konstantin pl. Paraskovič in nocoj še prav posebno. Gledališče se mu je mahoma napolnilo od tal do stropa in napolnila se mu je tudi blagajna.

»Nadvojvoda Karel pride! In ž njim nadvojvoda Ferdinand!« ta vest je priletela že v mraku v Paraskovičevo pisarno, in patrijot Konštantin je poskočil od veselja.

Še v istem hipu pa se mu je rodila ideja, da mora prirediti slavnemu zmagalcu Francozov in osvoboditelju Nemčije primerno ovacijo. To dejstvo izpričuje najsijajneje, da je bil pl. Paraskovič vrlo sposoben ravnatelj, ker gledališki vodja brez idej v najkritičnejšem hipu je žalostna prikazen.

»Zapojemo mu himno! V nedeljo smo jo peli prvič, nocoj jo zapojemo drugič. Ampak z novo, aktualno kitico!« je vzklikal in dirjal po sobi. »Kitica pa mora opevati Karla!«

Ideja je bila porojena, toda kdo jo izvrši?

Tedaj je bil vrli Paraskovič v zadregi. Toda le za trenotek. Takoj nato si je ogrnil plašč, se pokril s klobukom in oddirjal na Breg k baronu Zoisu.

»Kraljestvo za aktualno kitico!« je kričal in prosil barona pomoči in sveta. »Kdo mi jo spesni, preblagorodje, spesni takoj in brez napake?«

Zois se je nasmejal razburjenemu možu in dejal:

»Poznam takega pesnika in za pol ure boste že lahko imeli svojo kitico!«

»Kdo je? Kje je? Jaz že hitim, drvim letim k njemu ... a kam, kje, kdo?«

»Toda pesnik je Kranjec in kranjsko boste peli, če hočete?«

»Kranjsko?!« — Paraskovič se je zdrznil in obraz se mu je zmračil. A le za hip je okleval. »Pa kranjsko! Meni je vseeno!« se je naglo odločil.

»Italijanski operisti so na našem odru zapeli že marsikatero slovensko narodno pesmico, gospod ravnatelj, a vselej z največjim uspehom! Z nobeno stvarjo nisem ustregel Ljubljančanom bolj, kakor da sem včasih vtihotapil v tuje petje slovenske popevke. Videli boste, da tudi nocoj ne bodo ljudje ničemur ploskali tako viharno, kakor slovenski pesmi,« je govoril Zois in obenem pisal na malem listu. »Nesite tole gospodu beneficijatu Valentinu Vodniku v župnišče sv. Jakoba. On je moj mož!«

Ko se je gledališče že polnilo, se je v lesenem gledališkem prizidku tik Ljubljanice vršila še vedno pevska skušnja Paraskovičevega zbora. Nemški, italijanski in slovenski pevci in pevke so se vadili peti cesarsko pesem, ki so jo peli šele enkrat in so jo znali le površno, a največ truda jim je dajala nova slovenska kitica. Večina je sploh ni razumela in ta in oni je ni znal niti dobro čitati. Toda peli so jo in peli vedno in vedno iznova, saj je stal pred njimi na stolu sam gospod ravnatelj, mahal z obema rokama ter kričal z gromkim basom Vodnikov tekst.

Ura nad svodom je kazala že nekaj minut preko polsedmih, a predstava ni še pričela. Kakor v razdraženem ulju je vse šumelo in vršalo po gledališču, od povsod se je čulo živahno govorjenje, koketen smeh dam, šum svilenih toalet, žvenket sabelj in ostrog ter nejasno besedilo vrat.

Na ozkem in dolgem dijaškem stojišču, ki je bilo na obeh straneh parternih sedežev in tik pod ložami, je bila neznosna vročina in gneča. Dasi je bil ravnatelj Paraskovič reserviral tega večera vso galerijo izključno študentom, je prišlo že samo toliko humanitetcev in gramatikalcev, da je moral pustiti tudi filozofe in fizike v parter med vseučiliščnike. Parva, Principia, Grammatica in Syntaxa, kakor so se imenovali prvi štirje gimnazijski razredi ter ž njimi Poezija in Retorika, kakor sta se zvala prvi in drugi razred humanitetke, so se torej potili in topili zase na galeriji, na pritličnem stojišču pa so bili zbrani vsi mladi duhovi, ki so si izbrali jus, medicino in alia omnia, ter nekaj mladih civilistov in častnikov.

»Uf!« je vzdihnil jedva sedemnajstleten dijak ter si brisal znoj z vrata in čela. »Peklenska vročina! Samo v Repnjah na paši sem se včasih takole potil!«

»Hvali Boga, da so te pustili vsaj semkaj!« mu je odgovoril starejši tovariš, zaripel in rdeč kot kuhan rak. »Kakšna soparica je šele tik pod stropom na galeriji! — Ti si filozof Kopitar, jeli?«

»Jernej Kopitar,« je priznal dijaček. »Pa odkod me poznaš?«

»Moj bratranec, Brencè, hodi s tabo in mi je večkrat pravil o tebi. Jaz sem jurist Potokar. Že več let te poznam. Premifer si in v zlatih bukvah!«

»Oh, profesor Penzel me ima rad! Čudovit mož in preveč blag: pomisli, ker sem ga blamiral pred vso Poezijo, me je postavil za edinega premiferja ter me zapisal še v zlate bukve!«

»Penzel je učenjak in poštenjak, da malo takih!«

»In vrhu vsega tega še pijanec, kakršnega nima vsa Ljubljana!« se je oglasil tretji tovariš in se smejal. »Vsak večer vozi barko po mestu, a zjutraj v šoli ne pozna nikoli mačka.«

»Original, res,« je priznal starejši Potokar. »Pijanec, a idealist i učenjak! — A kako životariš Kopitar? Starši so ti umrli ...«

»Ustanovo po 50 gld, dobivam in vrhu tega korepetiram s tovariši ter zaslužim,« je pripovedoval Kopitar. »O, živi se! Razvajen nisem in hraniti me je naučil že rajni oče. Sicer pa dobim po hišah, kjer poučujem, tu obed, tam večerjo, in ne manjka mi ničesar. Nasprotno, celo francoščine sem se precej priučil z nekim svojim učencem, ki je imel privatnega učitelja francoščine.«

»Če pridejo torej Francozi v Ljubljano —?«

»Jim lahko pokažem pot dalje proti Dunaju!« se je nasmehnil Kopitar.

Tik predzadnje vrste v parterju sta stala dva mlada moža: beneficijat Vodnik in mladi odvetnik dr. Repič. Smehljaje sta se ozrla po gledališču.

»Potrpežljivost ljudi je prav tako velika kakor nesreča, ki nas tare,« je dejal Vodnik. »Trpimo in se smejemo. Zjutraj javkamo nad splošno mizerijo, zvečer pa pojemo in se zabavamo v gledališču!«

»Ali ni prav tako? Hvala Bogu, da nam daje toliko izpremembe, sicer bi bilo prokleto dolgočasno na svetu!« je govoril dr. Repič. »Dunajski listi pišejo o naših krvavih porazih v Italiji, a v istem listu sem čital takoj za poročilom o 15.000 mrtvecih in ranjencih zanimivo vest, da je devica — prosim, »devica«! — pa nikar se ne smejte! — devica Irena Tomeoni, danes slavna operna pevka, angažirana na sicilijanskem dvoru v Neapolju.«

»Kdo je ta pevka?« je vprašal Vodnik.

»Za Boga, vi je niste poznali?« se je čudil odvetnik. »Pred par leti je še pela na temle odru,« je razlagal. »Krasna, živa, vražja ženska! Angel in vrag v eni osebi! Takrat sva bila najboljša prijatelja in doživel sem ž njo urice, — ah, prijatelj, nepozabne urice!«

»Pa kaj ste mi hoteli povedati?« je vprašal v majhni zadregi Vodnik in se smehljal v sladkih spominih tonečemu doktorju.

»Wiener Zeitung piše, da trdijo njeni čestilci, da bi bilo za to presladko Ireno pravilnejše ime Sirena! Dà, dà. Še nikdar niso zapisali dunajski listi tolike resnice, kakor to pot! Irena-Sirena! Ah, Vodnik, da bi vedeli, kako zna to dekle ljubiti!«

»Kaj pa nocoj zopet pripovedujete zanimivega, dragi doktor?« se je oglasil takrat globok bas za dr. Repičevim hrbtom.

»O, naš prečastiti oče župan!« Dr. Repič se je klanjal in stisnil roko dr. Podobniku, ki je prihitel pravkar v gledališče. »Kaj sem pravil? Najnovejše prečastiti in preblagorodni, česar še visoki magistrat c. kr. glavnega mesta Ljubljane ne ve.«

»Kaj pa, kaj takega, vi porednež?« je vpraševal župan, ki je poznal hudomušnost lahkoživega odvetnika.

Dr. Repič pa je napravil najresnejši obraz in dejal:

»Ljubljana je obogatela za velikansko novo kulturno pridobitev!« — Pozorno sta posluhnila Vodnik in Podobnik.

Dr. Repič pa je pokazal z iztegnenim kazalcem na svoje črevlje in dejal resno:

»Ali jih vidita, kako se svetijo? — Kakor luč! In ponoči pojdem lahko poslej po prokletih ljubljanskih ulicah brez svetilcev in sveč!«

Poslušalca sta se polglasno zasmejala, a vendar sta z zanimanjem vprašala: »Odkod imate ta blesk? — Kako ste dosegli tako svetle črevlje?«

»Pri »Belem angelu« ložira čarovnik, ki doseza taka čudesa!« je razlagal Repič. »Na Sv. Petra cesti — saj poznata tisto krčmo! Tam se je nastanil Nemec Matija Sternheim, ki prodaja dišeče angleško voščilo za črevlje, kakršnega Ljubljana doslej ni poznala. Senzacijonalno, nedosežno in ceno! Pojdita in še vidva poizkusita!«

Zopet sta se morala zasmejati.

»Pa zakaj ne začno?« je vprašal župan.

»Ker vsi pričakujejo nadvojvode,« je pripovedoval dr. Repič. »Le poglejte jih, vsa modrokrvna šopirna žlahta se je zbrala, da nasiti svojo radovednost in dokumentira svoj patrijotizem! Ampak nadvojvode ne bo.«

»Odkod pa veste to?« se je začudil župan.

»Saj vendar vidite: Grofa Hohenwarta ni v deželni loži ... to je dokaz! Ne bo ga, nadvojvode, ampak lahko mu je žal, da ga ni!«

»Zakaj?«

»Ker ves cesarski Dunaj ne premore toliko krasnih žen in deklet, kolikor jih šteje naša mala, neznana Ljubljana. Noben cvetličnjak nima toliko raznovrstnih cvetk, kakor jih ima naše prijazno mestece; velikih in majhnih, črnk, rjavk in plavk, Vener, Junon in Psih, sladkih in ljubkih, pa resnih in trpkih v tisočerih varijantah, toda vsaka vredna svojega Anakreona.«

»Hehe, dr. Repič je v svojem elementu!« se je smejal dr. Podobnik. »Škoda, da niste pesnik!«

»Pa kdo pravi, da nisem?« je protestiral Repič.

»Torej dobrodošel tekmec! Živeli!« je vzkipel Vodnik.

»Ne, ne, svojih pesmi jaz ne zapisujem prijatelj Vodnik! Svoje pesmi jaz le živim in mislim. To je lepše in bolje. Povem vam pa, da je najboljši dovtip ljubega stvarnika sveta — ženska.«

»Ampak v današnji modi ne!« je ugovarjal Vodnik.

»Da, ko bi te proklete mode ne bilo, bi bila ženska božanska!« je vzdihnil advokat. »Toda ljudje so ta božanski dovtip popravljali in izboljševali tako dolgo in tako temeljito, da so izbrisali iz njega zadnjo iskro božjega izvora ter da je postala iz prvotne krasote groteskna karikatura!«

»Karikatura vseh karikatur je modna ženska«, sem čital tudi jaz v »Tableau de Paris«, je pripomnil Vodnik.

»Da, ali to je morda najbolj tragični akt komedije človečanstva, zakaj razvija se kot tragična burka«, je modroval dr. Repič v humorni ogorčenosti. »Milijoni ploskajo blaznemu karikiranju najkrasnejšega pod božjim solncem, in ženstvo samo je toli slepo, da se čuti tem ponosnejše, čim bolj je izkarikirano. Najzlobnejši hudič bi ne mogel rafiniraneje popačiti, osmešiti in pokvariti vseh prelestnih harmonij ženske duše in njenega telesa, kakor so to oskrbele bedaste kaprijole današnje mode in vzgoje! Najstrašnejše vojne niso pomorile toliko mož, kolikor žensk je pomorila na telesu in na duši modna kaprica. Le poglejte jih te spake, krasne, sladke, neizrečeno mične, a vendar toli strašno grdo našemljene!« Dr. Repič je pokazal po ložah, kjer so sedele najlepše ljubljanske aristokratke. »Le poglejte jih, pa recite mi, ali ni res zločin, kar počenjajo danes pariški, beneški in frankfurtski krojači! Na mestu pojma 'lep' je zagospodarit pojem 'šik'! O groza in sramota! Toda takala šikovna dama brez obleke je najkrepkejša negacija tistega ideala ženske krasote, ki so ga ustvarili Skopas, Fidias in Praksiteles in ki ga predstavlja za vse veke medičejska Venera!«

»Torej ste začeli moderno žensko sovražiti?« se je začudil župan.

»Ne, hvala Bogu, še ne — sovražim le modo! To blazno modo!« je hitel Repič. »Žensko pa sem ljubil in jo ljubim, saj je ona edino solnce, ki daje možu dovolj toplote in energije za boj in delo!«

»Zdi se mi, da ima ženstvo na vas že prevelik vpliv in ženska sila vam utegne postati še nevarna, ljubi doktor!« je svaril šegavo Vodnik, ki se je ob odvetnikovi navdušenosti očividno zabaval.

»Kaj sem jaz kriv, če me je Bog ustvaril takega, kakršen sem?« je zavzdihnil Repič s komično obupnostjo. »Brez ženstva zame pač ni življenja, in ko me ostavi poslednja ljubica, ne maram živeti več!«

»Ali kaj vendar govorite!« se je prestrašil Vodnik.

»Golo resnico, prijatelj! Čisto, brutalno resnico!« je zatrjeval povsem resnobno dr. Repič. »Ženstvo je naš smoter, naš paradiž, zunaj katerega je zame le smrt!«

V prvi balkonski vrsti so sedeli gospa Nežika Verderberica, njena hčerka Metka in brivec Danè.

Mati v bledožolti, hčerka v bledorožnati tuniki, obe dekoltirani in z enakobarvnimi prozornimi tenčicami okoli visokega, navidezno razkuštranega učesa. In dasi je bilo gledališče prepolno lepotic, med najlepšimi sta bili vendarle Nežika in Metka.

Danè v rjavem fraku, z novo temno vlasuljo z nepredolgim šopom, s snežnobelim žabojem na prsih in snežnobelimi manšetami okoli zapesti je sedel tik gospe Nežike.

»Najlepša si med vsemi, Nežika!« ji je šepetal. »Bodi moja!«

Nežika pa je odgovorila: »Dà, dà, prav zanimivo je bilo. Knezoškof grof Brigido je pokril dekana Riccija s škofovo kapo ter mu izročil palico, prstan in križ s tako eleganco, da kaj takega ni še videla šenklavška cerkev!«

»Svojo babo ubijem ali pa se poturčim, Nežika,« je šepetal Danè, »samo da te vzamem ... da boš moja!«

»Dà, dà, brala sem. Menda v 'Novicah',« je odgovorila Nežika. »Pri tisti muziki tukaj v teatru ni bilo dosti poslušalcev, vzlic temu pa se je za bolne in ranjene vojake nabralo blizu 500 goldinarjev. Jaz nisem utegnila priti. Zato pa sem le poslala dva goldinarja.«

»Pa zakaj vendar že ne začno, mama?« se je oglasila Metka. »O, glej no, tamle stoji gospod dr. Repič!«

»Kje, kje?« je vprašala mati in se živahno sklonila. In že ga je zagledala ter vzkliknila: »Ah, dà, vidim ga!«

In istočasno se je tudi dr. Repič, ki je stal pred stolom, nagnil nazaj in pogledal na balkon; tudi on je zagledal Nežiko. Zasmejal se je, se sklonil, si položil tri prste na usta, ter zamahnil ž njimi po zraku. Nihče ni opazil njegove kretnje. Nežika visoko zgoraj na balkonu pa jo je razumela.

»Poljub mi je vrgel! Vpričo vseh! Ta norček! Ljubi me še vedno!« si je mislila, okrenila Danetu hrbet ter se začela razgovarjati z Metko.

Ura nad svodom je kazala že tri četrti na sedem, dvorna loža v pritličju tik odra pa je ostala prazna.

Hipoma je preletela občinstvo vest, ki je šla glasneje in glasneje od ust do ust:

»Nadvojvode ne bo! Odpravlja se že spat!«

»No, kaj sem dejal?« je vzklikal dr. Repič. »Poznam Hohenwarta!«

»Saj ni tudi čudno, da ga ni. Nadvojvoda že dve noči ni spal in strašno je utrujen,« je utemeljeval župan.

Takrat je za odrom zapel zvonček trikrat zapored, občinstvo se je pomirilo in zastor se je dvignil. Sredi čudokrasnega gaja, ki ga je na platno pričaral tirolski umetnik Janez Gfall, je stalo doprsje cesarja Franca, nad njim pa je vihrala sredi orožja velikanska zastava. Okoli kipa so stali v najlepših in najmodernejših oblekah pevci in pevke, igralci in igralke, sredi njih pa kot general med svojo armado sam ravnatelj Konstantin pl. Paraskovič.

»Gorje! Zopet te prekrasne spake!« je zaječal poleg Vodnika sedeči dr. Repič, ki mu je obraz žarel od občudovanja in uživanja.

Kapelnik z dolgimi, nakodrami lasmi, ki so se mu kakor griva usipali na nos, v zelenem fraku s sila ozkimi rokavi in z belim robcem okoli vratu, spetim v debel vozel pod brado, v tesnih hlačah in škornjih z golenicami, se je že dvignil in zamahnil, z odra pa je zadonela himna:

»Gott erhalte Franz, den Kaiser ...!«

In vsa publika se je dvignila ter stoje poslušala Haydnovo himno; da je nje melodija zajeta iz jugoslovanske narodne pesmi, ni seveda slutil nihče. Resnobna svečanost je objela vse duše. Veličastni, široke harmonije polni, kakor prisrčna molitev k nebu kipeči akordi so se valovito razgrnili po gledališču, vzpenjali se z neodoljivo silo do stropa in se v čudovitih odmevih odbijali, križali in objemali. Ena misel in eno čustva: živa nada, trdno zaupanje, tih, skrit, a ljuto grizeč strah pred najbližnjo bodočnostjo, žalost nad morečo nesrečo in jeklen sklep vztrajati in žrtvovati se do skrajnosti, vse to se je v vseh možganih in srcih združevalo le v dveh imenih:

Napoleon Buonaparte in nadvojvoda Karel!

Vsi so uživali krasoto glasbenega umotvora, odločnost v slehernem obrazu, a plašen strah v slehernem srcu.

In potem se je zgodilo, kar je pripravil vrli Konstantin pl. Paraskovič, da preseneti publiko čim najprijetneje in dokaže najsijajneje svoje patrijotstvo. Mahoma je zadonela z odra neznana kitica pesmi in glasila se je v slovenskem jeziku. Kakor zaveja žito na polju, kadar potegne preko njega silnejši piš, so se zganili poslušalci in, nagibajo se drug k drugemu, so se vpraševali začudeni in vendar prijetno presenečeni poslušali:

»Trka nam Francoz na vrata, dobri Fronc za nas skrbi, pošlje svoj'ga ljub'ga brata, Korel rešit nas hiti. Z nami sta avstrijska orla, premagujta vekomaj! Var' Bog Fronca, varuj Korla, srečo, zdravje Bog jim daj!«

nejasno besedilo nato je zdrsnil zastor, po gledališču pa je zahrupelo viharno ploskanje, ki ni prestalo prej, da so pevci slovensko kitico ponovili ...

Baron Zois je dobro prorokoval: Paraskovič je dosegel z Vodnikovim besedilom uspeh, kakršnega je doživelo stanovsko gledališče redkokdaj.

Da pa stoji pesnik zmagalec ponižen in skromen tam v predzadnji vrsti, tega ni vedel nihče.

VI.

V velikanski sobi drugega nadstropja najvišje in največje hiše koncu Brega na levem bregu Ljubljanice je tega večera še pozno v noč gorela svetiljka.

Čudna, zanimiva soba. Ob treh njenih stenah so stali drug vrh drugega obširni predali, polni ogromnih, dragoceno v usnje vezanih folijantov, knjig in neštevilnih brošur, ob oknih s stekli pokrite mize in pulti s policami in predalčki, po omarah in po kotih raznovrstni instrumenti, tuintam skrinje in kovčegi, za ogromno pisalno mizo, ki se je šibila pod kupi debelih trgovskih knjig, laških, francoskih in nemških časopisov ter različnih papirjev, pa je sedel blizu petdesetleten gospod.

Visoko čelo, žive, modre oči in kratek, nekoliko privihan nos sredi obritega obraza so dajali možu nekako izraz šaljivca. Noge, ovite z debelo odejo, je naslanjal na poblazinjen podnožnik, gornji život pa je sklanjal nad mizo, na kateri je pravkar pisal z gosjim peresom.

Hipoma je zaječal, vrgel pero iz roke, bolestno se mu je skremžilo lice, bistre oči so se mu v skeleči muki skalile in noge so krčevito drsale po odeji gori in doli.

»O diavolo! O diavolo!« je stokal pri tem in škrtal z zobmi. »Maledetta podagra!«

Takrat je nekdo potrkal na duri. Gospodu so takoj izginili z obraza vsi sledovi bolečin, prijazno se je nasmehnil in živahno zaklical:

»Avanti, avanti! Gospod Balant, le noter! Poznam vas po trkanju. Težko sem vas že pričakoval.«

V sobo je stopil krepak, plečat duhovnik srednje rasti, zdravozardelih lic, velikih, rjavih oči in dolgih, kodrastih las.

»Preveč sem se zamudil, gospod baron« se je izgovarjal došlec, »toda naročili ste ...«

»Ah, prav je, da ste prišli, prečastiti!« je vzdihnil baron. »Ncoj že zopet ne bom mogel spati. Sedite in pripovedujte! Redaktér Vodnik je nabral gotovo mnogo zanimivega gradiva za Novice?«

Vodnik je prisedel in skrbno vprašal:

»Torej vam ni nič bolje? Zopet trpite?«

»Bojim se, da mi odpovedo noge popolnoma. Vedno slabše! Vedno huje! Vse sem že poizkušal, a vse zaman. Niti vaše niti Pinhakove maše nič več ne pomagajo!«

Vodnik se je začudil in v lice mu je šinila kri: »Odkod veste ¬—?«

»Hohenwart mi je pravil, saj je bil sam pri tistih na Koprivniku. Vem, vem ... že dolgo ... in všeč mi je bil ta dokaz simpatije ... Hvala vama za dobri namen, prijatelj, ampak niti v nebesih ne marajo več zame, kakor je videti.«

Med tem je baron pozvonil. Prišel je sluga in prinesel vina.

»Pa lačni ste gotovo tudi, prečastiti? Seveda! Saj morda še večerjali niste?«

»Resnica. Do polšestih sem izpovedoval, — nato me je moril ravnatelj Paraskovič, —oh, strašen človek! — ampak vi ste ga poslali in ustreči sem mu moral! — Potem sem bil na Glavnem trgu in sedaj prihajam naravnost iz gledališča. Na večerjo nisem utegnil niti misliti.«

Na ves glas se je smejal baron.

»Ampak zdajle pa že mislite nanjo. Čakajte! Kar je ostalo, tega ne bo več veliko, a lakoto vam še potolažimo. Šentjakobski kaplan ne sme stradati v Zoisovi hiši!«

Zaman se je branil Vodnik. Sluga je zložil predenj celo vrsto skled in krožnikov, polnih jedi, ki bi zadostovala, da bi ž njimi nasitil četvero najbolj lačnih mlatičev. A ker je poznal baronovo ljubeznivo nasilje, ki se mu ni mogel upreti nihče, in pa ker je bil že v resnici gladen, se je lotil okusnih umotvorov Zoisovega, po vsej Kranjski slavnega kuharja z razumljivo vnemo in temeljitostjo.

»Pravkar sem pisal Karlu«, je pripovedoval med tem baron Zois. »Jutri odide potovka Urša zopet v Stelnik in odnese Karlu celo kopo prav velikih novic. Ne bo jih vesel. Pošta iz Trsta in Gorice je tudi mene prav hudo presenetila. Zopet sem se prepričal, da naši uradni listi hotoma prikrivajo ali zavijajo resnico, ki je za Avstrijo silno žalostna.«

»Ni mogoče! Lagali vendar ne bodo?« je vzklikal Vodnik in hitel jesti.

»Da, da, lažejo in ž njim lažejo tudi vaše »Novice«, ljubi moj gospod redakter!«

»Jaz da lažem?! Za Boga, tega nisem hotel!«

»A morate lagati, morate, prijatelj! Sicer vam list zaplenijo in zapro še vas povrhu!« je govoril baron smehljaje in nalival čaši. »Lagali boste tudi še nadalje, če nočete, da nam vlada ne zatre prvega in edinega slovenskega lističa, ki je šele pravkar začel izhajati.«

»Pa zakaj vendar, za božjo voljo?« je stokal Vodnik in nagnil čašo.

»Ker je resnica presramotna in ker se nam je zato bati najhujšega, dragi gospod Balant!«

»Najhujšega? Kaj pa mislite, gospod baron?«

»Napoleon Buonaparte je na potu naravnost na Dunaj!« je dejal baron in vzel v roke laški list. »A pot ga povede bržkone tudi preko Kranjske.«

»Da pride torej celo v Ljubljano?« je vpraševal Vodnik, ki ga je hipoma zapustil ves glad.

»V par tednih bodo Francozi gotovo že naši gostje, ker na Laškem se Avstrijci ne morejo držati več. Buonaparte zmaguje s strašno naglico povsod in Avstrijce zadeva le poraz za porazom. Tajiti ni: Buonaparte je genijalen vojskovodja, o katerem bo govorila še zgodovina. Šele osemindvajset let je star, a premagal je v par mesecih vse naše najboljše generale in maršale. V par mesecih je razbil in pobil Beaulieujevo armado tako, da je sramota. Imena gorenjeitalskih mestec, trgov, vasi in gradov niso danes nič več drugega kot imena Buonapartovih zmag, — ena večja in čudovitejša od druge. Saj je bil Beaulieu junak, a kaj, ko ima ta vrli mož že dvainsedemdeset let ter je njegova strategija prav tako stara! Na Dunaju niso pomislili, da vrli starček ne more biti kos mladeniču, ki drevi kakor lev, silen in blazno smel, od bitke do bitke. In ta oroslan podira pred sabo vse, kar je izračunala starokopitno počasna in okostenela metodnost. Na Dunaju pa se menda nočejo ničesar učiti; danes, konec 18. veka, so še prav tam, kjer so bili koncem 17. In tako so v slepi trmi za 72letnim Beaulieujem poslali 72letnega Wurmserja in za njim še 61letnega Alvinzyja. Same veterane! Buonaparte je seveda pomel tudi ta dva, čeprav ni mogoče nikomur odrekati junaštva in sposobnosti. Doživeli smo le nove poraze, pri Solferinu, Castiglionu, Rivoliju, Arcolu in Alponu. Nesreča je vsak dan večja, naša sramota vsak dan starejša!«

»A kaj naši polki niso prišli v ogenj?« je vprašal Vodnik.

»Vsi so se bili hrabro, a tudi naši polki niso opravili ničesar proti Buonapartovi pošastni vojni umetnosti. V polkih feldzeugmeistra pl. Alvinzyja so se borili čudovito pogumno Hrvatje, Srbi in Kranjci, Štajerci, Korošci in Goričani. Vodili so jih generali Davidović, Miloradović in drugi ter so ž njimi dokazali, da so vojaki južnoavstrijskih dežel še vedno cvet vse armade.«

»In vzlic temu brez uspeha?«

»Da, vzlic temu!« je pritrdil baron Zois. »Sam Buonaparte je priznal, da Avstrija nima boljših polkov, kot so slovenski, hrvatski in srbski, ter da je zmage proti tem odkupil le z največjimi žrtvami. Poraženi in pobiti smo povsod! Od Genove do reke Piave je že vse v francoskih rokah, ljudstvo pa je celo veselo, da je odrešeno reakcijonarnega avstrijskega absolutizma!«

»Sklenimo torej vendar pameten mir! Vsi veliki duhovi vseh časov, počenši od Jezaija proroka pa preko Vergilija in Danteja so z ognjenim besedami priporočali človeštvu mir in slogo! Za božjo voljo, kaj ni človeka, da bi mogel na Dunaju pametno svetovati?«

»Mir, mir! I kajpak, mir bi bilo treba skleniti, ker drag mir je vedno cenejši ko izgubljena vojna! Prelivanja krvi je bilo že preveč. Ves naš boj je brezuspešen. Le izgubimo lahko še več, a ne pridobimo prav ničesar«, je pritrjeval živahno Zois. »Toda na Dunaju so proti miru! Neverjetno, kaj ne? A glejte, Buonaparte sam je ponudil Dunaju mir, in — grof Thugut ga je odklonil! Zmagalec na vsej črti je ponudil desetkratnemu premagancu mir, a grof Thugut ga je odklonil! Država je zakopana v dolgovih, obrt in trgovina sta napol že uničena, zemljedelstvo se zanemarja, vse dežele ječé pod neznosnimi dokladami in na tisoče mladih in krepkih mož je pobitih, bolnih, ranjenih in za vselej pohabljenih, a grof Thugut je ponujani mir odklonil!«

»Tega resnično ne razumem! Quem Dil perdere volunt ...«

»Ne, ne, prav dobro vedo na Dunaju, kaj hočejo in kar morajo hoteti. Jaz razumem popolnoma. Avstrija mora za vsako ceno ponižati francosko republiko in ž njo vred uničiti načela, ki jih zastopa in širi preoblastna Francija hote in nehote po vsem svetu. Absolutistni in fevdalni državni sistem se bori zdaj z republičanskim sistemom demokratizma, bratstva, enakosti in ravnopravnosti. Danes gre boj: ali zmaga suverenost vladarjev in aristokracije ali suverenost narodov in individijev. Kdo zmaga končno, je jasno. Kolo časa se lahko zavrne, a ustavi in obrne nikoli. Buonaparte je sprejel Thugutovo odpoved z veseljem, saj ima zdaj pred vsem svetom opravičenje, da gre dalje in dalje ter vzame končno sam Dunaj!«

»Oh, blazni ministri so prava šiba božja držav!« je vzdihnil Vodnik.

»Gotovo. Naši vojaki nam delajo povsod čast, ljudstvo je dobro in patrijotsko, a naša vlada je gnila. Kakor povodne deklice smo: kar je nad vodo, je lepo in vabljivo, a kar je pod gladino, je ostudna spaka. Na zunaj slepimo s praznim bliščem, a v notranjosti smo blazne in grde pošasti. In posledice? Buonaparte je vzel zdaj še Mantovo in ž njo je padlo še 27.000 naših ubogih vojakov! Evo pisem, ki sta mi jih poslala Wenigar in Hueber iz Postojne!«

»27.000!« se je zgrozil Vodnik. »To je strašen zločin, ki kriči do nebes!«

Baron pa je vzel z mize papirje in čital:

»Od srede septembra lani do konca januarja letos je le v bojih za Mantovo poginilo 27.000 Avstrijcev, — 8000 jih leži bolnih in ranjenih po bolnicah, hišah in ulicah, — 12.000 sestradanih in do smrti izmučenih braniteljev trdnjave pa je Buonaparte ujel.«

»Gorje! Gorje!« je ječal Vodnik. »In tega nismo vedeli in tega nam niso poročali dunajski listi! O, kako nepošteno!«

»Tudi vi ne smete ničesar povedati! Prevajajte dunajske laži dalje ... delajte se mirnega, polnega zaupanja v končno zmago ... dovolj je, da vemo resnico nekateri. Še prezgodaj se razve nesreča ... Poslušajte dalje! Že tekom januarja letos je ujel 25.000 Avstrijcev ter zaplenil 25 avstrijskih praporov in nad 100 topov. Tako nam je pobil in vzel Buonaparte doslej v Italiji blizu 100.000 mož in ugrabil par sto topov, a grofu Thugutu še ni dovolj! To je obupno — obupno!«

»Ne, ne, gospod baron, obupati še ne smemo. Nadvojvoda Karel popravi morda še vse in končno bo zmaga vendarle še naša, gospod baron.«

»Vi upate? Vi še upate?« se je začudil baron, in kakor bi slišal iz Vodnikovih besed odmev lastnega srca, se je nasmehnil. »Da, da, upajmo, upajmo! Tudi Karel je ob Reni dokazal, da je genijalen in tudi on je mlad, mlad! Tudi o njem poročajo vsi časopisi s spoštovanjem, in karkoli sem čital o Karlu, me je navdalo vsaj z rahlo novo nado. Ne, ni velika ta nada, a poslednja je, če izgine še ona, nam ne ostane nič več. Kakor vihar je letela karosa s Karlom od Rene, preko Tirolske čez Innsbruck in Brixen v Gornjo Italijo. V dveh dneh je dvignil Tirolce, da so zgrabili za orožje ter zaprli vse pote in prelaze francoski vojski. Kolika agilnost in kolika sugestivna sila je v tem mladem junaku! Kakor reke in potoki v morje dero zdaj nove divizije in nove brigade iz vse Avstrije v Furlanijo. To je njegovo delo! V Coneglianu je bil in zdaj se vrača zopet kakor blisk ter dirja preko vse države, da jo pripravi za poslednji boj. Ali zmagamo ali pademo še nižje?«

»Mi zmagamo, ker Bog je z nami!« je vzkliknil Vodnik. »Gospod baron, videl sem ga in slišal, in v moji duši je govorilo nekaj: Ecce victor! Zato verujem in upam, ker ga ljubim!«

Krepka Vodnikova postava se je dvignila izza mize, njegov zdravordeči, dekliško nežni, mehki in jami polni obraz pa je razžaril čuden plamen, ki je prihajal iz srca in prodiral iz njegovih velikih, duhovitih oči.

»Če bi bili videli tudi vi, gospod baron,« je govoril s plamtečim zanosom, »bi ga morali tudi ljubiti! To je mož, junak, naš angel rešitelj! To je čutilo z mano vse ljudstvo ter klicalo, mahalo z rokami in z robci ter vriskalo: »Vivat! Vivat! Vivat!« Ves trg poln luči, sveč in bakelj — okoli mene pa plameni navdušenja, veselja in zaupanja, švigajoči kakor morje tja do neba. Vsi, vsi smo čutili, mislili in vedeli: »On, on je naš odrešenik! In kdo, kdo, gospod baron, nam je vsadil v srce to živo vero, če ne sam Bog, ki vse vidi in vse ve? O, verujte, Bog je pravičen in zato bo dal končno zmago nam, ki smo njegovi!«

Z zgovorno besedo idealista, globoko vernega duhovnika in vročega patrijota je dokazoval Vodnik, da se bojna sreča mora, mora obrniti na avstrijsko stran. Devetintridesetletni pesnik je bil optimist, ki je potegnil za sabo tudi starejšega barona Zoisa tem laže, ker sta želela oba iz vsega srca isto: mirno in srečno domovino.

Na stolpu cerkve sv. Jakoba je ura bíla dvanajst, ko je stopal Valentin Vodnik naglih in krepkih korakov proti župnišču v Florjanski ulici. Le tu in tam je v velikih razdaljah brlela na vogalu ulic kaka dremava oljnata svetilka, ki se je dušila v gosti megli. Mesto je bilo zavito v temo in tih mir je kraljeval povsod.

V Vodniku pa je vse gorelo in plamtelo. Prizori, ki jih je zrl na Glavnem trgu in v gledališču, so ga opojili in iz lastnega navdušenja mu je vzrasla vera, ki je ni mogla omajati niti Zoisova bojazen.

»Bolan je plemenit moj mecen in blagi mentor, zato je sedaj toli malodušen!« je razmišljal. »Prav je, da sem ga predramil iz duhomornih misli. Odslej pojdem vsak dan k siromaku!«

Ko je prišel v svojo sobico, je pokleknil na klečalnik, nad katerim je visela starinska slika Matere Božje, darilo barona Žige Zoisa in je pobožno molil in preden je vstal, je vzdihnil iz globine srca:

»Daj mu zopet zdravje, preblažena Devica, saj je tako dober in blag! Češčena si, Marija ...!«

In ko je odmolil, je mirno legel na svoje preprosto ležišče in takoj zaspal ... Bil je mlad, zdrav in tudi zelo utrujen.

V drugem nadstropju hiše na Bregu pa je brlela svetiljka dalje, in zopet so drsele Zoisove roke v bolestnem drgetu preko nog gori in doli.

»Santa! Santissima!« je ječal baron, škripal z zobmi, pa klel: »Maledetta, maledetta podagra!«

Ko je v stolpu pri sv. Jakobu zvonilo dnevu, je nadvojvoda Karel že sedel za mizo in pisal. Mladi njegov obraz se je zdel pri svitu voščenih sveč siv in suh, debela spodnja ustnica se mu je povesila in veliki nos se je krivil kakor orlov kljun. To ni bil mladenič v 25. letu, poln življenja, sile in poguma, nego starec, potrt od skrbi, žalosti in obupa.

Truden je naslanjal glavo ob levico in, s sivimi očmi temno, srepo zroč na papir, je počasi, besedo za besedo premišljevaje, pisal z gosjim peresom majhne, drobne črke. Včasih se je zagledal v zemljevidno karto, ki je ležala na mizi, begal z očmi po Furlaniji, Tirolski, Gradiščanski, Goriški in Koroški, meril razdalje rek, mest, prelazov in utrdb, pa zopet počasi, obstavljaje zapisoval besedo za besedo.

Kakor bi bila od vsake odvisna usoda tisočerih, je premišljal, ugibal in omahoval: kakor da bi visela na potezah peresa bodočnost, sreča ali nesreča države, je odlašal in oprezoval, preden je nadaljeval. Tih, pritajen vzdih se mu je včasih izvil kakor bi hropel pod neznosno težkim bremenom ...

Bilo je točno polpetih, ko je vstopil general Bellegarde in javil princu, da je vse pripravljeno za nadaljnje potovanje. Nadvojvoda je nemo pokimal, zvil dve pismi, ju zapečatil in izročil generalu.

Bellegarde je odhitel na dvorišče, kjer so že stali huzarji poleg osedlanih konj. Pismi je izročil dvema podčastnikoma, ki sta ju spravila pod suknji na prsih in zajezdila konja. Ž njima je planilo v sedla šestero huzarjev in vsi so bliskoma oddirjali po ljubljanskih ulicah.

Pred karosama so stali vpreženi konji in poleg njih jezdeci, pripravljeni, da jih zasedejo.

Hoteljér Janez Rechter je v praznični obleki hitel od huzarja do huzarja, držal v desnici veliko steklenico slivovke in točil v kozarček.

»Le pijte, gospodje!« je prigovarjal. »Ta pogreje! Da vas ne bo zeblo! Domača slivovka! Na vsem Kranjskem ne dobite boljše!«

Iz kuhinje je gledalo več ženskih oči in se nasmihalo vojnikom in skrbnemu gospodarju.

»Težko se ločimo«, je govoril orjaški desetnik močnih, dolgih črnih brk in kazal kakor repa bele zobe. »Težko se ločimo, gospod Rechter. Nasitili ste nas kakor kralje in spali smo kakor v Abrahamovem naročju, — a dekleta imate krasna da nikjer takih!« In dvignil je čašico in vzkliknil iskrečih se oči: »Živela ljubljanska lepa dekleta!«

Huzarji so se zasmejali na glas, mahali z desnicami h kuhinjskim oknom in klicali: »Živele! Živele! Do svidenja!«

Ko mak so zardele ženske, sram jih je bilo, a ljubeznivost huzarjev jim je bila nepopisno všeč.

Pred hotelom pa so stali mestni gardisti na obeh straneh vrat in se pripravljali na slovo od generalisima. Ob stopnicah mestne hiše se je bila nabrala četica radovednežev, šepetala in čakala.

Naenkrat se je začulo kratko povelje, zazvenčale so ostroge, huzarji so se pognali v sedla, konji so zatopotali, iz veže pa je prišel hitrih korakov nadvojvoda Karel in ob njegovi strani general grof Bellegarde.

Mestni gardisti so se vzravnali, se vojaško ozrli in že so videli pred sabo nadvojvodo. Svež, vedrega lica, iskrečih se oči in živahen kakor mladenič dvajsetih let je stopal Karel ob meščanskem zboru gori in doli ter ga bistro ogledoval. Niti sence utrujenosti ni bilo več videti na tem jeklenem, v bojih in delu utrujenem mladem možu. Odločnost, silna energija in pogum je izražala vsaka njegova kretnja, ljubeznivost in preprostost vsaka njegova beseda.

»Ich danke meine Herren!« je dejal, gledal nanje dva, tri hipe ter še pripomnil: »Brav' Sehr brav! Adjustjerung recht schön! Nochmalls: ich danke!«

In urno se je obrnil in sedel v karoso, ki se je prizibala iz veže. Za njim je vstopil general Bellegarde.

Na šenklavskem stolpu je udarila baš polšestih, ko se je premaknila karosa izpred »Divjega moža«.

Meščanski kor je prezentiral, zastava njegova je zavihrala, ob mestni hiši zbrana družba pa je zakričala:

»Živel princ Karl!«

»Bodi naš Lavdon!«

Iz karosnega okna se je še oglasilo:

»Mit Gott, meine Leiben! Auf Wiedersehen!« — in karosa se je odmajala po Špitalski ulici. Za njo pa so jezdili mladi husarji v modrih uniformah vse prsi polne zlata, gumbov in vrvic, s perjanicami na visokih čakah, veseli, ponosni in siti, siti kakor že dolgo ne tako.

VII.

»Hej, gospod doktor, ali vidim prav?« je klical Vodnik za drobnim, suhim možičkom, ki je drobencljal pred njim po nabrežju Ljubljanice.

»Prav, prav prečastiti! Bog vas živi!« je odgovoril možiček ki se je ozrl, obstal in se globoko odkril. »Poklicali so me in zdaj ostanem vsaj par tednov tukaj«

»Poklicali? Baron Zois?«

»Bleziranci! Maroderji! Deželni glavar; no, pa tudi baron Zois me je želel. Siromak! Noge mu docela odpovedujejo in bojim se, da ne bo hodil nikdar več«. je pripovedoval zdravnik, dr. Wagner, znamenit ranocelnik in obenem navdušen botanik, živeč sicer stalno v Novem mestu.

»Nikdar več, za božjo voljo! Saj to vendar ni mogoče!« je vzklikal Vodnik in stopal dalje. »Putika menda ni neozdravljiva?«

»Baron ima kostenico, prečastiti, akutno kostenico. Ta pa menda ni ozdravljiva, vsaj z današnjimi sredstvi ne,« je pripovedoval dr. Wagner. »V svojih plavžih, rudnikih ali pa na izletih po gorah je iztaknil to bolezen, jo temeljito zanemaril, in danes mu bržčas ni več pomoči.«

»Ali šele pred kratkim sem čital v »Laibacher Zeitung« da je ozdravil neki španski zdravnik več tisoč takih bolnikov!« se je razburjal Vodnik.

»Strela božja! To mi je španska vas!«

»In veste, s čim? — S kavo! Dajal je bolnikom piti zmes iz dveh tretjin navadne kave in ene tretjine žganega in zmletega želoda, in baje so vsi putikarji ozdraveli!« je pripovedoval Vodnik.

»E! E! Veste kaj: svetujte mu še to!« je dejal smehljaje dr. Wagner. »Pomagalo sicer ne bo, a vsaj novo nado mu zbudite. Tisti Španec je — med nama povedano — namreč šarlatan.«

»Strašno, strašno! Kaj bo le počel ubogi naš baron?«

»O, ne bojte se! Njegov duh je pogumen in njegova volja trdna! Ko sem bil pravkar zopet pri njemu, je govoril ves čas le o svojih petrefaktnih, mineralnih, botanskih zbirkah svojega brata Karla, o svojih posestvih, plavžih in trgovskih zvezah, za vse se zanima, za svojo bolezen pa se jedva zmeni. Čudovit mož. Pa kam tako hitite?«

»Vojska! Vpregli so me. Dobil sem ukaz, da moram hoditi v šentpetrsko cerkev pomagat župniku. Njegovi duhovniki imajo zdaj preveč posla v vojaški bolnici. Iz Gorice so pripeljali namreč vse ranjence in bolnike v šentpetrsko vojašnico.«

»Vem. Prav iz tega vzroka so poklicali tudi mene v Ljubljano. Zdravnikov in ranocelnikov je premalo in vsi imamo polno težkega dela. A kaj še bo? Strela jasna, Francozi nas pohrustajo! Kaj vse nas še čaka? Tudi baron Zois ima najhujše slutnje.«

»Vem. Toda ne, ne obupati še ne smemo!« je vzklikal Vodnik, poln neomajnega zaupanja. »Še ni konec avstrijske sile! Vse se obrne še na boljše in končno moramo, moramo zmagati! Verujte nadvojvoda Karel popravi vse, kar smo zamudili doslej! Videli boste, da se ne varam!«

»Dal Bog! Videnimus crias! kakor pravi baron. »Ampak zgoditi se bo moral čudež!« je dvomil dr. Wagner.

»Zgodi se! Že večkrat se je zgodil tak čudež! Naša armada je junaška in nepremagljiva, treba ji je le pravega poveljnika. In zdaj ga ima. Nadvojvoda je ob Peni dokazal, da mu ni para! Zato se mu zdi ves hrup, kar ga je bilo te dni, prenagel in brez povoda. Da so cesarske blagajne prenesli v varne kraje, je seveda pametno in prav; da so dali prepeljati ranjence iz Gorice in Gradiške v Ljubljano ter da so za zdravo vojaštvo priredili dovolj prostora na našem gradu, je bilo le potrebno. Ali prenagljeno je za to misliti, da je Francoz že pred durmi, ker je morala izstradana Mantova kapitulirati. Kadar je najhujša sila, božja nam pomoč je mila. Reke Piave general Buonaparte ne bo mogel prestopiti. Le potrpite! Nadvojvoda Karel ga zgrabi odspredaj, general Spork pa od tirolske strani in poženo ga nazaj tja do Genove.«

»Upajmo, upajmo!« je dejal zdravnik in skeptično prikimoval. Nato je obstal in ponudil Vodniku roko. »Meni se mudi v vojašnico k ranjencem, vam pa menda v cerkev. Kje se vidiva opet?«

»Zvečer pri baronu, če pridete?«

»Pridem. Do svidenja!«

In moža sta se ločila ter korakala svojo pot zamišljena in polna zlih slutenj.

Dr. Wagner se jim je vdajal popolnoma, Vodnik pa se jim je še upiral z optimizmom pesnika in z vero v božjo pomoč in vojaško junaštvo ...

Z mrzlično naglostjo so marširali skozi Ljubljano dan na dan ogrski polki na Laško. Ustavljali so se jedva za par ur pred mestom ali pa so se utaborili na Kapucinskem trgu, si v naglici skuhali menažo ter zopet odmarširali.

Dolge vrste topov, trume pešcev najrazličnejših uniform okorni vozataji ter eskadroni huzarjev in ulancev so polnili ljubljanske ulice ponoči in podnevi da ni bilo nikdar miru.

Gromko prepevanje hrvaških, madjarskih in nemških pesmi je donelo in odmevalo po trgih in cestah, gostilničarji in kavarnarji pa so imeli najboljšo žetev. In vojaške godbe so svirale marše, peli so rogovi, ropotali bobni, čula pa so se povsod povelja, a Ljubljančanke se mladih, krasnih, z zlatom in srebrom pošitih častnikov niso mogle javno dovolj nagledati in skrivaj dovolj naljubiti. Brezkončne so bile vrste vojaštva, konj in vozov, ki so hitele vse v isti smeri, preko Vrhnike, Postojne, Razdrtega in dalje tja doli k rekama Piavi in Tagliamentu.

Veselo in živo je bilo v Ljubljani, saj so trume pogumnih in objestnih vojakov zbujale vsakomur prepričanje, da je država vendarle še nepremagljiva ter da je popolna zmaga Avstrije nad Buonapartom gotova.

Ko pa so se prikazale po Tržaški cesti kolone sanitetnih voz, polnih smtrnobledih ranjencev in stokajočih bolnikov, tedaj se je polastil tudi najveselejših Ljubljančanov iznova tesnoben občutek.

Vojaška bolnica na Dunajski cesti je bila z maroderji kmalu prenapolnjena, in začeli so spravljati bolnike v vojašnico poleg cerkve sv. Petra.

Mrtvaški zvonček je začel jokati in jokal je skoraj ves dan. Po tržaški cesti pa so se zibali vedno novi sanitetni vozovi dalje in dalje, da strašnega izprevoda ni hotelo biti konec.

V nekaj dneh je bila tudi šentpetrska vojašnica polna ranjenih in bolnih vojakov, na gradu pa je nastala nova vojašnica.

A navček je pel dalje in vozovi so dovažali po Tržaški cesti brez prestanka novih žrtev.

Po šolah in v semenišču za cerkvijo sv. Nikolaja so morali pripravljati novih postelj za bolnike in treba je bilo poklicati zdravnikov in ranocelnikov iz vse dežele, da so vsaj za silo opravljali nujne operacije in reševali kar se je dalo še rešiti. Strah, sočutje in zle slutnje so tedaj zavladale po mestu. Veselja, radovednosti in zaupanja v boljšo bodočnost ni kazal javno nihče več.

Le Vodnik se je še upiral s svojo močno dušo, polno trdne vere, ki je ni moglo omajati nič, odkar je videl in slišal Karla, viteškega junaka svojega srca in svoje domišljivosti.

»Karel zmaga, ker sam Bog je z njim!« je razmišljal in stopal naglo proti cerkvi. »Zakaj bi pa Bog ne bil z njim? Saj je Karel pobožen mož! A Buonaparte je brezbožnež, ki preganja duhovnike ter je celo papeža ponižal kakor še nihče na svetu!«

Sredi Sv. Petra ceste je stalo troje visoko natovorjenih voz. Vpreženi so bili voli. Nekaj kmetov se je sukalo okoli njih, kričali so na vsa usta in izkušali živino obrniti. Očividno so bili zašli s svojimi tovori. Vodnik je počakal, da bi se mu vozovi umaknili; tedaj je slišal enega izmed kmetov, ki je dejal tovarišu:

»Saj sem vam pravil, da je špital ob Ljubljanici, pa mi niste hoteli verjeti!«

»Dà, dà, špital za vojake je tamle!« se je oglasil Vodnik in pokazal kmetom s prstom veliko, rumeno pobarvano poslopje ob Ljubljanici. »Pa kaj vozite, možje?«

»Za bolne vojake, da ne bodo stradali.« je odgovoril kmet. »Iz Horjula smo! Baron Billichgrazer nas pošilja.«

Vodnik se je ozrl po vozovih, na katerih je bilo več velikih vreč in se je razveselil. »Vse to za vojake? Pa kaj imate v vrečah?«

»Gospod, 12 mernikov suhih hrušk in jabolk, 4 mernike češpelj, 4 mernike češenj, 4 mernike ješprenja, 2 vreči obvez in 2 vreči naskubene preje,« je našteval kmet. »Polovico smo dali horjulski kmetje, polovico naš baron.«

»Bog vam povrni! Dobri ljudje ste!« je vzkliknil Vodnik in stopil v župnišče. »Celo kmetje žrtvujejo za čast in rešitev države, pa bi se mi ne?! Ista misel in isto čuvstvo preveva vse! Taka edinost mora prinesti zmago!«

Istega dne pa se je bližala Ljubljani čudna vojska. Tiho, žalostno in pobita je primarširala po Tržaški cesti. Na čelu ji je stopala godba, a brez glasbil, za njo pa so omahovale dolge čete pešcev, toda brez pušk in bajonetov. Le častniki, ki so jezdili pred oddelki, so imeli še sablje. Zrli so zamišljeni, potrti in z nekim sramom v tla. Pustili so, da je korakalo moštvo, kakor se mu je ljubilo. Konjiki so stopali peš, brez konj, med njimi, in topničarji, vajeni le vožnje in jahanja, so omahovali trudni in upehani za dvema drobižnicama in za dvema topoma, ki so jih vlekli sloki, sestradani konji le z največjim naporom za sabo. Vojaki, bledih, upadlih in z divjo brado zaraslih lic, ki so se jim poznale prestane muke, lakota, mraz in bolezen, so se drgetaje zvijali v raztrgane in umazane plašče, po ledjih pa so jim opletale krušne malhe, ki so bile prazne. Ta in oni je imel obvezano glavo ali ovito roko, ta in oni je le iztežka dvigal zabandaženo nogo, vsi pa so molčali in stopali počasi in z očividno muko. Umazane, s skorjami prisušenega blata obstrte, razcefrane, osmojene in razrezane so bile njih nekdaj bele, modre, zelene in živo rdeče uniforme, čake brez perjanic, strte, preluknjane in razsekane.

To so bili ostanki nekdaj toli krasnih in objestnih Wurmserjevih ulancev, Erdödovih huzarjev, princa Jožefa, princa Antona in kneza Czartorijskega junaških pešcev! 17.000 jih je hitelo Mantovi na pomoč, ostalo pa jih je le 5000! vsi drugi so padli v bojih za Mantovo, pomrli ali pa so ostali ujetniki Francozov.

Od silne armade se jih je smelo vrniti v domovino le par tisoč, a šele ko so odložili orožje in ko so prisegli, da se tri mesece ne povrnejo na nobeno bojišče. Od tisoč topov so smeli seboj vzjeti le štiri, najmanjše in najslabše.

Noben rog ni zapel in noben boben zagrmel, ko se je pomikala ta žalostna vojska skozi ljubljanske ulice.

Tiho se je utaborila na Kapucinskem trgu in pohlevno čakala, da so jim skuhali menažo. Pojedli so jo hlastno in nemo. Potem so si nanosili slame, se zavili v plašče in zaspali sredi belega dne, ubiti in do smrti utrujeni.

V gostilni »Pri treh gavtrožah« na Sv. Petra cesti je bilo tistega popoldneva glasno in živo.

Rokavičar Kavčič, brivec Gregor Danè in krojač Dominik so sedeli v družbi še dveh ljubljanskih obrtnikov, se zalivali s kislim dolenjskim vinom in si kričeč dopovedovali svoje današnje doživljaje.

Nežika Verderberica, mlada in zala vdova, se je vrtela po gostilni in prinašala vedno iznova polne bokale na mizo.

»Sam na svoje oči sem ga videl, ko se je pripeljal in samo dva huzarja na konjih sta ga spremljala!« je pravkar pripovedoval brivec. »Prišel sem bil torej pravkar iz Križank, kjer sem oddal novo lepo baroko. Stal sem ravno pred Auerspergovo palačo, ko je pridrvela kočija preko Novega trga in se ustavila pred Recherjevo hišo.«

»In precej si bil poleg kočije, da si napaseš radovednost, ti babja radovednost!« ga je dražil rokavičar.

»Glej ga! Kakopak! Če bi ne bil radoveden, bi ničesar ne bil vedel in ti bi zdajle zastonj napenjal svoja kosmata ušesa!« se je otresel brivec.

»Nikar ga ne moti! Naj pove do kraja, če je res videl generala Provero, saj ne verjamem mu itak ničesar!« je miril krojač, mežikal družbi in nalival iznova kozarce iz velikega bokala.

»Torej verjemite ali ne, povem vam vendarle čisto resnico,« je dejal brivec in ujel gostilničarko za okroglo roko, ki je postavila pred pivce nov bokal. »Nežika, ti sama veš da govorim vedno le sveto istino, in če ti zdajle povem, da ni v vsej Ljubljani zalejše vdove kakor si ti, mi lahko verjameš!«

»Menda si že preveč pil, Gregor, in ko prideš domov, te bo žena grdo pobožala!« ga je zavrnila Verderberica smeje se in prisedla.

Bila je še mlada, zdrava, visoka in apetitno okrogla ženica. Njene velike, črne oči pod močnimi obrvmi in zasenčene z dolgimi, gostimi trepalnicami, njen belopoltni, le rahlo zardeli obrazek z dvema jamicama v licih in z mehko okroglo bradavico pa njeno jedro telo, posejano z vsemi žari ženske zapeljivosti, — vse te lastnosti matere Nežike so bile magnetne vabe, ki so polnile njeno gostilno z žejnimi gosti od jutra do polne noči.

»Ne trgaj mi srca, lepa Nežika!« je vzdihnil brivec in jo držal za levico; »zakaj me spominjaš moje sitne žene, ko bi bil danes lahko srečen mož s tabo in bi tudi tebi ne bilo treba samevati v dolgočasnem vdovstvu!«

Na glas se je zasmejala. Očividno je bilo, da ji je brivčevo laskanje prav všeč.

»O generalu Proveri govori, ti babji Gregor, če ne pa zopet odidem!« je dejala gostilničarka in ošvignila brivca s pogledom, ki je tičalo v njem polno koketnosti in samoljubnosti.

In iztrgala mu je svojo levico in se delala, kakor bi hotela vstati.

»Ostanite, gospa! Ostanite! — Ne ženi se vendar kar vpričo nas, Danè! Kako je bilo dalje?« so silili pivci, se smejali in zrli hrepeneče v čare vabljive gostilničarke.

»Torej! Kočija se je odprla in iz nje je stopil general. Bil je mlad, lep mož. Na glavi je imel belo lasuljo s kito, desno roko pa je nosil v obvezi, ki mu je visela okoli vratu. Mrko in jezno je pogledoval okoli sebe. Potegnil sem klobuk z glave in se mu poklonil. Pogledal me je in pokimal. V tistem hipu je stopil na hišni prag gospod Recher in je pozdravil generala: "Čast je za mojo hišo, da more sprejeti pod svojo streho vašo ekscelenco!" je dejal in med pogovorom sta odšla v hišo. Vojaki so se s kočijo takoj odstranili, jaz pa sem stopil tik vrat na levo k hišniku in ga vprašal, kako se piše general. "Provera" mi je povedal hišnik, "in zdaj ostane pri nas teden dni, potem pa odpotuje na Štajersko".«

»Odkod pa je prišel?« je vprašala Nežika.

»Torej ne veš ničesar o tem pogumnem generalu?« se je začudil brivec, vesel, da se more izkazati s svojo modrostjo.

»Če bi vedela, bi ne vprašala, šema; ženske se ne utegnemo baviti s politiko,« je dejala Nežika malomarno, »sicer pa so govorili vedno le o generalu Wurmserju, ne pa o Proveri.«

»O ne, mama, tudi o Proveri so govorili!« se je pravkar oglasila rdečelasa deklica, ki je bila pravkar stopila v sobo. »Kaj nisi čitala v »Novicah«? General Provera je hitel z novo vojsko Mantovi na pomoč.«

»Nisem, Metka,« je priznala mati. »No, ti tičiš vsak hip v papirju!«

»O, dobro se spominjam in čitala sem tudi, da se je mora general Provera prav pred vrati Mantove s 500 možmi vdati francoskemu generalu Victorju,« je pripovedovalo dekletce.

»Živela, Metka! Izvrstno glavico imaš! Glejte, glejte dekle! Vse si zapomni, kar čita!« so kričali gostje, brivec Danè pa je občudovaje pripomnil:

»Nežika, tvoja Metka, čeprav ima šele šestnajst let, je najlepše dekle v Ljubljani, in če bi ne bil že vate zaljubljen, zaljubil bi se vanjo, pri moji veri!«

Na ves glas so se zasmejali gostje, gostilničarka pa je stopila k svoji hčeri, jo objela okoli pasu in, prislonivši glavo k lasem lepe Metke, dejala:

»Dà, Metka je pametno dekle. Ponosna sem nanjo. Ves dan čita in zato bo vedela kmalu več kakor najučenejši ljubljanski brivec, nesrečni naš babji Gregor Danè!«

In zavrtela se je na peti kakor vrtalka ter odhitela smeje se z Metko v kuhinjo.

Brivec Danè pa je vzdihnil:

»Še na sodnji dan ne odpustim Verderberju, da mi je speljal to žensko! Oh, kakšno dekle je bilo to! Vsi ljubljanski fantje in mladi gospodje smo se vozarili zaradi nje vsako nedeljo v Kamnik.«

»In ti med njimi, seveda?« je vščipnil krojač Dominik. »Povsod imaš prste, a povsod se opečeš!«

»Eh, psi, ki največ lajajo, najmanj grizejo!« je dejal rokavičar Kavčič. »Le potuhnjenci, ki se molče plazijo, popadejo in ugriznejo.«

»Kajpada, potuhnjenec, ti pa si grizel, ti!« se je rogal Danè. »Jaz govorim zmerom, kakor mislim in čutim; rečem vam pa le še to: kdor se zadnji smeje, tisti se vselej smeje najbolje!« In bil je zopet razžaljen.

»No, no, daj ti privoščimo!« je miril sodar Rapè. »Danè, prav škoda je — lep mož si, pameten — tale Nežika bi bila zate res po božji volji. A povej, kar si hotel že začeti. Iz Kamnika je doma, praviš. Čigava?«

In Danè je zvrnil čašo ter začel: »Torej! Tam na Šutni je živela s svojo staro materjo in šivala. Bila je le revna šivankarica, a po svoji lepoti kraljica. Pa se je tudi zavedala, da je na vso moč zala in da ji ni para daleč naokoli. Živa je bila, poredna, zgovorna in pogledati je znala, — oh, pravim vam, pogledati tako, da je človeku srce zakoprnelo, in zasmejala se je, da je vsakomur kri zavrela in pekla kakor topljeno železo. Dà, taka je bila Nežika. Z vsakomer je rada govorila, a znala je biti odrezava in pikra, da smo v zadregi stali pred njo in se sramovali svoje brezupne zaljubljenosti. Vsi smo morali za njo, a nihče se ni mogel pobahati, da je dosegel vsaj majhen dokaz resnične simpatije. Trpeli smo, obupavali in se prepirali med sabo, dà celo stepli so se zaradi nje. Ona pa se nam je smejala, se z nami šalila, nas pogledovala s svojimi satansko črnimi očmi ter nas je zafrkovala z najljubkejšim nasmehom. Vsako nedeljo se nam je zdela krasnejša, mičnejša, zapeljivejša, pa tudi čimdalje manj dosegljiva.«

»Vi ste zdihovali in grulili, Verderber pa je zgrabil, držal in imel! Vi tepci, ki ne poznate žensk!« se je rogal rokavičar Kavčič. »Ljubljanski krčmar je odrinil vse škrice in meščane! Sramota!«

Dà, dà, tepci smo bili vsi, le Verderber je bil pameten, čeprav smo ga imela za najneumnejšega in čeprav smo bili prepričani, da ga zaradi njegovih rdečih las ne more trpeti nobena ženska!« je pritrjeval Danè. »On ni hodil v Kamnik ob nedeljah, nego le ob delavnikih, — on ni postajal ž njo po Šutni in ob Bistri, ampak sedel je lepo pri njej v izbi, plačeval za vino pa govoril o svoji kupčiji ... Prokleto je bil pameten rdeči hudič! In na večer po delopustu jo je spremljal na izprehod v Mekinje, na Stari grad in drugam. Niti slutili nismo, kaj se godi za našim hrbtom. Ko je prišla zima, smo sanjarili po Ljubljani le o lepi Nežiki ter računali, kdaj se zopet vrne pomlad, da poletimo v Kamnik. Ko pa smo bili po dolgih mesecih zopet na Šutni, ni bilo Nežke več na izpregled. Konec je bilo naših upov! Zvedeli smo, da nam je med tem Verderber vse naše nade ubil in pokopal. Poletje namreč ni še minilo, ko je zavekala v izbi na Šutni rdečelasa deklica, ki ji je bil Verderber prezgodnji oče. Na jesen pa je bila Nežikina poroka. Lepa kamniška šivilja je postala tako ljubljanska gostilničarka, Verderber pa se nam je smejal z vso pravico. Dobil je proti volji vseh ljubljanskih fantov najlepšo ženo in najzaljšo hčerko. In pšenica mu je šla naglo v klasje. Sami smo mu jo s svojim denarjem gnojili in še zmlatili povrhu.«

»Tepci ste bili in tepci ostali!« se je smejal Kavčič.

»Torej! In tepci ostanemo do smrti!« je priznal Danè. »Vsaka sužnost mine, a sužnost, v katero te zajamejo lepe ženske oči, je večna in brez rešitve!«

Takrat pa sta pritekli iz kuhinje črnolasa mati Nežika in rdečelasa hčerka Metka ter sta vikali:

»Oficirji gredo mimo! In naš napis ogledujejo! Morda pridejo k nam!«

Vse je poskočilo in se ozrlo skozi okno na cesto. Mimo je korakalo troje ulanskih častnikov. Eden, ki je imel okrogel, rdeč obraz, je kazal s prstom na desko nad gostilniškimi durmi, zinil par besed in vsi trije so se smejali. Nato so stopili v vežo.

»Jej, jej, res gredo k nam!« se je radovala Verderberica. »Metka, pobriši mizo in pogrni drug prt! Pa stole odmakni ... o, saj so že tukaj!«

Vrata so se odprla in z rožljanjem sabelj in z žvenketom ostrog so vstopili ulani.

Že v vežo so sneli z glav ogromne čelade s kvadratnim nastavkom, ki ga je nadkriljevala še poldrugo ped visoka črnorumena perjanica. Temnozeleni vojni frak z dvema rdeče obrobljenima škricema, živordeči visoki zavratnik in prav tako rdeče poprsje s svetlimi, zlatimi gumbi, širok bel kartušni jermen čez prsi ter snežnobele ozke hlače v dokolenskih škornjih so dajali častnikom prav slikovito zunanjost.

»Pri Herkulu!« je vzkliknil najmlajši ulanec, »kazalo ne laže. »Pri treh gavtrožah«! Tu sta že dve živi roži, a kje imate še tretjo?«

Kakor pestrokrili metulji na medno cvetje so planili ulanci k ženskama, jima ovili lehti okoli pasu in stikali s prsti po njih licih in laseh.

»Vsa Italija ne premore takih rožic, kakršni ima to vaše gnezdo!«

Verderberica je zacvetla kakor mak sredi žita in oči so ji žarele kakor črna demanta. Tudi Metko je zalila rdečica; sramovala se je, a vendar ji je bilo dobrikanje prijaznih in lepih ulancev očividno zelo všeč.

Najmlajši, vitek, visokostasen mladenič golega, žensko nežnega obraza jo je držal za obe roki in, sedeč široko razkoračen na klopi ob steni, jo je potegnil k sebi ter jo izpraševal nemško:

»Kako ti je ime, moje sladko dekletce?«

»Margareta,« je šepnila Metka s povešeno glavico in se sramežljivo ozirala v njegove temnomodre oči.

»Margareta! Uh, kako slovesno, dostojanstveno!« je protestiral ulanec in jo hotel pritisniti nase.

Iztegnila je roki in se ž njima uprla v njegova široka ramena.

»Marga, Margica, Maca ali Macika je pravo ime zate, ti rdeča moja mucika! Joj! Kako krasne lase imaš! Kakor zlato in rdeč plamen se svetijo! — Pa tvoje oči, jojmene, kakor temna noč in goreč kres! No, ne boj se me, deklica; — glej, saj te imam že rad in tvojo podobo bom nosil v srcu do svoje smrti, ki morda itak ni več daleč! In ponovil je: »Smrt, Margica, smrt nam je za petami! Smrt, smrt!«

Smrt!

Metka se je zdrznila. Ta lepi, prijazni mladenič naj bi umrl, ko zna govoriti tako sladko in gorko, kakor ji ni govoril še nihče? — Samo zdravje, veselje, pogumna objest in sreča so kipeli iz tega junaka, — pa naj bi mahoma ležal mrzel in krvav v črnem grobu? Nehote sta ji prilezli dve solzici v oči ter se ondi zablesteli kakor svetla demanta.

»Ne, ne, — umreti ne smete!« je dejala resno in odločno ter se instinktivno, kakor se nedolžen otrok stisne k očetu, pritisnila k njegovim prsim. Kakor bi ga hotela ščititi z lastnim telesom, ga je pokrila s svojim prožnim, a mladostnobujnim telescem. V tej gesti je bilo toliko naivnosti in obenem nezavedne strastnosti, da je postalo še častniku za hip plaho in vroče pri duši ter so se mu vijoličaste oči mokro zasvetile.

»Oj, Margica, smrti smo zapisani vsi!« je dejal. »Mi vojaki pa smo prvi na vrsti. Že nas je obletavala v Lombardiji, zgrabila je po nas, da smo že čutili njen ledeni dih in besno hropenje. To pot smo ji za las še ušli; vdrugič pa nas naskoči tem besneje in odnese nas, kakor je odnesla že toliko, — ah, toliko mojih najboljših prijateljev!«

Tužno je povesil pogled v tla, po licih se mu je razlila bledota, nosnici sta mu bolestno zadrhteli in v mračni otrplosti je umolknil.

Strašni, kri in mozeg ledeneči prizori so mu pač švignili v spominu skozi dušo ter jo polnili z grozo in obupom.

Metko je pretreslo; pozabila je na vso okolico, na mater in nase. Vso je bila sama bolest.

»Ne, ne, vi ne smete umreti — ne smete!« je šepetla. »Jokala bi se za vami, kakor da bi izgubila ...«

»No, povej, koga?« je silil.

»Brata,« je dahnila.

Častniku se je hipoma zjasnil temni obraz in iskreno ginjen od otroške prostodušnosti, ki je razkrila toliko globokega čustva, je dejal živo in toplo:

»Ti ljubo, zlato dete moje! — Dà, sestrica mi bodi, — dobra, mila sestrica in jaz ti ostanem zvest bratec. Margica, krasno je življenje, a strašna in grda je smrt. Zato se veseliva, dokler še plove nad nama gorko solnce!«

In snel je z mezinca ozek in tenak prstan, ki je imel obliko zvite kače z majhnim rubinom na mestu oči.

»Vzemi ga, Margica!« je dejal in ga ji nataknil na sredinec levice, »v spomin na to uro, ko sva postala brat in sestrica. Leo me moraš klicati odslej in tikati me moraš, Margica, da veš ... in pa ... ali mi daš poljubec za jamstvo, da mi ostaneš zvesta?«

Vzravnal se je, se nagnil naprej in ji ponudil svoja rdeča, majhna, ženska usteca.

»Ali ne daš?« je vprašal iznova, ko je videl omahovati dekletce, v tem hipu rdeče in trepetajoče kakor resnična roža na solnčnem vrtu. »Ne daš? — Kakšna si mi sestrica?«

»Dam, bratec!« je šepnila in ga poljubila nedolžno in sveto.

Tedaj pa je bušnil poleg njiju hrupen krohot, da sta se prestrašeno zganila. Družba, ki se doslej zanju ni brigala, je videla, kako sta se poljubila.

»Ta prokleti Don Juan ima vražjo srečo! Haha, še ne poznata se, pa se že poljubljata!« se je smejal najstarejši ulanec, suh in koščen, z velikimi štrlečimi brkami, bujno, črno grivo in čopastimi zalisci.

»Grof Leon, naš Bocaccio in Werther v eni osebi, ima s svojim sentimentalnim mijavkanjem zares povsod neznansko srečo pri ženskah!« je pritrjeval tovariš, okrogloličen, zaripljen mladenič redkih, rjavih las, z majhno plešo nad čelom i majhnimi brčicami pod nosom.

»Vidiš, tako se ravna z ženskami, prijatelj! Le tako jih osvojiš!« je šepetal rokavičar Kavčič sosedu brivcu.

»Ta ulanec pri ženskah pač ni tepec!« je pristavil tajnostno krojač Dominik. »Bogme, ta zna! Uči se, Danè, uči!«

Brivec Danè pa je grdo gledal okoli sebe in tiho rekel:

»Vrag vzemi vse te uniformirane zapeljivce! Ne smili se jim niti otroška nedolžnosti niti poštenost vdov!«

Toda brivec med družbo ni našel somišljenikov, zakaj vsi naenkrat so se mu zarogali v obraz in šušljali:

»Ljubosumnost te grize, Gregor! Haha, zopet so te izpodrepili! — Oj, ti znajo! — Pojdi se k njim učit, šušmarski zaljubljenec!« — In še so se rogali, vpili in se smejali pa praznili kozarce.

Danè pa je grizel ustnice in bledel od togote. Tisto objemanje in bibanje ulanskih prstov po Nežikinih licih in laseh, — njen zadovoljni, srečni nasmeh in njeni žarki pogledi po objestnih ulancih so ga navdajali z besno ljubosumnostjo in ljuto bolestjo.

»Jaz grem!« je zarohnel in ogorčen položil na mizo denar. »Kdo bo gledal to!« — In naglo je vstal, zgrabil klobuk in odhajal.

Sredi sobe pa je srečal Nežiko, ki je prinašala v obeh rokah bokal in kozarce na ulansko mizo.

»Torej! Pri moji duši, da me ne bo nikoli več v tvojo beznico!« je siknil zločastno.

»O jutri boš gotovo spet tu, šema!« je zaklicala Nežika za njim in dostavila z najljubeznivejšim nasmehom drugi družbi: »Pa kmalu zopet pridite, prijatelji!«

»I kajpak! Dobro zabavo želimo!« je dejal rokavičar Kavčič in s favenskim muzanjem je odšel za Dominikom in tovariši.

Častniki za sosednjo mizo se niso brigali za odhajajočo družbo, in ker so govorili Ljubljančanje slovensko, je tudi razumeli niso.

Suhi in koščeni ulanski častnik je pravkar miril Metko, ki je bila osupla odskočila, ko je čula, da kličeta brata Leona za grofa:

»Nič se ne boj, dete! Grofje in baroni smo vsi, a zato smo vendarle dobri ljudje! On je grof Leon Latour, — ta je grof Margheti in jaz sem grof Lichtenberg! Triperesna deteljica nam pravijo kameradi; Leon je naš pesnik, Margheri skrbi za našo kuhinjo, jaz pa za kaso, kar je najtežje! Tako, — zdaj veš vse, pa se mirno zopet okleni svojega brata!«

Strahoma izpod čela je zrla Metka na grofa Leona, ki je smehljaje iztegnil roko, jo prijel za komolec in jo potegnil zopet k sebi:

»Margica — sestrica! Tvoj bratec je žalosten, ker bežiš! Ostani! No, sedi — tako, tako, srček zlatkani!« ji je prigovarjal nežno.

Polagoma je prešel nemir iz Metkinega srca, in zopet je sedla tik ulanca ter se smehljala.

Hitro se je družba udomačila »Pri treh gavtrožcah«.

Mati Verderberica pa je natakala kozarce in znosila iz kuhinje na mizo vse, kar je imela pripravljenega. Iz njenih oči so streljali najlepši pogledi in na licih so ji cvetle rože, kakršne je mogel pred petnajstimi leti trgati le srečni rdečelasec Verderber tam na idilski Šutni.

Veseli in neskončno prijazni so bili ti ulanci in o grofovski ošabnosti ni bilo pri njih niti sledu. Kmalu je sedela tudi lepa vdova med Margherijem in Lichtenbergom in objesten smeh je donel po skromni gostilni ...

In še ko se je zmračilo, so sedeli častniki »Pri treh gavtrožcah«.

Megla se je že plazila po ulicah in naglo se je stemnilo. Toda častniki menda niso dovolili, da prižgo sveče, — ali pa so vsi pozabili nanje. Zakaj teme niso niti opazili, tako svetlo, veselo in srečno je bilo v dušah vseh.

»Kako smo živeli pred enim mesecem v Mantovi — in kako se nam godi danes, kamerada!« je vzkliknil golobradi grof Latour in rahlo božal Metko po bujnih, zlatih laseh.

»Dà, dà. Takrat je že držala smrt nas za vrat, zdaj pa držimo mi v rokah življenje — lepoto — ljubezen!« je pritrjeval koščeni grof Lichtenberg.

Njegova desnica pa je počivala mehko na kolenu vdove Nežike.

VIII.

Bilo je po obedu.

Zopet sta sedela baron Zois in Valentin Vodnik v knjižnici. Zois je ogledoval vrsto kamenov in okamenin, Vodnik pa je razmišljal tedanje hude čase.

Kar je bil videl in slišal minole dni po ljubljanskih trgih in ulicah, — tiste dolge, nepregledne vrste sestradanih, razcapanih in duševno potrtih Wurmserjevih vojakov, sramotno poslanih iz Italije na brezdelje prav v najkritičnejšem času, pa lehkomiselno veseljaštvo aristokratskega častništva, ki se je krohotaje in nečimurno načičkano vlačilo po kavarnah in gostilnah, vse to ga je ozlovoljevalo in ga polnilo s trpko bolestjo.

Vtisk, ki ga je delala na Vodnika ta razvalina nekdaj ponosne armade, ki je iz vseh bojev izhajala vedno nanovo pobita, ki je z vsako novo kretnjo izgubljala na stotine in tisoče mož, ki je ostavljala na bojiščih neštete topove, metala od sebe orožje, telečnjake in prapore ter si le z begom in s kapitulacijami reševala življenje, — ta vtisk je bil za Vodnikovo dušo strašen in ubijajoč.

»Italija bo grob Francije!« je čital v vseh časopisih, slišal iz vseh ust in sam je zapisal to frazo ter jo priobčil v »Novicah«; zdaj pa je odpirala izdajalska Italija svoje grobove Avstriji in požirala je hekatombe njenih sinov.

Od povsod je slišal ogorčene glasove o neverjetni zanikarnosti, zanemarjenosti in počasnosti v avstrijskih vojnih pripravah, o puhli širokoustnosti in zločinsko lehkomiselni domišljavosti nekaterih avstrijskih generalov ter o vnebovpijoči neumnosti in nevednosti premnogih častnikov.

S prtljago, orožjem in razno bagažo preobloženo vojaštvo je omedlevalo sredi brezkončnih in brezciljnih maršev in od lakote in žeje je pogibalo tam med Padom in tirolskimi Alpami neštevilo junaških borilcev brez koristi in brez časti.

Nezaupanje v sposobnost poveljnikov, sirovih, neusmiljeno okrutnih, zbeganih in nesložnih, se je razširilo med vso avstrijsko armado ter je prodiralo vedno glasneje tudi med ljudstvo.

Ali bo mogel popraviti nadvojvoda Karel vse to in vdihniti demoralizirani vojski in narodom nov pogum, do skrajnosti silno samozavest in brezpogojno zaupanje? — Vodnik je le še rahlo upal, toda že s strahom in nevero. Neizmerna je bila njegova ljubezen do države, a z grozo je opažal, kako mu raste v duši polagoma, a nevzdržno besno sovraštvo do nesposobne vlade in njenih organov, ki so edini krivci vseh nesreč in katastrof.

»Lenega čaka strgan rokav, palca beraška in prazen bokal!«

Glejte, le ta konec je več vreden ko sto pridig, ker bo imel večji vpliv na ljudsko dušo, pa tudi več ko nešteta po duhu in čuvstvu nam tuja carmina. Ta vaša pesem ima resničen naroden ton in naroden okus, zato ostanejo njeni verzi večni! Napišite jih le še več, in za usodo našega naroda se nam ne bo treba bati. Bog vas živi, prijatelj!«

Dvignil je čašo in veselo trčil z Vodnikom. »Vse bo še dobro in lepo, le poguma in vztrajnosti ne izgubimo! Ali veste, da se tudi moja putika obrača na bolje?«

»O, Bogu hvala!« se je ves rečen začudil Vodnik.

»Odkar si kopljem noge v topli brinovi vodi, bolečine izdatno minevajo. Dr. Wagner celo upa, da okrevam že v kratkem popolnoma. Bog dal, Bog dal in zopet bomo dobre volje!«

Zoisove oči so se svetile v nekdanji, z nikako bolestjo skaljeni jasnosti in njegovo gladko obrito lice je izpreletaval stari duhoviti in hudomušni smehljaj.

Presrečen je opazoval Vodnik baronovo živahnost in mislil je na pesimistne besede dr. Wagnerja:

»Nikdar več ne bo hodil, siromak, saj ima kostenico, ki vsaj z današnjimi sredstvi ni ozdravljiva!«

Kako nezanesljiva je medicinska veda in kako hudo se lahko zmoti — Bogu hvala! — celo toli učena kapaciteta, kakršna je dr. Wagner! je razmišljal. In domislil se je še besed: »Zgoditi bi se moral čudež!« izgovorjenih pri isti priliki, pa tudi svojih vsakdanjih molitev pred starinsko sliko Matere Božje v tihi sobici šentjakobskega župnišča se je domislil, vnetih in plamenečih molitev za ozdravljenje tega blagega moža.

»Če se dr. Wagner vendarle ni motil, se je zgodil očiten čudež!« je premišljal globoko verni pesnik, »in tudi moja molitev je bila uslišana.«

Zois pa je govoril med tem živahno dalje o Jurju Japlju in njegovem izvrstnem prevodu Sv. pisma novega testamenta, o Blažu Kumerdeju, njegovi slovanski primerjalni slovnici in slovarju, o nepozabnem Antonu Linhartu, njegovih dveh gledaliških igrah ter o njegovi kranjski in jugoslovanski zgodovini, o botanskih študijah brata Karla in dr. Wagnerja ter o vseh prosvetnih delavcih, ki jim je dopisoval marljivo in navduševalno, jih s hvalo vzpodbujal, jih ljubeznivo grajal in kritikoval, jim pošiljal najnovejša tuja strokovna dela ter se ž njimi veselil najmanjšega napredka. S svojim vseobsežnim duhom je objemal klasično in sočasno leposlovje in najrazličnejše stroke vede in znanstva ter je sipal bogastvo svojega uma med svoje prijatelje in znance z isto ljubeznivo radodarnostjo, s katero je deloval in skrbel za koristi in napredek Ljubljane in vse Kranjske.

Tako se je zgodilo tega večera, da se je vračal pesnik Balant vesel in srečen v svojo tiho, samotno sobico.

Zois mu je bil olajšal dušo skrbi in tuge, ga navdihnil z novimi upi ter mu podžgal v srcu za hip pojemajoči plamen za novo vztrajno delo in nove lepe načrte.

Na trgu pred Florijansko ulico pa se je motovilil starejši gospod, krilil z rokami in govoril glasno godrnjaje sam s seboj. Lasulja na glavi se mu je premaknila, da mu je mahal čop preko ušesa, z odpetim plaščem se je poigravala burja in visoki njegovi škornji so bili pokriti z redkim blatom do kolen.

»Profesor Pelzel!« se je zgrozil Vodnik. »Že zopet —! Pri obedu za Zoisovo mizo trezen, duhovit učenjak in dovršen kavalir, a zdaj —! Zgrešil je pot domov ... Kako naj mu pomagam? Me bo li prepoznal? Ali ne bo morda sirov z menoj?«

Počasi se je bližal Vodnik hudo vinjenemu učenjaku. Tedaj je priletel s šentjakobskega trga študent: bil je brez plašča in brez rokavic, le debelo kmečko pahavko je imel ovito okli vratu in na glavi mu je čepela gorka kučma. In študent je tekel naravnost k Pelzelu, mu zapel plašč, okrenil lasuljo ter ga nagovoril; Pelzel pa, kakor bi ne čutil, kaj se godi, je položil roko okoli pasu, stopal dalje ž njim in govoril in govoril.

»Lepo ... lepo ... Kopitar!« je razumel Vodnik profesorjeve besede. »Poznam vas ... moj praemifer ... solus solissimus praemifer ... Ha, ha, spominjam se: »Aeneas, der Schlingel!« sem dejal ... vi pa pogumno: »Nix nutz, esset enim hiatus! ...« Haha! Pravilno je le: Meritumque malis advertite numen, — ne »malo« — kajpadane, »malo« ...! Malis! Malis! — Valde bene, mi fili! Valde bene! Hahaha!«

In profesor in dijak sta kolovratila mimo Vodnika po Starem trgu: študent Kopitar je podpiral Pelzla, ki je žlobudral dalje in dalje ter se veselo krohotal in krohotal ...

In vendar, vrli brivec hišni posestnik in ljubljanski meščan Gregor Danè je bil značaj.

Prav hudo se je zmotila Verderberjeva Nežika, ko mu je zabrusila v obraz, da je šema in da pride gotovo že naslednjega dne gotovo zopet k »Trem gavtrožcam«, zakaj Gregorja ni bilo več.

»Nikoli več je ne pogledam!« je sklenil prvi večer, odhajaje domov. In ko je bil doma, se je sprl s svojo ženo na življenje in smrt. Ozmerjal jo je, opsoval, nato pa odšel togoten spat. Drugega dne pa si je dejal: »Vsaj štirinajst dni ne pojdem tja, da vidi, kako jo zaničujem in preziram.«

A srce ga je bolelo in v duši ga je skelelo.

Ko je popoldne prišla ura, kadar je Danè zahajal v Nežikino gostilno, se mu je napolnilo srce s tolikim hrepenenjem, da mu je hotelo raznesti prsi. Ječal je od bolesti. Toda premagal se je in ni šel k Nežiki.

Po ulicah je hodil, da bi se raz nejasno besedilo pomiril, ogledoval je odhajajoče in na novo prihajajoče čete razbite, zajete in razorožene Wurmserjeve armade, pa proklinjal je ulance, ki so zmešale glavo lepi Verderberici in njeni hčerki.

Naenkrat pa ga je obšla strašna žeja in hitel je na Sv. Petra cesto. Čim bolj se je bližal gostilni »Pri treh gavtrožcah«, tem teže je stopal. Ko pa je stal že skoraj pred hišo, je zastokal, zavzdihnil in zaklel ter se bežé obrnil.

In zatekel se je k Deteljici v Frančiškansko ulico, izpil molče polič vina pa odšel k Piškotu na Dunajsko cesto, od tam k Hajduku, k Panju in končno še k Židanu na Poljanah. Nikjer ni imel obstanka. Povsod je pil jezno, strastno, brez užitka in z ljuto bolestjo, ki je kljuvala v srcu huje in huje.

Pozno ponoči šele je kolovratil domov po temnih ulicah, pijan in žalosten, a ponosen na svojo značajnost.

»Nikoli več, Nežika, me ne vidiš!« je govoril sam s seboj. »Rad sem te imel — sam Bog ve, kako rad! A ti si me razžalila in z ulanci si se vedla tako, da ti tega ne odpustim nikdar, nikdar več! Med nama je končano vse — vse!«

V očeh nejasno besedilo zaihtel je in nejasno besedilo dve debeli solzi. Potem pa je zaklel: nejasno besedilo okleta ženska! Torej še jokal bom zaradi nje? Saj sem vendar mož!« a solze so mu drle dalje po licih in srce mu je trepetalo, da bi bil najraje tulil kakor privezan pes.

Drugega dne pa se mu je bolest še podesetorila. Hrepenenje po Nežiki mu je razganjalo srce, da je cvili in ječal kakor obstreljen. In ves besen je opsoval iznova svojo ženo ter ji zagrozil, da jo ubije ali obesi.

Niti dopoldne ga ni več vzdržalo v brivnici in begal je po mesti bled in prepadel. Na srečo so bile ulice zopet kakor razdraženo mravljišče, in Danetova radovednost je oživela ob pestrih prizorih, ki jih je gledal po cestah in trgih.

Po vseh cestah je mrgolelo voz in topov, konj in vojakov, po krčmah in kavarnah pa je bilo vse polno častnikov, grofov in baronov, — povsod nepregledna pisana množica, prihajanje in odhajanje, kričanje in popevanje, prepiranje in muziciranje, ljudje so postopali po mestu in prodajali zijala, se smejali in jezili, na čelu vsem pa vedno radovedni Gregor Danè.

V Špitalski ulici je srečal nejasno besedilo nega dr. Repiča.

»He, mojster! nejasno besedilo »Kod hodite, da vas ni v nejasno besedilo kadar vas človek najbolj potrebuje?«

»Oh, ne zamerite! Čisto pozabil sem, da je danes vaš dan!« se je izgovarjal mojster.

»Bojte se žensk, mojster!« se je zasmejal dr. Repič. »Vaša žena je nevarna, a — verjemite! — še nevarnejša je Verderberica!« In urno je švignil mimo.

Danè je bil besen. Torej že dr. Repič ve, da je blazen na Nežiko! Vsemu mestu je že v posmeh, a za nič, za goli nič ... Prokleta baba! Prokleta zaljubljenost!

In togoten je koračil po Glavnem trgu.

Po Glavnem trgu se je pravkar peljala velikanska karosa s štirimi konji. Spremljal jo je oddelek huzarjev.

Na desni strani tik mestne hiše je stala Galletova hiša št. 2 in pred njo se je ustavil sprevod.

Prvi je skočil iz nje mlajši general. Za njim je nejasno besedilo izstopil star general s tremi kodri ob sencih, s svileno lasuljo na široki glavi in z majhnimi dolgimi brkami pod orlovsko zavitim nosom.

Njegova visoka in vitka postava se je krivila pod težo let in z desnico se je opiral nejasno besedilo težko in trudno ob visoko palico. nejasno besedilo tužne, ugasle oči, drhtave nejasno besedilo so kazali, da je prestal nejasno besedilo dogodke, da je danes nejasno besedilo ga smrt le reši in osvobo nejasno besedilo mu neznosna in groznejša kot sam nejasno besedilo.

Bil je feldmaršal Dagober nejasno besedilo Klenau, duhovit in premeten mož, je izkušal Serruriera z vso zgovornostjo prepričati, da pričakuje avstrijski nadpoveljnik že v najbližjih dneh od vseh strani še silnih čet na pomoč, da položaj Avstrijcev nikakor ni obupen ter da ponuja maršal Wurmser svojo kapitulacijo edinole zato, da se napravi konec krvavemu klanju, ki zahteva na obeh sovražnih straneh toli strašne žrtve. Pripovedoval je, da je mesto Mantova bogato založena z najraznovrstnejšimi živili, da ima streliva v izobilju in da je Francozi ne vzamejo nikdar.

Prijazni Serrurier se mu je vljudno smehljal, poslušal mirno njegovo pripovedovanje ter natakal v čaši najboljše italijansko vino.

Tako sta sedela duhovita kavalirja, govorila kakor najboljša znanca in pila sladko vince kakor stara prijatelja.

Tam v kotu tik okna pa je čepel za pisalno mizo majhen, suhoten mož. Obrnjen s hrbtom proti oknu, se je globoko sklanjal nad pismom maršala Wurmserja in molče pisal.

Kakor da bi ga zeblo, se je zavijal možiček v siv plašč in preprost podčastniški trikotnik si je pomaknil globoko na oči, kakor da bi ga ženirala ostra svetloba zimskega solnca.

General Klenau je mislil, da sedi ondi Serrurierov pisar, zato ga ni niti pogledal. Naenkrat pa je možiček vstal, se mu približal in mu ponudil popisan papir.

»Tu, gospod general,« je dejal, »je moj odgovor. Povejte maršalu, da spoštujem njegovo starost, njegovo pogumnost in nesrečo! Moji pogoji so nepreklicni in zanj častni. Naj jih sprejme, ker boljših nisem dovolil še nikomur!«

Presenečen je opazil Klenau šele tedaj, da govori z njim sam Napoleon Buonaparte. Izprevidel je, da je zaman vsa njegova zvitost, da pozna francoski nadpoveljnik docela vso strahotno resnico, da ni za avstrijsko armado nobene rešitve več in da ve popolnoma dobro, da se preživlja vojska v Mantovi le še z mesom zadnjih mršavih konj ...

Že naslednjega dne so se odprla Francozom mantovska vrata. Avstrijska armada je defilirala z maršalom Wurmserjem in generalom Klenauom na čelu mimo generala Serruriera ter je odlagala orožje. Bil je to hip največje sramote za avstrijsko vojsko! Za dvajset let se je postaral v tistih trenotkih maršal Wurmser in le z največjim naporom se je vzdrževal na nogah, da se ni zgrudil in umrl od žalosti in obupa.

Toda Serrurier je vrnil sabljo najprej maršalu Wurmserju in generalu Klenauu ter nato še vsem drugim častnikom.

Tako mu je naročil Napoleon Buonaparte, ki je bil odpotoval v Bologno, ker ni maral s svojo prisotnostjo še zvišati bolesti dotlej najslavnejšega vojskovodje in generalisima avstrijske armade ...

Ta dva premagana moža sta sedaj stopila v Galletovo hišo, kjer sta imela v prvem nadstropju svoje stanovanje dotlej, da se odpeljeta zopet dalje proti Dunaju.

In za njima so se pripeljali še drugi avstrijski generali, ki so jih premagali in ujeli Buonapartovi poveljniki: Quosdanovich, Vukasović, Funk, Ott, Meszaros, Koblos, Sebottendorf, d' Yrles in drugi, ki vsi so imeli v Italiji nesrečo bodisi pod vodstvom Wurmserjevim ali Alvinzyjevim. Vse je izpustil Buonaparte, ko so se zavezali s častno besedo, da se ne bodo bojevali več v tej vojni.

Vse hiše so po Ljubljani bile polne generalov, polkovnikov, majorjev in častnikov najrazličnejših branž in polkov, po vseh trgih in ulicah so taborili vojaki, si kuhali, se umivali, snažili obleko in znašali slamo in krmo. Za konje je hitro zmanjkalo hlevov in podstrešij. Kmalu je bila od Viča do Šiške vse ena sama vojašnica.

Brivec Danè pa je taval okoli, gledal, se čudil, a hkrati je nosil s seboj neutešeno bolest in hrepenenje po njej, ki jo je sovražil in ljubil.

Na večer tretjega dne pa je to čuvsvto prekipelo in Danè je hitel po Šentpetrski ulici naravnost v gostilno Nežike Verderberice. Pravzaprav ni hodil sam, nego ga je nosilo hrepenenje, ki mu ni bilo nobenega odpora več.

Vstopil je v sobo na levi. Srce mu je drhtelo. Bal se je, da zagleda Nežiko in da zasliši njen porogljiv smeh in strupeni glas:

»Ali si zopet tukaj, Gregorček, šema zaljubljena?«

Sklenil je, da se ne razjezi, nego da se ji zasmeje in ji odgovori:

»Prišel sem, ampak ne k tebi. Na tvoje vino me je privedlo nazaj.«

Čemu bi se pa jezil, saj Nežika vendar ni kriva, če so bili predrzni tisti ulanci, in dolžnost gostilničarkina je, da se smeje tudi takrat, ko bi najrajša delila klofute. Kupčija je kupčija, in če človek natanko premisli, je bila Danetova ogorčenost resnično smešna in pretirana. Otročji, poredni in predrzni so bili ulanci, pravzaprav pa so bili zelo ljubeznivi fantje, ki so se čutili po strašnih doživljajih »Pri treh gavtrožcah« takoj kakor za varnim in mirnim domačim ognjiščem. Všeč sta jima pač bili Nežika in Metka, a komu bi ne bili? Že je bil prepričan, da je bila nespametna njegova ljubosumnost. Zato je šel in vstopil vesel, da je rešen krute, a nepotrebne bolesti.

V gostilniški sobi pa ni bilo Nežike. Postarana natakarica je stregla le dvema ulancema, častniškima slugama.

Danè je sedel torej sam za sosednjo mizo in naročil vina, in pil je, čakal, a ni dočakal.

Tisočkrat se je zdrznil, ker je mislil, da se odpro vrata in se prismeje Nežika, a ni je bilo.

Ulanca sta se začela dolgočasiti in poizkušala peti madžarske narodne pesmi, a zavijala sta kakor lačna volka v mesečni noči. Nato sta umolknila in pila.

Semtertja je vstopil kak Ljubljančan, hitro izpil svojo merico in zopet odšel.

Lojevi sveči sta dogorevali in natakarica ju je vsekovala, prinašala pijače in dremala v svojem kotu.

In Danè je pil, pil, čakal, a ni dočakal.

Jezil se je in dolgočasil, se čudil, ugibal, tiho preklinjal in končno besnel. Zaman si je prigovarjal, da je najpametneje oditi. Slednjič pa je vendarle bruhnilo iz njega in vprašal je:

»Kje pa je nocoj gospodinja?«

»Zgoraj v posebni izbi«, je odgovorila zaspana natakarica.

V prvem nadstropju je bila gosposko opremljena soba za odlične goste. Uporabljali so jo le takrat, kadar je bila gostilnica prenapolnjena ali če so hoteli biti gostje sami med sabo.

Po brivcu je vse zagorelo. Grda slutnja je vstala v njem ter ga navdala z gnevom in besnostjo. Čutil je, kako mu je bušknila kri v glavo, da so se mu napele vse žile na sencih, potem pa je zopet pobledel. Naposled je molče plačal. Dasi je pil nad svojo mero, je čutil vendarle, da je osmešen in osramočen celo sam pred seboj.

Vstal je in odšel brez pozdrava. V veži pa so se mu ustavili koraki, dvignil je glavo in posluhnil. Iz prvega nadstropja se je čul otroški dekliški smeh.

»Metka!« si je mislil Danè. »Metka se smeje grofu ulancu.« In res je slišal tudi glas ulančev, sladek, sentimentalen.

A Nežika? Kje je ona? Nje ni bilo slišati in od nikoder njenega zvonkega smeha!

Neznana sila je gnala Daneta, da se plazil po stopnicah navzgor, tipal z rokami ob zidu in lezel po prstih po ozkem hodniku. V glavi se mu je vrtelo, pot mu je stopal na čelo in kolena so mu drgetala od razburjenosti in strahu. Naenkrat je stal pred posebno sobo, sklonil glavo h ključavnici, zadrževal dih in poslušal.

»Margica, sestrica,« je govoril znani glas, »lase in oči imaš kakor moja sestra Kamila. Že dve dolgi leti je nisem videl, pomisli, že dolgi dve leti, in prav po njej mi je najhuje. Tvoj glas, obrazek in vsa tvoja rast, Margica, me spominjajo sestrice Kamile! Zato pa sem te vzljubil prvi hip, ko sem te zagledal. Že več kakor leto dni nisem dobil od nje ne pisma ne vesti. Sama živita z mojim očetom na gradu v Šleziji in hrepenita po meni, kakor hrepenim jaz za njima.«

In grof Latour je pripovedoval dalje o svoji sestrici in svojemu očetu tam na meji Prusije ...

A Nežika? Kje je ona? Kam se je skrila?

Naenkrat je zaslišal Danè Nežikin smeh. Kakor grlica, ki se dobrika samcu, je donel njen smeh, pridušen, strasten in razkošen. In Danè je čul lahen krik, odmev poljuba in zopet smeh, topot nog in moški glas, ki je dihtel:

»Ti moja — moja — sladka — krasna Nežika!«

Za Danetovim hrbtom, na desni strani hodnika so bila vrata, skozi katera se je slišal ta vzdih. Vrata pa so vodila v Verderberičino spalnico.

Kakor bi ga zadel udarec s kolom, se je zganil Danè, se prestrašen opotekel ter zakričal besno in hropeče:

»Sramota! Fej! fej! fej!« Nato je hotel steči.

A še se ni pritipal do stopnic, ko so se odprla vrata Nežikine spalnice, iz nje pa je stopil suhi in koščeni grof Lichtenberg.

»Odlazi!« je zakričal, iztegnil nogo in sunil brivca, da je odletel preko stopnic v vežo. »Janosz! Miklosz! Vrzita ogleduha na cesto!« je še dejal in se vrnil v sobo.

Hipoma so zgrabile brivca v veži štiri pesti in kakor polna vreča je zletela na sredo ulice.

Kako dolgo je ležal ondi, ni zvedel nikdar. Zbudil se je šele naslednjega dne z zavezano glavo, s krvavim, oteklim nosom in bolečimi, razbitimi udi.

Jokaje mu je pripovedovala žena, da ga je privedel domov šele proti jutru vsega krvavega in blatnega mestni policaj Kozlevčar. Danè je v jezi, sramu in bolečinah zastokal, se obrnil v zid in ni zinil niti besedice.

IX.

Župan dr. Podobnik se tiste dni skoraj ni ganil iz mestne hiše in tudi občinski svetovalci so imeli skrbi in opravka, da niso vedeli, kje jim stoji glava.

Neprestano so prihajale eštafete, ki so naznanjale, koliko sob je potreba preskrbeti za častnike, ki prenoče ali se ustavijo za več dni v Ljubljani, koliko vojaštva in konj dospe od severa na poti v Italijo in koliko na poti z juga proti Dunaju. Kruha, mesa, vina, postelj, slame, odej, drv in klaje je bilo pripravljati dan na dan.

Po vseh hišah so pekli, vse ceste so bile polne voz, dovažajočih hrano in krmo, po Ljubljanici pa so plavali natovorjeni čolni, ki so izlagali na Bregu neštevilo zabojev, košev in jerbasov.

Neprestano je grmel boben mestnega biriča, ki je na razpotjih razglašal županove ukaze in prošnje. Po prenapolnjenih vojaških bolnicah je že v par dneh nedostajalo vsega, usmiljeni Ljubljančani pa so na županov poziv nosili ranjencem najrazličnejše darove.

V stražnici šentpeterske vojašnice tik vhoda na levi strani si je uredil dr. Wagner svojo pisarno. Tam je sprejemal podarjene srajce, rjuhe, platno, obvezila, slamnjake pa tudi hrano in pjačo za svoje paciente.

V gledališču se je vršil za bolnike in ranjence orkestralni koncert. Hesenski častniki so napravili med sabo v isto svrho kolekto. Od povsod so pošiljali ljudje tolarje in cekine, kmetje iz ljubljanske okolice, iz Mekinj in celo tam iz Idrije pa so morali pripeljati več tisoč škopnikov slame za postelje in ležišča.

Vsi stanovi so tekmovali, radi in neradi, da v dejanjih znova dokažejo svoj že tolikokrat preizkušeni patrijotizem. Kontribucije in rekvizicije so hodile druga za drugo. Obrtniki in trgovci, uradniki in duhovniki, meščanje in plemstvo, najvišji in najnižji so v skrbi in strahu žrtvovali čas in denar, da pomagajo vojski, hiteči v nove boje z Buonapartom, in da lajšajo bedo in žalost onim, ki so se vrnili z ranjeno dušo in ranjenim telesom.

Ko so Ljubljančani zvedeli, da so skočili vsi Tirolci na noge in da so zgrabili za orožje proti Francozom celo tirolske ženske, otroci in starci ter da gore po vsej Švabski kresovi, kličoči na tisoče kmetov pod avstrijski prapor, so vzplamenele vnovič tudi njih že onemogla srca v novem pogumu in novi nadi.

Z veselo svirajočimi godbami in z vihrajočimi zastavami so korakali skozi Ljubljano iz Gradca došli Terzovi bataljoni, za njimi so odmarširali Hesi pa Giulayevi ogrski prostovoljci in od povsod, celo iz daljne Češke so drli slovanski in nemški polki proti Vidmu in dalje proti Furlaniji.

Tretjega dne marca meseca ob devetih dopoldne pa je pridrvela zopet po Dunajski cesti in Špitalski ulici ogromna karosa, ki jo je spremljal velik oddelek huzarjev, ter se je ustavila pred »Divjim možem«.

Dospel je nadvojvoda Karel z Dunaja. Urno se je umaknil v svoje sobe, ki mu jh je bil hoteljér Rechter že pripravil. Kmalu nato je nadvojvoda v družbi generala Bellegarde jezdil v mesto na poset k sinovom nadvojvode Ferdinanda, iz Milana pregnanega cesarjevega namestnika.

Med tem so prihajali v hotel vsi generali. V paradnih uniformah in z vsemi redi na prsih so se zbrali in čakali nadvojvode. Hitro se je vrnil, sprejel generale, se razgovarjal z maršalom Quosdanovichem nekaj minut ter se je kratko poslovil. Pred karoso so bili vpreženi že drugi konji. Karel je skočil v voz ter se v diru odpeljal. Komaj eno uro se je mudil in že je hitel z največjo naglico proti Gorici in od ondi na Videm k armadi.

Na tisoče rok je gradilo v Julijskih Alpah in Karavankah nove utrdbe, zapreke in okope. Že meseca februarja so začeli avstrijski ženijski častniki utrjevati vse gorske prelaze, popravljati vse trdnjave od italijanske meje do Celovca, narejati zakope, okope, nasipe in ograde, jih oboroževati s topovi, preskrbovati s strelivom ter pripravljati na boj. Povsod se je zidalo in kopalo.

Avstrijski vojaški inženirji pa so utegnili izvrševati svojo nalogo temeljito. Saj je bil Napoleon Buonaparte na vojni proti papeževi državi, Pij VI. pa je imel močno vojsko, ki so jo vodili slavni generali Colli, Colonna in Borgia. O njih se je poročalo in govorilo, da so genijalni vojskovodje.

Vsaj nekaj mesecev mine, tako so upali, preden se utegne predrzni Buonaparte obrniti proti Karlovi vojski; poprej pa bo moral premagati tudi še mogočne Benetke, ki so kazale odkrito in samozavestno svoje sovražne naklepe proti Francozom.

V Ljubljani so bili zopet polni novega upanja. Ko pa je deželni glavar grof Fran Hohenwart prejel nadvojvodovo lastnorodno pismo, je vse vriskalo.

Tudi Vodnikove »Novice« so nemudoma priobčile vsebino tega pisma. Vsej Kranjski se je odvalil kamen s srca.

Generalissimus Karel je pisal — tako je poročal Vodnik — »da se nimamo ničesar bati, ker je on pri Gorici, ob Soči, pri Gradiški in Palma Novi dobro utrjen. Naj le imajo Francozi beneške kraje, da le mi obdržimo tudi svoje meje! Ko pride pomoč iz Ogrske, bomo mogli iti naravnost proti Mantovi. Soča, Gorica, Trst, Snežnik in Hrušica so trdne meje, ki jih ne zavzame nihče.«

Po vseh ljubljanskih cerkvah so molili za zmago in mir. V stolnici sv. Nikolaja pa je priredil slovesno molitev pred Najsvetejšim sam knezonadškof baron Brigido z vsem cerkvenim pompom.

Vse kranjsko plemstvo z glavarjem grofom Hohenwartom na čelu, župan dr. Podobnik z vsemi svetovalci in višjimi uradniki, vsa gospoda in najboljše meščanstvo je prisostvovalo molitvi.

Pred cerkvijo so stali v paradi vrli meščanski strelci in gardisti z zastavama in godbo ter so streljali, da je bilo veselje. In po svečanosti se je vršilo tudi defiliranje, zakaj brez defiliranja in streljanja ni smela miniti takrat nobena cerkvena slavnost.

Ko se je poslovil glavar grof Hohenwart pred cerkvijo od zbranih zastopnikov kranjskih oblastev, je še dejal:

»Širokoustni korzikanski sansculot Buonaparte je dejal bajè: 'Le moral c' est tout!' Ako je to resnica, gospoda, potem je njegove sreče konec in naša zmaga je gotova!«

In samozavestno je sedel v kočijo ter se moško odpeljal.

Ljubljana se je kopala v pomladnem razkošju.

Par dni je deževalo, potem pa se je nebo izjasnilo in toplo solnce je sijalo in grelo kakor v maju. In vendar je bilo šele sredi marca.

Zrak svež in čist, nebo v neizkaljeni krasoti in povsod sama svetloba in gorkota. Mesto je bilo zopet brez vojaškega hrupa in vrišča. Vrnil se je prejšnji idilski mir, le še lepši, ker je prišel z mladim zelenjem pomladi.

Ulice, polne slame, cunj in razne nesnage, ki so jo pustili za seboj vojaki, so bile v nekaj dneh pometene in očiščene. Red in pokoj sta se iznova naselila povsod, po delavnicah, tovarnah in pisarnah pa so se Ljubljančanje vrnili k starim svojim opravilom, ki jih niso razburjala.

Le lepe Ljubljanke so imele nove in velike skrbi.

Odložiti so morale zimsko obleko in misliti na nove klobuke in nove, moderne toalete. In prav mudilo se jim je, zakaj bližal se je tihi teden in kmalu bo tukaj cvetna nedelja, za njo pa velika noč.

Hiteti so morale. Marljive šivilje pa so šivale in pomerjale pozno v noč. Saj je hotela biti pri velikonočni procesiji vsaka Ljubljanka ne le nova od glave do nog, nego je želela biti prav vsaka tudi med vsemi najlepša in med vsemi najmodernejša.

Desetega marca je bilo po Ljubljani pač še mnogo ženskih objokanih oči, saj je odmarširalo na bojišče v Italiji še poslednjih 150 mož domačega Thurnovega polka in ž njimi 600 Hrvatov.

Odjezdil je tega dne marsikak mlad častnik, ki je ostavil v Ljubljani javno ali skrivaj ljubljeno bitje, pa tudi marsikak podčastnik in preprost pešec je odkorakal, ki so za njim lile solze mater, sester in deklet tam po skromnih predmestnih hišah in le s slamo kritih delavskih kočah ponižnega kranjskega glavnega mesta.

»Na srečo se posuše ženske solze hitreje, nego skopni najkasnejši pomladni sneg, in ženska tuga mine preje, nego preide bleščeči ščep v temni mlaj,« je dejal cinični dr. Repič. »Prenaglo so se vršili dogodki zadnjih tednov drug za drugim, da bi se mogle ubožice potapljati v svojo bolest, in tudi preveč dela imajo same s seboj, da bi mogle razmišljati še o tem, kar je morda izgubljeno za večno. Ljubljanka, ki je lepa in mlada, je nesrečna le tedaj, če se dolgočasi; ker pa si zna poiskati zabave povsod, ni nesrečna nikoli.«

Dr. Repič je poznal Ljubljanke in menda se ni motil.

Tako se je zgodilo tiste dni, da so Ljubljanke kakor ogromna jata golobov zletele iz mesta in zasedle Turško jamo za pokopališčem sv. Krištofa. Kakor cvetoča livada je bila pestra tista dolinica od samih klobučkov, vihrajočih šerp in barvastih nogavic. In čebljanja, smehljanja, radovednega iztezanja vratov in nemirnega tekanja je bilo med njimi, kakor da se pripravljajo na začetek najlepše komedije.

Pa ni bilo nič drugega, kakor da se je pripeljal škof Franc Borgia baron Raigersfelški blagoslovit razširjeno ljubljansko pokopališče. Le pozorišče se je izpremenilo, menjali so se igralci, a komedija je ostala zabavna in zanimiva.

V spomin na Turke, ki so jih bajè naši pradedje pobili prav v tisti dolinici kraj pokopališča, se je ohranilo ime Turška jama. V spomin na to slavno zmago za ljubljanskim ozidjem se je vršilo tamkaj vsako leto na velikonočni ponedeljek bombardiranje dolinice z najdebelejšimi in najtršimi pomarančami.

Cele koše pomaranč so izmetale ljubljanske aristokratke in njih kavalirji med tolpe dečkov, ki so se borili ondi za rumeni laški sad med seboj s tisto srdito vztrajnostjo kakor nekdaj njih pradedje za turške glave.

Semkaj torej so priletele jate Ljubljank na zabavo, ki jim je bila prav tako zanimiva kakor bombardiranje Turške jame s pomarančami. Saj pa so imele tudi kaj gledati! Z najpompoznejšimi karosami so se pripeljali metropolitanski gospodje, z grbi na vseh straneh svojih voz, z livriranimi kočijaži in slugami ter s konji, ki so bili obrzdani s pristnim zlatom in srebrom.

Mogočni so bili ti prelatje in mogočno so znali nastopati, kadarkoli so se prikazali v javnosti. Bogati so bili, posestniki najlepših hiš in opasni tekmeci kranjskih posvetnih kavalirjev.

Kavalir vseh kavalirjev pa je bil škof Borgia.

Bil je na glasu izredne učenosti, ki si jo je pridobil po nemških univerzah, a kot bivši jezuit je znal reprezentirati moč in čast nepremagljive katoliške cerkve impozantneje nego sam knezonadškof baron Brigido. V svoji osebi je združeval veljavnost pomožnega škofa ljubljanskega, škofa derbenskega in generalnega vikarja nadškofijskega. Ta najelegantnejši predsednik ljubljanskega konsistorija je kazal pri vsaki priliki tudi v svoji prelatski obleki, da je polnokrven potomec kranjske plemenitaške rodbine. Do svoje visoke starosti je jezdil po Ljubljani in okolici iskrega serca, se vozil na lov ter se celo prav rad udeleževal najsijajnejših plesov v reduti in na strelišču.

In baje ni bilo lepšega prizora, kakor če je sedel ves v vijoličasti svili in s hermelinom ter z velikim zlatim križem rdečelični starec škof Borgia sredi belih, golih ramen v demantih in biserih cvetočih ljubljanskih plemkinj. Za nikomer ni zaostajal živahni škof Borgia v galantnih poklonih, a vendar je bil baje resnično pobožen in dober mož, ki ga je ljubila vsa Ljubljana.

Imponiral je vsakomur, a znal je tudi pridobivati vsa srca, zlasti pa ženska, ki so za moško lepoto v cerkveni obleki že od nekdaj še prav posebno dovzetna.

Tudi pri blagoslavljanju novega pokopališča je nastopil škof Borgia z vsem sijajem. Kakor vladar se je obdal z najodličnejšimi imeni metropolitanskega kapitlja. Prošt Sigfrid grof Auersperški, komendator malteškega reda, pravkar infulirani kanonik Janez Anton de Ricci, infulirani kanonik Sigfrid grof Gallenberški, kanoniki Janez Nepomuk baron Taufferer, Franc Ks. pl. Webern, Franc Ks. Baron Codelli pl. Fahnenfeldski, Juri Gollmaler, vodja in notar knezonadškofijskega urada, vsi člani knezonadškofijske pisarne ter vsi semeniščniki so obdajali škofa barona Borgia v vijoličastih, rdečih in belih oblekah.

Kakor maki, tulipani, lilije in narcise je bila videti ta sveta družba po zeleneči trati. In ljubljanske dame so vzklikale od občudovanja in radosti ob pestri krasoti.

Tudi grof Hohenwart s svojimi najvišjimi uradniki je bil tu in ponižno v ozadju je stal župan dr. Podobnik z dvema občinskima svetovalcema.

Ko pa je po zaključenem obredu pokleknila vsa gospoda na travo in molila glasno nemški »Vater unser«, je obstal, visoko zravnan, edini škof Borgia ter šepetal molitev raztresen in zamišljen.

Oči so mu zrle tja na Kamniške planine, ki so se bleščale v solnčnem svitu, in tja preko Ljubljanskega polja, nežnozelenega in polnega bujnega klitja.

In škof je posluhnil, dvignil oči in se nasmehnil. Resnično, tudi škrjanec je že drobil svojo pesem nad poljem!

Naglo se je pokrižal in živahno pristopil h glavarju Hohenwartu:

»Ako vam je drago, pojezdiva popoldne do Save, ljubi glavar?

»Z veseljem, prevzvišeni!« je odgovoril glavar.

»V turjaških gozdovih se oglašajo že divji petelini, prevzvišeni,« se je oglasil tedaj prošt Auersperg.

»Ah! Ali nas povabite, grof,« je vzkipel škof.

»Že v par dneh pričakujem bratovega poročila. Potem nam bodo petelini na razpolago«, je odgovoril prošt.

Pred cerkvijo in ob Dunajski cesti so se med tem zbrale Ljubljanke. Videti so želele škofa še enkrat iz bližine in dobiti njegov blagoslov, preden se odpelje s svojo karoso. Ko je torej stopil s pokopališča, so pokleknile. Škof jih je blagoslovil, se nasmehnil in dal roko grofu Hohenwartu.

»Torej ob štirih — do svidenja, ljubi grof!« je dejal.

»Pred škofijo, prevzvišeni!«

In obrnivši se h grofu Auerspergu, je še rekel škof:

»Peljite se z manoj, predragi! Poveste mi še kaj več o petelinih, ki čakajo naših pušk, če Bog da in sv. Hubert!«

Tedaj je zagledal še novo tropo klečočih Ljubljank in zopet je dvignil desnico ter jih blagoslovil ...

Med trumo žensk, ki so hitele ob cesti proti mestu, sta stopali tudi Neža Verderberica in njena hči Metka. Žalostni sta bili in molčali sta dolgo časa.

»Petek je danes ... ljudi ne bo ... zamuditi nimava ničesar«, je dejala Nežika in gledala zamišljeno v tla. V duhu pa je videla samo sebe v svoji spalnici in poleg nje je sedel grof Lichtenberg.

»Petek!« je vzdihnila Metka. »Pust dan!« in v duhu je gledala pred seboj žensko nežno lice mladeniča, ki jo kliče: »Marga. Margica, sestrica ljuba!«

In molčali sta in stopali dalje.

»Kdaj se vrne grof Leo, si rekla?« je vprašala čez dolgo Nežika.

»Čez dva meseca,« je odgovorila Metka in utihnila.

»Čez dva! Čez dva meseca šele!«

Hipoma je zaihtela Metka: »A če ga ne bo nikoli več, mama? Moj Bog, zdi se mi, slutim, da ga ne bom videla nikoli več!«

»Ne jokaj, Metka, saj pride — gotovo pride!« je hitela Nežika miriti hčerko, a tudi v njenih očeh so se zbirale solze in tudi v njenem srcu je kričalo nekaj obupno: »Nikoli, nikoli več!«

Ob znamenju na sv. Petra cesti pa sta srečali dr. Repiča, ki je šel z neznanim gospodom.

»Le za hipec, dragi gospod doktor!« je sejal odvetnik dr. Wagnerju in naglo stopil za Verderberico. »Ah, kolika sreča, da vas po tolikem času vidim zopet enkrat!« je vzklikal in se globoko odkril lepi vdovi.

»Vaša krivda, gospod doktor!« ga je zavrnila vdova.

»Nikakor ne moja! Prokleta vojna! Saj človek nima minute svobodne in zvečer je utrujen kakor mlatič«, se je branil odvetnik. »Ampak zvečer pridem k vam na rake, če dovolite, in po dolgem času se zopet kaj pomenimo, če smem ... Do svidenja torej, lepa gospa!«

Držal jo je še vedno za roko, ji globoko gledal v oči in čudno zaostril ustnice. »Vedno mislim na »Tri gavtrožce, vedno ... vedno!« je še dejal, zavzdihnil, se poklonil ter se naglo vrnil k dr. Wagnerju.

Tudi Nežika in Metka sta nadaljevali svojo pot ... A Nežikina srčna bol je že prenehala kljuvati in gristi ... ponehavala je, odnehavala ... se mirila ...

»Ah, ko bi človek ne imel prijatelja, ki ga v težkih urah potolaži!« je govorila gospa Nežika glasno kakor sama s seboj. »Obupati bi moral ... Gospod dr. Repič pa je le naš najsimpatičnejši prijatelj, — ni res, Metka?«

»Res, mama«, je odgovorila Metka mehanično. »Prijazen, vedno vesel gospod je.«

»Fino večerjo mu pripravim ... kopuna mu spečem ... da, pa solate in kompota in pogače!« se je veselila gospa Verderberica. Poznala je dr. Repičev okus in tek. Sklenila je torej, da mu postreže izvrstno.

In postregla mu je resnično. Izredno zadovoljen je bil dr. Repič tisti večer ...

Na stolpu šentpeterske cerkve je bila ura dve, ko je koračil ves zaspan mimo »Treh gavtrožc« mršavi in dolgopeti mestni policaj Kozlevčar. V prvem nadstropju v posevni sobi pa je še vedno gorela luč! Po vsej hiši je bilo tiho in temno, le v sobi za odlične goste so še bdeli.

Ljubezniv, lep, eleganten gospod je bil dr. Repič, toda nezvest kot metulj.

Prav tiste dni je stopil po obedu iz gostilne pri »Treh gavtrožcah« na cesto, ko je šinila mimo mlada ženska. Skoraj zadela sta drug ob drugega.

»Strela, to je dekle!« je vzkipel mladi odvetnik in je že krenil urno za njo.

Visoka, ne suha, ne debela, moč, svežost in energija v vsaki kretnji, bujnih kostanjevih las in kakor oglje temnih, velikih oči. Obraz sicer nekoliko preširok, brada za spoznanje premajhna, zato pa usteca kakor dvoje debelih jagod in zobje kot repa. Koliko let ima? Petindvajset? Dekle, žena? — Čigava je? Kje stanuje? — O, o, če bi imel človek takole ljubico! Samo malo oblekel bi jo ... par modnih cunj, nekaj finega perila, tanke nogavice in lahke čeveljčke na noge ... pa bi se izpremenila hipoma v damo, da bi se vsi moški oblizovali prste za njo.

»Kam pa tako urno?« je vprašal.

»Domov!«

»Pa greva lahko skupaj.«

»Bolje bo vsak zase!«

»E, e! Kakšna pa ste! Čakajte, no, saj ne gori voda!«

»Mudi se mi! Zbogom, gospod!«

In stekla je preko ceste in hitela, da je ni mogel dohajati.

Presneta ženska! Kako je odrezava! A sirova ni. Ošinila ga je z očmi ... se nasmehnila — nekoliko zaničljivo in zafrkljivo ... in odgovorila brez premišljanja nemudoma ... Ni neumna! — Rezka, lepa in sladka je kakor najboljša rebula. In prav tak je bil dr. Repičev okus.

Zato je ubiral korake kolikor mogoče hitro za njo. Saj bi bil rad stekel ... ujel bi jo ... se prilepil na njeno stran ter se ne dal odgnati kar tako. Toda šentpetrska cesta je bila polna voz ... vojaki in nevojaki so se prerivali po ozki pešpoti, le težko je prišel človek dalje. A iz vida je ni izpustil. Mimo frančiškanske cerkve je šinila v Gledališko ulico in izginila za voglom kapucinskega samostana.

»Kam? — He, saj nisem slep! — Ali se je udrla v zemljo? — O, vidiš jo! K nunskemu samostanu je krenila. Pa hajd, hajd!«

A že je izginila zopet na levo: v Gradišče ... Vrag se spoznaj v teh zavozlanih uličicah in zagatah! Sami ovinki in koti! In če mu uteče za »igrišče«, je bil ves beg zaman.

Dr. Repič je zdaj resnično že tekel. A ko je zavil na desno, je videl le še njeno krilo, ki je utonilo v temi široke veže na levi strani. Ogromna pritlična hiša je stala ondi s pročelji v Gradišče in na Igriški trg in z neštevilom oken na obe strani.

Sama revščina stanuje tod. Koga bi vprašal, ko ne pozna žive duše?

Iz veže pa je stopil dijak s knjigami pod pazduho.

»Hej, studiosus!« je poklical doktor. »Ali niste Kopitar?«

»Sem, gospod«, je odgovoril dijak in se odkril.

»Profesor Pelzel mi vas je pokazal. In hvalil vas je! Vrl latinec ste baje in vsako leto prernifer ... da, da!« je govoril odvetnik in krenil zopet nazaj na Kapucinski trg. »Pri kom pa stanujete, Kopitar?«

»Pri mestnem stražniku Kozlevčarju.«

»Ah, pri Kozlevčarju! Tako ... tako ... Ali nima že odrasle hčere?«

»Ne, ne, gospod ... doslej ima le dva dečka: parva in principia.«

»Tako ... tako ... Jaz sem pa mislil, da je dekle, ki je šlo prav kar mimo vas, njegova hčerka.«

»Ne, gospod: to je bila Kalanova Marijanica«, je pripovedoval Kopitar, »žena delavca v Desselbrunnerjevi suknarni.«

»Ah, tako! Joj, kako se človek včasih zmoti!« je hinavščil odvetnik. »Mislil sem, da je policajeva hčerka, pa je delavčeva žena, s kopo otrok kajpada.«

»Ne, še brez otrok sta ... Precej na levi strani veže imata sobo in kuhinjo. Ona gospodinji in malo šiva, njen mož pa je ves dan v tovarni ... Vsak dan opoldne mu ona nese kosilo, in kadar se vrača, odhajam jaz v šolo: točna je in po njej se ravnam kakor po najbolj zanesljivi uri. Kozlevčarjevi stanujejo namreč na desni strani veže, in kadar vidim skozi svoje okno prihajati Kalanko iz tovarne, vem, da se mi že mudi.«

»Tako ... tako? Torej mudi se vam ... No, pa srečno, srečno, Kopitar!«

»Zbogom, gospod!« je še zaklical dijak, dvignil čepico in jo skokoma ubral za Kapucini.

»Kalanova Marijanica torej! Delavčeva žena, šivilja in brez otrok«, je razmišljal dr. Repič. »In vsako opoldne ... hm, hm! ... O strela, to je telesce!«

Na Kapucinskem trgu pa sta prav pred samostanovimi vrati stali dve vrsti pešcev v belih frakih, z rdečimi osléci na prsih in na sedalih ter z rdečimi obšivki na rokavih in v črnih okroglih čakah z medenimi okraski na sprednji strani; stali so dva koraka narazen, z obrazi obrnjeni drug k drugemu. Dr. Repič je videl vse enake njih hrbte, vse enake njih čope: enako debele in kakor z ravnilom prirezane vse enako dolge.

Na konju lisičje barve je sedel častnik ves bel in v rdečem telovniku, z zlato porto na čaki in z golo sabljo v roki ter čakal.

In iz samostana so prišli štirje vojaki z leskovkami v naročju; — dva sta leskovke razdeljevala med čakajoči vrsti, dva pa snopa položila na koncu vrst na tla.

Takoj nato se je izza vhoda pojavil dr. Wagner, za njim pa je vojaški profos v spremstvu dveh vojakov z nataknjenima bajonetoma privedel do pasu golega vojaka-kaznjenca.

Bil je majhen, širokopleč, slamnatorumenih, štrlečih las, bled, a gledal je okoli sebe kakor besen ris.

Ko je zagledal tovariše, je obstal in zakričal v čudno zategnjenem dialektu:

»Ubijte me! Toda narednik je lopov — lopov — lopov!«

In še je kričal, a že je dvignil častnik sabljo, dva trobentača sta začela trobiti réveil, da ni bilo razumeti ničesar več.

Ranocelnik dr. Wagner je pristopil h kaznjencu, da ga preišče; toda kaznjenec je zaničljivo zamahnil z roko, zakričal in obrnil zdravniku hrbet.

In več pesti je sunilo in pahnilo kaznjenca med dolgi stoječi vrsti, — na obeh koncih sta stala vojaka, držeča golo sabljo vodoravno predse, ter s tem zapirala pot, trobentača pa sta trobila in trobila.

Kaznjenec je prekrižal pesti na prsih, sklonil glavo in stekel. In po zraku se je videlo šviganje palic ... zamrgolelo je ... le tri, štiri hiše in ... bilo je vsega konec.

Vrsti sta stopili narazen ... palice so popadale na tla ... trobentača sta utihnila in ... pritekel je dr. Wagner ter se sklonil nad kaznjencem, ki je ležal brez zavesti.

Trop častnikov, ki se je bil prikazal ob vratih, se je naglo umaknil ... prihiteli so sanitetci z belo plahto, zavili nezavestnika in ga odnesli v samostan. Nato še dve povelji, in pešci so odkorakali skozi vrata, ki so se zaprla.

Le par minut je trajalo vse, a ljudi se je nabralo par sto. A niti enega ni bilo med njimi, ki ne bi bil odšel z gnusom in ogorčenjem. »Za državo se dajo ubijati! Zato jih še pretepajo! Sramota za človeštvo!« je slišal dr. Repič govoriti in zagledal profesorja Pelzela, ki se mu je bližal.

»Oh, tudi vi ste videli to srednjeveško divjaštvo?« je vprašal.

»Tudi! Kdaj neki že to odpravijo?« je dejal profesor. »Francozi šibanja ne poznajo več, le Avstrija in Nemčija se oklepata še tega barbarstva ... In veste, zakaj je bil šiban ta siromak? — Ker je zabrusil naredniku v zobe, da je 'nemška svinja'! Zato ni dober patrijot!«

»Odkod to veste?«

»Dr. Wagner mi je pravil pri baronu Zoisu. Narednik je ovadil tega vojaka Čeha, da noče priznati nemške domovine, nego prisega le na svoje češko kraljestvo; Čeh pa je izjavil, da ga narednik sovraži, ker ga ne podkupuje in mu ne daje daril kakor drugi, ter je dostavil: 'Narednik je lopov in prava nemška svinja!' — Da ga izpreobrnejo in nauče pravega avstrijskega patrijotizma, so ga obsodili na dvesto šib.«

»A narednika?«

»Narednika so zaprli ter degradirali v navadnega pešca,« je pripovedoval profesor in ogorčen pristavil: »Vidite, to so sadovi nove kuge, ki se pojavlja med narodi: nacijonalizma! Včasih verska, včasih plemenska, zdaj še nacijonalna fanatičnost! Vedno nove bolezni, vedno nova gesla — a človeštvo vedno nesrečnejše ... vedno bolj razcepljeno in med sabo zasovraženo.«

»A vi? Ali niste tudi nacijonalist?« je vprašal dr. Repič. »Nemec ste, jaz Slovenec!«

»Sem Nemec,« je priznal Pelzel, »toda ne nacijonalist! Pravi patrijotizem je pravzaprav pravi kozmopolitizem. In tega se držim jaz — in dobro živim ž njim povsod in z vsakomer. Kakor jaz pa naj bi mislil vsak narod! Zakaj, kakor more vsak posamezen človek druge ljudi poznati prav le takrat, če pozna temeljito samega sebe, kakor more posameznik koristiti drugim le tedaj, če ima pri samem sebi vse v redu, ter je srečen le takrat, če je koristen ne le sebi, nego tudi drugim, tako more biti narod resnično srečen in svoboden le tedaj, če ima smisel tudi za blaginjo, svobodo in čast drugih narodov ... Tako misliti in delati je po mojem prepričanju edino pravi patrijotizem in hkrati edino pravi kozmopolitizem! V mojih očeh je nacijonalen fanatik prav tako gnusen obskurant in reakcijonarec kakor plemenski ali verski fanatik! In jaz bi hotel po vseh ulicah, po vseh šolah in cerkvah napisati: 'Ne zaupajte ljudem, ki ne poznajo in ne ljubijo nobene domovine! Ne zaupajte nikomer, ki se čuti vzvišenega, in kateremu je ves ostali svet le prostrana drajna, ki jo sme pleniti in izkoriščati za lastno ožjo domovino! — Zaupajte pa le tistemu, ki ljubi in spoštuje svoj narod in svojo domovino, a ljubi in spoštuje tudi tuje narode in njih domovine! Bodite prijatelji vsega sveta in vseh narodov: najzvestejši sinovi lastni domovini, najblažji bratje vsem drugim!' — Tako učim jaz, prijatelj.«

Stopala sta počasi po Gosposki ulici.

»A zgodovina?« je dejal dr. Repič. »Zgodovina se roga vašim plemenitim, a nepraktičnim načelom! Glejte, ti Francozi ...«

»Eh, kaj zgodovina!« je zamahnil zaničljivo profesor. »'Historia vitae magistra' je lepa fraza, a velika laž. Oni, ki delajo zgodovino, se je nikdar ne uče, a oni, ki so se je učili, zgodovine nikdar ne delajo! Sicer pa: kaj pomagajo vse izkušnje, ki bi jih lahko zajemali iz zgodovine? — Kdaj ste že videli otroka, ki bi se ravnal po izkušnjah svojih staršev? — Šele kadar se sam opeče, verjame, da ogenj žge! — Izkušnja! Izkušnja je podobna neizprosni krasotici: desetletja vas vodi za nos, a ko se vam končno vda, sta že oba prestara, da bi se še mogla ljubiti!«

Dr. Repič se je veselo zasmejal, a Pelzel je mirno nadaljeval:

»In morala zgodovine? — Prava in resnična morala v svetovni zgodovini je bil vedno le — uspeh! Pred uspehom upogibljejo ljudje kolena povsod in od vekomaj. Morala je torej uspeh in uspeh je moč in moč je pravica! Pa le tako dolgo, da doseže kdo drugi še večji uspeh, še večjo mož in ž njima še večjo pravico. 'Unusquisque tantum iuris habet, quantum potentia valet', pravi Spinozza. In tako je in tako ostane.«

Ustavil se je pred hišo na Novem trgu kjer je stanoval.

»Jutri pojdem na Ig,« je dejal, »kopirati hočem ondi vse stare rimske napise. Na cerkvi, na gradu in baje celo v gozdu pred Stajami, vasico konec Iga, jih je baje cela vrsta. Zelo me zanimajo ... Jutri se torej ne bomo videli na Zoisovem vrtu.«

In podal je odvetniku roko in počasi odkorakal po veži.

»Gospod doktor!« je takrat poklical ženski glas, in ko se je dr. Repič okrenil, je stala za njim Katrica, pomivalka iz gostilne pri Treh gavtrožcah. »Povsodi jih že lovim: gospa so dobili petdeset velikih rakov. In dejali so, da morajo priti zvečer k nam, gospod doktor! Pa prav gotovo, so dejali, morajo priti; le ne bodo hudi, so dejali gospa, in da ne bo nikogar drugega, so dejali, in da dobite za raki še prav lepo, mlado raco s solato in kompotom, so dejali.«

»Ali res, Katica? Tako so dejali?« se je zasmejal odvetnik. »Preveč me razvadite! No, no, pa pridem torej, Katrica ... sam pridem ... Pozdravi gospo ... prav lepo jo pozdravi in reci ji, da ji poljubljam roko in še to in ono in tako dalje in tako dalje ... Ali si boš zapomnila, Katrica?«

Katrica se je režala, da so ji bila usta razklenjena od ušesa do ušesa.

»Da pozdravljajo ... da poljubljajo roko in ... in ...« je ponavljala in ni mogla dalje.

»In ... in tako dalje ... in tako dalje ... pa še to in ono in tisto in vse, vse!« je dejal dr. Repič, se zakrohotal objestno in stopal po Novem trgu navzdol.

Katrica pa se je vračala in ponavljala:

»In tako dalje ... in tako dalje ... Da ne pozabim, Kriste! In še ono tisto in vse tako dalje! Ljubi Jezus, kako naj si zapomnim, če govori tako učeno!«

X.

Sredi marca je bilo.

Zoisov vrt se je polnil s šetalci in šetalkami. Dolgi lipov drevored se je bil odel že v zelenje, po vejah so peli ščinkavci in po ribnikih so švigale zlate in srebrne ribice. Na križiščih z drobnim peskom posutih potov so stali marmornati kipi Merkurja, Diane, Hefajsta, Veste in Cerere. V ogromni špilji tik zidu poleg Zoisove hiše je orjaški Herakles davil troglavega psa Cerbera, na vrhuncu umetnega hriba pa je stal Apolon.

Kostanji in sadno drevje, gosti grmi španskega bezga, zelenike in dobrovite, gredice domačih cvetlic in skupine tujih rastlin, vodomet, glorijeta, eremitaža in končno paviljon za godbo ... vsega je bilo najti na tem z redkim okusom upravljanem vrtu.

Po vzoru nekdanjega razkošnega parka grofov Auerspergov poleg vicedomskih vrat je dal baron Zois prirediti ta vrt ter ga je nato prepustil Ljubljančanom. Bilo je to edino javno izprehajališče v vsem mestu, zato pa je bilo zlasti ob nedeljah in večernem hladu vedno polno gospode in tudi preprostejšega naroda. Ponzijonisti so posedali tod po klopeh in krmili kose, sinice in ščinkavce s krušnimi drobtinami in prosom, matere in pestuje so zahajale semkaj z otroki, zaljubljenci so imeli tukaj v mraku svoje sestanke, ob nedeljah in praznikih dopoldne pa so se ljubljanske dame razkazovale v najnovejših toaletah.

Tiho in prijetno je bilo na vrtu, a tik njega se je pravkar bil hud boj.

Bojišče je bilo jako zanimivo: ob treh stenah visoke, ozke police, polne knjig, ob oknih pulti, na sredi dolga miza, za njo visoki stoli z usnjatimi sedeži, tu in tam skrinjice s steklenimi zaklopci, v njih rudnine, kristali, redki kameni, v tem in onem kotu zagonetni instrumenti. In kamor si pogledal — knjige, vezane v svinjsko kožo ali nevezane, broširane, a črne, ogoljene, vse stare in spoštovanja vredne, tam druge nove, v krasni, dragoceni vezavi, z zlato potiskanimi hrbti in barvnimi obrezami, tu najnovejši skromni izdelki domačih tiskaren in domačih knjigovezov: Homer, Demosten, Vergil, Salust, Horac, Caesar ... dalje Tasso, Dante, Boccacio, Petrarca, Macchiavelli, Ariosto, Metastasio ... pa Voltaire, Rousseau, Diderot, Buffon, Marmontelle, Montesquieu, La Bruyère, Marivaux, Helvetius, Crebillon, D' Alembert, Gresset in La Mettrie ... in ondi Herder, Klopstock, Wieland, Lessing, Schiller in Goethe ... na mizi pa zvezki in zvežčici, sadovi slovenske pridnosti in učenosti Pohlinove, Devove, Gutsmannove, Einhartove, Japljeve in Vodnikove.

In pred temi zvezki in zvežčici je za mizo sedel baron Zois ter se zamišljen smehljal predse. Pravkar je bil kopal svoje boleče noge v topli brinjevi vodi in pred njim je stala velika čaša kave, zmešane s tretjino žganega in zmletega želoda.

Na koncu mize, Zoisu na desni je sedel glavar Hohenwart, na drugem koncu mize, Zoisu na levi pa Valentin Vodnik. Prostora nasproti baronu sta bila prazna: profesor Pelzel je že odšel v šolo, stara baronova mama pa se je umeknila v svojo spalnico. Gosta sta pila baronovo izvrstno tržaško vino, o katerem je trdil prof. Pelzel po »Dio Cassius«, da je staroklasično vinum Pucinum cesarice Livije, Zois pa je semtertja srknil požirek svoje zdravilne kave.

»Bi! Bi!« je govoril glavar z jedko ironijo, a hkrati z aristokratsko ljubeznivostjo. »Moj preljubi beneficijat, prosim: midva vendar ne moreva govoriti, kaj bi in kako bi bilo, če bi bilo, nego le kako je!«

»Dobro! Kako je in kako bo, preblagorodni gospod glavar!« je odvrnil skoraj rezko Valentin Vodnik. »Od grškega Hema do Ledenega morja, od koroško-goriške Soče in češke Vltave tja do Urala je malone ves svet slovanski! A tudi severna tretjina Azije priznava slovansko vlado ter dozoreva po slovanskih mestih za evropsko kulturo. In dasi štejejo Slovani danes jedva petino, da, jedva desetino tega, kar bi lahko šteli ob ugodnejših moralnih pogojih, doseza njih število vendarle nad šestdeset milijonov duš. Da, gospod glavar, resnica je in ostane: slovanski svet je največji in Slovani so med vsemi narodi, ki so si ohranili isti jezik, danes najmočnejši!«

»Da, da, ogromna masa ... velikanski kolos, a brez kulture in celo brez civilizacije! In njih jezik ...!« je ugovarjal Hohenwart.

»Naš jezik? Ali, gospod glavar! — Po svojem jeziku je Slovan vendar jafetid, torej bližnji sorodnik, če ne celo mlajši brat Grka, Rimljana in Nemca! Naš jezik! Kako morete govoriti tako, gospod glavar? Pomislite vendar, lepo prosim: le med Alpami, med Reno in Odro se je še ohranila vaša nemščina, ki je po svojem individualnem praznačaju najbolj raskav jezik vseh evropskih jezikov!«

»Oho! Jezik Goethejev! Prečastiti, dovolite —!« je vzkipel za spoznanje glavar in se namrdnil, češ, taka trditev je preneumna, da bi jo človek resno pobijal. Toda nasprotnik ni odnehal.

»Prosim! Dovolite meni, da izgovorim, preblagorodje!« je nadaljeval Vodnik. »Jezik Goethejev, pravite? — Ali veste, kako se je prav vaš Goethe izrazil o svoji raskavi materinščini?«

»Kako? Gotovo najponosneje.«

»'Ein Dichter wär' ich geworden, hätte die Sprache sich nicht unüberwindlich gezeigt!' —« je citiral Vodnik, a hitro dostavil. »In vzlic tej priznani raskavosti nemščine, nad katero je obupaval celo vaš veliki Goethe, — glejte, gospod glavar, na kako visoko stopnjo so jo vzdignili nemški pesniki v tako kratkem času! — Česa se smemo torej nadejati šele od slovanskih jezikov! Voltáire bi bil proglasil slovanščino, če bi jo bil poznal, za najsrečnejši jezik že samo zato, ker nima spolnika!«

»Eh, kaj artikel!« je zamahnil glavar zaničljivo.

»Da, da, v slovanščini lahko uporabljamo antično mero s pravcato antično gracijo!« je pritrdil Zois. »In ta obilica zvonkih vokalov, to bogastvo krepkih končnic, ta bujna originalnost in to neprestano porajanje novih, vedno lepših besed! In še nekaj: Petje v slovanščini se čuje prav tako sladko kot italijanščina, in že danes, dasi takorekoč še hlapec med Evropci, je Slovan poleg Italijana najbolj muzikalen na vsej zemlji!«

»Bodisi! A nemške kulture ne dobite Slovani nikoli!« je ugovarjal Hohenwart. »Vedno so bili razkosani, vedno nesložni, — stoletja in stoletja podaniki tujih vladarjev; zamudili so svoj pravi čas in danes so — dasi imajo neznatno, brez dvoma vrlo ljudstvo, ki se ne dvigne nikdar več iz teme brez nemške kulture.«

Vodnik je med tem počasi dvignil čašo k ustom in požirkoma pil. Oči so se mu bliskale, a ukrotil se je in odgovoril je brez osornosti:

»Čemu trmasti? — Morda zato, ker se vzlic stoletni nemški vladi, vzlic vsem strašnim 'kulturnim' nasilstvom nismo dali in se ne damo ponemčiti, Madjarom ne pomadjariti, Turkom ne poturčiti in Mongolom ne pomongoliti? — In čemu sirovi? Oh, okrutni ste, gospod glavar! Nebesa naj obvarujejo Nemce grozne usode našega naroda! Toda odgovorim naj vam zopet z velikim klasikom, z Nemcem Herderjem! Veste, kako poje on o nas? — Čakajte, takoj vam poiščem tisto mesto!«

Vodnik je skočil k biblijoteki, brskal po njej in imel hipoma že pravo knjigo v rokah.

»Čujte, prosim!« je dejal zmagovito. »Herder piše: 'Ali bi bil čudež, če bi se bil po sto- in stoletni sužnosti in najgloblji ogorčenosti tega naroda njegov mehki značaj pogreznil v zavratno, kruto in hlapčevsko lenobo? — In vendar si je ohranil ta narod povsod, zlasti pa kjer je užival vsaj malo več svobode, svojo staro, prvotno podobo: veselost, muzikalnost, gostoljubnost, miroljubnost, krotkost, marljivost itd.'« — Gromko je zaprl Vodnik knjigo in jo nesel nazaj v knjižnico, potem pa je nadaljeval: »Ne, ne, preblagorodje! Mi Slovani nismo rojeni za opice! Rousseau je grajal Petra I., ker je hotel svoje Ruse zaradi kulture in civilizacije poholanditi in ponemčiti; nas pa bi pohvalil prav zato, ker smo rajši 'trmasti in sirovi', kakor brez značaja in ponosa! — Pa saj mi ne zamerite, gospod glavar, da branim svoj narod?«

»Nikakor ne, ljubi moj gospod Vodnik!« se je zasmejal Hohenwart. »Prav všeč mi je vaša vnema za kultiviranje vašega maternega jezika. Zameril? Vi trdite svoje, jaz svoje. Bot sva. In tudi stara znanca sva: koliko gora sva prelazila že skupaj in koliko živih debat sva že izbojevala! In brez zamere ... Priznati mi morate, da nisem sovražen vašemu narodu in da se dam rad poučiti: iz naroda ste izšli, zanj delate. Čast vam! ...«

»Memento, quia populus es et in populum revertere!« je dejal Zois. »To mu ponavljam tudi jaz vedno in vedno!«

»Toda tajiti vendarle ne morete, da imajo Slovani toliko različnih kultur in dialektov, da ni mogoče govoriti o enem narodu!« je nadaljeval Hohenwart. »In baš zato je nemogoče, da bi mogli doseči sploh kdaj zadostno kulturo in civilizacijo ter ž njima zadostno svetovno moč in veljavo! Najvišje so Nemci in brez njih kulture ni spasa nobenemu narodu na svetu.«

»A stari Grki?!« je vzkliknil Vodnik. »Kje je bila večja moč in veljava, kje lepša literatura in umetnost? In Grki so govorili in pisali v tolikerih različnih narečjih, in vsak rod je imel svojo literaturo, svojo državo, a tudi svojo slavo! — Ne, ne, le ne bojte se za nas, gospod glavar! Slovani imamo vendarle eno dušo in en značaj; v različnih dialektih govorimo in pišemo, a razumemo se lepše in laže nego vsi tisti različni nemški in italijanski dialekti med seboj. Moškovitar razume Slovenca, Poljec Moškovitarja, Pemec Poljca, Srb, Hrvat in Slovenec pa se prav tako izlahka nejasno sabo, kakor se pomenijo Štajerc, Korošec in Kranjec, bratje smo! Ista kri! Vsi imamo jezik ene same matere! Tako je, gospod glavar! Za sedaj nam to spoznanje zadostuje. A kako bo? Kakor Bog hoče! Naša skrb bode poslej, da se začno sinovi iste matere in istega jezika tudi še ljubiti. Ko postanemo složni, nas nobena sila več ne premaga.«

Zois se je raztreseno smehljal in vzkliknil: »Videbimus cras!« Bil je to njegov običajni vzklik, njegovo geslo — geslo filozofa stoika, ki ga zlepa ne spravlja nič iz duševnega ravnotežja.

Nato pa je naglo vprašal:

»In najnovejše uradne vesti z bojišča? Zmagujemo ali se umikamo?«

Povesil je oči, kakor bi jih skrival, in razmišljen listal po knjižici.

»Eh, tepeni smo!« je odgovoril glavar. »No, tepeni bomo morda še večkrat, a nazadnje — nazadnje zmagamo pa le mi!«

»Brez dvoma,« je pritrdil Zois in se hipoma skremžil. Potem je vprašal: »A Buonaparte? Ali nimate nič posebnega povedati? — No, namreč za našega gospoda redaktorja mislim ...«

»Nič važnega ... Nadvojvoda Karl se pripravlja na odločilni udarec: če se mu posreči vržemo Francoze v nejasno iz Italije, če ne, nejasno .

»Torej neposredne nevarnosti ni?« je vprašal Zois tiše in si gladil koleni.

»Nikakor. Polni zaupanja smo.«

Zois se je globoko sklonil nad knjigo, spačil bolestno obraz in se iznova prijel za nogo. Glavar se je poslovil in tudi Vodnik je hotel oditi. Toda baron mu je pomignil, naj še ostane in ostal je.

»Ali je res tako strašno neveden ali pa se takega le dela?« je dejal baron, ko je odšel glavar. »Evo! Berite, kar mi je tik pred obedom prinesel Wenigarjev sel iz Postojne: z Ubeljskega do Ljubljane je romalo pismo dva dni ... Nihče ga še ni bral razen mene ... Nesite ga gospodu dr. Wagnerju! Dobite ga tu spodaj na vrtu. On pa vam da brati laški časopis, v katerem najdete Buonapartovo pismo na — nas! Na nas, Vodnik! — Pojdite ... Hitro ga poslovenite in ga objavite že v prihodnji številki!«

In strmečemu Vodniku je izročil pismo, ki mu ga je poslal župnik Wenigar, a ga je pisal kaplan Prašnikar.

»Za Boga! Za Boga!« je vzkliknil Vodnik in upiral prestrašen modre oči v barona.

Ta pa se je bolestno zmračil in ponovil nervozno:

»Idite, idite zdaj k dr. Wagnerju! Tam vas čaka še večje presenečenje! Le idite nejasno !

Po drevoredu pa sta med tem se sprehajala dr. Repič in dr. Wagner ter čakala Vodnika.

»To je nesramnost, čisto navadna nesramnost!« se je razburjal dr. Repič. »Če so bili papeški generali nespodobni tepci, njih kmetje zajčji bojazljivci in menihi smešni harlekini, ki so pred Francozi sramotno bežali, da so izgubljali svoje sandale, naj si Buonaparte nikar ne domišlja, da so Avstrijci ravno taki! Presneto si opeče svoje predrzne prste!«

»Mislite? — Baron Zois mi je povedal pravkar najnovejši Buonapartov izrek: 'Doslej sem premagoval armade brez poveljnikov; odslej pa začnem premagovati poveljnika brez armade.'«

Dr. Repič je obstal.

»To da je dejal Buonaparte. To je francoska impertinenca, ki je vredna zaušnice!«

»Zaušnice smo dobivali doslej še vedno le mi!« je pripomnil hladno dr. Wagner.

»Dà, ampak zakaj, prijatelj? Zato, ker smo bili izdani in smo se preveč zanašali na druge!« se je togotil Repič. »Vrag vzemi koncilijo! Zdaj pa sta Avstrija in Nemčija nejasno hvala Bogu, nihče ju ne ovira pač še pomagali si bosta sami. Strela nejasno .

Mali in drobni dr. Wagner je stopal mirno dalje po drevoredu in molčal. Na hrbtu je prekrižal roke ter držal v njih palico in klobuk. Bela lasulja na glavi je imela na vsakem sencu po dva polžasta kodra in na koncu kite mu je visela črna svilena petlja. Dolga črna suknja mu je segala čez kolena, iz vsakega žepa pa mu je gledal časopis. Bil je staromoden možiček, ki se ni brigal za nove šege.

Zato pa je bil dr. Repič vzornik vsem ljubljanskim eleganom in nošo je izpreminjal vedno po najnovejši modi.

Zadnje čase je hodil à la incroyables. Na Francoze se je togotil, a v obleki so mu bili vzor. In tako si ni strigel več las, nego jih je nosil dolge, da so mu silili preko čela in mu padali na vrat. Napol trdi ovratnik s čudovito dolgima, kvišku štrlečima rogljema si je ovijal z dolgim belim robcem, ki se mu je razširjal na prsih v veliko petljo. Kakor želva je potezal za ta ogromni robec brado in za visoki ovratnik vrat. Na nogah je nosil šolne z zaponkami, dokolenke in kakor triko prilegajoče se hlače. Zelo odprti telovnik je kazal mehko, nagubenčeno svileno srajco, suknja z velikanskimi reverji ter z visokim, kakor komat zavihanim ovratnikom pa mu je z dolgimi škrici opletala dopod kolen. Na glavi je imel siv cilinder s silnimi krajci in z visokim oglavjem, v rokah pa je vihtel dolgo palico s koščenim gumbom.

Grotesken je bil, da se je smejal sam sebi, kadar se je pogledal v zrcalu. Vsa Ljubljana se mu je krohotala, ko se je prvič prikazal v tej obleki na ulico, on pa se je krohotal ž njo in dejal:

»Moda je resnično nora, a kaj bi se je branili? Čim preje jo sprejmemo, tem hitreje se je iznebimo. Kakor ošpice! Čim preje jih prestanemo, tem bolje za nas. Isto je s to modo. Ves svet hodi danes tako, zato hodim tudi jaz za njim. Danes se smejete meni, pa tudi vi vsi pridete za mano! Potem se bom smejal jaz vam, a že v najnovejši modi.«

In ni se motil, zakaj že naslednjega tedna se je nosila vsa bogata ljubljanska mladina à la incroyables, v par tednih pa tudi vsi možje, ki za svetovno modo niso hoteli zaostajati. Lasulj je bilo vedno manj.

»Ali ste čitali Buonapartovo povelje francoski armadi v Italiji?« je vprašal nenadoma dr. Wagner, sklanjaje se k mahu, ki se je razrastel po kamenu tik poti. Počenil je skoraj na tla in ripal mah oprezno in nežno s prsti; potem je izpulil kosmič, vzel iz telovnika povečevalno steklo in opazoval.

»Nisem ga čital. Pa kaj me brigajo Buonapartove širokoustne čenče! Pes, ki vedno laja in tuli, ni nevaren pogumnemu možu.«

»Vzemite iz mojega desnega žepa časopis in berite! Menda je v Ljubljani edini eksemplar. Posodil mi ga je baron Zois, ki ga je dobil iz Trsta. Berite! Izročim ga zdajle takoj Vodniku.«

Dr. Repič je razgrnil laški časopis in čital:

»Glavni tabor v Bassanu, dne 9. marca 1797. Vojaki! Vzeli ste tudi Mantovo in s tem je konec vojne v Italiji. Pridobili ste si pravico, da Vam bo domovina večno hvaležna. Bili ste zmagalci v štirinajstih bitkah in sedemdesetih bojih, zajeli ste 100.000 mož ter zaplenili petsto poljskih topov, dva tisoč težkih topov in štiri tréne pontonov. Kontribucije, ki ste jih nalagali osvojenim deželam, so armado preživljale, vzdrževale in plačevale; poleg tega smo poslali finančnemu ministru za javna dela trideset milijonov frankov. Muzej v Parizu ste obogatili s tristo umotvori stare in nove umetnosti, z umotvori, ki jih je Italija ustvarila v tristo stoletjih. Osvojili ste najlepše dežele v Evropi. Transpadanska in cispadanska nejasno se zahvaljujeta Vam za svoj obstanek. Francoski prapor vihra prvič na obali Adrijanskega morja, nasproti domovine Aleksandra Velikega, kamor se moremo prepeljati v štiriindvajsetih urah. Kralj sardinjski, kralj neapoljski, papež in vojvoda pramski so odtrgani od koalicije, Angleže pa ste pregnali iz Livorna, Genove in s Korzike. Toda pričakujejo Vas še večji dogodki in Vi se jih izkažite vredne. Izmed vseh sovražnikov, ki so se združili, da bi zadavili francosko republiko, se Vam upira le še cesar. Nobene druge politike in nobene druge volje nima ta cesar kakor politiko in voljo svojega nezvestega kabineta, ki ne pozna strahot vojne in se veseli svetovne bede. Direktorij se ni ustrašil nobenega truda, da bi dal Evropi mir, in dasi je francoska armada silna, vendar je stavil direktorij najskromnejše predloge. Toda na Dunaju ga niso marali poslušati. Zato nimamo nobenega drugega upanja, da pridobimo zopet mir, kakor da si ga poiščemo v srcu dednih držav. Ondi najdete vrlo ljudstvo. Njegovo vero, njegove običaje in njegovo imetje boste čuvali in spoštovali, prinesete pa mu svobode, ki je ni poznalo to ljudstvo nikdar in ki hrepeni po njej zaman že stoletja. Naprej, vojaki! Vaš cilj je Dunaj, Vaše plačilo pa bosta nesmrtna slava in svoboda nejasno ljudstva! Buonaparte«

Dr. Repič je čital spočetka malomarno in brez zanimanja. Čim dalje pa je čital, tem niše mu je zlezla brada za kravato. Čudovito, povsem neznano čuvstvo ga je prevzelo, ko je dospel do konca Buonapartovega povelja, — srce mu je bilo razburjeno in nemo je strmel predse.

Tedaj je vrgel dr. Wagner kosmič mahu na travo, počasi spravil povečalno steklo zopet v telovnikov žep in se ozrl na dr. Repiča. Videl je njegovo lice, ki so gibale na njem vse mišice in njegove oči, ki so zrle v nedogled. Hipoma se je dr. Repič ozrl.

»Svobodo! Svobodo nam obeta!« je vzplamenel »In čisto resnično piše: Poznali je nismo nikdar, a hrepenimo po njej že stoletja ... Doktor, ta Buonaparte je ali velik slepar ali pa velik mož! Strela božja, skoraj se mi zdi ...«

»Da je velik mož, menim jaz,« je dejal dr. Wagner resno in se ozrl po drevoredu navzdol. »Glejte, prijatelj Vodnik že hiti k nama! Razburjen je videti ... kaj se je zgodilo? Morda baron Zois ...?«

Naglo sta krenila naproti Vodniku, ki je razoglav skoraj tekel po malo napetem hribu navzgor in jima mahal s klobukom in roko že od daleč. In Vodnik se je ustavil in brez sape dahnil:

»Nadvojvoda Karel beži z vso armado pred Buonapartom in včeraj menda je padlo že tudi Gradišče!«

Strmé sta se ozrla dr. Wagner in dr. Repič drug drugemu v oči.

Potem pa je dejal dr. Repič:

»Svobodo nam obeta Buonaparte! Ali govori resnico ali laže, — vederemo! — Tu, gospod beneficijat, čitajte!«

Vodnik je poznal Zoisovo navado: kadar je čutil bedni baron, da se mu bliža ljut protinski napad, je vselej hotel biti sam. s prijazno energijo je takrat odslovil sredi pogovora vsakogar, pa naj bi bil kdorkoli. V njegovih strašnih bolestih je smela ostajati pri njem le njegova mati. Samo mati je smela poslušati njegovo ječanje, njegove stoke; sami materi se je mogel kazati skoraj petdesetletni sin v trenotkih, ko je bil zopet brez moči in moštva kakor nebogljen otrok. Vsa okna in vrata je morala zapreti, kadar je Zois v groznih mukah kričal in drhtel ter klical Boga, Marijo in vse svetnike na pomoč.

Največ pa je klical mater.

»Mama! Mama!« je javkal ter objemal staro gospo ter jokal solze, ki mu jih je iztiskala nepopisna bolest, »Zakaj meni taka bolezen? — S čim sem si jaz zaslužil tako božjo kazen?«

In mama je jokala ž njim ter ga tolažila z besedami, ki jih znajo govoriti le materna usta in ki si jih izmisli le materino srce. Mati, Slovenka, Ivana pl. Kapusova iz Kamne gorice, ga je naučila slovenščine ter mu vcepila ljubezen do slovenske domovine in slovenskega naroda; ona mu je vdihnila navdušenje za slovenske gore, doline in planine, ona mu je vzbudila za slovenske narodne pesmi in običaje živo zanimanje, ki ga je spremljalo vse življenje. In otroško razmerje do matere je ostalo neizpremenjeno od Žigove zibeli doslej: mati mu je bila vse in poleg nje ni poznal nobenega ženskega bitja.

»Že pet let je, odkar sem bil zadnjič v bohinjskih fužinah!« je tožil. »Tako dolgo jih že nisem videl, — ah, in videl jih ne bom pač nikoli več! Moj Bohinj! Moje Bohinjsko jezero! Oh, Savica in tvoj slap prekrasni! Nikoli, nikoli več! — in Koprivnik! Javornik, Jesenice, Radovina — vse, vse moje, mama, in vendar izgubljeno zame za večno! Moj Triglav, Škrlatica, Kanjavec, Bogatin, Ratitovec, Vrtac in vi vsi, ljubljeni gorski velikani, ki sem z vas tolikokrat užival prekrasne razglede po preljubi domovini in tja doli do Benetk ... nikoli, nikoli več! Oh, oh, mama, mama!«

In zaječal je, zarikal in tulil, tulil kakor ranjena žival ... škrtal z zobmi ... mlatil s pestmi okoli sebe, smrtno bled in oči vse polne solz.

Mati pa ga je objemala:

»Mundi! Mundi! Potrpi! Ne obupaj! Bog ti pomore! — Verjemi, vse bo še dobro ... zopet pojdeš z Vodnikom, Hohenwartom, Pinhakom in drugimi gospodi na svoje gore ... zopet pojdeš v fužine ... kmalu, kmalu, Mundi! ... Oh, vsak teden pošiljajo plavžarji iz Bohinja vpraševat, kdaj spet prideš.«

»Oh, mati, kako lepo je bilo včasih! Kako veselo!« je zdihoval Zois. »Vselej so me sprejeli z ljubeznijo in spoštovanjem ... kakor otroci svojega očeta so me imeli radi! Moji delavci, moji ljubi, pridni, dragi Bohinjci! In kadar sem prišel mednje, je bilo kakor na praznik: vsi so hodili v prazničnih oblekah ... nihče ni smel delati ... le pili smo; prepevali, plesali, pekli in kuhali ter jedli ... vsi skupaj kakor ogromna obitelj okoli svojega dobrega rednika in prijatelja ... Lepo je bilo, nejasno ... prelepo! A zdaj nikoli, nikoli več!«

Profesorju se je nevarno kolcalo, stekleno so se mu bleščale oči, v obraz je bil zaripel in z rokami je zamahoval, se režal in kričal, kričal očividno silno navdušen.

Toda Zois ga ni razumel ne besede. Kakor nagnusno zver je gledal na profesorja. Konvulzivno se mu je spačil bledi obraz, grabil se je nervozno za glavo in si zatiskal oči in ušesa.

»O, Caje Balbilde! Beatus sum!« je kričal Pelzel, zavihral, zaplesal, izpoddrsnil na gladkih parketnih tleh ter ležal hipoma pred baronom kakor prazna vreča. In nezavesten je grčal in hropel, ne da bi se ganil.

»Prosim, ven, ven!« je zaječal Zois, skril obraz med dlani in drgetal.

V sobo je pritekel sluga, za njim hlapec in pograbila sta nezavestneža za rame in noge ter ga odnesla na hodnik na zrak ...

»Najostudnejši reči na svetu sta mi pijanec in rjavi hrošč!« je povedal baron, ko se je umiril. »Pijanec in rjavi hrošč ... o, o, zame neznosna, strašna, strašna!«

Hipoma je počil po Ljubljani glas: Naša vojska je zopet premagana in beži razkropljena čez Sočo preko Goriške in Kranjske! Padlo je Gradišče, padla je Gorica! — Francozi oblegajo Trst!

Povsod more, plenijo in požigajo, rušijo cerkve in kapele ter ne prizanašajo ne ženskam in ne otrokom!

Vsak polk vozi s seboj giljotino in ž njo sekajo ljudem glave trumoma, kakor se prikažejo. Kakor podivjane zveri mahajo na pol goli jakobinci, kosmati, v blatne cunje zaviti in kakor tolovaji razcapani francoski sanskilotje po ljudeh. Starci in deca, žene in dekleta, bogatinci in reveži leže z razklanimi črepinjami ali prestreljenimi, s krvjo oblitimi trupli po vseh cestah, dvoriščih in hišah, koder prihajajo mimo francoske razbojniške tolpe. Goreča mesta, v plamenih se rušeči gradovi, trgi in vasi razsvetljujejo noči, da je svetleje nego pri belem dnevu. Rjovenje, jokanje, tuljenje in ječanje, hropenje in blazno krohotanje se razlega kot orkan daleč naokoli, kjerkoli se pojavi Buonapartova armada, ki je razuzdanejša, krvoločnejša in besnejša od Turkov in Hunov.

Najstrašneje pa ravnajo francoski divjaki z duhovniki in s plemiči. Tem ne sekajo glav in jih ne streljajo, nego jih počasi mučijo, iztikajo oči, režejo ud za udom ter ravnajo ž njimi kakor stekle zveri.

Po Ljubljani je zavladal zaradi takih vesti nepopisen strah. Ljudje so jokali in begali okoli, molili in kričali brez jasnih misli in namenov. Možje so iskali voz, da bi pobegnili z rodbinami; toda voz ni bilo, ker pobrala je že vse gosposka; iskali so čolnarjev in plavičarjev, da bi jih odpeljali po Ljubljanici čim hitreje iz mesta, toda vse ladje, vsi čolni in vsi plavi so bili prenapolnjeni s tovori oblastev in uradov.

Blagajnice in arhive so odvažali z ladjami in s čolni po Savi, ž njimi pa so se vozili uradniki in stražniki.

Po hišah so vezali prestrašeni ljudje z nervozno naglico svoje najdragocenejše imetje v rjuhe in velike robce, znašali vse na ulice in nestrpno čakali voz, ki pa jih ni bilo od nikoder. Otroci so jokali in cvilili, matere so jih tolažile, možje pa so tekali tjainsem ter preklinjali ljubljanske zanikarne razmere.

Človek se mora torej dati brez odpora zaklati in pobiti kot pes, ker ni možno pobegniti iz tega revnega mesta? — Toda ne, zbežati hočejo peš v hribe in gozde, zateči se na najvišje gore, vzeti s seboj puške in boriti se do zadnjega trenotka.

Pogumnejši meščanje so upali, da se postavi avstrijska vojska Francozom še večkrat v bran, predno dospejo do Ljubljane, in razmišljali so, da je vendar še možna zmaga. Naša vojska stoji med Razdrtim in Postojno, a Francozov ni čutiti. Mogoče je, da pojde francoska armada čez Gorico in Pontebo na Koroško, — ter naravnost proti Dunaju; potem se sovražniki sploh ognejo Kranjski in Ljubljana bo neprizadeta.

Krvavih historij o francoskih masakrih vsaj najinteligentnejši Ljubljančanje pa tudi niso hoteli verjeti in dopovedovali so zmedenim someščanom, da so Francozi kulturen evropski narod z najrazvitejšo umetnostjo in literaturo in pa z armado, ki je najstrože disciplinirana. Sklicevali so se na poročila o prijaznem postopanju francoske vojske po vsej Italiji, o vriskanju in veselju, s katerim so sprejemala francoske čete razna mesta.

Župan dr. Podobnik, tovarnar Desselbrunner, meščana Damijan in Alborghetti, dr. Repič, dr. Wagner, Valentin Vodnik in še razni pametni možje so hodili po Ljubljani, tolažili in mirili ljudi, a opravili niso mnogo.

Državni uradniki, na čelu jim deželni glavar grof Hohenwart, skoraj vse ljubljansko plemstvo, najbogatejša meščanska obitelj in celo nune so že prve dni pobegnile iz Ljubljane. S tem se je strah seveda le pomnožil in groza pred Francozi le še razširila.

Zlasti je neugodno vplivalo na Ljubljančane, ko so zagledali trume beguncev iz Trsta in Gorice, kričeče Italijane in javkajoče Italijanke. Kočija je pridrevela za kočijo, vsaka nabita polna žensk, otrok in prtljage. Vse je bežalo skozi Ljubljano na Štajersko mimo Sv. Petra cerkve, na Zalog in dalje, dalje ... Drugi so podili upehane konje skozi Kurjo vas in Rudnik ter dalje in dalje na Hrvaško, tretji pa so bežali le na Dolenjsko, ker so upali, da izgine francoska povodenj prav tako naglo, kakor prihrumi in se razlije.

Vojaštvo v Ljubljani je prevažalo iz smodnišnic smodnik in streljivo iz mesta. Vozili so ga previdno in počasi na Ježico ter ga shranili najprej v cerkev sv. Jurija. Vse bolnike in ranjence so pred šentpetrsko vojašnico in bolnicami naložili na sanitetne lestvane ter jih odpeljali v Celje in Maribor. Francoske ujetnike so odpravili v Zagreb. Iz Idrije in z Vrhnike so prihajali težki tovorni vozovi s svinčenimi čebri in zaboji, polnimi živega srebra in cinobra. Spravili so blago deloma na ladje ob Savi ter odveslali ž njim na Hrvaško, deloma pa so ga odpeljali z vozovi, ki jih je vlačila cela vrsta konj po cesti proti Gradcu.

V par dneh pa je začelo pritiskati še bežeče vojaštvo. Cele brigade so prihrumele skozi mesto in drvele dalje brez prestanka. S krvavečim srcem so gledali Ljubljančanje armado, hitečo nevzdržno po Tržaški cesti in dalje skozi Šiško na Koroško ali pa po Dunajski cesti čez Savo na Črnuče.

Ali se ne utrdijo na gradu in na Golovcu? Ali se ne pripravijo za obrambo glavnega mesta Kranjske, nego ga prepuste sovražniku brez boja in upora?

Ljubljančanje so bili ogorčeni, zakaj zanje in za Ljubljano se ni zmenil nihče. Eštafete so jezdarile pač na vse strani in prihajale od vseh plati, a zvedeti niso mogli ničesar, kaj se godi okoli njih. Tudi pošta ni prihajala več z juga, celo iz Celovca in Gradca je ni bilo več, tako da je bila Ljubljana odrezana skoraj od vsega sveta. V ponedeljek, 27. marca zvečer so ljubljansko pošto zaprli in mesto je ostalo brez novic.

Končno so prijezdili v skoku huzarji, ulanci in kirasirji s prsnimi oklopi. Generali Reuss, Kheim, Hohenzollern, Mercantin in Seckendorf so jih vodili. In ustavili so se na travnikih pod Turnom in v Šiški. Za njimi je prikorakal najprej bataljon Hrvatov, ki se je utaboril na Mirju, ter nato še — z Vrhnike Terzov bataljon pod poveljstvom polkovnika Stadlerja, ki pa se je umaknil čez Savo ter se ustavil pred Črnučami. Ponoči je bilo lepo videti neštevilne ognje, ob katerih so si vojaki kuhali in se greli. Po hribih, poljih in po cestah so stale straže, imenovale piketi, in se klicale med sabo, da niso zaspale.

V Ljubljani ni bilo več mirne noči in po vseh hišah je vladala največja razburjenost. Mestna hiša je bila vedno razstavljena, župan in mestni svetovalci so uradovali brez prestanka, ker eštafete in kurirji so prihajali drug za drugim z novimi zahtevami in ukazi.

Cesarski so zahtevali kruha, mesa in vina. Bili so lačni ko volkovi in zlasti Hrvatje so tožili, da že pet dni niso jedli. Mahoma so bile izpraznjene vse pekarne in mesnice, iz gostilnic in žganjaren pa so vozili na mestne stroške velike sode vina, žganja in sadjevca na Mirje in pod Turn. Petnajst eskadronov konj se je paslo po senožetih. V par dneh je bila pomuljena trava do poslednje bilke in konjska kopita so razkopala tla v samo blato. Potem pa so zahtevali zobi in klaje pa slame in stelje.

Ljubljančanje so dajali kolikor so mogli, a hitro je zmanjkalo vsega, in častniki in podčastniki so postajali osorni in sirovi. Bili so sami Nemci, ošabni, naduti, brezobzirni in nejasno . Česar jim niso dali izlepa, so jemali siloma, brez zahvale in brez plačila. Kakor sestradane kobilice so planili ti nemški vojaki že par dni po prihodu po ljubljanskih gostilnah ter ondi jedli in pili, ne da bi se brigali za račune.

»Vse plača mesto! Župan je plačnik!« so kričali ter si dajali streči, dokler so mogli požirati.

»Bog pomagaj! Kakšni pa bodo Francozi, če so že cesarski taki!« so vzdihovali Ljubljančanje. »Sovražnik ne more biti hujši od prijatelja. Oh, vojne in potresa varuj nas, o Gospod!«

Eden pa je bil, ki je opazoval vse vojaške nasilnosti in sirovosti z največjo naslado. Čim huje so postopali, čim odurneje in brezobrazneje so se vedli avstrijski vojaki, tem zadovoljneje se je režal in posmehoval. Ljubljančanje so kleli tiho in na glas ter skrivaj stiskali pesti, on pa se je ob tej togoti in obupanosti zabaval in veselil. Bil je Gregor Danè.

V gostilni »Pri divjem možu« je sedel nekega večera, ko je šla ura že na 11., in se razgovarjal s hotelirjem Rechterjem. Kar sta prihrumela dva mlada častnika. Bila sta izredno dobre volje. Krohotaje sta se zavalila za mizo in kričala:

»Bokal najboljšega!« nejasno

Sam Janez Rechter jima je prinesel pijače in nalil kozarca. Storil je to le najodličnejšim gostom, a častnika vendarle nista bila zadovoljna. Porogljivo sta se obregnila:

»Ali nimate v tem hotelu ženskih rok? Natakarice sem! Dve, tri najlepše in najmlajše!«

Rechter je ponižno povedal, da so vse ženske mesile in pekle vso noč ter da do natakarice stregle tri dni zapored od zgodnjega jutra do pozne noči skozi mesto bežečim Tržačanom in vojaškim gostom. Nobena se ni mogla vzdržati več na nogah in vse so torej morale iti počivat.

»Pojdite in jih zbudite! Brez žensk ne moreva piti!« sta mu odgovorila. Ko je Rechter nato izjavil, da tega ne more storiti, sta ga začela obmetavati s polnimi kozarci vina, ga psovati, razgrajati, butati s sabljami ob tla in prevračati stole.

»Lopov! Lažnivec! Tako se ne ravna s častniki! Vse ti razbijeva!« In potegnila sta sablje in sekala po mizi, da so letele trske.

»Za božjo voljo gospoda, mirujta, prosim!« je kričal Rechter, begal semtertja pa kar izginil skozi vrata.

V tem silnem hrupu je pritekla iz kuhinje Rechterjeva žena, pogledat, kaj se godi. Mlada, čedna, zelo rdeča plavolaska je bila majhna, a debela in okrogla na vseh straneh. Jedva sta jo častnika zagledala, sta sablji spravila in planila po njej, jo vlekla na zofo ter jo krohotaje objemala:

»Zmaga! Zmaga!« sta kričala. »Zdaj moreva zopet piti, ko imava v svoji sredi toli mehko mačico! Oj te male tačice! Oj ta sladki gobček! Hahaha! Dušica, srček, angelček zlatkani!«

Krohotala sta se na vse grlo. Kot dva mlada risa sta se ji laskala in se dobrikala. Revica je ugovarjala, vpila, cvilila, bolestno vzkrikala, mahala z rokami, a častnikoma je vse to zabavo le še množilo.

»Pomagajte! Pomagajte, Danè!« je prosila Katika, rdeča kot potonika; Danè pa se je potuhnil in ni pomagal.

Častnika sta si položila ubožico na kolena ter jo — kričeč: »Hop! Hop!« — kakor žogo metala z obema rokama kvišku in jo rahlo objemaje lovila v naročje.

Tedaj pa je planil v sobo okoli petdeset let star mož, le napol oblečen, zavit v plašč, majhen in širok, pa velikih, črnih oči, ki so se mu svetile ko baklje. Bil je general Mercantin. Za njim se je skrival Janez Rechter, bled in zelen od togote in strahu.

»Ob devetih je bil retrait tudi za gospode častnike!« je vzkliknil general z ostrim glasom, ki je bil trd ko železo in rezán ko britev. »Lahko noč, gospoda!« in ozrl se je s plamtečimi očmi na vrata.

Rechterjeva žena je bila že zbežala iz sobe in se na hodniku jokala, da je odmevalo po vsej hiši. Častnika sta stala pred generalom ko kamenita kipa, salutirala in hotela naglo oditi. A varala sta se.

General Mercantin je zagledal na tleh ležeče kozarce in iveri in treske obsekane mize.

»Pardon, menda sta pozabila!« je dejal rezko Mercantin in pokazal s prstom sledove njunega razgrajanja. »Takih zabav si brezplačno ne dovoljuje noben kavalir, kajnedane?« — In ozrl se je na hoteljerja ter vprašal: »Petdeset goldinarjev ... ali bo dovolj?«

»Dovolj, ekscelenca!«

Molče sta položila fanta denar na mizo, salutirala in odšla. Bila sta zopet popolnoma trezna.

General pa se je obrnil k hoteljerju ter dejal z najmečjim glasom, ki ga je zmoglo njegovo grčavo grlo:

»Hvala vam, gospod hoteljer, da ste me zbudili! Vselej sem srečen, kadar morem sam poravnati take neljube prizore. Oprostite in pozabite, zakaj avstrijska armada za nerodnosti posameznikov ni odgovorna!«

»Nisem si znal pomagati drugače, ekscelenca! Oprostite!« je jecal hoteljer.

»Lahko noč!« je še rekel general in odšel v svojo spalnico v drugem nadstropju.

Gregor Danè pa se je po odhodu Mercantina vzpel izza mize, za katero se je bil prej bojazljivo potuhnil, in junaško dejal:

»Tako se godi zvestim patrijotom! Prav, prav, prav je, da jih Francozi klestijo, da lete cunje od njih. Niso vredni drugega. Le še huje naj jih pretepo! Vrag vzemi take oficirje! Kakor krakovske barabe in roparji napadajo poštene ljudi ... Tudi jaz sem bil patrijot in imel sem častnike za bogove. Zdaj pa sem ozdravljen. Pri Bogu prisegam: Ko pridejo prvi Francozi, jim pojdem naproti in kričal bom na ves glas: Vive la France! Doli z Avstrijo!«

Zelo razžaljen je bil Janez Rechter in nesramno ravnanje častnikov z njegovo Katiko ga je silno razburilo. Toda ko je slišal Danetovo govorico, se je zgrozil in prestrašil.

»Ali ste blazni, Danè?« je vzkliknil. »Kaj če vas kdo sliši? V mojem hotelu — pa take besede! — Saj vendar niste pijani?«

Danè pa je uporno vztrajal, hudičeval in kričal še glasneje:

»Pa naj me zapro! Kaj za to? Nikogar se ne bojim! Vnajglobljo ječo naj me vtaknejo, že v par dneh me Francozi izpuste, ko zvedo, da sem njihen z dušo in telesom. Iz prepričanja sem njihen, zakaj država, ki ima take častnike in tako armado ni vredna, da jo pes —!«

In pripovedoval je Rechterju, kako grdo in krivično so storili ž njim avstrijski ulanci v gostilni »Pri treh gavtrožcah«. Seveda ni Danè niti z besedico omenil, zakaj je bil tepen. Ime Nežike Verderberice ni prišlo od tistih dob nikdar več črez njegove ustnice. Pripovedoval je o različnih nasilstvih vojakov, tatvinah razkropljenih maroderjev in bojazljivcev. — o sirovosti raznih častnikov in podčastnikov ter o nedostojnostih po ljubljanskih ulicah, gostilnah, kavarnah in hišah. In besen in fanatičen je ponavljal:

»Vsi so enaki! Vsi, vsi! Vsa armada je druhal strahopetcev, tepcev in tolovajev, ki beži pred sovražnikom in je predrzna in nesramna le proti neoboroženim državljanom! Naj pridejo Turki ali Francozi, vseeno, zmerom se nam bo godilo bolje nego danes v tej državi!«

»A nadvojvoda Karel? Knez Reusz, general Gontroeul? Ta general Mercantin in drugi so junaki in vrli možje, — o teh človek vendar ne more dvomiti ...?« je ugovarjal Rechter. »Počakajmo, potrpimo!«

»Ena lastovka ne donese pomladi in tudi Karel ni tisti genij, kakor so govorili o njem!« se je odrezal brivec. »Dejanja govore, ne pa besede! Tale Mercantin je storil le svojo dolžnost, kakor bi jo bil vsak najslabši kmet, če bi bil zalotil svoja hlapca pri enaki grdobnosti. Slab kavalir. Za vašo gospo se še zmenil ni ... Ali vas je mar prosil odpuščanja, gospa?« je vprašal Rechterico, ki je vstopila pravkar zopet v sobo.

»Da doslej je stal pri meni in nazadnje mi je poljubil celo roko!« je odgovorila Rechterica in se smejala z vsem obrazom. »Galanten mož je ta stari general in celò v sami srajci je bil ljubši nego ti njegovi mladi, a sirovi oficirji!«

Solze so se ji že posušile in okrogli, rdeči obrazek ji je zopet žarel od zdravja in dobre volje. Na telesu je še čutila vtiske častniških prstov, a v ušesih so ji donele le besede: »Oj te male tačice! Oj ta sladki gobček! Dušica, srček, angelček zlatkani, kako si krasen — kako si razkošen!« ... — —

In še ko je ležala ta mala, polnokrvna debeluška na široki, kakor ladja prostorni zakonski postelji pod razpetim nebom iz belega muselina ter je poslušala hrkanje in smrčanje utrujenega soproga, se je otipavala po nogah in bokih, kjer je čutila bolečine:

»Joj, joj! Vsa polna višnjevih lis bom! Oh, ta divjaka, kako sta se igrala z mano! Kar raztrgati sta me hotela! Ampak všeč sem jima pa le bila ... in hvala Bogu, da sem imela sveže perilo na sebi in najlepše svilene nogavice! Razvajena gospoda sta, a — sram me ni treba biti.«

Še ko je zadremavala, je čula Katika strastne besede in vroč dih okoli lic: »Dušica, srček, kako si krasen, kako razkošen!« — In smehljajočega obrazka je zaspala trdno in mirno.

»V srcu dednih držav si poiščemo mir!« je proglasil francoski višji poveljnik Napoleon Buonaparte dne 9. marca 1797. l. v svojem glavnem taborišču Bassanu na reki Brenti in že naslednje dni je začela njegova armada prodirati resnično naravnost proti Dunaju.

Tri ceste so vodile iz Lombardije v smeri Buonapartovega cilja: črez Tirolsko, črez Goriško in črez Kranjsko. Buonaparte je vporabil obenem vse tri.

General Joubert je bil v par dneh nad Tridentom, prekoračil je reki Avisio in Izako, zgrabil Avstrijce pod poveljstvom generala Kerpena in generala Loudona, jih porazil, razkropil in vrgel črez Brennerjev prelaz. Nato je krenil skozi Pustrsko dolino in ob Dravi na Koroško.

General Massena je šel črez reko Piavo, pobil čete avstrijskega generala Lusignana in njega celo ujel. Nato je prekoračil reko Tagliamento, vzel Osopo in Pontebo ter vrgel divizijo generala Ocskaya nazaj proti Trbižu.

General Serrurier je marširal črez Palmo nuovo proti Gradiški, ki jo je oblegal že general Bernadotte in ki se mu je v nedeljo, dne 19. marca vdala s 3000 možmi in 20 topovi. Bernardotte je krenil nato na desno na Kranjsko, Dugua je s 1000 konjeniki v četrtek, dne 23. marca vzel Trst, Serrurier pa je z glavno armado, pri kateri je bil tudi Buonaparte, prodiral ob Soči naravnost proti severu preko Gorice, Kobarida, do Chiuse Forte in potem dalje na Koroško.

Nadvojvoda Karel je čakal Francoze na planjavi ob reki Tagliamentu. Dne 16. marca so stali Avstrijci v bojni črti z naperjenimi topovi na levem, Francozi pa na desnem rečnem bregu. Okoli 9. dopoldne je bilo, ko se je vnel — boj. Z obeh strani so bruhali topovi. Francoski konjeniki so zaman poizkušali prebresti reko. Prehod je bil vpričo Avstrijcev nemogoč.

Kar so Francozi prenehali streljati, si zgradili šotore in si pri neštevilnih ognjih začeli kuhati menažo. Nadvojvoda Karel je mislil, da hočejo Francozi, ki so marširali vso noč, počivati, zato se je umaknil v svoje šotorišče. Dve uri nato, ko je zavladal mir na obeh obrežjih, pa so Francozi, na čelu jim Murratova kavalerija, nenadoma planili v reko, jo preplavali, prejezdili in prebredli.

Predno so se Avstrijci zavedeli, so bili francoski eskadroni že na levem bregu in za njimi so pritiskale brigade in divizije pešcev. Zaman sta izkušali avstrijska infanterija in artiljerija rešiti situacijo: nadvojvoda Karel se je moral umakniti, poražen in prevarjen od Buonapartove zvijačnosti in strelovite urnosti.

Glavna skrb je bila Karlu sedaj, da zastavi Francozom pot na Koroško ter da drži Pontebo, ki jo je zasedel general Ocskay. V to svrho je poslal generala Bajaliča s tremi divizijami in z večino topništva ob Soči preko Goriške generalu Ocskayu na pomoč; sam pa je z vsemi drugimi divizijami hitel črez Razdrto, Vipavo, Postojno, Vrhniko in Ljubljano na Trbiž, odkoder je hotel podpreti Ocskaya in Bajaliča. Upal je, da prehiti francosko glavno armado in jo ustavi v Kanalski dolini.

V torek, dne 21. marca je drvela nadvojvodova karosa mimo Ljubljane, za njo pa so hitele divizije v najurnejšem koraku. Upehana, izmučena in lačna vojska je morala v Ljubljani počivati, le nadvojvoda Karel ni maral ne počitka ne odmora, nego se je vozil dalje in dalje. Ko pa je dospel do Kranja, je ostavil karoso, ki mu je bila prepočasna, in zasedel je žrebca. Na čelu večjega oddelka huzarjev je dirjal skokoma preko vse Gorenjske. Brez počitka je kalopiral, da bi rešil, kar se še rešiti da. Zaman! Ocskay se je bil moral med tem generalu Masseni iz Pontebe že umakniti do Korena, in ko mu je prihitel nadvojvoda na pomoč iz Celovca s čilo grenadirsko divizijo, ki je bila dospela pravkar od Rene, je porazil Massena oba, ju vrgel na vsej črti nazaj do Beljaka, zasedel Trbiž ter čakal še prihoda Bajaličevih divizij.

V Chiusi se je utrdil Bajalič, ki ni vedel, da je Massena že dva dni v Trbižu. Kmalu sta bila za njim Guieux in Serrurier ter sta ga zgrabila odzadaj. Massena pa ga je naskočil odspredaj.

Zaman je bilo vse avstrijsko junaštvo: Bajalič je kapituliral, izgubil vso prtljago, vse prapore in vse topove. Pettisoč mož njegovih treh divizij so ujeli Francozi, ostali so obležali ubiti in ranjeni na bojišču ali pa so se razbegnili ter se poskrili po gozdih okoli Malborjeta in Žabnice ter vaseh na koroškokranjski meji.

Tedaj šele sta prihitela za nadvojvodo Karlom generala Kheim in Mercantin iz Ljubljane v Celovec. Prepozno! Joubertove, Massenove in Serrurjerove divizije so preplavile že vso Koroško do glavnega mesta in ga zasedle (30. marca). Hitro sta se morala umaknili, da se rešita, in bežala sta za nadvojvodo Karlom, ki se je tudi že umaknil črez Št. Vid do Brež prav blizu severne meje štajerske.

Tako ni še minilo dvajset dni, odkar se je začel dvoboj med Karlom in Napoleonom in že je pribežala avstrijska armada od reke Piave do Brež, pobita in poražena vzlic vsej hrabrosti v vseh bitkah in bojih. Trst, Reka, Gradišče, Gorica, Ponteba, Trbiž, Beljak in Celovec so zasedli Francozi. — Napoleon Buonaparte pa je stal le še trideset milj daleč od Dunaja, »srca dednih držav« ...

V Ljubljani seveda o vsem tem, kar se je med tem godilo na Koroškem in Goriškem, niso vedeli še nič, saj so imeli preveč posla s seboj in z lačnimi avstrijskim vojaštvom, ki je polagoma odhajalo na Črnuče in dalje na Gorenjsko.

Na tihi torek, dne 28. marca zvečer so se umaknili zadnji cesarski vojaki po črnuškem mostu čez Savo. Nato so mostnice odstranili, da ni mogel nihče več črezenj. V Ljubljani je bilo prazno in tiho in kakor izmrto; strah in groza pred razvpitimi prevratniki, jakobinci in sansculotti sta ležala kakor težka mora na vsem mestu.

Vsaj tretjina prebivalstva, ki je štelo jedva 19.000 duš, je pobegnila in vzela s seboj vse, kar je mogla. Nekaj starih žensk je natovorilo na cize in samokolnice celo svoje postelje, lonce in ponvice ter javkaje in plakaje odkravljalo iz mesta.

Grozni umor kralja in kraljice, strašni potoki krvi revolucije, poročila o besnih bitkah, v katerih je razbrzdana predrznost in blazna hrabrost sansculottov tolikokrat premagala najslavnejši pogum naših starih vojščakov, neprestano umikanje naših polkov, ki ga niti nadvojvoda Karel ni mogel preprečiti, vse to je v Ljubljančanih vzbujalo strah, da jih čaka najhujše. V najmučnejši tišini in napetosti so pričakovali vsako minuto navala in naskoka Francozov. Vsak zvok so smatrali za grom topov. Le krvave bajonete, divjaške zmagovalce in prestrašno giljotino so videli pred seboj. Vse je izgubljeno! so mislili ...

Le v brivnici Gregorja Daneta je bilo veselo.

Na mizi pred njim sta stala bokal vina in polna čaša. Žvižgal je in prepeval, pa — šival. Zares, sam je šival mojster Danè in se zločesto smejal in režal, pa včasih celo zavriskal. Sam je bil v vsej svoji hiši, ker tudi njegova žena je pobegnila pred Francozi v Novo mesto k svojim staršem.

»Bog s teboj, ljuba zakonska porcija! Da bi te ne videl nikoli več!« je kričal brivec in se krohotal.

Nato pa je šival in šival, žvižgal in vriskal in pil, vesel in srečen, kakor da se pripravlja na doživljaj, ki ga pričakuje le še iztežka.

XI.

Na Ubeljskem so imeli prekrasno vreme. Nebo se je bočilo jasno in solnce se je smejalo ter je sipalo svojo žarko svetlobo po kraški krajini in na zeleni Nanos. Toda bilo je še brez moči. Od severa je brila ostra burja in izredno mrazila.

V cerkvici sv. Urha je maševal Blaž Prašnikar in stregel mu je Lovrenček. Bila je sobota pred tiho nedeljo. Malo ljudi je sedelo po starih, črvivih klopeh, le nekaj stark in starčkov, par otrok z materami, a v prvi klopi sta klečala in pobožno molila Matevž Premrov in Marka Šaplja.

Tiho je bilo v božjem hramu, tiho po vasici. Le včasih je zavzdihnil in zaječal zvon v linah, a takoj zopet umolknil.

Nenadoma se je začulo peketanje konjskih kopit, — slišali so se kriki, — zarožljalo je, zazvenčalo in — utonilo zopet v gluhi tišini.

Premrov je dvignil glavo in posluhnil; stari mlinar pa je mirno molil dalje in spuščal na molku jagodo za jagodo izpod palca.

A zopet je zahrupelo na cesti. Topot neštevilnih kopit se je vlekel mimo cerkve kakor vihar, — potihoval je in naraščal, potihoval in naraščal ... In čulo se je sopihanje, — hrzanje, rezgetanje konj, — kričanje ljudi, — rezko poveljevanje, — žvenket orožja, — korakanje težkih nog.

In že so se odprla cerkvena vrata, in vstopila je s truščem četa blatnih sanitejcev, ki je prinašala še blatnejše ranjence. Nič se ni ozirala na mašnika in vernike po klopeh: glasno je govorila med sabo, se jezila in pričkala ter gromko koračila pod svojimi bremeni po cerkvi. In ranjenci so glasno stokali, hlipali, ječali, tulili, škrtali z zobmi ali pa nezavestni molčali, vsi mrtvaško sivi, s črno podplutimi očmi, ta krvaveč iz nosa, oni iz ust, vsi onemogli do poslednje sile.

Sanitejci so jih hitro položili na tlak pred oltarjem, jim potlačili pod glavo tornistro ali vsaj vrečico za kruh, nekdo je vrgel še okrvavljeno plahto preko njih, in sanitejci so skokoma zbežali iz cerkve. Niti vrat niso utegnili zapreti za sabo.

»Vode! Vode!« je zajavkal ranjenec in mlatil z rokami

»Umiram!« je zaječal tovariš, se dvignil in omahnil nazaj.

»Žena moja!«

»Joj, ubijte me! Rešite me strašnih muk!«

Vsa cerkev je bila polna obupnih klicev in tarnanja.

Prašnikar ni mogel domoliti maše. Pokleknil je, se prekrižal, stekel po stopnicah izpred oltarja in si že med potjo slačil plašč. Vrgel ga je Lovrenčku in hitel k ranjencem.

»Ženske, po vode!« je ukazoval. »Lovrenček, prinesi vina iz sakristije! Potem pa pojdi še v kaplanijo ponje! — Ljudje! Poiščite platnenih obvez! Prinesite slame! Otepov! In rjuh, odej, karkoli!«

Par žensk je ostalo ob starem kaplanu in mu pomagalo, drugi so zbežali iz cerkve. Tudi Premrov in Šaplja sta morala oditi.

»Naša vojska beži! Idita v vas ... ondi sta potrebnejša nego tu«, jima je ukazal kaplan.

In resnično, potrebnejša sta bila ondi.

Groza in strah sta se zgrnila na Ubeljsko in zmešnjava na cesti je bila velikanska.

Konjeniki in pešci, sanitetni, tovorni vozovi in topovi, majhni, suhi vojaki v belih frakih z rdečimi, zelenimi ali modrimi našivi, z gamašami in s kašketami, visoki, plečati grenadirji z visokimi kosmatimi čakami, zeleni ali temnomodri dragonci s trirogi in kirasirji s črnimi oklopi, z belimi plašči in v čeladah s črnimi grebeni, huzarji v temnordečih atilah in belih brezrokavnih plaščih, pa ulanci z rumenimi čapkami in zelenimi kurtkami, vmes častniki v belih frakih, rdečih hlačah in visokih škornjih, vsi s čopi s petljami, — nekateri čisto mladi, skoraj še dečki, drugi — podčastniki — starejši, tretji že postarni možje ... vsi pomešani, vsi prepadli, vsi misleči le na rešitev v čim hitrejšem begu.

Toda omagovali so in od utrujenosti, želje in lakote so se nekateri še jedva premikali.

Ves teden že beže, od Tagliamenta naprej se umikajo v najurnejših marših, ne spe, ne menažirajo ... od Soče dalje pa nimajo ne oddiha, ne počitka več.

Ogromni bagažni vozovi z vprego štirih ali celo šestih konj se prerivajo skozi trume pešcev in konjenikov, spremljani od kirasirjev, ki bijejo z golimi sabljami okoli sebe. Sanitetni vozovi zavirajo svobodno pot, se ustavljajo vsak hip in odlagajo mrliče, ki jih mečejo sanitejci še gorke kraj ceste.

Povsod čepe onemogli vojaki, bledi, zelenkasti v lice, drgetajoči od mraza in strahu pred smrtjo, ki jo čutijo za petami. Na desni in levi ceste leže skoraj izkrvavljeni vojaki vseh branž, skrčeni v klobko, s puško ob sebi, s tornistro pod glavo, zro topo v jasno nebo in umirajo ... Podčastniki kriče, preklinjajo, odrejajo; častniki jezdarijo semtertja, rote, prosijo, groze, a ker ne opravijo nič, se tiho izgubljajo v deroči reki beguncev.

Pred hišami in po vežah se gnetejo Madjari, Nemci, Čehi, Poljaki in Hrvatje ter zahtevajo jedi in pijače. Ljudje jih ne razumejo in sestradancem so prepočasni. Zato vdirajo nesrečniki sami v kuhinje, shrambe in kašče ter odnašajo, kar najdejo. Po dvoriščih in skednjih iztikajo, love kuretino in pobirajo jajca. Otroci jokajo, ženske javkajo, psi lajajo, živina po hlevih muka prestrašena ter trga verige in vrvi.

Krik, hrup, ropot, jok in stok polni vso vas, da odmeva daleč preko nje.

Ubeljski »cesar« pa ni izgubil glave.

»Gospod, rad dam vina in moke«, je nagovoril golobradega častnika brez orožja tik pred svojo hišo; »samo plenijo naj nikar ne! Pleniti smejo razbojniki, ne pa vojaki! Tudi jaz sem bil vojak, gospod! In tudi jaz sem kot vojak streljal tovariša-razbojnika!«

V italijanskem jeziku je nagovoril Premrov častnika. Ta pa se mu je zasmejal.

»Pogumen mož ste, gospod Premrov!« mu je odgovoril slovenski. »In resnico ste povedali. Toda lakota ne pozna zakonov in vojna se ne briga za moralo. He, zdaj celo častniki že kradejo in se tega čisto nič ne sramujejo ... No, kaj me še zmerom ne poznate?«

»Joj, vi ste, Žajbelj?« se je začudil Premrov in se razveselil.

»Felčer Žajbelj, vaš dolžnik!« je odgovoril častnik in podal »cesarju« roko. »Iskal sem vas, gospod Matevž. No, hišo sem vam dal precej zastražiti in mati so že spet pomirjeni.«

Res sta stala ob stebrih pred vrati Premrovove hiše vojaka z nataknjenima bajonetoma, obenem pa natepala vsak velik krajec hleba.

»Petnajst let se že nisva videla! Pepe, ti, ti!« je vzklikal Premrov in hitel v hišo. »Oh, koliko presenečenje! Na to izprazniva čašo najboljšega, potem pa na delo! Hej, mati, Kati, kje si?«

Za njima je stopal Šaplja z glavo sv. Petra in jo stresal. Hudo ga je skrbelo, kako je doma z njegovim mlinom, kako se godi njegovi stari. A ni se utegnil vdajati skrbem; že ga je otovoril Premrov s kupom hlebcev in velikim nožem ter ga je poslal po vasi, da obdeli omagance s kruhom. In naročil mu je, naj se urno vrne, ko mu zmanjka, da dobi novih hlebcev ...

V kuhinji se je že v treh velikih kotlih kuhala polenta, v ogromnih loncih se je kuhalo kislo zelje in moka za žgance, pred hišo pa je dal postavi Premrov dva sodca vina ter je točil sam.

Ranocelnik Žajbelj je med tem razstavil straže, ko jih je pri »cesarju« nasitil in napojil, po vsej vasi, odredil, da so iz hiš prinašali ljudje sami keble z vodo in s korci ter kruha, polente in sočivja, sam pa je odhitel preko ceste v cerkev, kjer je kaplan Blaž z Lovrenčkom opravljal delo usmiljenega Samaritanca.

Cerkev pa se je polnila z ranjenci in z umirajočimi bolj in bolj ... skoraj pred vsako hišo je že ležal mrtvec ... a reka beguncev je drla nepretrgoma dalje in dalje. Žajblju se je pridružilo še troje felčerjev ... mlinar Šaplja, Premrov, njegova žena Katarina, sinko Matevžek, vsi hlapci in dekle so imeli polne roke dela z razdeljevanjem polente, žgancev, kruha, zelja, jajc in krompirja ... Za cerkvijo, na pokopališču so sanitejci, vsi potni in upehani, kopali ogromno široko jamo, da polože vanjo brž brž trupla svojih tovarišev, ki so pravkar izdihnili ...

Jedva dobro uro je trajalo, ko se je utrgal človeški oblak ... poslej je deževalo mirneje ... končno je le še rosilo ...: prve čete so si bile obranile največ moči, zato so bile še predrzne, brezobzirne in nasilne.

Za njimi so se privlekle že redkejše trume, a še bolj zbegane, še bolj utrujene in zato ponižnejše. Ž njimi so priropotali trenski vozovi, nato topovi ... le nekaj celotnih baterij ... večinoma pa posamič ... Konji so cepali ... biči so žvižgali, zaman, žival je pogibala ... bombardirji v rjavih, rdeče obrobljenih uniformah so zavlekli mrhe s poti, jemali konje jezdecem in dreveli dalje ... ali pa so pustili vse skupaj sredi ceste ter odgalopirali ...

Požirek vode ... morda čašo Premrovega vina ... pest polente ... kosec kruha ... vse pogoltnjeno z zversko hlastnostjo ... in že je bežal vsak naprej, naprej ...

Iz vseh dimnikov se je kadilo, ker povsod so kuhali za bolnike, ranjence in upehance. Ženske, starci in otroci so stregli beguncem, jim prinašali cunj za obveze, vode, da si izperejo pekoče rane, jedi, da vsaj za silo utešijo glad.

Prašnikar pa je v cerkvi izpovedoval, obhajal, deval v poslednje sv. olje ter molil z umirajočimi ter jim zatiskal ugasle oči. In ob njem je bil ves čas Lovrenček, prinašal, odnašal, klečal, molih včasih zaihtel in zopet pogumno tekel, kamor ga je poslal stari dobrotnik ter je vztrajal ž njim do zadnjega ...

Bilo je že proti večeru, ko je prišel mlinar Šaplja zopet v cerkev. V vsej svoji širini in dolžini je bila postlana s slamo in ni ga bilo kotička, kjer bi ne bil ležal bolnik ali mrtvec. Sanitejci so pravkar odnašali trupla na pokopališče, Prašnikar, cerkvenec in Lovrenček so spremljali izprevod ter nato čakali ob novi, jami. Šaplja se jim je pridružil.

Prinesli so najprej deset trupel ter jih položili v uniformah tesno drugo poleg drugega; nato so prinesli še tri in jih položili vrh spodnjih počez.

Prašnikar je poškropil trupla z blagoslovljeno vodo, izmolil očenaš in se hotel zopet vrniti v cerkev.

Tedaj ga je ustavil Šaplja:

»Premrov vas prosi, da pridete k njemu, Žajbelj mora dalje!«

»Ah, moj Pepček! Res je. Videl sem ga ... stisnil sem mu roko, a govoriti nisva utegnila! A kako naj pustim te reveže same?«

»Vrnete se kmalu zopet ... Tudi zaužili niste menda ničesar ves dan?«

»Nisem?« Kaplan, bled in upal, se je prijel za čelo in začutil, da se mu šibe kolena in vrti v glavi. »Ničesar nisem jedel? — In tudi ti ne, Lovrenček?«

»Niti vi niti jaz, gospod!«

»Vidita! In Premrov edini se je spomnil, da stradata. Pojdita, pojdita!«

In mlinar je krenil s pokopališča. Ko pa se je ozrl, je videl kako omahuje kaplan: Še se je ujel starček za železen križ, nato pa se je sesedel na grob.

Mlinar je urno pristopil, dvignil starčka in ga skoraj nesel po vasi; Lovrenček pa je tekel naprej, da obvesti Premrorove.

Toda sveži zrak je že sprožil kaplana in, dasi še bled in medel, se je že zopet smehljal, ko je prestopil prag.

»Ehe, malo zavrtelo se mi je! Nič hudega ... Malo jušice, mama, pa bo vse spet dobro.«

Četrt ure nato je bil Prašnikar zopet čil in starček je imel zopet zdravo, zardelo lice ter se je razgovarjal živahno kakor zmerom. A nocoj še posebno zgovorno.

»Pepe, Pepe! Sreča v nesreči! Joj, ti moj dečko! Petnajst let te že nisem videl, in kakor bi se bil udrl v zemljo, nisem osem let niti slišal več o tebi ... Pa si mi res hvaležen učenec!«

Žajbelj, mladi, golobradi ranocelnik, je z veseljem poslušal duhovnikovo grajo, ki mu je govorila jasno in glasno, da starčkova ljubezen niti po tolikih letih ni ugasnila.

Žajbljev oče Juri je bil ubog kmetiški sin iz Hrenovec. Odvedli so ga k vojakom in v Thurnovem pešpolku je služil pri saniteti. Mnogo je izkusil, mnogo prebil. Ker pa je bil nadarjen, je postal vojni kirurg ali felčer. In oženil se je s Premrovovo sestrično Nežiko, a jedva tri leta nato je umrl.

Vdova se je s sinčkom, ne še triletnim Josipom, vrnila na Ubeljsko, kjer je našla zavetja pri bratrancu Premrovu, ki se je bil pravkar oženil. A tudi Nežika je kmalu umrla, Josip pa je ostal pri hiši, odraščal, pasel živino in hodil v kaplanijo v šolo.

Ko pa je bil 12 let star, so ga poslali v Postojno, kjer je bil stric Torkar brivec in ranocelnik. Tam je Josip snažil kotle, nosil vodo, se učil briti, striči pa tudi kri puščati, zobe ruvati in rane obvezovati. In kadar je utegnil, je smel hoditi v šolo.

A kakor očeta, so pograbili tudi njega in ga vtaknili v vojsko, in kakor oče je prišel k saniteti, bril, strigel, rezal uljesa, drl zobe, puščal kri in celil rane. Mnogo je izkusil, mnogo prebil. Usoda ga je vrgla tja v Belgijo, potem na Reno in končno v Lombardijo, a Josip Žajbelj se je med bitkami, marši in begi učil in učil ter si kakor nekdaj njegov oče končno upal pred pravimi vojaškimi zdravniki napraviti izpit. In uspel je izvrstno! In leto dni je že, odkar je bil imenovan za pomožnega feldčerja ter je dobil lepo častniško uniformo.

Živo je pripovedoval Žajbelj svoje doživljaje. Napeto so ga poslušali ... Lovrenček pa je pozabil jesti. Samo gledal je, gledal mladega, veselega gospoda in srce mu je prekipevalo od hrepenenja.

»Čigav si, deček? Ne poznam te.«

»Čeledinov.«

»Pojdeš z mano?«

»Pojdem gospod!« — In že je vstal in pograbil svojo čepico.

Družba se je zasmejala; Lovrenček pa je zardel, povesil glavo in oči so se mu mahoma napolnile z debelimi solzami.

»Ti bi mogel zapustiti mene. Lovrenček?« je vprašal Prašnikar bolestno.

»Oh, gospod!« je zavzdihnil deček in glasno zajokal.

»Kakor ta gospod bi hotel tudi ti v svet ... v šole ... tja v mesto ... za ranocelnika?«

»Ne, ne, — za učitelja, kaplana ... saj ste mi vendar obetali!«

»A kako bom sam? — brez tebe, Lovrenček?«

»Saj ostane lahko pri vas Matevžek!«

Na klopi poleg očeta je sedel Premrovov edinec. Bil je dve leti starejši od Lovrenčka, visok, kakor žrd tanek fant, a očetu podoben kakor krajcar krajcarju. V šolo ni hodil rad, a brati, pisati in celo številiti se je le naučil. Bolj od knjig in gosjega peresa je ljubil živino, delo v opekarni ali na polju, zlasti pa mu je ugajalo trženje z očetom v Trstu ali na Reki.

»A če odide še Matevžek v Trst v trgovsko šolo?« je vprašal kaplan lokavo in se nasmehnil.

»Nikamor ne pojdem ... doma je najlepše!« se je oglasil Matevžek in pogledal očeta proseče.

»Seveda, seveda, Matevžek ostane doma,« je potrdil oče, »ampak le, ako bo hodil pozimi še v šolo.«

»Bom ... kakor dolgo hočete! Učil se bom, samo odtod me ne dajte nikamor!« je dejal Matevžek.

»Vsak si je izbral svoje: katero je boljše, katero je pravšnejše?« je dejal mlinar. »Ali pa ne obračata prepozno? Ali ne obrne Bog vama in nam vsem drugače, nego si želimo? Pepe, kaj bo z nami, ko pridejo Francozi? Kakšni so? Ti jih poznaš.«

Tedaj je Žajbelj pogledal okoli sebe, so li zaprta vrata in okna, nato se je sklonil nad mizo in izgovoril šepetaje:

»Slabši ne od Nemcev! Ne bojte se jih!... Zaupajte! ... Vse pa kaže, da so dosti boljši in pravičnejši. Saj ste brali Napoleonovo povelje armadi: našo vero , naše običaje in naše imetje mora čuvati in spoštovati, a prinaša nam svobodo, ki hrepenimo po njem že stoletja!«

»In ti mu verjameš?« je vprašal Prašnikar.

»Buonaparte je tako pisal in podpisal ... Buonaparte pa ni lagal doslej še nikoli!« je odgovoril Žajbelj.

»Bog te usliši, Pepe!« je vzdihnil stari kaplan in trčil z ranocelnikom.

In vsi so trkali z njim: srca polna tesnobe, a hkrati polna nade, da se menda res svita za gorami, da se naznanja končno dan po stoletni temi ...

A ko je vstal Žajbelj, da se poslovi, je vstal tudi Lovrenček in se pokril s čepico.

»Torej res greva?«

»Res, gospod ... kar precej!« In že ga je držal za roko.

»Kar precej, sirotek! Kam? Zdaj, v krvavi vojni ... kam te naj denem ... kako spravim s seboj? — Ne, ne, Lovrenček: saj ni mogoče. Počakaj, potrpi: mesec, dva ... vrnem se, gotovo vrnem in te odvedem v Ljubljano!«

In še je govoril ranocelnik ter tolažil, obetal ... Lovrenček pa je ležal ob peči na klopi ter jokal, jokal ...

Šalili so se z njim ... norčevali ... oh, on pa je mislil, da je resnica! Svitalo se je ... za gorami je pokala zora ... dan se je naznanjal ... ah, pa je bila vse le laž in šala!

Ranocelnik je bil odjezdil proti Postojni ... mlinar Šaplja je hitel domov ... kaplan Prašnikar je bil zopet v cerkvi pri ranjencih ... Matevžek je stal na cesti in delil že poredkoma mimo hiše bežečim vojakom kose kruha, krompirja v oblicah ter jim dajal s korcem piti vode iz kebla ... Premrov je pregledoval zidanico, hleve, svisli, kozolce in kolnice, se li ni zatekel kak ranjenec ali omaganec, ki bi lahko provzročil požar ... Hlapci in dekle so imeli dela po jarkih in štradonih ... le Lovrenček je še vedno ležal ob peči na klopi ter ihtel, ihtel.

»Matevžek bi šel lahko, pa noče! Jaz bi šel rad ... oh, tako rad, a ne smem in ne morem! Ljubi Bog, čemu taka krivica? — Že sem mislil, da je vse svetlo okoli mene ... a zdaj je temno in temneje nego kdajkoli ... in svetlo ne bo nikoli! Sirota sem, beraček ... Sreča pa išče le bogate ... in pogumne! Tudi Žajbelj je bil pogumen in je dosegel srečo! — Kaj naj storim? Prosim, čakam, upam ... ali pa naj kar uidem? — Najbolje bi bilo. Navsezgodaj vstani, poveži nedeljsko obleko ... spravi v žep kos kruha pa hajdi proti Postojni! — Tam sta gospoda Hueber in župnik Wenigar ... povedal bi jima ... preprosil ju ... pokleknil bi, roke dvignil ... oh, morda bi me vendar pustila dalje ... Na strehi poštnega voza bi ležal in se vozil, vozil ... Koliko novega sveta bi videl! Nove kraje, nove vode, hiše, ljudi in od veselja bi pel in vriskal, ko bi zagledal oddaleč ljubljanski grad, cerkve, palače ... oh!«

In Lovrenček se je že vozil in vozil ... Solnce je žarelo na nebu kot ogromna baklja, in vse je bilo prekrasno, kamorkoli se je ozrl. Pošta je ropotala in se lahno zibala pod njim ... konji, zdaj dva, zdaj trije, zdaj celo štirje, so klopotali po cesti ... postiljon je pokal z bičem, nato pa zatrobil: »Trari — trará!« — in vesela melodija je odmevala preko hribov in dolin ... »He, hej!« — Še malo ... le še malo, in Ljubljana ljubljena se razgrne pred njim ter ga vzame v svoje naročje! ...

Na Ubeljskem so imeli prekrasno noč. Na milijone zvezdic je migljalo na jasnem nebu, od severa pa je brila rezka burja ... Tiho je bilo po vasici, ki je spala po razburjenem dnevu trdo spanje. Le včasih se je začul pasji lajež ... včasih težka, trudna stopinja begunca vojaka, ki se je opotekal, dalje, dalje ...

»Cesar« in »cesarica« sta bdela. Zgoraj v veliki sobi tik spalnice sta imela še opravka, ko je nastal mir že po vsej hiši.

Nad ogromno hrastovo skrinjo, izrezljano in poslikano, se je sklanjala Katarina in podajala Matevžu izpod dvojnega dna in izza tajnih pretinov skrivnostne skrinje platnene, trdo polne vrečice. Težke so bile te vrečice in z obema rokama jih je morala dvigati cesarica. V kotu je zijala v zidu ozka, podolgovata, globoka odprtina. Vanjo je polagal cesar vrečice drugo vrh druge. In naposled sta vložila še tri mehurje ter nekaj papirjev. Cesar je sprožil železen pokrov, ki je smuknil od leve strani ter pokril odprtino, nato je sprožil pokrov od desne strani, privijal, obračal in zaklepal ter končno preko vsega vložil debelo desko, pobeljeno kakor zid. Nato sta skupaj prestavila visoko omaro ter jo prerinila pred steno.

»A kam naj skrijem najdražje?« je dejal cesar in sedel.

Vprašujoče ga je pogledala cesarica. On pa je ovil roko okoli njenega pasu ter jo potegnil k sebi.

»Kati, če bi se zgodila nesreča ... vojna je! ... Bog sam ve, kaj nas še čaka!«

»Kakšne misli, Matevž! Čemu se bati najhujšega?« je odgovorila, mu položila roke okoli vratu ter se pritisnila nanj. »V Boga zaupam ... doslej me zaupanje vanj še ni varalo.«

Molče ji je naslonil glavo na prsi in slišal utrip njenega srca. Mirno je utripalo to srce. In iz njega je prehajal mir tudi v njegovo.

»Kakor Bog hoče! je dejal po premolku, vstal, jo rahlo objel in poljubil. »Če bi se pa zgodila nesreča meni, vedi: tvoje je vse in Matevžkovo. Tam notri najdeš napisano: Prašnikar in Wenigar sta bila priči, Hueber pa je pisal ... Če izgubim tebe, Kati, ostanem živ mrlič, dokler ne pridem za tabo!«

»Moj Bog, kakšen si nocoj! O smrti govoriš! In vendar si govoril še včeraj, da se nam obetajo boljši, lepši čaši! Svobodo nam obeta Buonaparte ... bral si sam njegovo povelje ... Žajbelj je pripovedoval o svobodi ... Prašnikar, Wenigar ...«

»Pride, pride, a odkupiti jo bo treba morda z žrtvami ... In če je določil Bog, ki ne daje tudi ničesar zastonj, nas, naše imetje, naše kraje za to žrtev?«

»Evo nas! Vse, vse, Matevž, naj se žrtvuje za narod, kakor se je žrtvoval sam božji sin za vse človeštvo!«

»Tako misliš, Kati?«

»Tako. In tudi ti, vem ... poznam te!«

»Poznaš. Moja si ... moja ...« še nikoli tako kot v tem trenotku, Kati! — Ajd, pozno je že ...«

Mirno je zaspala Katarina na njegovih prsih, on pa je bdel in razmišljal o svoji nesreči.

Ko mu je umrla prva žena, Ana Tripova, je bil še mlad prevrat. Brez otrok ... In zagledal je jedva leto po njeni smrti v Postojni krasno dekelce: Katarino Burgerjevo. Zdravo, pogumno in podjetno. Dasi je bilo njegovo posestvo največje in najlepše na Ubeljskem, si vendar niti misliti ni upal, da bi šla Katarina z njim iz Postojne v vasico pod Nanosom. Po ovinkih jo je dal snubiti zase in zvedel: všeč ji je, ker je bister, trezen mož. Toda le kmet ji je premalo. Če bi bil trgovec ... Pa zakaj bi ne bil? — Hiša sredi vasi ob edini cesti, ki vodi skozi vas, je le pritlična. Zakaj bi je ne dvignila še za nadstropje? In v njej bi bila lahko donosna gostilna! — Za hišo bi lahko dokupila sveta za velik vrt s plemenskim sadjem. Prodajala bi ... ostanek pa uporabljala za sadjevec. Pa ovac bi dokupila ... jih prirejala, prodajala drobljance in volno ... In v Postojni pečejo opeko ... izvrstno tržijo z njo ... čemu bi ne začela z opekarno tudi na Ubeljskem? ...

Črnolasi in črnooki Matevž se je zamislil in sram ga je bilo ... Glej ga dekliča, kakšne načrte zna snovati! Mili obrazek s sanjavimi, temnomodrimi očmi je varljiva maska moško odločne duše. Očaran je bil in v njegovem silnem telesu je vzplamtela simpatija do krasne Katarine v plamtečo ljubezen in njegova speča energija se je razmahnila ob njeni inicijativnosti na vse strani.

Hišo je dal prezidati in dvigniti za nadstropje in po Katariničini želji je dal pred glavnim vhodom postaviti dva stebra, da nosita pokrit balkon. In vse se je zgodilo, kakor je želela: razširila sta vrt in ga posadila s plemenskim ovočjem, podesetorila drobnico, otvorila gostilno, ki je postala vsak dan spoštovana postaja bahaško zapravljivih 'furmanov' na poti v Trst ali na Reko ter nazaj.

In končno se je začela tudi 'cegnica' — opekarna, edina na dolgo in široko uglednejša celo od postojnske. Delali so domačini, a največ je bilo vendarle strokovnjaških Furlanov. Vsako leto so z lastovkami prihajali in z njimi odhajali. Cela kolonija Furlanov je živela ondi ob pristno furlanski polenti. In po izdelke so prihajali Pivčani, Vipavci in najoddaljenejši Kraševci. Razen opeke so izdelovali tudi 'potošelj', ki ga je Matevž izvažal večinoma v Trst in na Reko in dobro služil ...

Bogat in ugleden po vsej Notranjski in daleč tja do morja znan je bil Matevž Premrov, ubeljski cesar; spoštovana in ljubljena je bila vedno dobrovoljna in milosrčna Katarina, ubeljska cesarica. Skoposti nista poznala in božji blagoslov, ki ju je spremljal, je rosil oživljajoče daleč po vsej okolici. V njeni hiši pa se je tudi lahko videlo tisto, česar ni bilo skoraj nikjer drugje: slovenske knjige in slovenski časopis. Brala sta jih poslom in gostom ter širila misli, želje in nade, nove, smele in vse prekrasne ...

A zdaj naj bi bilo vse te sreče mahoma konec? Vojska naj uniči, popali, razpleni in pogazi vse to, kar sta v desetletju ustvarila in pridobila?

»Za svobodo naroda: evo nas! Bog, vzemi vse, vse v žrtev, če je taka tvoja sveta volja!«

Tako je rekla Katarina, mirna, odločna ... Matevž se je zgrozil, a ovil je desnico okoli žene in jo rahlo poljubil. nejasno besedilo je in spala dalje, mirno, srečno.

XII.

Čudesno! Po čisto pomladnih solnčnih dneh nenadoma nova zima. Že ves dan je snežilo. Holme in hribe okoli Idrije je pokrival debel sneg, mestece v globokem kotlu je tonilo v blatu in brozgi, od severa pa je brila ledena burja.

V stanovanju rudarskega nadzornika Jožefa Krausa je bilo toplo in prijetno.

Na gradu v drugem nadstropju je imel štiri sobe, iz katerih se je videlo doli na trg in na župno cerkev sv. Barbare. Zadovoljno in zložno je živel z ženko Rozo, ki mu je narodila petero lepih in nadarjenih otrok.

Še mladenič je prišel Kraus v Idrijo k rudarskemu uradu. Bil je kot mravlja marljiv pa pohleven uradnik.

Njegov ded in njegova babica sta bila še žida ter sta v Leopoldovem na Dunaju kramarila s starinami. A zatajila sta vero pradedov, sprejela krst v katoliški cerkvi in vzgojila vse otroke v novi veri, ki jima je donesla najboljši blagoslov.

Njun najstarejši sin Leon je bil že ugleden dunajski trgovec. Preselil se je iz židovskega kraja za minoritsko cerkev in odprl lepo trgovino. Kmalu je bil pri gospodih patrih najljubši gost.

Njegov drugi sin, Jožef, je postal državni uradnik in je dobil službo pri rudarski gosposki v Idriji.

Vse najlepše lastnosti židovskih pradedov je prinesel Jožef s seboj. Zato so ga imeli radi v uradu in v mestu. Črez par let se je oženil s plavolaso Idrijčanko Rozo Šlibarjevo ter je živel ž njo življenje solidnega zakonca in očeta. Gosti, črni, kodrasti lasje, velike, črne, nekoliko srepe oči, obilni, orlovsko zaviti nos, ostri, malce hripavi glas, zlasti sklonjeno telo in ploskonožna hoja pa so izdajali semitsko pleme in kri, dasi je bil dober katoličan.

Roza, njegova žena, je bila srečna z njim, saj ji je bil najboljši soprog. Izročal ji je točno ves zaslužek in bil je zadovoljen z vsem, kar mu je nudila njena skrb in ljubezen. Učiteljska hči je bila Roza, dovolj izobražena ter vzgojena v strahu in spoštovanju pred Bogom in cesarjem. Hranljiva in skromna gospodinja, poleg tega pa zdrava, krepka, rdeča ko raža in vedre, vesele duše.

V vsej Idriji ni bilo žene, ki bi znala bolje kuhati in varčneje gospodinjiti, — ni bilo pa tudi nobene, ki bi imela toli bujne, dolge in goste lase. Kakor zlat plašč so jo zagrinjali, kadar jih je razčesane spustila po hrbtu, in segali so ji do kolen. V te lase se je zapletlo marsikako mladeniško srce, a Jožef Kraus je postal njen mož. Bil je med snubci najljubeznivejši, najizobraženejši. Imel je cesarsko službo, ki ga je dobro živila in mu dajala največji ugled. Naglo je napredoval v službi in po dvanajstih letih je bil že rudarski nadzornik ter je stanoval na gradu, kjer so prebivali le najuglednejši rudarski uradniki. V pritličju je imel pisarno in lahko mu bilo vsak čas priteči k svoji lepi ženi in k svoji deci.

Tistega dne — bilo je v četrtek, 23. marca 1797. leta — pa je imela Roza hude skrbi ko še nikoli.

Že nekaj tednov je begal vso Idrijo tesnoben nemir. Po pisarnah so delali razburjeno noč in dan, iz Ljubljane in iz Gorice so prihajali kurirji, iz Idrije pa so urno odvažali živo srebro in cinober na vozeh, ki jih je vlačila dolga vrsta konj in volov.

»Francozi se bližajo deželi in mogoče je, da pridejo celo v Idrijo!« se je razglasilo.

Jožef Kraus je imel zatorej ogromno dela in včasih ni utegnil niti obedovati niti večerjati.

Zjutraj navsezgodaj se je med svečanim zvonjenjem vila iz cerkve sv. Barbare po mestu dolga procesija. Vsa duhovščina, vse uradništvo, ravnatelj Gerstorf in nadzornik Kraus, vse žene, dekleta in otroci, za njimi pa vsi rudarji v uniformah so stopali v brezkončni vrsti visoko tja gori k cerkvici sv. Antona.

Na glas so molili, da bi ljubi Bog odvrnil od mesta šibo vojne in zabranil pot v Idrijo Francozom. Vse mesto je ležalo na kolenih pred izpostavljeno monštranco in prosilo s koprnečim srcem in drhtečo dušo pomoči in rešitve.

Ko pa se je vračala procesija s strmega hriba, je začelo snežiti v gostih, debelih kosmih in hipoma je bila vsa okolica bela kakor v najhujši zimi. In snežilo je zdržema ves dan. Kmalu so bili visoko zameteni vsi poti.

»Sv. Anton je uslišal naše prošnje! Rešen je rudnik! Rešena je Idrija! Nihče ne more do nas, ako nima kreljut, da preleti hribe in doline kakor orel!« so se radovali Idrijčanje.

»Sv. Ahac nam je Idrijo ustvaril, sv. Anton pa nam jo je ubranil ... češčeno bodi njuno ime!« so molile Idrijčanke.

Tega dne ni bilo Krausa sploh nič domov. V pisarni je Roza zvedela, da se je odpeljal po cesti proti Vrhniki.

Po tej cesti, ki je z nje trideset rudarjev in mnogo kmetov odmetavalo sneg, so namreč vozili rudniške blagajne in bratovsko skladnico ter čebre živega srebra in cinobra, zaboje najvažnejših aktov, kart in cerkvene dragocenosti.

Blagajnik Zergollern, kontrolor Krampl in protokolist Salfund so že ves teden nadzirali čiščenje ceste črez Dole in Veharše in odvoz vozil. Vzlic temu so se nagnetli vozovi pri vhodu v sotesko ter se niso mogli premakniti dalje. V debelih kosmih je padal sneg neprestano, kolesa so se udirala do pesti, konji so padali, vozniki kričali in preklinjali.

Ravnatelj Gerstorf je trepetal in dirjal okoli ves obupan, prosil, rotil in zaklinjal ljudi ter jim obetal najvišjih nagrad.

»Za Boga, Kraus, pomagajte! Peljite se še vi do Veharš in napravite energično red! Sicer pade vsa zaloga Francozom v pest!« je javkal Gerstorf. »Če ne pojde drugače, poskrijte vse zaboje po vaseh in gozdih! Glavno je, da rešimo blagajne, cinober in srebro!«

Kraus se je torej odpeljal po cesti ob Zali že opoldne, zdaj pa se je že mračilo in njega še ni bilo.

Skrbelo je Rozo prav močno in razne težke misli so ji begale glavo.

Kaj če ga zajamejo Francozi? Morda ga odvedejo s seboj, ga zapro ali pa celo ustrele!

Za erarsko imetje mu je več nego za svoje življenje in korist države mu je nad obiteljo.

Nestrpno je hodila od okna do okna in gledala na trg pred sv. Barbaro, kjer je mrgolelo rudarjev, voznikov, konj, volov in voz.

Večkrat je stekla doli v pisarne, a v njih ni bilo nobenega uradnika.

Kar je zagledala dva jezdeca, ki sta pridirjala preko mostu na razpenjenih konjih.

»To sta Kahl in Thurn!« si je mislila Roza. Gerstorf ju je poslal v Črni vrh in proti Vipavi oprezovat in ogledovat.

Zaslišala je gromek krohot. Rudniška tehtničarja Karel Kahl in Krištof Thurn, mlada, čvrsta dečka, sta bila zlezla s konj ter nekaj pripovedovala ravnatelju in zbrani množici.

Dobre vesti sta gotovo prinesla, ker šalila sta se in okoli njiju se je smejalo vse.

Rozi je odleglo, zaprla je okno in mirnejša je odšla v kuhinjo.

V sobi pa so ostali sami otroci, dečki in deklice, ter se igrali po tleh.

Najstarejše dekletce, petnajstletna Viktorina, je sedela tik okna in klekljala. Bila je izredno razvito in krasno dekletce. Visoko, vitko, bojnih zlatih las in kakor oglje črnih in svetlih oči, dolgih, resastih trepalnic, kakor kri in mleko rožnatih lic in usteca kakor sočna jagoda. Čudno sanjav je bil obraz te deklice. Brez prestanka je delala naglo in spretno, rožljala s kleklji, se ozirala skozi okno. V očeh ji je gorel zagoneten ogenj in misli so ji begale kdo ve kod. Črnooka zlatolaska je bila nenavadna pojava, a čisto naravna združitev materine in očetove osebnosti, njunih značajev in teles.

Viktorina je imela pred seboj na mizi v košarici okroglo podolgovato blazinico in na njej napet papirnat vzorec čipk. Na dvanajst, ped dolgih lesenih klinčkov je navijala sukanec in premetavala kleklje vse križem iz roke v roko, prestavljala bucike, vlekla klinčke skozi zanke, vezala in zatiskavala, odpenjala in pletla luknjice, krivinice, rogljičke, križce, srčke, vogle in kroge, kakor najspretnejša idrijska čipkarica. Popolnoma se je že zvečerilo, a delala je dalje, ker njeni prstki so bili že vajeni, da so se gibali pravilno brez nadzorstva oči.

Tedaj je začula pred gradom glasno govorjenje in v veži se je razlegnil vesel moški smeh. Spoznala je tudi očetov glas. Hitro je skočila s stola ter prižgala na srebrnem svečniku troje voščenic.

»Hvala Bogu, da si se vrnil!« je klicala na stopnicah mati. »Ves dan te ni bilo!«

»Vašo gospo je že hudo skrbelo, da vas izgubi!« se je oglasil nizek bas, in Viktorina je spoznala, da gre z očetom ravnatelj. Vstopili so Gerstorf, Kahl, Thurn in starši.

»Vražje vreme! Burja mi je včasih jemala sapo ter me hotela vreči z vozom vred v jarek. Toda nič hudega se mi ni pripetilo!« je pripovedoval Kraus in odlagal ogromno kučmo in kožuh. Smehljaje je podal ženi roko: »Od davi se že nisva videla.«

»Dober večer, papa!« se je oglasila obenem Viktorina in se stisnila k njemu.

»Dober večer, Vika! ... Že vidim, da si bila pridna!« Pogladil jo je po zlatih laseh in poljubil na čelo.

»In Buonaparte? Ali pride« je vprašalo dekletce napeto.

»Ne, ne bo ga!« je odgovoril Kraus in povabil goste, naj sedejo.

»Ah, ne?!« — Žalostno je vzkliknila, oči so se ji zmračile in globoko je vzdihnila: »Pa zakaj ne?«

Spogledali so se in zakrohotali.

»Izvrstno! Tej edini je žal, da Buonaparta ne bo!« je vzklikal Gerstorf in smeje se sedel.

»Kaj li govoriš! Vesela bodi, da smo ga rešeni!« je zavračala mati hčerko.

»Ah, ne, ne, — tako rada bi ga videla!« je vztrajala Viktorina s tugo. Potrta je odšla v sosednjo sobo k manjšim sestram in bratom.

»Taki so otroci, gospa! S čisto drugimi očmi gledajo v svet nego mi stari in starejši. Kar mi sovražimo in zaničujemo, o tem mladina včasih sanjari z ljubeznijo in občudovanjem,« je dejal Gerstorf. »Vprašanje je, kdo je v pravici in kdo v zmoti. Edinole čas more odgovoriti, ali ni bilo včasih modreje, da bi bili poslušali glas romantične simpatije mladine nego trezni razum konservativnih starcev.«

Med tem sta bila sedla tudi Kahl in Thurn za mizo, Kraus in žena pa sta postavila nanjo bokal vina in natočila čaše.

»Samo da ne bo Francozov v naše mesto in da imamo še dovolj časa spraviti vso zalogo na varno!« je dejal Kraus in sedel.

»Toda odvažanje se mora vso noč nadaljevati!« je rekel ravnatelj. »Zdaj ste napravili na cesti red in sneg je vsaj za silo odmetan. Delo pojde naglo izpod rok. Opoldne sem se res že bal, da ne rešim niti centa srebra na Vrhniko.«

»In koliko ga je zdaj že na poti?« je vprašal Kahl.

»Okoli 10.000 centov.« je odgovoril Kraus. »Pa tudi 600 centov cinobra so že odpeljali.«

»Torej je na skladiščih še približno 16.000 centov srebra in 100 centov cinobra,«! je računal Gerstorf.

»Prav toliko,« je pritrdil Kraus. »V enem tednu pa bodo tudi ti na varnem, ker pridejo že jutri novi vozniki z Razpotja in iz Žirov. Pa tudi pred tremi dnevi odposlani vozovi se vsaj pojutrišnjem vrnejo.«

»Če bi mi le grof Hohenwart pošiljal točnejša poročila o gibanju vojske v Lombardiji! A menda sam ne ve nič zanesljivejšega: tudi iz Gorice mi je grof Rajmund Thurn šele pred tremi dnevi poslat kurirja, da so Francozi prekoračili Tagliamento. Ker mu pa ni nadvojvoda Karel izdal nobenih povelj zaradi Idrije, je bil grof Thurn še v ponedeljek mnenja, da se za naš rudnik ni bati. Na srečo sem bil sam opreznejši in sem vzlic tej tolažbi začel z odvažanjem zaloge nemudoma. Kako prav sem storil se je pokazalo pred dvema dnevoma, ko sem dobil zvečer nepričakovano eštafeto nadvojvode samega in sicer že iz Vipave. Avstrijci se umikajo in Francozi so nam blizu!«

»V Vipavi je še vedno naša vojska,« je dejal Kahl, »in o Francozih ni še nobenega sledu. Govoril sem z avstrijskimi častniki in vsi so bili mnenja, da Francozi bržčas na Kranjsko sploh ne pridejo. Vsa njih armada se vleče v najurnejših marših črez Goriško na Koroško.«

»Vsekakor pred enim tednom ne more noben Francoz do Idrije,« je pritrjeval tehtničar Thurn. »Sneg je visoko zamedel vse poti in do nas ne pride živ vrag. Med tem pa spravimo izlahka vso zalogo do Vrhnike in Ljubljane. V najhujši stiski bomo imeli oporo na avstrijski vojski, ki se od Save ne premakne nikamor ter ostane z nami preko Žirov in Škofje Loke v zvezi. Francozi nam zato ne bodo mogli odpeljati niti 100 centov. Če pa nas za par tednov vendarle odrežejo od sveta, nam tudi to ne bo moglo škoditi, ker je Kahl izpraznil že vsa naša žitna skladišča na Vrhniki ter je prepeljal blago do poslednjega zrna v Idrijo. Nam torej vsaj kruha ne bo manjkalo.«

»Da, da, gospod Kahl, to nalogo ste izvedli izborno in čudovito naglo!« je dejal s priznalnim občudovanjem ravnatelj Gerstorf in potapljal mladeniča po rami. »Ta čin vam ne ostane nepoplačan!«

»Eh, kaj, gospod ravnatelj, samo da se mi je posrečilo in pa da ste bili vi zadovoljni?« se je smejal Kahl, skromen in zdrav fant, ki mu je bila zavest, da je dobro izvršil svojo dolžnost, očividno najboljša nagrada.

Kakor velika družina je živelo rudniško uradništvo v Idriji. Rudniški svetnik Bogumil pf. Gerstorf mu je bil ljubezniv, nad vse blag oče. Občeval je z uradniki vedno prijazno in jim izkazoval v besedah in dejanjih naklonjenost. Zato so ga tudi uradniki spoštovali ter izpolnjevali dolžnost z največjo vestnostjo. Vsem otrokom rudniških uradnikov je bil Gerstorf krstni boter in žena njegova je bila njih soprogam in hčeram najplemenitejša prijateljica. Za rudarje in njih obitelji je imel Gerstorf ne le odprto srce, nego je zanje vedno storil več, nego je bila le njegova ravnateljska dolžnost. Po vseh hišah je hodil, vsakogar v Idriji je poznal, v uradniška stanovanja pa je prihajal kakor na svoj dom in k svojim ljudem.

Tako so tudi Krausovi gostje popili vino, kakor bi bili doma, in odšli so brez sledu napetih formalnosti.

»Do svidenja, dragi Kraus!« je dejal Gerstorf, podal gospe Rozi roko in se pošalil: »Prosim, ne jezite se name preveč: Nocoj vam gospoda soproga ne pošljem kmalu v posteljo!«

»No, do enajstih opravimo vse!« je dostavil Thurn. »Ko pridejo Francozi, bo časa za spanje dovolj ...«

Gostje so odšli. Roza je sedaj znosila na mizo večerjo: najprej podmétenico, nato bakalico s kosto, za otroke pa še prašo, same idrijske jedi, ki so domačinom ljubše nego najrazkošnejši banker.

Po večerji pa je Kraus zopet odšel na delo.

S trga se je čul še vedno hrup in krik voznikov in rudarjev, med njimi pa so ukazovali Gerstorf, Kraus, Kahl, Thurn in drugi, da se je skladišče praznilo in manjšalo bolj in bolj.

Jedva je odbila pri sv. Barbari enajsto, je bil Kraus zopet doma. Legel je takoj spat. Tudi po vsej Idriji je nastala tišina in črna tema. Težave hudega dneva so minuli in utrujeni ljudje so zaspali takoj.

Malo pred polnočjo pa je zapel na trgu vojaški rog in po vseh ulicah je postalo živo. Šeststo francoskih grenadirjev je zasedlo Idrijo in vse ceste vanjo.

V hipu je bilo vse pokonci in po vseh hišah so se posvetile luči. Javkanje žensk se je začulo, plač in vik otrok, z ulic pa je grmel krohot Francozov, rogajočih se prestrašenim meščanom. Visokostasni in širokopleči grenadirji so bili videti z njih ogromnimi kosmatimi čakami pravi velikani. Nad levim ušesom ob čaki je imel vsakdo živordečo, navpik stoječo perjanico, na ramah rdeče epolete, moder vojni frak z belim telovnikom, prekrižanim na prsih z dvema belima jermenoma, ki sta nosila tornistro in sabljo, ozke bele hlače so segale do kolen, meča pa so objemale črne gamaše. Vsak grenadir je držal na levi rami puško, ki se ji je na koncu svetil dolg, ostrobrušen bajonet.

Zbegan je pritekel ravnatelj Gerstorf po stopnicah v vežo, kjer je Kraus že odklepal vrata, in vzklikal:

»Kako je to mogoče? Za Boga, tako presenečenje!«

In ko so se vrata odprla, je stalo pred njimi že troje francoskih častnikov in nekaj grenadirjev. Z največjo vljudnostjo je stopil najstarejši častnik v vežo, salutiral in vprašal:

»Ali mi je čast govoriti z gospodom rudniškim ravnateljem?«

»Da, jaz sem — pl. Gerstorf.«

»Generalni adjutant divizijskega generala Bernadotta — Morain!« je dejal častnik in salutiral iznova. In lahko zamahnivši z roko, je predstavil še svoja mlada, lepa tovariša: »Kapitén Borussie — kapitén Bremu!«

Gerstorf je predstavil Krausa.

»Jako mu je drago!« je dejal Morain z naravno ljubeznivostjo. »Ostale gospode pa spoznam jutri. Ne trudite se na ulico, gospod ravnatelj ... sneži neprestano in prav mrzlo je. Lahko bi se prehladili. Ali pa vas smem prositi zase in za svoja tovariša prenočišča? — Jako bi vam bil tudi hvaležen, če nam postrežete vsaj z najskromnejšo večerjo ... Od Vipave do Idrije smo marširali peš ... a ti vaši hribi imajo vražje slabe poti. Verjemite, gospod ravnatelj, da smo resnično lačni!«

In lahko kramljaje se je obrnil Morain takoj in brez okolišev k stopnicam, ne kakor tujec in sovražnik, nego kakor prijazen rojak. Njegov glas je bil sicer vljudno proseč, a hkrati rahlo ukazujoč, toda ne žaljiv. Gerstorf in Kraus sta se čudila, ker po razburljivih govoricah o kanibalskih nasilstvih francoske armade nista pričakovala takega prvega sestanka s Francozi.

»Silno mi je žal, da smo prisiljeni vznemirjati vas ob tako pozni uri,« je nadaljeval Morain. »Trdno smo upali, da dospemo v Idrijo že za mraka, a menda smo nekoliko zašli in v visokem snegu nismo mogli nikakor hitreje naprej.«

Gerstorf si je grizel ustni in stopal molče za generalnim adjutantom, a naenkrat je opazil, da je družba obstala v veži. Ozrl se je in videl, da sta častnika med tem postavila pred vhod v pisarno in blagajnico grenadirje za stražo. Nato sta stopila v spremstvu Krausovem hitro za Morainom.

Na hodniku pred Gerstorfovim stanovanjem sta stali prestrašeni in razburjeni Gerstorfova in Krausova soproga. Bledi sta bili in srce jima je bilo v silni plašnosti. Morain pa se je kavalirsko poklonil, ostro salutiral in dejal z najmehkejšim glasom:

»Tisočkrat prosim odpuščanja, častiti dami, da vdiram v pozni noči v vašo obiteljsko tišino! Toda sirova vojna je pač taka!«

»Moja soproga,« je predstavljal Gerstorf, »in soproga gospoda inšpektorja Krausa.«

Morain se je ženama hitro približal in jima poljubil roki. Nato je predstavil tovariša, ki sta storila isto, dobrosrčno se smehljaje, kakor bi bila damama že stara znanca.

Gerstorf je odprl vrata jedilnice, kapitena sta ponudila ženama roko in ju odvedla v sobo, kakor bi bila gosta in ne grozo in strah povzročujoča sovražnika.

Pravkar je hotel oditi Morain za njimi, ko je vzkliknil:

»Evo, meni najstarejšemu je ostala najmlajša!« in urno je stekel po stopnicah, ki so vodile v drugo nadstropje.

Tam je stala Viktorina v beli nočni obleki s široko odprtimi očmi, polnimi veselja in občudovanja. Bujni, dolgi in gosti lasje so se ji kakor zlat plašč valili po ramenih. Resnično, bila je kakor vila, ki je stopila pravkar iz gorovja.

»Čigava ste, krasno dekletce? Kako vam je ime?«

»Viktorina Krausova sem,« je odgovorila in se plaho obesila ob njegovo roko. »In vi ... vi ste Napoleon Buonaparte, kaj ne?«

»Žal, nisem, gospica ... ampak njegov najvdanejši častnik in tudi prijatelj!«

»Ah, škoda, škoda! Pa kdaj pride še on?«

»Ne bo ga v Idrijo, gospica ... mudi se mu preveč na Dunaj.«

Vstopila sta roko v roki v jedilni salon. Ženi sta vzkliknili od začudenja, kapitén Borussie, ki je kramljal z ravnateljico, pa je zakoprnel:

»Oh, komandant, kje ste našli to zlatolasko?«

»Moja hči, gospod kapitén!« je dejala Krausova s ponosom.

»Prepuščam vam jo, gospod kapitén, da ji poveste, kod hodi in kje je danes general Buonaparte,« je rekel Morain in odvedel Viktorino k stolu, poleg katerega je stal Borussie, mlad, visok, lep mladenič. »Živo se zanima zanj.«

»Prav rad vam povem vse, kar vem, gospica,« je dejal kapitén, resnično ga bo veselilo, ko zve, da se zanimajo zanj tako mlade in lepe deklice celo v tem gorskem zakotju.«

Gospodje so sedli za mizo, gospe sta hiteli v jedilno shrambo in klet, Borussie in Viktorina pa sta govorila o Napoleonu Buonapartu. Deklica je čula in slišala o njem vsak dan toliko strašnega, velikega in nerazumljivo mogočnega! Nov Tezej ali Herakles, nov Hanibal ali Aleksander Veliki, nov Cezar, Ahiles ali Siegfried se ji je zdel v njeni domišljiji, solnčni junak, brez strahu, krut kot zver in obenem plemenit kot angel, krasen, velik in silen, da ga mora človek spoštovati, ljubiti in se ga bati s hrepenečo dušo in trepetajočim srcem. Kakor stare grške, rimske in nemške pravljice in pripovedke je poslušala Viktorina kapiténovo pripovedovanje o Buonapartu ter pozabila vse okoli sebe.

In ko je družba začela večerjati, je slonela Viktorina brez besed na svojem stolu in mislila na svojega solnčnega junaka ...

Naenkrat so gospodje vstali. Morain se je zahvalil gospema z najgorkejšimi besedami in najljubeznivejšim smehljajem ter dejal Gerstorfu:

»Samo še pol ure vas moram truditi, gospod ravnatelj: prevzeti moram vse cesarske blagajne.«

Gerstorf in Kraus sta pobledela, a Morain je naglo dostavil:

»Nesimpatično delo, toda — taka je pač vojna.«

In odšli so v pisarno. —

Po mestu pa so med tem že drugi častniki vizitirali rudnik in skladišča ter nato zapečatili vsa vrata z republikanskim grbom.

Polnih 12.785 zabojev in 50 svinčenih čebrov živega srebra so zaplenili, vrhu tega pa še par tisoč čebrov in vreč sirovega in zmletega cinobra. Kmalu sta se rudniško gledališče in šola izpremenila v vojašnici, po hišah pa so našli ležišča podčastniki in ordonance. Po vseh cestah in potih so migljale medle luči jamščaric, in celo v rižah in za Sv. Antonom ob Kobalovih planinah so spremljali rudarji k počitku svoje nepričakovane goste. In po vseh kuhinjah so idrijske gospodinje kuhale Francozom, lačnim, trudnim, a vzlic temu prijaznim, veselim in dovtipnim.

Tako presenečenje! Človeku se zdi, da sanja.

»Mislili smo, da nam Francozi z naskokom na Idrijo napolnijo kostnico s celo vrsto prestreljenih in zadavljenih meščanov in meščank!« je dejala gospa Roza, ko je legla poleg moža iznova v široko pernato posteljo.

»Pa so vam napolnili ušesa z najsladkejšimi pokloni in vam lizali roke!« je dostavil Kraus in oba zakonca sta se zasmejala. »Prav elegantno so nas obrali za nekaj milijonov. Paziti treba, da nam na isti način ne ugrabijo še src naših žen!«

»Ne, to se ne zgodi nikdar, moj dragec!« je šepetala Roza, poiskala pod odejo soprogovo roko in jo stiskala. »Nikdar! Nikdar!« ...

V sosednji sobi pa je bila ležala Viktorina in zrla z odprtimi očmi v temo.

»Lep, prijazen je kapitén Borussie ... Ampak Napoleon Buonaparte je gotovo še lepši, še prijaznejši ...«

Zaspala je in gledala v sanjah junaka, krasnega, mladega, silnega.

XIII.

Brez klobuka, cedeč se od blata in snega, z znojnim obrazom, tresoč se na vsem telesu, sopihajoč in bled je pritekel stari postojnski poštni voznik ter se omahujoč brez glasu zgrudil v veži poštne hiše na klop.

»Za božjo voljo, kaj pa je? Kakšen pa si! Ali so te razbojniki napadli? Ali so se ti konji splašili? Ali se ti je voz zvrnil?« je izpraševal poštar Henrik pl. Hueber svojega starega postiljona. Ta pa je le odkimaval in sopel ter se oddihaval drgetaje po vsem životu, ne da bi mogel izpregovoriti le besedico.

»Križana nebesa, govori vendar, nesrečnež!« je kričal poštar, že sam ves prestrašen in zbegan. »Kje pa si pustil voz? Kje je ostala današnja pošta?«

Voznik je zamahnil z roko: »Vse je izgubljeno!«

Tedaj je stopil v vežo postojnski župnik Jožef Leopold Wenigar. Pravkar je bil nejasno besedilo mašo v cerkvi sv. Štefana in kakor vsako jutro je prišel na pošto, vpraševat za dopise in pozvedovat najnovejše novice.

»Kmalu bo vsa Postojna prazna!« je dejal župnik, a ko je zagledal poštarjev obraz in starega postiljona, je onemel in se začudil: »Joj, Miha, kaj si že zopet doma?«

»Tak-le je pribežal domov brez voza in brez pošte! Pomislite! In tako je prestrašen in zasopljen, da ne morem zvedeti, kaj se mu je pravzaprav zgodilo,« je pripovedoval poštar.

»Francozi so ga napadli!« je vzkliknil župnik. »Kaj ne, Miha, Francozi so ti zaplenili voz in konje?«

»Zaplenili, zaplenili!« je dihtel Miha in mahal z rokami, češ: vse je proč, vse izgubljeno!

»Francozi? To vendar ni mogoče!« je strmel Hueber. »Še sinoči so bili tu naši husarji in ulanci. Sam sem jih videl s Soviča, kako so jezdarili po okolici in bilo jih je vsaj poldrugo eskadrono, o Francozih pa še niti sluha.«

»Seveda, a ponoči so izginili naši konjiki vsi do zadnjega!« je dejal župnik. »Ali pa veste, da je okrožni urad tudi čisto prazen?«

»Kaj res?«

»Vse je pobegnilo, le pisar Šeber je ostal, ker ima hudo bolno ženo!« je potrdil Wenigar z jezo. »Kadar bi bile oblasti ljudstvu najpotrebnejše, takrat pobegnejo!«

Tedaj se je Miha že toliko odpočil in umiril, da je mogel pripovedovati: Jedva pol ure je vozil iz Postojne, ko je zagledal tupatam husarje. Posamič in paroma so jezdili po njivah in travnikih, plezali na holme in se ozirali na vse strani. Nihče se ni brigal za pošto. Za Hruševjem pa so prijezdili po cesti trije huzarji v skoku pošti nasproti in jo ustavili. Doslej je mislil Miha, da gleda avstrijske pikete, zdaj pa je spoznal, da so tu že Francozi. Možje v tujih uniformah so govorili tudi v tujem jeziku. Skočili so s konj in obstopili voz. Vpraševali so ga nekaj. On jim je odgovoril v italijanščini, da vozi pošto iz Postojne v Vipavo. Takoj mu je ukazal eden izmed huzarjev, ki je znal italijanski, naj mu izroči vsa pisma, ki jih vozi s seboj. Miha je ugovarjal, da ne sme nikomur izročati pisem, da pa jih tudi ne more vzeti iz skrinj pod sedeži, ker imata ključe le poštarja. Jezno ga je pahnil huzar s kočije, da je stari Miha odletel v blato na cesto. Nato so s sabljami začeli lomiti ključavnici in krušiti deske, Miha pa je zbežal in tekel nazaj v Postojno, kolikor so ga nesle noge. Dolga, strašna pot! Za seboj je slišal kričanje, krohot huzarjev, žvenket sabelj in topot konjskih kopit, — a nič več se ni ozrl, samo tekel je, tekel, ker bal se je, da ga posekajo in vržejo v jarek kakor ubitega mačka.

Med tem se je zbrala okoli postiljona poštarjeva družina, žena z otroki, pa dekle in dva hlapca. Ko so slišali kaj se je zgodilo, so ženske in otroci zaželi jokati in javkati, posli pa kričati in hrumeti:

»Vse nas pokoljejo! Vse nam požgo in vse oplenijo, nas pa odvedo v ječe, v sužnost in smrt. Bežimo! Poskrijmo se v jamo! Pripravimo se za zadnjo uro in molimo, molimo!«

Stara dekla je nemudoma padla na kolena pred župnika, se tresla kakor šiba na vodi ter jecljaje začela moliti očitno pokoro, da bi se mu vpričo vseh izpovedala svojih grehov, predno umre pod francoskim mečem.

Nastal je vrišč, ki je privabil iz soseščine še nekaj žensk, otrok in starcev. Vsa družba je kričala, plakala in begala po dvorišču kakor perutnina, ko kroži nad njo kragulj.

Sredi hrupa pa je pritekel okrožni pisar Šeber. Bil je majhen, siv starček. In zajavkal je s tankim glasom, ki je bil podoben brlizganju lesene piščali:

»Francozi gredo! Patrulje so že jahale skozi Postojno, za njimi pa prihaja cela vojska!«

S suhimi rokami je mahal in kazal na cesto:

»Glejte ga! Še eden! Še dva! — Joj, joj, kaj bo! Kaj bo z nami! Oh, moja žena, moja uboga žena!«

Po cesti so dirjali francoski huzarji in držali pred sabo svetle sablje. Bliskoma so švignili in izginili med hišami.

Župnik in poštar, dasi sama utripajočih src, sta mirila obupane, a česar niso dosegle njune besede, so dognale francoske patrulje, ki so galopirale mimo. Kričeča in plakajoča družba jezdeci. Ječa, muke ali smrt ..., le to troje je stalo pred njimi neizbežno ter jim je zatrlo vso voljo in vsak odpor.

»Pojdimo jim naproti ..., pozdravimo jih ... prosimo jih usmiljenja!« je dejal nenadoma Wenigar in sam se je začudil, odkod ta je umolknila in kakor brez misli buljila za misel. »Morda bodo z nami za to prizanesljivejši?«

»Res, pojdimo ..., slabše se nam ne bo godilo, če se jim poklonimo!« je pritrdil Hueber. Toda oklenili so se ga žena in otroci ter plakaje vikali:

»Ne, nikar! Posekajo te, ljubi Henrik! Prvega te zgrabijo! Pomisli: cesarski si! — Bežimo in skrijmo se, papa!«

Hueber, bivši častnik, pa strahu ni hotel kazati. Držal se je strumno in iz oči mu je zagorel uporen pogum.

»Gremo!« je dejal energično. »Moramo iti! Tiho! Bodite brez strahu! Bivšemu avstrijskemu častniku tudi francoski častniki ne odrečejo rešpekta. Pojdite v hišo in počakajte, da se vrnemo. Če naš pozdrav ne bo koristil, vsaj škodil gotovo ne bo!«

»Dobro, čisto moje mnenje!« je soglašal župnik. Sugestivno sta krepila drug v drugem pogum. »Pa še vi pojdete z nami, Šeber!«

Pisarček je klecnil kakor voz, ki se je nagnil v jarek, in zacmevkal:

»O Bog, jaz?«

»Zastopali boste cesarska oblastva ... gospod poštar bo zastopal tržane ... jaz pa cerkev,« je odločil župnik in velel: »Pa kar pojdimo!«

In stopali so skozi Postojno tihi, plahi, vendar kolikor le možno pogumno vzravnani. Saj so se zavedali, da zastopajo ves kraj ter da je od njih nastopa več ali manj odvisna usoda vseh tržanov.

Prazna in pusta je ležala pred njimi blatna cesta, ki je bila še minole dni nabito polna maroderjev, avstrijskih infanteristov, kavaleristov, topov, voz in kočij. Strahoten mir je ležal kakor pred bližajočo se nevihto na vsem trgu; vse imovitejše hiše so bile prazne, ker njih posestniki so z rodbinami pobegnili že pred nekaterimi dnevi proti Ljubljani. Le v najubožnejših kočah so ostali ubožci, ki niso imeli razen svojega življenja in uboštva ničesar izgubiti.

Nad Sovičem se je vrtel, gostil in redčil ogromen črn kolobar. Bile so kanje ali pa krokarji. Kolobar se je dvigal, zapletal, padal, razprševal in oprezoval nad nevidnim plenom; nad hribcem pa se je bočilo sivo, megleno nebo. Nekaj akacij in murb je ob cesti štrlelo gole, rogovilaste veje v mrzli zrak. Nanos, Javornik, Ostri vrh in Sovič so nosili snežene kučme in semkaj s Krasa je puhnil včasih leden veter.

Hitro, nervozno so stopali možje k izhodu iz trga: debeli, rdečelični župnik v dopetnem črnem talarju, s trirobim baretom na glavi in z brevirjem pod levo pazduho je korakal na sredi, visoki, suhi in mišičasti poštar z belo kito in črnim čopom na desni in mali, drobni pisar s sivimi, do vratu mu segajočimi lasmi na levi strani.

»Če bo treba govoriti,« je izpregovoril po dolgem molku poštar, »boste govorili vi, prijatelj!«

»Flat! Flat!« je odgovoril župnik in se zatopil iznova v svoje misli. Menda je že sestavljal svoj diplomatski nagovor. Nenadoma pa se se je ustavil. »A če bosta morala govoriti tudi vidva, gospoda, ne pozabita: vidva zastopata tržane in cesarska oblastva!«

»Seveda, seveda!« sta delala z osorno nervoznostjo in koračila dalje. Moj Bog, če bo treba govoriti!

Pa so dospeli tako do zadnjih hiš, se ustavili v Mačkinih jamah in pogledali tja proti jugu. Burja je brila tu najhuje, piši so se križali in tepli, da je bilo redko drevje vse zvito in krivenčasto. In že so zagledali v daljavi velikansko kačo, ki se je od Hrašč valila semkaj po cesti. Hrbet se ji je izpreminjal črno, belo, rdeče, modro in zeleno, po tleh pa je gomazelo tisočero njenih nog. Včasih se je posvetilo po njej kakor zlate in srebrne luskine in včasih se je zabliskalo, kakor bi švigali iz nje dolgi plamenčki. In začul se je čuden hrup, topot neštetih nog in kopit; nato pa je zadonelo, zapelo in zagrmelo, v zraku je zagostolelo ter odmevalo od zasneženih hribov in goličav. Oster ritem vesele francoske koračnice je napolnil vso dolino, da se je zbudila in zasmejala v radostnem presenečenju. Hipoma so se raztrgale težke megle in posijalo je solnce.

Že so razločili, da jezdijo na čelu vojske konjeniki, da korakajo za njimi pešci s celim gozdom bajonetov in se vije za njimi dolga vrsta topov in voz, zeleni dragonci, ki so jim mahali s svetlih čelad dolgi konjski repi na hrbet, beli karabinjerji z ogromnimi rdečimi grebeni na bleščečih čakah in modri kirasirji s črnimi oklepi in šlemi ter z rdečimi epoletami in rumenimi gumbi so jahali v lahnem diru in držali pred sabo ostre plašče.

Kakor bi mignil so bili pred njimi. Ob cesti, tam, kjer je stala Kazarjeva stara vozniška gostilna, je obstala vojska, zastopniki Postojne so se ji približali, se globoko odkrili in se priklonili. Zaoril je rog in vsa pehota je snela puške z ramen in jih gromko posadila predse na tla. Le iskri konjiči so poskakovali, hrzali, metali grivate glave kvišku in jih sklanjali nizko med noge, kakor bi vračali vdane poklone teh treh možičkov, ki so se drhte približali, da izvrše nalogo, ki so si jo naložili sami iz strahu in ljubezni do svojih in sirotne Postojne.

Nenadoma se je pojavil izza prvih vrst modrih kirasirjev na visokem vrancu orjak — čudovite zunanjosti. Višnjeva, z zlatimi cveticami razkošno izvezena, z robovi pokrita, s kožuhovino obrobljena in podšita suknja, ozke rdeče hlače z dlan široko zlato porto, visoki rumeni črevlji, okoli pasu ovita pestra svilena preveza z dvema velikima, svilenima zlatima čepoma in na glavi visok generalski klobuk, ves okrašen z mahadravimi nojevimi peresi ... Ta uniforma je bila tako fantastna in romantično krasna, da je celo bivšemu častniku, pl. Hueberju od občudovanja zaigralo srce.

Junak kakih 25 let, bujnih, črnih kodrov in črnih čopastih zaliscev, ki so mu segali skoraj do podbradka, pa je imel tudi naivno veselo in prijazno lice z zdravo rdečico pristnega kmetskega mladeniča. Mala usta z nekoliko debelimi ustnicami brez brk, lep, raven, skoraj grški nos in velike, črne oči z dolgimi vekami pod gostimi obrvmi ... vse to ga je delalo resnično lepega in na prvi pogled izredno simpatičnega moža.

Smehljaje je salutiral, z eno samo roko ukrotil svojega divjega, penastega vranca ter s sonornim glasom zaklical:

»Dobro jutro, gospodje!«

Bil je Joahim Murat sin kmetskega gostilničarja, zdaj najodličnejši poveljnik francoske konjenice, jezdec brez primere, pogumen in vedno vesel Gaskonjec ter eden izmed najodličnejših prijateljev in najsposobnejših tovarišev Napoleona Buonaparta.

Poštar Hueber se je kot bivši častnik instinktivno postavil v parado in začel govoriti vdanostni pozdrav; toda Murat ga je naglo prekinil:

»Tudi vi ste bili vojak, gospod?«

»Tudi, gospod general,« je pritrdil poštar. »Bil sem nadporočnik pri Thurnovem pešpolku.«

»A zakaj ste odložili uniformo? — Pardon, če sem indiskreten!«

»Ker sem se hotel oženiti z dekletom, ki sem ga ljubil.«.

»Lepo, prav lepo! Veselilo me bo, če me predstavite svoji milostivi.«

In lepi velikan je iztegnil desnico in jo podal poštarju. »Bodite brez skrbi, kameradi! Francozi ne prihajamo k vam kot sovražniki, nego kot prijatelji. Prosim, povejte vsakomur, da se ni nikomur bati ne za imetje, ne za telesno varnost«.

In obrnil se je k župniku, mu ponudil roko ter mu jo krepko stisnil:

»Prečastiti gospod abbé,« je dejal, »hvala vam za vaš pozdrav! Ne dajte se motiti v svoji verski in človekoljubni službi! Vršite jo mirno dalje kakor doslej. Tudi mi smo dobri katoličani in vaša cerkev je nam prav tako sveta kakor vam!«

Nato se je ozrl na pisarja Šeberja. V strahu in trepetu se je zgrbil in stisnil mršavi možiček še bolj in šklepetaje z zobmi je zabrboril in začekljal:

»Im Namen des kaiserlichen Kreisamtes« ... pa nobene besedice več.

»Hvala, hvala!« je izpregovoril naglo Murat. »Samo malo strehe, malo zobí, klaje in kruha vas prosimo ... vse drugo ostane neizpremenjeno in nedotaknjeno!«

Tedaj je nastalo med konjiki polglasno govorjenje, neki častnik se je nagnil k Muratu in mu rekel nekaj besed.

»Ali res? — O, to je krasno!« je vzkliknil Murat in se obrnil zopet k poštarju. »Vaš poštni voz s konji smo vam pripeljali, gospod kamerad,« je dejal veselo. »Ravno prav. Lahko se peljete z nami ... Pa kako ste ga mogli vendar izgubiti?«

»Vaši vojaki so ga vzeli mojemu postiljonu, gospod general,« je odgovorit poštar, zopet ves pogumen.

»Vzeli? Vzeli? To pa ni mogoče! Kako se je to zgodila moj dragi?« je rezko vprašal Murat častnika in na obraz mu je legla temna senca nevolje.

»Iskali smo le vladnih in uradnih pisem,« je pojasnjeval častnik. »A bojazljivi postiljon je pobegnil, ne da bi bil počakal konca naše preiskave. Brez povoda je pustil konje in voz kar sred ceste, čeprav smo ga klicali in mirili.«

»Ah, tako? Torej golo nesporazumljenje!« je vzkliknil general in se široko nasmejal. »Ko bi pač nesporazumljenj ne bilo! No, vojna je pač taka.«

Medtem sta pritekla poštna konja z nerodnim črnožoltim vozom skozi francoske vrste, ki so se urno in spretno umikale na desno in levo ob cesti. Na visokem kozlu je sedel star grenadir in pušil iz kratke pipice, v vozu pa se je peljala njegova puška.

»Sedite! Sedite, gospodje!« je vabil Murat. V hipu so bili vsi trije zastopniki Postojne v vozu, grenadir je pognal, rog je zapel in vsa vojska je stopala dalje. Obenem pa so zagrmeli bobni in godba je zasvirala iznova vesel, poskočen marš.

Na čelu vsem je veličastveno jahal general Murat, za njim se je vozila pošta, obdana od častnikov in kirasirjev, potem so sledile eskadrone karabinjerjev, dragoncev, topničarjev s topovi in končno vse vozarstvo.

»Hvala Bogu, prečisti Devici in sv. Štefanu, dobro smo opravili!« je vzdihnil Wenigar, sedeč na vozu sredi tovarišev.

»Krasen, čudovito ljubezniv človek je ta general!« je dejal Hueber. »Vaša ideja je bila izvrstna!«

Šeberju se je smejal ves obraz in iz nervoznega veselja je mencal in poskakoval na svojem sedežu:

»O Bog, kako smo se motili o Francozih! Na ječo in svojo smrt smo mislili, zdaj pa se vozimo slavnostno kakor cesarji, hahaha! In jaz sem zastopal ves cesarski okrožni urad! Pomislite, jaz stari pisarček! Le kaj poreče moja žena?«

Po vsej Postojni je mrgolelo Francozov. Vse hiše, hlevi, svisli so bile mahoma polne vojakov in konje so postavili celo po drvarnicah in kolnicah.

Toda takoj se je pokazalo, da je za vso vojsko prostora premalo. Del infanterije je moral taboriti v Zalogu in po hišah ob cesti na Reko, v Rakitniku, Grobišču in Matenji vasi; več oddelkov je moralo kantonirati v Planini in na Uncu ter bivakirati po okoličanskih hribih, oddelek 800 mož z dvema topoma je odmarširal celo na Reko. Že na poti pa je zvedel, da je tudi Reka že padla in da je tudi ondi polno francoskega vojaštva. Ta oddelek se je torej kmalu vrnil ter se utaboril v Bistrici in v Trnovem. Tako je bila zasedena in zaprta vsaka cesta.

Tudi okoli kraške cerkve sv. Danijela, male postojnske podružnice, so goreli francoski ognji, ob katerih so si kuhali vojaki menašo, si snažili uniforme in čedili topove.

Prazna, pusta in zaprašena je stala ta cerkvica. Vse leto je sameval, saj jedva enkrat je prihajalo vanjo občinstvo častit sv. Danijela, proroka. V julijski vročini, ko valovi po polju bujno žito, ko cvete po visoki dišeči travi na tisoče cvetic in se ziblje košato drevje v najrazkošnejšem zelenju, ko drobi škrjanec veselo pod vedrim nebom in ko so travniki in njive ves dan, pozno v noč in že v najranejšem jutru polni kmetov in kmetic, prav v času najživahnejšega dela so posečali Postojnčani. Založani in sosedje proroka Danijela. Župnik Wenigar je opravljal slovesno mašo, v stolpu sta prepevala drobna zvončka, fantje so zažigali topiče, tratina okoli cerkve pa je bila kakor živa preproga, izvezena v pestrih bojah stare kranjske narodne ženske in moške noše. Zagorele črnolase in črnooke Kraševke in suhi, mišičasti Kraševci so poklekali in posedali po visoki travi in molili k patronu Danijelu, da bi jih ščitil ognja, kuge in vseh ujm.

Zdaj pa je bilo šele 27. marca, in vendar je bilo okoli sv. Danijela živo in glasno kakor ob najveselejšem proščenju in zelena loka je bila pretkana z vsemi bojami nebesne mavrice. Modra, rdeča in bela barva pa so prevladovale vendarle med vsemi drugimi. Francoska trobojnica se je smejala iz vseh skupin, a bilo je vendarle prav tako kakor meseca julija, ko se je ledina belila, modrila in rdečila pod krili, pečami, robci in nogavicami krepkih deklet in žen kršnega Krasa.

Zadovoljen je bil torej sv. Danijel, ko je gledal okoli sebe živo, veselo in od mladosti prekipevajočo množico postavnih mladeničev in mož, — ves pa se je posvetil in razžarel, ko so se odprla tudi cerkvena vrata in je vstopila družba francoskih topničarjev.

Vsi modrobojni so bili z velikimi rdečimi epoletami, rdečimi širokimi prameni po hlačah, rdečimi našivki in pošivki po suknji in po ogromni, navzgor se razširjajoči čaki z rdečo perjanico.

Spoštljivo so vstopili v cerkvico, se prekrižali, šli pred oltar in se zazrli v sv. Danijela, sedečega v levnjaku. Solnčni žarki so začeli siliti skozi ozka in visoka okna v cerkvico. In skakali so po podobi, migljali in se izgubljali, Danijelov zamaknjeni obraz pa se je zdel, kakor bi se zdaj pa zdaj zasmejal in levi z odprtimi žreli so se pregibali, kakor bi živeli. Nagloma pa je posijalo solnce naravnost na oltar, ki se je zasvetil ves kakor zlat, in suhe pisane rože okoli tabernaklja so se zdele sveže in dehteče.

»Parbleu, moj patron!« je vzkliknil topničarski podčastnik, priklonil koleno in se prekrižal.

»Ali je bil tvoj patron krotilec zverin?« je vprašal tovariš, čudeč se.

»Perzijski podkralj je bil, sin Judov!« je razlagal topničar Danijel. »Najmodrejši je bil na dvoru in najtežje sanje je znal razlagati brez sanjskih knjig. Pa so ga začeli zavidati in sovražiti in nazadnje ga je direktorij obsodil na smrt. Ker pa giljotine še niso poznali, so ga vrgli med leve.«

»Pa so ga požrli?«

»Niso ga! Živega je pozval kralj zopet iz jame, namesto njega pa je dal vreči v levnjak vse člane direktorija, njih žene in otroke, in levi so raztrgali in požrli vse do zadnje koščice!« je pripovedoval topničar Danijel.

»Vraga? Pa zakaj niso levi hoteli požreti tvojega patrona?«

»Ker je pil vedno le čisto vodo in jedel le salato!« se je zasmejal Danijel. »Premršav je bil!«

Tovariši so se zakrohotali.

»Kdo ti je pa vse to povedal?«

»Moja mati. — Bog ji daj večni mir in sveta nebesa! Stoinstokrat mi je pripovedovala življenje mojega patrona, ker je upala, da tudi mene prepriča, da sta voda in salata višek človeške sreče. Žal, da je nisem poslušal in da pijem najrajši vino ter jem najrajši meso kakor hlapci kralja Nebukadnezarja.« In obrnil se je k podobi sv. Danijela ter dejal: »Oprosti, sveti moj patron! Ne morem te posnemati, ampak pomisli, da sem jaz francoski vojak, ti pa si bil judovski prorok!«

Med tem je vstopilo v cerkev še več topničarjev in so se ozirali po klopeh. Le par vrst klopi je stalo na vsaki strani kratke, a široke ladje.

»Kar urno na delo!« je poveljeval podčastnik. »Sv. Danijel je bil podkralj in zato je imel nedvomno tudi svojo vojsko. Ne bo nam zameril, če se zatečemo pod njegovo zaščito! Naprej, fantje!«

In topničarji so naskočili klopi, jih s par sunki in udarci izdrli iz tal ter jih znosili na trato. Stari, piravi in piškavi les se je krušil in drobil med železnimi topničarskimi pestmi kakor suha goba, in v par minutah je bila cerkvica prazna.

Topničar Danijel je stal ves čas pred oltarjem, in ko je bila cerkvica prazna, se je ozrl iznova v svojega patrona ter je dejal:

»Saj vidiš, da so te grdo zanemarili. Škandal je, kakšne klopi si že imel, in le moja zasluga bo, da dobiš kmalu nove!«

Skozi cerkvena vrata so privlekli topničarji, vpreženi namesto konj, dva voza polna smodnika in ju zapeljali pred oltar. Nato so pripeljali še štiri topove, prinesli v usnjato vrečo zavito zastavo, nekaj bobnov in rogov, končno pa železno skrinjico, ki so jo nesli za oltar.

Nato so vrata zaprli in postavili prednje stražo z nasajenim bajonetom.

Topničar Danijel pa si je prinesel sam še kup mrve ter jo nastlal po široki deski tikoma pred oltarjem. Nato je zaklenil cerkvena vrata, legel na mrvo, vzdihnil: »Varujva se, ljubi moj sv. patron!« trdno zazehal in zaspal.

V župnišču pa je imela kuharica z vsemi deklami ogromno dela in skrbi.

General Murat, ki je prebival v grajščini, se je kar sam povabil na obed, in ko je župnik, počaščen s tolikim odlikovanjem, izrazil željo, naj bi general privedel s seboj še več drugih častnikov, je dobil obvestilo, da se odzove njegovi ljubeznivi gostoljubnosti še devet gospodov.

To je bilo preveč! Kuharica se je jezila in obupavala, Wenigar pa se je smejal, češ, na praznik sv. Štefana imata gostov še dosti več, seveda manj gladnih, zato pa bolj izbirčnih.

Skromno župnišče na višini tik cerkve se je opoldne napolnilo z najsijajnejšimi uniformami francoskih častnikov, ki so si pripeli vse redove in zvezde. Ti ljudje, vzgojeni in vzrasli le v vojnem, krvavem, krutem in nasilnem poslu, so bili sedaj vljudni, preprosti in iskreno veseli. Po svoji naravi so bili prijazni, neprisiljeno zabavni in, čeprav sovražniki, brez afektacije obzirni in ljubeznjivi.

Na čelo dolge mize je hotel posaditi župnik generala, toda Murat je odklonil:

»Prečastiti naš gostitelj ste in vaš je ta prostor! Ako dovolite, sedem na vašo desnico!«

In ko se je župnik pred začetkom obeda tiho pokrižal in stoje začel moliti svoj »Pater noster ...,« je vstal tudi Murat, se prekrižal in stal resnega obraza ter z lahno sklenjenimi rokami dotlej, da se je Wenigar zopet prekrižal in želel gospodom: »Dober tek!«

Takrat šele so sedli tudi ostali častniki.

Wenigar je strmel.

»Pred dvema mesecema,« je dejal po premolku, »sem imel za goste tri avstrijske častnike ...«

»Bili ste jih veselejši nego nas ..., verjamem!« se je zasmejal Murat.

»Žal, nisem bil. Prav to pa sem hotel povedati,« je rekel župnik.

»Vaši rojaki?« je vprašal general ter se izognil vprašanju, kaj je vzbujalo župnikovo nevoljo.

»Nemci! Žalosten sem jih bil!«

Wenigar se je zamislil in še danes ga je bolelo srce, ko se je spomnil, kako so prezirali vse njegove običaje in ga žalili v najsvetejših čuvstvih. Vendar je molčal, saj napram sovražnikom ni hotel grajati vojaštva lastne države.

Družba je molčala. Tiho in naglo so rožljale žlice.

Čez nekaj časa pa je dejal general:

Ko sem bil v Bustide - Frontiere pri Cahorsu še natakar v gostilni svojega očeta, sem imel vsako dopoldne mnogo časa. Da mi ni bilo dolgčas, sem marljivo čital. In takrat sem se seznanil z novelami Italijana Boccaccia ter se mu čudil, da slika Nemce dosledno najnesimpatičnejše. V neki njegovi noveli zakoljejo Nemca toli mirno in hladno, kakor bi Nemec sploh ne bil človek. Tudi Dante govori o Nemčiji vedno le kakor o deželi požeruhov in sirovežev, Burton in Shakespeare pa ne imenujeta Nemcev nikdar drugače kakor narod pijancev ... Da, tudi prevod neke nemške drame sem čital. Ime avtorja sem že pozabil. Menda je bilo preneznatno. Toda zapomnil sem si stavek: »Nemci imajo prav vse lastnosti za osvojitev nebes, a niti ene za osvojitev sveta.«

Častniki in Wenigar so se zasmejali, Murat pa je naglo dostavil:

»Povedal sem le, kar sem čital. Vsi ti avtorji pa niso bili Francozi!«

Tako je prišla v družbo naglo dobra volja in župniku je bilo, kakor da ima okoli sebe same dobre znance. Častniki so govorili po svoji gibčni in temperamentni naravi lehko in zabavno. Nagle misli so se kresale kakor bliski in marsikaj je bilo sijajneje rečeno nego globoko premišljeno, duhoviteje izrogano nego iz dna duše in globokega prepričanja izčrpano. Tako se njih razgovor ni kretal samo okoli ene misli, nego se je motal v hitrih prehodih in hipnih skokih med šalo in smehom, ne brez grizljivosti in niti brez frivolnosti, ki pa je bila diskretna in delikatna.

»Vse mi je razumljivo, toda usmrčenja kralja in kraljice moje srce ne more pojmiti ... oprostite!« je dejal župnik, ko so omenili tudi strahote francoske revolucije.

»Srce je sploh najslabši filozof, prečastiti,« ga je smehljaje zavrnil Murat. »V Avstriji marsičesa ne morete razumeti, ker vam razum namenoma zasenčujejo z lažmi, ker vas terorizirajo ali pa apelirajo le na vaše čuvstvo. Če bi vam pa povedali vselej čisto istino, bi nas razumeli izlahka in se z nami zlagali.«

»Katoliško načelo je: kralji so nam postavljeni od Boga in le po njegovi volji!« je odvrnil Wenigar. »Njim moramo biti pokorni in zvesti, čeprav nam delajo krivico.«

»Tudi Neron, Kaligula, Galba, Karakala in drugi so bili od Boga?« je vprašal častnik. Ali mislite, da so ti vršili svoja zverstva tudi po božji volji?«

»Božja volja je bila, da so rodoljubi te bestije ubili in rešili državo njih steklega krvološtva!« je dejal tovariš.

»Temne, nerazumljive so božje poti, in le Bog ve, čemu in zakaj je poslal človeštvu tudi take vladarje,« je ugovarjal župnik.

»Od Boga je vse na zemlji in po njegovi volji žive škorpijoni in modrasi, slavci in ovce, tigri in arabski konji,« je dejal Murat »Božja volja pa je in človeštvu le v korist, ako škorpijone, gade in zverjad pobijamo in zatiramo.«

»Gotovo!«

»Od Boga so rojeni kralji, a do istega Boga so ustvarjeni tudi narodi,« je nadaljeval Murat. »Kadar nastane med kralji in njih narodi konflikt, pa je gotovo božja volja, da zmaga narod, ki je na zemlji najvišji suveren. Ali dovolite, da vam pojasnim vzroke in ideje, ki so rodile in morale roditi našo revolucijo in ki so po vsej pravici pognale Ludovika XVI. na šafot?«

»Prosim, general!«

»Že od Ludovika XIV. so postale naše politične, gospodarske in vobče društvene prilike take, da so morale izzvati najostrejši odpor. Kruta, nesramna samovolja je vladala v Franciji povsod. Vsa vlast je bila v rokah kraljevih in njegovih doglavnikov, bedni, izmozgani narod pa jim je bil deveta briga,« je pripovedoval Murat. »Državna uprava je služila le koristim kralja in plemstva; zloraba in nasilje sta bila vsakdanski pojav. Na kraljevskem dvoru so živeli razkošno, razblodno in blazno razuzdano, da so usahnile vse državne blagajne, a narod je, izkoriščan in gnjavljen, zapadel najstrašnejši bedi. Te neznosne razmere so se za Ludovika XV. le še pohujšale in prikipele za Ludovika XVI. do vrhunca. Kraljevska beseda je bila laž, zakoni vsem v posmeh, ustava igrača v rokah prešestnikov in prešestnic. Taka ni bila božja volja, prečastiti! »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« je učil Krist, a kralj in kraljica sta ljubila le sebe!«

»Pa narod izzivala in se njegovemu obupu rogala!« je vzkliknil častnik konec mize s plamtečim pogledom.

»Ako se je vsak poedinec omejil v svoji svobodi,« je nadaljeval Murat, »ako se je ves narod prostovoljno podredil zakonom ter je zaupal oblast nad seboj vladarju, zato vendarle narod ni prestal biti pravi suveren!«

»Nikdar ne! Narod ne pozna suverena nad seboj!« so pritrjevali častniki.

»Vladar vrši oblast le v narodovem imenu, — žezlo in krono ima le iz narodovih rok — zakoni so le izraz narodove volje in le tej lastni volji se narod pokori. Vladar je le čuvar zakonov in ustave, ki jo postavi narod! Vladarska čast in oblast sta torej le stvar zaupanja. Ako pa je kralj to zaupanje zapravil, pogazil zakone in prelomil ustavo, je izgubil tudi svojo oblast in suvereniteta mora preiti zopet v roke ustave. Ako se hoče tak vladar z lažmi, zvijačami in celo s kruto silo upreti narodu, pristoji narodu pravica, da to silo odbije s silo ter da ravna ž njim po zakonih tako kakor z vsakim drugim, le manjšim zločincem!«

»In to je Francija storila! Žal, le prekasno! Za nami store isto še drugi narodi! Tudi Angleži in Rusi so delali tako!« so vzklikali častniki.

Mladenič na koncu mize pa je dvignil čašo in z zanosom zakipel:

»Živela Francija! Živela republika!«

Navdušeno so se mu pridružili tovariši.

Tedaj pa je nastalo pred župniščem živo govorjenje, vzklikanje, ropot, rožljanje in nato bobnanje. Straža je stopila pod orožje in nekoga pozdravljala.

»To je Bernadotte!« se je razveselil Murat, šel naglo k oknu ter potrdil: »On, on je!«

»Zdrav Franconi!« je zaklical nekdo pred hišo.

»Zdrav, Jean!« je odgovoril Murat, ki so mu zdeli vojaki priimek »Franconi«, in hitel svojemu šefu - generalu naproti.

V obednico je stopil dolg, okoli trideset let star mož, Jean Jules Bernadotte, divizijski general in vrhovni poveljnik francoskih polkov, ki so prodirali preko Kranjske na Koroško.

Brezobzirno demokratski republičan se je izražal tudi v njegovi preprosti uniformi in v široki trobojni šerpi, ki se mu je ovijala okoli pasu. Prvo, kar je opazil župnik Wenigar na njem, je bila ta šerpa, potem pa njegov preveliki, dolgi in mogočno zakrivljeni nos ter velike, skoraj črne in izredno žive oči. Ni bil lep ta general, a njegove bistre oči, njegovi gosti, črni kodri, ki so se mu valovili preko ušes in daleč preko vratu, njegova mala ženska usta, visoko, nazaj viseče čelo in mehka, okrogla brada ... vse to ga je delalo sila prikupnega. Kakor mlajši tovariš Murat je bil tudi Bernadotte obrit in brez brk ter je nosil le do podbradka sezajoče košate črne zalisce.

Naglo in prijazno je stisnil Muratu roko in se obrnil takoj k župniku. »Gospod Hueber mi je pokazal pot k vam, prečastiti,« je dejal. »Ne zamerite, da vas motim v vaši gostoljubnosti!« — in podal mu je obe roki. »Že vidim, da se mojim tovarišem godi v vaši hiši bolje nego svatom v Kani galilejski.«

Nato šele je pozdravil druge tovariše.

Wenigarju se je zdelo, da vlada med njimi najtoplejše prijateljstvo in da ne poznajo v šaržah nikakega razločka. Bernadotte se je z njimi šalil, sedel na povabilo župnikovo v sredo mednje, in ko je postavil župnik predenj polno čašo kot temna kri rdečega vipavca, jo je general dvignil visoko predse, pogledal skozi steklo in dejal:

»Na srečo in svobodo vašega naroda, prečastiti! Na čast in blagor vaše domovine, ki je tako lepa in zdrava kakor to rujno vince!« — in izpil je čašo do dna.

Rad se mu je pridružil Wenigar in z njim vsa družba.

Bernadotte je temperamentno nadaljeval:

»Od Gradišča do semkaj sem izredno dobre volje. Hvala Bogu, da imamo za seboj izstradano, umazano in zavratno Italijo! Kako krasna izprememba! Jezik, običaji, podnebje, zemlja, narava in kultura, vse je tod drugače nego v kraljestvu bojazljivih italijanskih stenic in uši. Človek je kar očaran, ko vidi tukaj povsod čistost, preprostost in gostoljubnost teh čvrstih in skromnih ljudi. Nikjer nisem videl lepših, postavnejših mladeničev, inteligentnejših starcev in ljubeznivejših stark, nego v teh krajih. In pa ta dekleta, — strela božja —!«

»Jean, ne kolni! V župnišču smo!« se je šalil Murat.

»Pardon, prečastiti! Ampak prijatelj Murat me je prekinil le zaradi tega, ker si prilašča pravico, da sme edino on — naš najlepši general! — peti himne lepemu spolu.«

Družba se je zasmejala, Bernadotte pa je dejal: »Povsod tod sem gledal vzorno obdelano polje, krasne senožeti, dobre ceste, in voz in konj ima ta narod v izobilju. V Italiji smo stradali ... namesto voz smo imeli gare ... mesto konj pa osle in mezge, da nismo prišli nimor naprej. Ko pridem v Ljubljano, sporočim vse to našemu nadpoveljniku Napoleonu Buonapartu. Priporočim to simpatično deželo njegovi prav posebni blagonaklonjenosti, sam pa hočem skrbeti, da se bo vedlo naše vojaštvo do tega naroda z največjo obzirnostjo.«

»Ali veš, da nas je sprejela deputacija?« je vprašal. »Takoj smo postali prijatelji.«

»Vem, pravil mi je gospod Hueber,« je odgovoril Bernadotte. »Zvedel sem pa tudi, da je mnogo občinstva pobegnilo pred nami. Isto sem opazil drugod. Laška duhovščina je pač raztrosila povsod grdo neresnico o nas, in prav nič se ne čudim, da se nas je tudi kranjska duhovščina bala kakor divjih barbarov. Veseli me, prečastiti, da ste izjema med njimi, ter upam, da je v deželi še več takih mož.«

Wenigar se je poklonil in modro molčal, zakaj njegov jutranji strah je izginil docela.

»Ali ste čuli, s kakšnimi sredstvi je duhovščina v Ankoni hujskala zoper nas?« je vprašal Murat in se zasmejal. »Sleparija je bila vsaj duhovita! Ko so dospeli naši v to luko, so drle ženske in starci kriče in jokaje k neki Madoni. Kip je pretakal prave solze nad strašno nesrečo, ki je zadela mesto zaradi našega prihoda. Pomislite, Mati Božja, čeprav iz lesa, se je jokala zaradi nas! Tudi mi smo jo šli gledat, in — o čudo! — resnično, Marija je plakala! Ostrmeli smo in bili prav zares v zadregi. Tovariš Monge pa je naložil kip štirim grenadirjem na ramena ter ga dal prenesti v glavni kvartir. Tam so jo preiskali in našli, da je spretna naprava v kipovi glavi povzročila optično prevaro. Kaplana, ki je znal celo kipu iztiskati solze, so zaradi razžaljenja francoske armade in oskrunitve vere zaprli, leseni kip Madonin pa so nesli nazaj v cerkev, toda brez stroja. In Mati Božja ni poslej jokala nič več!«

»Pa kaj smo doživeli v Lorettu!« je pripovedoval častnik na koncu mize. »Po vsej Evropi govore in pišejo, da je bila 'Casa santa' oropana od Francozov, in gotovo se širi ta strašna vest tudi po vaši domovini, gospod abbé. Sredi februarja smo prišli v to slavno romarsko mesto. Povsod laška revščina in umazanost, cerkev in ogromni samostan pa razkošno krasna. Opat in njegov kapitelj imata v njem vprav knežje prebivališče. V cerkvi je slovita Casa santa, baje nekdanja soba Device Nazareške. V isti sobi — pravijo — je sprejela nenadni poset arhangela Gabrijela; danes stoji vrhu tabernaklja zelo stara in tudi zelo primitivno izrezljana lesena soha Device Marije. Legenda pripoveduje, da so to hišico prenašali angeli iz kraja v kraj ter jo končno čez Adrijansko morje prinesli na loretske višine. Romarji z vsega sveta prihajajo tja in prinašajo Madoni zlatih in srebrnih daril, demantov in biserov, tako da se je po samostanskih sobanah nabral ogromen zaklad, ki je bil vreden več milijonov, a ni koristil nikomur nič. Soha sama se blešči od samih biserov, demantov in dragotin, toda ko smo hoteli tiste zakladnice videti, so bile prazne — demanti, biseri in dragulji na sohi pa so bili čisto navadno brušeno steklo! Darove, namenjene iz pobožnih src Devici Nazareški, je pospravil, zapravil in poskril Vatikan!«

Anekdote, vse polne perečega sarkazma proti laškim duhovniškim spletkam in lažem so pripovedovali živahni častniki z veselim humorjem. Herbersteinovcu Wenigarju niso bile neprijetne, moral se jim je celo smejati v zavesti, da je kranjska duhovščina proti laški vprav vzorna.

»Vojna s papeško državo je bila docela nepotrebna,« je dejal Murat. »Zakrivil je ni papež, nego njegov tajnik, kardinal Busca, fanatični sovražnik francoske republike. Ta kardinal je proti našim dogovorom sklepal vojno zvezo z Avstrijo in avstrijski general Colli je prevzel poveljništvo nad smešnimi četami Pija VI.; ta kardinal je hudobno nahujskal vse meništvo in sfanatiziral vso Romagno proti nam. Tri dni so bili plat zvona, odredili štiridesetdnevne molitve in misijone, lagali o raznih čudežnih in nebeških prikaznih in naščuvali najnižje vrste naroda, da so besnele in blaznele. Menihi prosjaki s križem v roki so pri Faenzi vodili kmetiške tolpe in vojaške polke proti nam, a ko so zagledali prve francoske grenadirje in zaslišali prvi grom francoskih topov, so takoj pobegnili. Okoli petsto zapeljanih kmetov in vojakov je padlo, zločinec kardinalgeneral Busca pa je ušel. Več tisoč jih je bilo ujetih.

Moštvo smo zaprli na samostanski vrt, častnike, med njimi več sto sinov najodličnejših rimskih rodbin, pa v refektorij. Njih blazni fanatizem se je izpremenil v jokanje in javkanje, saj so vsi pričakovali najstrašnejšo smrt. Naš poveljnik, general Buonaparte, pa je šel k njim in spremljal sem ga tudi jaz. Prizora, ki sem ga videl na svoje oči, vam ne morem popisati. Na kolena so popadali kmetje, plemiči in menihi, dvigali so sklenjene roke ter trepetaje, plakaje in ihté prosili milosti. Bilo je strašno, pretresljivo, verjemite, pa tudi ostudno. Molče jih je opazoval general Buonaparte nekaj časa, potem pa je dejal: 'Svobodni ste! Vrnite se v domovino in povejte vsakomur, da smo Francozi prijatelji vseh narodov in vseh siromakov!' — In nato zopet kričanje, tuljenje, jokanje, objemanje in poljubljanje Buonapartovih nog ... ah, bilo je grozno, pa tudi krasno!«

Wenigarju je trepetalo srce in v oči so mu stopile solze, ko je poslušal besede lepega generala ter videl resne obraze častnikov plamtečih oči in polne ponosa.

»Tako se je vedla francoska armada v Romagni, kjer se je čulo poprej s sto in sto prižnic o njej, da je čreda ostudnih zveri, napol tigrov, napol opic!« je trpko dostavil nekdo.

»Le eno samo besedico je izpregovoril po smešno naglo končani vojni od kardinalov zapeljani in zaslepljeni papež, ko so ga privedli pred Buonaparta,« je pravil Bernadotte. »Bil sem prisoten pri tistem sprejemu in ne pozabim ga nikdar več. Mogočni vladar vesoljne katoliške cerkve in najbogatejše državice sveta je stal pred generalom francoske republike: Pij VI., častitljiv starček, visok in širokopleč, in Buonaparte, majhen in suh. Premaganec in zmagalec! Toda zmagalec je nagnil koleno pred premagancem in vprašal z najmehkejšim glasom: 'Sveti oče, čemu je bilo treba vsega tega?' — In Pij VI. je odgovoril le z eno besedico, ki pa je povedala in poravnala vse: 'Peccavi' (Grešil sem)!«

»Inkvizicije pa vendarle ni hotel odpraviti! Buonaparte je pri mirovnih pogajanjih v Tolentinu zahteval, naj se ta bigotstvu, vražarstvu in fanatizmu služeča naredba odpravi, toda papež jo je želel na vsak način ohraniti, češ, da ima dandanes le še veljavo policijskega tribunala ter da je vsakršen autodafé izključen,« je pripovedoval Murat. »Ne vem, kako sodite vi, prečastiti, o tej zastareli, z najkrutejšimi zločini in perverznostmi zvezani napravi? Za nas Francoze pomeni že samo ime inkvizicija razžaljenje zdrave pameti in človeške svobode ter polni vse poštene in pravicoljubne duhove z ogorčenjem.«

Namesto odgovora je župnik Wenigar vstal, vzel iz male knjižnice ob steni časopis in začel čitati:

»'Inkvizicija je pravdnega učitelja na visoki šoli v Salamanki, Ramona de Salos, obsodila na enoletno hudo ječo in na štiri leta v samostan. Pravijo, da je učil nauke, ki diše po krivi veri. (Inkvizicija, t. j. preiskovanje, je sodišče, ki ga imajo dominikanci in tudi drugi menihi v rokah, da preiskujejo, ali imajo ljudje pravo vero, in ljudi zavoljo njih vere sodijo.) Dva svetovalca sta dognala, da je bil Ramon krivično obsojen, ter sta sodbo predložila kralju. Kralj je sodbo ovrgel in izpustil Ramona iz ječe. To kaže, da morebiti te vrste duhovna gosposka in zalazovanje ljudske vere v kratkem mine. — V cesarskih deželah ni bilo nikoli take duhovne sodne gosposke, temveč škofje, duhovni in samostanci z ljubeznijo vsakogar poučujejo in ga, če je v veri kriv, brez krvave sodbe napeljejo na pravo pot. Vera ne velja nič, ako je prisiljena.'«

»Kako melodičen, mehak in vendar krepak je vaš jezik!« je vzkliknil Bernadotte. »Prosim, prevedite nam, prečastiti, kar ste nam čitali!«

Wenigar je prevedel besedo za besedo v italijanščino.

»Izvrstno! Prav pametno! Pa kdo je to napisal? Kakšen listič je to?« so izpraševali častniki.

»To je naš prvi slovenski časopis.« je dejal župnik, »"Novice". Ureja in piše ga pa slovenski pesnik in učen duhovnik, Valentin Vodnik v Ljubljani.«

Moder mož! Vsa Laška nima takega! "Vera ne velja nič, ako je prisiljena!" Z ljubeznijo, a ne s krvavo sodbo se pridobivajo ljudske duše! — Tudi naše načelo je: Z ljubeznijo pridobivati, ne s silo, ker vsi narodi so si bratje, vsi so enakopravni in vsi enako hrepene po svobodi svojih duš in teles!« je vzplamtel Bernadotte. »Prosim, povejte to svojim vernikom, ki imajo v nas boljše prijatelje, nego so vam bili Nemci, ki so vas le zlorabili za politiko katastrof, krivic in reakcije!«

»Da, gospod general«, je odgovoril Wenigar, »takoj jutri opozorim v cerkvi ljudi, da se jim ni ničesar bati, ter jih pozovem, naj sporoče vsem beguncem, da se lahko mirni vrnejo nemudoma domov.«

»Da, da, storite to ... hvaležen vam bom!« je rekel Bernadotte. »Gospoda Hueber in Šeber sta na mojo prošnjo že nabila enak pisan poziv na vrata okrožnega urada in pošte. Pa tudi jaz sem napisal tako proklamacijo. Ali kdo mi oskrbi najboljši slovenski prevod mojega francoskega besedila?«

»Kdo? — Naš Vodnik, urednik »Novic«, kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani!« je odgovoril župnik.

»Zopet Vodnik? S tem možem se moram seznaniti!«

Bernadotte si je zapisal Vodnikovo ime in bivališče ter vstal.

»Še pred mrakom hočem biti v Logatcu«, je dejal. »Zato se poslavljam, prečastiti. Hvala vam za gostoljubje, ki ga izkazujete mojim tovarišem in meni!« — In prijel je čašo, polno krvavordečega Vipavca, in jo dvignil. »To poslednjo čašo na zdravje vam. Živeli!« in trčil je z župnikom ter jo izpraznil do dna.

Pod stopnicami k župnišču in cerkvi so že rezgetali konji in na njih so sedeli francoski kirasirji v kovinskih oklepih in repastih šlemih. Pričakovali so poveljnika.

General Bernadotte je krepko stisnil župniku roko, se naglo poslovil od Murata in tovarišev ter nato lehkih in urnih korakov odšel.

Vsa družba je hitela za njim pred župnišče. Z jasnega neba je svetilo solnce in o jutranji otožnosti ni bilo v naravi nobenega sledu več.

»Do svidenja, gospodje!« je še zaklical Bernadotte s svojega rjavca, ga izpodbodel ter na čelu kirasirjev kakor lastovka odletel proti severu.

Sredi pestrih uniform je stal župnik in zrl zamišljen za letečo eskadrono. Kakor bi ga bil ostavil star, dober znanec, mu je bilo pri srcu in žalost mu je silila v dušo.

»Sam Bog je z našo republiko!« se je na tihi petek popoldne šalil general Murat, ko sta mu na poštnem dvorišču Wenigar in Hueber pripovedovala o tamošnjih ostrih zimah, rezki in silni burji ter o velikanskih zametih snega, ki se nagomili včasih prav do prvega nadstropja postojnskih hiš. »Sam Bog je s Francozi in Buonapartom. V Italiji so bile vse struge napol prazne, vodovje povsod plitko, močvirja skoraj suha, a tukaj diši že po pomladi.«

Na obširnem dvorišču postojnske pošte so trije karabinjerji s čohali in ščetmi snažili, gladili in česali konje ter se obenem zabavali s Hueberjevima dečkoma, ki sta tekala okoli njih. Dasi se niso mogli razumeti, so bili karabinjerji in dečka vendarle skoraj neločljivi. Vojaki, oženjeni možje in očetje, so se radi igrali s petletnim Gvidonom in šestletnim Henrikom, dečka pa sta sijala od same sreče, kadar so jima prijazni Francozi nataknili povrhu čepic bleščeče čelade z ogromnimi rdečimi grebeni ter ju posadili na neosedlana konja. Vodili so konja počasi po dvorišču, se smejali in šalili, dečka pa sta klicala vsa blažena: »Papa! Mama! Glejta, glejta!«

Ob vodnjaku sta stala dva francoska konjika, črpala vodo v vedrice, jih dvigala deklam na glavo, jim govorila lepe sicer nerazumljene, a povsem dobro občutene besede, jih lovila za gole roke in jih ščipala v polna lica. Smela sta bila mlada konjenika in črnolase mlade dekle v enobojnih krilih kavne barve, goloroke z belimi ošpetlji in s franžastimi robci navskriž preko prsi so jima bile seveda prav všeč.

»Ti neumni dedec!« se je zajezila prva in ošinila vojaka s pogledom, ki je bil vse prej kot nevoljen.

»Pusti me vendar, sitnež!« se je togotila druga, ga rahlo sunila v ramo, a se hitro vrnila zopet k vodnjaku ko potonika zardelih lic in blestečih oči, ki so kazala vse prej ko sovraštvo.

»Evo, tudi mojim fantom in vašim dekletom se bude pomladna čuvstva!« se je smejal Murat in mežikaje pomignil k vodnjaku.

»Poznajo se jedva šest dni, pa že počenjajo neumnosti!« se je dobrodušno jezil župnik.

»Božič Eros je začel plesti zlate mreže med Francozi in Kraševkami. Neverjetno! Sinoči, ko sem se vračal iz župnišča, sem zagledal visoko v rogovilah stare murve dragonca, ki je šepetal z dekletom na oknu«, je pripovedoval Hueber. »Kako je to možno? On je govoril francoski, ona slovenski; vendarle sta se menda razumela, saj sta se smejala, kakor da sta že davna znanca. Napravil sem seveda velik ovinek, da ju nisem zmotil.«

»Kar ni bilo prav!« je grajal župnik. »Posvariti bi ju bili morali!«

»Ne, ne, v vaš poklic nočem posezati!« se je šalil poštar.

»Ljubezen ima svoj čisto poseben jezik, ki druži in veže vse narodnosti in vse vere ter ne pozna nikakega političnega programa!« je dejal Murat in se ozrl pozorno ...

V tem hipu je namreč stopil na dvorišče berač v ponošenem in dokaj umazanem kranjskem kožuhu, s polhovko na glavi in z debelo gorjačo v rokah. Ponižno se je priklonil in čudno zamahnil z gorjačo. Takoj se mu je približal Murat in govoril napol glasno z njim.

Začudila sta se Wenigar in Hueber, kako se more francoski general razgovarjati s kranjskim beračem, a od strmenja sta onemela, ko sta ujela nekaj francoskih besed, ki so prišle gladko in pravilno iz beračevih ust.

»To je ogleduh – Francoz!« je pošepnil poštar in po njegovem obrazu se je razlil izraz zaničevanja in gnusa.

»Ah, špijon! Nizkotna sredstva uporabljajo ti navidezno nad vse pošteni ljudje!« se je zgražal župnik in vznemirjen bi se bil rad naglo poslovil. Toda berač se je med tem že poklonil, čudno zamahnil z gorjačo ter odšel urnih korakov z dvorišča.

»Jutri zjutraj se poslovimo,« je dejal general, ki se je vrnil h gospodoma. »Ukaz je prišel preje, nego sem ga pričakoval.«

»In prinesel vam ga je ta 'berač'?« je vprašal župnik.

»Da, ali pravzaprav kapitén Jordan, mojster naših ogleduhov«, je odgovoril Murat odkrito.

»Francoski častniki so ogleduhi?« se je hotoma začudil Hueber. »Oprostite ...!« — hotel je še nekaj dostaviti, se premislil in le energično zmajal z glavo.

Murat se je vesel ozrl v njuni lici s katerih je čital gnus in odpor, ter se zasmejal na glas.

»Gospoda sta ogorčena in vohunstvo vama je nedoumno, kaj ne? I kajpak, saj smatra avstrijska armada sploh vsako vohunstvo za nečastno. Nam je to prav, saj so posledice zato Francozom tem ugodnejše«, je dejal Murat nato z lahko pikrostjo.

»Avstrijski oficir, ki bi vohunil, se še ni narodil, in celo civilne ovaduhe poplačuje naša država z zaničevanjem«, je odgovoril Hueber. In boječ se, da bi bil rekel preveč, je pristavil: »Oprostite, govorim kot bivši avstrijski častnik in le o naši armadi!«

»Ali to vse mi je docela znano, dragi gospod, in prav nič vam ne štejem v zlo, da izražate svoje mnenje povsem prostodušno«, ga je pomiril Murat. »Poštenjaki si povedo svoje nazore vselej pošteno in odkrito, pa brez zamere. Zato pa naj tudi jaz povem vama, da je vojno ogleduštvo prav tako staro kakor vojna umetnost in da je ne le najtežji, najvažnejši, nego tudi najpožrtvovalnejši poklic, ki ga sploh poznam. Treba je zanj prav posebne genijalnosti, poguma in samopožrtvovalnosti, njeni uspehi pa so prav tako odlični kakor bistroumnost, energija in duševna prisotnost poveljnikova. Preverjen sem, da spozna tudi Avstrija velikansko koristnost te naprave in da bodo tudi njeni najboljši častniki služili svoji domovini v tem junaškem poklicu; samo želim, da bi ga vršili vselej častno in uspešno le v hasek države!«

Hueber pa je iznova zmajal glavo, saj so se njegova načela povsem križala z Muratovimi, ki je pripomnil:

»Konservativnost v mišljenju in čuvstvovanju je grobokop vsakršnemu napredku! Koliko tako zvanih absolutnih resnic smo že razkrinkali za laž in samoslepilo, koliko svetih čuvstev smo že zatrli kot plehke in škodljive! In koliko jih še bomo! V Avstriji sicer skrbe oblasti, da se vrši ta proces napredovanja počasneje nego drugod, a tudi vi niste obdani s kitajskim zidom. Za nami pridete gotovo! Da bi le prišli čim preje!«

In Murat se je zamislil, se tiho sam vase nasmehnil ter po kratkem premolku pričel:

»Dovolite, da vama povem svoj doživljaj! Ko smo brez krvi in brez dima osvojili trdnjavo Pizzighettone, ki je zopet in zopet presenečeni Avstrijci sploh še niso utrdili in preskrbeli z živili, smo seveda zajeli tudi več tisoč vaših vojakov. Dobri, zvesti, junaški so ti vaši možje, in če bi imeli prav take poveljnike, bi bil jaz danes še pri Mantovi! — Tisto noč po okupaciji trdnjave sem spremljal generala Buonaparta na njegovih nočnih obhodih straž. Naletela sva tamkaj na nekega starega madjarskega ritmojstra, ki je bil ujetnik ter je slabovoljen sedel ob stražnem ognju. Ni naju poznal, in Buonaparte je prisedel ter ga je vprašal, kako gre Avstrijcem. »Slabo, je odgovoril ritmojster, prav slabo, ampak le zato, ker se Francozi sploh ne znate vojskovati.« — »Kako to? Ne znamo?« se je začudil Buonaparte. — »Ne znate ne!« je ponovil z vso resnobo stari Madjar. »Vojskujete se brez načrta in zmisla. Pa saj ni čudno. Poveljuje vam mlad, neizkušen general, ki sam ne ve, kaj hoče. V tem hipu ste pred nami, v naslednjem za nami, enkrat na desni, drugič na levi. Človek ne ve, kam bi in kako bi! Na tako bedast način se vojevati je resnično neznosno in proti vsem pravilom!« — Buonaparte mu je dal iz svoje tobačnice njuhati ter se je od vrlega ritmojstra prav prijazno poslovil. Ko pa sva zavila okoli vogla, se je zakrohotal in jaz sem se krohotal ž njim.«

Še sedaj se je zdel Muratu doživljaj toli komičen, da se je zasmejal na vse grlo, da je zardel v obraz ko kuhan rak in so mu solze stopile v oči. Tudi župnik in poštar sta se morala smejati ž njim, ker jima je postalo jasno, da so bili nazori starega ritmojstra resnično neverjetno smešni.

»Metodika! Taktika! Strategija! Zaprašene in plesnive fraze, ki se jim Francozi moramo le še smejati«, je dejal Murat. »In tako se nam godi tudi z avstrijskim lehkomiselnim in vprav samomornem preziranjem umetnosti ogleduštva. Glejte, tu stojim poleg vaju v Postojni, a vem, da je že vsa dežela do Ljubljane naša ter da je tudi že Ljubljana padla.«

»Ljubljana? Ali se je premagana podala?« je vprašal poštar živahno.

»Ali je bila bitka?« je vprašal župnik vznemirjen.

»Ne, nič se ni zgodilo, niti en sam mož ni padel, toda avstrijska armada se je vendarle umaknila čez vse Ljubljansko polje prav onkraj Save«, je odgovoril general.

»Brez boja? Kako je to mogoče?«

»Ker je vaša vojska o naših kretnjah povsem nepoučena, ker misli, da ni nikjer varna ... skratka, ker nima ogleduhov, ki bi jo obveščali, je odvrnil Murat. »Mi dosezamo velike uspehe tudi brez krvi in smodnika, kar nam je seveda še najljubše.« In iznova se je zasmejal iskreno in objestno. »Jutri bomo že v Ljubljani. Tam počakamo par dni in potem bomo nadaljevali svoj izprehod mirni in veseli kakor doslej in dokler se ne vzljubi vaši vladi, da nam ponudi tisti mir, ki ga je odklonila; ko smo ji ga ponujali že mi sami. Naš cilj je cesarski Dunaj. Ali dospemo tja, to je odvisno le od modrosti avstrijske vlade. Če hoče, se bomo koncem meseca aprila že izprehajali po dunajskih parkih.«

Še tisto popoldne so začeli korakati skozi Postojno proti Planini in Logatcu francoski pešci, ki so bivakirali dotlej po vaseh ob cestah na Reko in Vipavo, za njimi pa je odhajalo topništvo in vozotajstvo. Tudi nekaj častnikov, ki so stanovali na postojnskem gradu, je odjezdilo, nekaj novih pa je dospelo in ostalo v Postojni čez noč.

Vse se je vršilo v redu in brez razburjenja.

Murat je s svojimi častniki jahal do Hruševja in dajal ukaze, ki so jih izvrševali točno in naglo, na večer pa se je vrnil zopet na postojnski grad ter je bil pri župniku še zadnjič na večerji. S seboj je privedel še nekaj novo došlih častnikov ter povabil tudi poštarja Hueberja in okrožnega pisana Šeberja.

V župnišču je bilo glasno in živo, smeh je odmeval po vseh sobah in čaše so zvenele. Francoski sovražniki so še enkrat očarjali svoje neprostovoljne gostitelje z odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo, a še zgodaj so se poslovili, ker naslednjega jutra je hotela odriniti dalje vsa divizija.

Ko se je drugo jutro odpravljal župnik Wenigar v cerkev, je začul topot neštetih nog in kopit, rožljanje orožja, grom bobnov in vzkrike poveljujočih častnikov. Hrup in ramovš je bilo slišati prav blizu, in ko je stopil župnik k oknu, je videl, da so vrata župne cerkve široko na stežaj odprta ter da se usipajo v cerkev goste vrste francoskih grenadirjev popolnoma oboroženih.

A bilo jih je preveč in cele trume so se razvrstile okoli cerkve ter stale po cesti v dolgih redih s puškami ob bokih. Pod župniščem in cerkvijo pa so hrzali, skakljali ter premetali grivate glave rjavi, beli, črni in brezasti konji in na njih so sedeli modri kirasirji, zeleni dragonci in beli karabinjerji. Njih bleščeči šlemi s črnimi konjskimi repovi, rdečimi grebeni in perjanicami, njih zlate in rdeče epolete, svetli rumeni gumbi in pestrobojne šabrake so ustvarjali simfonijo barev, ki je bila prelestna.

Veselo presenečen je hitel Wenigar v cerkev sv. Štefana. Bila je nabito polna. V prvih klopeh je stal general Murat s častniki, doli s kora na levi oltarja pa sta se skozi rešetke smehljala Hueber in Šeber. Takih gostov nova, lepa, okusno okrašena postojnska župna cerkev ni še imela.

Wenigar je začel maševati, častniki pa so sedli ter se zagledali v leseni kip sv. Štefana z dvema, kamenje držečima angelcema v velikem, z zlatom prepleskanem oltarju.

Tiho, mirno, svečanostno je bilo po svetišču. Le včasih je zarožljala po kamenitem tlaku sablja ali je zacingljala ostroga. Grenadirji so stali, visoki, plečati in večinoma bradati in brkasti, sklonjenih glav povsod prav do obhajilne mize; ob ramena so se jim naslanjale med sklenjenimi rokami puške z dolgimi bajoneti, ki so se včasih posvetlikali kakor goreče sveče, in nekateri so držali med prsti celo lesene brojanice ter pobožno molili.

Samo Bog je vedel, kam jih je zanašala njih molitev, kam so hrepenele njih duše, kod so lebdile njih misli ...

Bil je god Žalostne Matere Božje, ki je vse svoje življenje toliko trpela s svojim sinom. V spomin nanjo so se morda spominjali svojih lastnih mater in pa svojih žen, ki trepetajo zanje v daljni Franciji, in morda so mislili na svoje otroke, ki jih čaka ista usoda, da bodo morali kakor oni v neznani tujini trpeti in boriti se za svojo domovino pa tudi umirati zanjo daleč, daleč od rodne hiše po sovražnih zemljah, neobjokani in pokopani brez križa in brez spomina ljubezni ...

Vsa razpela in vse podobe s križanim božjim sinom so bile zagrnjene, veliki zlati oltar se je bleščal v jutranjih žarkih in vijolični mašni plašč župnikov jih je morda spominjal domačih trat, koder dehte prav sedaj vijolice toli razkošno kakor nikjer na sveti.

Pa se je okrenil župnik ter dejal: »Idite, maša je minila!« In nato se je globoko sklonil pred oltarjem, po cerkvi so zarožljale sablje, zabobnela kopita pušk in zazvonkljale ostroge: vsa vojska je padla na kolena. Župnik pa je široko razpel in dvignil roke, se obrnil, se par hipov zagledal v pestrobojno množico, ki je klečala pred njim, ter jo blagoslovil v imenu boga Očeta, Sina in Duha svetega ...

Ko je hitel v zakristijo, so zapeli pred cerkvijo nešteti bojni rogovi; peli in vriskali so, da je odmevalo od hribov in šum v brezkončnih jekah. Častniki in grenadirji so naglo ostavili ladjo, — le par kratkih povelj se je čulo, in armada se je začela pomikati izpod griča.

Wenigar, Hueber in Šeber so prihiteli k stopnicam, ki so vodile izpred župnišča navzdol, in našli ondi generala Murata, ki je odrejal odhod posameznih vojnih vrst.

Živahno jim je prihitel nasproti ter jim še zadnjič stisnil roko.

»Hvala vam, gospodje, za prijazni sprejem!« je dejal. »Vašega preljubeznivega gostoljubja ne pozabim nikdar, prečastiti! Ostanite zdravi in srečni, pa ne pozabite nas!«

Župniku so se povlažile oči in od ganjenja ni mogel izpregovoriti niti besede. Le nemo se je klanjal in polagal roko na srce ...

Privedli so visokega vranca, ki se je svetil kakor svilen baršun, imel ogromno košato grivo ter do tal sezajoč rep; žrebec je divje gledal, strigel z ušesi, rezgetal in se od nestrpnosti drhteče vzpenjal na zadnje noge. Murat se je zavihtel na silno žival, salutiral in zdirjal na čelu belih karabinjerjev pred odhajajočo armado. Njegov visoki klobuk z mahadravimi nojevimi peresi se je videl iznad vseh.

In zabučalo in zadonelo, zagostolelo in zagrmelo je v ostrem ritmu vesele koračnice, — nad glavami vojske pa je frfrala in plapolala francoska trobojnica.

XIV.

Dr. Repiču je bilo tiste dni dolgčas, saj je bila Ljubljana skoraj prazna. Mesto je objel tih mir, kakor da se je ustavilo vse življenje. Izginilo je vojaštvo, pobegnilo uradništvo, jadrno se je odpeljalo plemstvo, šole so bile zaprte in dijaštvo so poslali domov. — A odletele so tudi vse najlepše in najljubeznivejše ljubljanske gospe in gospodične.

»Aristokracijo, plutokracijo in birokracijo je vzel vrag,« se je togotil. »Naj bi mi bili pustili vsaj naša dekleta!«

Bil je žalosten. Nosil se je v najnovejši modi, a la Muscadins in bil je prepričan, da bi bil prav ž njo očaral vsako lepo žensko oko. Toli slikovite, romantične in prismojene noše koketni veseljak ni še imel. Lasje so mu divje skuštrani viseli preko oči in rad je povedal vsakomur, da je ta frizura v Parizu pravkar najmodernejša ter da se imenuje »à imbécile«. Višnjevi frak se je s škrici vlekel malone za njim, rumene, tesne hlače so mu segale skoraj do podpazduhe, kratki telovnik je imel velikanske in sila široke reverje, na klobuku na dva roga pa je nosil ogromno kokardo v deželnih barvah. Na težki, rožljajoči verigi za uro so mu bingljali in zvončkljali veliki berloki, v desnici je nosil debelo, spiralno zavito palico, v levici pa je vihtel lornjeto, čeprav je imel izvrstne oči.

»Pravcata opica sem!« se je rogal sam sebi. »Ampak prva, in kmalu bo vsa Ljubljana polna samih opic! Francozi bodo imeli veselje nad mano.«

Čital je, da sme pravi francoski elegan le še nosljaje govoriti in da se smatra v Parizu afektacija za višek inteligence. Nosljal je torej tudi on in čenčal afektirano, da se je zasmejal včasih sam nad seboj na ves glas.

In smejal se je lahko prav sredi ulice, saj so bile vse prodajalnice in hiše zaprte, ceste pa prazne in tihe, kakor da je izumrlo vse mesto. Pisarne so bile zapuščene, in dr. Repič je imel časa na prebitek. Tako je postopal po mrtvaško tihi Ljubljani, lovil novice, se norčeval iz bojazljivosti strahopetnih someščanov in ubijal dolgčas s tem, da se je preoblekel vsaj trikrat na dan.

Včasih pa se je zatopil tudi v svojo staro francosko gramatiko ter čital sam sebi na glas francoske časopise, da si je obnovil, utrdil in ugladil francoski izgovor.

»S sanskiloti bo treba vendar tudi govoriti! In morda pride ž njimi nekaj žensk, vsaj 'Merveillenses', če že ne 'Trikotenses', pa bomo morali dokazati, da smo Kranjci tudi à la mode!«

Stopajoč mimo kapucinskega samostana, je požvižgal marzeljezo, bil s palico takt po kroglastem tlaku ter tiho prepeval:

»Grace à la mode un' chemise suffit, un' chemise suffit, ah! q'u c'est commode! Un' chemise suffit cest' tout profit!«

Pred »Divjim možem« je zagledal kočijo, ki sta jo spremljala dva avstrijska huzarja s karabinkama na hrbtu. Pravkar so se konji ustavili, hoteljér Janez Rechter je pritekel odpirat vratca in z voza je stopila lepa, mlada dama krvavoobjokanih oči in bledih, upadlih lic.

Bila je soproga avstrijskega generala Schulza, ki se je vozila z Dunaja preko Ljubljane k svojemu nesrečnemu soprogu. Ob reki Tagliamentu je bil smrtno ranjen in od Francozov ujet. Par ur počitka je bilo treba upehanim konjem, ona pa bi hotela brez odmora hitro, hitro dalje soprogu na pomoč in v uteho. Ali ga še najde živega? Ali ne dospe že prepozno? Ali ji bodo mogli pokazati vsaj mesto, kjer je morda že nekaj dni pokopano njegovo truplo?

Polnezavestna je omahovala generalka ob Rechterjevi roki v hišo, in dr. Repič je videl, kako se ji je stresalo telo v ihtenju. Nobenega častnika ni bilo, ki bi jo bil pozdravil in tešil s sočutno besedo; tisočerim je poveljeval njen mož na bojišču, tisočeri so se klanjali njemu in njegovi ženi, dokler je bil zdrav in krepak, — danes leži osamljen in pozabljen kakor berač, ki umira v hlevu, in le njegova žena hiti trepetaje in pogrezajoča se v obupu k njemu, ki je padel na bojišču.

»Pogumna in vrla žena!« je razmišljal dr. Repič. »Ako bi ne bil Bog ustvaril nič drugega, za ustvarjenje ženske, živega odleska svoje lepote in dobrote, ga mora hvaliti celo najzakrknejši brezverec!«

In njegova duša je pela himno ženski, ki je izvir vsega najboljšega, najlepšega in največjega, ki daje življenju vrednost in namen, ki je solnce, iz katerega črpa hladno moško srce vso svojo toploto in energijo za borbo in trud.

Nenadoma je zagledal pred sabo ogromno trumo samih starih kmetov, ki so napolnili vso ulico od Maličeve vozniške gostilne do cerkve sv. Jožefa. Gnetli so se pred vojaškimi skladišči, se prepirali in vsi hkratu silili skozi vrata na dvorišče. Okoli dva tisoč jih je bilo in vsak je nosil preko rame prazno vrečo. Razburjeni so kričali, se suvali in zmerjali, ker so bili drug drugemu napoti; z vojaško rezkim glasom so jih mirili in krotili nekateri, ki se jim je videlo, da so v kmete preoblečeni avstrijski vojaki.

»Kaj vendar iščete tod?« je vprašal dr. Repič kmeta, ki je sedel utrujen na vrečo, ki jo je položil na kroglasti tlak.

»Vojaške gomazine so nas poslali izpraznit«, je odgovoril kmet. »Sinoči je prišlo povelje na vse moške na Črnučah in po vseh vaseh za Savo, da moramo danes v Ljubljano, odkoder prenesemo — k vojski vse žito in moko, kar je je še ostalo v mestu. Vsakdo je moral prinesti s seboj veliko vrečo. In zdaj smo tu. Tri ure smo čakali, predno so z bajoneti in s puškinimi kopiti segnali dovolj kmetov, potem pa so nas podili, kakor bi bila vsa Ljubljana v plamenih. Utrujen sem in ne bom se prerival. Vseeno mi je, kdaj pridem na vrsto, in če pridejo Francozi popreje, mi vsaj ne bo treba ničesar več nositi!«

Dr. Repič je strmel. Kakšna zmeda je to? V Ljubljani ve vendar vsak otrok, da so že vsa skladišča izpraznjena, in videl je vsakdo, kako so na tovornih vozovih in s čolni odvažali žito, moko, strelivo, uniforme, obuvala in puške. Pa da tega ne bi vedelo avstrijsko vojaško poveljništvo v Črnučah!

»Prišli ste brezuspešno, ker tukaj ne najdete niti zrnca več,« je dejal dr. Repič.

»Torej so nas imeli za norca,« se je začudil kmet. »Čudne šale zbijajo gospodje z nami kmeti.« In majal je glavo. Potem pa je bolj tiho pristavil: »Ali pa so morda norci že sami?«

Dr. Repič se je zasmejal. »Mislil sem, da so vas poslali, da pobere vsak po enega Francoza v vrečo in ga zanese v Savo! Najpametneje storite, če stopite k Maliču na polič vina, potem pa se urno zopet vrnite domov.«

»Pametno, gospod.« je dejal kmet. »Pa grem kar brž!« In naglo je vstal in odšel v gostilno.

Takrat se je začulo z dvorišča kričanje, krohotanje, vmes pa tudi preklinjanje. »Vse prazno! — Domov! — Menda se jim je mešalo!« je razumel dr. Repič iz množice. Truma se je vzvalovila, krohot, mrmranje in hrup so napolnili vso ulico, kmetje so se ogorčeni, nekateri pa tudi veseli razhajali ter z vrečami hiteli zopet domov, eni pa so tekli k »Piškotu«, k »Hajduku« in k Maliču tešit si žejo in glad.

Med kmeti na cesti pa se je smukal kakor podlasica suhi in gibčni brivec Gregor Danè, šepetal in sikal, se zvijal med skupinami in pomežikoval hudobno z malimi, sivimi očmi. Dr. Repiču se je zdel kakor gad, ki ga je pravkar zbudilo pomladno solnce. Naglo je stopil za brivcem in poslušal, kaj pripoveduje kmetom.

»Torej za norca so nas imeli!« je govoril Danè. »Saj nas imajo vse le za igračo, vas kmete pa nas meščane, vse enako. Delaj, garaj, tlačani, plačuj, daj se pobiti in izropati, neumni kmet in zagovedni meščan pa molči! Da se le njim dobro godi, da lahko le sami lenarijo in v razkošju žive, — da morejo le oni nositi svetle uniforme, se igrati na lepih konjičkih pa za zabavo malo streljati! Kadar nastane resnoba, takrat itak pobegnejo, da jih ne dohajajo škrici in da frče za njimi kite po zraku kakor jata tičev ... Glejte, še duha in sluha ni po Francozih, a gospodje so jo urnih krač že odkurili. Kje je naš deželni glavar? — kje so uradniki, kje generali in kje vsa naša vojska? — Posavski zajci ne znajo tako urno bežati pred lovci, kakor so pobegnili ti vrtoglavi strahopetci pred Francozi, ki jih ni še niti slišati, nikar videti. Torej! Francozi nas vse lahko na mah odero, deželo lahko izpremene v puščavo in naša mesta, trge in vasi lahko požgo in razsujejo v sip in prah, a naša gosposka in naša vojska ne bosta niti z mezincem mignila! To imamo za vse kontribucije in davke, za zvestobo, požrtvovalnost in domoljubnost! Za molzno kravo, za zabavo in za norca smo jim dobri, sicer pa se ne brigajo za nas. Noben sovražnik nam ni škodljivejši nego ti naši vladarji, in če pridejo sami Turki v deželo, huje se nam ne bo moglo goditi!«

V množici so se začuli klici pritrjevanja, kmetje so se razburjeni zbirali okoli govornika in posamezniki so kričali:

»Zakaj ni konec vojne? Čemu traja že leta in leta? Povsod se le umikamo in le izgubljamo. Ali ni še dovolj pobitih in pohabljenih? — Vojaštvo mi je pomendralo vso setev! — Oplenili so me do golega domači vojaki! — Celo mojo ženo so napadli sredi polja! — Mojo hčer pa so skoro zadušile te svinje! — Dva sina so mi vzeli, in danes sem berač!«

Hrup je bil vedno hujši in klici čim dalje osornejši. Danè pa je sikal in skakal med množico ter kričal:

»Prav je, da pridejo Francozi! Zdaj bo vsaj konec našega trpljenja! Zdaj bo vsaj mir za vselej! Francozi nam prineso svobodo, enakost in bratstvo!«

Tedaj je skočil iz trume visok starejši mož pred Daneta in zakričal nanj:

»Kaj vendar čenčate, izdajalec? Ali ste norec ali falot? Zinite le še besedico, pa vas ubijem tako gotovo, kakor sem cesarski vojak!«

In dvignil je ogromno pest ter jo zavihtel nad Danetovo glavo.

Toda iz množice so se začuli strastno navdušeni klici:

»Resnico je govoril! Pustite ga na miru! Vsi mislimo tako! Dovolj je nesreče, ki tare najhuje nas kmete!«

Vojak pa se ni dal zbegati. Sicer je povesil pest, a še glasneje je kričal:

»Nesreča nas tare vse, a najhuje nas, ki smo vojaki! Kot ciganski psi stradamo, prezebamo, bredemo reke v obleki do vratu, hodimo dan za dnem, da so nam stopala ena sama odprta rana; na tisoče in tisoče jih je izmed nas že obležalo v krvi, postreljenih, razsekanih in pohabljenih za vse življenje! Nam se godi najhuje, a nihče ne godrnja, nihče ne obupuje in nihče ne hujska kakor ta gobezdavi strahopetec! Še ni vseh dni konec, in naposled bo zmaga vendarle naša, če je Bog pravičen!«

Kmetje so osupli poslušali vojaka, ki mu je v svetem fanatizmu gladko tekla beseda. Bliskal je s črnimi očmi in rdel v bleda, upadla lica. In zopet so se začuli iz množice klici, ki so prav tako iz prepričanja pritrjevali govorniku s strastno navdušenostjo:

»Prav govori! Ne damo se! Naj le pridejo; mi jim pokažemo, kaj je kranjska pest!«

Danè je prebledel. Suho svoje telesce je zgrbil in sive, drobne oči so mu švigale ter iskale poti, po kateri bi se mogel izmuzniti najhitreje. Toda hipoma je dvignil klobuk ter zakričal izmed vseh najglasneje:

»Živel cesar! Živela Avstrija!«

Takoj je bil zopet poln poguma, čez lica mu je šinil hudoben nasmeh in zamahnil je z roko:

»Vsi smo iste misli in izdajice ni med nami! Ampak če so vse cesarske oblasti odnesle pete in če nas niti naša vojska ne brani, potem tudi mi ne bomo nosili svoje kože naprodaj. Mir in red hočemo, pa naj nam ga prinese kdorkoli.«

»Tako je. Mir, mir hočemo! Dovolj je bojevanja!« so pritrjevali kmetje in odhajali.

Kakor kača se je izmuznil Danè iz nevarnosti in vendarle odšel z bojišča kot zmagovalec. Naglo je smuknil v Frančiškansko ulico in se izgubil med ljudmi.

Hitro se je izpraznila Dunajska cesta. Dr. Repič je stopal po njej sam. Žive duše ni bilo videti, vsa hišna vrata in okna so bila zaprta, le par psov se je pojalo po nesnažnih ulicah. Po cerkvenih stolpih je začela biti ura poldne, a oglasil se ni noben zvon. Moreča tišina je ležala nad mestom.

»Kakor na veliki petek!« si je mislil dr Repič. A takrat ropotajo v stolpih vsaj brenče in raglje, danes pa še teh ni slišati! Kako smešna bojazljivost!«

Majal je z glavo, se zaničljivo smejal pa z lornjeto na očeh motril okna, ki so bila danes prazna in za katerimi se ni pojavil noben ženski obrazek. In začel je biti s palico po grudastem tlaku takt ter nosljaje poltiho peti:

»Un' chemise suffit c' est tout profit ...«

Na voglu Šentpetrske ceste pa je zagledal Kalanovo Marijanico. V cekarju je nesla nekaj lončkov in na vso moč hitela. Mudilo se ji je v Desselbrunnerjevo suknarno, kjer je njen mož že čakal kosilca.

Mučile so jo hude skrbi. Vso ogromno tvorniško zalogo zabijajo v zaboje ter prevažajo v Zalog, da jo rešijo pred Francozi na Hrvaško. Večina uradništva in delavstva dela noč in dan, mnogo se jih niti ponoči ne vrača v Ljubljano, nekaj tovorov je odplulo že po Savi in spremljajo jih do Zagreba tvorničarjevi zaupniki. Tudi njen Tone bo moral morda že jutri odriniti z ladjo in kdo ve, kdaj se vrne? In če zasedejo medtem Francozi mesto, se bo li smel in mogel vrniti? Kaj počne sama? Kdo naj jo varuje? Kaj naj stori, če jo kdo napade? — Ali bi ne bilo najpametneje, da pobegne še sama? A kam? Nikogar svojih nima in kdo ve, je li v tujini varneje, nego doma? — Hude skrbi so trle Marjanico in žalosten ji je bil obraz.

Dr. Repič pa je tekel za njo in jo dotekel. »Kam? Kam spet tako urno, gospa Kalanova?«

»V tvornico, gospod, če vas to kaj briga!«

»Eli, kajpada me briga ... prav posebno ste mi všeč.«

»Vi pa meni čisto nič ne!«

»Ni mogoče! Jaz pa tako očaran od vas!«

»Prava opica ste in samo za strašilo v koruzi ste pripravni.«

»Izvrstno! Resnico ste povedali. Ampak jaz si današnje mode nisem izmislil. Če vam v tej obleki nisem všeč, se vam predstavim lahko v drugi: lahko izbirate!«

»Prav nič me ne zanimajo vaše obleke.«

»No, no, daj se lahko pomeniva tudi kot Adam in Eva!«

»Škric neumni! Le še eno besedo, in prisolim vam jo tukaj na sredi ceste! Pa ne vem, če se potem poberete sami. Zbogom!«

In v diru je stekla pred njim deset, dvajset korakov, nato pa hitela dalje, ne da bi se bila ozrla.

»Strela, to je ženska! Kakor divja mačka me je ošinila s svojimi črnimi ogli! In naježila se je, da sem že mislil zdaj, zdaj mi skoči za vrat! — O, o, ukrotiti takole zverko in si jo zdresirati za krotko ljubico: to, to bi bil užitek!«

Tako je razmišljal dr. Repič in ni bil prav nič razžaljen. Njegov najnovejši okus je bil ženska resolutnost in razvajen po neštevilnih lahkih zmagah si je samo želel težke borbe.

Čisto zadovoljen je bil z uspehom: povedal ji je, da mu je všeč, da hrepeni po njej, da jo poželjeva ... Zdaj bo razmišljala sama dalje: zgražala se bo, jezila, a počasi privajala misli, polagoma vpoštevala to in ono, — začenjala računati in ugibati, a končno pride morda do spoznanja, da njegova ponudba le ni tako napačna ... Uboga delavska žena! Njena obleka so slabe cunje ... njena hrana revščina ... njeno stanovanje brlog ... A on je bogat, kavalir, radodaren ... Premišljala bo, tehtala, presojala: kaj izgubi, koliko pridobi? In kdo zve? Nihče! In koliko jih dela tako, boljših, imovitejših — pa bi ona ne, reva?

Da, da, tako bo, in Marjanica se drugič ... ali vsaj tretjič ne bo več ponujala, da mu jo prisoli ... in nič več ne bo divja mačka, nego se izpremeni v krotko grlico, ki bo zobala z dlani ter se kljunčkala, kljunčkala ...

In dr. Repič je stopal za njo, občudoval nje čvrstost in zdravje ... se navduševal ob energiji vsake njene kretnje ter pri belem dnevu sanjaril o prijetnih uricah.

Pri znamenju pa je došel profesorja Pelzla. V tla je gledal in mračen mu je bil obraz. Ves ubog in sključen in propal je bil videti.

»Kam, gospod profesor?« ga je nagovoril dr. Repič.

»K vam ... smem li z vami k Trem gavtrožcam?« je vprašal Pelzel. »Tako sem sam ... težko mi je ... Pa sem se spomnil, da obedujete zadnje čase v tej krčmi ...«

Dr. Repič se je začudil:

»Zakaj ne obedujete pri gospodu baronu? — Vsak dan ste vendar povabljeni tja, vi in gospod Vodnik ...«

»Nikdar več ne pojdem tja ... ne smem ... ne morem ... o, sramota!«

»Pa zakaj vendar? Kaj se je zgodilo?«

»Ne izprašujte, dragi doktor!« je prosil profesor. »Prizanesite mi! — Konec! Konec! — Samo tega vas prosim: recite gospodu baronu, da ga spoštujem kot nikogar na svetu in da naj pozabi, če more! — Tako, tukaj sva ... Prosim, ne besedice več!«

In vstopila sta v gostilno. Prismejala se je gospa Nežka in se nemudoma obračala tako, da se je dotikala s krasnimi komolci in prsti dr. Repiča.

»Oh, kako ste interesantni, gospod doktor!« je gostolela. »Še nikdar niste bili tako lepi! O, če bi bila dekle ... pri moji veri, da bi mi bili nevarni!«

Odvetniku je postajala vdovičina zaljubljenost že nadležna, čutil je, da ne bo zahajal več dolgo k njej, ki se je je naveličal tako naglo kakor vsake druge. In vendar si je priznaval, da je bila gospa Nežka med vsemi njegovimi neštetimi ljubicami doslej najlepša, najvztrajnejša, najhvaležnejša ... In če jo je videl zopet pred seboj, mu je iznova zagorelo srce in iznova zakipela kri ... A če je ni videl, je mislil na druge, — neznane, — vsiljevala se mu je podoba Kalanove Marjanice ... zadovoljen ni bil nikoli ...

Vendar je kot hvaležen galantnik sedaj izjavil:

»Gospa Verderberjeva! Gospod profesor naj bo priča, kar vam povem: če bi se hotel kdaj oženiti, le vas bi si želel za ženo, pri moji neveri, da je resnica!«

Veselo se je zasmejala Verderberica, namežiknila odvetniku in tekla v kuhinjo.

Profesor Pelzel pa je srebal juho molče, in ko je položil žlico na krožnik, je začel:

»Vera, nevera! Te dni sem mnogo razmišljal o veri. Po cerkvah sem lazil, po farovžih, po pokopališčih in prerisaval ter zapisaval napise po rimskih spomenikih ... In iznova sem spoznal tole resnico: Madona Eklesia je vsemogočna despotka. Učeno sužnjo ima, ki ji je ime Filozofija. Ta sirota se mora ponoči in podnevi in večno truditi, da čim lepše naliči, sfrizira, obleče in nališpa svojo domišljavo gospodinjo. Saj mora biti videti zdrava in pametna, dasi je gnila in prismojena! In njeni drugi sužnji je ime Sholastika. Ta mora poučevati Eklesine lakaje v umetnosti, kako se poganja kamela Dogma skozi uho šivanke, ki se ji pravi Pamet ...«

Dr. Repič ni ugovarjal, nego je navdušen obiral veliko kost telečje pečenke. Goveja, svinjska ali telečja zakostnica je bila zanj specijaliteta.

Profesor Pelzel pa je nadaljeval: »Verjemite mi; le ena sv. Trojica je: cerkev, krona in kanon!«

In niti opazil ni, ko je prisedla gospa Verderberica prav tesno k dr. Repiču, ter je govoril dalje in dalje. In pil, pil ... Govoril je že sam sebi ... končno je le še momljal, godrnjal, kimal in pil, pil ...

Dr. Repič je že davno izginil iz krčme, a profesor Pelzel je še vedno sedel za svojim poličem. In ponavljal je končno neprestano:

»Ecclesia non sitit sanguinem! Cerkvi ni krvi nikoli dovolj! Non sitit! Non sitit sanguinem!«

Istega dne zvečer je posetil dr. Repič barona Zoisa, ki se mu je bolezen v poslednji dobi zelo pohujšala. Dr. Wagnerjeva diagnoza je bila popolnoma pravilna. Zois ni vstal več s stola; z debelo odejo ovite noge se mu niso več premeknile s poblazinjenega podnožnika. Strašno je trpel. Dolge noči je preječal v stolu, ne da bi za trenotek zatisnil oči. Vsa zdravila in kopeli mu niso pomagala, niti olajšala mu niso bolečin. Lice so mu razorale silne bolečine. Bistre oči, ki so se tako hudomušno nasmihale, so mu bile motne in utrujene, zalite s temnokrvavimi žilicami. Hitro se je postaral in shujšal, da je bil videti kakor oblečeno okostje.

Toda duh mu je bil še vedno svež in zdrav, energija krepka in nestrta. S stola je vodil dalje vse svoje ogromno gospodarstvo ter ukazoval oskrbnikom in vodjem svojih prodajalen, fužin, plavžev in grajščin. V brezkončnih nočeh brez spanja je vodil in pregledaval z največjo natančnostjo trgovske in obrtne knjige svojih velikopoteznih podjetij, pisal neštevilo pisem in čital neprestano. Vesel je bil vsakega poseta, ko je mogel govoriti o stvareh, ki so ga zanimale, in je zvedel dogodke, ki jih ni mogel sam več gledati.

Dr. Repič ga je našel za pisalno mizo med knjigami. Kakor Vodnik je zadnje čase zahajal pogostoma k baronu, ki ga je odlikoval z iskrenim prijateljstvom, dasi je bil dr. Repič dve desetletji mlajši.

»Nič bolje, gospod baron?« je vprašal doktor, ko sta si stisnila roko.

»Nič, nič ... menda ohromim popolnoma,« je odgovoril Zois potrt. »Slutil sem to že davno, a izkušal sem se tolažiti z goljufivo nado. Zdaj ne upam nič več, nego razmišljam le, kako bi si dal napraviti stol, ki bi se mogel z njim sam voziti vsaj po stanovanju. Strašno je biti kakor Protej prikovan na isto mesto! Zlasti strašno meni, ki sem oblazil vse hribe in sem bil rad povsod prisoten pri svojih podjetjih. Rad bi se premikal vsaj po sobah, k zbirkam, h knjižnici, za obedno mizo in k oknom, odkoder bi mogel vsaj od daleč zreti v življenje, ki mi bo poslej zaprto.«

»Nikar ne obupavajte! Medicina napreduje, vsak hip iznajdejo kako novo zdravilo,« ga je tolažil dr. Repič.

»Ne, ne ... pokopal sem že vsako upanje. Če mi dr. Wagner ni mogel pomagati, učenjak in prijatelj, čemu bi se varal še nadalje? Zdaj razmišljam le še o vozu. Ali ni čudno, da ni še takega voza? Pisal sem najrazličnejšim in najboljšim trvdkam, a od povsod sem dobil odgovor, da voza, ki bi ga mogel hromeč izlahka sam premikati in ki bi tekel mirno in tiho po sobah in tudi po ulicah, doslej ni še nihče izumel. Človeštvo misli le na zdrave in delavne ljudi in ustvarja pač tudi vedno nova sredstva, s katerimi te zdrave in marljive ljudi najhitreje ubijajo, na uboge hromce, prikovane na stol ali posteljo, pa je pozabilo. Sam si moram torej pomagati, in če kaj dobrega izumim, koristim s tem tudi tovarišem in tovarišicam svoje usode. In glejte, zdi se mi, da sem tak voziček že zasnoval v mislih!«

»Je li mogoče?« se je začudil dr. Repič in se sklonil nad papirji, ki jih je položil predenj baron. Zagledal je baronove risbe, ki so se rodile v težkih nočeh ljutih bolečin in brez spanja. Zois mu je razlagal namen vsakega vijaka, vsake vzmeti in verižice, mu kazal račune, navajal eksperimente ter ga prepričaval, da se vsaj v bistvu ne more varati v svojih kombinacijah.

»A kdo vam izvrši vaš izvrstni načrt?«

»Seveda si dam najprej napraviti model,« je pripovedoval Zois. »Ako se mi posreči praktičen model, dobim svoj voziček prav gotovo že kmalu. Da bi le našel spretnega mizarja in mehanika! V Ljubljani nimamo dovolj izbere.«

»Posebno v današnjih časih,« je pritrdil doktor. »Ali sploh še kdo dela? Zdi se mi, da je vsa Ljubljana kakor otrpla od strahu in groze pred francoskimi jakobinci in sanskiloti.«

»Svoje delavce sem dal pomiriti in doslej mi delajo še povsod, tudi pod Rožnikom,« je dejal baron z zadovoljstvom.

»Ali pa veste, da so začeli naši kmetje in obrtniki sumljivo godrnjati zaradi vojnih bremen? Po mestu sem slišal nenavadne besede, ki dokazujejo, da je začelo v našem ljudstvu vreti.«

In dr. Repič je pripovedoval Zoisu o prizorih pred vojaškim skladiščem, o hujskajočem govoru brivca Daneta in o upornih klicih kmetov s Posavja.

Z zanimanjem je poslušal Zois te novice, pa zmajeval z glavo.

»Can che abbaia, non morde! Danè je tip nesimpatičnega Ljubljančana, sitnega zabavljača in hujskača. Ti ljudje imajo vedno polna usta zagrizenega zabavljanja. Govoričijo po gostilnah, kavarnah in cestah, za resnobno delo pa nimajo energije, poguma in volje. Kleonov, Desmoulinsov in Maratov ljubljanska zgodovina ne pozna, pač pa preveliko čenčavih Terzitov. Daneti niso prav nič nevarni, kvečjemu so za meščanstvo kompromitujoči neznačajneži. Včeraj še do kosti črnožolti, so danes vneti za francoske prevratnike, a jutri bodo že zopet črnožolti lakaji.«

»A kmetje! Ljudstvo! To začenja misliti, presojati!« je ugovarjal dr. Repič.

»Kmet? Ljudstvo? Naše ljudstvo?« Zois je majal z glavo. »Kakor dim nad streho plove tja, kamor ga puhne veter. Če začenja res kaj misliti, ne misli z lastnimi možgani. To je še davno, davno prezgodaj. Če se kdaj upre, stori to le na sufliranje tistih, ki ga najhuje zlorabijo. Drugim, svojim sovražnikom na korist se zna žrtvovati naš kmet, nase pa ne misli nikdar. Ako ga nahujskajo sedaj proti Francozom, bo krvavel le on sam, hujskači pa se rešijo na varno. A ko nevarnost mine, se vrnejo, da pritisnejo kmeta le iznova pod svojo peto.«

»Ideje svobode prodero vendar končno tudi k nam in zbude tudi naš narod!« je vzklikal dr. Repič, ki ga je žalil Zoisov pesimizem, hkratu pa je bil zadovoljen, da je spravil barona iz malodušnega razmišljanja.

»Ideje svobode prodirajo med narod od zgoraj navzdol, prijatelj!« se je razvnel Zois in udaril z rokami po knjigah, ki so ležale na mizi na levi in desni. »Živel je Jožef II., a je prehitro umrl. A kaj je danes pri nas še zgoraj? Konservativnost, absolutizem, bigotnost, servilizem! Odkod naj pridejo med naš narod sveže ideje svobode in napredka, če zajema vse mišljenje le iz cerkve in kancelije? Iz knjig? Ni jih, ali vsaj mnogo premalo! Iz našega časopisja? Ga li sploh imamo? Edine Vodnikove »Novice«! Pa naj le poizkusi prijatelj Vodnik zapisati svobodoumnejšo besedo! Naj le napiše resnico! Vlada zatre v istem hipu njegov nedolžni listič pa zapre še njega samega.«

»A na Francoskem in na Nemškem so imeli vendar prav iste razmere, ki jih imamo danes v Avstriji!«

»Da, a imeli so v svojih državah enoten narod iste govorice, ne pa konglomerata narodnostnih plemen!« je odgovoril baron. »Imeli so kulturo na najvišji stopnji in najsijajnejši duhovi so s svojimi deli in načeli osvojili vso inteligenco in vse ljudstvo. Kje je še naša kultura za francosko! In kje vidite danes le zarodek kakega briljantnega duha v naši državi?«

Dr. Repič je povesil glavo in molčal, baron Zois pa je jemal knjige okoli sebe v roke, jih molče listal in se tiho bavil s svojimi mislimi. Potem pa je zopet začel:

»Nisem prijatelj preoblastne francoske republike in strašni dogodki revolucije mi ne gredo iz spomina. Divjanja in mesarjenja Dantona, Robespierra in Murata, pregrozni zločini konventa in revolucijskega tribunala mi navdajajo dušo z gnusom in gnevom. Toda vzlic temu nisem slep za vrline in velikanske uspehe Francozov. Ne motimo se! Iz razvalin stare francoske generacije se je čudesno dvignil nov rod, poln titanskega poguma in gigantske sile. Iz anarhije je vzrastla civilizacija, ki loči nesposobneže od talentov in goji le zdravje, moč, odvažnost in podjetnost. Energija, agilnost in genijalnost se danes na Francoskem lahko razvijajo in uveljavljajo povsem svobodno. Vojska je oduševljena od svobodoljubnega fanatizma in narodne zavesti. Talentov in junakov ne ovirajo ondi več privilegiranci in vsakdo sme upati, da se povzpne z lastno sposobnostjo in z lastnimi uspehi do najvišje časti. Na praporih francoskih armad danes ni zapisana častihlepnost in maščevalnost ali lakomnost kakega kralja ali cesarja, kake kabinetne politike ali korist kakega posameznega stanu. Ves francoski narod se bojuje kot kolosalna demokratska enota le z enim samim geslom, ki se glasi: domovina! In v Avstriji? — Prijatelj, kam plovemo?«

»Težko je človeku, ki mora ljubiti in obenem sovražiti svojo domovino!« je vzdihnil dr. Repič.

»Da, ljubiti in sovražiti, obsojati, braniti in pomilovati hkratu!« je pritrdil Zois. »Vse, kar se godi dandanes v naši državi, me navdaja le z žalostjo in jezo, in če se hočem iz naše teme dvigniti na solnce, se moram zateči v novo francosko, angleško in nemško literaturo. Iz nje črpam nado, da bo kdaj — čeprav še dolgo ne — tudi pri nas lepše in boljše. Čitajte še vi te knjige, veseli jih boste; tudi Vodniku sem jih obljubil!«

Dr. Repič je jemal v roke knjige na mizi in prebiral imena njih avtorjev: John Locke, Rousseau, Montesquieu, Voltaire, Fichte, Goethe, Schiller in Klinger.

»Čitajte jih, in vse vam postane jasno,« je govoril Zois. Priti je moralo tako. Za svobodo evropskega krščanskega človeka v 16. stoletju je prišlo duševno suženjstvo 17. veka, a spočetka našega stoletja se je človeštvo začelo otresati verig, in geslo »svoboda« se glasi vedno odločneje. Filozofija je vrgla s prestola teologijo in despotskemu absolutizmu poje mrtvaški zvonček. Avtoritativizmu se upira zahteva po svobodni ustavi držav. Povsod! In tudi pri nas se upre prej ali slej! Doslej neznana stvar: politično življenje, se zbuja v Evropi. Anglež John Locke je začel sejati seme humanitarnega svetovnega naziranja. Strpnost, enakost, državljanske pravice so cvetovi, ki so pognali iz tega semena. Montesquieu je šel že dalje. On je naskakoval že pogumno trdnjave despotizma, izražajoč idejo svobode še odločneje. Nasledoval mu je smeli in pikri Voltaire. Angleški deisti so se še z opreznimi prsti dotikali verskih zadev, kakor bi se bili še bali, da bi moglo svobodoumje v neukem ljudstvu postati pogibelno sredstvo prevrata. Voltaire pa tega strahu ni poznal več, nego je sodil, da je svobodomiselnost koristna vsem, brez ozira na to, da utegnejo njegove radikalne misli delovati v ljudstvu revolucionarno in razdiralno. Tako smo doživeli francosko revolucijo kot otroka teh filozofov, tako gledamo novo krizo v človeštvu, ki se s temi idejami povzpenja zopet više v svojem duševnem in socijalnem razvoju.«

Dr. Repič je pazljivo poslušal zgovornega barona, ki je čital toliko, da je s svojim znanjem bogatil vse svoje znance.

Da bi dr. Repič sam proučeval vsa ta filozofska dela, za to ni imel niti časa niti volje. Pač je jemal s seboj na svoj dom najrazličnejše nove knjige iz baronove knjižnice, jih prelistoval in letečki pregledoval, a čital jih ni. Zanj je bila knjiga le še življenje in literature mu je bilo iz baronovega pripovedovanja povsem dovolj. Ker je bil nadarjen in bistroumen, si je množil svoje znanje kakor čebela, ki leta od cvetke do cvetke in nabira izlahka med. Ubijajoč dolgčas in iščoč zabave, je znal samemu sebi hkratu koristiti. Izživeti se, srcu dati vse pravice, ki jih je doslej kratil razum, urediti si življenje čim lepše, poetičneje v sredi proze vsakdanjosti, kakor v antični dobi iskati predvsem lepote, radosti in svobodnega uživanja, je bil njegov življenjski program.

»Ali ne opažate, da se vrši tudi v nemški duši že od leta 1787. dalje odločna revolucija?« je nadaljeval Zois. Oči so se mu zopet iskrile in obraz mu je lahno rdel. Govor ga je čisto razživil. »Čitajte le ta dela novih nemških leposlovcev in filozofov! Iffland, Kotzebue in Jünger, še nedavno prvaki nemške drame in nemškega romana, se morajo danes umikati Goetheju, Schillerju, Kleistu in Klingerju. Kolik preobrat! Kolik napredek! Schillerjevim revolucionarnim dramam in Goethejevemu »Goetzu«, »Wertherju« in »Ifigeniji« so se še pred kratkim celo najboljši omikanci v Berlinu, Jeni in Weimarju rogali in jih obsojali. A zmagala sta. Schiller in Goethe sta danes smerodajna, ker duh njunih del je našel opore v nemških najodličnejših filozofih v Jeni in Weimarju. Poeti in filozofi so edini! Reinhold in Fichte si upata javno zagovarjati načela, iz katerih je izšla francoska revolucija, da, Fichte je celo naravnost zahteval od nemških knezov, naj dado ljudstvu svobodo mišljenja, poučevanja in tiska!«

»Pa naj v Avstriji kdo zahteva kaj takega! Izšibajo ga in zapro v najtemnejšo ječo!« je vzkliknil doktor.

»Ali pa ga vtaknejo v blaznico!« je dejal Zois z bridkim usmevom. In na Nemškem? Fichte je bil pozvan od weimarske vlade za profesorja na filozofsko stolico v Jeni!«

»O, Austria erit semper in orbe ultima!« je vzdihnil dr. Repič.

»Gotovo! Fichte lahko povsem svobodno deluje za duševno in politično revolucijoniranje nemških duhov ter predava nemškim akademikom naravnost svobodomiselno. Čisto v duhu angleških in francoskih filozofov govori tudi ta pogumni Nemec o pravici naroda, da sme pozvati vladarje pred svojo sodbo! Pomislite, narod suveren naj bi smel razsojati, ali izvršuje njegov vladar svojo oblast pravilno ali krivo, ter naj bi smel vladarja celo obsoditi in odstaviti! Tudi Rousseau je zastopal ta načela. Fichte si upa učiti, da je pravzaprav vlada odveč, ker nosi vsakdo zakon v sebi in zato državnih zakonikov sploh ni treba! Ta mož, sijajen govornik in temperamenten agitator, sme danes zanašati take ideje med mladino in maso! Svet napreduje! Žari se, dani se in solnce vzhaja s krvavim bleskom!«

V tem je odprl sluga duri, in v sobo je urno stopil Vodnik. Zdravo, polno lice mu je žarelo od rdečice in v očeh mu je gorel nenavaden ogenj. Očividno je bil izredno razburjen in od nagle hoje ves zasopel.

»Bog daj dober večer!« je vzkliknil urednik-poet. »Pa ne zamerite, gospod baron, da prihajam tako pozno.«

»Ali rekel sem vam že neštetokrat, da ste mi dobrodošli v vsakem času!« ga je zavrnil Zois in mu podal roko. »Sedite! Videti je, da prinašate novico. Efeta!«

»Ali so morda Francozi že tu?« je vprašal dr. Repič smeje se.

»So že tu.« Prvi Francoz je bil pravkar v Ljubljani, in veste, koga je poiskal?«

»Menda vendar ne vas?« se je čudil baron.

»Da, mene, — le pomislite, mene!« je pripovedoval Vodnik strmečima prijateljema. »Začelo se je že mračiti, ko sem dovršil korekturo »Novic«. Takrat je nekdo potrkal na vrata in vstopil je kot popoten obrtnik oblečen mož. Mislil sem, da me je prišel prosit podpore, a previdno se je še enkrat ozrl po hodniku, zaprl vrata, stopil molče prav tik predme ter me motril. Postalo mi je tesno pri srcu, a tedaj me je nagovoril v francoskem jeziku. Ali razumem francoski? — Da. — Popolnoma? — Da. Vsak dan čitam francoske spise. — Posmehnil se je zadovoljno, me iznova pozorno motril in me vprašal, ali sem Valentin Vodnik, kapelan in redakter. — Seveda. — Izza obleke je potegnil pismo in mi ga podal. Odprem ga in čitam. General Bernadotte prosi, naj nemudoma izvršim željo, ki mi jo sporoči njegov odposlanec.«

Zoisu se je izkrivilo lice, pobledelo in pokrilo z globokimi brazdami. Ali ga je zaskelelo in zapeklo v kosteh ali pa ga je nemilo presenetilo, zaskrbelo in ogorčilo? Dr. Repič pa je poskočil s stola in se široko zasmejal:

»Pater Marcelijan konfident jakobincev? — To je božansko!«

Vodniku pa ni šlo prav nič na smeh in roganje prijatelja Repiča mu ni bilo prijetno. Tudi Zois je vprašal z napeto resnobo:

»Pa kaj je želel? Kdo je bil?«

»Francoski kapitén,« je pripovedoval Vodnik, »ki mi je prinesel Bernadottovo proklamacijo na Kranjce in sosednje dežele, da jo preloži na naš jezik ... Strmel sem, ogorčenje se mi je dvigalo iz srca in v prvem hipu sem le premišljal, kako bi kapiténu pokazal duri. Kapitén pa mi je pripovedoval, da je general Bernadotte zvedel zame že v Postojni.«

»Lepe pesmi glas sega v deveto vas, — i kajpak!« se je šalil Repič z rahlo ironijo.

»Francozi imajo vražji nos!« je dejal Zois, ki mu je francoska bistrovidnost imponirala. »Prevajalca potrebujejo in jedva so prestopili deželno mejo, že vedo, kdo piše najlepšo slovenščino!«

»Župnik Wenigar v Postojni je povedal generalu moje ime in moj naslov,« je pripovedoval pesnik smehljaje, »a kapitén je vedel celo za moje pesmi. Iz žepa je potegnil poslednjo številko »Novic« ter obžaloval, da razume iz vsebine le francoska, angleška in nemška imena ... Sam ne vem, kako se je zgodilo, a francoski kapitén me je hipoma očaral in osvojil s svojo odkritostjo in naravno prijaznostjo. Sedela sva za mizo, kramljala, kakor bi se poznala že davno, in se smejala dovtipom in anekdotam, ki jih je sipal kapitén kakor rakete.«

»O vi nesrečnik! Ali ne veste, da ste postali s tem veleizdajnik?« se je posmehoval Repič.

»Ne, nisem, zakaj prepričan sem, da je bilo moje vedenje samo na korist naši deželi in našemu narodu!« je odvrnil Vodnik. »Evo vama prvo proklamacijo v našem jeziku!« je dejal ves srečen in položil pred Zoisa koncept Bernadottovega oklica. »To je prvi uradni spis, ki ga bodo čitali vsi naši rojaki po naših slovenskih pokrajinah v svojem jeziku! Konec je absolutizmu nemščine!«

»Torej Buonaparte s svojo proklamacijo iz Bassana le ni lagal!« je vzkliknil dr. Repič. »'Svobodo prinesete vrlemu ljudstvu ... njegovo imetje in njegove običaje boste čuvali in spoštovali,' je pisal in — zdaj vidimo, da hoče biti mož beseda. Buonaparte priznava naš jezik in vpošteva naše narodne pravice!«

Zois pa je čital glasno Bernadottov oklic:

»Da gredo Francozi naprej, ne mislijo nič hudega ne Vam ne Vašemu premoženju. Oni želé, oni hočejo, da uživate v miru in brez strahu sadove svojega dela in truda ... Mi cenimo in spoštujemo šege in navade vseh narodov, posebno pa še Vaše ... Pri tisti priči bo kaznovan s smrtjo vojak, ki bi vlomastil v Vaše prebivališče in pregrešil rop. Nismo enaki divjim zmagovalcem, naše vljudno vedenje Vas prepriča o tem ...«

»Bernadotte obeta torej prav isto, kar Buonaparte!« je naglasil Vodnik. »Dva moža — dve mož - besedi!«

»A kdaj nam je to storila ali vsaj obetala Avstrija? — Sovražnik, ki smo trepetali pred njim, nam prinaša svobodo, — sovražnik, ki nas odtrga od države, nam raztrga tudi suženjske verige! Kolika ironija!« je glasno razmišljal dr. Repič. Zois pa je sklonil glavo v skrbi in žalosti ter molčal. Tajiti ni mogel, da je v mislih in besedah sangviničnih mladih prijateljev še preveč resnice; obžaloval je zaslepljenost avstrijske vlade, ki je edina kriva, da so se mogle roditi v slovenskem narodu take misli in besede, kakršne so kazali in govorili dopoldne kmetje in Gregor Danè pred vojaškim skladiščem ter zdaj vpričo njega Vodnik in dr. Repič.

Toda njegova zvestoba do države je bila neomajna, ljubezen do nje bolesti polna, zato še tem svetejša. Niti v najhujšem trenotku ni otemnela v njegovem srcu plamteča zvezda hvaležnosti do cesarske obitelji, ki je dvignila njegovega očeta Mihaela Angela v baronski stan ter napravila malega trgovca iz Bergama prvega veletržca in veleobrtnika v Ljubljani. V svaštvu in prijateljstvu z najodličnejšimi kranjskimi plemiškimi rodbinami je njegov najstarejši sin Žiga ohranil vzlic vsemu tradicije očetovske v svoji duši ter jim je hotel ostati zvest do groba.

Tako je torej po dolgem premolku dvignil Zois glavo, jo energično zmajal in z zableskom modrih oči, ki so gledale dalje in globlje nego kogarkoli v deželi, izpregovoril po svoji navadi kratko in rezko:

»Respice finem! — Videbimus eras!« Ne prenaglimo se in počakajmo, da vidimo, kaj nam donese prihodnost!

Tihi četrtek je prinesel od strahu vrtoglavim in v topem pričakovanju otrplim Ljubljančanom dobrodošlo senzacijo.

Okoli polosmih zjutraj je prijezdila od Vrhnike četica konjenikov. Na čelu sta jahala avstrijski častnik in ob njegovi desnici francoski podpolkovnik; za njim so jezdili francoski trobentač in štirje Wurmserjevi huzarji. Ko so dospeli do Novega trga, so pustili, da so stopali konji korakoma. In so se ozirali po hišah. Očividno so nečesa iskali.

Pred frančiškansko cerkvijo je postajal dolgopeti mestni policaj Kozlevčar in si krajšal dolg čas s tem, da je lučal kamenje na tolpo zanikarnih psov, ki so preganjali lovsko psico.

Tedaj je začul topot kopit, zagledal konjike in se sila prestrašen vojaško vzravnan postavil ob poti. Vsa kri mu je izginila z obličja in v kolenih mu je začelo drgetati in se šibiti. Niti pozdravil ni in ne besede ni bilo iz njegovih ust.

»Francozi!« mu je šinilo skozi možgane, in ko bi bil le mogel, bi bil pobegnil. Toda kot star vojak je stal kakor vkovan na svojem mestu in le razrogačil oči. Avstrijski častnik pa je zakričal nad njim, naj jih povede do prve kavarne. In Kozlevčar je hitro iztegnil roko ter pokazal čez most in skozi Špitalsko ulico na gostilno »Pri divjem možu«.

Konjiki so pognali konje ter izginili v hotelu, Kozlevčar pa je tekel v mestno hišo povedat županu novico, da so v Ljubljani Francozi in Avstrijci ter da pri »Bidelmanu« pravkar zajutrkujejo.

Hude čase je prebil dr. Podobnik. Mesece in mesece so polnile Ljubljano gladne, objestne in brezobzirne avstrijske vojne čete, odhajajoče skozi mesto v Italijo ali pa umikajoče se pred Francozi. Neznosna bremena je nalagala vojna mestu. Čeprav je imelo mesto razvito obrt ter prav bogato trgovino, je delala temna bodočnost županu vendar velike skrbi. Strnišče, ki so ga pustili za seboj avstrijski voji, popasejo zdaj še francoski polki. Kaj še ostane? Ali pa ne izzove ljubljanska beda le še hujše okrutnosti in nasilnosti sovražnikov? Viharni dnevi čakajo župana, ki je ostal osamljen kot najvišji uradnik v trepetajočem mestu brez zaščite! ogromna odgovornost ga zadene.

Ako poizkusi z vljudnostjo in postrežljivostjo pridobiti Francoze ter vplivati na njih oblastnost v korist meščanov, mu bodo ljuto zamerili avstrijski vladni krogi; ako pa bi se drznil ugovarjati, prikrivati in varati, si izvestno sam razbije glavo in razdraži sovražnike le še huje.

Nikogar ni imel dr. Podobni k v teh nervoznih in skrbi polnih dneh, s komer bi se bil mogel posvetovati. Večina občinskih svetovalcev je pobegnila na deželo, deželni glavar in njegovi uradniki so se med prvimi odpeljali celo onkraj štajerske meje, Desselbrunner je na Selu v svoji tovarni za sukno delal noč in dan, da odpravi velike tovore iz svojih skladišč z vozovi še pravočasno do Zaloga in z ladjami po Savi na Hrvatsko na varno, baron Zois pa je bil bolan.

Prav naveličan je bil torej župan svoje službe in najrajši bi bil odložil svoje častno mesto ter se zaprl v svojo odvetniško pisarno. Če bi ne imel nič drugega dela, bi začel urejati literarno zapuščino prijatelja Antona Linharta, ki itak že drugo leto čaka njegove roke, ali pa bi se zakopal med znanstvene knjige. Vesel, miren in srečen bi bil, da bi ne imel ničesar več opraviti z javnimi posli, ki prizadevajo človeku le jezo, žalost in skrbi pa nikake hvaležnosti.

Le ljubezen, ki se je rada žrtvovala, ker je videla, da koristi someščanom, je zadrževala dr. Podobnika na županskem stolu; v duši pa mu je naraščala nada, da se bliža čas, ko se bo mogel brez škode pa tudi brez osebne sramote umakniti z mesta, ki je sedel nanje le na silne prošnje svojih prijateljev. Dotlej je hotel vztrajati pogumno.

Navsezgodaj je že prihajal na magistrat v pisarno, reševal spise, odkazoval v plačilo račune, ki so jih predlagali meščani za dodajanje hrane in zobi umikajoči se avstrijski vojski, ter urejal vse uradne posle, da bi mogel vsak hip nemudoma ostaviti magistrat in ga v redu prepustiti neslednikovemu vodstvu.

V skrbi za someščane je dal nabiti poziv, naj bodo, kadar dospejo Francozi, vsi mirni in tihi, da se ne pripeti kakšna nesreča. Mestni birič je moral z bobnom hoditi po vseh trgih in cestah ter še ustno zabičevati ljudem, naj se Francozom v nikakem oziru ne upirajo, naj ostanejo doma ter pazijo, da ne izbruhne pri pokvartiranju francoske vojske po hišah, skladiščih, hlevih in senikih požar, ki bi mogel upepeliti vse mesto, ker je zlasti v predmestjih še mnogo hiš napol lesenih in kritih le s slamo. Da ne bi nastala opasna pomota in da ne bi ljudje mislili, da bije morda plat zvona, je v svoji preskrbnosti dosegel celo, da so vsi župniki prepovedali cerkvencem zvoniti z velikimi zvonovi. Edino mrtvaški zvončki so smeli še naznanjati, kadar se je na oni svet preselila duša kakega Ljubljančana.

Tri dni je že minilo, odkar so se tudi še zadnji cesarski piketi umaknili izpred mesta daleč onkraj Save. Dr. Podobnik je že vsako uro pričakoval navala Francozov.

Ko je torej stražnik Kozlevčar brez sape planil v sobo, ga je župan takoj vprašal:

»Ali so tu?«

Čisto miren je bil njegov glas in brez nervoznosti je segel po klobuku.

»So že tukaj, gospod župan,« je ihtel Kozlevčar. »General in trobentač pa nekaj huzarjev. Pri 'Bidelmanu' so.«

In povedal je ves dogodek pred mostom.

Župan je odšel nemudoma v sosednjo Rechterjevo gostilno, Kozlevčar pa se je vrnil na ulico, kjer je dopovedoval vsakomur, da je francoski general že v mestu, da prevzame gospodarstvo pravkar iz županovih rok in da se bliža Francozov kot listja in trave.

Dr. Podobnik se je kmalu vrnil na magistrat, iz Rechterjeve gostilne pa so brž potem jadrno odjezdili konjiki, na čelu jim francoski in avstrijski častnik. Dirjali so skozi Slonovo ulico, po Dunajski cesti mimo pokopališča in dalje proti Savi. Po mnogih ovinkih so se gnetle ženske, otroci pa tudi moški in zrli za jezdeci.

»Kaj pomeni ta mešana konjica? Kam jahajo? Francoski general in cesarski oficir skupaj! Kateri je zmagalec in kateri ujetnik?« so ugibali Ljubljanci.

Pa se je raznesla vest: »Za Borovnico je bila bitka! Saj smo slišali grmenje topov, a smo mislili, da se pripravlja k nevihti. Avstrijci in Kraševci so pobili Francoze in jih zapodili v kotanjo, iz katere ne morejo uiti. Zdaj jezdi francoski general k cesarski vojski naznanjat, da se Francozi vdajajo.«

Tretji pa so trdili: »Vojne je konec! Mir je sklenjen! Cesar je odstopil vse laške dežele in Kranjsko francoski republiki!«

In nekateri so vzdihali: »Hvala Bogu, samo da imamo zopet mir!« Večina pa je stiskala pesti in sikala: »Naši generali so tepci in strahopetci, vrag jih poberi!«

Stražnik Kozlevčar in njegova tovariša Kobal in Nagode so med tem tekali po mestu in iskali občinskih svetovalcev. Župan jih je poklical na posvetovanje. Le malo so jih našli, a med njimi nobenega nemškega plemiča in nobenega duhovnika. Prišla pa sta vsaj meščana Jože Kokalj, mladi Ivan pl. Desselbrunner, tovarnar na Selu, in nekaj obrtnikov. Čemerni so bili gospodje. Drag bo ta francoski poset, mesto pa je že izžrto in ogoljeno do kosti!

Desselbrunner, lep, visok in živahen mož, je bil edini, ki je ohranil tudi v tem težkem časa zlati svoj humor. Smejal se je gromko, se šalil z boječimi in zbeganimi tovariši ter kričal: »Nič bati se! Slabše nam ne bo, nego nam je bilo doslej! Pod cesarjem ali pod republiko, vse eno, — živeli bomo do smrti. Če ne pojde po dveh, pa po štirih! Izprememba je dobra, vsaj za par mesecev. Če hočete, gospod župan, pozdravim Francoze pred mestno hišo s francoskim govorom, da bodo kar gledali. Saj znam, hvala Bogu in moji bivši guvernanti! Kar meni jih prepustite, gospod župan! Rajni Linhart me je zapeljal, da sem na gledališkem odru zaigral vlogo Tulpenheima v »Županovi Micki«, zdaj pa vam zaigram slavnostnega govornika pred francosko armado. Ali želite? — Par starih ključev mi dajte, da jih izročim generalu, in izpeljem vam komedijo, da boste zadovoljni.«

Toda mestnim očetom danes ni bilo na smeh. Dr. Podobnik je resno svetoval, da bi bilo koristno iti francoski armadi naproti in jo prositi, naj prizanese Ljubljani ter ji naj ne nalaga nove naklade, ker je mesto že itak ubogo, vsa dežela pa kamenita in od vojske docela izmozgana. Povedal je zbranim očetom, da je pravkar v spremstvu avstrijskih konjenikov jezdil skozi mesto francoski podpolkovnik k cesarskemu generalu Hobensolerju na Černuče, da mu izroči pismo francoskega generala Bernadotta, ki je menda že na Vrhniki. Skoro se vrne francoski podpolkovnik s Černuč. Ali ne bi kazalo poslati ž njim k Bernadottu nekaj zastopnikov ljubljanskega mesta?

Vnela se je živahna debata o županovem predlogu, Desselbrunner pa niti sedaj ni mogel biti resen, nego se je še vedno šalil.

»Poberimo vsa najlepša ljubljanska dekleta, naložimo deset barigelj vina na vozove, pa se vsi odpeljimo k Francozom!« je dejal. »Iz Šiške vzemimo štiri najboljše harmonikarje in dva piskača s seboj, pa vam jamčim, da nas sprejmo Francozi z razprostrtimi rokami! Še nocoj bomo po bratovsko plesali z njimi, da se bo vse kadilo, pobratimo se pri čaši vina in Francozi in naša dekleta bodo zadovoljni ko še nikoli!«

Seveda ni bil sprejet Desselbrunnerjev predlog, pač pa so po brezkončnem prerekanju izvolili trojico poslancev. Med njimi je bil tudi Desselbrunner. Takoj so šli k Maliču, si naročili bržolic in brežanke ter čakali, da se vrnejo konjiki. Dolgo so čakali. Postajali so že nestrpni.

Tedaj so začuli na obširnem gostilniškem dvorišču, ki so se navadno zbirali na njem vozovi, kočije in grote okoličanskih voznikov in vozarjev, čudno petje. Glas je bil za moškega nenavadno visok in čist.

»Kofetulca!« je vzkliknil Desselbrunner, ki je stopil k oknu in ga odprl. »Kofetulca poje novo pesem!«

Na dvorišču je stal s košaro na roki čokljat, debeluhast možiček golega, zaripljenega obraza. Nagnil je glavo, ki so jo pokrivali skoraj do ramen segajoči gosti črni lasje, teatralsko vznak, se opiral na desno nogo, z levo pa je bil sam sebi takt. V rokah je držal čepico in kakor po strunah, je brenkal s prsti po njej. Pel je s čudovito visokim, skoro ženskim glasom, zavijal oči in se spakoval, izražajoč vsa različna občutja v svoji pesmi:

»Ano pesem čem zapeti, pa ne vem, koko začeti, od ane strašné vojsé, de še n'kol ni b'lo také.

Kranjski tehant so t'ko dejali, vse fantiče v žovt pobrali:

»Sej še ledik laži gre ker nima doma žené.«

Sestrice so na placu stale, od brato so slovo jemale, mogle so 'adijo' reč', hitro prod Francozam steč.

Francoz ni ta prave vere, je pršov s tuje dežele, vzev ga bo ta božji strah, lih koker veter ta prah.

N'coj sem vidu an oblak, de že zdavni ni biu tak, ta oblak nič drujga na pomen' kot vojské krvavi žar.

Jest se pa tega neč na bojim, de le duše ne zgubim: O Marija s pemske guare, teb' jest dušo izročim.«

Melodija pesmi je bila prikrojena po narodni cerkveni popevki. Toda Kofulca se je ni držal strogo, nego ji je pridaval v vsaki kitici nekaj drugega, svojega, veselo porednega. Iz tužnih, bolesti in srez polnih glasov je preskočil v hudomušno frazo, se ponižal v grobno temo in obup, a hipoma se je dvignil v junaški patos.

Imel je fantazijo, humor in mnogo čuvstva, in ker mu je glas zvenel zelo simpatično, so imeli Ljubljančani radi dobrovoljčka Kofetulco.

Po vsej Kranjski je romal, povsod prepeval, nikjer beračil, a njegova košara ni bila nikdar prazna in v žepu je imel vselej nekaj soldov. Za vsako priliko je zložil novo pesem z novo melodijo ter zabaval ž njo ljudi. Nabral pa je tudi po raznih krajih najrazličnejše popevke in jih s svojim originalnim petjem razširjal po vsej deželi. Bil je vedno dostojen in trezen, oblečen v staro, a snažno obleko, ki so mu jo podarjali dobrotniki.

»Hoj, Kofetulca, spet si zložil lepo pesem!« ga je pohvalil skozi okno Desselbrunner. »Pojdi, da ti plačam polič vina!«

Deselbrunner je dobro vedel, da Kofetulca ne pokusi ne vina ne žganja, vendar ga je podražil. Kofetulca se je skrivil ponižno do tal, se skremžil, kakor bi že začutil na jeziku najkislejši jesih, in zacmevkal s skopljenskim glasom:

»Oh, gospod, naj ne zamerijo, ampak vina ne pijem!«

»Pesnik in pevec, ki ne pije vina? Ti sorta grda ti, kakšen mož pa si?« se je rogal tovarnar.

»Oh, gospod, če hočejo biti že toli dobri z mano,« je cvilikal Kofetulca, »naj mi plačajo porcijonček belega kofetka!«

»Joj, ti baba v moških hlačah! Torej kofetka želi Kofetulca? — Dva porcijona ti plačam, ampak zapeti moraš še eno pesem. Toda novo! Tvoje stare sem že vse slišal. Ali znaš še katero?« je izpraševal Desselbrunner in poizkušal srebrno petico, rožljaje v žepu z denarjem.

»Znam, gospod, znam, — čisto novo, včeraj sem jo šele naredil in še nihče je ni slišal,« je čivkal pevec in poželjivo poslušal srebrno rožljanje.

»Torej zapoj jo in tukaj imaš petico!« Desselbrunner je vrgel denar na dvorišče. Kofetulca je planil nanj kakor kragulj na drobno pišče. S plamtečimi očmi in z vsem obrazom se smehljajoč je spravil petico za telovnik. Potem pa je sukal glavo v tilnik, stresel svojo črno grivo, se oprl na desno peto ter začel:

»Iblana, Iblana, o kaj se godi? Okol in okoli armada leži.

Bojo bombe letele spod Šmarne goré, se bojo jokale iblanske gospé.

So v službi cesarski, na Francoze gredo, Francoz jim odpiše, de se nič ne boji.

Preljuba Mat' Božja iz Šmarne goré ti meni pomagaj

'z te strašne vojské!«

Desselbrunner se je pesmi krohotal pa dejal:

»Brez Matere Božje ne moreš izhajati, pesniče Kofetulca. Ampak še nekaj moram grajati na tej tvoji pesmi. Preveč bojazljivega duha je v njej! Pesnik pa naj ne javka in obupuje, nego podžiga naj in navdušuje. Ti poješ kakor čuk na veji in naznanjaš bombe, jokanje in vse strašne reči. Glej, da mi zapoješ prihodnjič pesem brez solz in brez stoka, kakor se spodobi slovenskemu pevcu!«

Ponižno se je klanjal Kofetulca, se smehljal s svojimi širokimi piruhastimi lici in mencal:

»Naj ne zamerijo, gospod! Ampak pravi Kranjec brez Boga ali hudiča sploh še živeti ne zna.«

Po Dunajski cesti se je začul klopot kopit, Desselbrunner in tovariša so stekli na ulico ter se postavili na voglu Maličeve gostilne. V hipu so bili komiki pri njih. Dobre volje so bili videti, zakaj francoski podpolkovnik in avstrijski častnik sta se smehljaje razgovarjala.

Desselbrunner je pozdravil in nagovoril častnika ter nato v francoskem jeziku sporočil podpolkovniku željo ljubljanskega občinskega sveta.

Francoza je nagovor v njegovi materinščini očividno prijetno presenetil. Podal je tovarnarju roko.

»Z veseljem sem vam na uslugo, gospodje!« je dejal. »V vašem prvem hotelu smo si naročili obed. Izvrstna jed! V Logatcu in na Vrhniki ni takih kuharic, kakršne so ljubljanske. Po obedu, okoli dveh, pa odrinemo. Pričakoval vas bom.«

In konjica je zdirjala po Slonovi ulici navzdol k »Divjemu možu«.

»Šarmanten Francoz!« je vzklikal Desselbrunner. »Vidite, tudi jakobinci znajo biti kavalirski!«

»In ta kompliment Rechterici!« je dejal Kokalj. »Povem ji ga, da si ga da lahko tiskati za reklamo svoje kuharske umetnosti.«

»Kaj pa, če je hvalil kuhinjo, a mislil kuharico?« se je rogal tovarnar. »Okoli ene se zberemo pri njej in tudi moj voz bo pripravljen.«

Mestni očetje so se razšli. Tudi v srcih malodušnežev je raslo zaupanje in se je dvigal pogum. V veseli nervoznosti so hiteli domov pripravit se za potovanje na Vrhniko.

V istem času je sedel v kuhinji Andreja Maliča na stolcu za vrati Kofetulca. Med koleni je tiščal velik lonec, poln okusne kave ter jedel in cmakal. Dve bigi si je nadrobil in zajemal z veliko leseno žlico sladko, rjavo dobroto, na tihem pa računal, da mu ostane še vedno toliko denarja, da si more za večerjo privoščiti vnovič to jed vseh jedi.

XVI.

Naslednjega dne, v petek zjutraj, je tovarnar Desselbrunner v županovi pisarni grmel in robantil, da so se tresle rotovške šipe. Dr. Podobnik je sedel mračnega čela za mizo, tovarnar pa je begal po sobi, krčil pesti in rohnel:

»To so babe, ne pa možje! Jedva sta zagledala francosko vojsko, pa jima je padlo srce v hlače. Kakor bolnemu konju sem jima prigovarjal, da se odpeljemo dalje v Logatec, ampak bilo je vse zaman. 'Če Bernadotte ni na Vrhniki, ga morda tudi v Logatcu ni več! Po vsem Kranjskem ga ne bomo lovili!' sta dejala, pri tem pa sta se tresla, da sta šklepetala z zobmi, kakor bi ju tresla mrzlica. Upal sem, da se vrne podpolkovnik in da nas povabi s seboj, toda obkrožili so ga francoski častniki ter ga odvedli. Nič več ga nismo videli. Stali smo sredi ceste v nevarnosti, da nas poteptajo konji ali povozijo topovi. Povsod kričanje, psovanje, krohotanje in pokanje z biči. Dolga vrsta volov je vlekla na ogromnih vozovih s kolesi, podobnimi mlinskim kamenom, vojno prtljago puške, tornistre in polne vreče. Vsa cesta je mrgolela vojakov, voz, eštafet, ki so jezdarile semtertja bliskoma kakor bi jih podil sam vrag. Kar pobegnila sta mi tovariša in sedla v voz, pa odpeljala bi se bila brez mene, čeprav je čakal voz z mojima konjema. Strahopetca! Moral sem ž njima. Ko pa smo zavili čez mostič, sem zagledal francoskega častnika, ki mi je mahal z desnico, naj počakam. Iskal nas je. Poslal ga je podpolkovnik, da nam izroči Bernadottov oklic. Tako smo opravili vsaj nekaj, sicer bi bil ostal naš izlet na Vrhniko še smešnejša blamaža.«

»A kaj pravijo Vrhničanje? Ali ste govorili s kom?« je vprašal župan.

»Kolnejo, seveda le na tihem,« je pripovedoval tovarnar. »Kako ne bi? Avstrijski polki so pozobali in popili vse, kar so imeli ljudje, zdaj pa so dobili še Francoze na glavo. Prokleta vojna! Toda razloček je vendarle, in Vrhničan ga mi je razložil.«

»Kakšen pa?«

»Avstrijci so jemali s silo in osornostjo, Francozi pa jemljejo prijazno in smehljaje,« je odgovoril Desselbrunner. Eden z rokavicami, drugi z gorjačo. Efekt je isti, a vendar povsem drugačen. Pred neko hišo na klopi sem videl sedeti brkatega grenadirja. Med zobmi je držal kratko pipico, na kolenih pa mu je jahal kmetov sinček, poskakoval in vriskal od veselja. Kmet je sedel poleg grenadirja in zadovoljno gledal; dva druga grenadirja pa sta nosila kmetici za ognjiščem vode in drv.«

»To je pač špekulacija na naivne kmetiške duše?« je dejal župan.

»Morda. Mogoče pa je tudi izraz francoske narave in francoskega značaja,« je menil tovarnar. »Zdi se mi, da nas Francozi razočarajo, — a sebi na korist. Krvave istorije, ki smo jih poslušali leto dni z vseh prižnic, se izkažejo brščas za bajke.«

»Tem bolje. Gotovo je, da generala Buonaparta ne bo v Ljubljano. Tu imam njegovo pismo za generala Bernadotta.«

»Buonapartovo pismo? Odkod ste ga dobili?« je vpraševal Desselbrunner ter se z zanimanjem nagnil nad županovo mizo, na kateri je ležalo zapečateno pismo z drobnimi, zvitimi črkami.

»Sinoči mi ga je prinesla francoska estafeta s Koroškega,« je odgovoril župan. »In to pomeni, da je vsa Goriška v francoski oblasti in da je Koroška tudi že izgubljena.«

»Torej je Kranjska zadnja, dasi se vdaja brez boja.«

»Zadnja pred Dunajem, prijatelj! Če pade še Dunaj, potem — finis Austriae!«

»Tako daleč pa nismo še! Kolo sreče se vrti: zdaj smo spodaj. Res. Morda pa se iz te nesreče na Dunaju nauče česa, kar nas zopet dvigne,« je govoril tovarnar optimist. »Prav bi bilo. Spoznajo naj, da so vseh nezgod sami krivi. Vtikajo se v tuje zadeve, ki jim niso nič mari, za gnilobo in zanemarjenost doma pa se niso brigali. Morda se zdaj izuče, da je prvo, da poskrbe za zadovoljnost, kulturno in gospodarsko blagostanje lastnih narodov.«

V tem sta začula pred hišo peket konjskih kopit, rožljanje orožja in francosko vojaško povelje. Skočila sta k oknu in videla, kako se je pravkar zavihtelo iz sedel okoli trideset francoskih šasérjev. Mlad kapiten s še mlajšim lajtnantom sta pustila svoja konja vojakom ter se ozirala po oknih mestne hiše. V temno zeleni uniformi z rdečimi našitki in s široko rdečo in z gumbi pošito progo po hlačah so bili šasérji prav lični vojaki; častnika z zlatimi epoletami na ramah in zlatim pramenom na visoki lončasti čaki pa sta bila naravnost lepa moža. Oba z majhnimi navihanimi brčicami in od solnca in vetra zarjavelim obrazom, sta se ozirala po oknih.

»Vas iščeta!« je vzkliknil Desselbrunner. V tem hipu se je srečal s kapitenovim pogledom in se instinktivno poklonil. Tudi kapiten ga je bil zagledal, se nasmehnil in salutiral, nato pa je z lajtnantom odkoračil po stopnicah v hišo.

»Pomagajte mi govoriti ž njima!« je dejal dr. Podobnik, ki je govoril le par običajnih fraz v francoščini in odšel na hodnik pred svojo pisarno.

Častnika sta prihitela, salutirala in se najvljudneje poklonila.

»Lepo prosim, gospoda, ali nama hočeta pokazati pisarno gospoda mera?« je dejal kapiten.

»Jaz sem,« se je predstavil dr. Podobnik. »Izvolita vstopiti, gospoda!« In vodil ju je v svojo pisarno, ki ji je odprl vrata Desselbrunner.

»Na povelje gospoda generala Bernadotta prihajam,« je začel kapiten. »Francoska divizija dospe v Ljubljano danes popoldne in jutri zjutraj. General Vas prosi, da jo sprejmete brez najmanjše bojazni, ker Francozi ne prihajamo k Vam kot sovražniki, nego kot prijatelji vseh narodov, torej tudi Vašega. Vaš narod ni kriv vojne s francosko republiko, nego jo — to vemo — obsoja prav tako, kakor jo obsoja vsak dober francoski patrijot!«

Mirna kapiténova govorica, ki je bila brez afektacije, je pomirila župana. Povabil je častnika, naj sedeta. Zagotavljal jima je, da ne najdejo Francozi v Ljubljani nikakega sovraštva, nego jim nudi mesto, dasi revno in od vojske izmozgano, vsega za čim ugodnejše življenje. Težko je govoril župan, a tem lažje Desselbrunner, ki je popolnjeval njegove besede ter jima tudi povedal, kako je brez uspeha mestna deputacija že iskala generala Bernadotta na Vrhniki.

»General je v Logatcu,« je rekel kapitén. »O, celo mu bo žal, ko izve o Vašem trudu. Jako bi ga bilo razveselilo, če bi bili prišli že včeraj k njemu.«

Hitro se je razvnel živahen razgovor med njimi.

»Ali mi verjamete, da smo vsi srečni v vaši deželi?« je pripovedoval kapitén. »Povsod smo bili sprejeti prijazno in o kaki zahrbtnosti ni bilo doslej nikjer niti sledu. Niti en strel ni še počil in doživeli nismo niti ene neljube afere. V Postojni smo se počutili kakor doma. Abbé Wenigar in poštar Hueber sta izvrstna moža. Resnično, prav težko nam je postalo ondi slovo. In potem v Logatcu in na Vrhniki — povsod odhajamo kot zmagalci s premaganimi srci.«

»In vendar je vladal in vlada med našimi ljudmi nepopisen strah,« je pripomnil Desselbrunner. »Tudi v Ljubljani smo se vas bali prav zelo.«

»Ker smo bili obrekovani! Vem, vem! Povsod so nam povedali isto, a prepričali so se, da smo mnogo boljši nego naš renomé,« je dejal kapitén — in vstal. »Mi storimo vse, kar moremo, da osvojimo ljudstvo brez krvi in brez sile, — vemo pa, da ne morejo trditi tega o sebi niti vaši lastni polki.« Dr. Podobnik je izročil kapiténu Buonapartovo pismo in se od častnikov poslovil, Desselbrunner pa se jima je pridružil.

»In sedaj se takoj zopet vrnete?« je vprašal tovarnar.

»Da, a ne več v Logatec, nego le na Vrhniko,« je odgovoril kapitén.

Desselbrunnerju sta se častnika mahoma prikupila. Rad bi ju še zadržal in premišljal je, kako bi ju zvabil s seboj. Ko so stopili na mali trg pred mestno hišo, so obstali. Okoli in okoli vodnjakovih stopnic je bilo nastlano seno in v velikem kolobarju stoječi konji so ga mirno hrustali. Poleg njih so stali v gručah šaserji z mogočnimi krajci kruha v rokah in pijoč vino iz čaš, ki so krožile med njimi z veliko naglico. Dobre volje so bili francoski lovci, veselo so se šalili, smejali in živahno razgovarjali. Brivec Danè, rokavičar Kavčič in krojač Dominik so hodili med vojaki, jim natakali iz majolik in pletenk ter rezali kruh.

»Fantje, le pijte!« jim je prigovarjal Danè.

Francozi niso razumeli njegovih besed, a njegov obraz in njegovo vedenje sta jim povedala vse. Ko pa je podčastnik, ki je izpraznil že več čaš, odmajal z glavo in povedal, da ima dovolj, mu je Danè vzel čašo iz rok, jo napolnil, dvignil nad svojo glavo in vzkliknil:

»Vive la France!«

To je bila vsa njegova francoščina, ki si jo je pridobil iz časopisov, a zadostovala je docela.

Sasérji so se zgenili, obraze jim je izpreletel smehljaj in odzvali so se:

»Vive la France! Vive la republique!«

V tem hipu so stopili francoska častnika in Desselbrunner z magistrata ter videli, kako silijo lovci k Danetu z dvignjenimi čašami.

Zadovoljno presenečena sta obstala častnika pri tem prizoru, kapitén pa je dejal:

»Evo, take scene se ponavljajo, kamorkoli prihajamo!«

»Kdo pa je plačnik?« se je obrnil Desselbrunner k hoteljeju Rechterju, ki je hitel mimo s putrihom v obeh rokah.

»Doslej Danè, Dominik m Kavčič, — tukajle pa jim nesem še kapljo kranjske slivovke pokusit!« je odgovoril Rechter.

»Ali bi ne stopili še mi trije v hotel?« je vprašal Desselbrunner kapiténa. »Ne kalimo novega prijateljstva!«

»Pa pojdimo!«

In odšli so v hotel. Za njimi je tekel Rechter, ki je oddal svoj putrih rokovičarju Kavčiču.

»To je naša slivovka! Sli - vov - ka!« je razlagal rokavičar. »Zwetschkenbranntwein!«

»Zwetschkenbranntwein? O, das habe ich gerne!« je vzkliknil polnokrven, rdečelas, dolg in plečat šaséz In hlastno pristopil s svojo čašo.

»Vi govorite nemški?« se je začudil rokavičar. »Odkod ste?«

»Iz Alzacije.« je odgovoril šasér. »Oče mi je bil Alzačan. Nemec, mati pa Francozinja; tako govorim oba jezika,«

Nastalo je novo veselje, ker so se mogli Ljubljančanje pogovoriti z Alzačanom.

Kakor Goljat je bil, visok kakor žrd in mišičast kakor atlet; temnordeči kodri so se mu sipali preko vratu, iz močno zardelega obraza pa so zrle velike modre oči, polne strasti in žive radosti. Nad majhnimi ustnicami je imel goste, kratke brčice, in kadar se je zasmejal, se je posvetila pod njimi dvojna vrsta dolgih, širokih in kakor repa belih zob.

Zvrhoma mu je Kavčič natočil čašo z Rechterjevo slivovko, in Goljat jo je izpil duškoma kakor čisto vodo in niti streslo ga ni. Pač pa je postal še zgovornejši in krohotal se je z globokim basom, da je grmelo kakor iz praznega soda.

»To je pijača za pošten želodec, tristo!« je hrumel. »Natočite, gospod! Doslej smo pili le mlačno plaževino po Italiji, ki ni bila vredna, da bi jo ščurkom nastavil! To pa je kapljica, ki ogreje in poživi!« in iznova je izpil.

»Tristo! Alzačan, pazi, da se ne upijaniš!« je svaril goljata starejši podčastnik. »Če si pijan, si živina, in potem veš, kaj te čaka zopet!«

Alzačan pa je postajal vedno boljše volje in tudi podčastnikov opomin je preslišal.

»Tristotisoč šasérjev ima še francoska republika, dragi gospod,« je pripovedoval Kavčiču, »zato pa se nikogar ne bojimo. Če jih pade deset, jih zraste petdeset novih. Veselo živimo, vsega smo že navajeni in ne boli nas več ne mraz ne vročina, ne glad ne žeja. Včasih se nam godi ko milijonarjem, včasih pa smo na slabšem ko berači. Toda dobre volje in poguma ne izgubimo nikoli. Kos mesa, čašo vina in prostorček na senu, pa si ne želimo nič boljšega.« Naenkrat pa se je domislil: »Pač, pač! Za objem lepe ženske damo radi svojo dušo in svojo čast! Tristo, ali imate tukaj tudi kaj prijaznih punčk, prijatelj?«

Žganje mu je stopalo v glavo, jezik se mu je zapletal in začel je Kavčiča objemati, govoreč mu brezkončno o ženskah s plamtečo strastjo in z žarečimi očmi.

»Tukaj pri vas ostanem, prijatelj, — nikamor ne pojdem dalje, — dobro vino dobro žganje, dobre ženske imate,« je čenčal. »Vrag me vzemi, dovolj mi je potepanja po svetu! Le čakaj, jutri pridem k tebi, pa me popelješ tja, kaj ne?«

»Kam? Ne poznam deklet, ki bi ti bila všeč, res ne,« se je smejal Kavčič pijanemu lovcu, ki se mu je obesil okoli vratu. Pravkar je šel Danè mimo, pa da bi se pijanca iznebil in obenem podražil brivca, je dejal: »Tale ti postreže bolje; on ti je Don Juan, da ne pozna Ljubljana hujšega!«

Alzačan se je opotekel k Danetu, ga zgrabil za roko in kričal: »S tabo pojdem, kamor hočeš, moj ljubi, samo lepa, sladka dekleta mi poiščeš!«

In iznova je začel Danetu pripovedovati, po čem hrepeni. Z drastičnimi izrazi je govoril o ljubezni, nerazsoden v sli in opajajoč se ob spominih na svoje doživljaje po Nemčiji, Tirolski in Italiji.

Danè ga je poslušal, prikimaval in se zlobno smejal. S svojimi drobnimi, sivimi očmi je hudobno pomežikaval, ko mu je dejal:

»Dobiš, — tudi tako žensko, dobiš, prijatelj!«

»Lepo, veliko, močno hočem, razumeš?« je grgotal Goljat z zaripljenim obrazom in z zublji v očeh.

»Dobiš jo, krasno ko boginjo in podlo ko satanovo mati!« je pritrjeval Danè ...

Na stolpu cerkve sv. Nikolaja je bilo baš enajst, ko so stopili iz hotela pri »Divjem možu« francoska častnika in tovarnar Desselbrunner. Izvrstno so zajtrkovali. Rehterica se je izkazala vnovič umetnico v naglem pripravljanju jedil in tokajec iz Rechterjeve kleti je bil pristen.

»Torej pričakujem vaju zanesljivo, gospoda,« je dejal tovarnar. »Do svidenja!«

»Z navečjo hvaležnostjo sprejmeva vaše vabilo,« je odgovoril kapitén in mu z gorko prisrčnostjo podal roko. »Blagovolite naju gospodinji priporočiti!«

»Hočeva biti točna!«

Med tem so bili planili šasérji že k svojim konjem, jih obrzdali, jim nategnili jermene ob sedlu in čakali povelja. Kapitén in lajtnant sta se zavihtela na konja in kakor jata golobov je planilo vseh trideset lovcev hkratu v sedla.

Prav nič ni zaostajal Alzačan, le za spoznanje preveč se je bil pognal na svojega šarca, da bi bil skoro omahnil z njega, toda ujel se je za grivo in sedel na konju krepko kakor tovariši.

In vsa četa je oddirjala po Mestnem trgu.

Ljubljana je bila tega dne vsa polna govorice o lovcih pred magistratom. Že ves teden ni teknil meščanom obed tako dobro ko sedaj, ko jih je preprosto vedenje Francozov pomirilo in so se prepričali, da sovražniki vendarle niso pasjeglavci in divjaki, nego celo prav prijetni ljudje.

Brivec Danè se je širokoustil po obedu v kavarni, kako imenitno se je postavil pred Francozi in s kolikerimi med njimi se je že pobratil, pa tudi rokavičar Kavčič in krojač Dominik sta pripovedovala povsod, kako veseli, prijazni in dobrodušni fantje so francoski lovci.

Težak kamen se je torej odvalil z duš Ljubljančanov, toda že ob dveh popoldne jih je obšla nova, toliko večja groza.

Okoli sto francoskih konjikov je pridrlo v mesto. Razdelili so se v patrulje ter prejezdili, držeč karabinke z napetim petelinom v desnici, vse trge in ulice.

Vsi so bežali pred njimi v hiše ter zaklenili za seboj vrata.

Konjiki so preteknili vojašnico, stražnice, bolnico, vojaško skladišče. Iskali so pač avstrijske posadke, ali našli niso ničesar. Tudi meščanstvo ni kazalo nič odpora in nič sovražnosti.

Polagoma so se brale vse patrulje na Kapucinskem trgu in potem jezdile na dvorišče deželne hiše, kjer so bili razsežni, zdaj povsem prazni hlevi.

Jedva so se dobro vselili, pa se je začulo od viške strani gromko bobnanje.

Okoli petih popoldne je bilo, ko je prikorakalo nad tristo grenadirjev v višnjevih frakih z rdečimi našitki in v belih hlačah s črnimi gamašami. Na ogromnih čakah so imeli kokarde in perjanice, na levih ramah pa nosili dolge puške z ostro brušenimi, dolgimi bajoneti. Štirje tamburji z velikanskimi bobni so mlatili in razbijali po oslovski koži, da je bobnelo, bučalo in odmevalo, kakor da se podira svet. Francoska patrulja, ki jim je iz deželne hiše v dim jezdila nasproti, je privedla grenadirje po Rimski cesti in Novem trgu naravnost na Kapucinski trg. Kmalu je bila deželna hiša polna Francozov. Po pisarnah so se udomili častniki in podčastniki, po sobah hišnika in poslov ter po hodnikih pa so si nanosili grenadirji in konjiki slame in sena ter si napravili udobna ležišča.

V pritlični sobici so našli starega, beloglavega slugo. Starček je bil bolehen in napol gluh. Sam je ostal v obširnem poslopju in strmel, ko je videl tuje vojake begajoče po dvorišču in hiši ter znašajoče konjem pičo in steljo. Vojaki so se vedli predrzno in delali s tolikim hrupom in truščem, da se sluga ni upal niti z besedico ugovarjati. Nihče se ni zmenil zanj, le tu in tam je kdo v naglici pogledal v njegovo sobico, a odhitel dalje.

Naenkrat je zaslišal na dvorišču silen krohot in vik. Ko je trepetaje stopil k oknu, je videl, da so privlekli vojaki iz kleti velike množine prekajenega svinjskega mesa in slanine, na dolge droge nabrane suhe klobase, več vreč krompirja in jabolk ter jedva napol izpraznjene kadi kislega zelja in kisle repe. Grenadirji in konjiki so plesali po dvorišču, se lovili, ruvali in trgali za svoj plen ter se smejali in juhukali iz vsega grla. Ko so privalili od nekod še sodec vina, je vse kričalo in vriskalo.

Takrat pa se je pojavil med njimi častnik s seršanti. Buka in vrišč sta se naglo polegla. Slišati je bilo povelja in vojaki so zložili na dva kupa gnjati in klobase pred osornega častnika, seržanti pa so dali zbrane jestvine odnesti v sobo v prvem nadstropju ter so postavili pred njo stražo. Še vedno je ostalo vojakom več ko dovolj jedi, da so si pripravili prav izdatno večerjo in jo zalili s čašo dolenjskega vina.

Stari sluga se je zgražal ob oknu in javkal:

»Oh, ti lakajska zanikarnost! Vse je bilo pripravljeno, pa so vendar še toliko pustili, in zdaj se zategadelj dela greh! Danes je petek, ti ljudje pa jedo slanino in klobase ter se ne menijo za božje zapovedi!«

Kakor v grobu je bilo tisto noč v Ljubljani. Vse mnogoštevilne gostilne in kavarne so bile zaprte, na ulici ni bilo človeka in le tu in tam se je posvetil bajonet francoske straže.

Pa so se odprla velika vrata mestne hiše in iz nje sta stopila dva policaja: mršavi in dolgi Kozlevčar in trebušasti Kobal. Kozlevčar je nosil lestvico in šop papirja, Kobal pa kebljico in velik zidarski čopič.

»Kar tukajle nalepiva prvega!« je dejal Kozlevčar, postavil lestvico na kamenite stopnice in jih prislonil na steber. »Zlezi gori, pa namazi dobro! Jaz bom držal lestvo.«

»Kaj ni bilo časa za to reč podnevi?« je brbral Kobal nevoljen in plezal oprezno navzgor. »Zdaj je čas za spanje, ne pa za taka dela! Vrag me vzemi, saj nič ne vidim, in če mi izpodleti, si razbijem še glavo!«

»Ne brbraj in ne pljuj okoli sebe, ampak maži!« je godrnjal Kozlevčar. »Purgermajster tudi ni še v svoji postelji, — kako bomo potem spali mi policaji? Vsako noč bedi, ko kinka tebi tam pri »Treh gavtrošcah« pijana glava že med kolena. Bog ve, kdaj pojde nocoj spat!«

»Ampak podnevi se opravi takale reč vendarle bolje!« se je togotil Kobal, ležeč na trebuhu na lestvi in mazoč s čopičem po kamenitem stebru.

»Kako jo boš delal podnevi, če pa jo je dobil purgermajster šele zvečer? Tiskar Eger je moral te papirje vendar poprej še natisniti, predno jih moreva midva nalepiti!« je razlagal Kozlevčar, ki je vedel o dogodkih v županovi pisarni več ko marsikateri mestni svetovalec. »Z Vrhnike je prinesla deputacija le par takihle papirjev, purgermajster pa hoče, da jih je bela vsa Ljubljana.«

In Kozlevčar mu je podal tiskovino, da jo je pritisnil na namazano mesto. Ječe je zlezel Kobal z lestve, pograbil kebljico in odkrevsal za Kozlevčarjem.

Ko pa sta pravkar lepila papir na Zoisovo hišo na Bregu, je pritekel iz drevoreda navzdol francoski grenadir. Grozeče se mu je svetil bajonet na puški in osorno se je otresel na policaja. Nobene besede nista razumela, a Kozlevčar mu je pomolil pod nos svoj šop papirjev in grenadir je zadovoljno godrnjaje odkorakal dalje, ko je videl na papirju podpis.

Mesec se je dvignil izza ižanskih hribov in polno posvetil na Zoisovo hišo. Na voglu nalepljeni papir se je bleščal kakor mokra bela svila, Kobal pa je drhte brbral:

»Kaj bi bilo, če ne bi imela s seboj teh papirjev? Še prebodel bi naju bil! Ali si bral, kaj je natiskano? Všeč mu je bilo, kakor si videl.«

»Kaj bi mu ne bilo! Saj je pismo njegovega generala! Lepo pismo. Ti ne znaš brati. Poslušaj!« je dejal Kozlevčar in čital glasno:

»Divizijski general Bernadotte na Kranjce in deželake bližnjih dežel.

Da gredo Francozi k Vam, ne mislijo nič hudega ne Vam ne Vašemu premoženju. Oni žele, oni hočejo, da uživate v miru brez strahu sadove svojega dela in truda. To je povelje poglavitnega generala Buonaparta; on mi je naročil, njegovo voljo v tem izpolniti.

Hudobno vedenje in strašno izsiljevanje, ki ste ga izkusili od cesarskih vojakov med njih umikanjem, nas je morebiti vam že naprej pristudilo. Toda otresite se svojega prvega trepeta! Jaz in drugi generali, poglavarji in oficirji, ki so pod mojim vodstvom in poveljem, Vam ponujamo obrambo in pomoč pred vsemi raznovrstnimi nadlogami.

Ne bojte se za poštenje svojih žen ali za ohranitev svoje vere! Mi cenimo in spoštujemo šege in navade vseh narodov, zlasti pa Vaše!

Naši vojaki so ostro pozvani, da izpolnjujejo svoje dolžnosti in Vam ne smejo storiti nobene krivice; pri tej priči bo s smrtjo kaznovan vsaki, ki bi vlomastil v Vaše prebivališče in pregrešil rop.

Nismo enaki divjim zmagovalcem. Naše vljudno vedenje Vas prepriča, da tudi mi zdihujemo zaradi nadlog, ki jih donaša vojna s seboj, in da jih hočemo olajšati. Pridite torej ter ne zapuščajte svojih bivališč!

Bernadotte.«

Kobal je zadovoljno kimal, a na obrazu mu je ležalo vendarle silno strmenje.

»Kaj je to branje natiskano v kranjskem jeziku?« je vprašal in korakal dalje.

»V kranjskem, francoskem in nemškem,« je odgovoril Kozlevčar. »Vsakdo v deželi naj zve Buonapartovo povelje.«

Kobal pa je majal z glavo in premišljeval. Ni bil bistra glava in rad je molčal; le kadar je bil poln vina, je čenčal in gobezdal, da je poslinil vse okoli sebe.

»Kranjski jezik ... čudno!« je govoril zamišljen. »Doslej so govorili in pisarili v njem kvečjemu hlapci, dekle, kmetje in berači.«

»Novi časi gredo v deželo, Kobal, in kdo ve, če ne bodo morali nazadnje celo gospodje na lontovžu in na rotovžu govoriti in pisati v našem kranjskem jeziku!« je dejal Kozlevčar in iznova prislonil lestvo. »Namaži!«

XVII.

V soboto, 1. aprila dopoldne je sklical župan dr. Podobnik vse mestne svetovalce, kolikor jih je ostalo v Ljubljani, in še par odličnejših meščanov, ki niso pobegnili. Posvetovati se je bilo treba zaradi nastanitve vojaštva in predvsem častništva ter zaradi priskrbe živil in klaje vsej vojski.

Prišli so odvetnik dr. Jožef Gollmajer, odvetnik doktor Luka Filibert Rus, odvetnik dr. Janez Juri Rozman, veletržec Franc Ks. Damijan tovarnar suknar Iv. pl. Desselbrunner, trgovec Nikolaj Recher, carinski višji uradnik Valentin Skvarča, živinozdravnik baron Bernard Rossetti, kanonik Janez Nep., baron Taufferer, trgovci Jožef Lukman, Alborghetti, Jožef Kokalj ter odvetnik dr. Repič.

Malodušni so bili mestni očetje, le Desselbrunner in dr. Repič sta se šalila. Toda njunim dovtipom se ni smejal nihče.

Zlasti je bil slabovoljen suhi, drobni, mali kanonik Taufferer. Vsi njegovi tovariši so pobegnili za mejo, nekateri so se umaknili na grajščine, knezonadškof baron Brigido je zbolel ali se je le delal bolnega, pomožni škof baron Raigersfelski pa se ni maral za nič brigati. Starikavi kavalir je govoril le o brakadah in lovih, ki jih je moral na svojo veliko žalost prekiniti.

Tako je moral baron Janez Taufferer sam zastopati metropolitanski kapitelj. Besen sovražnik francoske republike in armade, nositeljice brezverstva in upornosti, je zelenel od togote, da mora sedaj poslušati brez ugovora, kako naj sprejmo, počaste in nasitijo tiste bogokletne jakobince, ki so oplenili in najsramotneje ponižali njegovo svetost papeža Pija VI.

Ko pa je na županov poziv dr. Repič začel čitati izkaz stanovanj za francoske generale in častnike ter je slišal, da je prav knezonadškofijski dvorec določen za bivališče generalu Bernadottu in njegovemu štabu, tedaj je planil kakor razdražena osa in sikal:

»To je nemogoče! Zapisano je: Moja hiša bodi tempelj molitve; vi pa hočete napraviti iz nje brlog razbojnikov!«

»Ne, ne, prečastiti,« mu je oporekal Desselbrunner. »»Razbojniki so prav prijetni ljudje. Verujte mi: vašim gospodom baronom in grofom rdeče ali vijolične barve bodo prav gotovo zelo všeč. Stavim glavo, da se sam gospod baron Raigersfeld že v par dneh z njimi pobrati!«

»Prečastiti gospod baron,« je dostavil dr. Repič. »Tudi v verskem oziru vas bodo francoski razbojniki očarali, kakor so očarali Lahe!«

»Komedija! Sama komedija!« je pihal kanonik v zadregi. »Večjih komedijantov ni na svetu, nego so Francozi!«

Da, da, posebno francoske komedijantke so znamenite!« se je šalil dr. Repič in se hudomušno ozrl po tovariših. »Na Dunaju smo videli lani nekaj francoskih operistk in baletk, da se mi še danes krči srce, kadar se jih spomnim.«

Desselbruner se je zarežal, Recher in baron Rosetti sta se zagonetno spogledala in prikimavala in kanonik se je na stolu jezno obrnil. Župan pa je resnobno dejal:

»Prosim, čitajte dalje! Končno bodo gospodje o predlogih itak glasovali.«

Dr. Repič Je čital torej predloge, ki jih je bil sestavil župan dogovorno s sosedom Damijanom in z Desselbrunnerjem, in končno so bili sprejeti vsi, ne da bi bil baron Taufferer sploh le poizkušal ugovarjati.

Razburjen je odhitel kanonik v knezoškofijski dvorec. V prvem nadstropju na cesto je bila knezoškofijska kancelija.

Jurij Gollmajer, odvetnikov brat, je bil vodja in notar tega urada. Zdrav, zelo okoren, a izredno nadarjen Gorenjec je bil, sin kmetiških premožnih staršev iz Lesec in zato tudi sam kmet, grčav in z živci, močnimi kot vrvi. Imel je naslov konzistorijalnega svetnika in v kratkem je imel postati kanonik.

Registraturo je oskrboval njegov sošolec Miha Ostenik, slaboten, a vedno živahen in dobrovoljen Radovljičan. Iz sosednih krajev sta bila doma, skupaj sta pasla krave ter sta si ostala dobra prijatelja tudi v najvišjem kranjskem cerkvenem uradu. Ostenik je imel le malo dela v tej pisarni, pa tudi malo zaslužka; zato je užival Schillingov beneficijat in je bil obenem kaplan pri Sv. Petru.

Tretji uradnik je bil Andrej Erbežnik, oseminšestdesetletni ceremonijar in Zupančičev beneficijat. Bil je rodom Ljubljančan. Služboval je nad triintrideset let po gorenjskih hribih ter presedel le na Sv. Joštu celih šestnajst let. Zdaj je bil v stolni župniji ter obenem pomočnik v škofijski pisarni. Pokmetil se je bil med Gorenjci in kmet je ostal.

Grdo so gledali te tri kmete ošabni plemiči metropolitanskega kapitlja, sami grofi in baroni, sinovi najmogočnejših in najslavnejših rodbin. Toda knezonadškof Brigido in škof Raigersfeld sta vedela, da brez teh marljivih in nadarjenih kmetov ne moreta izhajati, in sta jih zato ščitila pred spletkami in sekaturami mogočnikov.

Latinsko in nemško so uradovali v knezoškofijski kanceliji in le v teh jezikih so ondi govorili. Uradniki Slovenci so seveda kramljali med seboj v slovenščini.

Baron Taufferer pa tega jezika ni hotel poznati. Mrzil in zaničeval je vse, kar ga je spominjalo naroda, med katerim je živel. Dasi rodom Ljubljančan, se je čutil Nemca in z vso dušo je hrepenel iz dežele drugam, kjer ne bi slišal slovanskega glasu. Zaničeval je tiste duhovske sobrate, ki so se ukvarjali s prevajanjem Svetega pisma na slovenščino, rovtarski jezik hlapcev in dekel, a Valentina Vodnika je očitno mrzil. Ta kvedrovec je zanemarjal službo božjo s tem, da je sleparil sirovo ljudstvo s slovenskimi pesmicami, pratikami in zdaj celo z nekakšnim časopiskom! Le močnemu Zoisovemu vplivu se je posrečilo, da je Vodnik s hribov prišel v Ljubljano.

»V Povljah, na mojem posestvu, so češnje zdaj že vse v cvetju,« je pripovedoval stari Erbežnik, »in ves Trstenik je kakor en sam ogromen šopek. In razgled s Sv. Jošta! Zdaj bi hotel biti tam, da bi gledal po dolinah, ki so pač vse zelene, bele, višnjeve in rumene! Ah, krasno je zdaj tam zgoraj in zrak je poln vojna in sladkosti.«

»Pomlad te kliče k sebi, Andrej, kaj ne?« je dejal Gollmajer. »Kadar se vračajo lastavice v deželo, takrat postaja kmetiškemu človeku v mestu tesno in težko. Tudi meni se godi tako vsako leto, pomlad za pomladjo.«

»Kakor bi duši zrastla nova krila, ki nemirno plahutajo in vztrepetavajo, tako nam je, da, da,« je pritrjeval Ostenik. »Vzletel bi rad in odplul tja gori, kjer bobni še čista Sava, se boči nad snežniki jasno nebo in kjer diši vsepovsod po borovcih, vijolicah in preorani zemlji!«

»Kmetska kri! Kmetska duša! Ta se buni v nas in ta hrepeni ven iz sivih mestnih zidov. Ne razume tega, kdor ni preživel mladosti v naročju narave!« je govoril Gollmajer, vstal in s trdimi koraki vznemirjen naglo stopal po kanceliji. Bilo mu je nekaj nad štirideset let in v črnem talarju je bil videti kakor preoblečen silen kmet. Na bledem Ostenikovem obrazu se je pojavila rdečica, starca Erbežnika oči pa so sijale od hrepenenja in navdušenja.

Tedaj je vstopil kanonik Taufferer.

»Hvaljen bodi ...! « je zagodrnjal. »Čuden jezik govorite in čudne misli razvijate!«

»Jezik naših staršev, prečastiti, in misli svoje krvi in svojega srca!« se je otresel Gollmajer. »Čemu prisluškujete, če so vam neprijetne? Vsak ptič sme peti po svoje, in zapisano je, da smemo hvaliti stvarnika v vseh jezikih sveta!«

»Katoliški duhovnik sme slaviti stvarnika le v cerkvenem jeziku, ki je latinski, in kot kulturen človek sme govoriti le v kulturnem jeziku, ki je za nas še vedno nemški!« je dejal z ledenim obrazom kanonik.

»Zastarelo načelo! Ne velja več!« je vzkliknil Ostenik.

»Duh časa ga je odpravil že davno,« je dostavil Gollmajer, »in niti prevzvišeni ga ne priznava več!«

Stari Erbežnik je molčal in majal z glavo.

Taufferer pa je ujel besedo, da mu ni bilo treba odnehati in sikal je zagrizeno:

»Duh časa! Da, duh časa je vsega kriv! Ta duh časa je duh revolucije, duh, ki razširja upornost, uničevanje in smrt, duh brezbožnosti, ki podkopuje cerkveno in državno avtoriteto, ubija zakone, prevrača prestole in ustvarja iz hlapcev gospode! Ta duh je pogubnejši nego potres, nego požar in povodenj in uničuje brez razločka pravičnike in grešnike. Gorje nam, ker strašno je pasti v roke živega Boga!«

»Jaz se ga pa čisto nič ne bojim!« je dejal mirno stari Erbežnik.

»Jaz tudi ne! Čisto nič!« se je oglasil nov glas in veselih oči je vstopil v pisarno škof Raigersfeld. Kakor rdeč breskov cvet mu je rdelo zdravo lice in staro telo mu je bilo prožno in gibčno kakor mladega telovadca.

»Samo da je konec tega neumnega čakanja. Naj le že pride! Na lov ga popeljem v turjaške šume in po ljubljanski okolici bova jezdila, da bo veselje!«

Strmeli so in ugibali, o kom le govori prevzvišeni.

»Saj imajo vražje lepe živali!« je pripovedoval škof Borgia dalje in sedel v usnjat naslanjač. »Sveta božja porodica, še takega konja bi želel, kakršnega ima general Murat! Samo še takega konja bi rad jezdil, potem pa rad zapustim ta svet! Moj Bog, moj Bog, ta konj in ta jezdec ... nič krasnejšega nisem še videl na zemlji.«

»General Murat je torej že v Ljubljani, prevzvišeni?« je vprašal Gollmajer.

»I kajpak! Pravkar. Vi seveda čepite tukaj v papirju kakor molji, pa ne vidite najlepšega!« je odgovoril škof. »Pri kapucinih sem bil ... Boje se Francozov ko živega peklenščeka. Pa sem jih šel mirit in tolažit. Čemu bi se jih bali? Sovražnika ukrotiš s prijaznostjo in najhudobnejšega tolovaja razorožiš, če si pogumen. Če pa vse skupaj nič ne pomaga, pa dobro! Mirno se daj opleniti in umri, če je božja volja! Mislim, da sem jih pomiril, zakaj spravil sem jih končno celo v dobro voljo ... Ko pa sem stopil iz samostana, so stale pred deželno hišo francoske čete, grenadirji in konjiki v paradi. Tamburji so slovesno bobnali in rogovi so peli, da je poskakovala v človeku duša od razburjenja. Kaj bo? Pa je prijezdilo iz Gosposke ulice okoli sedemdeset kirasirjev in njim na čelu oficir, velik in lep kakor Savel in dober kakor sv. Martin! In njegov konj, črn, orjak kakor slon, žrebec čudovite glave, s katere je vihrala gosta griva doli preko prsi, gladek in črn ko svilen atlas in z repom, ki se je vlekel skoro po tleh.

Murat! Tam pred gledališčem je stal Kofetulca, tisti pevec berač. Do tal se mu je odkril in zrl nanj ko na čudežno prikazen. Murat pa je segel smehljaje v žep in mu vrgel srebrn denar. Potem je jezdil s štabom ob stoječih četah in se očividno šalil, zakaj grenadirji so se nasmehnili, a vendar so stali kakor živ zid. Tedaj se je pripeljal župan z Desselbrunnerjem. »Prekasno!« sem jima zaklical. — »Ne, ravno prav; kar z nama pojdite, prevzvišeni!« mi je odgovoril vedno dobrovoljni tovarnar, in voz se je ustavil prav pred menoj. Murat pa se je ozrl, nas zagledal, skočil s konja, ki je veselo zahrzal in se postavil na zadnji nogi, strigel z ušesi, kosil z repom in gledal s svojimi velikimi očmi kakor besna zver. General pa se ni ganil z mesta, da mi je zastalo srce. V tem hipu ga stre! sem si mislil. A žival se je posadila tik njega na tla in je, dobrikaje se, nagnila glavo. Z desnico mu je objel general grivati vrat, ga potepljal, z levico pa mu je dal zobati sladkorja. Prizor je kričal po slikarju! Sam ne vem, kako sem prišel tik generala. Nagovoril in pozdravil ga je Desselbrunner ter predstavil mene in župana. Haha! Čudna, nerazumljiva so božja pota! Ker le Bog je hotel da sem zašel med deputacijo.«

Baron Taufferer se je ves bled in zelen sesedel na stol in svojim ušesom ni verjel, da sliši katoliškega škofa koprneti od navdušenja za brezverskega jakobinca.

»Antikrist hodi po svetu in zavaja celo katoliške škofe!« mu je švigalo skozi možgane. »Moči peklenske zmagujejo!«

»Krasen, vesel, ljubezniv je ta general!« se je navduševal baron Raigersfeld. »In kavalir! Rojen kavalir! — V deželni hiši stanuje, semkaj pa pride general Bernadotte.«

»Semkaj? V dvorec?« se je začudil Gollmajer.

»No, da, proti večeru dospe. Kaj vam ni tega naznanil že nas prečastiti gospod kanonik? Župan mi je vendar povedal, da je bilo tako sklenjeno na magistratu.«

»Pravkar sem hotel odrediti, kar je potrebno, prevzvišenost!« je jecljal zbegani Taufferer.

»In niti njegova knezoškofovska milost ne ve še tega?« se je čudil z jasno nevoljo škof Borgia. »Takoj grem k njemu. Sam se mora pač preseliti v alumnat. Vi gospodje pa poskrbite, da se ne bo ničesar pogrešalo ne tu ne tam!«

In škof je bistro odhitel v drugo nadstropje.

Takoj so začeli pospravljati po mizah ležeče akte in knjige, da jih dado prenesti v semenišče. Ostenik je tekel po sluge in hlapce, Erbežnik pa je začel jemati iz registrature fasciklje ter jih izlagati na kupe.

Baron Taufferer je ždel na svojem stolu zelen kot trava, lovil sapo in se boril proti omedlevici. Zavedal se je, da je s svojo čenčavostjo zamudil najlepšo priliko, da stopi pred njegovo nadškofovsko milost.

Ko pa je videl početje uradnikov, se je razljutil in zapiskal z lokajočim glasom:

»Rešite najprej s sten vse svete slike, da jih ne oskrunijo bogokletni pogledi brezverskih sanksilotov!« in omahovaje se je zgrbljen odplazil v drugo nadstropje.

»Ali ni siromak, ta bleda, strupena glista?« se je zasmejal za njim Gollmajer ter s svojimi velikimi, debelimi kmetiškimi pestmi prevezoval in skladal svoje akte mirno in počasi.

»Kakor škorpijon pika okoli, a ugrizne in piči vselej le samega sebe,« je dejal Erbežnik. »Smili se mi, res.«

»Prav ničesar ne snamemo s sten! Te slike so prenesle že mnogo brezverskih pogledov, pa jih še preneso,« ie zagodrnjal Gollmajer in vrgel debel zavoj trdo na stol.

V pisarno so pritekli sluge s koši, canjami in vrvmi ter so začeli odnašati zavoje in fasciklje.

Jedva se je Murat pred deželno hišo poslovil od mestnega odposlanstva, pa je zopet zasedel vranca, da si ogleda Ljubljano. Spremljali so ga podpolkovnik Picard, pobočnik Jordan in trije kirasirji na konjih.

Jezdili so skozi Gosposko ulico na Novi trg mimo lontovža, ponosnega zbirališča nekdanjih mogočnih stanov, in mimo Auerspergove palače, kjer se je shajala svoje dni najvišja deželna aristokracija. Tako so dospeli do lesenega Zgornjega ali Čevljarskega mostu.

Na obeh straneh mostu so stale lesene lopice. Ljubljanski čevljarji so navadno prodajali tukaj svoje izdelke in usnje, a zdaj so bile lopice prazne, ker čevljarji so se s svojimi šili in kopiti poskrili, ostal pa je veliki leseni, prav leno kolorirani kip »Ecce homo!«.

Visoko se je bočil pred njimi zeleni grič in na njem je stal grad. Šele pred par leti so podrli »trančo« in oogled na grad je bil zdaj odprt. In prav nad mostom se je tam zgoraj dvigal grajski stolp, odkoder se je nekdaj razlegalo veselo ali svečanostno sviranje belozelenih piskačev in pozavnistov ali pritrkovanje požarnega stražarja. Zdaj je bil grad prazen.

Takoj izza hiš pod gričem se je vilo navzgor k trdnjavi debelo obrambno zidovje, porušeno in razvaljeno in preraslo z grmičjem in mahom.

Murat je sredi mostu ustavil konja in se oziral kvišku.

»Krasno! Slikovito!« je dejal. »Par tisoč mož nai bi bili poslali tja gori, in niti miš bi se ne mogla približati mestu.«

Picard se je nasmehnil.

»Mož nimajo, a miši so nam gotovo pustili,« je rekel. »Popoldne pojdem pogledat tja gori. Nekaj svojega moštva spravimo gori vsekakor.«

In krenili so na Stari trg. Tesna je bila ta ulica, da so jedva mogli iezditi trije jezdeci vštric. Žebljarji, železninarji, usnjarji, iermenarji in raznovrstni kramarji so imeli tukaj svoje male prodajalnice, tesno drugo ob drugi. Pred hišami so se vrstile stojnice, mize, kovčegi in sodi ter so ponekod utesnjevali ozko ulico tako, da so morali jezditi drug za drugim.

»Menda židovska ulica?« je ugibal general. »Ozko, temno in umazano je tukaj kakor v židovskem ghéttu v Rimu!«

»Glejte, tu je menda oficirski kazino!« je opozoril pobočnik.

Na levi strani ceste je stala hiša z dvoglavim avstrijskim orlom in z žoltorumenimi vrati, nad katerimi je bil napis: »Offiziers- und Badehaus«.

»Dobrodošlo!« je vzkliknil Picard. »Tovarišem bo ta kopel ljuba.«

Pri Sv. Jakobu je zvonilo, a le redki starejši ljudie so hiteli v cerkev. Bil je lep solnčen dan, nebo jasno ko ribje oko, in lahen vetrec je prinašal vonj cvetočega kostanja in neroda.

Pritlične in le semtertja enonadstropne hiše so bile krite z opeko ali deščicami ter so imele večinoma prostora le za gospodarjevo družino. Le po dva, tri okenca so bila na vsakem pročelju, okrašenem z naslikano ali reliefno podobo kakega svetnika ali pa z lesenim kipcem. Velike hišne številke so bile napleskane nad vrati s črno barvo in le na voglih ulice se je moglo čitati ulično ime v nemškem jeziku. Tudi na ozkih črnih deskah nad prodajalnicami so bili vsi napisi kramarjev in obrtnikov le nemški.

Murat se je oziral po hišah, majal z glavo in dejal:

»Čudno, povsod vse nemški! In vendar le dežela slovenska in ljudstvo slovensko. Čemu? Zakaj?«

»Avstrijski vladni sistem!« je odgovoril Picard. »Krivičen, bedast, samomorilski!«

Ob normalni šoli in reduti so krenili po Florijanski ulici navzgor med nizkimi, ozkimi zanikarnimi hišami. Zadehel zrak je prihajal iz njih. Naglo so pognali konje.

Na vogalu v Rožno ulico pa je stalo veliko staro, umazano in zanemarjeno poslopje. Župnišče.

Ob oknu je slonel mlad, rdečeličen duhovnik modrih oči ter je gledal na ulico. Začul je peket konjskih kopit in se nagnil z okna. Ko je zagledal jezdece, se mu je zresnil obraz in kakor prikovan je obstal. Generalov pobočnik mu je bil znan. In že ga je zagledal jezdec, nagnil glavo, salutiral in veselo zaklical:

»Pozdravljeni, prečastiti!«

Bil je kapitén Jordan, ki mu je bil pred malo dnevi prinesel Bernadottovo proklamacijo, da jo prevede. Takrat preoblečen, zdaj v uniformi!

Vodnik se je smehljaje poklonil in nagovoril francoski: Dober dan!

»Kam jezdite, gospodje?«

»Ogledujemo si vaše mesto,« je odgovoril Jordan in, obrnivši se h generalu, je dejal: »Gospod abbé Vodnik je poslovenil oklic gospoda divizijskega generala.«

»Abbé Vodnik?« je naglo vprašal Murat, in ko je Jordan pritrdil, se je general v sedlu obrnil ter zaklical k oknu: »Do svidenja pri Bernadottu, prečastiti!«

In jahaje mimo male cerkve sv. Florijana, je dejal Jordan:

»Simpatičen duhovnik, ta Vodnik!«

»Že v Postojni sem slišal o njem. Talent! Pesnik, urednik in svobodomiseln duhovnik.« je pripovedoval Murat. »Morda nam bo še zelo koristen.«

Pri izhodu iz Florijanske ulice so zagledali dvoje velikih kupov rezanega kamenja. Bili so še zadnji ostanki nekdanjih silnih enonadstropnih Pisanih vrat, ki so vodila tod skozi mogočno mestno zidovje v Ljubljano.

Še pred petimi leti so stala tukaj široko in težko ob vhodu mesta; nekaj let je minulo, preden je bilo možno porušiti vse ogromno obzidje ter zvoziti gradivo preko mesta k pokopališču sv. Krištofa. Tudi debelo mestno zidovje, ki se je vleklo od Pisanih vrat mimo Pasje ulice ob Prulah do Vodnih vrat na Žabjaku, so takrat polagoma porušili, zvozili kamenje k pokopališču ter ga ondi uporabili za pokopališko obzidje. Zdaj se je videlo le še nekaj mestnega zidovja, ki se je vzpenjalo od nekdanjih Pisanih vrat navzgor po hribu do močne bastije z velikim trdnjavskim stolpom.

»Zvonarska ulica! A kje je zvonar?« je vprašal Murat, ki je čital na enonadstropni hiši črni napis.

»Tu nad nami,« je odgovoril Picard in pokazal hišico na pobočje hriba, ob katerem so jezdili. »Ivan, Jakob Samassa se zove. Pač tujec!«

Na desni strani ceste so se širili zeleni travniki tja do Ljubljanice in tudi onkraj reke je bilo vse zeleno. Travniki, njive in drevje. Le par kmetiških koč s slamnatimi strehami in se dalje majhna cerkev. Tudi ob Zvonarski ulici je stala le tuintam revna bajta.

Pred mostom čez Gruberjev prekop so jezdeci zavili na levo in jezdili pod hribom. Drevored zelenečih jagnetov in lip je tekel okoli in okoli grajskega griča prav do strelišča. Gosto drevje je pokrivalo območje na levi strani, na desni pa so se prav do Poljanske ceste razprostirale njive in pašniki. Šele v Streliški ulici je stalo nekaj pritličnih hišic.

Jahaje ob zasutem, s travo, sadnim drevjem in grmičevjem bujno zaraslem mestnem jarku so dospeli do vhoda na Poljansko cesto. Tudi tukaj so ležali kupi gramoza in obsekanega kamenja, zadnjih sledov Frančiškanskih vrat.

Celih osem let so podirali Ljubljančanje ta najmočnejša mestna vrata, ki so bila včasih pravcata trdnjava z dvema dva- in trinadstropnima stolpoma. Dvoje mostov je pehalo skozi ta mogočna vrata iz mesta na Poljane in dvoje vzporednih zidov je teklo od vrat do reke in po hribu navzgor prav do gradu. Zasut je bil zdaj jarek, porušena so bila vrata in razsuto zidovje, a gomile kamenja, opeke in sipine niso še izginile.

Jezdili so mimo dvonadstropnega licejskega nekdanjega frančiškanskega poslopja, mimo župnišča cerkve sv. Nikolaja in knezonadškofijskega dvorca ter dospeli do magistrata.

Na levi in desni so stale ob cesti same lične dvonadstropne hiše z dvema, s tremi, največ štirimi okni na pročelju in večinoma z majhnimi marmornatimi grrbi nad vrati. Vse so bile popleskane z rumeno barvo, zakaj ta boja se je zdela najlepša in najtrajnejša. Bile so hiše kanonikov in proštov.

In prišli so v Spitalsko ulico, ozko ko soteska, mračno in blatno celo ob suhem vremenu. Na obeh straneh so bile prodajalnice, vse toliko temne, da so morale v njih tudi podnevi goreti luči.

Na desni je stalo veliko dvonadstropno in četverokotno poslopje, ki je segalo skoraj prav do Ljubljanice. Bilo je poslopje meščanske bolnice, ki so imeli v njem prosto stanovanje ubožni meščanje in ljubljanski okrožni urad svoje pisarne.

Nič več ni bilo tukaj kapele sv. Elizabete, kjer je nekdaj Primož Trubar pripovedoval v slovenskem jeziku, porušena in odstranjena pa so bila tudi nekdanja mogočna Špitalska vrata z dvonadstropnim stolpom tik te hiše pred mostom.

Lesen in širok je bil ta most in na njem je stalo še zadnjih štirinajst kramarskih lop. Izginil pa je z mostu tudi že veliki križ, ki je pred njim gorela še minolega leta 1796. večna lučca. Ker so si ob njej prižigali brezbožni tobakarji pipe, so prestavili križ k vhodu v frančiškanski samostan.

Še so se poznali sledovi nekdanjega silnega obzidja ob reki na desni in levi strani Špitalskih vrat in od nekdanjih obrambnih stolpov so stale še razvaline.

»Še pred par leti je bilo to mesto močna trdnjava. Takrat bi se nam bilo moglo krepko upirati.« je dejal Murat in kazal na razvaline.

»Morda. A le, če bi bilo zidovje imelo boljše branitelje, nego jih ima ta država danes!« je odgovoril Picard. »Bojazlivcem, ki znajo bežati od Tagliamenta do Drave na Koroškem, ne pomaga niti trdnjava iz samega jekla.«

Jezdeci so zavili mimo frančiškanske cerkve na Sv. Petra cesto, ki so jo obdajale le na desni pritlične in enonadstropne hiše. Na levi strani so stale še kmetiške koče, krite z deščicami ali s slamo. Kmetje so prebivali tod. Za hišicami na levi so se razprostirale njive in travniki, po gnoju je dišalo povsod in glasovi goved in prašičev so se razlegali po vsem predmestju.

Na križišču Sv. Petra ceste in ozke ulice, ki je vodila v Blatno vas, je stalo znamenje s soho sv. Janeza. Za znamenjem je čepel barokar Danè in prežal kakor mršava podlasica na svoj plen. Na bledem obrazu mu je od razburjenja migljala vsaka mišica in male sive oči so mu zrle strupeno in žgale kakor koprive.

In prav, ko so se jezdeci približali znamenju, je priletel iz gostilne »Pri treh gavtrožcah« dolgi, rdečelasi Alzačan in se, krileč z rokami, lovil po zraku. Le iztežka se je ujel, da ni padel po tleh, njegovo itak zariplo lice pa je zalivala rdečica, da je bilo kakor krvavo. Velike modre oči so buljile topo v gostilniška vrata, med katerimi je stala Nežika Verderberica.

Visoka in nepopisno zala je bila mlada vdova v tem hipu, ko se je hudovala kakor razdražena osa. Bujni črni lasje so se ji usuli cvetla rdeča vrtnica in iz velikih črnih oči so ji ob vratu čez prsi, lice ji je žarelo kakor razšvigali bliski. Levo pest si je energično zasadila ob bok, desnico pa je grozeče iztegnila od sebe ter žugala Alzačanu.

»Jaz ti pokažem, kakšne smo Ljubljančanke!« je vpila. »Ti nesramnež alzaški!«

In prav nič se ni ženirala častnikov, ki so se ji bližali na konjih, nego je kričala le še glasneje:

»Nemec je, pa francosko uniformo nosi ta capin! Jaz te naučim manir! Samo prikaži se še kdaj pod mojo streho!«

Nikdar ni videl Murat bojevitejše in čvrstejše ženske. V hipu je bil pred njo, skočil s konja, vrgel brzde kirasirju in, kakor bi imel pred sabo najodličnejšo pariško damo, se ji je poklonil.

»Za Boga, kaj pa je zagrešil ta nesrečnež?« je vprašal nemški. »General Murat vam da rad vsako zadostilo, prelepa gospa.«

In njune črne oči so se potopile druge v druge. Od občudovanja je zaigralo Nežiki srce, ko je gledala pred seboj petindvajsetletnega orjaka v razkošno pestri uniformi, bujnih črnih las in jasnega, prijaznega obraza. Njegova drobna usta bujnih ustnic brez brk, njegov lepi grški nos in velike temne oči z dolgimi vekami so jo presunile, da je bila vsa zbegana in ni vedela odgovoriti ničesar. Nemo je zrla v njegove smehljajoče se oči in nemo je pokazala na stopnice, ki so vodile navzgor v sobo za odlične, goste ...

Tudi Picard in Jordan sta stopila s konj ter ju izročila kirasirjema.

»Kaj se je vendar zgodilo?« je vprašal Jordan osorno Alzačana, ki je obstal, kakor bi bil okamenel.

»Preveč je lepa! Poljubiti sem jo hotel, gospod kapitén,« je priznal šasér, »a vrgla me je na cesto!«

»Prav je storila! Pijan si! Pazi se! — Zdaj pa izgini in pojdi spat!« je dejal Jordan in krenil za Picardom v gostilno.

Tedaj je prilezel Danè izza znamenja.

»Prokleto si neroden, prijatelj!« je rekel šasérju.

»Ah, to je ženska!« je vzdihoval šasér.

»Tristo! Ali si jo videl? Krasna, silna in pogumna. Joj meni! Še pojdem k njej, ker mora — mora biti moja!«

In odmajala sta se po Sv. Petra cesti.

Ko pa je zvonilo poldne, sta prišla iz gostilne »Pri treh gavtrožcah« le podpolkovnik Picard in kapitén Jordan. Odjezdila sta z vsemi kirasirji in tudi Muratov vranec je oddirjal ž njimi. Toda brez gospodarja.

* Na Gradu je bilo vse črno ljudi. Na bastiji, trdnjavskem zidovju, ki je vezal grad z bastijo, in celo na grajskem stolpu so stali in sedeli meščanje z ženami in otroki, da bi videli, odkod prihaja sovražnik in koliko ga je.

Zvedeli so, da pride general Bernadotte z vso divizijo in z godbo; tega nenavadnega prizora pa niso mogli uživati odnikoder mirneje in lepše nego z grajske višine.

Strah je minul Ljubljančane, ko so videli, da se vedejo Francozi celo miroljubneje nego cesarski vojaki. Nikomur niso storili nič zlega, ničesar niso vzeli šiloma in nikogar niso razžalili niti z osorno besedico. Straže so hodile pač po mestu, a ustavile niso nikogar, vojaki so prihajali v gostilne in kavarne, se med sabo mirno zabavali, in kadar so odhajali, so vse točno plačevali. Francoski častniki so jezdarili po Ljubljani smehljaje se in veselo med seboj kramljaje, a če so srečali mlado dekle, so ji celo prijazno pokimali.

General Murat je docela razigral srca vseh mladih žen in deklet, ki so ga videle. To je bil mladenič! To je bil jezdec! Kakor mlad bog je jezdil po ulicah, se oziral po oknih, se nasmihal vsakomur in nagovarjal ljudi brez razločka. Od ust do ust je šla govorica, kako prijazen je bil z županom in da je obedoval v domači gostilni brez ošabnosti, skromen in zgovoren, kakor bi bil rojen Ljubljančan.

Tako je v ljubljanskih dušah iznova vzraščal pogum in radovednost, najmočnejša ljubljanska čednost, se je smela razvijati zopet v vsej svobodi. Zaklenjena in zabarikadirana vrata so se odpirala, zaprta in zastrta okna so se otvarjala, prodajalničarji in kramarji so se vračali za svoje trgovske mize in na ulici se je začenjalo prejšnje življenje. Plemenitašev in njih gospa in gospodičen sicer ni bilo v mestu, ostala pa so tem lepša dekleta in čvrste, zdrave žene ljubljanskih obrtnikov in delavcev.

In zdaj so sedeli na grajskem obzidju, izza katerega je pobegnila vojaška garnizija. Nestrpno so gledali tja ob Mestnem logu na Ljubljansko polje, proti Viču in Brezovici. Pričakovali so Bernadottovo divizijo, obenem pa so se togotili na lažnive jezike, ki so si leta in leta izmišljali o Francozih krvoločne bajke. Ljubljančanje so zdaj primerjali, grajali in obsojali. Godilo se jim je kakor Zoisu, Vodniku in dr. Repiču, a veselje jih ni prešinjalo. Zvesti so bili svojemu cesarju, da bi se mu mogli izneverjati vzlic vsemu. Francozi so jim bili vendarle sovražniki in tujci. Od svojih dedov so se navzeli avstrijske ideje, v njej so bili vzrejeni in vzgojeni. V kri in meso se jim je vsilila, vbičala, vkovala, in polna sta je bila njih duša in srce. Ne, Francoz jim ni bil dobrodošel kot sovražnik Avstrije, toda žal jim je bilo, da ne prihaja v deželo kot prijatelj in zaveznik habsburške države.

In le čuvstva gneva, pomešano z bridkostjo, se je oglašalo, ko so čitali po hišah nalepljene proklamacije. Sovražnik je moral priti, da je dal pravico javnosti narodnemu jeziku, sovražnik je moral biti prvi, ki je izkazal čast jeziku, v katerem se je učil Slovenec delati sv. križ na čelo, usta in prsi in v katerem ga je mati učila jecljati prve molitvice!

»Enakost, pravica, bratstvo!« Geslo francoske revolucije, ki pa bi moralo biti geslo vseh vladarjev in vseh vlad. In tudi najpreprostejši ljubljanski delavec se je zgražal, ko je videl, da je baš Avstrija najbesnejša dušmanka tega gesla. Enakost? Kaj še! Plemstvo in višja duhovščina uživata v nebo kričeče posebne pravice, meščanstvo poznajo le toliko, kolikor plača, delavci in drugi siromašnejši sloji pa so brezpravni sužnji. Pravica? Le kri, naslov in denar jo poznajo v črnožolti državi, in bratstvo? Človek bi se zjokal, dvigal skrčene pesti in klel! — Ali bo kdaj bolje? Ali ostane napredek v Franciji za Avstrijo brez koristi?

Na parobku planote med bastijo in gradom je rasla velika in stara lipa. Široko so se ji razrasle veje in delale poleti gosto in hladno senco. Široka klop je stala pod njo. Stara in pirava. O, ko bi znala govoriti ta široka klop pod staro košato lipo! Tu so sedeli zdaj na travi hišni posestniki in kramarji s Starega trga, pušili iz pip in se razgovarjali.

»Lani so šli skozi mesto Hessen-Darmstadtski pešci«, je pripovedoval nekdo. »Menda jih je bilo 2400. Naši prijatelji so bili in za našo državo so se vojskovali. In vendar! Razsajali so po Ljubljani kakor divjaki. Meni so razbili peč in mi hišo tako osvinjali, da po njih odhodu nismo mogli v njej prebivati. Dokler je niso osnažili in prebelili od vrha do tal, je bila kakor hlev. Taki so bili naši vojaki!«

»Meni pa bi bili skoro ubili ženo,« je pripovedoval drugi. »Neki ognjičar se je ukvartiril v moji hiši s svojo ženo. Zlobno, prepirljivo babše, bledo in suho pa grdo kot smrtni greh. In pilo je žganje že na tešče ter bilo potem ves dan nasajeno, kot bi jo bil obsedel sam satan. V pijanosti je enkrat zakurila v peči kakor v peklu. Pečnice so kar pokale, plamen je švigal v sobo in iz dimnika je bruhalo dim kakor iz opekarne. Vsa hiša je bila polna dima. Ko je pritekla moja žena, je začela z burkljami jemati iz peči goreča polena in jih metati v čeber z vodo. Rešila mi je hišo. Pijana ognjičarka pa je zaradi tega začela tuliti, kakor bi bila obsedena, in klestiti mojo ženo z gorečim polenom po hrbtu. Na srečo sem ji prihitel na pomoč, sicer bi mi jo bila res ubila!«

»Kaj pa je rekel njen mož?«

»Kaj? Ozmerjal me je, kakor bi bil jaz njegov hlapec, in drl se je kakor zaklan prasec, da nimam po hiši prav nič ukazovati, dokler je on vkvartiran! No, pa tudi svojo babo je pretepel, da je bila vsa črna.«

»Pridite k meni,« je začel tretji, »pa si oglejte spomin na Hessen - Darmstadtovce! Imel sem kar tri pod streho, prave zverine v človeški podobi. Kadar so bili trezni, so bili ošabni in oblastni, da bi jih bil postrelil, če bi si jih le upal; kadar pa so bili pijani — kakršni so bili navadno —, sem se moral skrivati pred njimi ... Enkrat je eden izmed njih s puško zamahnil po meni in ubil bi me bil iz same objestnosti. V zadnjem hipu sem skočil za vrata, in divjak je zadel ključavnico, ki je odletela pri tej priči. Spravil sem jo sebi in svojim otrokom za spomin, ker brazgotina na njej je bila namenjena moji črepinji!«

Tedaj je završalo med množico, ljudje so poskočili s strane, vstali na zidovju in kazali s prsti na severno stran.

Po cesti proti Savi in Kamniku je jezdila eskadrona kirasirjev. Prav gori na grajsko planoto se je videl odlesk njih kovinskih kirasov ter so se svetlikali njih srebrno - in zlatobleščeči šlemi z dolgimi repi iz konjske žime. Na čelu je jezdil na velikem, črnem žrebcu, ki je skakal, plesal, se vzpenjal in kosil s svojim košatim repom, orjaški general. Po njegovi visoki rasti, pestri uniformi in po silnem konju ga je spoznal vsakdo takoj in vsi meščani so veselo in navdušeno vzklikali:

»Murat! Murat!«

Vse je hitelo na severno pobočje hriba, a najhitreje so tekle tja ljubljanske žene in dekleta.

Ko so pritekle prav pod grajsko poslopje, so začule za seboj krik svojih mož, bratov in ljubimcev, visoko v zraku nad njimi pa je zaplahutalo, kakor bi letela nad gradom ogromna ptica. In ozrle so se kvišku ter zagledale na grajskem stolpu vihrajočo orjaško belo zastavo. In tudi same so vzkliknile, da je zavalovilo po zraku kakor en sam silen vzdih. Nato pa je zatleskalo in zaploskalo par sto dlani in vse je klicalo:

»Dobro! Bravo! Pametno!«

Mračilo se je že, ko so zapuščali poslednji meščani grajski hrib.

Bernadotta niso pričakali.

Videli so le, kako prihajajo sem od Vrhnike manjši in večji oddelki francoskih pešcev mirno in moško, kako se utaborili okoli Šiške, Bežigrada in za Sv. Krištofom, da so zažgali ognje ter si začeli kuhati večerjo.

Piketi in straže so obstavile mesto okoli in okoli, Ljubljano pa je zagrnila tema, tiha in globoka.

XVIII.

Ljubljana je bil a slična roju čebel. Francozi najrazličnejših polkov in uniform so dohajali v vedno novih četah, komiki so posamič in v majhnih četah jezdarili semtertja, po kroglastem tlaku so ropotali topovi in raznovrstni vozovi. Vse je iskalo stanovanj, konjskih hlevov in bolnic. Vojašnice, skladišče na Dunajski cesti, bolnica, lontovž, šola ob Ljubljanici in razne gostilne s prenočišči so bile hitro polne, častniki so se nastanili po meščanskih stanovanjih in kmalu so začeli tudi podčastniki ter vse šarže pritiskati v hiše.

Tako je bila tiha nedelja prav glasna. Po gostilnah in kavarnah je vojaštvo jedlo, pilo in pelo, hrup se je razlegal po mestu, povsod se je peklo in kuhalo, vojaki pa so znašali orožje, kruh in seno za svoje konje. Vsakdo je imel posla sam s seboj, da si najde v mestu ugoden kotiček. Na glas so strmeli Ljubljančanje, ko so videli celo francoske častnike nositi si hlebce kruha pod eno in povesmo detelje ali mrve pod drugo pazduho.

Demokratnost francoske vojske se je kazala povsod. Francoski vojaki so bili v resnici enakopravni, in nikomur ni niti na misel prišlo, da bi zlorabil tovariša za hlapca ali slugo, čeprav je imel višjo šaržo. Tu ni bilo opaziti med preprostimi vojaki suženjske odvisnosti in strahopetne subordinacije, a tudi najvišji častniki se niso vedli vsegamogočno in zaničljivo napram podrejencem. V vsej vojski je vladalo resnično bratstvo. Niti nervoznega pozdravljanja ni bilo med njimi, nego so se ogovarjali znani prostaki in častniki mimogrede, navadno celo brez salutiranja, če pa se osebno niso poznali, so hodili drug mimo drugega tudi brez pozdrava. Vsi so bili ravnopravni služabniki francoske republike, a tudi v uniformi svobodni državljani.

General Murat in še mlajši polkovnik Picard sta hodila peš po Ljubljani, se ustavljala pri raznih vojaških gručah, kramljala in se šalila s častniki, jim dajala povelja in navodila ter si ogledovala vse. Vzlic trušču in hrupu se je vršilo vkvartirjanje brez nasilnosti in prepirov. Bernadottova proklamacija je bila njegovi diviziji povelje, ki ga je izvrševala najvestneje in, kakor je bilo videti, tudi brez samozatajevanja. Vesela temperamentnost in ljubeznivost lepega Murata in ljudomila resnoba dobrosrčnega človekoljuba Bernadotta sta se izražali tudi v vsem vedenju in postopanju vojaštva.

Še pred poldnem se je razvedelo po mestu, da so Francozi porušeni savski most zopet popravili in ga dali zastražiti s topničarji; obenem pa tudi, da se je avstrijska vojska umaknila že do koroške meje.

In prav nič se niso zgražali Ljubljančanje, ko so slišali oklic, da so Francozi zaplenili ves erarski tobak v skladišču in po opaldah, in ko so razglasili, da je vse cesarske reči razodeti in izročiti njim. Nikogar ni bolelo in nikomur se ni delala škoda s tem, da so postali Francozi lastniki vsega tistega, kar je bilo doslej last cesarskih oblasti in prav samo ob sebi razumljivo se je zdelo Ljubljancem, da so prepovedali Francozi, konje prodajati izven mej in da so meščanom ukazali, da morajo konje vzeti domov, če so jih bili poslali kam na tuje. Konje izberejo in tudi kupijo Francozi, če jih bodo potrebovali! Kajpak. Avstrijci niso kaj takega niti razglašali, nego so si konje kratkomalo jemali in navadno jih — niso plačali. Preveč se jim je mudilo dalje, pa so menda pozabili.

Pa tudi na Viču, v Šiški, v Mostah, v Stožcah, v Rudniku, v Vodmotu in na Dobrovi je bilo vse živo Francozov.

Na Selu kraj Ljubljane je stala Desselbrunnerjeva tovarna. Na treh straneh je obkrožalo to obširno poslopje dvorišče, ki je bilo odprto le na cestno stran in zagrajeno z visokimi stebri in močno leseno ograjo.

V prvem nadstropju je imel Desselbrunner s svojo obiteljo razsežno stanovanje. Bogat mož je bil. Njegova suknarna je slovela po vsej deželi ter imela trgovske zveze do Trsta in Reke. Na Selu je delal z domačini delavci in delavkami iz mesta in okolice, na Žabjaku, v mestni kaznilnici, pa so mu delali kaznjenci in vsiljivi zunanji berači, ki so morali presti sirovo volno. Že njegov oče je bil bogat obrtnik, imetje pa se je kasneje še povečalo.

Te nedelje je imel Desselbrunner na obedu veleodlične goste. General Murat, polkovnik Picard, kapitana Jordan in Marbeof ter lajtnant Morean so sedeli za obloženo mizo.

Desselbrunnerjeva soproga se je bila že pred dobrim tednom odpeljala z otroki na Hrvaško, tovarnar je bil torej s svojimi posli sam doma.

Tudi dr. Repič je bil gost, ki se je prijateljevemu vabilu odzval toliko rajši, ker se je želel čimpreje seznaniti s francoskimi častniki.

Murat je bil vesel, ko je našel nepričakovano kar dva moža, ki sta govorila francoski in ki sta bila vrhutega prav tako živahnega temperamenta kakor on.

Gospodje, sami med seboj, so se hitro udomačili in Francozi so se počutili prav dobro za polno mizo najizbranejših jedil ter vzorne Desselbrunnerjeve kleti. Imeli so tek Homerievih junakov. Pili so in jedli, da sta dva strežaja jedva dovolj hitro prinašala.

Dr . Repič je občudoval in zavidal živahnega in zgovornega Murata. Saj to ni bil navaden človek, nego atlet, orjak.

»Nikdar bi ne bil sanjal, da najdem v Ljubljani, niti po imenu mi znanem mestecu, kdaj toli vrlega gostitelja.« je dejal Murat, ko so služabniki pospravili z mize posodo ter postavili nanjo buteljk. »Odkar sem bil zadnjič v Parizu, nisem doživel toli izvrstnega obeda kakor danes pri vas.«

Desselbrunnerja je naivna dobrodušnost generalova zabavala. »Kdaj ste bili poslednjič v Parizu?« je vprašal.

»Kmalu bo minilo leto dni. Desetega maja sem prinesel direktoriju iz Italije sklep premirja s Sardinijo ter enoindvajset avstrijskih in sardinskih zastav. Kot zastopnika Bonapartovega so me Parižani sprejeli z nepopisnim navdušenjem in s častmi, ki jih je doživel še malokateri vojak. Slavnosti in pojedine so bile brezkončne in prekrasni doživljaji tistih dni mi ostanejo neizbrisno v spominu. Obed pri madami Josipini Buonapartovi pa je bil vendarle najvišji vseh pariških užitkov! In — ah ! — tiste soareje pri njej so bile prelestne!«

Sanjav izraz mu je legel na obličje, zamislil se je, strmel predse, iz oči pa mu je žarel zagoneten ogenj. Dr. Repič ga je opazoval in ugibal: Madame Josipina in ta-le lepi general, kaj je med njima?

»Kakšna je ta dama?« je vprašal z nedolžnim obrazom.

»Josipina? Madame Buonapartova?« se je naglo popravil general. »Novorojena Juno, gospod! Vsa Francija nima krasnejše, elegantnejše in duhovitejše dame.«

»Pa tudi nobene opasnejše, general!« je dejal s poudarkom kapitan Jordan in bistro pogledal generala. Tudi Murat se je ozrl v svojega adjutanta, za hipec ostrmel, pa ugasnil ogenj v svojih očeh. Dr. Repiču se je zdelo, kakor bi bil Jordan s svojo opomnjo ukoril generala, ki je bil govoril preveč in zdaj nemudoma popravil svoje prekipevajoče navdušenje z odgovorom.

»Zame ne! Zame je opasnejša Bounapartova najmlajša sestrica.«

»Haha, Anuncijata ima šele petnajst let ... napol odrastel otrok!« je zamahnil Picard malomarno.

»Kaj hočete! Pri ženskah se giblje moj okus le v največjih kontrastih: všeč so mi napol odrastle punčke in napol odcvetle matrone; kar je pod to dobo in nad njo, me ne zanima.« se je šalil general, a govoril je hkratu resnico. »Vaša Ljubljana n. pr. ima lepo ženstvo, a kolikor sem ga videl doslej, je zame med vsemi najlepša in najopasnejša madame Nežika Verderberica!«

Desselbrunner in dr. Repič sta se morala zasmejati.

»Odkod, za Boga, že poznate našo zalo krčmarico?« je izpraševal tovarnar.

»Take majhne, čedne gostilne me živo spominjajo očetove krčme v Bastide - Fortuniěre, zato so mi ljubše nego najrazkošnejši hotel,« je pripovedoval general. »Če pa strežeta človeku še dve toli sladki golobici, kakor sta madame Nežika in njena rdečelasa hčerka, mi tekne celo vaše kranjsko kislo vino.« In povedal je, da je bil pri »Treh gavtrožcah« ne le že na obedu, nego tudi na večerji in da pojde še tja.

Nič napetega ni bilo v Muratovem govorjenju; podoben je bil bolj naivnemu kmetiškemu fantu ali objestnemu študentu, ki čeblja odkritosrčno in brez potvarjanja. Tovariši so poznali njegovo iskreno lovijalnost, v kateri je večkrat povedal več, nego je bilo njegovemu dostojanstvu primerno. Kadar je pil preveč, ni sicer postal pijan, a zato blebetav, bahav in preprost kakor navaden grenadir.

Ko je sedel zdaj za mizo v širokem stolu z razkoračenimi nogami in neprestano vrtel in praznil svojo čašo je bil sličen bolj ničemurnemu gizdavcu in plitkemu veseljaku, nego strašnemu konjeniškemu junaku, ovenčanemu že z mnogimi čudovitimi zmagami. In vendar. Murat je bil prvi, ki je razbil in uničil doslej povsod stoletja slavno avstrijsko konjenico ter jo igraje onemogočil na vseh bojiščih.

V devetih letih je postal ta veseli orjak, pobegli duhovski semeniščnik, od navadnega lovca na konju polkovnik in prvi Buonapartov pobočnik. V krvavih bitkah pri Montenotti in Millesimu je odločil francosko zmago in v strašnem boju pri Mondovi je na čelu svojih dragoncev pognal Avstrijce v obupen beg. Kakor srednjeveški vitez se je zakadil daleč pred svojim moštvom prvi na avstrijske konjenike ter pozival z gromkim krikom najmočnejše in najpogumnejše sredi bojnega viharja na dvoboj. V bitki pri Roveredu je preplaval in prebredel Adižo ter presenetil in razkropil na naskok popolnoma nepripravljene Avstrijce, štiri dni nato pa je pri Bassanu atakiral sam s svojimi konjiki vso združeno avstrijsko-sardinsko armado. Čeprav tresoč se od mrzlice od rane na reki, ki jo je moral nositi v obvezi, je vodil vse kavalerijske atake z bravuro, ki je bila celo v francoski armadi čudovita. V par tednih pa je bil že zopet zdrav in zdaj se je krohotal in šalil kakor najmiroljubnejši filister.

Mahoma se mu je izresnilo lice.

»Čemu, zlodeja, se pobijamo, ko bi mogli v najlepšem miru živeti vedno toli prijetno, kakor živimo sedajle?« je dejal in izpraznil poln kozarec. »Ali je sam vrag obsedel vašega Thuguta, da se vtika v naše posle, ki mu niso prav nič mari? Ali ni blazno, vojskovati se s tako mizérno oskrbljeno armado in s takimi generali marastiki? To se pravi vendar ljudi pošiljati v mesnico! Verjemite mi vaše vojaštvo je izvrstno. Nepopisno se mi je smililo, ker se je, čeprav lačno, tako hrabro žrtvovalo pod toli sramotno slabim vodstvom.«

»Ljudstvo ni vneto za vojno in vse si želi miru, general,« je odvrnil dr. Repič.

»Vem, a kralji in cesarji se za želje ljudstva nikdar in nikjer ne menijo,« je dejal Murat. »In se ne bodo! Mi Francozi se vojujemo po želji ljudstva, vsega naroda, — vi Avstrijci pa le iz nore trme intrigantske dvorne kamarile. Kamorkoli prihajamo, povsod slišimo: »Mi nismo hoteli te žalostne vojne, — mi je ne maramo, mi jo obsojamo, — le gospoda na dunajskem dvoru je kriva vseh nesreč! Da, da. V Avstriji odločuje še vedno o vsem le par ošabnih in neumnih plemenitašev okoli slabotnega cesarja, narodi pa morajo molčati in zanje krvaveti. Pa zakaj, vraga, ne gredo cesar in njegovi svetovalci na bojišče, da se lice v lice poizkusimo z njimi?!«

»Cesar Franc ni vojak,« je odgovoril Desselbrunner.

»Zakaj nosi potem generalsko uniformo?« se je togotil Murat. »Naj obleče frak ali kuto! Pristojala bi mu bolje. Vašo državo vladajo danes možje, ki nimajo z narodi nikakega stika ter ne poznajo prav nič misli in želja ljudstva. Tujci v lastni domovini, birokrati, ki nima zanje dobra ali slaba letina, blagostanje ali beda navdušenje ali obup ljudstva nobenega pomena. Nikjer v Evropi ni tako globokega prepada med ljudstvom in birokratstvom, med absolutističnimi ministri in med zasužnjenimi narodi. V čigavem imenu se z nami vojujejo? Narodi odklanjajo vsako odgovornost. Za politiko bolno trmastih birokratov in vojaških invalidov.«

»Avstrija je pač nesrečna država!« je vzdihnil dr. Repič.

»Da, Avstrija je bila, je in menda ostane nesrečna blaznica, ki mesari sama sebe!« je vzkipel Murat in udaril s pestjo po mizi. »Ampak svoje norosti je že tako vajena, da pametna niti noče biti! Takemu opasnemu norcu ni popomoči; zvezati ga je treba, in čim preje izgine s površja zemlje, tem bolje za Evropo. Potem bo konec vojne in svet bo večno odrešen volkodlaka, ki mu je ime Habsburg!«

Težka mora je padla na družbo po teh z grozečo osornostjo izgovorjenih besedah in neizrečena bridkost je napolnila srce Desselbrunnerju in dr. Repiču. Kakor udarci s pestjo so bile Muratove besede in njih brutalno žaljivost sta čutila v svoji patriotični, cesarju in državi vdani duši. Tako se drzne govoriti sovražnik, pa ga ne smeta, ne moreta zavrniti! Spominjala sta se tistega razkošnega navdušenja, ki ju je navdajalo jedva pred par meseci v stanovskem gledališču, ko se je orila cesarska himna, ter tistega viharnega, vse meje prekipevajočega slavljenja nadvojvode Karla na Glavnem trgu.

Kaj sta čutila, mislila, upala in verjela takrat in kaj vesta danes? — In zgražala sta se sama nad seboj ter se izpraševala: ali sva se tako izpremenila, ali pa sva bila takrat slepa? Vstati bi morala sedajle in protestirati, a sedita, molčita ter se zaman branita misli, da je v Muratovih več resnice, nego sta se doslej zavedala.

In spominjala sta se razgovorov z Vodnikom, z baronom Zoisom in Danetovega hujskanja pred vojaškim skladiščem, kjer so se čule besede:

»Kaj imamo od vse svoje zvestobe, požrtvovalnosti in patriotnosti? Le za molzno kravo za zabavo in za norca smo jim dobri, sicer nas ne poznajo. Noben sovražnik nam ni škodljivejši, krutejši in krivičnejši, in če pridejo sami Turki v deželo, slabše se nam ne bo godilo!«

In spominjala sta se krikov: »Kaj nam mar ta vojna? Mir, mir hočemo! Miru nam dajte, da moremo delati in služiti kruh, s katerim preživimo pošteno sebe in svojce!«

Dr. Repič pa se je domislil tudi svojih besed, ki jih je dejal takrat Zoisu: »Narod začenja misliti in presojati! Narod začenja stresati verige, v katere ga je ukoval kruti absolutizem! Ideje svobode prodero končno tudi k nam in zbude tudi naše ljudstvo!«

Na vse to sta mislila v tem hipu ter nista niti z besedico mogla ugovarjati Muratu.

Mladi polkovnik Picard, nežnočutnejši in taktnejši od generala, pa je razumel njuno bolest, ki jima jo je zadala generalova brutalna odkritosrčnost.

»Gotovo sta vaš dobri, lepi narod in vaša krasna domovina vredna lepše usode, nego jo uživata sedaj!« je dejal po premolku. »Od beneških krajin do Ljubljane in tja preko Celovca živi slovensko ljudstvo, — a vaša vlada ga ne vidi in vaša država ga noče poznati! Kmetje, obrtniki, trgovci, delavci, duhovniki, vsi, vsi so Slovenci, a vaša vlada vas zatakne in govori le o Nemcih. Vsi vaši uradi so nemški, vse vaše šole so nemške, in na jezik vašega naroda se ne ozirajo, kakor bi ga ne bilo! Mi Francozi tega ne razumemo. Pri nas je narod vse. Narod je naš najvišji gospod, narod je naš najmogočnejši gospodar, ki mu služimo vsi od prvega do najposlednjejšega. Pri vas pa ni narod nič — nič — nič!«

»Da, da, glavno je narod!« je vzkipel Murat. »Narod je vse in njemu se mora uklanjati vse! Kralji ministri, vojskovodje, vsi, vsi so odgovorni narodu ter morajo vršiti le njegovo voljo. Če je ne vrše, jih sodi narod! Pred zakonom naj bodo vsi enaki, in če je kriva kronana glava, padi pod — giljotino prav tako, kakor pade vsakega zločinca! Dokler ne uveljavite v Avstriji take odgovornosti, ostanete nesrečni, kakor ste danes in kakor smo bili nesrečni mi do revolucije ...«

Živahno se je snoval in razpredal razgovor dalje, a glavno besedo je imel Murat, hrupen, vesel in včasih netakten, a vedno prijeten s svojo naivno odkritosrčnostjo.

In ko je vprašal tovarnar gostitelj, pride li tudi general Napoleon Buonaparte v Ljubljano, je zabliskalo Muratovo oko od zanosa in ljubezni.

»To je mož! Nov Hanibal, nov Caesar! In če Bog da in sreča junaška, francoski Oliver Cromvvell!« je vzklikal. »Verjemite, gospodje, da se resnično veliki možje, pravi junaki, dobrotniki in zveličani porajajo le iz ljudstva! V hlevu se je narodil Jezus Krist, beda je bila dojnica, skrb in delo pa vzgojitelja vseh velikih in dobrih ljudi. Vse, kar pozna zgodovina velikega in silnega, se je narodilo skrivaj in borno, ne po palačah, svili in baržumu!«

Tiha nedelja se že je popolnoma mračila, ko se je dvignil mladi general izza mize. Popil je ogromne množine Desselbrunnerjevega vina. Lice se mu je zalilo v temno rdečico in ustnice so mu žarile kakor kri. A krepko in naglo je stopal po stopnicah, kakor je prišel in igraje se je zavihtel na silnega vraneca, ki ga je čakal na dvorišču že nekaj ur.

»Jeanu naproti!« je velel Picardu in odjezdil s spremstvom.

XIX.

Tiha nedelja, že preko dneva nemirna in glasna, je prinesla Ljubljancem na noč še največje razburjenje. Predno se je zmračilo, je mesto preplul glas, da se bliža nova velika francoska vojska.

Kje naj jo nastanijo, kam naj jo spravijo, kako naj nasitijo in napoje še to armado?

Že zdaj je bil vsak prostor oddan, po vseh hišah, skladiščih, hlevih in svislih polno ljudi in živine, in zdaj dospe še nova vojska?

In že okoli devetih zvečer se je od glinške strani začul hrup in ropot. Bobni so grmeli, piščali brlizgale in rogovi peli vedno bliže in bliže. In ko je godba utihnila, se je začulo čudovito, grozno in vendar krasno petje. Kakor bi se valil po oblakih počasen grom, je odmevalo zdaj viharno, zdaj tiše.

Ogromno dolga vrsta francoskih vojakov je pela isto pesem, a slišati je bilo, kakor bi se glasilo hkratu stotero napevov, ki se love, izvijajo in zopet prelivajo drug v drugega, se potapljajo v odmevih ter se dvigajo iz njih, da bi prekosili drug drugega.

Strašna, a veličastna je bila ta pesem, grozeča in navdušujoča, vesela in obupna hkratu. Tako poje le revolucijonar, ki hiti v slavno zmago in smrt obenem; tako doni le pesem o ljubezni do domovine, o fanatsko strastni, a vse žrtvujoči ljubezni junakov-mučenikov.

Nikoli niso še slišali Ljubljanci take pesmi, nikoli niso še čuli takega petja. Zona jim je oblivala telesa, ko so jo poslušali, in dasi niso razumeli njenega besedila, njih duše so jo pojmile in njih srca so trepetala od zanosa in čudne groze.

»Allons enfants dela patrie ...« contre nous dela tyranie ...!«

V besnem obupu, k nebu kipečem navdušenju in smrt in peklo na osveto pozivajoči strasti porojena, na gorečih in s potoki krvi poškropljenih barikadah, v neštevilnih krvavih bojih in v sijajnih zmagah posvečena marseljeza!

Peli so jo artiljeristi, karabinjerji, kirasirji, lovci, dragonci, huzarji in grenadirji, šasérji in vozataji, moštvo in oficirji, in pela sta jo na čelu vsem jezdeča generala Murat in Bernadotte.

In konji so hrzali in prhali, strigli z ušesi, metali glave in bliskali z očmi, votlo bobneči topovi pa so dajali tej divji melodiji grmeč kontrabas.

Bil je prizor, kakršnih Ljubljana ni doživela mnogo.

Po nebu je plavala svetla luna in oblivala mesto s čarobnim svitom, okna in ulice so bile polne meščanov in vojakov, konj, topov in voz, iznad vsega pa se je dvigal iz tisočerih silnih grl napev kakor grom in vihar.

Na Glavnem trgu pred magistratom se je ustavila vojska, rogovi so zarohneli in župan dr. Podobnik z nekaterimi občinskimi svetovalci je pozdravil divizijskega generala Bernadotta.

»Iskali ste me že na Vrhniki,« je odgovoril general in podal županu roko. »Žal mi je, da me niste našli. Hvala vam za lepi sprejem moje divizije! General Murat je poln priznanja o vas in vaših someščanih. Prosim, povejte jim, da naj ostanejo zaradi nas popolnoma mirni in brez skrbi. Francozi se hočemo vesti do vas in vašega mesta kakor vaši rojaki, vaši prijatelji!«

In zopet so zabučali rogovi, začula so se povelja, vojska pa se je polagoma razhajala in končno razšla po ulicah in trgih. Le generala in več višjih častnikov je odjezdilo v škofov dvorec.

Škof Franc Borgia baron Raigersfeldski jih je sprejel s kavalirsko jovijalnostjo in ob strani mu je stal konsistorijalni svetnik Juri Gollmayer. Vsi drugi kanoniki, plemenitaši in mrki sovražniki francoske armade in ž njo širečega se 'duha časa' so se poskrili in razbegnili, knezonadškof, baron Brigido pa je ležal bolan v duhovniškem semenišču ob Ljubljanici.

Pogrešali niso nikogar.

Stari, elegantni kavalir, rdečelični škof Borgia je igral vlogo hišnega gospodarja in gostitelja z nedosežno ljubeznivostjo in gracijo, zdravi in grčavi Gorenjec Gollmayer pa je razširjal s svojo preprosto prijaznostjo in skromnostjo občutje odkritosrčnosti, ki je bila častnikom na prvi hip simpatična.

Izvrstna škofijska kuhinja in vzorna klet sta le pospeševali dobro voljo gostov. Ko pa je začel govoriti škof Borgia o konjih in lovu na divjega petelina, na srnjake, jelene in medvede, je postala družba živahna in glasna.

Škof Borgia je znal pripovedovati zanimive doživljaje z vladarjem naših gozdov, divjim petelinom. Že večkrat ga je zalezoval za Turjakom v horjulskih in polhograških lesih v jutranjem polmraku. Krasno je pomladno jutro! Prve se prebude drobne taščice in začno s svojo srebrno pesmijo klicati solnce z nebeške postelje zgodnje pomladi; za njimi se polagoma razživlja ves tičji roj in začenja žvrgoleti, se izpreletavati v zaljubljeni nestrpnosti z veje na vejo. In samci se poskušajo mrsiti okoli samic. Takrat se končno vzbudi ljubezenska sla tudi v krilatem kralju gozdne perutnine, ki slep in gluh od strasti in ljubezni, zapoje tudi on pesem bolestnega hrepenenja in kliče jo, roti, zaklinja po svoje, naj ga usliši samo za hip, za kratek, sirov, a nad vse blažen stisk telesa k telesu ...

Kakor možu, je tudi divjemu pevcu našiti borštov najčešče predolgo neusmiljena, strastno opevana grahasta devica: muči ga in drasti, se mu roga in mu zoprvuje, da siromak omuhava dolgo okoli nje ter golomiši z drevesa na drevo ...

Vsa ženska bitja božjega stvarstva so pač enako koketna in vsa moška bitja so pač enake igrače ženske preračunljivosti! Zaradi lepega hipa se podajamo slepi in gluhi v sramoto in pogubo, zakaj ženska je moževa usoda od dni Adamovih in ostane do konca sveta ...

In prav istega večera je hitel dr. Repič na vso moč za kapucinskim samostanom ter se togotil:

»Saj sem ju vendar pravkar videl: Kopitar je bil, studiosus premifer in Kalanova Marijanica! Kam, zlodja, sta izginila ? — Najti jo moram, govoriti ž njo, povedati ji, da mislim na njo noč in dan ter da jo resnično ljubim! Moram!«

Bil je kakor blazen.

Vse minule dni jo je čakal, iskal, zahajal v Gradišče, oprezoval okoli njene hiše, a zagledal je ni niti enkrat. In slabovoljen se je vračal domov ...

O, čim dalje bolj se je zavedal, da je še ni bilo ženske, ki bi se mu tako globoko vtisnila v dušo in srce kot Marjanica.

Nobena ni bila lepša, nobena ponosnejša v svoji neomadeževani časti, nobena tako rezka, odrezava, a nobena prav zato tako privlačiva kot ona ...

Kakšne so bile vse tiste igralke, pevke, plesalke, šivilje in natakarice: afektirane, pomadizirane, brezčutnice, zoprno glumeče strast, a vse le izžite špekulantke na njegovo denarnico ali nesramno sirove vlačuge vzlic svili, čipkam in vonjilom!

In Nežika Verderberica, junonsko prekrasna podlica, je bila med najzoprnejšimi: doživljaji ž njo so ga navdajali le še z gnusom in sramom. Nikdar več ne pojde tja, je sklenil, zakaj par tednov ljubezni z Nežiko tvori v vsem njegovem življenju najbolj sramotno dobo, ki je ne pozabi in ne izbriše nikoli več. Sam nad seboj se je zgražal, kadar se mu je vsilil spomin na prečute noči tam v Nežikini spalnici in strmel je, kako nizko more pasti ženska. In zahrepenel je po čisti, pošteni ženi, vredni spoštovanja in ljubezni.

»Konec bodi podlih avantur!« se je rotil. »Potopim se končno v idealno razmerje z ženo, ki jo lahko spoštujem, umijem se vseh grehov ter se dvignem iz blata k solncu čistosti in značajnosti!«

Takrat jo je zagledal, stoječo pred igriščem, visoko, vso svežo in energično v vsaki kretnji, burnih kostanjevih las in kakor oglje temnih velikih oči. S Kopitarjem sta se razgovarjala, pred hišo pa sta se pojala Kozlevčarjeva dečka. Vzdrhtelo mu je srce in dih mu je zastal, kakor bi ga hotelo zadušiti. Toda premagal se je, smelo koračil k njima ter pozdravil že od daleč.

Kopitar ga je zagledal prvi ter se odkril:

»Ponižen sluga, gospod doktor!«

»Ave, ave, amice! — Moj poklon, gospa Kalanova: vi ste se upali ostati v Ljubljani? Nevarni časi za mlado, lepo ženo!« je dejal dr. Repič, podal dijačku roko ter se sklonil k njegovemu ušesu. »Apage, mi fili, apage!« (Odidi, moj sin, odidi!)

In Kopitar, bistra kmečka glavica iz Repenj se je okrenil ter zarohnel na razgrajajoča parva in principia:

Hajdita v hišo! Pozno je že. Večerjat pa spat! Alo! — pa kar precej!« — In ozrl se je po dr. Repiču, dejal: »Samo za trenotek ... vrnem se takoj ...« in izginil v široki temni veži na levo.

Tako je postal trg prazen in dr. Repič je ostal sam s Kalanko. Hipoma jo je zgrabil za roko ter šepetal:

»Odpustite, odpustite! Nikoli vas nisem nisem hotel žaliti ... slabo ste razumeli moje besede ... neroden sem bil, zakaj verujte mi, da vas spoštujem!«

»Kaj vendar hočete? Omožena sem ... poštena!«

»Ničesar, pri Bogu prisegam: ničesar! Samo da vas smem videti, da smem govoriti z vami! Nobene druge misli, nobene druge želje ne gojim; saj vem, da imate moža, dobrega, pridnega, ki zdaj trepetate zanj in skrbite, kod hodi, kaj počne v tujini brez vas in brez vaše ljubezni! Vse vem in zato vas spoštujem, gospa, ter si mučim srce, ker sem vas nehote razžalil s svojimi nagovori!«

»Moški so tako grdi ... bala sem se vas ... Mislila sem, da ste tudi vi taki ...« je dejala, kakor bi se opravičevala.

»Vem, a sam sem kriv! Vidite, veseljak sem, dobra duša, z vsakim človekom prijazen. Pa ste me razumeli napak, kajpada ... In tega mi je bilo strašno žal. Zaradi vas nepopisno žal. Človek se včasih zameri najhuje prav ondi, kjer išče srce najlepšega prijateljstva. Oh, strašno neumno je to življenje in jaz se maščujem nad njim, da počenjam čim večje neumnosti!«

»Haha, vaše obleke n. pr. — o!«

»Nikar ne mislite, da so meni všeč! Ali iz dolgčasja se zabavam pač ž njimi, ker dela ni v pisarni že nekaj mesecev zaradi te proklete vojne! Od tistega dne, ko ste mi rekli na Šentpetrski cesti, da sem pravcata opica in za strašilo v koruzi, pa mi tudi francoska nova moda ne dela več zabave! O, poglejte —! «

»Res, tako ste mi vse bolj všeč!« se je nasmejala, ko je opazila, da je oblečen brez ekstravaganc.

»— ubogal sem vas in zdaj sem srečen.«

»Ničesar vam nimam ukazovati: vi ste ste gospod, jaz — «

»Moja kraljica ste! Jaz vaš suženj!«

»Ali, gospod doktor!« je vzkipela in globoko zardela. »Takoj odidem!«

»Prosim, nikar! Prelepa ste kakor boginja in kraljica moji duši! Ljubim vas, gospa, ljubim ...!«

Že se je obrnila in stekla par korakov k hiši, a prijel jo je za roko in ustavil.

»Ostanite! Samo hipec še! Ne vznemirjajte se! Ljubim vas pošteno, iz najglobljih globin svoje duše, a brez sebičnosti! Zaupajte mi! Ne bojte! Prepričajte se! Kavalir sem ... baron Zois, grof Hohenwart, profesor Pelzel, pesnik Vodnik ... vsi najodličnejši ljubljanski gospodje so mi prijatelji in vam povedo, da sem poštenjak! — Bogat sem, gospa, ugleden advokat ... vsega imam, česar si želim, a vzlic vsemu sem bil doslej najbednejši berač!«

»Kako je mogoče?« jo je zanimalo.

»Ker sem brez žene ... ker sem živel brez ljubezni! O, dovolite, da ljubim vas, ki ste med vsemi damami in ženami v Ljubljani zame edina! Prisegam: edina! Nobena ne bi obrnila hrbta, nobena bi ne opsovala tako, kakor ste me vi! O, zakaj mi niste dali zaušnice! Zaslužil sem si jo bil in domov bi jo bil nesel v večen spomin!«

Kalanka se je morala smejati dr. Repičevim napol resnim, napol humorističnim besedam, odvetnik jo je zabaval in jo čim dalje zanimal.

Resnično, veseljak je, pretiranec, a očividno poštenjak, ki ni prav nič nevaren. Norček se je zaljubil! Katera ženska na svetu bi bila nejasno besedilo , je lepa, ve sama, in Tone — pa tudi še marsikdo — ji je to povedal že neštetokrat ... In ta lepi, mladi človek je učen, veljaven, bogat gospod, ki ga pozna vse mesto kot uglednega odvetnika! Delavčeva žena je, on pa koprni po njeni prijaznosti! Da, verjame mu lahko, da ne išče ničesar drugega pri njej. He, pa če bi tudi iskal! Njena desnica je krepka in če bi hotel, pa si še vedno lahko odnese zaušnico »domov za večen spomin na Kalanko ...

In kramljala sta dalje, se smejala, prepirala, spravljala: dr. Repič je bil spreten zabavnik. Kalanka pa šale željna ...

Ni ga moža, ljubega Toneta, — že dolge dneve sameva in toži za njim: kako dobrodošla ji je bila šaljiva beseda! —

In s šalo sta se ločila, srečna in začudena oba, da je po vsem prejšnjem mogoče sklepati prijateljstvo tako naglo ...

Bilo je že preko polnoči, ko se je dvignil general Bernadotte izza škofje mize ter se je družba poslovila. Takrat je odmeval po Gradišču obupen ženski glas.

Okoli igrišča je omahujé prikolovratil rdečelas šasér, visok kakor žrd in mišičast kakor atlet. Izkušal teči po ozki ulici, ki vodi iz Gradišča proti kapucinskemu samostanu, toda težke noge so se mu zapletale in zanašalo ga je od ene strani na drugo.

»Pomagajte! Držite ga! Moj Bog, pomagajte!« je kričala za njim mlada črnolasa ženska in vzdihovala: »Ojoj, vsa ušesa mi je raztrgal ta razbojnik!«

Iz obeh uhljev ji je kapljala kri in rdečila po prsih njeno srajco z dvema temnima pramenoma. Oblečeni le v kratko raztrgano spodnje krilo in ošpeteli, so ji padali črni lasje divje razmršeno po hrbtu, lepe roke je imela preko komolca gole in noge bose.

Po hišah so se odpirala okna. Kaj je, ali gori ali so vdrli tatovi? Z raznih strani so pritekli moški, da branijo jokajočo žensko, s Kapucinskega trga pa je v skoku prihitela francoska grenadirska patrulja z nasajenimi bodali.

Ženska je pripovedovala, da se je pravkar odpravljala v svojo posteljo, ko je s silo vlomil vrata piian Francoz, planil nanjo in jo hotel vreči na postelj. Žena pa je bila velika in močna. Čeprav se je še zdaj vsa tresla od strahu in razburjenosti, se je pijanega Francoza vendarle ubranila. Bila je z rokami po njem, ga suvala z nogami pa klicala na pomoč na vse grlo. Francoz jo je davil in je med borenjem iztrgal iz ušes oba uhana. Zlata sta bila in po svoji materi ju je podedovala. Nasilnež ju je pobral, vzel z mize nekaj srebrnih petic in odkolovratil.

»Pa kje je vaš mož, Kalanka?«

»Oditi je moral z Desselbrunnerjevimi vozovi na Hrvatsko! Oh, strašno je bilo!«

Predrzni napad Francozov je silno razburil njeno dušo in jo napolnil z obupom. Solze so ji lile sedaj iz črnih oči in drgetala je kakor mrzlična.

Patrulja je medtem že prijela pijanega šasérja ter ga odvedla v šentpetrsko vojašnico.

Podčastnik je pristopil k jokajoči Marijnici in jo izpraševal, ne da bi se mogel ž njo razumeti. Videl pa je njena krvaveča ušesa, njeno raztrgano opravo ter nastežaj odprte duri njenega stanovanja. Z gestami so mu razlagali ljudje ves dogodek, Marijanica mu je vsa jezna in polna srama kazala razrito postelj ter le par krajcarjev, ki so še obležali na mizi pod brlečo lojevko.

Od nekod se je takrat primajal tudi dolgi in mršavi mestni policaj Kozlevčar. Še ves zaspan je bil in vrtoglav. Nekoliko je lomil italijanščino in hitro je pojasnjeval francoskemu podčastniku. Podčastnik ga je razumel in si zapisal Kalankino ime in stanovanje.

»Falot je, gnusen pijanec!« je dejal grenadir. »Sramota nam vsem. Alzačan je, Nemec, ne Francoz. Povejte to ljudem in razložite, da Francozi ne odgovarjamo za vsakega posameznika! Vsaka vojska ima te vrste nadlogo, a vsakogar ostro pokorimo, kdorkoli zagreši nasilstvo. Strašno bo kaznovan! In prav nocoj, ko je dospel divizijski general, stori ta pijane tako svinjarijo! Obesiti gaa da, predno mine štirideset ur!«

Odšel je togoten. Kozlevčar pa je z največjo važnostjo razlagal ljudem grenadirjeve besede.

»Potrpite gospa soseda!« je delal Marijanici: »uhane dobite nazaj, ali pa vam kupijo še lepše! Morda vam ves prestani strah tudi bogato poplačajo. General Bernadotte je dal v svojem pismu na Kranjce še prav posebno naglasiti, da se ne bojmo za poštenje svojih žen, in da bo kaznovan s smrtjo vsakdo, ki bi vlomastil v kakšno stanovanje ali pregrešil rop. Zelo oster in pravičen gospod je bil general, in kdo ve, če ne da že jutri tega Francoza vsem v svarilo usmrtiti«.

In Kozlevčarka je vsa besna kričala:

»Z žarečim železom naj bi mu predrli jezik! Pri živem telesu naj bi mu odrezali ušesa, nos in vse, kar štrli in visi od njega! Da se postavi eksempelj vsem moškim beštijam!«

Stara, malo grbava in napol že plešasta je bila Kozlevčarka, a hudo razžaljena je bila v njej ženska čast.

»V svojem lastnem stanovanju ni več varna poštena žena!« je vpila. »Oh, gospa Kalanova, Boga hvalite, da ste še živi; mene bi bilo od groze konec!«

In tiščala je k sebi svoja dva sinčka, ki sta se tresla iz strahu, studiosus Kopitar pa je molče poslušal, namakal platnene cunje in jih podajal Kalanki. In reva se je ob krvoločnih besedah soseda in sosedinje zgrozila.

Čeprav so jo hudo bolela ušesa in je bil njen ošpetelj že poln krvi, jo je postalo strah, da bi bil zaradi nje usmrčen mladi človek.

»To bi bilo strašno!« je zdihovala . »Nobene ure bi ne imela več mirne, če bi moral kdo zaradi mene pustiti svoje življenje! Ne, ne, usmrtiti ga ne smejo. Zapro naj ga, izšibajo, a usmrtiti nikar!«

Bila je dobra ženska, ki je znala odpuščati.

Kozlevčar pa je bil trd mož. Zdelo se mu je, da ljudi še premalo obešajo; njegova policajska duša ni poznala do lopovov in malefičnih oseb nikakega sočutja. Hvalil je le one čase, ko so tudi v Ljubljani zločince še javno s sekiro objavljali, jih trli s kolesom, žive sežigali ali utapljali, žive pokopavali in zabili kole skozi nje, jih davili, jim rezali ušesa in jezike, odsekavali prste ali cele ude ter jih dajali raztrgati s konji na štiri dele. Takrat se je zločin resnično temeljito in občutno kaznoval. Dandanes pa minejo leta in leta, da koga kar hitro obesijo, kar ni pravzaprav nič posebna kazen. Malefična oseba, ki ji v hipu zadrgne vrv vrat, izgubi zavest takoj in torej ne čuti ničesar več. Kazen, ki je človek ne čuti, pa ni nikakšna kazen.

Marijanica si je močila svoja krvava uhlja. Kozlevčar je obširno razlagal svoje misli in sosedje so ga poslušali z naslajanjem in tihim upom, da v kratkem doživé zabavno javno usmrčenje.

Že druga lojevka ie dogorevala, ko je zaklepala Marijana za odišlimi sosedi duri svojega stanovanja. Strah pa je je bilo zdaj še huje, in ko se je ozrla v okno, je vzkriknila. Zdelo se ji je, da gleda v sobo belo pegasto lice s krvavimi očmi in okroženo rdečimi lasmi. A nikdo ni gledal, le bledi polni mesec je bil posijal v njeno sobo, ker je bila sinoči pozabila zastati okno.

In hitro je potegnila rdeče zastorje preko šip, upihnila lojevko ter legla na postelj. A premetavala se je po njej še uro za uro, ne da bi mogla usnuti. Vedno je videla pred seboj bel, pegast obraz, iz katerega zro velike modre oči, polne živinske strasti in sli: temnordeči kodri mu visejo preko vratu in med bujnimi ustnicami se mu sveti dvojna vrsta dolgih, velikih in belih zob. Kakor iz pečnice, je vel vroč dih iz njegovih ust, in kakor bi se bil razlil škaf vina in žganja, je zadišalo po sobi — gnusno in ostudno. In njegove roke so jo objemale kakor železne verige in trgale njeno obleko, se ovijale okoli njenega vratu in glave, medtem ko so poljubljale njegove ledenomrzle ustnice njen vrat in njene prsi ...

Ko je zadremala, je zasanjala še strašnejši sen. Videla je črne rablje, ki so rezali Alzačanu ušesa in mu s kleščami pulili jezik, ga s štirimi konji raztrgali ter mu odsekali glavo. Toda glava je gledala le vanjo, bruhala kri in kričala nanjo: »Prokleta bodi, neusmiljena morilka!« — In zakopali so truplo v globoko jamo, zabili skozi njo dolg, ostro ošiljen kol. Toda iz groba se je dvignila odsekana roka ter s prstom kazala nanjo, iz globine pa se je čul krik: »Prokleta bodi, neusmiljena morilka!«

Trepetajoča in oblita od znoja se je prebudila. Doživljaj in pripovedovanje Kozlevčarjevo sta se prepletala v njeni glavi ter jo dušila in morila.

S stolpiča nunske cerkve je baš zvonilo dnevu, ko je vstala, se naglo oblekla, pospravila sobo in odgrnila zastora z obeh oken. Pa tudi duri je odprla na stežaj, da je bilo v sobi tem svetlejše ter so izšli iz nje nočni strahovi.

In pokleknila je in skušala moliti za življenje rdečelasega lopova, moliti goreče in iskreno ... A ni mogla. Vsilil se ji je dr. Repič, vesel, šaljiv, ljubezniv in tako spoštljivo zaljubljen. Oh, on je nežen in prav gotovo ga bo bolelo, ko zve, kaj se ji je pripetilo ... Ali pa ga ne bo odbilo od nje? Ali ne bo verjel, da se je zgodilo z njo, česar bi ji ne mogel pozabiti? Morda bo sumil, da je onečaščena, in ona se mu zastudi! Sramoval se bo priti še kdaj v Gradišče ali jo nagovoriti javno! Kako bi mogel občevati tak gospod z žensko, ki je doživela tako javno sramoto, ki danes govori vse mesto o njej, jo morda obsoja, ji podtika, kdo ve, kaj vse ter si smejé pripoveduje nemarnosti, ki se niso zgodile! — O, gotovo se zdaj dr. Repič hitro umakne, ker se zboji, da se ne umaže še sam ob nji, ki stoji po krivici umazana pred vsem svetom! Nič več se ne bo maral poznati in izogne se ji, kadar bi jo imel srečati. Zaničljivo se zasmeje ob spominu na večer, ko je prosil svojo »kraljico« naj bo »samo malo prijazna« ž njim, ki jo »spoštuje kot nobene druge«!

In Marijanica se je razjokala nad svojo nesrečo. Vsega je kriv pijani francoski lopov! Zdaj ga je sovražila. Najhujšo kazen mu je privoščila, toda smrti nikar! Še živ jo zasleduje s svojim groznim obrazom, če ga usmrté, ji pač ne pusti nobene mirne ure več ... O, da bi mogla k dr. Repiču povedat mu vso resnico, pomirit ga, prepričat, da lažejo ljubljanski grdi jeziki, ter ga prosit, naj brani Francoza, da ga ne ustrele! Če jo doktor resnično vsaj nekoliko ljubi, ji bo verjel in storil zanjo, česar ga naprosi. Vpliven je in njemu se ne upro.

Planila je pokonci, iskala robec, da odhiti poiskat dr. Repiča, tedaj je potrkalo na vrata. Mislila je, da je prišla Kozlevčarka, dobrodošla v tej uri bridkosti in skrbi, in skočila je ter odprla.

A pred njo je stal — on. dr. Repič. Vzkriknila je, presenečena, prestrašena in hkratu nepopisno srečna.

»Vi? Vi?« je zagrgotala, se opotekla, se sesedla na stol in na glas zajokala.

»Ubožica, ubožica!- je izpregovoril odvetnik iz dna duše. »Prijatelja potrebujete ... samo zato sem pritekel!«

XX.

Danè se je prebudil kakor iz globoke omedlevice.

V želodcu mu je bilo slabo, v požiralniku je čutil ščemenje, kakor bi se mu po goltancu in nebu lepila grenka ilovica, v glavi pa ga je bolelo, kakor bi mu tičal v možganih debel klin ter se vrtel okoli svoje osi.

Oblit od vročega znoja in z gorečo glavo se je oziral po svoji sobi, zaječal in stisnil čelo med dlani.

Na tleh so ležali pohojen klobuk, prevrnjen stol in blatna suknja. Obut in oblečen je ležal na postelji skozi okna pa je sijalo solnce in v sobo je prihajal poulični hrup.

Bolan je bil Danè. Telo ga je bolelo, želodec se mu krčil in glava mu je hotela razpočiti. Ko pa se je domislil minole noči, ga je zadelo kakor s kolom. Zaječal je iznova, planil kvišku in omahovaje zlezel s postelje, omahnil na stol.

Kaj se je zgodilo! In kaj se zgodi!

Težko je mislil Danè, in spomini na dogodke minole noči so mu povzročali bolečine, kakor bi se mu po prazni lobanji kotalilo ostro kamenje semtertja. Splazil se je k umivalniku, vtaknil glavo v vodo, izpil zaporedoma polne čaše mrzle studenčnice. odprl na stežaj vsa okna in hlastal po svežem vzduhu.

Takrat pa je čul, kakor je dejal nekdo pod oknom:

»Vsa je bila v krvi! Tak lopov! Še danes ga obesijo ali pa ustrele!«

Dva meščana sta hitela mimo in se razburjena razgovarjala. Trop francoskih grenadirjev se je ustavil pred hišo, ogovoril šasérja, ki jim je prišel naproti in ž njimi v živem pomenku počasi odkorakal dalje. Vojaška patrulja z nasajenimi bodali je tekla nekam po sredi ulice, v bližini je grmel boben, iz daljave je zavrisnil visoko uglašen rog in troje kirasirjev je prijezdilo od nekod v naglem diru na svojih mršavih konjih.

Danètu je postalo jasno: vsi govore in vsi se zgražajo nad snočnjim dogodkom! Alzačanovo nasilstvo razburja Ljubljančane in Francoze; gotovo se izvrši najstrožja preiskava in potem se razkrije, da je kriv vse nesreče in grdobije pravzaprav le on, Gregor Danè!

In brivskega mojstra je kar naenkrat ostavila vsa bolezen, v glavi so se mu hipoma razkadili težki alkoholni oblaki in zavedal se je, da je zagazil s svojim pajdašenjem z Alzačanom v obupen položaj.

Veseljačenje, ki je trajalo dva dni, se zaključi prokleto žalostno! Vse gostilne sta obšla in popila vina in žganja toliko, da sta podivjala in omagala. Od sobote do ponedeljka sta spala jedva par ur.

Danè se je spominjal, da je bil z Alzačanom tudi na Viču, kjer je z belo zastavo, ki si jo je bil sešil in pripravil sam, mahal v pozdrav Bernadottovi diviziji ter kričal kakor besen blaznik: »Vive le republique!«

Sam vrag ga je menda obsedel. Zaboga, če ga je slišal kak avstrijski vohun, ki ga ovadi!

A potem?

Z Alzačanom sta se vlekla omahovaje v Ljubljano, pila, pela in razgrajala po različnih krčmah in — zaboga! — tudi na Sv. Petra cesti sta bila ter silila v gostilno »Pri treh gavtrošcah« ... Toda ondi je popivalo že polno francoskih seržantov, v zgorenji sobi pa so bili zbrani francoski častniki.

Po veži sta se motovilila, dokler se ni doli po stopnicah prikazala Nežika Verderberica, vsa žareča in krasna v svojem zdravju. S smehom, ki je bil žgoč kot kopriva in jedek kot žolč, se mu je zarogala Nežika in vzkliknila z neznosnim zaničevanjem:

»Šema pijana, ali si zopet tu in tak-le prehajaš k meni? Kar pojdi zopet tja, koder si se potepal doslej!«

Čisto natančno se spominja Danè, da ga je bilo v tistem hipu sram, kakor še nikoli, in, dasi pijan, je čutil, kako ga je srce zabolelo. Saj ni hotel iti k Verderberici, sam Bog ve, a Alzačan ga je vlekel tja siloma. Nežika se mu je vsedla v srce. Samo o njej je govoril in koprnel za njo s slo, ki je bila neukrotljiva.

»To je ženska! Zapisal bi se zanjo s srčno krvjo samemu hudiču!« je vzdihoval šasér. »K nji moram, in moja mora biti!«

Šasér je govoril vse tisto, kar je čutil Danè, čutil z gnevom in obupom. In ko se jima je v možganih že zameglilo, je jecljal Danè svojemu prijatelju, kako blazno je ljubil še nedavno sam to žensko, a kako podlo ga je prevarila z avstrijskim aristokratskim častnikom ter ga dala vreči iz hiše, kjer je bil včasih preživel najlepše svoje ure in ostavil največ svojega denarja.

»Zaničujem jo sedaj,« je čenčal šasérju, -zaničujem! Ubogo šivankarico sem še mladenič ljubil, kakor je ni ljubil nihče na svetu; že takrat me je imela za norca. Odpustil sem ji, saj je bila s svojim prvim možem dovolj izpokorjena ... Zopet sem jo ljubil vdovo in zanjo bi bil storil vse, pa če bi tudi zahtevala, da ubijem lastno ženo in se oženim ž njo ... Toda ni bila vredna moje ljubezni. Pogine naj v sramoti! Vzemi jo, tvoja bodi, in ko jo zapustiš, ji z največjim zadoščenjem zalučim v obraz: »Prav se ti je zgodilo, soldaška vlačuga!«

Toda njegov gnev je bruhal le iz ljubosumnosti, večne in strašne, najljutejše ljubezni. Njegov ponos je bil le filistrska trma in njegovo sovraštvo v istini le užaljena ničemernost domišljavega malomeščana. Kar so mu preklinjala usta, je oboževalo njegovo srce, in če bi se mu bila Nežika le namuznila, bi bil pozabil in ji odpustil vse, vse ...

Alzačan ga je pač poslušal, a v svoji pijanosti ga ni razumel. Kvečjemu so brivčeve besede le podžigale njegovo slo in ga pritirale zopet v predmestno gostilno. Še drugič je zaštorkljal k Nežiki in jo izkušal objeti, ne meneč se za polno sobo tovarišev. Takrat se je odločila njegova usoda.

Nežika ga je z enim samim sunkom odbila od sebe, mu kakor mačka skočila za hrbet, se ga oklenila okoli prs in ga pahnila črez prag. Bila je močna žena. Ni se ustrašila niti najkrepkejšega moškega, in pijance je metala iz svoje gostilne vselej lastnoročno.

Potem se je okrenila k Danètu.

»Tako.« je dejala, »tvoj prijatelj je že na ulici. Ti pojdeš menda sam. Ali naj mari pomagam še tebi?«

Brez besedice je odšel Danè, prestrašen, užaljen in pogrezajoč se v sramoti. Iz gostilne je za seboj slišal le grohot Francozov: na ulici pa so se ustavljale gruče ljudi in se smejale Alzačanu, ki se je pobiral. Urno je pristopil in pomagal šasérju na noge.

»Pojdiva!« mu je dejal. »Zgoraj so vaši oficirji!«

Alzačan pa je zaklel in blebetal:

»Izvrstno! Velikansko! Prijatelj, ni je lepše ženske na svetu! Ona mora — mora biti moja! Kako ti je močna in pogumna! Vrag me vzemi, to mi je imponiralo. Vidiš, vrgla je celo mene, hrusta. Kakor pero, ki ga pihneš z mize sem odletel. Neverjetno, kaj? Maha! O, prav to mi je všeč! Prav tako žensko hočem, vidiš, prav tako-le! Hahaha!«

Danèta pa je grizla sramota, ki mu je množila jezo nad seboj samim ter ga navdajala z obupom. Najraje bi bil šel domov, a Alzačan ga ni izpustil več. Plačeval je zase in zanj in žeja mu je bila neutešljiva. Brezkončno je pripovedoval Danètu o svojih junaštvih po Italiji, po Nemčiji, po Belgiji ter o svojih ljubezenskih doživljajih z ženskami vseh vrst in starosti.

Danè ga je poslušal s poželjivostjo bojazljivega malomeščana, ki uživa s pohotnim naslajanjem vsaj v poslušanju vse tisto, kar mu je nemožno uživati v dejanjih, se vlačil dalje z bahaškim Alzačanom od gostilne do gostilne ter pil pil, pil ...

Polnoč je že minila, ko sta prikolovratila po Gradišču. Ničesar več si nista imela povedati, njuna jezika sta le še blebetala in noge so njima golomišile in se zapletale. Tema je ležala po ulicah in le na dolge razdalje je brlela ob kakem oglu mižava svetiljka.

Pred staro pritlično hišo pred igriščem pa se je Alzačan ustavil.

Kakor pribit, je zijal razrogačenih oči v slabo razsvetljeno sobico. Tam na mizi je gorela lojeva sveča, na robu postelje pa je sedela velika, mlada, bujna žena. Očividno se je spravljala spat, saj je imela na sebi le srajco brez rokavov in kratko spodnje krilo.

Pozabila je menda zadrhniti zastore na oknih ali pa je pustila okna nalašč nezastrta, da bi se zjutraj zbudila tem preje.

Hipoma je vstala.

»Nežika!« je dihnil Alzačan. »Cela Nežika! In nikogar pri njej!«

Resnično, tudi Danètu se je zdelo zdaj, da je ženska izredno podobna Nežiki. Toda ni utegnil več premišljati, ker tovariš je že odprl pritlična vrata in planil v sobo. Začul je ženskin krik in videl ruvanje dveh teles — nato pa le pobegnil. Zavedel se je, da je šasérjev čin opasen tudi zanj, odmajal se je domov ter je zaspal, ne da bi se bil slekel ...

In zdaj to prebujenje! Skrb, sram in obup so se zvalili nanj, kakor bi pljuskal in padal nanj cel slap ter mu jemal sapo, vid in sluh.

Prepaden je buljil Danè zdaj predse, a izhoda ni mogel najti. Če zgrabijo, zapro in kaznujejo zdaj še njega? Zakaj, on je napajal šasérja, on ga je upijanil, on ga je spremljal po vseh gostilnah in kavarnah ter bil ž njim tudi v Gradišču! On ga je zapeljal pred tisto stanovanje in bil priča šasérjevega nasilstva proti ženski, ne da bi mu bil branil! V času vojne so procesi preklicano kratki, zasliševanje prič je kar površno, obsodba pa tako nagla in ostra, kakor bi izprožil puško. Prav možno je, da zadene krogla tudi Danèta, sokrivca in povzročitelja šasérjeve lopovščine!

Kaj naj stori? Kako naj se opraviči? Ali bi ne storil najpametneje, da pobegne iz Ljubljane in se skrije?

Tedaj je začul na stopnicah korake.

Vsa kri mu je šinila v noge, da je omahnil na stol in polnezavesten pričakoval: Francozi prihajajo ponj, da ga vklenejo in odvedejo v pržon!

Toda vstopila sta rokavičar Kavčič in krojač Dominik ter se hohotala, ko sta zagledala njegov obupni obraz.

»Ali kakšen pa si že spet, Gregor?« se je čudil Kavčič. »Zelen kot trava in bled kot mrlič! Politično pijančevanje ti je pokvarilo želodec in obraz.«

»Filister naj ostaja ponoči lepo doma!« je modroval krojač. »Ni prav, da nimaš svoje žene pri sebi, ki bi skrbela zate. Vidiš, midva sva solidna zakonca, zato pa sveža in zdrava.«

»Eh, menda sem pil sinoči slabo vino, pa mi je tako škodilo!« je lagal brivec. »Na zraku mi odleže.«

»Da, pojdimo na ulico!« je silil rokavičar. »Saj prav zato sva prišla pote. Že na vse zgodaj sva bila na nogah. Videla sva generala Bernadotta, ki je jezdil po mestu in tja proti Savi. Nos ti ima ta Francoz dolg kot tičji kljun in črno gleda kakor krokar. Ampak hud je kot hren in oster kot britev. Nič mu ni prav. Pri vsaki hiši skoraj se je ustavil ter grajal in popravljal to in ono. Red hoče imeti kakor v najlepšem miru. Razne častnike je oštel kakor male šolarčke. Pri Bidelmanu je izkušal ponoči baje nekdo vlomiti v omaro, kjer ima Rechterica spravljeno srebrnino. General je takoj sklical vse hotelske posle in vse ondotne Francoze pa nemudoma odredil najstrožjo preiskavo. Kričal je, da se je slišalo na trg njegovo rohnenje.«

Danè se je oblačil, poslušal rokavičarjevo pripovedovanje in trepetaje čakal, kdaj li omeni šasèrjevo nasilje in njegovo pajdašenje ž njim. In ko ni slišal ničesar, mu je postajalo v duši lažje in lažje.

»Videla sva tudi trop šasèrjev, ki so jezdili v diru po Dolenjski cesti,« je pripovedoval krojač. »Baje so namenjeni na Dolenjsko.«

Danè je medtem poiskal klobuk in suknjo ter se odpravil iz sobe. Čim več novic je zvedel ne da bi se bilo omenilo Alzačanovo nasilstvo, tem bolj se mu je vračala nada, da nevarnost, ki mu preti, vendar ni toli velika in toli blizu, kakor se je bal.

»Pojdimo pred rotovž!« je silil Kavčič. »Opoldne pride tja general Bernadotte. Baje postavi novo gosposko za Ljubljano in vso deželo.«

»Župan namreč je odstopil in občinski svet se je razšel,« je pripovedoval Dominik. »Poslej nas bodo vladali čisto po francosko. Meni je vseeno. Da bi le še slabše ne bilo kakor doslej!«

In stopali so po Glavnem trgu.

Pred Divjim možem so stali grenadirji z nasajenimi bodali ter niso pustili nikogar v hišo. Pred magistratom pa je stopala gor in dol častna straža in s strehe je plapolala francoska trobojnica. Častniki so se izprehajali po trgu mirnih in počasnih korakov.

Ob Robbovem vodnjaku so se ustavili. Iz škofovega dvorca so videli urno prihajati duhovnika v dopetnem črnem talarju. Advokat dr. Repič ga je čakal pred vhodom in se mu pridružil. Rdečelični in polni obraz duhovnikov je bil resen in globoka tuga mu je zameglila njegove oči. Široko je krilil z rokami ter živahno pripovedoval svojemu spremljevalcu.

»Naš kaplan Vodnik! Pa iz škofovega dvorca prihaja, kjer stanuje Bernnadotte! Kaj li ima?« je ugibal Dominik.

»Nekaj se mu je pripetilo, da je toli razburjen,« je dejal Kavčič.

In že je pozdravil Vodnika in ga vprašal:

»Prečastiti, ali delajo tudi vam Francozi skrbi?«

»Samo eden. Nesrečnik bo ustreljen!« je odgovoril Vodnik in sklenil roke. »Strašno je: vse moje prošnje so bile zaman.«

»Kdo, kdo? — Francoz bo ustreljen? Sapramiš: saj sem dejal: ta Bernadotte je hud kot poper in oster kot srp!«

»Pa kaj je storil?«

»Nocoj je siloma vdrl v Gradišču v neko hišo in oropal neko žensko. Menda jo je hotel umoriti, a iztrgal ji je le uhane ter odnesel nekaj denarja. Baje nepoboljšljiv pijanec, večen prostak, napol Francoz, napol Nemec, Alzačan,« je pripovedoval Vodnik.

»In vi ste šli prosit zanj?« se je čudil Dominik.

»Strašna je naravna smrt, a še strašnejša mora biti nasilna!« je odgovoril Vodnik. »Le Bog ima pravico poklicati k sebi človeka. Usmrtiti koga pa je greh za vsakogar, tudi za oblast! 'Ne ubijaj!' pravi božja beseda in nikjer še ni bila preklicana. In pomislite: mlad, zdrav, lep mladenič! V pijanosti, nerazsoden se je spozabil; morda niti ni mislil nič zločinskega, morda se je poredna šala nehote izprevrgla v sirovo dejanje, objestnost se je bržčas spridila v lopovščino: lepo, napol slečeno žensko je nenadoma zagledal pred seboj ... objel jo je ... prijel preveč trdo za glavo ... ona šale ni razumela in ga je udarila, suvala, grizla, praskala ... on se je nato šele razjezil ... sam Bog ve, kako se je to zgodilo in le on vidi v človeško dušo!«

Goreče je branil duhovnik nesrečnega Francoza ter ga zagovarjal iz človekoljubja in iz načelne mržnje do nasilnega usmrčenja človeka, ki je vendar ustvarjen po božji podobi ter ima neumrljivo dušo.

»Edini Bog mu je vdihnil življenje in edini Bog mu ga sme tudi vzeti!« se je razburjal. »Naj ga izšibajo, naj ga zapro v ječo, naj ga postavijo v boju na najbolj nevarno mesto, le usmrte naj ga nikar!«

»A uhani? Iztrgal jih je! — In denar? Saj ga je vendar odnesel!«

»Ničesar niso našli pri njem: vse je menda brezbrižno izgubil!«

»Ali pa iz previdnosti vrgel od sebe!«

»Le Bog ve vso istino: le on bodi sodnik njegov!« je vzdihnil Vodnik.

»Glavno pa je: niti napadenka ne želi vojakove smrti!« se je oglasil zdaj tudi dr. Repič. »Ne le ne želi, temveč celo prosi, naj ga pomiloste: odpušča mu vse, kar ji je storil in mu daruje vse, kar ji je morda nehote vzel!«

»In vendar ste prosili brez uspeha?«

»Prosila sva za delinkventa oba: tu spod doktor pri generalu Bernadottu, jaz generalu Muratu ... zaman ... zaman!«

»Oba se sklicujeta na prvo oznanilo generala Bernadotta na Kranjce, ki ga je poslal iz Logatca v Ljubljano,« je pripovedoval dr. Repič. »Francoz je resnično mož beseda: kar obljubi in zažuga, vselej izpolni, pa če bi se imel za to tudi ves svet podreti. V tistem oznanilu stoje tudi stavki: Ne bojte se za poštenje svojih žen! Naši soldatje bodo ostro držani v dolžnosti, da vam ne store nič krivega. Vsak bo pri tej priči s smrtjo kaznovan, kdorkoli bi se v vaše prebivališče vrinil s silo ali zagrešil rop. Nismo enaki obdivjanim premagalcem. Naše priljudno vedenje vas o tem prepriča ... Komaj tri dni je star ta Bernadottov obet! Tako sva bila sprejeta z najizbranejšo priljudnostjo in sva morala oditi z — najdaljšim nosom.«

Gregor Danè je poslušal molče in se počutil kakor na trnju. Navidezno malomarno se je oziral po trgu in da bi skril svoj obraz, je stopil na vodnjakove stopnice ter pil vodo. Obenem pa je lovil vsako besedico in pričakoval, da se omeni tudi njegovo družbovanje z bednim šasérjem.

Toda nihče se ni brigal zanj.

Na magistrat sta hitela mimo dr. Podobnik in dr. Jožef Gollmayer; Vodnik in dr. Repič sta se jima pridružila in obrtniki so ostali sami. Radi bi bili šli k »Bidelmanu«, toda v hotelu je mrgolelo francoskih častnikov kakor na mravljišču.

Pa je prikrevsal mimo mršavi in dolgokraki Kozlevčar. Brez palice je bil, znak, da ni v službi. In vstavil se je in zajavkal:

»Hudič vzemi moje pasje življenje! Ponoči ni bilo miru zaradi razbojnika, ki je kakor nalašč vdrl ravno v našo hišo, podnevi pa naj iščem razbojnikovega pajdaša! Tak sem, da že svojih nog več ne čutim.«

»V vašo hišo je vdrl, praviš?«

»V našo ... h Kalanki. Pomagač pa mu je neki Žorž Dandén ... Ljubljančan! Tako trdi tisti falot ... Zdaj pa iščemo vsi policaji prekletega Žorža Dandéna po Ljubljani. Kako naj najdemo, ko ga nihče ne pozna in se nikoli še noben Kranjec ni pisal za Žorža Dandena! Šasér ne ve povedati nič drugega o njem, nego da je velik pijanec, velik babjak in hišni posestnik ... Ljubi Bog ve, da so veliki pijanci in veliki babjeki vsi LJubljančanje — posestniki in neposestniki, samo če morejo in imajo ... Jaz nisem kajpada, a le ko ne morem in nimam, hudič me vzemi!«

In Kozlevčar je krevsal dalje.

»Dandén, Dandén!« je ugibal rokovičar Kavčič na glas. »To je vendar francosko ime. Kako naj se Kranjec piše Dandén!«

Pravkar je tekel mimo dr. Repič.

»Gospod doktor, samo besedico, prosim!« ga je ustavil krojač Dominik. »Vi znate francoski: kaj pomeni Dandén?«

»Dandin? Haha! Dandin je slovenski: trapa, prismoda, šupljak, slaboumnik, tepec! Torej prav neprijetna beseda.« — In smeje je hitel odvetnik dalje.

»Jur Prismodé ... Jur Tepec! Haha! Kozlevčar ga ne ujame ... Tepcev in prismod je preveč! Ne dobe ga! Nikoli ne ... ker Kozlevčar sam je dandèn, pristen ljubljanski policajski dandèn ...« sta se rogala krojač in rokavičar.

Gregor Danè pa je bil bled kot stena:

»Imajo me! Jaz sem Žorž Dandèn; jaz sem v resnici Jur Tepec! Napačno si je zapomnil šasèj moje ime. Toda le še malo in zgrabijo me. Izgubljen sem!«

In že se je ozrl po njem rokavičar:

»Ti, Grega, si pijanec, babjak in hišni posestnik! In tepec si bil že od nekdaj! Ali si ali nisi? Glej Nežiko ti je speljal najprej Verderber, nato dr. Repič, nato grof Lichtenberg, snoči general Murat in nocoj jo spelje morda še general Bernadotte!«

»Ej, speljal mu jo je še marsikdo, Grega pa ostane Žorž Dandèn — Jur Prismodè!« je pomagal krojač.

»Torej!« je bevsknil Danè. »Pustita me! Bolan sem in spat grem!«

In omahnil je v prvo ulico med množico ter izginil.

Zois se je kopal vsak dan v kameniti banji in čital obenem Lukreca. Po kopeli je ležal pol ure, se dal prepeljati v knjižnico, kjer je s svojo mamo drugič zajtrkoval, nato je opravil pošto in se bavil s svojim izumom, načrtom za voziček.

Tisto dopoldne je dobil vozičkov model. Na pisalni mizi je čakal izumitelja: v sredi nekak pleten koš s sedežem in pred njim široka mizica, na vsaki strani kolo, visoko skoraj do koševega roba in z dvema obročema, zadaj pa majhno kolo, ki se je dalo krmiti s krmilom na levi strani. Vse lahko in prožno. Voz naj bi premikal baron z desnico, ki bi ž njo brez napora notranji kolesov obroč potezal naprej ali nazaj, z levico pa ravnal krmilo.

Ob oknu so stali dr. Wagner, dr. Repič in Valentin Vodnik. Čakali so barona.

»Evo ga našega kolarja - prvaka! Če bo treba izumiti nov škorenj, ga tudi izumi! Vse zna, česar se loti,« je dejal odvetnik šaljivec.

»Kolar, botanik, kemik, mineralog, matematik, plavžar, veleindustrijec ...« je začel naštevati dr. Wagner smejé na prstih. »Še kaj?«

»Velekmetovalec, zato častni član kranjske Kmetijske družbe, član treh ali štirih akademij ...« je pomagal dr. Repič.

»In nedosežen estet, kritik, filolog!« je dostavil Vodnik. »Saj me je sram povedati: brez njega bi znal jedva jecljati, nikar peti!«

»Pa diplomat, politik!« je dejal dr. Wagner. »Prej so ga morali upoštevati na lontovžu, zdaj ga poslušajo Francozi v škofiji. Novi centralni gubernij je sestavljen po njegovem predlogu! Demokratsko, iz samih strokovnjakov, mirnih, resnih mož in — pozor, gospoda! — večino imamo Slovenci!«

»Prvič, odkar živimo na teh tleh!« je vzkliknil Vodnik. »Prvič pride do veljave slovenski um! O naš Zois zna, kar hoče. Zdaj smo končno, končno vsaj enakopravni! Zakaj ne živi več Linhart! Naš jezik uživa isti ugled kot francoski in nemški, tudi naši možje bodo prvič med gospodarji dežele: konec je privilegijev, žaljenj in zlorab! Svita se! Mi vstajamo!«

»Vstajamo! Leč ne pojdemo več!« je pritrdil dr. Repič. »Zares se svita. Jutranji vzduh čutimo ... petelini pojo — najglasnejši, najvrlejši ste vi, prečastiti! — spanec nas je minil ... Naj se zgodi karkoli: nazaj ne gremo, nego dalje in kvišku. Svobode, ki nam jo daje Francija, nam ne vzame nihče več.«

»Počasi, počasi!« se je oglasil Zoisov glas iz sosednje sobe. Na širokem stolu sta ga prinašala lakaja. »Pozdravljeni! He, prijatelj doktor, brzdajte nekoliko svoj sangvinični temperament! — Dobro je: odidita!« se je okrenil k hlapcema. »Phaeton, Phaeton!« je vzkliknil nato s pogledom na dr. Repiča. »Presmel voznik si! Res je, da odpira Eos rožnate duri na vzhodu, Lucifer preganja zvezde z nebesa in begajoče Hore obrzdajo Heliosove belce, site ambrozije in nektarja. Toda nikar dirkat! Premlad si, prešibak še! Bik z rogovi, žrelo levovo, škarje škorpijonove in rakove ti groze, ljubi moj Phaeton! Pusti zlati voz in hodi rajši peš, da te, požigalca nesrečnika, ne sklati Zeus s svojo strelo, da se ne utrneš kakor meteor ter se ne pogrezneš v Eridanus v objem ledonoudih Najad! Le počasi, trezno, hladno, zložno, toda varno, prijatelji!«

»Gospod baron, še vedno dvomite? Glejte, mi smo polni zaupanja in vere v bodočnosti!« se je branil odvetnik.

»Saj je prav, a nikar prenaglo in preveč zaupati! Vi pretiravate v obupanju in zaupanju. Iz teme skačete kar brž na solnce, iz ledu v vročino! To ni zdravo, niti pametno. O, ne mislite, da sem čmeren malodušnež! Čeprav bolan, nisem brez veselja, in srečen sem, ker z vami vred vidim, da "e pur si muove". Toda pri tem ostajam hladen in pri svojem "videbimus eras" ... In dobro izhajam: razočaran nisem nikoli in moralnega mačka ne poznam.«

»Ali danes dobimo vendar nov magistrat, nov centralni gubernij ... Naše ljudi ... brez tujih, nam sovražnih birokratov ... Slovenci so v večini in naš jezik je po stoletjih sramote enakopraven!« je dejal Vodnik in ponovil: Svita se! Nobenega dvoma ni več.«

»Po vaši zaslugi, gospod baron! Doktor Podobnik in dr. Gollmajer sta nama povedala pravkar ...« je pristavil dr. Repič.

»Nič zaslug! Desselbrunner je spremil k meni generala Murata in podpolkovnika Picarda; govorili smo jedva deset minut in — moji predlogi so bili sprejeti. Nihče ne more trditi, da niso objektivni. Baron Rossetti sprejme predsedstvo gubernija, dr. Gollmajer zasede županski stol, dr. Podobnik, ki si je sam želel rešiti ubijajočega dela in skrbi, pa stopi v gubernij. Tudi škof baron Raigersfelški bo dobro zastopal cerkev: ni zelot, ne obskurant. Če ostane gospoda vsaj nekaj tednov skupaj, porine lahko naš voz vsaj par korakov zopet naprej. Če se vrne avstrijski režim, ga nazaj ne bo pehal, težje je, nerodno in bi izzivalo kritiko!«

Sedeč za mizo je baron preskušal voziček, pritiskal tu, tam, ga porival naprej, nazaj, ga obračal in govoril.

Gostje pa so se začudili:

»Samo nekaj tednov? — Da bi se utegnil stari režim povrniti? Kaj veste, gospod baron?«

»Ničesar gotovega. Le slutim ... General Murat je govoril tu še o maršu na Dunaj, no ... mogoče, mogoče ... Ampak nekaj se pripravlja: previdnost je vsekakor na mestu. Ne pozabite, da ima predsednik policijskega dvornega oblastva, baron Hager svoje zaupnike še danes v Ljubljani in po vsej deželi! Kakor pajek sedi na Dunaju in je razpredel svoje niti do Trsta in Dubrovnika: vse vidi, vse sliši ... Danes ima zid ušesa in noč oči! Zato srebro golk, zlato molk!«

Gospodje so bili presenečeni. Prepričani, da ve baron več kakor jim pove, so ga poznali, da se tudi zdaj ne prenagli in da jim ne izda nič natančnejšega, dokler nima v rokah dokazov. A že za to, kar jim je namignil, so mu bili v srcu hvaležni.

Zois je čutil vtisk svojih besed ter se smehljal sam vase, urno okrenil modelček in vprašal:

»No, ali ni čedna moja gajbica?«

Hotel je obrniti pogovor drugam, a v tem mu je prišla na pomoč njegova mati, ki je stopila v pisarno z lakajem. Nosil je na ploščku zajtrk ter ga serviral na mizi.

»Ali je resnica, kar pripovedujeta Alborghetti in Wasserthal?« je vprašala gospa. »Francoz bo ustreljen?« — Marko Alborghetti je bil Zoisov knjigovodja, Wasserthal pa poslovodja v Zoisovi trgovini. — »Kakšne strahote še doživimo! Gospa Suzana hoče znova kar pobegniti iz Ljubljane, češ zdaj pridemo še drugi na vrsto. Zdaj postavijo giljotino še v Ljubljani!« — Suzana je bila lepa ženka krščenega ogrskega Žida Wasserthala, suha Židovka izredne strahopetnosti in čudovite zgovornosti.

»Gospa Suzana je res sposobna, da se zateče iz samega strahu pred giljotino kakemu francoskemu rešitelju v naročje!« se je rogal Zois. »Wasserthal naj le pazi nanjo: Suzana ne bo opraskala nikogar; Kalank ni dosti v Ljubljani!«

Gospa Ivana se je nasmehnila; vedela je, da je Žigova sodba o koketni Suzani pravilna, vendar je hitro vprašala dr. Repiča:

»Kako vendar se je to zgodilo? Ta edini slučaj nasilstva je Francozom gotovo sila neljub?«

Repič in Vodnik sta pripovedovala in kakor vselej, je bilo njuno reporterstvo tudi to pot izčrpno do najbolj mičnih posameznosti.

Tedaj se je oglasil dr. Wagner:

»Mlada, lepa žena — brez moža in otrok! Nerodno bo zanjo, zelo nevarno, ako zdaj tistega Francoza zaradi nje ustrele ... Prijateljev ima Francoz, — hm, kaj če se kdo maščuje nad njo?«

In vsi so mu pritrjevali. Sirova doba je posirovela vse človeštvo. Čisto mogoče je, da bi našli Kalanko nekega jutra umorjeno. Kdo jo je zabodel ali ustrelil skozi okno? Niti sledu ne bo po zločincu ... in gospa Ivana je svetovala:

»Pozvalo naj bi se ženo, naj se preseli! Pa kar precej! In tudi, če se še kdaj konča ta vojna, naj bi se ne vračala več v Gradišče!«

Dr. Wagner pa se je hipoma domislil:

»Hej, Jožef Žajbelj me je naprosil, naj poiščem stanovanje s hrano nekemu izredno nadarjenemu dečku, čakajte no!«

Že je imel notes v rokah ter je brskal po njem.

»Evo! Lovro Čeledin, Ubeljsko, sirota, učenček, ministrant in sluga starega kapelana, Blaža Prašnikarja ... Po vsej sili hoče fant študirat v Ljubljano. Ubeljski Premrov pa je plačnik zanj, kakor je bil za Žajblja. Kaj menite, doktor? Kalanka bi ga morda vzela? — Fant je baje priden, že dobro odbojen, sila dobrosrčen in pogumen. Koristen bi jej bil, pri moji veri!«

»Vprašam jo lahko,« je odvrnil dr. Repič, mirno kakor brezbrižno, dr. Wagner pa je pravil, kako živo je skozi Ljubljano s svojim oddelkom umikajoči se felčer Žajbelj slikal Lovrenčkovo hrepenenje po mestu in šolah. Za učitelja ali kapelana se želi izšolati sirotka in kar nemudoma je hotel z bežečo armado odriniti s felčerjem v Ljubljano. Ko pa ga je tolažil, naj vendar še potrpi mesec, dva, da mine vojna in se vrne ponj, se je fantek razjokal, kakor bi se pred njim podrla nebesa, ter je ostal neutolažen ...

Ničesar ni slišal dr. Repič, ker vse njegove misli so bile pri Marijanici.

Če bi jo res kak Alzačanov prijatelj ubil! Ali jo iz maščevanja vsaj pohabil za vse življenje! Bilo bi strašno.

Ah, čim dalje bolj se je zavedal, da se mu iz pustolovske šale in zaletniške vsiljivosti razvija v srcu čuvstvo, mehko in dobrotno, kakor ga še ni poznal ... Zares, čudovito je, a resnično: ljubi jo, to priprosto rožo. Čisto in ponosno. Nobene ni še tako ljubil, ker ni še nobene tako spoštoval. Lahko je biti pošten, če si bogat, brez skrbi in brez skušnjavcev; če pa si ubog, osamljen, obdan od prepadnikov, ti je vsa obramba tvoj ponos.

Gorje ubožni in še lepi ženski brez ponosa v današnjih dneh večnih napasti!

Kruta je narava, da jemlje prav tam največ na ponosu in duhu, kjer razsipa lepote in mikavnosti z najpotratnejšim razkošjem. Pevki Irena Tomeoni in Olga Silvani, igralki Mizzi Tauber, plesalka Bertha Suppan pa vse različne Malke, Ančke, Katrice, Albine in Lojzike, vse, vse so bile krasne, pikantne, temperamentne, a tudi vse brez ponosa. Lahko jih je pridobil in še lažje pustil ali vsaj brez bolesti izgubil. Ničesar drugega ni iskal niti našel pri njih kot zabave, banalnega užitka, dražila in mamila, veliko lepote, a skoraj nič duševnosnti.

Marijana pa je ženska brez rafiniranosti, brez koketnosti, brez poznanja globin in višin življenja, pa vendarle bogatejša na srcu in duhu: neomadeževana, nekupljiva in dasi le malo šolana, za čast in poštenje neverjetno nežnočutna.

Ne, njej se ne približa z drugim čuvstvom nego kot rešitelj in ljubeč prijatelj. Dokazati jei hoče, da niso vsi moški enaki, »vsi grdi ...« Predvsem pa jo pregovori, da se skrije nevarnosti.

Kakor bi ga speklo, je vstal in se naglo poslovil.

»Kaj mu je? « je vprašala gospa. »Naenkrat je utihnil.«

»Jezi ga, ker je ostalo najino posredovanje za Alzačana brez uspeha,« je odgovoril Vodnik. »Kalanka, pravi, še zboli od groze, če bo nesrečnež zaradi nje ob življenje! Preveč jej je menda obetal: izgubil je pravdo, to ga boli.«

»Nič drugega?« je pomežiknil Zois. »Pazite nanj! Kalankin mož ima velike pesti! Tone Kalan ni Wasserthal!«

Dobre volje so se razšli.

Na rotovžu so se zbirali občinski možje. Prišlo je le par dvanajstakov in štiriindvajsetakov, precej občinskih svetovalcev, večinoma pa preprosti ljubljanski obrtniki, kramarji, predmestni hišni posestniki, dvoje troje duhovnov, učiteljev in mestne uradništvo.

Policaji so jih zgnali z grožnjami in prošnjami. Nihče ni prišel rad. A dvorana je morala biti polna.

»Gospod župan so ukazali! Zaradi kontribucije gre! General Bernadotte se hoče z meščani dogovoriti. Razžaljen bo, če mu ne pokažemo prijaznih obrazov. Gorje Ljubljani, če se zameri Francozom!«

Tako so dokazovali Kozlevčar, Kobal, Nagode in drugi mestni stražniki vsakomur, kogarkoli so srečali. Izbirčni niso bili. A trudni, naveličani letanja in iskanja.

In mestna dvorana se je napolnila še pred napovedano uro. Pisana družba: obriti gospodje z vlasuljami in kitami, kuštravi kmetje v sukničih, duhovniki v talarjih, odvetniki v modnih nošah in z revolucionarno dolgimi kodri, avstrijske uradniške uniforme, tik vrat francoski grenadirji z visokimi kosmatimi kučmami in nekaj višjih republičanskih častnikov.

Pravkar je zvonilo poldnevu, ko je z majhnim spremstvom prijezdil general Bernadotte pred magistrat in urno odkorakal v staro poslopje ...

Dr. Repiča pa ni bilo niti v dvorani niti med radovedneži na trgu. Zanimalo ga ni nič več, ker skrbela ga je le še usoda Marijaničina.

Po Zoisovem vrtu je postopal kakor brezumen in ugibal, kaj bi, kako bi ... K njej! Svarit, pregovorit jo, naj se skrije! — Toda mu bo verjela? Ne bo li sumila, da jo hoče le zastražiti iz grdih sebičnih namenov? In kam naj jo spravi, da je ne izroči zlobnim jezikom v žrtev? — da bo resnično vama pred zločinskim maščevanjem Alzačanovih prijateljev?

Tedaj je zagledal pred sabo profesorja Pelzla. Med dvema grmoma je stal, zrl v tla, kimal in nekaj prešteval na prstih svoje levice. Doktor se mu je približal.

»He, vi?!« se je začudil profesor, kakor zbujen iz sna. »Kod hodite? Pri »Treh gavtrožcah« vas že dolgo nisem videl. Zaradi vas sem zašel tjakaj, a vi se mi menda umikate?«

»Nikakor ne, dragi gospod profesor! Le prehrupno mi je ondi. Vam pa je všeč?«

»Všeč. Navadil sem se tistega kotička, in Metka mi streže izvrstno. Čudovito bistro dekle! In zanimiva sanjarka! Francozov ne mara in govori le o svojem 'bratcu', grofu Leonu Latourju. Neverjetno: mladi ulanski plemič ji ne gre iz spomina. Strastno zaljubljen otrok! Ponoči se razgovarja v snu ž njim in podnevi ne neha pripovedovati o njem ... Ampak, čujte, gospa Verderberica je silno huda na vas!«

»E? Zakaj neki?«

»Ker vas ni nič blizu. In menda je ljubosumna! Sprašuje me to in ono, naposled pa se vrača vedno k istemu vprašanju: kod se ženite? — ali kaj vem, kdo vam blodi po srcu? — He, he, — ali ste ji nezvest? Zdi se mi, doktor, hm ...!«

»Haha! S takimi čenčami vas trpinči, ubogi gospod profesor!« se je rogal odvetnik nevoljen. »Pobegnite še vi!«

»Kam? Kje dobim danes hrano? Prokleta draginja! Človek je lačen in žejen, žep pa vendar prazen! Z lastno kuhinjo bi gotovo izhajal dvakrat ceneje. Toda nimam niti kuhinje niti kuharice.«

Dr. Repič se je zgenil: za Boga, to je misel! Toda rekel ni ničesar in stopal s Pelzlom dalje po drevoredu.

Pa se je ustavil profesor, se zagledal v tla, potipal z desnico prste na levici ter vprašal glasno:

»Zmotili ste me ... O čem sem že pravkar razmišjal? O čem že? — Ha, stojte: kolera! — mezinec je kolera, da ... Aha! Zdaj vem ... Čujte! Konstatiral sem, da premore diplomatski jezik našega Thuguta za francosko revolucijo vsega skupaj le bore petero metafor: vulkan, kuga, rak, požar in moralna kolera! Dunajska Kasandra je prokleto dolgočasna; tile francoski generali pišejo zabavneje. Ali ste že čitali najnovejšo Buonapartovo proglasilo?«

»Ne še. Zdajle ga menda obJavijo na rotovžu ... Ali, čujte, gospod profesor: jaz imam kuhinjo ... lepo, svetlo, prostorno kuhinjo. Poleg stanovanja s tremi sobami sta kuhinja in jedilna shramba. Vse v redu. Kuharico pa poiščite vi!« je dejal Repič, dasi smejé, povsem resno.

»Jaz? Kuharico? V klasikih morda, v življenju nikdar. Ostaniva rajši pri dunajski Kasandri!«

»Ostaniva rajši pri najini Hobi! Poznam jo ... a vi morate govoriti Z njo: mene bi se bržčas bala. Slab glas ... no, da ... ampak prisegam: pošteno mislim ž njo.«

»Torej stara in grda kot Hekuba?« se je zasmejal profesor. »Hm, govore, da vam ne uide nobena mlada ženska, če ni skočna kot veverica, da lahko uteče na vrh smreke, ali pa sklizka kot ščuka, da šine po valovih!«

»Pretiravajo! Ali žena, ki govorim o njej, je najlepša in najnesrečnejša ženska v Ljubljani! In poštena kot zlato, čista kot kristal! Rešil bi jo rad ... rešil!«

»Sebi? O, gospa Verderberica ...!«

»Ne šalite se! Krvavo resno govorim: gre morda za življenje in smrt,« je zagotavljal odvetnik.

In povedal mu je, kaj se je govorilo pri baronu Zoisu, kakšno slutnjo je izrekel dr. Wagner in kakšen je bil baroničin nasvet.

»In vi mislite, da bi šla Kalanka nama za kuharico?« je majal profesor glavo. »Oprostite: meni se pa le zdi da vam je več za kuharico kot za kuhinjo!« In poredno se je muzal.

»Bog me! « se je rotil odvetnik. »Zakaj človeštvo ne verjame tatu, ki se hoče poboljšati? — zaletniku, ki misli pošteno in zgolj prijateljsko? — Človeštvo je samo krivo, da tat ostane tat in zaletnik nepoboljšljiv zaletnik! Ponavljam: najresnejši je moj namen in dokažem vam, da sem boljši nego moj sloves!«

In že sta bila v Gradišču, še par korakov in stopila sta v Kalankino sobo ...

Pol ure nato sta koračila mimo kapucinskega samostana.

»Apetitna kuharica!« se je norčeval profesor. »Ampak brado si že lahko obriševa: brez angela varuha se ne upa v Mefistofelovo bližino! Haha! Prokleto pametna žena! Jaz bi tudi ne hodil ... k vam ne!«

»A k vam — je dejala — bi šla takoj!«

»Žalibog. To pa je zame še bridkeje!«

Nasmejala sta se in molče razmišljala.

»Če bi govoril z generalom Muratom? Njemu bi bilo mogoče ...« je dejal Repič.

»Gospod doktor, tako daleč vas priganja vaša kaprica!? Pazite se! Kalan se vrne: delavec ne pozna duelskih šal, nego obračuna z vami brez formalitet sam z gorjačo ali pa z nožem!«

»Kaj li govorite! Še vedno mi ne verjamete in ne zaupate?« je ječal Repič. »Prisegam vam ...«

»Zbogom! Lačen sem, in Metka me pričakuje!« je odrezal profesor in hitel po cesti Sv. Petra dalje.

»Noben pošten mož in nobena poštena ženska mi več ne zaupa!« se je togotil odvetnik in stopal preko mostu. »Ampak hočem! hočem! Preverim jih. In dosežem kar sem sklenil.«

V Gradišču pa je sedela Marijanica zopet sama v svoji sobici in jokala. Okoli glave je imela ovit robec, ki ji je zakrival ranjena in otekla uhlja. Hudo jo je bolelo, a zdaj ni čutila ničesar. Mislila je le na dr. Repiča in videla pred sabo še vedno njegovo otožno, pobledelo lice.

»Nemogoče! Kaj bi rekli ljudje! Kaj bi dejal moj mož!« je zavrnila Pelzlov predlog. »In potem: saj smo vendar zreli ljudje! Premlad je gospod doktor ... Da, k vam bi šla takoj, gospod profesor.«

»A sami vendar ne smete ostati tu! Nevarnost vam grozi ... premislite, mesto je polno Alzačanov! In težko živimo: mi in gotovo nič lažje vi ... Vsem bi bilo pomagano ... Kmečko siroto, pridnega dečka, vzamemo na doktorjevo stanovanje ... v vaši sobi bo lahko spal fantiček ... živa duša ne bo mogla niti misliti česa zlega!« je prigovarjal profesor.

»Vse storim, karkoli zahtevate!« se je rotil dr. Repič. »Ne besedice ne izpregovorim z vami brez priče ... ves dan sem z doma ... zajtrkovala, obedovala in večerjala bova vedno z gospodom profesorjem skupaj! Dam vam ključe ... greste in pridete, kadar hočete ... za Boga, prepričajte se vendar, da sem kavalir in da vas spoštujem brez sence hinavske misli!«

Zaman. Odbila je vse ponudbe. A vendar se je zagovorila: »Če bi bil v hiši deček, morda ...«

Nič več ni rekla, a izdala je vse. Kako rada bi mu zaupala, lepemu, prijaznemu šaljivcu! Saj je tako simpatičen in vsak njegov pogled, vsaka njegova kretnja govori, kriči in prosi: »Ljubim te! Ah, ljubi me!« — Zgražala se je sama nad seboj: Kako je mogoče vse to?- Še nedavno jej je bil nepopisno zoprn, še nedavno se jej je zdel smešen, nesramen, predrzen, razžaljiv, a zdaj mora misliti le nanj? — ponavlja si vsako njegovo besedo, vidi njegove oči, usta, dolge, bele roke in njegovo prožno elegantno postavo! Kako zna govoriti, kako se smejati! Kako vstopi, mehko poda roko, sede, nagne glavo, zaokroži ustne, zabliska z očmi! Ah, vse drugačen je njen dobri Tone: resen, malobeseden, čmeren, utrujen in vedno ves umazan ... Delavec, odljuden rokodelec širokih palcev in lopatastih dlani, kot skorja raskave polti, neobrit, nepočesan. In vendar dober, dober! In pošten, zgolj žrtev zanjo, vsak pogled le njen! Zadnji novčič ji izroči in nikoli je še ni žalil ne z besedo, ne z dejanjem.

Pa da bi mogla njega varati? — O, niti ne žaliti! Zvestobo mu je prisegla in zvesta mu ostane, če bi tudi imela poginiti.

»Torej res ne marate?« sliši dr. Repiča. »Poštenega dela za pošteno plačilo vas prosiva ... ničesar drugega. Pomagati nama v teh dragih časih ... pomagati in morda življenje rešiti sami sebi! Nihče vas ne pozna v naši ulici ... nihče ne zve vašega pravega imena! In vrhu vsega vam preskrbiva še angela varuha: dečka — ! In vi vendar nočete?«

Ozrla se mu je v oči, vztrepetala, a se premagala:

»Ne morem ... ne smem! Zaradi Toneta ... zaradi sebe! Ne silite več vame!«

In odšla sta. Nema, žalostna ...

»Oh, če bi mogla, če bi smela! — Tone, Tone, vrni se! Reši me! Reši me same sebe!«

In Marijanica je plakala.

»Pri treh gavtrožcah« je bilo tistega večera živo in hrupno kakor v panju.

Krojač Dominik, rokavičar Kavčič, nekaj kramarjev in drugih obrtnikov je popivalo za najdaljšo mizo, se kričavo razgovarjalo in krohotalo za stranskimi mizicami so sedeli starejši francoski podčastniki, pušili iz dolgih pipic, požirkoma okušali vino, poslušali neznano in nerazumljivo govorico, mešanico slovenskega, nemškega in laškega jezika, se spogledovali, nasmihali in večinoma molčali; mladi grenadirji, šasérji, mušketirji, huzarji in topničarji so prihajali v vežo, izpijali stoje merico, dve ter odhajali dalje, šaleči se med seboj in popevajoči kratke, ostro ritmizirane pesmice.

Dve natakarici, rdeči, potni, razoglavi, do pazduhe zavihanih rokavov in kratkih kril, ki so jedva čez kolena zakrivala bele, debele doma spletene nogavice, sta imeli toliko dela in letanja, da se nista utegnili niti zmeniti, ko so ju objestneži ščipali v nadlehti, ramena in izzivajoče okrogle boke. Ali pa sta bili dobrikanja take vrste vajeni, da ga nista niti opazili več?

V kotu za posebno okroglo mizico tik peči je sedel sam profesor Pelzl. Mižavo je še trmel in buljil predse. Pravkar se je bil izčajmal.

Kakor navadno vsak dan, se je bil že po obedu vpijanil in nato trdo zaspal. Tudi če bi prožili topove tik njega, bi se ne bil prebudil. Nepremično je sedel, z glavo naslonjen na peč, jedva vidno sopel in spal kakor mrlič. Natančno po treh urah pa je dvignil veki, si naravnal premaknjeno vlasuljo, zabobnal s prsti po mizni ploči, se ozrl po natakarici ter velel: »Polič Vipavca!« in srepil je predse ter molčal. Šele ko je izpraznil prvo kupo, je bil zopet povsem sam svoj, trezen in bister.

Tudi zdaj si je natočil pravkar prvo čašo in jo zlil vase na izkap. In takoj ga je minila vsa zaspanost.

»He, gospa naj pride!« je zaklical natakarici.

»Ni mogoče. Generali so zgoraj!« je odvrnilo dekle in polagalo pred profesorja nož in vilice.

»Kaj meni mar generali! Gospo hočem, ne generalov.« se je razhudil profesor.

»Če pa ne utegnejo! Ali boste večerjali, gospod profesor?«

»Metka naj pride!«

»Tudi Metka ne utegne. Generali, gospod Desselbrunner ...« je začela razlagati natakarica, a že je zarohnel Pelzl:

»Hudič vzemi vse skupaj! Talar pa uniforma panata vsako žensko. Pošasti! Izgubi se! Ampak pojdi in povej jima: če ne prideta onedve k profesorju Pelzlu, tudi profesorja Pelzla ne bo nikoli več k njima! Dixi! Apage!«

Rokavičar Kavčič se je oglasil:

»Da, da, civilisti smo dandanes vsi na smetišču, gospod profesor! Nobena mrcina nas več ne povoha.«

»Danè je resnično zbolel, odkar ga Verderberica nič več ne pogleda!« je pravil Dominik. »Tak vam je, kakor stekel pes. Če se ne obesi, znori prav gotovo.«

»No, pameti ni imel itak nikoli več kot za ženski naprstnik!« se je regal rokavičar. »Znoreti mu bo torej prava igrača.«

In družba je na bričev rovaš zbijala najslabše dovtipe.

Pelzl se ni brigal zanje. Grdo je srepil v mizo in pil duškoma čašo za čašo.

Ne bo večerjal, če ne pride niti Verderberica niti Metka! Ali se spodobi ravnati tako brezobzirno s stalnim gostom? Francozi so danes tukaj, jutri pa morda že čez devet gora in devet voda, a mi ostanemo! In vendar imajo tujci prednost pred domačini.

Kajpada, ženska simpatija je kakor val ali veter: za hip te pozna, že drvi dalje ter se te niti ne spomni več. Kakor mesec je ženska: vsak ščip je že v par tednih mlaj! In osel moški je vendar ves blažen, ako prileze njegov ideal zopet počasi do prvega krajca! Čez teden dni pa se že obupno oklepa zadnjega krajca. Večno smešna, zaničevanja vredna igrača je moški že od Evinih časov v ženski roki, in ni je večje, domišljavejše laži, kakor deklamiranje o močnem spolu!

Pelzl se je togotil na vse ženstvo in pil, pil ... Toda bolelo ga je srce.

Metko bi bil rad videl, se razgovoril in pošalil ž njo. Vzljubil je sanjavo dekletce zaradi njene bistrosti, tenkočutnosti, še bolj pa zaradi njene nenavadne lepote in naivne zaupnosti. Navadil se je njenega iskrenega čebljanja, obstati ni mogel brez njenih globokih črnih oči in rdečkastozlatih las. Najlepše in najboljše, kar je našel ne le v tej predmestni krčmi, nego v vsem svojem pustem življenju starega samca, je bila Metka.

Pa da bi ga pozabila zaradi tujcev? In da bi ne prišla k njemu vsaj za nekaj trenotkov? — Saj pride! Mora priti! — a Pelzl je čakal, čakal, a ni dočakal ...

In izpil je polič, drugega, tretjega ... Samo momljal je še, krčil pesti in krvavo gledal okoli sebe.

Obrtniki pa so medtem premlevali ljubljanske najnovejše dogodke: opoldne je dospelo zopet dvatisoč mož, dve kompaniji grenadirjev in mušketirjev; oskrbnik na Mrzlem Studencu pa je dal štiri pijane razgrajajoče Francoze aretirati in je bil za svoj pogumni čin celo pohvaljen.

Ob štirih popoldne je sprejel general Bernadotte na knezoškofijskem dvorcu vse magistratovce, jih očaral s svojo prijaznostjo ter jih je z novim imenom municipija potrdil.

Ob petih popoldne pa je general Bernadotte sprejel na Glavnem trgu zopet divizijo pešcev, ki so dospeli z vihrajočimi praporji in turško godbo. In kakor satan je režal ta dolgonosec pred fronto, ko je svojim rojakom zabičeval:

»Vojaki! Ostanite mirni, dostojni, disciplinirani! Vaš brat sem. Ali kdorkoli mi zagreši le najmanjši izgred, trezen ali pijan, pri moji veri, dam ga ustreliti brez milosti in pardona! Svobodo , enakost, bratstvo prinašamo temu, doslej zasužnjemu narodu. Ne onečastite torej časti francoske republike! Ne oskrunite ugleda svojih poveljnikov in našega vrhovnega generala Buonaparta, ki vam zaupa! V krasni deželi ste, med dobrim, mirnim, gostoljubnim narodom. Dokažite mu s svojim vedenjem, da so Francozi prvi, najbolj kulturni narod na svetu! Živela republika!«

In pripovedovali so si, da ni naložil Ljubljani in deželi nikake vojne naklade ter je ukazal, naj uradujejo uradi mirno dalje, kakor bi se ne bilo prav nič izpremenilo. Zlat mož! In bili so polni občudovanja in strmenja ...

»Prokleto prebrisani politiki so Francozi!« je modroval krojač Dominik. »Kakor bi bili narodi ničemerne ženske, jih krote in osvajajo z ljubeznivo silo. Vedo pač, da se posiljena ljubezen navadno izpremeni v najstrastnejšo. Ženska ne mara solznega, vzdihujočega bojazljivca, ampak tudi s surovo grobostjo ne pridobiš njene ljubezni: s pravo mešanico sladkosti in impertinence pa osvojiš vsako žensko na svetu. Francoska galantnost do ženstva je obenem njih umetnost v osvajanju narodov. V tem se Francozi razločujejo od brutalnih, lakomnih angleških kramarjev in domišljavih nemških brezsrčnežev.«

»Prebito učeno trabuzljaš, Dominik!« se je rogal Kavčič. »Ampak glavo bi zastavil, da to zelje ni pognalo na tvojem zelniku.«

»Kajpada ni: dr. Repič mi je razlagal te reči, ko sem mu umerjal spet novo obleko,« je priznal krojač. »Gospod je učen in na politiko ter na ženske se razume kot nihče ne.«

Pa tudi dr. Repič se je grdo vrezal: tisti šasér v Gradišču in tisti grenadir na Poljanah sta iskala ljubezni pri slovenskih ženskah čisto po nemškem ali angleškem načinu!«

»Zato pa so šasérji Francoza kar precej vrgli iz armade ter bi ga že danes ustrelili, če bi ne bili dopoldne in popoldne naši prosili zanj, da mu puste dihati vsaj še štiriindvajset ur! In najti morajo še Žorža Dandena, da ga obenem obesijo! Sto frankov dobi, kdor ga iztakne, falota! In tudi tistega grenadirja še niso našli, dasi so imeli apel po kasarnah. Robnikovi Tončki, ki ji je preveč žejni grenadir izmaknil tri goldinarčke, pa je dal general Murat kar pravi inozemski zlatnik! Lepa zijala ti zato postaja zdaj ves dan pred knezonadškofijsko hišo: menda bi si rada dala še kaj več izmakniti ... Za take zlatnike in sladke besede si da vsak dan vse kosti premikastiti, pa še smejala bi se. Mrha babja!«

Tedaj je vstopila v sobo Verderberica. Razburjena je bila, kakor razkačena sova je bliskala z očmi in nemudoma se je znesla nad rokovičarjem:

»Ne jezikaj! O babjih mrhah čenča le moška nezmožnost. Kopun zaničuje petelina! Plešec se posmehuje grivam in škrbec opravlja polne zobe! Če jih še ne nosiš, pazi, da ti jih žena že te dni ne nastavi!« Z obema kazalcema si je pomigala vrhu čela in napodobila roge. Zaslužil bi jih, mrhasti dedec!«

»Dobro te je počesala, kopun! — Zdaj si pa slišal kar ti gre! — Pametna je bila ta! — Živela Verderberica!« so se veselili škodoželjneži in se lotili Dominika, ki se je otepal krohotaje njihovih zbadljivk.

Verderberica pa se ni dalje brigala zanje. Urno je stopila k profesorju Pelzlu:

»Gospod doktor Repič je zgoraj pri gospodih francoskih generalih. Ali je res, da zagovarja tistega šasérja, ki bo jutri ustreljen?«

»Šaser ustreljen ... Repič ustreljen ... jaz ustreljen! Vse je postreljeno ... proklete ženske!« je momljal Pelzl izpod čela.

»Kaj vendar govorite, gospod profesor!« se je zdrznila gospa Nežika. »In kaj imajo opraviti ženske z vama? Vprašala sem, je li res, da je gospod doktor zagovornik šaseérjev!«

»Hehe! Zagovornik Kalankin ... da, pokrovitelj Kalankin ... Lepa žena. — uf; prelepa žena in poštena! Ali bo najina kuharica ali ne bo? Hehe! Ali nam general Murat pošlje angela variha ali ne? Nikoli več naju ne vidite potlej! Hehe! In vam se bode kolcalo po nama ... in Metki bo še dolgčas po Pelzlu ...Fino, lastno kuhinjo bova imela s prelepo lastno kuharico, gospo Marijanico! Da, da, gospa Verderberica, ki imate oči le še za generale! Vse strelja: Francozi, vi, pa še mi streljamo nazaj. Kar pojdite h generalom! In še Metki povejte: ne marava vaju več, zakaj gospa Marijanica bo poslej nama Ceres, Heba in Venus! Hehehe!«

Verderberica se je prebledela, vgriznila v ustnice in brez besed odšla iz sobe.

V gosposki sobi v prvem nadstropju se je zbrala družba francoskih najvišjih častnikov in nekaj civilistov. Gospode je povabil general Murat. Trdil je, da sta Verderberična kuhinja in klet v vsej Ljubljani brez konkurence in da se ne počuti nikjer tako po domače, kakor v zunanje neznatni predmestni krčmi Pri treh gavtrošcah.

Sicer je nekoliko pretiraval temperamentni Gaskonjec, ali resnica pa je le bila, da je slovela gospa Nežika kot izvrstna kuharica in da je imela v kleti za posebne prilike par sodcev vin, ki je z njimi odlikovala le prav posebno izbrane goste. Toda glavni mik pa je bila gospodu generalu Muratu vendarle zala gostilničarka.

Vražji jezdec, ki je bil v francoski armadi slaven zaradi svojih nezaslišano bravuroznih atak na bojiščih, je sicer urno uspel tudi z atako na Nežikino srce. Že njegov prvi poset, pa se je zaključil z obojestranskim porazom, tako da je ostalo nerazrešeno vprašanje, na kateri strani bo vztrajnost večja in bo rezerva močnejša. Murat si je na tihem priznaval, da je bil prvič v življenju premagan in se je zaklinjal, da zato že njegova moška čast zahteva revanšo, ki mu mora prinesti zmago. Kolosalna ženska! Angel in vrag, Madona in Venera, pa temperament in vztrajnost, nežnost, sladkost, nizkotnost in bolestna nenasitnost, kakor bi se zedinile v njeni ljubezni vse očarljive tipične vrline Francozinje, Italijanke in Španke. »Zares, ni je ljubice nad Slovenko!« si je dopovedoval general in bil srečen, kakor bi bil našel senzacijo brez primere.

Zvabil je seboj generala Bernadotta, podpolkovnika Picarda, tovarnarja Desselbrunnerja, dr. Wagnerja in dr. Repiča.

Poslednji je bil v silni zadregi. Prestopiti zopet prag Verderberične hiše mu je bilo muka. Brez slovesa in brez utemeljitve je izostal. Brezobzirno in nehvaležno je ravnal toda zavedal se je, da je mogoče razmerje s tako žensko le hipoma prelomiti, nikakor pa ne polagoma razvozljati. Kakor muha, zapletena v pajčevino bi bil: čim bolj bi se skušal izvijati, tem huje bi se ovijal in pogrezal v pogubo. In ona je nedvomno užaljena. Ljubosumnost kar srši iz nje. Niti profesorju Pelzlu je ne more prikriti. Morda ga zasleduje, vohuni za njegovimi korki in morda ve celo, da zahaja zadnje dni h Kalanki. Užaljena zaljubljenost tako strastne ženske postane moškemu lahko še prebito opasna!

Toda iti mora tja: odkloniti Muratovo prijazno povabilo ni možno, a bi ga niti ne maral odkloniti. Prav na takemle neprisiljenem sestanku bo najpriličneje izpregovoriti z generalom, kako bi privedli tistega kmetiškega fantička z Ubeljskega v Ljubljano. Ko bo fante tukaj, se Marijanica ne bo mogla več upirati: s Pelzlom jo pregovorita, da se preseli k njemu pod varstvom »angelčka variha« in potem ... potem? — No. kar prinese Usoda! Morda bo trajala francoska okupacija nekaj let ... morda ostanejo okupirane dežele na vse večne čase francoske ... kdo ve, kdaj in ali se sploh še kdaj povrne Marijaničin mož ... Nemirni, negotovi so današnji časi in v tujini se lahko Kalanu pripeti kaj človeškega ... In potem ... potem? — No potem se reši vprašanje samo ugodneje, kakor si misli: Marijanica postane zopet svobodna ... nobenega zadržka ne bo več ... nobenega dvoma ne bo mogla gojiti o njegovi resnično, globoki ljubezni ... A če bo zahtevala vendarle, da ji prinese poprej še poslednjo žrtev: svobodo? Če bo v svoji slovenski poštenosti priproste, a značajne žene zahtevala, da se ž njo poprej poroči? — Hm, dr. Repič se je popraskal pri tej misli za ušesom ... Zamahnil z roko in si dejal: »Meni je prav, karkoli zahteva usoda!«

In šel je. Na hodniku v prvem nadstropju pa je srečal Verderberico. Pravkar je stopila iz svoje spalnice nasproti posebni gostilniški sobi. Bila je krasna, vendar je zagomazel po Repiču čut, napol sram, napol stud. In posilil se je, da jo je mogel pozdraviti vsaj navidezno prijazno.

»O, hudi ste name ... ampak verujte mi: dela imam preko glave, da nisem niti trenotek svoboden!« je lagal. »Le službeno prihajam celo nocoj: zagovarjam namreč tistega nesrečnega šasérja. Govoriti moram z gospodom generalom.«

»In name ste že popolnoma pozabili?«

»Kako bi mogel! Gospa ... Nežika, prisegam vam: nisem kriv, da sem vas tako grdo zanemarili! Sicer pa slišim, da se tudi kar nič ne dolgočasite, vsak večer imate odlične goste ...«

»Kako li utegnete poslušati take malenkosti, ko imate toliko dela?« se je porogala in našobila svoja usteca.

»Privil mi je gospod profesor Pelzel.«

»Meni so pravili gostje, da vas je o vsaki uri videti v Gradišču.« Zlobno se mu je nasmehnila in ga ostro pogledala v oči.

»Lažejo! Kaj bi neki v Gradišču?« je lagal Repič in v bojazni, ki ji ni vedel razloga, povesil oči.

»No, no, advokat, ki poseča klijentko, je celo za današnje nenormalne čase nekaj novega!«

»Oh, kakšna vas je ta Ljubljana! Slučajno sem vpričo profesorja Pelzla izpregovoril z gospo Kalanovo par službenih stavkov zaradi tistega šasérja, ki jo je napadel ...«

»Kar govorite! Kadar in kolikorkrat hočete! Tudi brez profesorjeve asistence! Kaj meni mar! In kakšne pravice imam, prepovedovati vam, da govorite s kom! Samo nikar se ne izgovarjajte na delo, ki ga ni!«

Iz gostilniške sobe je prišla Metka s praznimi steklenicami in mati se ji je, kakor bi se mudilo, takoj pridružila ter stekla ž njo po stopnicah navzdol.

Dr. Repič je stopil v posebno sobo. Veselo so ga pozdravili.

General Murat ga je povabil na svojo levico.

Bili so že povečerjali in na mizi so stali trebušasti bokali s cekinasto zlatim vinom štajerskega jeruzalemca ter posode s sadjem, orehi, lešniki in piškoti.

Niso se dali motiti v svoji debati, ki se je bila razvnela malo poprej.

»človek ima le enega tirana: nevednost gospod doktor!« je nadaljeval general Bernadotte. »Proti temu tiranu je po našem prepričanju dovoljeno vsako, tudi najostrejše orožje. Ta tiran je namreč narodil cesarje, kralje, papeža in druge lažnive avtoritete, ki so izvir vse nesreče med svetovnim človeštvom. Svobodna misel, svobodna veda bodi edini priznani vladar in le njemu se klanjaj človeštvo!«

»In svoji vesti!« je dostavil dr. Wagner.

»To je isto!« je dejal mirno Bernadotte. »Vest je prirojena veda: vedeti, kaj je pravo in krivo, daje duši vest. Sicer pa je besedama »vest« in »veda« isti koren, ker pač pomenja isto.«

»Kar se tiče Ludovika XVI., bi gotovo tudi jaz glasoval za njegovo smrt!« je dejal Murat. »Ker prav vest mi nalaga, da sovražim in trebim vse, kar je zlo! Prostitucija ženske, sužnjost moškega, nevednost, ki otemnuje duha ljudstva, se morajo iztrebiti. Bratstvo, enakopravnost, kultura, sloga vseh slojev in stanov naj ustvarijo novo dobo. Da pa nastane dan, treba pred vsem pregnati poslednje megle predsodkov in zmot. Treba je prerojenja človeštva, novih idej, ne le odprave konkretnih institucij, izpremembe starih zakonikov in običajev.«

»Da, da,« je pritrjeval dr. Wagner. »Ali tudi baron Zois ne zaupa poruševanju, ki ga je izzvala jeza!«

»Pravica sme biti tudi jezna,« je dejal Bernadotte. »Baš jezna pravica je element napredka! In fanatiki so pionirji napredka. Odkar je prišel Kristus na svet, ni po mojem uverjenju napravilo človeštvo nikdar še tako ogromnega napredka, kakor z veliko francosko revolucijo. Pokazala je jasno vse socijalne in kulturne grehe ter je postala največja dobrotnica narodov«.

»Res. Toda način in sredstva in žrtve tega napredka!« je ugovarjal dr. Wagner. »Prosim spomnite se leta 1793!«

»Leto 1793. je bilo oblak, ki se je zgostil tekom poldrugega tisočletja nad svetom, predno je treščilo iz njega! Zakaj se zdaj ljutite na strelo, ki je odrešila človeštvo?«

»A Ljudovik XVII.?« je vprašal Desselbrunner. »Kulturna Fvropa ne more odpustiti nepotrebnega umora nedolžnega otroka«.

»Vi obsojate, da so tega otroka mučili do smrti? Prav, tudi jaz obžalujem ta čin. Toda fanatik je videl v otroku simbol ali, če hočete, zadnjega predstavnika kruto krivične preteklosti. Obžalujem vendarle način, kako so ga iztrebili. Ne za to, ker je bil kraljevski otrok. Zame je Cartouchev bratec, ki je na trgu Greve pod pazduho obešen visel tako dolgo, da je izdihnil, prav tako vreden sočutja, kakor kraljev vnuk. Toda fanatizem je vedno brezobziren in tudi Kristus je bil brezobziren ter v svoji sveti jezi ni izbral orožja: z vozali vrvi je udrihal po lopovih in jih izgnal iz templja na prav nič sentimentalen način. In nič se ni vprašal, ni li zadel slučajno tudi kakega pravičnika, samo da je tempelj izčistil radikalno!«

»Veliko je bilo trpljenje Ludovika XVI. in njegove razuzdano potratne žene. Trajalo je pa le par tednov! Trpljenje francoskega naroda je bilo do neba kričeče ter je trajalo stoletja,« je dostavil Murat.

»Ali spomnite se Marata, ki je od bestijalnega razkošja zaploskal, ko je zagledal giljotino!« je dejal dr. Wagner. »Kompromitiral je idejo!«

»Spomnite se Bossueta, ki je slavil bestizalno moritev nedolžnih protestantov s prepevanjem Tedeuma!« ga je zavrnil Murat.

»In spomnite se one hugenotke, ki so jo katoliki za vlade takozvanega Ljudovika Velikega do pasu nago na sredi trga privezali na kol ter dali voliti med »izdajstvom« vere in med takojšnjo smrtjo njenega otročička, ki je lačen in gol ležal na tleh ter je iztezal svoje ročice k njenim prsim ... Leto 1793. je bilo velik odgovor, revolucijonalno radikalen obračun.« je dejal Bernadotte. »Grešilo se je. Pri temeljitem pospravljanju, čiščenju in pometanju se pač vselej po nepotrebnem polomi in pobije marsikaj, celo zelo koristnega. Toda kar se v dobi revolucije zagreši v upravičeni jezi, ki ji iz srca stopivša kri in iz žolča vzrasla trpkost vselej nekoliko zatemni kritični pogled, vse to opraviči, popravi in nadomesti bodočnost, ki sodi vedno le po sadovih. In njen sad je vendar že danes splošno izboljšanje razmer na Francoskem ter silni, neodoljivi tok reform, ki se mu ne more upirati več niti najbolj reakcijonana država! Svoboda, toleranca, demokratstvo so danes gesla celo po Nemčiji in Avstriji! In to je plod francoske revolucije. Težka, strašna je bila njena pest. Toda udarci so koristili in odmevajo do azijskih in afričanskih puščav. Vsakršno osvobojenje uklenjenega napredka se imenuje revolucija. Trdno zgrabi, a porine dalje, in to je vendarle glavno!«

»A prvo je: učite se! Mi smo se učili pri Američanih, morda se vi naučite pri nas,« je dejal Murat. »Tirana nevednosti smo pobili mi in pobiti ga boste morali tudi vi!«

»Težki, počasni smo mi. Niti v posnemanju nismo spretni!« se je nasmehnil Desselbruner.

»Morda niste imeli pravih voditeljev,« je premišljal Bernadotte. »A tudi vam se porode iz najnižjih ljudskih plasti. Kakor Američanom in Francozom. L. 1776. so se osvobodile Zvezne države severoameriške ter so se odtrgale od Anglije. Zgodilo se je hipoma, kar se je dozdevalo vsemu svetu nemogoče. In mi smo jim sledili hitro! Benjamin Franklin, George Washington, John Adams in Thomas Jefferson so majhni možje velikanskih idej in ogromne energije. V proklamaciji, s katero so proglasili neodvisnost svoje domovine, pišejo o prirojeni in neodkupni pravici ljudi, ki so med seboj vsi enaki, do življenja, svobode in stremljenja po sreči; o dolžnosti vlad ščititi to pravico ter o dolžnosti državljanov, vreči vsako vlado, ki tega ne dela ter se opira na absolutni despotizem! Jedva sedemnajst let nato so govorili in pisali naši voditelji natanko iste besede! Kdo pride za nami? Morda se zavedajo tudi Slovenci, da niso bili rojeni s sedli na hrbtih, da bi jih jahali nekateri »legitimni« jezdeci ter smeli uporabljati ostroge in bič, kolikor se jim ljubi. Naš Mirabeau je klical Francozom: »Učite se biti svobodni pri Američanih!« In jaz bi vam ne znal svetovati nič modrejšega.«

»Ker se tudi v nemški literaturi pojavlja hrepenenje po svobodi, ni izključeno, da dospe revolucionarni duh končno celo k nam.« je ugibal Desselbrunner, toda Murat ga je smehljaje zavrnil:

»Iz Nemčije se imate nadejati le vodene limonade ali dolgočasne pridige! Za revolucijonaren podvig je treba imeti v sebi sile, odvažnosti, energije! Izmozgani od strašnega despotizma, duševno in srčno ubiti in letargični nemški narod pa take energije še dolgo ne najde v sebi. Morda poslednji med poslednjimi! Nemci se upajo revolucijonirati le v oblačnih višavah fantazije, poezije in filozofije. Le v sanjah imajo pogum biti svobodni. V svoji naivnosti sanjarijo, da se dajo uresničiti ideali z moralnim in etsko estetskim vplivanjem na vladajoče mogotce. To pa ostane seveda brez praktičnih posledic.«

Dr. Repič je medtem večerjal, poslušal in nestrpno čakal, kdaj se mu ponudi prilika, da se loti generala Murata s svojo prošnjo. In takoj ko je nastal premolk, se je nagnil k sosedu.

»Ali ni izključeno, da pomorete ubožnemu, a izredno nadarjenemu dečku, siroti, s kmetov na ljubljansko šolo, gospod general?«

»Prav rad. gospod.«

»Toda deček živi par ur od Postojne.«

»Kje?«

»Na Ubeljskem, v župnišču. Star kaplan ga je vzgajal in poučeval doslej; toda deček je odrastel in želi z neverjetnim fanatizmom nadaljevati šole v našem mestu.«

»Zelo me zanima. A kako naj najdejo naši ljudje vasico in dečka?«

»Župnik VVenigar in poštar Hueber v Postojni bi dala vsa napotila. Izročil bi zanju pismo in ostalo bi ukrenili vi, gosood general?«

»Abbeé VVenigar! In poštar Hueber!« se je razveselil Murat. »Vrla poštenjaka! Preživeli smo v Postojni v njihni družbi nekaj prijetnih uric. Večkrat sta mi pripovedovala, da sta se bala naše vojske, kakor bi se bližala Čingiskan in Atila. Ko pa smo se ločili, so jima stale solze v očeh. Prav všeč mi je, da ste me spomnili nanju, in ko pošljem po tistega dečka, ju gotovo razveselim s svojim pozdravom.«

In domenila sta se ...

Spodaj v veži pa je srkal dolgokraki mestni policaj Kozlevčar merico vina, ki mu ga je prinesla sama Verderberica. Oblizoval se je, ker vino mu je dišalo, kakor zmeraj »Pri treh gavtrožcah«.

»Oh, edino vi, gospa, imate dobro srce za pojanega in trpinčenega mestnega policaja!« se ji je dobrikal. »Pljuča bi človek moral pustiti na cesti in si noge do rogovile obrusiti! Leti tja, dirjaj sem, nesi to, poišči ono, pokliči tega, odvedi onega: noč in dan, v dežju, prahu, vročini, na burji, vedno hajdi, hajdi! kakor lovski pes ali najemniška kljusa!«

In še je hotel javkati in lagati. Zakaj resnica je bila, da je postajal v vsaki krčmi ter blebetal in renomiral povsod tako dolgo, da je končno dobil svojo merico. Zadnje dni pa je postajal najrajši pri Verderberici. Dobil je tu pač vselej kak prigrizek, s čimer ga v teh dragih časih niso sicer nikjer drugje obdarili.

»Pa še malo založite, gospod Kozlevčar!« mu je rekla Verderberica ter pokazala na obilno skledo telečje obare s krompirjem, ki jo je postavila pravkar predenj kuhinjska dekla.

»Ali gospa, kako naj se upam? In s čim naj odslužim toliko vašo dobroto?« — A že je sedel za kamenito mizico in grabil po široki žlici.

»Mar ne služite vsemu mestu, torej tudi meni? In zvesto, neutrudljivo! Služabnik javnosti ste in vsem meščanom bi morala ležati na srcu skrb, da nam ne omagajo taki-le varihi reda, miru in poštenosti. Ali ni res? In pomagati bi vam moral v vaši težki službi vsak človek. Sto frankov je razpisanih za onega, ki najde Georga Dandéna. Niste ga še našli, ker vam nihče ne pomaga. A jaz vam pomorem, da si zaslužite tisto nagrado. Hočete?«

Gospa Nežika se je znala prikupiti vsakemu gostu in besede je umela postavljati, da je bil vsakdo pripravljen storiti vse zanjo. Kakor bi ga bil z medom mazal okoli ust in obenem s kurjim peresom šegečkal za ušesi se je pravkar režalo Kozlevčarjevo lice. Zdaj pa ga je sunilo, da mu je odletela žlica po mizi in se mu zaletel velik kos teletine v goltancu. Planil je pokonci, debelo požrl in zazijal:

»Ali je mogoče?!«

»Povem vam, če me ne izdaste!«

»Pri živem Bogu vam prisegam: nikoli nikomur!«

»Dr. Repič je šasérjev zagovornik, kakor veste.«

»Tega nisem še slišal.«

»Njemu pa je povedala Kalanka, kdo je Dandén.«

»Njemu? Zakaj pa meni ne?«

»Vi pač niste tako lep in mlad!«

»A— ? Kalanka torej —?«

»In dr. Repič igrata pod isto odejo! Tudi tega ne veste?«

»Marijanica? Najpoštenejša žena je, bi bil prisegel vsako uro.«

»Pa bi bili vselej prisegli po krivem. Najgrša hinavka je! Ali niste sami pravili, da vidite Repiča vedno laziti k njej?«

»Moja žena ga je videla. A le dvakrat.«

»A kolikokrat ga ni videla? In kolikokrat ga ni videl nihče, ker je bila noč?«

»Da bi Marijanica — ?« Kozlevčar je majal glavo. »Žena mi je pravila, da je ves dan zaklenjena v sobi in da prejokuje.«

»Zakljenjena je, a ne sama! — Le potrpite še malo: nekaj doživite, o čemer se vam danes niti v sanjah ne bi zdelo mogoče.«

»Kaj neki?«

»V par dneh že zveste. Zdaj je glavno, da greste takoj k brivskemu mojstru Gregorju Danetu. Enajst bo vsak čas. Če ga ni doma, ga počakajte, ako pa že spi, ga zbudite in mu recite: Zapomnite si natančno vsako besedico, ki vam jo zdajle povem!«

»Poslušam ... Ampak čemu —?«

»Recite mu: gospod Gregor Danè, vi ste Žorž Dandén!«

»Ni mogoče, gospa!«

»Vi ste Žorž Dandén! Ne tajite! Za pričo sta Marijanica Kalanova, ki vas je tisto noč videla pijanega pred hišo v Gradišču, in gospod doktor Repič, ki je prihajal pravkar od nje!«

»Če pa ni resnica?«

»Tako govorite, pravim! Videli boste, če bo Dane količkaj tajil. Toda o meni ne besedice!«

»Ali ne upam se kar tako ...«

»Kakor hočete. Potem pač zasluži tistih sto frankov Kobal, Klančičar ali Gašperlin. Vas pa lahko naznanim zaradi zanemarjanja uradne dolžnosti.«

»Ali, gospa, kaj takega! Če zvesta Kalanka in dr. Repič, kaj sem govoril o njima?«

»Kdo naj bi jima pravil? Danè bo molčal.«

»A zakaj dr. Repič sam ne pove, kdo je bil šasérjev pajdaš in zapeljivec?«

»Zato ker igrata Repič in Kalanka ostudno komedijo. Ves svet imata za norca, da se le sama dobro zabavata.«

»Pa odkod veste vi vse to?«

»Danè in šasér sta bila tisto popoldne tukaj. Pijana kakor muha, ki je padla v sod. Daneta sem zapodila, šasérja pa vrgla na cesto. Tisto noč se je zgodilo. Njegova pivska kamerada, Kavčič in Dominik sta tukaj pripovedovala, da je bil Danè naslednje dopoldne kot siratka zelen in da se je jedva držal na nogah. Ko so mu omenili Žorža Dandena, se je tako prestrašil, da je precej pobegnil domov. Kavčič in Dominik kajpa niti ne slutita, da sta hodila z Žoržem Dandenom, kakor je šaser spakedral Gregorja Daneta: ampak dr. Repič mu je povedal v obraz, da je pravi Jur Tepec. Danè je prav dobro razumel njegovo zbadljivko, zato jo je odkuril. Končno pa mi je izblebetal vse tudi pijani profesor ... to in še marsikaj, o čemer zdaj še molčim.«

»Danè — Danden! Strela jasna, pa da nisem prej opazil podobnosti priimkov! Saj je res čisto mogoče ...«

»Čisto resnično je! Kar brez skrbi, Kozlevčar! Sicer pa velja samo poskus. Prepričajte se! Če pa nočete, opravi vse kdo drug ... Nocoj še mora sedeti Danè v pržonu!«

»Pa bo tudi!« je še dejal Kozlevčar, izpraznil skledo in odšel ...

»Ko ga oddaste, mi pridite povedat! Še nocoj! Počakam vas ...«

»Pridem.«

»Ne bo zastonj! Toda o meni nikjer ne besedice!«

»Prej se dam ubiti, gospa!«

Okoli treh zjutraj je že bilo, ko se je Verderberica znova oklenila Muratovega vratu.

»Kako blazno vas ljubim, general! Prisegam vam, da nisem ljubila še nobenega moža! Z vami šele sem spoznala ljubezen!«

»A vaš soprog?«

»Nikdar ga nisem ljubila. Ne njega in nikogar na svetu! Prvi ste, general — ah!«

In zopet se je ovila okoli Murata in ga poljubila kakor besna.

»Nežika, Nežika, strašna ste, presladka! In verjemite mi: mnogo sem ljubil ... toda kakor vas — še nobene!«

»O, general, nepopisno sem srečna! Ali ni čudno: toliko sem imela čestilcev ... bogatih, lepih, mladih, veleuglednih. Toda za nikogar se nisem zmenila. Kakor kamenit kip sem se čutila, brez krvi, brez toplote. Ko pa sem zagledala prvič vas, general, so se mi ušibila kolena, srce mi je hotelo skočiti iz prsi in dih mi je zastal ...«

»Samo gledali ste me ... gledali s temile svojimi nebeško krasnimi očesci — in jaz sem gledal vas — ves očaran! Res, spominjam se; samo poklonili ste se, kakor okamenela in z roko ste zamahnili, naj vstopim ...

»Da, čudovit lep hip je bil! — Oh, pomislite: v istem trenotku so se nama odprla ljubezenska nebesa, šasérju, rdečelasemu Alzačanu pa grob! V istem hipu! Kako grozen slučaj!«

»To je bil isti lopov?«

»Isti! Ali ni čudno? In pomislite, v temle trenotku, ko sva bila midva zopet vsa blažena, je nekdo drug v ječi obupno nesrečen, dasi je nedolžen kot novorojeno otroče!«

»Kdo je to?«

»George Dandin.«

»Ne poznam ga.«

»Saj ste razpisali nagrado sto frankov, da ga primejo. Najpoštenejši mož je, vzor meščana, hišni posestnik, brivski mojster in za Francoze navdušen kakor malokdo v Ljubljani. Iz prekipevajoče sreče, da ste vrgli Germane iz slovenskih dežel, je popival s šasérjem po krčmah in plačeval zanj. Saj bi bil rad napojil vso vašo armado! Od vina pobesnel? Alzačan pa je potem napadel v Gradišču tisto Kalanko, kakor je isto opoldne skušal objeti mene, malo trenotkov, preden ste prijezdili vi do moje hiše ...«

»In Dandin ...? Kakšno ime! Haha!«

»Piše se Danè, le Alzačan mu je pokvaril priimek. Pred dvema urama so ga aretirali. Prav nič ni tajil, od strahu bi bil skoraj skoprnel, a odšel je ponižno v pržon, kakor ovca v zakol. Prisega pa, da ni z Alzačanovim činom v prav nobeni zvezi!«

»Kdor se med otrobe meša ...«

»Ne, ne, Danè je imel le nesrečo. Vse življenje ga preganja nesreča. Ljubil me je, a nisem ga marala ...«

»Tudi on torej?«

»Oženil se je z žensko, ki mu povzroča peklo, in znova se je zaljubil vame ter je tiščal za mano ...«

»Oho, še vedno!«

»A še vedno breznadno. Zato pa je divje obupan in sovraži me nepopisno!«

»Jur Tepec pač!«

»Rajši Gregor Smola. O, general, prosim vas: še danes dopoldne ga zaslišite! In ko se še sami uverite, da je Danè najnedolžnejša živalica, ga izpustite!«

»Gospa Nežika, ali ga ne ljubite vendarle?«

»Nikoli! Nikogar! Samo vas, general! Samo vas! Ampak poplačala bi mu rada z dobroto njegovo sovraštvo, ki izvira le iz užaljene zaljubljenosti! Slabo govori o ženskah. Naj jih spozna bolje po meni!«

»Nežika, preblaga žena ste!«

»Torej mi izpolnite prošnjo, in mu poveste, da sem prosila zanj?«

»Povem, čim se prepričam, da se ne motite.«

»Povem, čim se prepričam, da se ne motite.«

»On je svoboden! Hvala vam, general! Oh, ljubiti vas hočem, da umrem v vaših objemih!«

Murat se je vrnil v deželni dvorec šele ob svitanju ... Zelo zadovoljen. A v zavesti, da se je tudi revanša zaključila z — njegovim porazom.

Toda ta poraz ga ni bolel. Trudno se smehljaje je legel in takoj zaspal ... Naenkrat je korakal gologlav, v uniformi, s katere so bile potrgane vse zlate vrbice, epolete in redovi, med začrnelo rjavimi, razcapanimi vojaki z nasajenimi bajoneti. In bobni so temno grmeli žalostno koračnico. Ozrl se je in videl peščeno dvorišče med zidovi stare trdnjave. Postavili so ga v kot. In neznan častnik je pristopil k njemu z belim robcem. »Naj vam zavežem oči, general!« — »Prevečkrat sem gledal smrti v obraz, da bi se je bal!« je odgovoril Murat. In zagledal je pred sabo dvajset žandarjev, ki so dvignili puške in merili nanj. »Streltajte!« je vzkriknil in poskočil. Sedel je na postelji in drgetal.

Nekdo je zaprl trdo vrata v predsobo, odkoder so se čuli koraki.

»Uf, kako bedaste sanje! Zaigral sem bodočo šasérjevo ulogo ... Ne slabo. Ampak prokleto neprijetno ... Brr! ... Gospa Nežika, samo vi ste krivi, da sem spal tako dolgo in da tiči George Dandin še vedno v pržonu. Ampak zdajle ga potegnem takoj na svetlo!«

Urno se je oblačil, pogledal v predsobo in velel:

»Gaspard, prosim gospoda polkovnika!«

XXV.

Pred knezonadškofijskim dvorcem se je pravkar menjala straža. Turška muzika je svirala in občinstvo jo je poslušalo stoje v gručah ali pa je promeniralo po cesti od cerkve do rotovža gor in dol.

Tedaj je naenkrat vse obstalo. Iz osupnjenosti so obtičali vsi jeziki in sto in sto oči se je razrogačilo v nepopisni radovednosti.

Od glavne stražnice je korakalo četvero grenadirjev z nasajenimi bajoneti in v svoji sredi so imeli civilista.

Ta civilist pa je bil domačin. Ljublanski meščan in hišni posestnik, velespoštovani brivski mojster Gregor Danè. Kakor stena je bil siv v obraz, prepalih lic in krvavo obrobljenih oči. V tla je povešal glavo, a stopal je naglo, z nervozno nestrpnostjo, kakor bi hotel čim preje uteči pogledom, ki jih je čutil na sebi in ki so ga boleli, kakor bi ga bili bičali.

In šele, ko je patrulja krenila v ozko, mračno Špitalsko ulico, so se razvezali ljubljanski jeziki znova:

»Za Boga, kaj naj to pomeni? Kaj je storil Danè? Kam ga ženo? Kaj se zgodi ž njim?«

»Kako se je moral pregrešiti! Za šalo ga ne vlačijo po ulicah.«

»Strupen jezik ima! Kdo ve, kaj je gobezdal, zdaj pa ga obesijo zanj! Prav se mu zgodi.«

Drugi pa so ugovarjali:

»Sramotno je, kako postopajo z uglednim meščanom. Danè ni politik in prav gotovo je postal žrtev podlega ovaduha, ki se hoče prikupiti Francozom. Svoje razbojnike in tatove naj rajši love, nas pa naj puščajo na miru!«

»E, saj ni bil nihče navdušenejši zanje kot Danè! Kar norel je od veselja, ko so prišli Francozi. In kako je psoval Avstrijo, avstrijske častnike! Ali se ne spominjate, kaj je počel na Viču? Saj se je hotel pretrgati, tako je kričal in mahal s francosko trikoloro! Zdaj pa ima svoje francoske prijatelje! Prokleto se mu zdajle kolca po Avstriji!«

In drli so za patruljo. Pred frančiškansko cerkvijo je postopal Kozlevčar. Ko se je približala patrulja, je urno stopil za vogal, da bi ga ne videl Danè. Ko pa je odšel po Gledališki ulici, se je Kozlevčar pridružil meščanom in meščankam ter jim razlagal:

»Žorža Dandéna ženejo! Jaz sem ga aretiral, jaz odgnal v peržon! In zdajle ga obsodijo!«

In Kozlevčar je vzdihoval: »Oh, če bi nas, policajev, ne bilo! Vse bi vas poklali in nobena ženska bi ne bila več varna na svetu! Ampak mi skrbimo za vas! Ponoči in podnevi, v ledeni burji in peklenski vročini, zmeraj smo na nogah in zmeraj na lovu za faloti, kakor lovski pes! Hudič vzemi naše pasje življenje!«

Ljudje so strmeli.

»Danè je Danden? Tisti, ki so na njegovo glavo razpisali nagrado?«

»On! Opolnoči sem ga potegnil iz postelje. Kot trepetlika se je tresel in jecljal je, jecljal, kakor da se mu je zmešalo, ko sem mu dejal: »Gospod Danè, z mano greste! Vi ste Žorž Danden, pa kar nič ne tajite! Priče imamo, ki so vas videle: dr. Repič in gospa Kalanova in še ta in oni, ki vas poznajo kot slab sold! — In kar sesedel se je in se razjokal kot majhen otrok. Še obleči se sem mu moral pomagati ... Da, da, če bi nas, policajev, ne bilo!«

In Kozlevčar je vzdihoval ter pel večno isto pesem v slavo svojega imenitnega poklica ...

Ljudje pa so Kozlevčarja občudovali in vsi naenkrat so bili složni v prepričanju: Danè je največji, najnevarnejši falot in prav nobena krivica se mu ne zgodi, če ga takoj obesijo! Napotiti in naščuvati razbojnika, naj posili in zadavi pošteno ljubljansko ženo — mimo gledati, kako lomi nahujskani nasilnik vrata, počenja zverinstva, odnaša plen. potem pa skrivati se za izmišljeno ime ter hinaviti najpoštenejšega someščana, to zaslužuje najhujšo kazen! Osramotil je francosko armado, osramotil Ljubljano! Pogine naj lopov!

Tudi Danè je bil prepričan, da gre v smrt. Odkar je v Špitalski ulici slišal, da ga iščejo policaji in patrulje ter je od ondot iz družbe zafrkljivih prijateljev pobegnil domov, se ni bil več genil iz hiše. Slišal je vedno le roganje rokavičarjevo in krojačevo: »Ti si Žorž Danden — Jur Tepec! « — ter le čakal, kdaj se odpro duri ter mu veli straža: »Hajdi v ječo!« Žena mu je pobegnila k tašči v Novo mesto in nikogar ni imel, da bi mu kuhal. A v gostilno se ni upal več. Zadnje krušne skorje je pozobal, potem pa je stradal, da se je krivil od lakote. V postelj se je zaril, skušal spati, a skrb in strah mu nista dopustila, da bi vsaj za kratko uro zatisnil oči.

Šasér ga je izdal. Zmotil se je sicer v njegovem priimku in imenu, toda kar sta Kavčič in Dominik ugnala nevede, razkrije oblast nedvomno čim preje in tem resneje.

Izgubljen je! Kdo ve, kaj vse se je o njem nalagal šasér, da reši sebe! Vso krivdo je menda zvalil nanj, ki se ne bo mogel zagovarjati in ki mu ne bo nihče verjel, da je čisto nedolžen.

Kaj store ž njim? Izšibajo ga, zapro v ječo ali pa celo obsodijo na vislice? Oh, vojna je in general Bernadotte je zagrozil smrt vsakomur, ki se pregreši proti varnosti imetja ali ženske časti! On, Dane, pa je resnično kriv, da je bila napadena in oropana Kalanka, in kakor šasérja, pošljejo Francozi tudi njega v smrt. Da, da, resnico je povedal dr. Repič: »Francoz je zmerom mož beseda: kar obljubi in zažuga vselej izpolni, pa če bi se imel zato tudi ves svet podreti!« — »Razbojnikov pajdaš!« je dejal Kozlevčar in z razbojniki postopajo Francozi kakor s steklimi psi. Dolgotrajnih preiskav, zasliševanj, zagovorov in prizivov kar nič ne poznajo. Niti s kraljem, plemiči in najvišjimi gospodi jih niso poznali. Tu te kar pograbijo za ovratnik in predno se dobro zaveš, ti že leži glava v naročju ali pa ti šine jezik do popka!

»Uteci!« se je spomnil v mraku. In splazil se je do hišnih vrat. Tedaj pa je zaslišal beričev boben in ko je posluhnil, mu je priletelo na uho: »Žorž Dandén ... Žorž Dandén!«

In drgetajoč je stekel nazaj v sobo, se zaklenil, buljil pred se in čakal ... A čakal je še ves naslednji dan, stokal od bolesti in lakote, skrbi in groze, toda iz hiše se ni upal več.

Kakor odrešenik se mu je zdel Kozlevčar, ko je stopil pred polnočjo v njegovo sobo, in toliko da mu ni rekel: »Oh, zakaj niste prišli že poprej!« A od slabosti se je mogel le še razjokati ...

Kaj je bilo potem? Na stražnici so ga zaslišali, zapisali zapisnik in ga zaprli. Vse je povedal po resnici, ničesar ni zatajil, ničesar olepšal:

»Pijana sva bila. Strašno pijana! Niti ne vem, kako sva zašla v Gradišče. Kar naenkrat sva stala pred oknom neke hiše ... Če bi me na mestu ubili, bi vam takrat ne znal povedati, kje sva in v čegavo hišo gledava. A tam v sobi sva videla mlado žensko, ki se je slačila. In šasér je planil v duri .. . slišal sem le še ženski krik ... nato sem bežal domov ...«

Grozna je bila tista noč v ječi. Na golih deskah sedeč je dolgo ihtel, nato je utrujen zadremal. A hipoma se je prebudil, kakor blazen ostrmel v temo in zaihtel znova. Naenkrat pa se je domislil, Kozlevčar mu je povedal: »Dr. Repič in Kalanka sta priči in dr. Repič in Kalanka sta ga torej izročila pravici v pest! Zaradi njiju mora trpeti to sramoto in zaradi njiju bo moral poginiti. Zakaj sta ga ovadila? Čemu nista molčala, če sta že vedela resnico?

In besen je begal po ječi gor in dol ter se vpraševal: Zakaj, čemu? Kaj sem vama storil? Za Boga, kako sta me mogla izdati? Kalanke niti ne pozna in dr. Repiču je vendar izkazoval vselej vso čast, ki gre takemu gospodu. S čim se jima je vendar zameril? Ali res verjameta, da je on kriv šasérjeve lopovščine? Pa če verjameta, zakaj nista prišla k njemu, da jima razloži kakšna je resnica?

O, prokleta neusmiljeneža! Dr. Repič in Kalanka ga izročita krvnikom, in nikogar ni na svetu, ki bi ga branil in rešil.

In še sedaj, ko je stopal po temnih stopnicah starega »lontovža«, se je vpraševal vedno in vedno: Zakaj moram umreti? Zakaj sta me izdala Kalanka in dr. Repič? — Ničesar drugega ni videl ne slišal, ne razumel več, kakor vedno razmišljal je isto: čemu? Zakaj prav dr. Repič in Kalanka?

In pahnili so ga v veliko nizko sobo s peterimi okni na trg. Dolga miza, pogrnjena z zelenim suknom, je stala sredi, okoli nje pa se je vrstil stol za stolom, nepregledna množica z visokimi, umetno izrezljanimi naslonili. In tam na steni pod sabo je zagledal sliko v ogromnem pozlačenem jajčastem okvirju: iz nje je zrlo silno dolgo in strašno dolgočasno obrito lice debelih ustnic in ozke lobanje, slika moža v smešno tesni beli suknji z ogromnim zlatim redom na prsih in zlatim runom pod brado ter v smešno tesnih rdečih huzarskih hlačah.

Danè pa je topo gledal v sliko in mehansko ponavljal: -Bidelman, Bidelman ...« In videl je samega sebe v Rechterjevem hotelu ter se slišal kričati: »Tudi jaz sem bil patrijot, zdaj pa sem ozdravljen. Doli z Avstrijo! Vive la France! O, naj me le zapro! Nikogar se ne bojim! V najglobljo ječo naj me vtaknejo, izpuste me, ko zvedo, da sem njihen z dušo in telesom! Iz prepričanja sem njihen ...«

Da, zdaj je res njihen, popolnoma njihen ... z bajoneti ga stražijo in zdajle mu sporoče, kako mu pihnejo dušo iz telesa ...

O, kako se je varal! Kakšen norec je bil v svojem navdušenju in obsojanju! Kateri hudič ga je zapeljal, da se je zapletel s Francozi v klopčič, iz katerega ni nobene osvoboditve več? — Nežika! Verderberica! Ona je bila tisti demon, ki ga pogubi! Ne ona: ljubezen, strašna, neodoljiva ljubezen, ki ga je gnala iz blamaže do blamaže, od sramote do podlosti in končno v takole smrt! — In kar naenkrat se mu je zazdelo, da sliši posmehljivi Repičev glas: »He, mojster, bojte se žensk! Vaša žena je nevarna, a verjemite, še nevarnejša je Verderberica!« — Resnico je prorokoval zlobni advokat in resnici je pomagal do veljave celo sam s svojo ovadbo. Morda na Nežikino tožbo? Joj, prav gotovo je Nežika razkrila advokatu resnico, da se je vlačil s šaséjem in zašel pijan celo k »Trem gavtrožcam«! Da, da, le Nežika je bila, ki ga je zatožila dr. Repiču. Ona, podla vlačuga! O, Bog, in njo je ljubil! Ljubil kakor nikogar na svetu! Ljubil, da bi umrl zanjo in se dal raztrgati za en sam njen poljub! — Tako plačujejo ženske resnično ljubezen, ti Žorž Dandén, — ti Jur Tepec!

Sivkasto zelen kupec klavrnosti je stal v lontovški dvorani in o nekdanjem objestnem jezičnem, pogumnem Gregorju Danetu ni bilo niti sledu več.

Po dvorani pa se je hipoma raztegnil krohot in pred jajčastim okvirjem se je pojavil orjak v višnjevi, z zlatimi cveticami izvezeni suknji, v ozkih rdečih hlačah, v visokih rumenih škornjih in na glavi z visokim generalskim klobukom, vsem okrašenim z mahadravimi nojevimi peresi.

Junak bujnih, črnih kodrov in čopastih zaliscev se je krohotal Danetu in vzklikal:

»Vi, vi ste Žorž Danden! Vi, vi ste čestilec gospe Verderberjeve? Hahaha! Vrag vas vzemi! Predstavljal sem si vas vendarle nekoliko drugačnega, pri moji veri ... No, dovolj ste bili kaznovani za svoje pajdašenje s tistim lopovom. Svobodni ste! Pazite se za vbodoče! Pa vedite: če bi gospa Verderberjeva ne bila prosila za vas, bi se bržčas še dolgo kisali po ječah in kdo ve, če bi vas nazadnje vendarle ne prikrajšali za glavo! Ajte torej h gospej, ki jo obožujete, gosp. Danè, in zahvalite se ji! Prav lepo se ji zahvalite! Ženska je nazadnje vendarle božji dar, gospod Danè. Zato ga spoštujte in ljubite! Z Bogom, Žorž Danden!«

In s krohotom je izginil pestri orjak v stransko sobo.

Kako je prišel Danè zopet na cesto?

Tega bi ne bil mogel niti sam povedati. Zdelo se mu je, da plava v morju blaženstva, saj ni čutil ne nog ne tal pod sabo, nego je videl le solnce, gorko in nepopisno svetlo, drevesa tako čudovito krasno zelena in ljudi vse tako prijazne in vesele, kakor jih ni opazil še nikoli. In kar samo ga je neslo kakor listič na deroči reki, ki se ne upira, nego brez volje vdaja sili, tja, kamor je moral, če je hotel ali ne.

Mahoma je stal v veži »Pri treh gavtrožcah«. Tedaj so se mu ušibila kolena, črno mu je postalo pred očmi in krileč z rokama se je lovil. Potem ni vedel ničesar več.

Ko pa se je prebudil, je čutil na čelu mokro cunjo in je slišal glas:

»Vsega tega sta kriva le Kalanka in dr. Repič!«

Bil je glas Nežike Verderberice.

»Bogu bodi hvala, da ste mi prišli takoj povedat, gospod Kozlevčar! Še sinoči sem za Daneta prosila gospoda generala. Vedela sem, da ga ne prosim zaman. Kar zdelo se mi je, da ne ostane dolgo po nedolžnem v pržonu, in vidite, nisem se motila.«

»Hud strah je prestal revež ... no, da ... pa menda lačen je bil tako, da se mu je zvrtilo. Kar belo je pogledal okoli sebe, zamotovilil je in telebnil bi bil zviška na tla, če bi ga ne bil prestregel.« je pravil Kozlevčar.

»Hvala vama!« je dihnil Danè in od slabosti se mu je utrnila solza.

»Na, pij, pij!« je silila vanj Nežika s čašo vode. »Potem se naješ in precej ti bo zopet dobro!«

In Kozlevčar mu je podpiral glavo ter mu govoril:

»Pa nikar se ne jezite name, mojster Danè! Saj veste: služba je služba! Moral sem iti po vas! Ker ukaz je ukaz. O, policijska dolžnost je najtežja in najgrša! A naše življenje je pravo pasje življenje!«

»Kaj bi vam zameril!« je dejala Nežika. »Ravno midva sva ga rešila sramote in morda celo smrti. Vse ste storili, kar ste morali in mogli ... ko sem se pa potegnila še jaz nekoliko zanj, je bila njegova rešitev gotova.«

In izginila sta iz sobe.

V veži pa je dejala Verderberica: »Zdaj le pojdite, Kozlevčar! Vse mu razložim sama. A vi ne besedice! Prisegli ste! Če vas kdaj še kaj vpraša, odgovarjajte edino: 'služba je služba in ukaz je ukaz!' Da mi niti ne črhnete več Kozlevčar!«

»Kaj bi neki? Saj je resnica.«

»In 100 frankov ste prejeli?«

»Hvala. Še snoči na glavni stražnici.«

»Tukaj še deset goldinarjev za vaš trud. Z Bogom!«

In odšla je v kuhinjo.

Kozlevčar pa je štorkljal po Sv. Petra cesti in obraz mu je žarel.

»To je ženska! Dar božji! Sto frankov mi je dala zaslužiti in deset goldinarjev mi je navrgla še iz svojega. Zlata ženska. V oltar bi jo postavil, pri moji veri! Iz same dobrote mi je privoščila zaslužek: Danè je bil res Danden. A iz same dobrote je tudi storila vse, da so reveža izpustili. Postavi je bilo zadoščeno ... pravica je sita... moj žep poln, a Danè že zopet svoboden. Prebito bistra ženska!«

In poln hvaležnosti in občudovanja je mislil le na denar, ki mu je padel v malho ...

Takrat je stala pred Danetom že vrsta skledic in merica jeruzalemca. In Verderberica je prisedla ter ponujala:

»Založi! Nič ti ni, samo lačen si. Ko se naješ, boš zopet sam svoj. Nič ne maraj! Vojna je in take nerodnosti se zgode lahko najimenitnejšemu gospodu ... Ampak zapomni si: za vso sramoto in za ves prestani strah se imaš zahvaliti le Kalanki in dr. Repiču! Izplačaj jima! Pa pošteno!«

Pri sosednji mizi so kartali francoski podčastniki. Karte so bili prinesli s seboj, zdaj so pušili iz pipic in metali na sredo mize listke prav posebne vrste. Tudi na teh listkih so bili videti spomini na vihar, ki je zagnal francosko armado celo v miroljubno Ljubljano. Na vseh kartah so bile alegorične in simbolične slike revolučnih idej in ciljev. Na tej si lahko čital pod kolom z jakobinsko čepico: »Liberté de la uresse«, na drugi frigiško čepico z besedami: »Egalité de rangs«, na tretji: »Egalité de droits« ... »Liberté de profession« ... »Liberté du mariage« ...

Danè je počasi jedel in poslušal:

»Saj sem bila huda na te! Ampak rada sem te imela vedno. Gregor, čeprav si počenjal velike neumnosti! Taka ljubosumnost! Da te le sram ni! Preslabo poznaš Verderberico: poštena sem bila zmerom in poštena umrjem! Z vsakomur sem prijazna, res. Ampak slabega mi ne more očitati nihče niti toliko, kolikor je za nohtom črnega. Jaz nisem Kalanka! Svetnico se delati, pa z dr. Repičem se vlačiti, pijanega Francoza za gol nič smrti izročati in popoštenega meščana zapirati ter po mestu kot razbojnika vlačiti: to more le taka hinavka kakršna je ta ženska, brez vesti in časti! Ampak če si mož, zagodi ji, da ji bo pelo po vseh ušesih!«

»In dr. Repič me je ovadil! Kako je to mogoče? Vedno se mi je delal prijaznega! Vedno se je le šalil! — Trdno sem verjel, da se je tudi vate zagledal, Nežika!«

»Ta opica? Bog me varuj takega čestilca! Nikdar ga nisem trpela in le prav težko sem ga gledala v svoji gostilni. Tak zahrbtnež se lahko pajdaši le s hinavskimi vlačugami ...«

Tedaj se je oglasil na križišču treh cest poleg znamenja pred »Tremi gavtrožcami« boben. Mestni birič je čital z gromkim glasom:

»Razglas! — Francosko svojbodstvo. Prostost! Enakost!

Iz glavnega kvartirja v Celovcu 12. dan germinala ali meseca zelenarja (1. malega travna 1797) v petem letu enega in nerazdeljivega francoskega svojbodstva.

Buonaparte, najvišji general laške armade. Kranjcem!

»Francoska armada ne prihaja v vašo deželo, da bi se je polastila, niti da bi vašo vero, vaše šege in običaje kakorkoli izpreminjala. Ona je prijateljica vseh narodov, zlasti pa vrlih ljudstev Nemčije ...«

Dolgo je bilo to prvo pismo Buonapartovo Kranjcem. »Dobrosrčne, nepokvarjene jih je nazival, jih vabil: »Postanimo prijatelji!« in jim obetal: »Vašo vero, vaše šege in imetje hočem čuvati in vam ne nalagam nikake kontribucije. Ali ni vojna sama na sebi dosti grozna? Ali ne trpite že dovoli, ve nedolžne žrtve tujih zmot?« — In končno jim je naznanil, da tvorijo novoizvoljeni centralni gubernij poleg škofa Raigersfeldskega ljubljanski trgovci, industrijalci, odvetniki in uradniki ...

Baš sta korakala mimo bivši župan dr. Podobnik in dr. Repič, ko je birič našteval imena izbrane desetorice. Mudilo se jima je na obed v Desselbrunnerjevo tovarno.

»Pa neutegoma treba priti! Jedva sem se utegnil še obleči! Kaj pomenja vse to?« je vprašal dr. Podobnik.

»Baje se že jutri poslovi general Bernadotte.« je pravil dr. Repič. »General Murat sluti, da naskoči Buonaparte zdaj še Dunaj, ker so Angleži izpletkarili, da Thugut ni maral sprejeti generala Clarkeja, ko je prišel ponujat mir.«

»Zaslepljenci! Še jim ni dovolj krvi in dolgov! Kako dolgo še? — Ali pa ste slišali čudno istorijo o hudiču in straži? Pripovedoval mi jo je pravkar gospod Vodnik.«

»O hudiču? Kakšnem hudiču?«

»V francoski uniformi, kajpada!« se je smejal dr. Podobnik. »Ampak — vzlic vsemu: človeku je pa vendarle tesno, če jo sliši. Zlasti če je res, da ponujajo mir zmagoviti Francozi večno tepenim Nemcem! Hm, hm ... Torej: letos, ko so se cesarski umikali tod mimo ter so Francozi pritiskali za njimi že od Vrhnike doli, je baje neki na piketu stoječi Francoz poklical k sebi cesarskega vojaka. Ta se je kajpada izgovarjal, da ne sme nikamor, ker ni dovoljeno iti s piketa. Francoz pa ga je še nadalje lepo prosil in dejal: "Pridi k meni! Stori mi to dobroto! Ne boj se hudega! Prosim, daj in sezuj mi čevlje!" Cesarski se je naposled le dal preprositi, šel tja in Francozu sezul čevlje. Kar zagleda, da ima Francoz na nogah parklje in kremplje!«

»Hehe! Ta je izborna! Prav gotovo si je to istorijo izmislil kak nemški obskurant!« se je režal dr. Repič.

»Kaj zlodja je pa to?« je zavpil cesarski. Francoz pa mu je odgovoril: "Jaz sem sam hudič iz pekla! A zato se me vendarle nič ne boj! Zapomni si: danes je osemindvajseti dan meseca sušca. Do prvega majnika bom Francozom še pomagal, potem pa — odidem spet domov." In udrl se je pri tisti priči v zemljo.«

»Danes je 4. malega travna! Torej še 26 dni francoskih uspehov in potem naj se začno njih porazi? Pium desiderium! — Neverjetno, kakšne bedarije si izmislijo ljudje!«

»In vendar! Mene je pretreslo, ko sem slišal to povest.« je dejal dr. Podobnik. »Ne morem se otresti misli: če bi se vendar le kaj pripravljalo? Če nič hujšega kot gnil mir? Če najdemo res zopet nazaj v temo, ko smo že verjeli, da poka zora in se nam bliža dan? — Eh, kaj mi pomaga ves cinizem modernega človeka, ko pa se mi pri takih-le prilikah oglasi v srcu neka struna, ki me spominja, da ima tako zvano praznoverstvo morda vendar le neko podlago. Samo poznamo je ne ter si je ne moremo razložiti, ker je pač še toliko reči med nebom in svetom, ki jih še nismo in jih morda nikdar ne bomo doumeli!«

Zamišljeno sta stopala dalje. Tudi dr. Repiča je zadela bajka o hudiču na straži. Smejal se ji je, a vendar se ni mogel ubraniti tesnobnega vtiska.

In zaskrbelo ga je, kakor dr. Podobnika: če bi govorica vendar le kaj pomenila? Če bi se bližal res že zopet konec, ki se je zdel šele začetek? — Če bi se velike nade mahoma zopet razpršile v smešen nič? — In spomnil se je barona Zoisa, njegove skepse, njegovih svaril: »Phaeton, Phaeton! Preveč si upaš ... preveč zaupaš!« — Zgrozil se je. Moj Bog, saj je strašno živeti večno v temni ječi: toda neznosno grozno mora biti jetniku, ki se je po dolgi dobi začutil blaženega pod svobodnim solncem, a se mora hipoma vrniti znova v smradljivo ječo brez upa, da se mu odpre še kdaj! Bolje bi bilo nikoli spoznati svobodo! Lažje je poginiti večnemu sužnju, kakor narodu, ki se igra ž njim zlobna usoda: odklene mu verige, da mu jih po kratkem hipu blazne sreče okuje še tem tesneje.

Že sta stopala mimo cerkve sv. Petra, ko se je ozrl dr. Podobnik na spremljevalca:

»O, veseli doktor moj, kar umolknili ste. Tako hitro vas je disgustirala moja vražja povestica?«

»Ne tajim: zgodilo se mi je kakor vam. Kakor bi sedel na gugalnici, se mi zdi: zletel sem visoko, previsoko k solncu ter sem se zdaj pogreznil globoko, pregloboko v ledeno temo! — Povejte mi: kdo se tako kruto roga našemu narodu, kdo ga vlači v svojo brezsrčno zabavo z ledišča na vrelišče ter zopet nazaj, kdo nas ima za norca in čemu?

»Ej, ej, vi pretirani sangvinik! Kajpada, ker ste taki, se morate vsak hip potapljati v melanholijo! Ne quid nimis! Ohranite v vsakem primeru stoičen mir! Mladi ste še, težko gre. A sčasom se že zdresirate. Tudi jaz sem samega sebe. In verjemite: Semper aliquid haeret! Nekaj pa le vedno ostane. Zdaj vsaj vemo, da je mogoče brez nemške komande dobro in bolje živeti: zdaj smo spoznali svobodo in spoštovanje. Nazaj ne gremo! In če nas nazaj sunejo, zato vendar nikdar več ne pozabimo, da je svoboda lepša kot suženjstvo. To nas bo bodrilo in nam dajalo moči za borbo! Ker borbe nismo doslej niti poznali, a brez borbe ni napredka in ni odrešenja!«

»Tudi baron Zois govori tako!« se je čudil dr. Repič. »In verjamete li, da je baron prvi zaslutil, da visi nekaj v zraku? Odkod?«

»Ej, Zois je genij, ki bi spadal na Dunaj, v Pariz ... no, hvala Bogu, da ga imamo v Ljubljani!« je kimal dr. Podobnik. »Pariški mestni grb predstavlja ladjo z napisom: fluctuat, nec mergitur. To je geslo tudi za slovenski narod! Naj ga premetava valovje usode kakorkoli, naša ladja se ne potopi nikoli!«

Baš sta dospela do tovarne, ko se je ustavil pred vhodom trop častnikov na konjih. Bili so generala Bernadotte in Murat, podpolkovnik Picard, kapiten Jordan ter še nekaj pobočnikov ter par vojakov.

»Ljubi doktor, tudi jaz vas zapustim!« je dejal Murat takoj, ko je skočil s konja in pristopil k dr. Repiču.

»Tudi vi? O, zelo neljuba vest, gospod general!«

»Po vašega fantka pa sem že dopoldne poslal eštafeto, ki prinese pisma iz Trsta. Če pojde po sreči, bo fantič v dveh dneh pri vas.«

»Da niste pozabili? Prisrčna vam hvala! V gomili neprijetnih novic vsaj ena dobra!«

»Neprijetnih novic?« se je čudil Murat in prijel odvetnika prijazno pod pazduho. —

»Kakšne?«

»Že hudiči na ljubljanskem polju nam groze, da pojde francoska armada v kratkem zopet — nazaj!«

»Hehe, čuj, Jean: dr. Repič je čul, da pojdemo nazaj!«

Bernadotte je zresnil svoj obraz, a odgovoril je z največjo ljubeznivostjo:

»Ljubi gospod doktor, doslej ni šla Napoleonova armada še nikdar nazaj, nego vedno le naprej! In zdaj gremo na Dunaj in, če treba, pojdemo še dalje.«

Odvetnikoma se je odvalil težak kamen s srca in dobre volje sta postala med šalečimi se častniki po stopnicah, vrhu katerih jih je pričakoval Desselbrunner.

Popoldne istega dne ob treh so začeli po vseh ljubljanskih ulicah naenkrat grmeti bobni. Nastal je hrup, kakršnega že leta in leta vznemirjena Ljubljana še ni poznala. Bobnarji so razbijali kakor besni in temni zvoki so napolnili mesto z novo grozo.

Vojaki najrazličnejših vrst so tekli od vseh strani s čudno razburjenostjo v vojašnice in z njihovih vznemirjenih obrazov in vzklikov so razbirali Ljubljančanje, da se pripravlja nekaj nenavadnega. Nedolgo nato sta prijezdila z golimi paluši v pesteh dva eskadrona šasérjev ter zaprla vse ulice na Glavni trg. In potem so primarširali z nasajenimi bajoneti grenadirji, visoki, mrki orjaki, kompanija za kompanijo ter so pred rotovžem stopili v četverokot.

In pojavila se je ciza na dveh visokih kolesih. V njej je čepel rdečelas šasér in se smejal. Njegov temnordeče zaripljeni obraz je kazal, da je pijan. Stekleno je gledal okoli sebe, dvigal steklenico ter kričal besede, ki jih ni razumel nihče. Ciza, pred katero je bil vprežen mršav konj, je zapeljala šasérja v grenadirski četverokot. In šasér je zlezel z voza, se opotekal, vihtel steklenico in se krohotal. Troje grenadirjev ga je držalo, da ni padel, a on se je šalil ž njimi, kakor bi šlo za zabavno komedijo. In naenkrat je potegnil iz žepa pipico ter začel kresati, da bi vžgal gobo in si zapalil tobak. A preveč je bil pijan. Vkresal mu je torej gobo tovariš z bajonetom. In ves karé se je muzal.

Tedaj je prišel častnik s spremstvom, stopil na najvišjo stopnico pred rotovžem in začel čitati. Čitati smrtno obsodbo! Zaradi javnega nasilstva in ropa. In razsodba se razglaša, da zve vsak vojak francoske republike, da je bila proklamacija generala Bernadotta, dana iz generalnega kvartirja 9. dne meseca terminala v petem letu ene in nerazdeljive francoske republike, krvavo resno mišljena ...

Šasér, kakor Goljat širok in visok, je stal tu s klobukom na glavi, s pipico v ustih in s steklenico v roki ter je poslušal ... Temnordeči kodri so se mu sipali preko vratu, topo so zrle njegove velike modre oči in iz režečih ust pod gostimi, kratkimi brčicami je prihajalo posmehljivo rohnenje. Mahoma je spoznal, da postaja komedija resna, a ko je zaslišal, da ima biti resnično ustreljen, je divje zaklel, vrgel steklenico ob tla in planil proti častniku. A že so ga držale grenadirske pesti. Začel je kriče psovati, toda dvignili so ga in vrgli na cizo. In ves četverokot se je začel pomikati k stolni cerkvi; sredi četverokota pa se je pomikala tudi ciza z obsojencem.

Niti besedice ni bilo slišati, in dasi je korakalo po cesti nekaj sto vojakov in dasi je stala ob nji v dolgi razviti črti konjenica s potegnjenimi palaši, se je zdelo, kakor da je ulica izmrta. Nikjer se ni pojavil na oknu zvedav obraz, noben konj ni zahrkal, nobena nožnica ni zarožljala, nobeno povelje ni pretrgalo grobne tišine.

Ko pa je dospela ciza do Medarske ulice, je skočil šasér na tla. A francoski častnik, ki je korakal mimo, ga je brez besede zgrabil za prsi in izročil priskočivšim grenadirjem. Prijeli so ga z vsake strani pod pazduho ter ga vedli peš za cizo. Nič več se ni upiral. Kakor bi mu izginila vsa energija, je jedva še premikal noge, omahoval brez moči in njegovo še pravkar močno zardelo lice je pokrila smrtna, le z rjavimi pegami posuta bledota.

Grenadirji so obsojenca malone nesli. Tam ob stolnici — prav pod vzidanim kipom žalostne Matere božje s Sinovim truplom v naročju — pa so grenadirji naslonili šasérja na cerkveno steno. Hipoma je imel zvezane oči — hipoma so odstopili grenadirji — in hipoma je zagrmelo obenem sedmero strelov ... Jedva se je razpršil silni smodnikov dim, ni bilo o šasérju niti sledu več: po Poljanski cesti so odnašali štirje vojaki na dolgi lestvi s črno rjuho pokrito maso ...

Zadonelo je kratko povelje, oddelki so se sklenili in med gromkim bobnanjem sta odjezdili eskadroni in so odmarširale kompanije.

Prav v istem času sta sedela v Kalankini sobi profesor Pelzel in dr. Repič.

»Vaš položaj postaja res vsako uro nevarnejši,« je govoril profesor. »Če Francozi jutri odidejo, se lahko še nocoj kak šasérjev prijatelj maščuje nad vami, in ne iztaknejo ga potem nikoli več. Sicer pa je brez pomena. Če ga pravi iztaknejo: vi ste medtem lahko že pod zemljo!«

»Tukaj nikakor ne smete ostati sami,« je pomagal odvetnik. »Storite pa, kakor sami hočete! Predlagam, da midva ostaneva vso noč pri vas, če res nočete vi v moje stanovanje, kjer bi imeli čisto zase svojo sobo.«

»Ne, nikdar ne! Kaj porečejo ljudje! Kaj poreče moj mož, ko se vrne! Prosim, gospoda, nikar se ne trudita: ne premaknem se odtod!« je izjavila Kalanka.

»Dobro. A kaj stori vaš mož, če vas sploh več ne bo?« je silil profesor. »No, saj ni treba misliti takoj na najhuje. Dovolj je, da vas napadejo, ranijo, pohabijo ali vsaj tako prestrašijo, da boste potem hirali vse življenje. In če se niti to ne zgodi: ali nam ne bo skrajno neprijetno, da boste imeli poslej vsak dan pod oknom radovednežev, ki bodo zijali v našo sobo in šepetali. Gospa baronica Zoisova vas ne pozna, a takoj je izjavila, da tukaj ne smete ostati več, če hočete živeti varno in mirno. To vam dokazujeva midva zdaj že tretji dan. In odkritosrčno sva vam takoj povedala, da pomagate lahko sebi in še nama, če se preselite h gospodu doktorju.«

»Čeledinov Lovrenček bo v treh dneh že pri meni,« je dejal dr. Repič. »General Murat je poslal ponj in gospod Vodnik mi je obljubil, da se hoče za dečka še živeje zanimati kakor kaplan Prašnikar. Pri meni bo imel Lovrenček stanovanje in hrano, gospodu Vodniku pa bo hodil streč in ministrirat. Lahko bi vidva prebivala v skupni sobi ... ne bo vam dolgčas ... saj se bomo razumeli ...«

»A kaj si bo mislil moj mož?«

»Ali vam ne zaupa? Zakon brez zaupanja je peklo!«

»In sami ste rekli, da bi šli, če pride deček! Zakaj se še pomišljate? Ali morda ne zaupate meni?« je vprašal Repič. »Zastavil sem vam vendar svojo kavalirsko besedo: z nobeno besedico vas ne užalim več v vaši zvestobi in poštenosti! Vse, kar sem govoril in storil prej, smatrajte za dobrodušno šalo. Če pa ste mi simpatični in če sem vam rekel, da ste lepa, ni to vendar nikaka žalitev! Zaupajte mi! Ko se vam vrne mož, bo nama samo havležen. Lahko si poiščete novo stanovanje, mi pa ostanemo še nadalje dobri znanci.«

»Ko bo vojne konec,« je dostavil profesor, »pa se bomo radi spominjali, kako smo pomagali drug drugemu preko težav in skrbi sirove dobe.«

Marijanica pa ni odgovarjala več, nego je tiščala glavo med dlani in jokala.

Pelzel je skomizgnil z ramo in segel po svojem klobuku.

»Počakajte me pri Belem konjičku!« mu je šepnil dr. Repič in zaprl duri za profesorjem.

Nato se je vrnil k Marijanici.

»Tudi meni je na jok, gospa.« ji je dejal z mehkim glasom. »Zakaj, sedaj vidim, da me smatrate za lopova. Bojite se me, ker me zaničujete. In ta zavest me ubija! Ne vem, če jo prenesem. Brez vas mi ni vredno živeti. Da, gospa, zdaj, ko vidim, da je vse izgubljeno, naj vam povem vso resnico. Ljubim vas nepopisno! Ljubim prvič v življenju. Vse te dni nisem razmišljal nič drugega, nego svojo usodo. Zakaj sem vas moral srečati! Kako ste me mogli hipoma izpremeniti iz veselega lehkomiselnika v resnega, nesrečnega človeka, ki sta mu odprti le še dve poti: k vam ali v smrt? Zakaj, čemu? Ali le zato, da naj beden poginem? Ker vsak hip uvidevam bolj, da brez vas ni druge rešitve. Toliko žensk sem spoznal, a niti ena me ni mogla pridobiti. Vi pa se me branite, zato sem vaš z vsakim čuvstvom, z vsako mislijo. Nič drugega me ne izpolnjuje kot ljubezen do vas! Upal sem ... zdaj je končano. Nadejal sem se, da se polagoma privadite name, mi zaupate ... ne bil bi silil v vas, nego čakal ... zaman! Niti sebi nočete dobro — niti profesorju Pelzlu nočete ustreči ... mene pa prezirate. Z Bogom, gospa!«

In vzel je klobuk in odhajal. Tedaj je zagrmel pok pušk in gromko odmeval po Gradišču. Dr. Repič je obstal. Bled se je ozrl po Marijanici, ki je nepremično sedela in tiho ihtela.

»Prva žrtev vaše lepote je mrtva,« je dejal. »Druga vaša žrtev pa se poslavlja. Ne vidite me nikoli več!«

In uničen je odšel. Še nikdar ni doživel poraza. Ta prvi poraz pa je bil popoln. Takrat šele je Marijanica urno vstala, iztegnila roke za njim in nerazločen glas se je izdrl iz prs. Toda roke so ji zopet omahnile, opotekla se je k postelji, se vrgla nanjo na obraz in ihtela:

»Saj ga ljubim! Moram ga ljubiti! A povedati mu ne smem in ne morem. Zakaj ne morem? — Oh, če bi mogla, če bi mogla! Ampak nikoli, nikoli ne bom mogla! Zaradi mene je poginil šasér! Če si stori zdaj še dr. Repič kaj? Če se usmrti zaradi mene? Moj Bog, tega bi ne prenesla! Za njim moram! Pa naj se zgodi: Bog me ne obsodi, če bi grešila, a rešila s tem njegovo dušo večnega pogubljenja!«

In skočila je pokonci, si ovila robec okoli glave ter stekla iz sobe ... Za njim, za njim! —

Dr. Repič je jezen in obupan hitel mimo kapucincev.

»Pa ne!« je govoril sam s seboj. »Dovolj je! Konec! Nikoli več ne grem v Gradišče! Vrag me vnemi z mojimi marotami! Če ne pride sama k meni, je niti ne pogledam več!« se je togotil in že je zmagal v njem nekdanji cinizem. »Za romantiko ne znam najti pravega tona in za občevanja s takimi ženskami ne znam izbirati besed. Pa ne! Pa ne! Ampak moti se, če misli, da se obesim zaradi nje. Konec! Konec!«

In zavil je v Gledališko ulico.

Gostilna »Pri belem konjička« je molela s skrajnjo, nekoliko višje kot ostalo poslopje ležečo vogelno sobo v ulico ter tvorila ondi z nasproti ležečo, dosti višjo hišo opasno sotesko.

V tem hipu se je kotalil po tisti soteski klopčič oseb, ki so kričale in tulile kot zveri. Francoski vojaki so se pretepali, se metali in psovali. Na obeh straneh soteske pa see je nabrala gruča ljudi.

Naenkrat so vsi hkrati zajeknili in se razbegnili, dr. Repiča pa se je oklenila z obema rokama od groze drgetajoča dama ter rekla v nemškem jeziku:

»Zabodel ga je! Meni je slabo. Beživa!«

Krepko ga je potegnila s seboj, in dr. Repič je spoznal lepo in pretirano vitko gospo Suzano Wasserthalovo.

»Kar z noži se obdelujejo! Strašno! Pijani so vsi štirje! Oh, toliko, da me kdo ni zadel! Vsa se tresem ... kolena mi odpovedujejo ... Prosim, prosim, ljubi gospod doktor, spremite me domov!« je prosila krščena židovka, žena poslovodje v Zoisovi trgovini, ter se oklepala odvetnikove roke kakor s kleščami.

Imela je fin, nekoliko majhen obrazek izredno bele polti, izredno velikih temnorjavih oči z dolgimi, gostimi trepalnicami ter izredno majhna, kakor rubin rdeča usteca. Tekla sta par korakov, a že sta našla duševno ravnotežje.

»Ali milostiva, svarim vas: padli ste še nevarnejšemu razbojniku v oblast!« se je pošalil dr. Repič ter stisnil Suzanin komolec k sebi.

»Vse mu dam rada, samo če mi pusti življenje!« se je nasmehnila Wasserthalka ter stisnila odvetniku komolec še tesneje k sebi.

»Brez ekspenzarja ne reši noben odvetnik nikomur življenja! A jaz sem razvpito drag advokat!« je nadaljeval Repič frivolno.

»Plačam! Vse plačam! Ali pa zahtevate morda celo predujem?« je odgovorila židovka, dr. Repič pa si je dejal:

»Evo, tu sem našel takoj pravi ton in v občevanju s takimile ženskami se mi besede kar same ponujajo ...«

Lepo Suzanko je minila že vsa groza. S humorjem je slikala, kako so pridreveli iz »Belega konjička« drug za drugim štirje francoski vojaki, se bili najprej s pestmi, se metali nato ob tla in kako je končno hipoma eden potegnil nož in ga zasadil tovarišu v prsi. Zanimivo, dramatično, zares, veledramatično! — Dr. Repič jo je jedva poslušal, ker od strani je gledal njen mali obraz ter se poigraval s prsti njene ročice, ki je tako vdano počivala na njegovem komolcu ...

Na trgu nasproti vhodu v kapucinski samostan pa je obstala Marijanica Kalanova. Kakor okamenela je stala tamkaj in strmela za parom tesno drug na drugega se naslanjajočih, ki sta hitela mimo gledališča s toliko naglico, kakor bi se jima nekam prav posebno mudilo. Nikogar drugega ni videla, kakor tisti par, ki se je oddaljeval hitro. Čim dalje hitreje v Gosposko ulico. In ko ga ni videla več, je vzdihnila, si obrisala oči, sklonila glavo in se ihteč vrnila v Gradišče ...

Videl pa jo je profesor Pelzel, ki je prihajal od »Belega konjička«, ter je opazil tudi Wasserthalkin zmagoviti naskok.

»Dira vis amoris!« je vzkliknil. »Zares, strašna je moč ljubezni. Papežem je zmešala glave, nune izpreminjala v vlačuge, pa bi ne omajala poštenja delavčeve žene!«

Urno je stopil za dr. Repičem, da bi ga dohitel. Toda par je že izginil v temni hišni veži na desni ulični strani. Profesor pa ni odnehal. Stekel je do stopnic in zaklical navzgor:

»Gospod doktor, victoria, victoria!«

In že se je odzval odvetnik:

»Nasprotno, gospod profesor: popoln poraz!«

»Ali če vam rečem: victoria, victoria!« je kričal Pelzel. »Kar hitro se poslovite in pridite: nujno, nujno!«

Par hipov nato je bil dr. Repič že na ulici in še par hipov nato je hitel, hitel, kolikor so ga nesle noge, v Gradišče. In nič ni potrkal, nego je vdrl v sobo, planil k Marijanici, jo objel, poljubil in šepetal:

»Ljubim te, žena dobra, in ti ljubiš mene! In če se podere svet in naju pogoltne pri tej priči, midva ne moreva drugače!«

In Marijanica se ni branila več ...

XVI.

»La France est belle, sens destins sont benls. vivons pour elle, vlvons unis!«

so prepevali in korakali naslednjega popoldne francoski roji skozi ljubljanske ulice. Za pešci, konjiki, vozotaji in topničarji. Od vseh strani so se vsipali iz okolice v mesto ter drli kakor potoki v mogočno reko, ki se je valila skozi Šiško proti St. Vidu ter dalje in dalje na Celovec. A cilj je bil Dunaj!

Ljubljana se je malone izpraznila. Zaradi krvavega pretepa pri »Belem konjičku« in nekaterih drugih vojaških izgredov po krčmah je izdal polkovnik Picard, ki je prevzel poveljništvo nad mestom, drakonsko prepoved: ob 9. zvečer se morajo zapreti vse gostilne, po ulici ne sme hoditi nihče brez luči in kdor se na klic straže: »Qu vive?« ne oglasi z besedo. »Citoyen«, bo lahko mogoče ustreljen, prav gotovo pa prijet in gnan v pržon.

Ljubljana pa ni izgubila humorja. Pivci so pač začenjali prazniti police pol ure preje, se oborožili z laternami ter se domov iz gostiln grede dražili:

»Kje bi?« (Oui vive?)

»Sitno je!« (Citoyen!)

»Paz´ se!«(Passé!)

In dan na dan so prihajali francoski oddelki, skoraj vsi s plapolajočimi zastavami in svirajočimi godbami, nakupovali, menažirali ter po kratkem odmoru odmarširali proti Dunaju.

A polkovnik Picard je postajal neprijeten: zahteval je vedno znova za vojaštvo hlebčkov kruha, pa konj, volov, vozov, konjskih oprem, vrvi, čevljev in še tega in onega. Vse je plačeval, toda za vse se mu je mudilo. In če ni dobil žurno, kar je zahteval, je postal osoren.

Noč in dan so morali delati obrtniki, izvrstno služili, javno javkali, a skrivaj vsi srečni božali denarne vrečice, ki so se jim debelile bolj in bolj. In po trgovinah se je ves dan trlo nakupujočih Francozov in skladišča so se naglo praznila. Hudo pa je bilo, da ni trpel Picard nobene podražitve ter so morale ostati cene neizpremenjene. Mitnice so izginile in kmetje so dovažali v mesto svoje pridelke brez mitničnine ter tržili kot še nikoli.

Iz Trsta je dospel general Friant, da slovesno instalira novi centralni gubernij. Opoldne je priredil v rotovški dvorani članom gubernija in municipalitete sijajen banket, ki se ga je udeležil s častniki. Pred poslopjem pa je svirala turška muzika.

In pošte so zopet odšle v Celovec, Trst in Gorico ter prinesle novice, ki so šle v Ljubljani od ust do ust.

Že 1. aprila so Francozi pod poveljništvom generala Massene vdrli v Breže na Koroškem, zgrabili sprednje oddelke armade nadvojvode Karla ter jih podili brez odmora prav do Neumarkta. Že naslednjega dne zjutraj so stale divizije generalov Massene, Quieuxa in Serruriera v genijalni razvrstitvi proti armadi nadvojvode Karla: ob 3. popoldne je dal general Buonaparte povelje za naskok, v mraku je bil Neumarkt že v francoski oblasti, Karlova armada pa je strašno poražena bežala skoraj brez oddiha proti Leobnu.

Dne 4. aprila je bil Buonaparte že v Scheifflingu na Muri. Le še pri Unzmarktu je poskusil nadvojvoda Karel, na vseh bojiščih osebno hraber, zadnjič zaustaviti prodiranje sovražnikov, a tudi zadnjič zaman. Izgubil je le znova nekaj tisoč vojakov ter se umaknil preko Semernika.

Dne 7. aprila je bil Buonaparte v Leobnu, kjer sta mu nadvojvodov pobočnik, generalni lajtnant grof Bellegarde in generalni major Meerfeld v imenu cesarja Franca ponudila premirje.

Že na veliki torek, 11. aprila, je dospel v Ljubljano kurir, ki je povedal, da je bilo v Judenburgu sklenjeno premirje za dobo petih dni ter da se že vrše pogajanja za mir.

In pripovedovalo se je, kako trepeta Dunaj od groze in strahu pred Francozi. Cesar je pobegnil na Češko, nadvojvodi in nadvojvodinje beže na Ogrsko, vse ceste so polne karos z begunci in vozov s tovori, Donava pa mrgoli od ladij, ki odvažajo najdragocenejše blago in predmete. Vse je obupano in ljudstvo javno godrnja proti cesarju in vladi, ker ne skleneta miru, ki je neizogiben.

Iz Trsta pa so prišle tudi vesti drugačnega značaja: 6000 Hrvatov je vdrlo preko kranjske meje in zasedlo Novo mesto ... iz Tirolske sta prodrla generala Neipperg in Loudon do Verone ... v Italiji zopet vre proti Francozom ... nedaleč Trsta so se pojavile cesarske kolone ter prisilile Francoze, da so se umaknili v Materijo ...

Tako je bila Ljubljana polna razburljivih govoric in debat.

»Mir! Mir! Solnce vzhaja!« je triumfiral Vodnik« »Francosko svojbodstvo si zdaj vzame vse slovenske zemlje do severne koroške meje in skoraj do Gradca. Od Soče do Drave ter tja doli do Dubrovnika nam ustanovi Francija mogočno državo!«

»Ste li pozabili na istorijo s hudičem na straži?« se je nakremžil dr. Podobnik. »Satan je danes le še edini zanesljiv prorok!«

»Hudič je prorokoval le, da bo 1. maja konec vojne! Potem pa nam Francija podari svobodo in neodvisnost!« se je branil pesnik.

»Quod nego! Narodom ne podarja nikdar nihče svobode, če si je ne pribore sami!« je vztrajal dr. Podobnik. »Kadar sklepajo veletrgovci med seboj kupčije, na svoje hlapce prav nič ne mislijo. Tudi Francija ne misli danes na nas. Čemu? In sama s seboj ima preveč opraviti. V Parizu vre, prečastiti! Kdo ve, kaj se ondi še vse ne izkuha! Veseli bodimo, da nas niti v tej vojni ni vzel hudič. Zdaj nas pač ne vzame nikoli ... Pa kaj pravi baron Zois?«

»Eh, tak pesimist je, kakor vi!«

»Tak optimist, kakor jaz, hočete reči,« se je nasmehnil bivši župan. »Zakaj jaz trdno verujem, kakor baron: Slovenci smo Slovani! Tretjina sveta je naša! Kdo nam torej kaj more, če sami nočemo? Niso nas in ne bodo nas! Nič ne obupavajmo! Delajmo, napredujmo, dvigajmo se kulturno in gospodarsko! Potem nam niti noben hudič ne pride do živega. Nič več nismo otrok, ki ga je treba le božati, nič več nismo krhka gospodičnica, ki razume le laskanje. Mož smo postali! Hajdimo, zavisimo rokave pa na boj in delo! Le to dvoje nam prinese svobodo, a nič drugega!«

Iz prodajalne na Starem trgu je baš stopil na ulico dr. Repič. Sledil mu je kmetiško opravljen deček. Na fantovi glavi je čepela stara, dosti prevelika polhovka in vrhu nje je bil poveznjen nov klobuk. Pod vsako pazduho pa je deček tiščal obilen zavoj.

»Prečastiti, evo vam Lovrenčka Čeledina!« je vzkliknil dr. Repič. »Ne zamerite: odkriti se ne more. Prav zdajle sva kupila obleko, perilo in klobuk, da bo sirotek za med ljudi. Kupiva le še nove čevlje, potem se vam novi ministrant predstavi kot kompleten kavalir!«

»Hej, ti si torej Lovrenček?« se je ustavil Vodnik. »Raca na vodi, kako si pa dospel v Ljubljano?« In položil mu je roko na ramo.

»Na praznem sanitetnem vozu!« je pripovedoval Repič. »Srečo je imel. Hueberjeva pošta ga je pripeljala z Ubeljskega do Postojne, od ondi pa ga je vzela s seboj sanitetna kolona do Ljubljane. Fant, vidiš, ta gospod je Valentin Vodnik. Kakor bi bil nate mislil: Sreča te išče, um ti je dan, našel jo bodeš, če nisi zaspan!« In dr. Repič se je okrenil k dr. Podobniku: »Da ga čujete, kako zna deklamirati »Zadovoljnega Kranjca« in »Dramilo«! Strela, gospod Prašnikar je znal izvrstno meštrati svoje učence! Ta užitek si morate privoščiti, da nam Lovrenček pove, česa vsega se je naučil pri svojem dobrotniku!«

»Dobro, pa nam zadeklamiraš torej! Pri meni v župnišču,« se je smehljal Vodnik. »Nič se me ne boj: rad imam pridne šolarčke. Pa kaj je dejal gospod Prašnikar, ko si ga ostavil?«

Tedaj je zajokal Lovrenček in ihtel, da se mu je stresalo vse telo.

»Gospod Prašnikar je umrl.« je odgovoril in pojasnil Repič. »Lovro zajoka, če se le spomni nanj. Pretekli teden se je prehladil stari revček v cerkvi med maroderji, dobil pljučnico in v dveh dneh je umrl.«

»Naj počiva v miru, blagi starček!« je dejal Vodnik. »Nisem ga poznal, a župnik Wenigar mi je pisal, da je zlata duša slovenska. No, ne jokaj, Lovro! Dobri Bog je poklical gospoda Prašnikarja k sebi v svetla nebesa, da mu poplača ondi vse, kar je dobrega storil na svetu. Ne jokaj! Srečen je zdaj gospod Prašnikar in se veseli, da si našel ljudi, ki se bodo brigali zate kakor novi očetje.«

»Da, da, Lovro, nič ne maraj.« je miril Repič dečka in ga lubeznivo stisnil k sebi. »Ali nisi zadovoljen, da si dobil tako lepo in prijazno mater? In kar dva nova očeta? Strela, če imaš toliko pameti kot sreče, boš lahko še najzadovolnejši Kranjec na svetu ... No, hajdiva, sinko! Zamenjati morava še te-le kvedrovce, potem se preoblečeš in jutri prideva h gospodu Vodniku, kaj ne? Z Bogom!«

In dr. Repič je prijel ihtečega dečka za komolec ter ga ljubeznivo vodil na drugo stran ceste k čevljarskemu mojstru ...

»Ves je izpremenjen.« je dejal Vodnik dalje gredé. »Kdo bi mislil, da ima ta frivolni veseljak toliko srca za sirote? Zares, kakor pravi oče se vede. Če bi vsak zagrizen samec ravnal kakor dr. Repič!«

»Prav bi bilo,« je pritrdil dr. Podobnik. »Ampak dr. Repič je preveč temeljit. Poiskal si je "sinčka" in še lepo "mamico" po vrhu, hehe!«

»Ne razumem.« je dejal Vodnik. »Tudi njega nisem razumel ... Lepo in prijazno mamico je omenil ...«

»Vi torej ne veste? Ej, tudi profesor Pelzel je ves zaljubljen v zalo Kalanko, ki se je preselila k dr. Repiču kot gospodinja.« je pripovedoval Podobnik. »Tako ima zdaj Lovrenček, sirota, kar naenkrat mamico in dvoje očetov!«

»Za Boga, Kalankin mož se vendar vrne!«

»A ona se bajé ne vrne nikoli več k njemu.« je pravil Podobnik. »Pelzel trdi, da so sklenili, da se več ne ločijo, čeprav bi jih trgal ves svet narazen. Tudi Pelzel se je preselil k njim in zdaj tvorijo vsi štirje idealno familijo.«

»Nova pustolovščina, nič drugega!« se je jezil Vodnik. »Ne bo pol leta, a dr. Repič ne bo Kalanke niti poznal več.«

»Profesor Pelzel pa zatrjuje, da bi se hotel dr. Repič s Kalanko še danes poročiti, samo če bi se mogel. Sami ste opazili, da je ves izpremenjen! Oj, ta ljubezen! Dr. Repič tiči ves dan le v pisarni in doma ter se ne gane nikamor od svoje gospodinje; a tudi Pelzel že tri dni ni bil več pijan. Kalanka je kar čudežno spremenila divja volka v krotka backa!«

»Za kako dolgo? — Todaj kaj poreče k temu razmerju baron Zois! In kako sprejme to novico gospa baronovka! Pelzel se je ondi onemogočil s svojo pijanostjo, zdaj se onemogoči še dr. Repič s svojim brezvestnim donjuanstvom,« je godrnjal Vodnik in bilo mu je za prijatelja resnično hudo.

Dr. Podobnik pa se je nasmejal: »Ali se morda ne motite? Baron Zois pozna življenje iz lastnih skušenj in skušnjav! Iz lastnih zmag in porazov, iz lastnih poletov in globokih padcev. Zois razume vse in odpušča vse! Pa da bi obsojali vi, duhovnik, pesnik?«

»Pesnik odpušča vse, a duhovnik obsoja vse.« je odgovoril Vodnik. »Mora obsojati! A obsojati morate tudi vi, ki ste pravnik. Dr. Repič je Kalanu uropal ženo! Li ne? In ona je prelomila zakonsko pogodbo! Mar ne? Prešuštnika sta, torej kazniva po cerkvenih in državnih zakonih.«

»Mlada sta in ljubita se! Grešnika, res, a srečna in zavidanja vredna. Mar ne?«

»Smilita se mi. Moliti hočem zanju in za bednega Kalana!«

Pri reduti jima je prišel naproti dr. Wagner.

»Poslavljam se!« je zaklical. »Že jutri se vrnem v Novo mesto. Dva bataljona graničarjev smo dobili in saniteta Thumovega polka je ostavila maroderje brez zdravnika. Coppini me kliče domov.«

»Pozdravite mi Novo mesto!« je dejal Vodnik. »Rad se spominjam leta, ki sem ga preživel ondi pri svojem stricu frančiškanu Marcelinu!«

»Torej Francozov ni bilo v Novo mesto?« je vprašal bivši župan.

»Samo par ur štirinajst šasérjev, ki so patrulirali,« je odgovoril dr. Wagner. »Popili so le par bokalov vina in piva ter pojedli par hlebcev kruha. Nato so se mirno vrnili. Glavar Coppini je naravnost navdušen nad francosko zmernostjo. Pomislite! En goldinar in dva krajcarja je stal Novo mesto francoski poset! Če bi bili domači vojaki tako skromni!«

In še so govorili o vzorni francoski armadi Buonapartovi ter se potem ločili: Vodnik v župnišče, dr. Podobnik domov v Rožno ulico, dr. Wagner pa k baronu Zoisu ...

V istem času je stopal dr. Repič z Lovrom po Glavnem trgu proti domu, oba otovorjena z zavoji in škatljami, oba vesela in srečna.

Kakor v sanjah je krevsal Lovrenček ob odvetniku in zdelo se mu je, da je v raju. Te velike hiše z neštevilom oken in te široke ulice, ki mrgoli po njih gospodov, gospej in vojakov ter grme vozovi gor in dol, ta hrup in to svetlo velikonočno solnce, na vseh straneh prijazno pozdravljajoči obrazi, vse ga je omamljalo in opajalo.

Ali je resnica ali sen? Ali ne spi zopet na klopi ob peči v Premrovovi hiši ter le sanja, da je v mestu hrepenenja? In zopet naj se zbudi na Ubeljskemu sirota, siromaček, hlapčé, ki je obsojen ostati neveden in ubog vse življenje?

Toda ne. Resnica je, da je ostal prijazni in veseli Felčer Žajbelj mož-beseda: poslal je ponj preje, kakor je pričakoval, in mu je naklonil srečo, ki se mu je zdela nedosežna.

Kar naenkrat je prišel k Premrovu francoski podčastnik s pismom poštarja Hueberja: general Murat ukazuje, da mora Lovro Čeledin še danes odriniti v Ljubljano: postiljon ga vzame s seboj do Postojne, od ondot pa odpotuje dalje s sanitejci!

Kako se je zakrohotal dobri gospod Premrov, kako je zajokala gospa Premrovova, kako je skočil Matevžek k svoji mami ter se veselil: »Jaz pa ostanem vedno pri vas, kaj ne, mama?«

In ozmerjal je gospod Premrov svojega sina: »Šleva si, Matevžek! Kmet ostaneš, Lovro pa bo gospod! No, Bog vama daj srečo: kmet in gospod, oba sta koristna, samo če sta pametna in poštena!«

Veliko culo Matevžkovih stvari mu je zavila Premrovova gospa, mu potisnila v vsak žep kos kruha, Premrovov gospod mu je izročil tri v robec zavezane srebrne goldinarje, stari Huebrov postiljon je počil z bičem, zatrobil: »Trará-trará!« in — pošta se je odmajala.

»Z Bogom! Srečen! Zdrav ostani!« je odmevalo še za Lovrenčkom, ki se je jokal in smejal obenem ter vzklikal: »Ljubljana! Ljubljana! Minila je noč ... svita se, solnce vzhaja ... O, gospod Žajbelj, koliko srečo ste mi prinesli!«

Srečno zamišljen je korakal poleg dečka tudi dr. Repič.

Da je dobrodelnost že sama na sebi sreča, se je prepričal šele te dni.

Kako je bil plitek, lehkomiseln in srčno ubog vse življenje doslej, ko je sprejel to siroto! V hipu, ko mu je Lovrenček poljubil roko ter se mu zazrl z očmi, polnimi hvaležnosti in brezmejnega zaupanja v obraz, je začutil dr. Repič:

»Glej, dolžnost mi je, da sem sirotku drugi oče! Slovenski talent je ta deček: dvignem ga, storim izobraženega moža, ustvarim energičnega delavca za kulturo slovenskega naroda! S kulturo osvobodimo Slovence teme in sužnjosti, s kulturo jim zbudimo v dušah zavedno ljubezen do narodne svobode, z ljubeznijo pa jim vdihnemo energijo za borbo in končno zmago ... Da, da, Lovrenček, le priden ostani.« mu je dejal ter ga pritisnil nase, »jaz hočem skrbeti zate, kakor sta skrbela doslej gospoda Prašnikar in Premrov! In gospod postaneš, ugleden, bogat, srečen! Vidiš prav tak, kakor sem jaz ...«

Tak je bil dr. Repičev sklep, in še tisti dan se je uveril, da se ne moti: Lovrenček je bil izjemno nadarjen,odkritosrčno zaupljiv in pogumen deček. In bil ga je vesel! In bil je srečen, da se je čudil samemu sebi ter si očital, zakaj ni storil že davno tako.

In razmišljal je: »Ali me ni vsega premenila Marijanica? — O, da, ona, ona, ki je postala tako čudežno središče vsega mojega mišljenja in življenja! Marijanica, ta prva čista, značajna žena, ki sem jo vzljubil in ki je vzljubila mene! Ona je storila čudež, da so mi mahoma izginile iz srca vse nizkotne strasti, da strmim in klečim pred idealom ženske, ki mu na svetu nisem našel para ... Ti mila, sladka, dobra žena, ne boj se: zdaj se mi je posvetilo ... končno, končno! — zdaj vidim, da je prava moška sreča le ob strani čiste, značajne žene! Marijanica, Marijanica! Tvoj, večno le tvoj!«

Kakor v snu je šepetal dr. Repič sam s seboj in ni videl ničesar okoli sebe: niti gospe Verderberice, ki je stopala na nasprotni tržni strani ob mojstru Danetu ni opazil. Njegove oči so zrle le v lastno srce ter niso videle porogljivega nasmeha Verderberčinega in ne besno bledega lica Danetovega ... Hitel je domov, k njej, k njej, da jo vidi, vidi ter ji pove znova in znova, da jo ljubi, kakor še ni ljubil nikoli ...

»Mamica! Marijanica!« je vzklikal ko je stopil v svoje razkošno opremljeno stanovanje. »Glej, kaj vse sva nakupila z Lovrom!«

Iz kuhinje je pritekla bleda, a smejočega se obrazka in z očmi, polnimi plahe, vrele, a obupno vdane ljubezni.

»Nov klobuk! Nove čevlje! Novo obleko!« je vriskal Lovrenček. »O, gospa, kako dober je gospod doktor!« — In razgrinjal je zavoje. »Pa gospoda Vodnika sem videl! Za ramo me je držal ter mi je rekel, da me bo imel rad! Jutri pojdeva k njemu, gospa! In povem mu »Zadovoljnega Kranjca« in »Dramilo« in vse, vse, kar sem se naučil pri gospodu Prašnikarju ...«

Ves blažen je ščebetal Lovrenček.

Dr. Repič pa je ovil Marijanici roko okoli pasu ter ji dejal:

»Tudi nate nisva pozabila, mamica!« in položil je prednjo zavoj.

»O Bog, že zopet! Kaj vendar misliš!« se je začudila Marijanica, a njene kakor oglje temne velike oči so se otožno zasmejale. »Koliko si mi že nakupil, a še ne odnehaš!«

»Nikoli, Marijanica!« je zatrjeval odvetnik. »Vso svilo, ves atlas, batist, ves musselin bi pokupil ter bi te obsul z demanti in biseri, in še vedno bi se zavedal, da je premalo ... premalo ...! «

In potegnil jo je narahlo v svojo sobo ter ji govoril:

»Žena moja, blazen sem od sreče! Ljubim te, ljubim, ljubim!«

»Dragec!« je šepnila ona, sklenila roke, povesila glavo in vzdihnila.

»Zopet razmišljaš! O, Bog, pusti vse misli in bodi tako moja, kakor sem tvoj jaz: ves, ves ... na veke, Marijanica!« je vzkipel on in jo močno objel.

»Tvoja sem ... moram biti!«

»Moraš? Nerada torej?«

»Ne, ne, srečna, srečna sem ... A vendar: kaj bo, ko se vrne — mož?«

»Ne dam te! Če prav se zarotita nebo in peklo, ne dam te, duša moja! — Glej, doslej sem živel kakor zver ... v temi in gnusobi: s teboj šele sem postal pravi človek. Zdaj se je začelo svitanje mojega življenja. Ti solnčece moje! Vzidi, ogrej me, ozdravi in prerodi me!«

In poljubil jo je na drhteče ustne. Iz njenih oči pa so kapljale solze ... druga za drugo ... druga za drugo ...

V sosednji sobi so se oglasili koraki. Bil je profesor Pelzel. Nič se ni pošalil, kakor je bila sicer njegova navada. Resno je gledal na ljubimca, pokimal s svojo že nekoliko osivelo, bujno kuštravo glavo ter dejal:

»Gospoda Desselbrunnerja sem srečal gospa. Novico imam za vas.«

Še huje je pobledela Marijanica in vzdihnila je: »Moj mož se vrača?«

»Nikoli več, gospa!« je odgovoril profesor slovesno. »Svobodni ste zopet.«

»Moj Bog, umrl je?«

»Utonil! Z vsem plavom vred, gospa ... Že teden dni je, odkar se je zgodila nesreča. Tam za Krškim nekje. Grozno je. A prestal je. Vaš mož že leži v grobu.«

»V grobu! On v grobu, a jaz ...? «

»Nerazumljiva so božja pota, gospa.« je odgovoril profesor. »In vidite, tudi jaz ne dvomim, da je resnica: kar Bog stori, vse prav stori!«

In profesor se je obrnil ter odšel v kuhinjo.

»Lovrenček, znosi na mizo!« je dejal. »Danes moraš streči ti, zakaj gospa ne more. Saj znaš, dečko?«

»He, znam ... znam!« je odgovoril Lovrenček, si opasal Marijaničin predpasnik in stopil k ognjišču. Ubeljska šola se je prvič uveljavljala v Ljubljani: Lovrenček je tisti dan sijajno dokazal, da ni živel zaman pri Premrovu in rajnem Prašnikarju ...

Nežika Verderberica je dobesnela. Vse jej je šlo narobe. A zdaj bodi konec — kričala bi bila najrajša, pa morala se je premagovati, to je bilo najhuje. Kazati se ponižano, užaljeno, ostavljeno, ne, tega ne za nobeno ceno ... pa vzemi vrag vse skupaj!

Brez slovesa je izginil iz Ljubljane general Murat! Niti sporočil jej ni, da odrine!

Če bi bil poslal vsaj pobočnika ali kakršnegakoli častnika ali vsaj najnižjega vojaka z vestjo: gospod general mora neutegoma od tod ter ne utegne priti sam niti za hipec po slovo ... ne, nikogar ni bilo k njej. Kakor raztrgano rokavico jo je vrgel proč in ne spomni se je pač nikoli več!

Taki so moški. Vsi enaki. In vendar, o njem je mislila, da je ves drugačen. Saj je bila tudi do njega Vsa drugačna, kakor do vseh drugih ...

O Bog, mislila je, da je v raju, a zdaj je padla nazaj v najčrnejše peklo! Saj si ni ničesar domišljala. Dobro je vedela, da more trpeti njena sreča le kratek čas. Toda upala je: vsaj nekaj tednov, in potem leta večno svežih spominov na dneve, ki jim po njih lepoti in razkošju ne more biti primere ...

V obupni strasti se je premetavala vse noči po svoji postelji, razpaljena od poželenja in bičana od sle, ki ji jo je zbudil najkrasnejši mož, kolikor jih je videla na svetu: svoje krasne gole roke je iztezala v temo hrepeneče, ihteča in z zobmi škrtajoča: »Joahim! Joahim!«

Kar videla ga je pred seboj s tistimi njegovimi plamtečimi očmi, kakor bujne črešnje napetimi rdečimi ustnicami, kakor črn baršun gostimi in mehkimi valovitimi lasmi.

Kar slišala je njegov glas, ki je govoril tako srčkano mehko nemščino, vsak čas pomešano s sladkimi francoskimi dobrikavimi besedami, ter njegov zdravi, nalezljivi smeh.

In kar čutila je njegove jekleno trde, a v objemu nepopisno nežne roke ter njegov poljub, ki je razburil dušo in telo do ekstaz, ki jih ni niti slutila ...

Zaman, zaman. Odjezdil je brez besedice ter ji s tem izrazil: Igrača si mi bila, a prav nič več!

In vse je kipelo po njej.

Dr. Repič! Niti njega ni več!

Prejšnje čase, ko se je poigrala s tem, onim ... k njemu se je vedno znova vračala. Vedno vesel, vedno ljubezniv in humoren, vedno temperamenten je bil lepi, mladi elegan, najprijetnejši ljubimec, kar jih je spoznala v svojem življenju. Ničesar si nista očitala, ničesar odpuščala. Niti spraševala se nista, kaj sta doživela medtem, ko se par dni, včasih celo par tednov nista videla. Ljubosumnost? Smešno! Ničesar si nista nikdar obetala in ničesar obetala.

A vselej se je zgodilo, da sta se končno našla le znova, se nasmehnila, si pogledala oko v oko ter se razumela. Tako udobna, mirna, tako zakonska je bila ta njuna ljubezen, da sta si šaleč opetovano dejala: »Samo cerkvenega blagoslova nama je še treba in stvar bi bila popolnoma v redu!« — A zdaj je bilo resnično konec tudi z Repičem.

Iz besed svojih gostov je sklepala spočetka, da se zanima dr. Repič za lepo Kalanko le mimogrede. Prav nič se ni razburjala zaradi nje. Svoboden je! In kar je res: okus ima, kakor vselej. A ne bo dolgo, si je mislila, pa se vrne k nji zopet veseli šaljivec, sladkosnedež in neugnano ljubezni željni kavalir ... Ko pa je slišala prvič pripovedovati profesorja Pelzla in nato še stražnika Kozlevčarja, je ogorčena posluhnila. Je li mogoče? Da bi se vezal resno?

In pozvedovala je in zvedela vse.

In bila je užaljena. Njen ponos je dobil udarec, ki ga ni mogla prenesti. Beraška delavska žena si drzne izpodrivati njo! Pa da misli dr. Repič kar takole zavreči zaradi takale umazanke njoj najlepšo Ljubljanko, ki se pulijo aristokrati in generali za njeno ljubezen! Podli nehvaležnež! Hinavska spletkarka! Čakajta! To vama poplača! Obema. Pa temeljito!

Prav nič jej ni bilo v tistem hipu za dr. Repiča; nasprotno, celo uverjena je bila, da bi ji bilo iz razmerja z Muratom zopet k njemu docela nemogoče. Toda Kalanki dr. Repiča ne privošči in njegovo postopanje zasluži osvete.

In pripravljala jo je. Orožje naj bi ji bila Danè in Kalan ...

Ko pa ji je prišel Kozlevčar povedat, da je Kalanka iz svoje sobe v Gradišču izginila, ne da bi se bila pri njegovi ženi poslovila vsaj z besedico ter da se je resnično za stalno preselila v dr. Repičevo stanovanje, tedaj ji je odpovedalo vse. Bilo je preveč naenkrat. General Murat je odpotoval in dr. Repič je izgubljen za vselej! Francozi so ostavili mesto, krčma zija od praznote, celo mojstri, obrtniki so se preselili v najbližnje gostilne, da so lahko že ob devetih doma, le neslani Danè zavija oči sam samcat v krčmi in le večno žejni in tečni Kozlevčar postaja po prazni veži! Konec, svet se podira!

Bilo je tistega večera, ko je srečala dr. Repiča na Glavnem trgu v spremstvu Lovrenčka, oba otovorjena z zavoji in škatljami. Sedela je v svoji spalnici.

Vedela je, da ždi spodaj v krčmi zopet edini Danè ter zija v duri, kdaj se odpro in kdaj se prikaže ona. Prav gotovo ji zopet zakliče:

»Torej, gospa Nežika, ves večer vas že čakam. Še enkrat vprašam: Ali hočete? Najprej ubijem Repiča, potlej pa grem v Novo mesto ter vržem svojo babo v Krko. Ali hočete? Pri moji veri, da me ne bo prav nič pekla vest, samo da končno postanete moja!«

In prav gotovo pleše zdajle po veži Kozlevčar ter čaka nanjo, da jej pove: »Dobrotnica, gospa Verderberjeva! Spet je jezdilo skozi Ljubljano 50 šasérjev in je marširalo 100 grenadirjev proti Kranju!«

Neznosno, dolgočasno!

Tedaj se je odločila. In šla je doli ter dejala Kozlevčarju, ki je že odprl svoja usta:

»Dobrotnica, gospa Verderberjeva ...!«

»Gospod Kozlevčar, kar nič več ne zahajajte k meni s svojimi poštami! Ne zanimajo me čisto nič več! Vojske konec pa je počen lonec. Zbogom!«

In vstopila je v krčmo ter resnično zagledala ob peči Danèta.

»Torej, gospa Nežika!« je začel, a že ga je prekinila:

»Prišla sem ti samo povedat: jutri zaprem "Tri gavtrožce"!«

Ostrmel je:

»Torej, ne razumem ...«

»Ker že prihodnji teden prevzamem kazino in kopel na Starem turu. Danes dopoldne, ko si me došel, sem se pravkar vračala od ondot ... Polkovnik Picard je zapodil Schönbergerja zaradi oderuštva in sleparij z bankovci ter je ponudil kazino meni. Prevzela sem! Žal mi je, a tja ne boš smel prihajati: le za oficirje in njih dame je kazina ... Pa kar izpij in pojdi! Takoj začnemo namreč pospravljati: samo napotje nam še delaš!

In kakor kraljica mu je pokimala in izginila.

Niti »Zbogom!« ji ni utegnil reči. Z dolgim obrazom se je dvignil ter brez besede odšel. Šele na cesti je prišel do sape ter ihtel:

»Torej ... torej ... ven me je vrgla! Ona, ona! Vrag razumi ženske! Dušo bi pustil zanjo ... noge bi ji poljubljal ... pa kar na lepem:

»Ajdi! Samo na poti si mi!« ... O, Nežika, Nežika, ti boš moja smrt!«

In resnično obupan je korakal domov ...

Verderberica je bila že zopet v svoji spalnici. Na postelji tik njene je ležala Metka, suha in vsa v ognju od vročine, ki jo je kuhala že nekaj dni.

»Margica, Macika!« je šepetala deklica polglasno. »Mama, tudi ti mi moraš reči le Margica ali Macika!«

»Dobro, Macika!« ji je odgovorila mati. »Ali te boli glava?«

»Strašno! Gori mi! Ves život!« je odgovorilo dete in votlo zakašljalo.

»Hudo si bolna. Ali potrpi, vse bo bolje. V lepše stanovanje se preseliva.« in položila ji je na čelo mrzel obkladek.

»Vse bo dobro, mama, da.« je šepetala Metka. »Ah, spet bom zdrava, samo da se vrne bratec — Leon! In gotovo se vrne, kaj ne, mama? Saj se sklepa mir ... vojne bo konec ... kmalu, kmalu ... pride Leon ...«

»Kmalu. Morda že te dni. Vsega je konec!« je vzdihnila Nežika. »In tudi tvoje bolezni bo konec, Metka!«

»Margica, Macika! Tako mi reci ... tako je lepo, najlepše, mama!«

»Da, da, Margica, najlepše ... Leon pride, bratec, tvoj lepi, pridni bratec ... le potrpi, le potrpi!«

In Nežika se je zgrudila na stol v temnem kotu in skrila obraz v dlaneh. In solze so ji vdrle med prsti, v duši pa ji je viharilo:

»Tudi otrok moj! O Bog, zakaj si ustvaril takšno žensko srce!«

XXVII.

Velikonočni prazniki so minuli z običajnimi slovesnostmi.

Zopet je bil zdrav lepi knezonadškof baron Brigido in vodil je procesijo ob asistenci škofa barona Raigersfeldskega in kanonika barona Tauffererja z nezmanjšano grandeco in eleganco. Toda z očividno nevoljo, saj je bila procesija kratka kot še nikoli. Manjkalo je vojaštva in manjkalo ljubljanskih strelcev! Manjkalo je turške godbe in slovesnega streljanja. In ni bilo vse tiste nekdanje bogate ljubljanske aristokratske gospode, mož in žen, ki so dajali sicer cerkvi najvišji sijaj in izražali državino najvišjo moč.

Predsednik deželnega gubernija baron Rosetti, še nedavno skromen živinozdravnik, je kakor v zadregi predstavljal s svojimi svetovalci po francoski volji najvišje dostojanstvo v deželi, in novi župan, odvetnik dr. Gollmajer, je s par mestnimi odborniki stopal za baldahinom ponižno, kakor bi hotel reči: »Moram, a res zelo nerad!«

V procesiji pa je koračil ponosno kot še nikdar meščan in hišni posestnik, brivski mojster in barokar Gregor Danè. Spremljala sta ga krojač Dominik in rokavičar Kavčič.

Danè se je zavedal, da je v vsej procesiji vendarle najzanimivejša oseba: vse ga ogleduje, vse se razgovarja o njem! Aretiran je bil, zaprt, malone na smrt obsojen in toliko, da ne ustreljen! Kdo drug je doživel toliko, ko on? In zakaj vse to? Čutimo in strmimo: vse zaradi svoje skalno trdne zvestobe — do cesarja in Avstrije! On. Danè, junak, žrtev, mučenik! Nima ga Ljubljana imenitnejšega moža. In brivnica mu je bila vsak dan bolj polna gostov, ki je vpraševala:

»Zakaj vendar? — Kako ste se rešili, mojster? Vsi smo trepetali zaradi vas. Pripovedujte vendar!«

In Danè je pripovedoval, pripovedoval ... in Ljubljana je strmela, se naslajala in govorila ...

Zato pa je koračil Danè v procesiji v prekrasni lasulji in v sveže izlikanem fraku, s snežno belim žabotom in trdo naškrobljenimi belimi zapestnicami lep in ponosen, kakor zmagalec po težko izvojevani zmagi ...

Po dovršenem opravilu pa jo je mahnil s prijateljema k »Belemu konjičku« v Gledališki ulici. Bil je židane volje. Vsaj na videz.

»Še je Bog z nami in z našim orožjem!« je dejal, si naročil polič in porcijonček bržolice. »Zmerom sem trdil, da ga ni modrejšega cesarja od našega in da ga ni zvitejšega in premetenejšega vojskovodje od Karla. Torej — zdaj vidita, da sem govoril prav!«

»Vrag me vzemi, če si kdaj kaj takega izustil. Pa saj je tudi preneumno!« se je zasmejal rokavičar.

»Ali si pijan od pobožnosti, kali?« se je čudil krojač. »Tepeni smo zopet in zopet — Lombardijo ter še Nizozemsko izgubimo pa 100 milijonov cesarskih goldinarjev moramo plačati po vrhu, ti pa kvasiš otrobe, da se mora psu studiti!«

»Pa je le resnica. Kdor se poslednji smeje, se smeje zmerom najbolje!« je vztrajal Danè in se napihnil zaničljivo. »Vidva pač nista diplomata! Z volkovi se mora tuliti, to je vsa modrost. Zdaj pa ni treba več. Francozi se pocejajo iz države, da se vse kadi za njimi. Zdaj že lahko povemo, kar smo vedno mislili: vrag jih vzemi! Držali so me že za goltanec, a ukanil sem jih in se jim še izmuznil. Ljubljanski brivec Danè je še vedno premetenejši kot francoski najdomišljavejši general. Hehehe!«

Ogorčena sta bila pošteno ljubljanska obrtnika.

»Ti, ki si kar norel od navdušenja za Francoze!«

»Ali se ti blede?«

»Ti, ki si se drl kot zaklan prešič: "Vive la France!" — ter si jim letel do Viča naproti s francosko trikoloro — ti zdaj govoriš tako le zato, ker si bil eno noč zaprt!«

»Smešno!«

»Ti, ki si pred vojaškim oskrbovališčem hujskal kmete in vojake!«

»Nasprotno!«

»Ti, ki si psoval avstrijsko vojsko in avstrijske oficirje! Ti govoriš danes tako?!«

»Larifari! Le tepci, kakršna sta vidva niso razumeli, da jih imam za norce ter da igram komedijo ž njimi!« je mirno trdil Danè in junaško pil. »Da, prijatelji, znati je treba. In jaz sem znal! O mojem avstrijskem patrijotizmu ni mogel dvomiti nikdar noben pameten človek. Da so to vedeli tudi Francozi, pa je dokaz , da bi me bili malone poslali žabam gost in rakom žvižgat!«

»Zato, ker si se vlačil s pijanim šasérjem. Pa ne zaradi tvojega avstrijskega mišljenja!«

»To vem jaz najbolje! Akti naj govore! Preiskava je najzgovornejši dokaz!« je vztrajal Danè. »Kar pojdita in vprašajta! Kar sem grajal na avstrijski vojski, sem grajal le iz skrbi in iz ljubezni do države! Jezil sem se na pijanost surovih častnikov. In pritrjeval mi je sam general Mercantin. Le vprašajta Rechterja! On in njegova gospa sta bila priči, kako je obsodil general Mercantin take oficirje! — In če sem se razkačil pred vojaškim preskrbovališčem, sem govoril le resnico, da kmetje ne smejo biti igrača zanikarnim avstrijskim podčastnikom, ki so izgubili iz strahu glavo in srce! Jaz ju nisem izgubil! Moja kritika je izvirala torej le iz skrbi za armado, za mesto in za Avstrijo! Kdor govori kaj drugega, je tepec ali obrekovalec!«

»A ti si največji hinavec! Na, dobro znaš zaviti! Kar všeč si mi, Grega! Res, neumen nisi!«

»Tako obračati plašč po vetru ne zna kdorsibodi, vrag te vzemi! Za advokata bi bil moral iti študirat, ne pa za brivca!«

Samozavestno se je režal Danè, a se branil:

»Nič ni res! Vesta, da lažeta! Danè je bil, je in ostane zvest kranjski patriot! Hvala Bogu, res je, neumen nisem. Zato pa mi tudi ne more nihče blizu.«

»Prav imaš! In nič se ne boj! Midva te bova povsod zagovarjala, če bo treba!«

»Saj ne bo. Nič bati se! Ampak če bi bi bilo treba, na vaju se lahko sklicujem: povedal sem vama zdaj razločno, kakšna je resnica! Rezika, cel bokal ga prinesi: danes je praznik! Še par dni sem samec, potlej pa se vrne moja ljuba ženica!«

»Ojoj. Grega, že sedaj se treseš pred njo!«

»Nasprotno: komaj čakam, da se spet vrne!« je znova presenetil prijatelja zgovorni brivec.

Zopet sta se mu zakrohotala, on pa je vztrajal:

»Nič se ne režita! Resnico govorim. Samo da se umakne hrvaški kordon izpred Trebnjega, pa pojdem takoj sam po svojo ženo. Verjemita: ni je skrbnejše žene od nje. Zdaj šele vidim, da je življenje brez nje pravi pekel.«

»A kaj si počel zaradi Verderberice!« ga je opozoril rokavičar.

»Saj si koprnel po nji kot mladenič!« ga spominjal krojač. »O, grešnik, nikar se delaj nedolžnega!«

Danè pa se je zaničljivo namrdnil:

»Zapomnita si: Danè je zvest, pošten zakonski mož! Če sta razumela kdaj moje šale in dovtipe drugače, vaju le obžalujem! Z vsako žensko znam biti prijazen. Toda nič več. Ker žena je pa le žena in zakon je sveta reč!«

Prijatelja rokavičar in krojač sta se nemo spogledala, zmajala z glavo, pila in se smehljala.

Potem pa je dejal Dominik:

»Tič pa si. Grega, tič! Malo takih. Ampak še enkrat rečem: prav imaš! — In nič se ne boj: midva sva s tabo, kakor doslej! Če bo treba.—«

»Saj ne bo! A če bo, zanašam se —!«

In izpili so bokal in še enega ...

In pili so, saj se je razburjala, veselila in jezila vsa Ljubljana ter pila, pila ...

Tiste dni je bilo življenje v Ljubljani kakor morje, ki narašča, hrumi, pljuska in buči, a zopet pada, se izgublja in izginja v nedogled: danes preplavljena po vojaštvu, ki je odhajalo proti Kranju, v Gorico, v Trst ali v Celje ter celo proti Novemu mestu, se je jutri izpraznila, da ni bilo videti nikjer nobene uniforme več ter je zavladala tišina kakor na vasi. A zopet se je utrgal človeški oblak in je žalil vse ulice in trge; grmeli so bobni, orili so se rogovi, bobneli topovi, hrzali so konji, rožljalo je orožje in tisoč in tisoč težkih nog je koračilo po mestu ob vsaki uri podnevi in ponoči. Odkod? Kam? Čemu? Zakaj? — In vedno enaki polki, vedno enake uniforme! Ali so vedno isti ali vedno drugi?

Kaj se godi? Kaj se pripravlja? Kaj je resnica, kaj bosa govorica? Kurir teče za kurirjem, ali nosijo vojno ali mir?

Tisočero vesti, vsaka drugačna, vsaka vznemirljivejša, je krožilo od ust do ust. Ali se sklepa mir ali se je že sklenil? — Vse se je razdrlo! Buonaparte je že v Gradcu, toda prednja armada prodira že proti Dunaju! Vse je izgubljeno! — Ne, cesar in Buonaparte sta se popolnoma pobotala in vse ostane pri starem! Toda Kranjci se priklopijo Italiji, ker Trsta Francozi ne izpuste več iz pesti in Slovenci ostanejo pod francosko republiko ...

In ljudje so ugibali, ugibali ter pili, pili ...

Dr. Repiča pa ni vznemirjalo in zanimalo nič več.

Skoraj da se ni genil z doma. Iz nekdanjega pohajkovalca, ki je begal ves dan po mestu in zbiral novice, je postal zapečnjak, ki se mu je zdelo doma najlepše.

Posedal je v svoji sobi, čital knjige, reševal akte, ki so se mu nabrali tekom minolih tednov, ko se mu ni ljubilo lotiti nobenega dela, se bavil z Lovrenčkom ali pa kramljal z Marijanico.

In čutil se je čudovito mirnega in srečnega.

Zdaj šele se je zavedel, kako prazno in pusto je bilo vse njegovo prejšnje življenje. In moža nevredno!

Samo v Marijaničine oči se je moral zazreti in postalo ga je sram nekdanjega razuzdanstva in neznačajnega pustolovstva.

»Če me prevaraš, umrem!« mu je dejala. Enkrat samo! In verjel je za vselej. Moral je verjeti, ko je videl vzdihljaj njenih usten in prebledelost njenih lic.

»Nikdar!« je vzkipel. In objel je njeno glavico ter jo poljubil. Ni mu vračala poljubov. Samo gledala ga je globoko, z bolestnim strahom in drgetom.

»Zakaj me ne poljubiš, Marijanica?

»Bojim se ...«

»Česa?«

»Da bi se morala kdaj sramovati ...«

»Ah, veruj, veruj, žena! Ljubim te, kakor nisem ljubil še nikoli! Ljubim, kakor sam nisem niti slutil, da bom kdaj ljubil!«

Padel je prednjo na kolena, jo objel okoli pasu, naslonil glavo na njeno srce ter ječal:

»Veruj! Veruj! Prisegam ti! Do smrti tvoj!«

In govoril je brezkončno ves plameneč in vendar ves srečno nesrečen, da dvomi, da se ga boji še vedno ... po vsem, kar se je zgodilo ... po vsem, kar veže za večno ...

Poljubljal je njene raskave roke, a zdele so se mu nežnejše kot najlepše damice v davni preteklosti; stiskal jo je k sebi in vdihoval vonj njenega telesa ter zagotavljal:

»Po zdravju dišiš! Kakor breskve si jedra in vonjiva — brez parfumov in pudrov! In opajaš me ...«

Nasmehniti se mu je morala, nasmehniti njegovi vnemi in skromnosti.

»Zaslepljen si,« je dejala. »Ko pa izpregledaš ... ko se me naveličaš ... o Bog!«

In zopet je prisegal:

»Nikdar! Nikdar! Večno tvoj, samo tvoj!«

»Pa čemu me ljubiš?«

»Ker te moram! Usoda je hotela, da sem te zagledal na Sv. Petra cesti ... usoda je ukazala, da moram za teboj ... usoda ni dopustila, da bi se bil ustrašil tvoje osornosti! Moram te ljubiti, duša, in tudi ti — moraš, moraš!«

»Človek ima vendar svobodno voljo!«

»Nima je! Človeška volja ni bila in ne bo nikdar svobodna, ker nam vsem velja en zakon: »Moraš!« In ta »Moraš« diktira tajna usoda, ki ti ne uide nikoli nihče! Vsa načela, vse prepričanje, vse, vse se mora podrejati usodi in pred njo ni rešitve in proti nji ni upora! — Atom brez moči je človek, ki ga v vseobčnem toku življenja nosi in žene usoda dalje kakor reka tenko bil.«

»A potem nimamo ne grehov, ne zaslug, če bi bila resnična tvoja trditev!«

»Da, nikakih zaslug si ne moremo pridobiti in nikakih grehov se nam ni bati, ker zgodi se le to, kar hoče usoda. Vsi pojdemo v nebesa, če so, ali pa vsi izginemo v nič, če jih ni! Gotovo pa ne pričakujmo po smrti niti plačila, niti kazni! Dobimo le to, kar nam gre in kar hoče usoda.«

Zmajala je glavo.

»Brezbežno govoriš! — Usoda? A kaj bi bilo, če bi te bila zavrnila znova in znova?«

»Pa zakaj me nisi?«

»Ker nisem mogla.«

»Vidiš! Ker ti ni več dopustila usoda, predraga! — Saj si me videla iti z gospo Wasserthalko: v svoji besni obupnosti sem bil pripravljen storiti največjo podlost potem pa makar obesiti se! A storil nisem ničesar, ker mi tega ni dovolila usoda. Poslala je Pelzla za menoj in — «

»O, zakaj me je videl gospod profesor! On je najina usoda!«

»Ne, profesor je bil le orodje usodino, midva pa sva se našla, ker je bila taka volja usodina!«

»Da, morala sem ... Branila sem se, a obenem želela ... Zavedala sem se, da ne smem, a vedno sem gledala skozi okno, kdaj prideš in mi prigovarjaš ... In hrepenela sem, da navede gospod profesor le še več, še tehtnejših razlogov ... zavračala sem jih, a moje srce je kričalo: "Da, da ... prepričana hočem biti ... o, le govorite, gospod profesor!" — Odurna sem bila s tabo, kadar pa te ni bilo, sem mislila le nate, iztegovala roke po tebi in jokala.«

»Trpela si ... moje srce pa mi je dopovedovalo, da boš moja in srečna. In zdaj si moja in jaz sem tvoj, ves, z vsako mislijo, z vsakim srčnim utripom. Toda srečna nisi.«

»O, dragi, kaj govoriš!«

»Vse storim, karkoli želiš ... reci, kaj te še bega, da si nemirna in tužna, žena zlata!«

Tedaj je naslonila lice ob njegovo, se ga oklenila okoli vratu in zaihtela.

»Govori, Marijanica!«

»Tako tesno mi je v duši ... Neprestano se zavedam, da sem grešnica, da je sramotno moje življenje in da me gledajo Tonetove oči očitajoče: "Izdajalka! Podla prešustnica!" — V sramoti živiva, predragi, a pomoči ni nobene.«

»Tudi to urediva, zlatka! Nikakega očitanja ne trpim zaradi tebe in sramote se ne boj: samo da dobim uradno potrdilo o smrti Tonetovi, stopim takoj h gospodu Vodniku, da naju poroči. Prava, od vseh spoštovana žena mi postaneš, Marijanica, in ves svet mi bo še zavidal, ko se pokažem s tabo, ki si najlepša in najboljša med ljubljanskimi ženami!«

A tudi Pelzel se je najrajši držal doma, študiral je, pisal, igral z dr. Repičem s kvartami ter hodil s kurami spat. Vina ni niti okusil več. Še ga je včasih zgrabilo hrepenenje, takrat pa je poklical k sebi dečka, ga poučeval ter mu pripovedoval karkoli, samo da se je premotil in da je pozabil.

Neko popoldne po obedu je profesor Pelzel sedel v svojem kabinetu in se zabaval z Lovrenčkom. Rad je imel bistrega dečka, ki je izpraševal neprestano in mu ni bilo odgovorov nikoli dovolj.

Lovrenček je imel pred seboj Japljevo »Sveto pismo novega testamenta« in prebiral tu in tam.

»Ali je govoril Jezus slovensko ali nemško?« je vprašal deček.

»Ne, govoril je hebrejsko — saj je bil hebrej ali jud.« je odgovoril profesor.

»Jud? Ali Jezusa so vendar umorili judje! Zakaj bi morili judje juda?«

»Ker je bil modrejši in boljši od vseh! In ker so ga blagi in pametni ljudje poslušali rajši kot vse druge pismarje in vedeže. Iz ljubosumnosti, iz zavisti so ga sovražili in ugonobili. Prav zato, ker je bil jud kakor oni, niso trpeli, da bi bil uglednejši in učenejši. Če bi bil Jezus tujec, bi ga bili rojaki spoštovali in se ga bali.«

»A Jezusovi čudeži! Ali jih judje niso videli? Ali se Jezusa niso bali, da naredi čudež, ki bi Jih uničil?«

»Čudeže so videli le Jezusovi prijatelji. Sovražniki pa niso opazili v Jezusovem delovanju nikoli čudeža, ki bi jih bil prepričal, da je Jezus kaj več od vseh drugih.«

»A čudeži so vendar popisani. Zakaj niso brali?«

»Šele mnogo let po Jezusovi smrti so njegovi učenci zapisali vse čudeže. Verjeli so jih povsod, le doma v Palestini nihče več.«

»Ali že Jezusova zunanjost! Kako je bil krasen, kako čudovit je bil njegov obraz! Vsakdo je moral vendar videti, da Jezus ni navaden človek, nego sin božji! In judje tega niso videli?«

»Ne, nihče ni videl nič izrednega na Jezusu, dokler je živel. Šele davno po njegovi smrti so naslikali njegovo podobo. Toda izmišljeno in prav gotovo napačno. In vse Jezusove slike in vsi kipi po kapelah in cerkvah so ostali napačni ter so napačni še dandanes!«

»Pa kakšen je bil?«

»Tega ne ve nihče, ker nikjer in nikoli ni bil Jezus popisan in naslikan po resničnem življenju. Samo sklepati moramo po njegovem rodu in po času, v katerem je živel, kakšen je bil tudi on. V Palestini so takrat možje nosili turbane, kakršne nosijo še dandanes Turki: lase so si strigli prav na kratko ali pa so si morda glave celo brili. In pri obedih in večerjah niso sedeli na stolih, kakor sedimo mi dandanes. Kakor Rimljani ali Grki so takrat tudi judje v Palestini na tleh na preprogah napol ležeči ter na levico se opiraje zajemali jedila z golo desnico iz skled. Tudi Jezus in njegovi učenci so tako ležali in jedli pri zadnji večerji. Kakšen je bil? Jud, kakor vsi njegovi rojaki: mnogo je hodil, mnogo govoril, malo jedel in še manje pil: bržčas je bil visok, koščen, zelo močan, zelo mršav: imel temno zarjavel, od solnca obžgan obraz, orlovsko zakrivljen nos, vdrte bledomodre oči in gosto brado. Na ostriženi glavi je nosil turban ter bil oblečen v kaftan rimskožidovskega kroja. In ker je hodil po prahu ali blatu bos ali v sandalah, tudi njegove noge niso mogle biti vedno tako snažne in snežnobele, kakor jih slikajo.«

»Oh, prav nič lep ni bil, če je bil tak!«

»Zakaj ne? Morda je bil kot jud najlepši človek. Toda zunanjost je brez pomena. Lep je mož značajen, učen in dober! Resnica ostane, da je bil Jezus silno moder, blag, neskončno usmiljen in nad vse pravičen! Kot človek je bil najpopularnejši mož svoje dobe. Niti njegovi najhujši sovražniki mu niso mogli očitati ničesar res grešnega. Samo dobrote je izkazoval rojakom in jih učil samo plemenitosti. Le enkrat se je razjezil ter je natepel kramarje, ki so se predrznili posvečen tempelj zlorabiti za tržnico in menjalnico. In prav je storil tudi takrat, in tako ni besede in ne dejanja, zaradi katerega bi ga smeli grajati. Kmalu bo dvatisoč let odkar se je narodil, a še danes ne dvomi niti najhujši brezverec, da je Jezus po svojem duhu, značaju, nehanju in dejanju, po svoji plemenitosti in čistosti ter po svoji junaški smrti resnično sin najvišje resnice in pravice, ki jo imenujemo Bog.«

Tako so živeli, tako se mirili, učili, se razburjali in ljubili ter bili srečni Repič, Marijanica, Pelzel in Lovrenček.

Lovrenček pa je bil presrečen. Kakor z domačim sinom so ravnali z njim vsi, ga oblekli in obuli, da se je spremenil v ličnega meščanskega dečka ter ga učili in navajali k vsemu najboljšemu.

Na vse zgodaj je zahajal v župnišče h gospodu Vodniku, mu osnažil škornje in obleko ter odšel ž njim v cerkev sv. Jakoba, kjer mu že ministrira. Po maši mu je pometal sobo in brisal prah, nato mu je skuhal mleka, prinesel kruha in skupaj sta zajtrkovala.

Nato je gospod pisal za »Novice« in Lovrenček je odnašal njegove rokopise v Egerjevo tiskarno ter mu prinašal korekturne pole.

In Vodnik je pisal, popravljal, Lovrenček pa je sedel in prebiral rokopise in korekture ter se učil slovenščine, ki je bila v tisti dobi najlepša.

Pa se je zgodilo neko dopoldne, da se je pisoči Vodnik naenkrat okrenil k Lovrenčku, ki je sedel, čital in čakal:

»Te dni mi je nekdo rekel, da kranjskemu jeziku besedi manjka, da je ubog in da je dosti nemških besed, ki jih ne moremo povedati po naše. Krivico je delal našemu jeziku! Zakaj bogat, lep je naš jezik, le nekateri ljudje so revni na besedah, ker ne govore, kakor sta jih učila govoriti mati in oče!«

In pisal je dalje. Pa se je zopet okrenil k dečku in mu dejal:

»Pravijo, da je kranjski jezik ubog, zato ker govore nekateri ljudje mnogo nemških na mesto kranjskih besedi. Ako bi veljala taka, bi imeli Nemci bolj pomanjkljiv jezik kakor mi. Saj Nemci bi brez francoskih, latinskih in laških besedi niti enega samega stavka ne mogli izpregovoriti niti zapisati! Slovanski narod je trikrat tako velik kakor nemški, zato tudi njegovih besed ne potrebujemo.«

In korigiral je »Novice«, popravljal, premišljal ter se hipoma raztogotil:

»Proč s teboj, grdoba! — Glej sam se ne morem v pisavi odkrižati grdih napak! "Ta, ta, to!" Čemu? Nihče ne govori tako: "Ta hlapec je vzel to sekiro, je šel na to dvorišče ter je ta drva razsekal na ta polena!" — Zato stran s takimi nepotrebnimi besedami! — In tu: "jaz, ti, on, mi, vi" — Čemu neki? Odveč so in med čistimi Slovenci jih ne govore. Zapomni si, kar ti pripovedujem! Jaz sem se učil sam: tebi je lažje: mene imaš, gospoda profesorja Pelzla, gospoda dr. Repiča ... Jaz sem lezel, ti boš že korakal, tvoj sin bo tekel, tvoj vnuk pa letel. A še tvoj vnuk se morda spomni name ter poreče: "Začel je. Hvala mu!"«

Tedaj se je oglasil zvonček na hodniku.

Lovrenček je šel odpret. Vstopil je dr. Repič. Bil je kakor mrlič bled in razburjen mu je velel:

»Ostani tu: sam moram govoriti z gospodom!«

In odvetnik je vstopil in brez besed omahnil na prvi stol.

»Nesreča! — Kalan je v Ljubljani!« je zdihnil po premolku. »Kaj naj storim, gospod prijatelj? Marijanica je moja, ljubiva se, presrečna sva in ne dam je niti za svoje življenje! Posredujte! Idite h knezoškofu ... pišimo papežu! ... storite, kar morete, samo Marijanico mi pustite, sicer mi ni živeti!«

»Nemogoče! « je vzkliknil Vodnik prestrašen. »Sami veste, da je nemogoče. Za Boga! Torej Kalan ni utonil?«

»Pravkar mi je poslal Desselbrunner listek: "Kalan se je vrnil in pride po svojo ženo!" — Kaj naj storim? Rotim vas: svetujte mi!«

Vodnik je skomizgnil z rameni. Tedaj je zazvonilo zopet in takoj nato je prihrupel v sobo profesor Pelzel:

»Strašno, strašno! Kalan je vdrl v stanovanje, pobil ženo s pestjo na tla. Jo pretepal in suval kakor divja zver, da je obležala reva v nezavesti in v mlaki krvi! Nato je grozil, da vas ubije in le preklinjaje odšel.«

»Usoda! Usoda!« je zaječal Repič, zgrabil klobuk in zbežal. Za njim pa so tekli Vodnik, Pelzel in Lovrenček.

Pri »Belem konjičku« sta sedela za mizo Danè in Kalan.

»Torej ste jo?« je vprašal Danè.

»Sem. S pestjo in peto. Morda celo preveč. A naj pogine vlačuga!« je odgovoril Kalan, mlad črnolas hrust.

»Iskali vas bodo. A skrijete se pri meni, če hočete.«

»Skrijem se. Tako dolgo, da dobim še njega. Potem izginem. Na Hrvaškem si najdem službo ... izpremenim si ime in ne iztakne me nihče. Ni me skrb: dober delavec najde kruha povsod. Samo, da ju izplačam!«

»A dr. Repiču izplačajte z obrestmi! On je največ kriv! On jo je zapeljal ... on zasluži dvojno kazen!«

»Smrt si je zaslužil! In ubijem ga!«

Danè se je zarežal, plačal in odšla sta ...

Po Starem trgu pa jo je mahal Kozlevčar.

Taka novica se mu v kazini gotovo dobro izplača! Gospa Verderberica se je vedno togotila, ker sta Kalanka in dr. Repič začela živeti proti vsem božjim in cerkvenim postavam. In ta grda grešnika, za vse mesto pohujšljiva prešuštnika, sta iz gole hudobije spravila njenega prijatelja, nedolžnega Danèta v pržon! O, božji mlini! Počasi meljete, a zanesljivo. Kalanka jo je že izkupila za svoj greh. In tudi dr. Repič je ne odnese, če ne bo Kalan tako neroden, da se dá prijeti.

Na levi strani ceste je stala stara, dvonadstropna hiša z avstrijskim orlom na pročelju in z žoltorumenimi vrati. Bila je »Offiziers- und Badehaus«, ki ga je prevzela v upravljanje Nežika Verderberica.

Na cestni strani je imela hiša neveliko obednico in dvoje manjših sob za goste, na dvorišču pod Gradom je bilo na levi šestero kabin z banjami za gorko kopel in tuš, na desni pa so ležali kuhinjski prostori. V I. nadstropju na cesto je bila razkošno opremljena jedilnica za posebne prilike, a na desni in levi jedilnice ter po vsem II. nadstropju so se vrstile sobice. V njih so igrali častniki kvarte, šah in domino, ali pa so služile intimnim družbicam. Na dvoriščni strani je imel podjetnik s posli stanovanja.

Pošteno in ugledno poslopje je bila ta stara kazina. Vsaj podnevi. Tudi častniške dame in hčere so zahajale vanjo. Veselice in plesi so se vršili v njej in pred vojno je često svirala vojaška godba na dvorišču ter je zabavala družbo po njenih sobah in sobicah.

Kaj se je godilo v kazini ponoči, pa nikomur nič mar. Gotovo je, da je podjetnik zaslužil ponoči največ.

Naravnost preko dvorišča je hitel Kozlevčar. Toda Verderberice ni našel niti v kuhinji niti v prazni obednici. Po ozkih in strmih lesenih stopnicah je plezal torej v I. nadstropje, prehodil temni in tesni hodnik z neštevilnimi durmi, trkal na vse, a odzval se mu ni nihče.

Ko pa se je vzpel v II. nadstropje, je začul ženski smeh. S cestne strani. Začudil se je in potrkal. Ko so se duri odprle, je zrl v veselo, razburjeni obraz gospe Verderberice.

»Vi, Kozlevčar?« se je začudila vsa srečna in se smehljajoča. »Kaj prinašate? — Če nesrečo, vas nočem poslušati, če pa srečo, govorite, danes je za nas dan sreče! Pomislite, Leon je pisal. — grof Leon Latour, ki smo mislili, da nas je popolnoma pozabil ali pa da je padel v bojih s Francozi, se je zopet oglasil! Pisal je Metki in poslal obema najlepše pozdrave! V kratkem pride zopet v Ljubljano — Metka pa je mahoma ozdravela, glejte, smeji se in že pela je, revica uboga!«

Kar vrelo je iz nje.

Kozlevčar je pogledal v sobo in videl na postelji bledo črnooko dekle rdečkastozlatih las. Držalo je visoko nad glavo pismo in vzklikalo:

»Bratec pride! Bratec — moj Leon! Hahaha!«

»Vsa blazna je od sreče! « je pripovedovala Verderberica in priprla duri. »In tudi jaz nisem bila nikoli srečnejša. Saj bi mi bila ubožica malone umrla od skrbi in žalosti! — A kaj ste prišli povedat? Toda ne žalostite naju danes, Kozlevčar!«

»Kalan se je vrnil ter je Kalanko v dr. Repičevem stanovanju pravkar napol ubil!« je odgovoril Kozlevčar. »Bog jo je potipal z najbolj debelim prstom! Če ženska ni iz jekla in granita, jo gotovo vzame še danes vrag!«

Kakor besni mački so zaplamtele Verderberičine oči, od blaženosti se ji je zalil ves obrazek z najsrečnejšim smehom in v prekipevajoči sreči je hipoma razklenila roke, trdo objela Kozlevčarja okoli ramen ter vzklikala:

»Joj, joj! Bog je pravičen! Kozlevčar, za to novico dobite poln bokal najboljšega. Pridite ga pit, kadar hočete! Pridite zvečer! Tudi pečenke dobite! — O, danes je resnično najsrečnejši dan mojega življenja! Za mašo dam in sv. Antonu prižgem tri najdebelejše sveče. Do svidenja, Kozlevčar! Metka, še teden — dva ...«

Duri so se zaprle za njo, a Kozlevčar je odhajal po hodniku in stopnicah. Bil je kakor pijan.

»Peklensko lepa je ta ženska!« je godrnjal. Kako me je stisnila! Ljubi Bog, kar gagnil sem in toliko, da mi ni duša skočila iz ust! — O, če bi moja stara vedela, na kakšnih prsih sem zdajle slonel! Da, da, policaj je največji siromak na svetu, ampak takle trenutek je vendar plačilo za vse bridkosti!«

In nato šele je šel počasi tudi na rotovž naznanit, da se je zgodilo v dr. Repičevem stanovanju brutalno nasilstvo, čegar povzročitelj, Desselbrunnerjev prvi delavec, Anton Kalan, 35 let star, rimsko katoliške vere, brez otrok in brez posebnega imetka, doslej nekaznovan je izginil brez sledu ...

XXVIII.

Ni je sreče od prijateljev v nesreči. In ni je lepote nad hvaležnostjo.

Dr. Repič se je v enem tednu postaral za deset let. Ne toliko zunanje, kolikor srčno.

Trepetajoč od ure do ure za Marijaničino življenje, ki se je zdelo, da visi le še na tenki nitki, je šel vase in obračunal z vsemi nekdanjimi slabostmi.

Hkratu pa je sklenil, da si reši ljubljeno ženo za vsako ceno, makar da ž njo pobegne čim dalje. Mlad je, zdrav, odvetnik. Nikjer bi mu ne manjkalo kruha, če bo hotel delati. A delati hoče! Poslej vsaj ve, za koga. Že doslej je zaslužil izvrstno, a razmetaval denar za puhle zabave, obleke, nakite in modne igrače. Odsle pa hoče služiti le zanjo, jo obsuti z največjim razkošjem ter jej ustvariti raj na zemlji. V Celovec pojde, v Gradec, na Dunaj, kamorkoli, kjer bo skrit s svojo srečo, rešen ljubljanskih zlobnih jezikov, filistrskih obsodb in varen Kalanovih napadov.

A Lovrenčka vzame s seboj. Inteligenca, plemenitost in spretnost, ki jih je dokazal deček ob postelji s smrtjo boreče se Marijanice, so navezale dr. Repiča na Lovrenčka s hvaležno ljubeznijo.

Saj je bilo neverjetno: deček se ni ganil od bolnice vse dni in noči ter je bil v postrežbi tako pozoren, iznajdljiv, vztrajen in nežen, da ga je moral občudovati. Ni mu bilo ne za jed ne za spanje, a kadar ga je premagalo vendarle ter se je nevede kdaj pogreznil v sen, se je že po par urah zbudil ter je ves obupan prosil, naj mu ne zameri! Polagati in menjati obkladke, prevezovati rane, vlivati v usta bolnici mleka, vode in zdravil: nihče ni znal vsega tako mehko, nalahno in brez povzročanja bolečin, kakor Lovrenček. Vsak zgib bolničin je razumel in vselej je vedel, česa jej treba in česa ne sme biti.

»Odkod vendar znaš vse to? Kje si se naučil tako ravnati z bolniki?« se je čudil prve dni dr. Repič.

»Gospod Prašnikar mi je pokazal, kako se mora!« je odgovoril deček.

In pripovedoval je, kako sta stregla tam v ubeljski cerkvici sv. Urha ranjencem, bolnikom in omagancem bežeče avstrijske vojske, kako sta pomagala tudi ranocelniku Žajblju, ki ju je hitro naučil še tega in onega ter kako sta končno stregla francoskim maroderjem, dokler se ni dobri starček v mrzli cerkvi, ves prepoten in oslabljen, prehladil ter nato tako naglo umrl ... Oh, zadnji, ki mu je stregel Lovrenček, je bil njegov dobrotni učitelj! Zaman je storil zanj vse mogoče, brez uspeha se je trudil okoli onesveščenca celo neki mlad francoski zdravnik: umrl je!

In Lovrenček je zaihtel ... toda stresel energično glavo ... pogoltnil solze ter se znova sklonil nad bolnico:

»Če nam umre še gospa! Moj Bog, ne prenesem tega!« je vzdihnil Repič ter kakor otrok zrl v otroške oči Lovrenčkove, hrepeneč po utehi.

In res, otrok je hrabril moža:

»Ne, ne, — ne umrje nama! Mlada je mama, močna — glejte, vročina že odnehava! — Ozdraviti mora! O, saj tudi molim zanjo! Če me res sliši in vidi iz nebes gospod Prašnikar, saj že on ne bo hotel, da izgubim gospo mamo, ki je bila z menoj tako dobra, kakor on!«

»Le moli, Lovrenček!« je dejal dr. Repič ginjen ter obupan sklenil sam roke:

»O Bog, dvomil sem in še dvomim, da si! V urah obupa, ko vidim, da mi ne pomaga vsa moja, tako mrzla veda, pa iščeta moj duh in moje srce utehe, rešitve in pomoči izven realnosti, onstran sveta ter rotita: Pomagaj mi vsaj ti, če si, o Bog! Čuj, kakor Job kličem k tebi; 'Zazmrzelo mi je življenje! Odnehaj! Ako sem grešil, kaj sem mogel storiti tebi, o opazovalec ljudi? Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi? Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne izbrišeš moje krivde? — Spoznavam, da moreš vse in da ni mogoče zabraniti nobene tvoje namere. Zato zaničujem sebe in se kesam v prahu in pepelu!' — Čuj me, Bog, Prasila, Narava, Usoda ali kakorkoli se zoveš in karkoli si: reši njo in vzemi, ugonobi mene, če že kazen mora biti!«

In tiste dneve trepeta in obupa se je včasih zalotil dr. Repič, ko so mu bile solze iz oči same od sebe, a se jih ni sramoval ... In zavedal se je, da čuti, česar ni občutil še nikoli od otroških let, in bilo mu je vzlic vsej bedi prijetno in dobro. Razkadil se mu je ves nekdanji frivolni cinizem in vsega je napolnila ljubezen, sveta, nesebična, pripravljena na največje žrtve za to bolno, preprosto, a neskončno blago in čisto ženo. In tega spoznanja ga ni bilo sram ... Kakor strela iz jasnine ga je zadela prvič, končno, končno ... po tolikerih zablodah in padcih ... resnična, globoka ljubezen — elementarna, neodoljiva in čudotvorna. Še pred mesecem bi se bil smejal, ako bi mu kdorkoli dejal: 'Izgubljen boš od prave ljubezni!' — Tiste dni pa se je zavedal dr. Repič: Izgubljen sem, če izgubim njo, prvo, edino — ljubezen, ki mi je dala šele življenje!

In Pelzel je bil prevzel gospodarstvo in gospodinjstvo, sam hodil na trg in k mesarju ter je prinašal sam vsega domov. Najel je staro žensko, ki je le pripravila obed in pomivala posodo, potem pa je posedal sam ob ognjišču, mešal, odstavljal, pokušal, se posvetoval z Lovrenčkom ter opravljal vse, kar je bilo treba.

»He, kakor v študentovskih časih! Samo že pozabil sem bil na to umetnost, a polagoma se znova uživim. Nič bati se! Vztrajnost premaga vse, a ne kapituliramo nikoli!«

Opasan z Marijaničinim predpasnikom, z veliko kuhalnico v desnici je kuharil, pražil, pekel ves teden. In žel zasluženo pohvalo.

Vrhu vsega pa je tolažil prijatelja ter ga hrabril s trdno svojo vero, da bolnica prav gotovo hitro okreva. Rane so vendar le zunanje, plitke udarci in sunki niso izzvali niti bljuvanja ter se celijo rane čisto normalno! Vročino pa je povzročilo največ silno duševno in srčno užaljenje, vznemirjenje in padec po tleh!

In ko je pozvani zdravnik potrdil Pezlove besede s pristavkom, da je bolezen vsekakor bolj živčna in psihična ter da se začasno resnično ni bati nobene direktne nevarnosti, tedaj je bil Pelzel sam s seboj dvakratno zadovoljen.

Toda Marijanica je vzlic temu skoraj neprestano spala, dobivala visoko vročino, fantazirala, kričala nerazločne besede ali pa klicala Repiča na pomoč. A znova poklicani zdravnik je ponovil svojo diagnozo ter pohvalil Lovrenčkovo postrežbo, češ da ni treba nič boljše.

Vsak dan dvakrat je prihajal Valentin Vodnik. Nobeno očitanje ni prišlo preko njegovih ustnic, saj se je prepričal, da se je bil motil, ker ljubezen dr. Repičeva se je kazala iz vsake njegove besede, iz vsakega njegovega pogleda.

Nič več mu ni bila ženska razkošna igrača, lepa, a neumna žival, ustvarjena samo za uživanje in nasladno trpinčenje, ki se ga mora iztreznjeni in pomirjeni moški le sramovati ter zaničevati in mrziti njo, ki je kriva moškega ponižanja.

Prljatelj Repič je spoznal, da je ženska lahko najplemenitejše in najenergičnejše in najnežnejše bitje, enakovredno in enakopravno z moškim. Prav nič manje nizkoten ali velik, podlec ali vzvišenec je lahko moški kakor ženska. Vesel je bil Vodnik tega prijateljevega spoznanja in razgovarjala sta se večkrat o večni zagonetki človeških spolov, večno si sovražnih, a večno se ljubečih.

»Kdor psuje ženstvo, laže, da spoštuje lastno mater!« je dejal Vodnik dr. Repiču. »Moška in ženska zver si nimata prav ničesar očitati. Izkušnja me uči, da sodijo slabo o ženskah oni, ki so sami vredni obsodbe. Kdor je sam propal ali kdor si iz slabosti svojega značaja, iz svoje duševne omejenosti, telesne in srčne onemoglosti ni znal in mogel ohraniti ženinega spoštovanja in ljubezni, vidi v ženstvu nižja bitja in občuje ž njimi le kakor s propalicami! Če natanko premislite in če poznate vse okoliščine, zdi se, da nikdar ne vara nobena ženska moža, ki bi prevare ne bil s čimerkoli sam zakrivil!«

In dr. Repič mu je pritrjeval: »Zares, brez spoštovanja in resne ljubezni moški nima pravice zahtevati ženske zvestobe! Tega doslej nisem vedel ... A zdaj naj izgubim njo, ki sem jo nezavedno iskal vse življenje? Katere, bolest je večja od moje, čigav obup groznejši kot moj?«

Vodnik pa je stresel svojo bujno lasasto glavo:

»Ali saj ste vendar mož in povrh izobraženec! Če jo bo zahteval Kalan nazaj, kako mu morete braniti in s čim preprečiti? Rad bi vama pomagal, a kako? Čutim z vama, razumem ... a kaj morem reči? — Zakon, morala, javno mnenje ... vse, vse je proti vama. Resignirajta! Grozno je, res. Ali pa hočete, da vaju spravi oba zaradi prešuštva v ječo?«

»Prešuštvo! Oh, ta grda beseda! Že ona sama je jokala zaradi nje ... a kako uteči jej?«

»Vidite! Ta bolest ji je samo v čast: nežnočutna, pametna je ... Evo, prinašam vam sv. pismo: prebirajte knjigo Jobovo, Samuelovo, pregovorov ... prebirajte! — niste se še lotili tega — a jamčim vam: uteho najdete v njej, novega spoznanja in pomirjenja! Na vsa vprašanja dobite odgovorov in ob vsej svoji načitanosti in učenosti se vam odpro okna, skozi katera niste pogledali še nikoli!«

Nasmehnil se je dr. Repič, ko je vzel knjigo. Toda v dolgih nočeh brez sna se je ob postelji Marijaničini potopil v knjigo knjig in postajalo mu je lažje ... Roman vseh romanov! je strmel.

In včasih se je prebudila Marijanica ter ni mogla od bolečin zaspati.

»Čitaj glasno! Naj poslušam še jaz besede najsvetejše knjige!«

In dr. Repič je čital, ona pa je napeto poslušala.

Pa mu je dejala:

»Kako krasno! Kako čudovito! Čitaj to še enkrat!«

In dr. Repič je čital drugič, tretjič in obema se je zdelo čim lepše, čim modrejše. A v duši jima je postajalo lažje, tišje.

Pa je Marijanica zopet usnula ter je dr. Repič čital sam dalje. In našel je mesto, ki ga je pretreslo, navdušilo, očaralo s svojo modrostjo, svojo lepoto, grozo, vzvišenostjo in ostrašujočo nizkotnostjo. »To prečitam Marijanici!« si je dejal. In čital je s strastjo dalje.

In čutil se je, da je človeštvo že pred tisoči in tisoči leti premišljalo, trpelo, iskalo, želelo in obsojalo prav vse isto in prav tako, kar in kakor premišljamo, trpimo, iščemo, si želimo in obsojamo dandanes.

Ni je zmote, zmage, poraza, dobrote, krivice, vrline, ne greha, ne lepote, ne zločina, ne ničesar, česar bi ne bil našel v Vodnikovi knjigi. Ničesar bistveno novega se ne dogaja, kajti vse je bilo že davno, davno. Življenje je najnesramnejši plagijat in izvirnost je najbolj nemogoča stvar na tej zemlji ...

In nekega popoldneva je bil Vodnik zopet pri Repiču.

Marijanici se je preko noči obrnilo na bolje in očividno hitro je okrevala. Še jo je bolel raztepeni in pobojeni život, a že je lahko gibala z rokami in nogami, nič več ni imela vročine, tek se ji je povrnil in že se je razgovarjala. Toda bila je še zelo slabotna, bleda in njen obrazek se je zožil in posušil.

Ko je slišala v sosednji sobi Vodnikov glas, je velela Lovrenčku, naj pokliče gospoda k njej.

Dr. Repič je pohitel k bolnici, a sklenila je dlani ter prosila:

»Dragi, z gospodom bi rada govorila sama. Saj mi dovoliš? Zaupala bi se mu rada ... vse izpovedala.« Polile so jo solze.

Sklonil se je preko nje, jo prijel za glavo, jo poljubil in dejal: »Le govori ž njim! Prijatelj najin je. Zaupal sem se mu ves in lahko se mu zaupaš tudi ti.«

In poklical je Vodnika ter zaprl duri za seboj.

»Hvala ... tisočkrat hvala, častiti!« je pozdravila duhovnika.

»Čemu, predraga gospa? Nobene hvale ne zaslužim ...«

»Dr. Repič in jaz reva, kaj ste nama bili v teh strašnih dneh. Nisva še prokleta in obsojena, dokler ste z nami vi! In on je šele danes prerojen: vaše besede in zlasti vaše svete bukve so ga šele prikovale in priklenile name, da se ne moreva poslej ločiti nikoli več!«

Vodnik je osupnil. Drugačen je bil njegov namen.

»Ne razumem,« je dejal v zadregi.

»Saj vem, da ste mu razložili vse, kar zahtevajo postave, cerkev, ljudje ... Slišala sem vaju večkrat razgovarjati se ... videla sem njegove duševne boje ... sama sem mnogo premišljala le eno: prava ljubezen, čista, globoka, nesebična ne more biti greh pred Bogom! Naj jo prepovedujejo človeške postave, naj obsojajo zli ljudje, naj jo proklinja sama cerkev: moja vest je mirna, ker Bog je najvišja ljubezen in On me radi ljubezni ne pogubi, nego dvigne k Sebi! Njegova volja je, da ljubim Repiča in kar je Bog združil, človek ne sme ločiti!«

»Toda Kristus je učil: 'Če žena ostavi moža in si vzame drugega, je prelomila zakon!' In dejal je izrecno: 'Ne prešuštvuj!' -— Nanj se ne morete sklicevati, predraga gospa.«

»In vendar prav On je dejal, ko so prignali prešuštnico k njemu farizeji, da bi jo obsodil, naj bo kamenana: 'Kdor je brez greha med vami, naj vrže prvi kamen nanjo!' In vsi so odšli v zavesti svojih grehov. Kristus pa je rekel: 'Žena, kje so tvoji tožniki? Nihče te ni obsodil?' — 'Nihče, gospod.' je odgovorila. Takrat je dejal Kristus: 'Torej te niti jaz ne obsojam. Pojdi in ne greši več!' — In tista ženska je imela moža in je bila prešuštnica, ki so jo zasačili v prešuštvu: jaz pa sem ostala brez moža in ko sem iz ljubezni šla z Repičem, sem sklenila, da se k možu ne vrnem več. Prešuštnica je, ki ima dva različna moža obenem, jaz pa sem imela le dr. Repiča! To je bistven razloček. In ko sem ostala pri njem, sem trdno verjela, da sem vdova — torej svoboden človek.«

»A zdaj veste, da imate — dva!«

»Ne, še vedno le enega, dr. Repiča. In ž njim ostanem! Po vsem, kar se je zgodilo, k možu ne morem več — bržčas me niti noče več — torej niti ne smem več. Čemu naj onesrečim dr. Repiča in sebe, ako s tem ne vrnem sreče Kalanu? — Pomislite, da je imel kralj David ženo Mihalo, a se je združil z Abigajlo. Ali je bil prešuštnik? — A oženil se je še s tretjo ter nato še s četrto, peto, šesto in sedmo! Sedem žen! Ali je bil prešuštnik? — A David si je vzel še več žen in še več priležnic ter je z vsemi imel otroke. A ni bil prešuštnik: ker Bog ga ni proklel, nego je govoril ž njim, ga vodil in blagoslavljal v vseh njegovih dejanjih ... In še si je po sili vzel David Batsebo, ženo lastnega poveljnika, junaka. In tega moža je David ukazal postaviti pri obleganju nekega mesta na najnevarnejšo točko ter ga je ukazal osamiti, da ga sovražniki lahko ubijejo. In ubili so ga, David pa je vzel Batsebo v svojo hišo ter mu je postala žena in mu je rodila Salomona! Skesal se je svojega zločina kralj David in Bog mu je odpustil vse, vse ... A kakor oče David je imel tudi sin, kralj Salomon, ženo. ki ji je pridruževal drugo za drugo, dokler ni prekosil celo očeta ter je imel končno sedemsto žen kneginj ter tristo priležnic. Ali je bil prešuštnik? Ni bil, ker Bog ga ni proklel, nego se je razgovarjal ž njim, ga vodil in blagoslavljal njegova dejanja in nehanja ... In David in Salomon sta postala svetnika božja ter sta danes v nebesih ob njegovi desnici. Ž njima pa so tudi trume njunih žen, priležnic ter otrok ... Vsi skupaj se vesele, da zro Boga iz obličja v obličje. Pojo mu hvalo, ker je modrejši in usmiljenejši kot vse te človeške in cerkvene papirnate postave, ki so prav tako brez srca in brez duše, kakor so bili oni, ki so jih napisali in ki zdaj zahtevajo, naj bi se ubogi ljudje ravnali po njih!«

Vodnik bi bil rad hudo nevoljen, a nasmehnil se je njeni unemi in zgovornosti.

»Sijajen spomin imate! Toda sv. pisma ne razumete pravilno.« je dejal, »in povsem ga napačno razlagate. Kar je bilo pred pet, osem, morda deset tisoč leti, je dandanes nemogoče, in kar je še veljalo prapraočakom, za nas že davno ne velja več!«

»Velja, mora veljati! Zakaj pred deset, dvajset tisoč leti je živel isti Bog, ki živi danes in božje postave se neizpreminjajo na vsako tisočletje. Bog je večen in večno ista je njegova zapoved in prepoved.«

Vodnik je prikimal:

»Dobro ste to povedali in vaš zagovor ni slab. Verujte: jaz vaju ne obsojam, toda« ...

»Hvala vam ... to mi zadošča. Za mnenje hudobnežev in zavistnikov pa se ne meniva. Sklenila sem: kakor hitro bo mogoče, izgineva iz Ljubljane in živela bova srečno!«

»Vaša inteligenca ... vaša energija je nenavadna. Čegava ste? Kakšne šole ste obiskovali? Nikdar mi še ni tega povedal prijatelj Repič.«

»Saj me tudi ni nikoli vprašal po tem in niti sam ničesar ne ve.« Poredno se je nasmejala. »Povedati sva si imela pač toliko vse česa drugega ...«

»In meni ne poveste?«

»Zakaj ne? Ničesar se nimam sramovati. Toda zaupam vam tajnost kakor spovedniku.

Vodnik je posluhnil napeto: »Velja!«

»Moja mama je bila hišna gospe Zoisove. Več let jo je silno rada imela milostiva gospa baronica. Lepa je bila moja mama, in bistre glave, baronica jo je vzgajala, poučevala in brala ž njo knjige ... In ko sem imela priti jaz na svet, je ni obsodila. V Bohinjsko Bistrico jo je poslala in skrbela zanjo in zame. Tam sva živeli. Moja mama je ostala v baronovi službi, in kadarkoli se je pripeljal v svoje rudnike in plavže, je prihajal k nama ter se igral z mano. In ko sem nekoliko odrastla, me je izročil gospodu župniku, da me šola. In knjig mi je pošiljal, nemških in slovenskih, da sva jih prebirali dolge zimske večere. Še ko sem se šla učit šiviljstva, je prihajal v Bohinj ter me vpraševal, če nisem pozabila, da je duševna in srčna lepota najlepša ... Pred petimi leti je bil zadnjič pri nama in poslej ga nisem videla več. Še je pisal materi pismo žalostno, polno skrbi, a potem nikoli več ... Pred tremi leti pa mi je mama umrla nagloma na pljučnici ... Župnik me je pregovoril, naj se preselim v Ljubljano, kjer si bom s šivanjem lahko služila ... Prišla sem in se slučajno seznanila s Kalanom. Ker se mi je zdel dober, resen, trezen človek in ker sem se čutila osamljeno, sem ga vzela.«

»Iz ljubezni?« je vprašal Vodnik.

»Mislila sem, da iz ljubezni. Saj je nisem poznala, in Kalan me je imel resnično rad ... Navadila sem se ga in nisem si želela ničesar. Dokler ni prišel dr. Repič ... Zdaj pa vem, da ljubim prvič in da je ni sile in ne postave, ki bi naju raztrgala ... Tak je moj roman, častiti.«

»Zdaj razumem vse,« je prikimal Vodnik. »A k baronu ... gospej baronici niste šli nikoli?«

»Ne. Menda sta pozabila na mojo mamo in name. Toliko podjetij in toliko ljudi imata ... na vsakogar ne utegneta pač misliti ... A tudi jaz se ne znam vsiljevati nikamor. Po materi sem ponosna in — potrebovala nisem nikogar.«

»Ali pa vedo, da ste v Ljubljani — omoženi?«

»Menda ne. Odkod? Navadnega delavca žena ...«

Tedaj so se nalahno za ped široko odprle duri in dr. Repič je pomolil v sobo svojo glavo:

»Ali bo trajal še dolgo vajin razgovor? - - Gospod Desselbrunner te je prišel posetit ter ti prinaša baje veselo novico.«

»Samo trenotek še!« je zaprosila Marijanica.

Dr. Repič se je umaknil, ona pa je dejala:

»Prosim, častiti, povejte mi le eno: ali morete ostati po vsem tem, kar sem vam povedala, še prijatelj Repičev in moj?«

»Vedno ... v vsakem slučaju!« je vzkliknil Vodnik in ji podal roko.

»Prisrčna vam hvala!« mu je stisnila desnico. »Moja vest je mirna in mi ne očita prav ničesar. A vest je božji glas! Ljubim. Ljubezen pa ni greh.«

»Bog vama pomagaj! Molil bom za vaju.«

»Hvala, čestiti! — Prosim, naj pride zdaj gospod Desselbrunner!«

In Vodnik je odprl duri.

»Veš li, da niti meni ne zaupa velike skrivnosti, ki jo prinaša gospod Desselbrunner?« se je prismejal dr. Repič.

»Ljubosumen je, strašno ljubosumen!« jo je dražil Pelzel.

Za njima je vstopil tovarnar.

»Samo gospa lahko razpolaga s svojo skrivnostjo.« je dejal suknar. »Evo vam pisma gospoda barona Zoisa!« — Izročil je bolnici zapečaten list.

»Med nama ne sme biti tajnosti.« je odgovorila. »Tu, le odpri ... beri!«

»Ne razumem ...«

»Čitaj glasno ... tudi gospodje smete slišati! « je rekla Marijanica.

»Zavedam se, da sem le jaz kriv tvoje nesreče, otrok moj! Če moreš, pridi k meni in mami, da se ti opravičiva! Ostani pri nama! Potem pa začnemo skupaj novo življenje! Tebe in g. dr. Repiča objema Zois.«

Dr. Repič je prečital in strmeč zrl na bolnico.

Ona pa si je z dlanmi zakrila lice in začela ihteti ...

»Ti? ... baron, baronica? ... Kaj pomenja vse to? — Ne razumem, ženka. Pojasni! ... Česa je kriv Zois? — čemu ti reče "otrok moj"?« je vpraševal odvetnik.

»Pravkar mi je zaupala svoio tajnost.« je dejal Vodnik. »Saj je čudovita, žalostna in vendar tudi tako lepa!«

»Vsi veste? Le jaz ne? O, Marijanica ...!«

Desselbrunner pa je rekel:

»In še to: Kalana so zaprli, a zopet izpustili in zdajle je že preko hrvaške meje. Nič več se ga vama torej ni bati, a vse je uredil gospod baron, jaz pa sem posredoval.«

»Kaj se godi? Ves teden sem bil doma ... nisem se genil odtod. — Pripoveduj, strela! A hitro, hitro!« je silil nestrpnež.

»Ljubosumnost se stopnjuje ... bližamo se katastrofi!« se je rogal profesor.

Desselbrunner pa je vzklikal:

»Nič katastrofe, prijatelj! Tvoj roman se razvozlja mirneje in lepše, kakor so hoteli različni hudobni zarotniki proti vajini sreči.«

»Zarotniki? Romantika je vendar že umirala!«

»Ej, romantika, hvala Bogu, ne izumre nikoli v življenju! Pred petimi dnevi zvečer so v neki beznici spoznali ljudje Kalana. Bil je pijan, neznosen. Ko je stopil na cesto, ga je stražnik Kobal aretiral. Takoj so ga zaslišali in povedal je, da je hotel ubiti svojo bivšo ženo in dr. Repiča.«

»Ubiti mene?«

»Da, ubiti, potem pa izgniti. Priznal je sam. Nahujskal pa ga je brivski mojster Danè. Ta mu je dopovedoval, da sta imela vidva ljubezensko razmerje še takrat, ko je bil Kalan v Ljubljani — da se po njegovem odhodu sploh nista več ločila — in da ste se gospa preselili k dr. Repiču v tistem trenotku, ko sem dobil poročilo, da se vrača Kalan iz Zagreba ... Danè mu je pravil, da sta hotela vidva tudi njega ugonobiti, da sta ga dala z ustreljenim šaserjem vred prijeti ter da ga je rešila le Verderberica gotove smrti. Kalan naj torej maščuje sebe in Daneta ter naj ubije svojo ženo in dr. Repiča! — Policija je nato aretirala pred štirimi dnevi še Daneta, ker je Kalana skrival pri sebi ter ga zapeljeval v zločin. Toda strahopetni Danè je lokal in prisegel pri vseh svetnikih, da je nedolžen, ker vsega je kriva pravzaprav le Verderberica. Ona ga je sicer s pomočjo generala Murata rešila ječe in obsodbe, a mu zaupala tudi tajnost, da sta kot Žorža Dandena razkrinkala le vidva, dr. Repič in gospa.«

»Midva?« se je čudil dr. Repič. »Niti slutila nisva, kdo je Žorž Danden ... a tudi brigala se nisva zanj!«

»Verderberica pa je zatrjevala Danetu, da je gospa Marijana videla tisto grozno noč čisto natančno Daneta v družbi besno pijanega šasérja in da ste vi, Repič, obadva srečali v Gradišču, ko ste pravkar prihajali iz gospejinega stanovanja.«

»Kolika laž! Odkod taka hudobija?« se je zgražal Vodnik.

»Kozlevčar ji je prinašal marsikaj na nos. Danetovi stalni prijatelji so pripovedovali Nežiki to in ono ... in tudi iz mene je hotela vsak večer izvleči vse, karkoli se je tikalo vaše osebe,« je priznal Pelzel.

»Celo iz vas? In kaj ste ji povedali?«

»Jaz prav nič. Samo ko sem bil zadnjič pri njej, sem ji rekel, da ne pridem nikoli več, ker si ustanoviva z dr. Repičem lastno gospodinjstvo, a da nama bo poslej gospodinja gospa Kalanova.«

»Ženska osveta!« je pokimal dr. Repič. »Povsod ženska proti ženski!«

»Kajpada! Ni je afere brez ženske,« je pritrdil tovarnar in nadaljeval:

»Ker sem se zanimal za ubogega Kalana, svojega zvestega uslužbenca, sem šel na rotovž k mestnemu sodniku.

Slučaj! Pravkar so privedli Verderberico za pričo.

V sobi so bili zbrani Kalan, Danè in Verderberica, za njimi pa so stali stražniki Kozlevčar, Kobal in Klančičar.

Poslušal sem najzabavnejše zaslišanje: Kalan se je skliceval na Daneta. Danè se je izgovarjal na Verderberico, Verderberica pa je ošabno izjavila, da je Danè najbolj neumen in nesramen vsiljivec, ki ga je že opetovano postavila pred vrata in mu je šele te dni prepovedala še kdaj prikazati se pred njo!

In tedaj je nastala peripetija vse komedije. Danè je kar skakal, pihal in se nazadnje znova razjokal ter se veril, da mu je Verderberica dokazovala vso zlobo in krivdo dr. Repiča in gospe Kalanove. Verjel ji je, verjel, da sta kriva njegove sramote, strahu in trpljenja. Naj se zasliši še Kozlevčar, ki potrdi, da mu je tisto noč, ko ga je aretiral v postelji, povedal isto: da sta vsega kriva le dr. Repič in gospa Kalanova

In zaslišani Kozlevčar je resnično izpovedal, da je šel aretirat Daneta, ker mu je povedala Verderberica, da je Danè Dandén ter da mu je pri tej priliki tudi zaupala, da sta Daneta v Gradišču čisto natanko videla in spoznala dr. Repič in gospa Kalanova ...

Nastala je zmešnjava. Verderberica je ogorčena ugovarjala, toda Danè in Kozlevčar sta povedala toliko posameznosti, da končno ni bilo nobenega dvoma več: Verderberica je osnovala vso zaroto: dala je pa Kozlevčarju prijeti Daneta, da ga je naščuvala proti vama ter je naščuvala nato Daneta in Kozlevčarja proti Kalanu, ki naj bi izvršil njeno nakano ter se krvavo maščeval nad dr. Repičem ... Igrala se je s tremi možmi, da udari četrtega ...

Toda Verderberica se je branila in je trdila, da ji je zoprni zatelebanec Danè prisegal, da ubije ali vrže svojo ženo v Krko, samo če ga potem ona vzame za moža ...

Prizor, ki je bil smešen in ostuden obenem.

Takrat se je oglasil Kalan ter dejal: "Gospod sodnik, pošten delavec sem bil doslej. Žena mi je ušla ... skoraj ubil sem jo zato. Ni me sram tega, čeprav je zelo neumno. Ženska ljubezen se ne da izsiliti in ženska nezvestoba se s tepežem ne popravi. Ali sram me je, da sem zašel nevede v tako propalo družbo."

Pameten mož. In sodnik je nato ukazal zapreti tudi intrigantko Verderberico! Po vseh hodnikih je odmevalo, ko so jo gnali v ječo. Kakor levinja se je branila ... se ponosno sklicevala na generala Murata in Bernadotta ter na polkovnika Picarda — zaman, morala je v pržon!

Jaz pa sem šel z vašim bivšim možem, gospa. Dolgo sva govorila v ječi. Povedal mi je vse. In se kesa! Smilil se mi je. In šel sem k baronu Zoisu ter mu povedal, kaj se je zgodilo.

Včeraj sem bil že tretjič pri Kalanu. Zlahka sem ga pregovoril: odpoveduje se vas — ne zahteva nobenega preganjanja — sprejme Zoisovih tisoč goldinarjev ter se odpelje na plavu takoj v Zagreb, kjer ostane v suknarni hrvatskega mojega tovariša. Dal sem mu priporočilno pismo s seboj. Godilo se mu bo še bolje kot pri meni.

Mestni sodnik pa je vzel na zapisnik mojo izjavo, da ne zahtevate, gospa, nikake kazni za bivšega moža, in da, prijatelj Repič, Kalanovih groženj nikakor ne smatraš za resne. Tako je želel baron. In sodnik je Kalana posvaril ter ga izpustil ...

Tudi jaz sem mu dal še nekaj nagrade za njegovo zvesto službo v Ljubljani in ga dal s svojimi konji odpeljati do Zaloga, kjer se je s prvim plavom odpeljal v Zagreb.

"Naj mi odpusti žena!" mi je dejal, ko se je poslavljal. "Recite ji, da sem jo imel rad ... hvaležen sem ji za najlepši čas svojega življenja! In naj ostane srečna — srečnejša, kakor je bila z menoj!"

Ko je bilo to opravljeno, sem šel zopet h gospodu baronu.

Te dni je dobil končno svoj voz: vesel ga je in se vozari ž njim po vseh sobah. Toda včeraj in danes je kakor iz uma.

"Marijanica, Rovanova Marijanica je Kalanka! Moj Bog, kaj vse je doživela, a jaz nisem niti slutil, da je v Ljubljani!" je ponavljal neprestano. »Moja hčerka je! Ljubil sem jo vedno, skrbel za njeno vzgojo, podpiral mater ... o, o, pa sem zadnja leta popolnoma pozabil na obe! Trgovina, podjetja, vojna, moja bolezen, večna razburjenja — oh, toliko izgovorov, a noben me ne opravičuje! Pa zakaj ni Anica nikoli pisala?"

Povedal sem mu, da je Anica, vaša mama, že umrla. Tedaj je prebledel, oči so mu zalile solze in poklical je svojo mater. Povedala sva ji, a baronica je vzklikala:

"Oh, nerazumljiva slutnja! Ali se spominjaš, Žiga, kako sem, instinktivno skrbela za Marijanico, ko se je bil zgodil tisti šasérjev napad? Ali se poominjaš, kako sem prigovarjala gospodu dr. Wegnerju in dr. Repiču, naj poskrbita zanjo? Glej, jaz sem prva pozvala dr. Repiča, naj jo spravi na varno, in da se je dr. Repič v Marijanico zaljubil tako resno, ali je čudno, ako je vsaj nekoliko podobna svoji rajni materi?"

Tako je govorila baronica. Gospod baron pa je dejal:

»Mama, nikdar ne pozabim Ane! Lepše in boljše ženske nisem srečal v svojem življenju. Hišna in šivilja je bila ... nisem je mogel vzeti za ženo ... zato sem ostal samec. Toda hčerko vzemiva k sebi, mama! Naj bo najin otrok! Ali hočeš?«

»Piši ji, naj se precej preseli k nama,« je dejala gospa baronica. »Rada jo bova imela, kakor njeno mamico.« — In baron je pismo napisal in jaz sem vam ga zdaj prinesel.«

»Hvala ti, prijatelj!« je dejal dr. Repič. »Saj ne veš, kaj si storil za naju!«

»Nevede in nehote, kajpada. Veš, jaz moram zmerom in povsod nehote igrati glavne uloge, ti pa si povsod tisti, ki odnaša največ priznanja in slave!« se je smejal tovarnar.

»Ej. Tulpenheim, kaj mi še danes zavidaš mojega Glažka?« je vzkliknil dr. Repič, spominjaje se ulog, ki sta ju pred osmimi leti, še oba mladeniča, igrala po Zoisovi inicijativi in pod Linhartovo režijo na odru stanovskega gledališča v Linhartovi »Županovi Micki.«

»Nikakor ne ... privoščim ti, privoščim iz vsega srca — in še nikoli tako, kakor danes!« se je vesel branil Desselbrunner. »Ampak gospod baron in gospa baronica čakata vašega odgovora, gospa!«

Dr. Repič je pokleknil ob postelji in objel Marijanico okoli ramen:

»Ali pojdeš od mene?«

Ovila mu je roke okoli vratu:

»Nikoli! Do smrti ne ... samo če ti tako hočeš?«

»Za priče ste, prijatelji!« je dejal dr. Repič in ji poljubljal roke in lice. »Slišali ste! Pred Bogom in pred vami si zaprisegava: svoja sva in ostaneva ... mož in žena ... do smrti zvesta!«

In dvignil se je ter rekel resno, svečano: »Ivan, prosim, sporoči gospej baronici in gospodu baronu: Za pismo najina najlepše zahvala! Kakor hitro bo mogla Marijanica zopet na cesto, bo prva najina pot k njima, da blagoslovita najino večno zvezo!«

»Želim vama vso srečo!« je vzkliknil tovarnar in objel prijatelja.

»Bog z vama!« je dejal Vodnik in podal bolnici svojo roko. »Prav ste rekli: 'Kar Bog druži, naj človek ne razdruži!' Nerazumljiva so božja pota, a človek jih more le občudovati in se klanjati Njegovi volji!«

Profesor Pelzel pa je zapel:

»Mi pa ostanemo kakor smo bili: enega srca, ene krvi!« a urno se je ozrl ter se zasmejal: »Na, Lovrenček, le pridi, le pridi zopet! Kod si pa hodil?«

»Šel sem po bokal vina,« je odgovoril deček in pokazal na mizo, kamor je bil pravkar dostavil steklenico in kozarce.

»Hoho, bokal vina! Čemu? Kdo ti je rekel? Saj veš vendar, da ne pijem! Kje si se pa tega naučil?«

»Pri gospodu Prašnikarju in gospodu Premrovu. 'Gost v hišo, bokal na mizo!' Tako sta rekla zmerom ... Ali morda nisem storil prav?«

»Prav, prav! Dobro si jo uganil. Ti moj zlati sinko!« je dejal dr. Repič. »Ajdite, prijatelji, natočimo čaše! Na našo srečo! Na vaše in naše zdravje!«

In trčili so: »Živela gospa Marijanica! Živel, priiatelj!« — Pili so, Pelzel pa le požirkoma, previdno, kakor bi srkal sam strup ...

Lovrenček je šel k Marijanici, pogladil odejo in vprašal:

»Mama, gospodje so veseli: kaj ne, zdaj boš kmalu zdrava in mi bomo lahko spet srečni?«

Stisnila ga je na svoje prsi ter dejala:

»Lovrenček, saj smo srečni, nepopisno smo srečni!«

XXIX.

Ponoči od 20. do 21. aprila se je ustavil pri Bidelmanu kurir, ki je jezdil preko Ljubljane v Gorico. Dospel je iz Celovca ter je prinesel vest, da je mir resnično že sklenjen.

Novica je izzvala po Ljubljani uprav vrtoglavo veselje. Konec je vedno večjim davkom, vedno novim kontribucijam in rekvizicijam — konec brezkončnim novačenjem — konec strašnim bitkam križem Evrope!

Končno se vrnejo možje in sinovi k svojim družinam, ki niso slišale o njih že toliko let.

A koliko se jih ne vrne nikoli več? Koliko jih pripeljejo pohabljenih, brez nog in rok ali brez oči? — Ej, vse se prenese in pozabi, samo da je konec največje in najhujše šibe božje, vojne, ki je pravzaprav povesmo vseh šib, ki bije ž njimi kruta usoda hkratu po nesrečnem človeštvu!

Ljubljana je bila torej 21. aprila pijana od veselja in vina, ki ga je popila na sklenjeni mir. Pili so meščani in pili so Francozi, ki so bili prav tako srečni, da se končno — končno vrnejo domov k svojcem.

In radostna, srečenosna novica je bušknila tudi v okolico ter je letela kakor ptica čez hribe in doline ter napolnila z radostjo poslednjo vas in najmanjšo kočo.

Bogata je bila vzlic vsemu prestanemu gorju še vedno naša domovina. In vse rekvizicije in kontribucije, vse brezkončne verige vojaštva, ki so hitele dan na dan preko naših vasi, niso izčrpale njenega tedanjega blagostanja.

Ljubljanski tedenski sejem je bil dne 22. aprila z blagom bohotneje založen kakor kdajkoli. In cene, ki so jih zahtevali kmetje, govore najbolj zgovorno, da francoska invazija za tedanjo Slovenijo le ni bila taka nesreča, kakor so jo slikali reakcionarni, Habsburžanom petolizniško vdani oficijalni historiki.

V dnevniku ljubljanskega avstrofilskega meščana, ki ga v originalu hrani ljubljanski mestni arhiv, ostane zabeleženo, da je stal 22. aprila 1797 na ljubljanskem trgu par golobov 8 krajcarjev, a funt teletine 5 do 6 krajcarjev!

In francoska godba je svirala, kakor vsak dan, tisto opoldne na vojaški paradi pred škofijo, popoldne ob štirih pa so francoski častniki priredili Ljubljančanom v Zoisovem vrtu veliko ljudsko slavlje miru in sprave.

Ker pa je začelo že pred začetkom deževati, so preložili slavnost v redutno dvorano pri Sv. Jakobu.

Veselo je bilo ondi, in med Francozi in Slovenci je vladala složna zadovoljnost ob miru in dobrotah, ki so se tamkaj nudile. Dvorana in stranski prostori so bili natlačeno polni.

Iz Gradca, Celovca, iz Zagreba, s podeželskih grajščin in iz vseh zatočišč so se bili vrnili v Ljubljano tiste dneve strahopetni begunci in begunke, plemiči, višji uradniki, najimovitejši meščani s hčerami in ženami. In žal jim je bila nepotrebnega truda in neutemeljenega strahu. Zverski sanskiloti in krvoločni jakobinci so se v reduti izkazali kot galantni kavalirji, ki so ob zvokih godbe plesali in dvorili prav tako, le za spoznanje objestneje in smeleje, kakor nekdaj domači častniki.

In v reduti se je tisto popoldne marsikatera lepa Ljubljančanka natihem pokesala, da je zaradi svojega bega v tujino, kjer se je kruto dolgočasila, zamudila doma najpikantnejši doživljajček s takimle razkošno divjim ... no, no, razburljivo temperamentnim francoskim junakom ... In srkale so pikolit, zobale sladkorčke, pile kavo in rozolijo, srebale sladoled ... ah, vsega so jim vsiljevali tisti srčkano temperamentni Buonapartovci ...

Pa tudi očetje so bili presenečeni. Prišli so na slavlje pravzaprav iz strahu, da bi se jim odsotnost ne zamerila, pa zato, ker so dobili migljaj od gubernija in z magistrata .. . no, da, kaj bi tajili! — v prvi vrsti pa zaradi svojega sitnega, radovednega ženstva, ki si je hotelo vsekakor ogledati vsaj to poslednjo francosko »komedijo« v Ljubljani. Joj, joj, zamudile so jih toliko! In gospodje očetje so strmeč zrli, kako se vrte njih ženke in mladenke s sladkoslemilimi francoskimi prekucuhi po taktu francoskih plesnih melodij, sami pa so pili rdeče in belo vino, zbirali med pečenkami, gnjatjo, posušenimi jeziki ter neštevilnimi dobrotami, ki so jih jim pripravili tuji gostitelji. O, bilo je odkrito srčno, nekako naivno iskreno in zato res prekrasno!

Toda prav, ko je postala zabava najkrasnejša, je bilo konec vsega. Točno ob 8. zvečer je godba prestala svirati — častniki so se poslovili, serviranju je bilo kraj in — dvorana se je morala izprazniti.

»Sakramenska disciplina! Kadar mi šele dobro začenjamo, ti zlodeji že nehajo.« so se jezili vztrajni ljubljanski pivci. »S kokoši hodijo spat, a še pred petelini so spet budni, čudaki!«

Jezili so se, a imponiralo jim je.

In kakor ob svojem odhodu proti Celovcu so prihajali zdaj dan za dnem francoski polki po celovški cesti z veselo svirajočimi godbami ali prepevajoči.

Polkovnik Picard je skrbel, da je bila menaža vedno pripravljena, in vojaštvo se je nato razkropilo po krčmah in prodajalnah, oblegalo branjevke ter urno nakupovalo. Še pred zoro pa so že odmarširali proti Trstu. In dolžni niso ostali ničesar.

Kupčija je bila izvrstna.

Stari Ballhaus v Gradišču je služil kot žitnica, ki je bila neprestano do stropa polna moke in žita; kmetje so blago dovažali, magistrat pa ga je nakupoval ter z dobičkom oddajal Francozom; kruha jim ni bilo nikoli dovolj.

Sploh si je znal Picard vedno pomagati; če ni šlo zlepa, je moralo iti zgrda. Siten, osoren, brezobziren je bil včasih, a za republičansko vojsko je skrbel kakor oče. Iztaknil je vse. Tudi monturni skladišči skriti tik gimnazije in na Gradu. Avstrijci so ju ostavili polni pušk, karabink, sabelj, bajonetov in jermenja, pa tudi čisto novih, celo paradnih uniform, čevljev in škornjev. Polkovnik Picard ju je dal izprazniti do čista. In francoski pešci in konjiki so se lepo nanovo uniformirali, obuli in oborožili, ne da bi bili vprašali za račun ...

Vesel hrup je polnil Ljubljano nekaj dni in noči.

A hipoma je počil glas, da so postali Benečanje predrzni, da so v Bresciji in Veroni izbruhnili ustanki proti Francozom ter da so zavratni Lahi pomorili celo nekaj cesarskih in francoskih stražarjev. Francozi so postali še resnejši, stotnije in polki pa so prihajali še pogosteje ter so odhajali še urneje. ... in šepetalo se je marsikaj, gotovega ni vedel nihče. Francozi pa so postali nezaupni ... Kaj se godi?

Zopet je prihajala pošta po dvakrat na teden iz Trsta in nemškega Gradca, toda časopisi niso prinašali nobenih poročil, ki bi pojasnila govorice. Celo dunajske »Hofnachrichten« z dne 22. aprila niti z besedico ne omenjajo mirovnega sklepa! Kaj pomenja to? Ali je bilo veselje zopet prezgodnje?

Urednik Vodnik je bil s svojimi »Novicami« v zadregi. Kadar treba največ novic, ne dobi nobenih! Naročniki pa zabavljajo. In niti Zois ne ve ničesar ... Nenadoma ga je pozval baron z listkom, naj pride takoj. Iz Postojne je prejel vesti, ki jih ne ve noben ljubljanski civilist.

Vodnik je tekel na Breg in našel pri baronu že Desselbrunnerja. Zois mu je pravkar razkazoval novi svoj voziček:

»Evo! Posrečil se je imenitno! Sedi se mi udobno ... ta pult mi služi izvrstno ... čitam in pišem, celo jem lahko na njem ... krmilo deluje čisto po mojem načrtu ... vozim naprej, nazaj, obračam, se izogibam ... in voziček mi teče počasi ali hitro, kakor le hočem. Ej, namesto dveh nog imam sedaj dvoje koles, hvala Bogu — samo da nisem več Prometej!«

»A kako zdravje, gospod baron?«

»Hvala, zadnjih pet dni zopet prav dobro. Ampak minoli teden! Joj, zgrabilo me je, kakor že dolgo ne ... Odmrl sem bil svetu in se ves utopil v bolečinah. Na, gospod tovarnar mi je pravil, da ste stali dr. Repiču in moji nesrečni Marijanici v času nesreče hrabro in značajno ob strani ...«

»Prijatelj sem jima!« se je branil Vodnik.

»Lepo. A dokazali ste znova, da niste celot, nego duhovnik širokega duševnega in srčnega obzorja. To me je veselilo.«

»Ah, kako bi bil mogel drugače, ko sem ju gledal in poslušal! In spomnil sem se besed Kristovih: "Mnogo je ljubila, zato ji bo tudi mnogo odpuščeno!" ter se samo veselil njune sreče.«

»Ravnali ste kot pravi kristjan, gospod prijatelj, in moje spoštovanje do vas se je še dvignilo. Če je to sploh mogoče ... Gospod Desselbrunner mi je sporočil njun sklep: zdi se mi, da ni mogoče storiti pametnejšega. Vsaj začasno ne. Sicer pa — videbimus eras! — Sedita vendar, gospoda!«

Baron se je zapeljal za mizo in vzel iz debele knjige dvoje pisem:

»Gospoda Hueber in Wenigar sta mi pisala. Neverjetne novice! Cesar sklepa mir, na Notranjskem pa imamo boje s Francozi.«

»Kako je to mogoče?« se je čudil suknar.

»Ubogi ljudje! V Ljubljani plešemo, na Notranjskem pa prelivamo kri,« je ponovil baron. »Polkovnik Kazimir je pregnal Francoze z Reke ter jih podil preko Trnovega. Osel! Toda čeprav je bilo Hrvatov trikrat več, je imel težke boje s Francozi. Izgube so na obeh straneh, mrtvih, ranjencev in zajetih imajo Hrvatje in Francozi. Največ škode pa nosijo Notranjci. Kolika nerodnost, da niso z Dunaja pravočasno opozorili naših ljudi! Prositi za mir, pogajati se, a hkratu zahrbtno naskočiti v ozadju sovražnika, ki stoji s svojimi prednjimi divizijami komaj dan hoda pred Dunajem, tega je sposobna le germanska zavratnost! Drago bomo plačali to norost. Wenigar je ves divji! Francozi niso v Postojni živemu človeku skrivili lasu, se vedli ves čas mirno in pošteno ter zahajali v cerkev kot najvernejši katoliki. Prijatelji so bili naši ljudje s Francozi, ki so se morali užaljeni in ogorčeni umakniti pred divjimi tolpami čez Razdrto na Vipavo.«

»Buonaparte se bo kruto maščeval! Kaj takega on ne odpušča!« se je raztogotil Desselbrunner. »Zato tako deró francoske čete proti Trstu! Na, to pometejo Notranjsko znova, da ne ostane niti praška po avstrijski vojski!«

»O, Kazimir jo je že pobrisal sam, ko je zvedel, kako ga je polomil,« se je smejal baron. »Naše takozvane zmage so bile doslej še zmerom enodnevne muhe, ki ostavljajo za seboj le gnoj in smrad. Diplomati bodo morali v potu svojih obrazov zopet lepo pobrisati, kar so zasvinjali generali. Ampak hujši bo polom za Benečane. Vae victis!«

»Govori se, da so bili pomorjeni neki francoski stražarji, šepeta se nekaj o Veroni in Bresciji,« je pripomnil Vodnik, »a nič gotovega.«

»Tu mi poroča Hueber o grozodejstvih, ki spominjajo čisto na Jernejsko noč!« je dejal baron. »In zopet ima svoje prste vmes neumen avstrijski general. Loudon, ki se mu je posrečilo z veliko premočjo potisniti francosko posadko iz Tirolov, je razširil po Benečiji laž, da je bila francoska armada poražena in do cempera razcefrana ter da beži Buonaparte le še z ničnimi ostanki nazaj v Italijo. In proveditore v Veroni je oborožil 30.000 capinov in kmetov ter dal zvoniti na velikonočni torek plat zvona po vseh cerkvah naenkrat. V mestu in na deželi so Veronežci hipoma planili na Francoze, jih klali in pobijali kakor pse in podgane ter so pomorili celo 400 francoskih bolnikov po bolnicah in na cestah. Na čelu morilcev pa so stali duhovniki!«

»Strašno!«

»Gnusna, strahopetna bestijalnost tepcev!«

»General Balland se je umaknil v trdnjavo, ki jo zdaj tolpe oblegajo,« je nadaljeval Zois. »In v Padovi, Vicenzi in Bresciji so se zgodila baje grozodejstva, ki so nezaslišana. Pomorjenih je več sto Francozov. In zopet je bila laška duhovščina, ki je hujskala na zločinstva in pridigala proti kraljevskim morilcem, brezvercem in svetoskruncem! Duhovništvo razširja podlo lažnive letake, perfidne proklamacije in anonimna pisma, ki govore kajpada zopet o čudežih, samo da razburjajo analfabetsko ljudstvo ... Povsod je napadalo francoske transporte ter jih oropalo in pobijalo. In niti kurirjev ni pardoniralo.«

»A Benetke? Jamčile so svojo nevtralnost. Zakaj ne napravijo reda v republiki?«

»Žal, celo Benetke so zašle med blaznike! Prestopile so čisto na stran Avstrije ter začele vojno proti Franciji. Senat je resnično znorel! Dal je potopiti francosko bojno ladjo, umoriti poveljnika, francoske mornarje, ki so se hoteli plavajoči rešiti na kopno, pa so v morju s sekirami posekali! Strašno, strašno! A kaj bomo zvedeli še, ko dospo časopisi? Hueber mi piše doslovno : Benečanje se je javno bahajo: »Nam je usoda določila nalogo, da uresničimo pregovor: "Italija bo grob Francozov!"« — Jaz pa sem preverjen: svobodna beneška republika, nekdaj mogočna in slavna, je bila in ne bo nikoli več!«

In baron je pripovedoval dalje, kazal izrezke tržaških časopisov, ki mu jih je poslal postojnski poštar ter končno vzkliknil:

»Nad domovino mojega očeta se je zgrnila noč najčrnejše nesreče! Fanatizem obskurantstva, verska blaznost nevedne duhovščine in starokopitnost beneške oligarhije so ji izkopale grob! Buonaparte že hiti, da jo udari — «

»Buonaparte sam? Morda preko Ljubljane?« se je razveselil Vodnik.

»V par dneh bo tu, a ž njim vsaj 10.000 mož,« je prikimal Zois. Zdaj vidimo, kako modri so bili Slovenci, da smo sprejeli Francoze kot kulturen narod. Duh grofa Karla Herberšteinskega še živi med našo duhovščino! Wenigar, Prašnikar, Juri Gollmajer, prijatelj Vodnik in še sto in sto takih ima naš narod — na svojo srečo! Z dobrohotnostjo, krščanskim sočutjem in usmiljenjem, prijaznostjo in toleranco smo se ne le rešili vsakršne škode, nego smo imeli celo dobiček od sovražnikov. In vest, ki jo je postavil rajni knezonadškof za najvišjega sodnika vseh naših dejanj in nehanj, nam ne očita ničesar.«

»Oh, pa vendar smo upali na dosti, dosti — več!« je vzdihnil Vodnik s trpkostjo v izrazu.

»Več, več!« se je jezil suknar. »S Shakespearjem lahko rečemo: toliko hrupa za prazen nič!«

»Ne, po krivici, prijatelja!« je miril Zois. »Vselej si je treba staviti najvišje vzore! Vsaj približaš se jim potem, če jih morda tudi nikoli ne dosežeš. To je pravica mladine ... še več, to je njena dolžnost. Vi le letajte pod oblaki, saj je dovolj, da se mi starci plazimo po blatu!«

»Izpod oblakov smo treščili v blato, res!« si je očital Vodnik, »a vzoru smo še dalje kot preje.«

»Ni istina,« je ugovarjal baron. »Svoboščine, ki smo jih dosegli, ne bodo izgubljene nikoli več! Če nam jih pa vzamejo siloma, nam jih bodo morali vrniti, zakaj država bo morala hoditi vzporedno s časom, drugače pojde čas preko nje! Borba med absolutistnim in demokratskim državnim sistemom se je zaključila z zmago demokracije: to je uspeh, ki ga mora priznavati tudi Dunaj!«

»In vera v nepremagljivost Nemčije in Avstrije je ubita za vselej!« je pritrdil Desselbrunner.

»A kaj naj storimo zdaj?« je vprašal Vodnik.

»Samo ena filozofija je, pa naj si štejejo sto in sto filozofskih šol: samo ena, a njeno ime je — vztrajnost!« je odgovoril Zois. »Vztrajnost, vera v končni cilj, zmaga vselej.«

»Če bi imel človek vašo samozavest!« je vzkliknil Vodnik.

»Mojo? Ej, jaz sem starec, bolnik! Resigniral sem et fugiens elongavi in solitudinem,« je dejal baron. »A vi — mlad — šele začenjate! Na vas zre vsa domovina.«

»Majhen talent sem ... če sem sploh talentek! Včasih docela obupujem nad seboj ... in moje pisarije se mi ne zde piškavega oreha vredne!«

»Mnogo delavnih talentkov izda več kot velik, a len, jalov talent!« ga je zavrnil baron. »Storite svojo dolžnost in delajte: koristite pač, kolikor morete! Sodbo prepuščajte zanamcem! Loga ne oživlja en sam slavec, nego žvrgolenje kosov, penic, sinic, drozgov! Vojne ne dobiva niti ne izgublja en sam general, nego tisoči in tisoči pešakov, konjenikov, topnikov, vozotajev in stražajev, zemljerovov in konjenikov, a končno nič manje važnih bobnarjev in piskačev! In nemške kulture ni ustvaril en sam Goethe, niti italijanske en sam Dante, nego zbor vztrajnih, delavnih poetov in poetkov, učiteljev, duhovnikov, ki so vsi skupaj igrali ulogo sinic, drozgov, penic in kosov v koncertu, ki sta jima edina slavca Goethe in Dante!«

»Eh, če sem pa le zoprn — vrabec!« se je popraskal Vodnik za ušesom.

Baron se je zasmejal in ž njim se je smejal tovarnar.

»Ne ne! Le nič malodušnosti!« je dejal baron. »Veste, kaj ste doslej? Taščica! Resnično, tista drobna taščica, ki začenja s svojim srebrnim glasom prva že v najzgodnjem jutranjem mraku klicati solnce! Ko se začenja svitati, je taščica budilka in klicarka vsem drugim — tudi slavcem! Ali ste zdaj zadovoljni?«

»Hvaležen sem vam!« je odgovoril Vodnik. »Svita se — «

»Torej le pojte, pojte! In Bog nam daj za vami dosti, dosti slavcev!«

Pred rotovžem je razbijal mestni klicar po bobnu in nato naznanil: Vsakdo, ki misli, da se mu je prizadela kakršnakoli škoda in ima pravico, da se mu povrne, naj se takoj zglasi na magistratu! Francozi nočejo ostati nikomur ničesar dolžni. Vse se zapiše in plača.

In klicar je odšel z bobnom v vsako ulico ter povsod znova bobnal in poživljal ...

Krojač Dominik in rokavičar Kavčič sta bila prišla iz »Bidelmana«, kjer sta si privoščila obligatni polič in porcijonček telečje glave s hrenom. Slišala sta še najnovejši oklic.

»Reci, kar hočeš, spodobni ljudje so pa le ti Francozi!« je dejal Kavčič. »Počediti hočejo za seboj do fermenta in poravnati celo neznane dolgove!«

»Nič jim ni očitati!« je pritrdil Dominik.

»Kaj praviš, ali plačajo tudi pomandrano zvestobo ljubljanskih ženic in nedolžnost ljubljanskih devic?«

»Nak, toliko denarja pa ne premore francoska republika!« je odgovoril krojač, a hipoma je kriknil: »O, glej, glej!«

Iz rotovža sta stopila pravkar Verderberica in Danè.

»Lopov!« je vzkliknila lepa oštirka in prisolila mojstru barokarju z desnico zaušnico, da je odmevalo pod obokom, in prisolila mu je z levico še drugo pa z desnico še tretjo in znova z levico in z desnico ... Klobuk je odletel brivcu daleč po stopnicah in lasulja mu je zdrknila na tla, on pa se ni prav nič branil. Kakor od strele zadet je bil brez misli in menda ni niti vedel, kaj se godi ž njim.

Verderberica se je končno utrudila. Pljunila je in odšla na levo — domov v kazino. In stopala je ponosno kakor užaljena kraljica, zibajoča se v bokih, malo bleda, a vsa sveža in lepa ter očividno silno zadovoljna ...

»Fej te bodi!« je vzkliknil Kavčič in pljunil, da je odmevalo po vsem Glavnem trgu.

»Obesi se, zgaga! Za nič drugega nisi več na svetu!« je kričal Dominik.

»O, vidva — ? Ali sta videla? Po krivici me je! Ta vlačuga!« je jecljal Danè, pobiral lasuljo in klobuk ter hotel k prijateljema.

Toda obrnila sta mu že hrbet in odhajal po Špitalski ulici.

»Kaj pa naj bi bil storil? Udaril babo? — Ne, tožim jo, tožim ... vidva pa mi bosta za pričo. Taka lajdra, taka lažnivka, spletkarka! Dvakrat sem bil zaradi nje zaprt, globo sem moral plačati radi njenega jezika.« je pripovedoval brivec, toda prijatelja sta le še bevsknila:

»Šema! Izgubi se!«

»Vrag te vzemi!«

In skoraj tekla sta pred njim kakor pred okužencem.

Danè je obmolknil ter se v tistem hipu zavedel, da je starega prijateljstva za vselej konec.

Osramočen in zaničevan, ostavljen od vsega sveta, se je vlekel kakor mesečen ob hišah domov.

Brivnico je našel zaprto, in ko je hotel varno skozi vežo, je našel zaklenjene tudi stranske duri. Kaj je to? Kje je pomočnik? — Pogrelo ga je, zona ga je oblila in brez razumevanja je buljil pred se.

Pa so se odprla nasproti ležeče duri in stara hišnica je kakor prestrašena zakrilila s suhimi rokami:

»O gospod, kakšna nesreča! Vse so vam pokradli! Danes na vse zgodaj je prišel vaš pomočnik in odnesel prav vse do zadnje cunje! Pa izginil. Poln voz je naložil in odpeljal.«

»Kam? Pa zakaj niste naznanili policiji?«

»Saj je vaša gospa že dva dni doma. Njene stvari!« je odgovorila hišnica.

Danetu so se zmajala tla pod nogami In oprijel se je ob držaj ob stopnicah. In nič ni slišal več, kaj mu dopoveduje hišnica. Lezel je v prvo nadstropje. V kuhinji je videl kuharico, ki se je ozrla vanj nekako prestrašeno in začudeno; zamrmrala je nekaj, česar ni razumel, ter se kakor v zadregi sklonila nad posodami na ognjišču.

Ko pa je odprl duri v sobo, se je dvignila njegova žena, dolga, suha, postarna ženska, z orjaške črne usnjate zofe, razdeljene z neštevilom belih porcelanskih gumbov v troje velikih elips.

»Čemu hodiš nazaj, capin?« je zarezala. »Kar pojdi, odkoder si prišel! Zakaj s tabo skupaj ne živim niti ure več. Hiša je moja, škarje, britve in tvoje lončke in sklede ti pa je pomočnik odnesel. Poberi torej še svoje cape in izgini! Pri tej priči izgini, pravim! Tu nimaš nobene pravice več.«

»Ali kaj vendar govoriš!«

»Idi! Tam so vrata!« je ponovila. »Vse vem, kaj si počel, vse tvoje podlosti poznam, in lahko rečem, da ga ni večjega lopova v Ljubljani, kakor si ti. Od sramote bi se najrajša pogreznila v zemljo, da imam takega lumpa za moža!«

»Lažejo! Po krivici!« se je skušal braniti.

»Po pravici! Po vseh gostilnah sem te iskala in povsod sem zvedela reči, ki ti jih ne odpusti noben poštenjak. Dovolj križev sem prestala s teboj. Zdaj mi je dovolj. Konec! Ne prikaži se mi nikdar več! In ne prikaži se nikamor! Zakaj noben človek te ne pogleda več, in če imaš le še trohico časti, se poberi iz Ljubljane ali pa se obesi, zakaj škode ne bo za te prav nobene!«

»Obesi se!« — že drugič je slišal Danè ta poziv in zamezdel v nepopisni grozi. In Danè se je molče obrnil na peti ter je odšel: nobene besede ni izpregovorila kuharica, nego vztrajno mešala po loncih ter mu kazala hrbet. Kakor v sanjah je tipal po stopnicah navzdol, stopil na ulico in šel dalje brez cilja. Zavedal pa se je: zdaj sem berač — brez strehe, brez časti, brez prijatelja, brez zagovornika na vsem božjem svetu ...

In nikogar ni videl, zakaj niti ozreti se ni upal nikamor, da bi ne zaslišal zopet poziva: »Obesi se, lopov!« — Slišal je smeh okoli sebe ter si domišljal, da se vse smeje njemu, in slišal je vzklike in razumel je psovke, roganje in izraze zaničevanja proti sebi. Nihče ga ni nagovoril, ker ga pač vsakdo prezira in se mu izogne. Vsakdo pač ve, kakšno sramoto je doživel te dni pred mestnim sodnikom vpričo toliko ljudi.

Kar je govorila Verderberica, se ne da izbrisati, kar sta pripovedovala Kalan in Kozlovčar, tega ni mogoče nikoli pozabiti! In priče, oštirji, natakarice, njegovi sopivci, prijatelja Kavčič in Dominik, moj Bog, kaj vse so izpovedali o njegovem pijančevanju, baharjenju in laganju! Nekdaj ugledni in ponosni ljubljanski meščan Gregor Danè je postal najbolj beden, najbolj smešen, a hkratu najodurnejši gobezdač, zaničljiva šema, ki je podoben le še brezzobemu psu: laja in renči nad vsakomer, a ne boji se ga nihče.

In mestni sodnik mu je to tudi povedal, mu naložil globo ter ga zapodil z besedami:

»Karakter ste, Danè! — Ampak to-le sobo dam zdajle hitro temeljito prezračiti in izkaditi, da se rešimo smradu, ki ste ga povzročili. Rečem vam le še eno: dvakrat vas je že držala justica za vrat. Danè, pržite: tretjič gre rado, a takrat vam vrat prav gotovo zlomi!«

In Danè je razmišljal, ko je taval po Poljanskem predmestju ter je hitel dalje in dalje po vasi. »Vrat imam že zlomljen! A zlomila mi ga je Verderberica! Nežika! O ženska, ženska! Škorpijon si, vedno pripravljen pičiti! Ti večni, nenasitni, strašni črv v moškem srcu! Ti orožje satanovo, bodi prokleto!«

In se ni zavedal, da je mislil pri tem prav tako, kakor so mislili in pisali o ženskah že davno sv. Bonaventura, sv. Janez iz Damaska, sv. Avguštin in še toliko svetih mož, ki so pač poznali tudi le zle ženske in bili zaradi njih tudi nesrečni, kakor je bil nesrečen ljubljanski barokar in brivec, meščan in hišni posestnik Gregor Danè ...

23. april 1797. leta!

Na stolpu cerkve sv. Nikolaja je odbilo sedem zjutraj. Pred škofijskim dvorcem je stala stotnija grenadirjev in čakala. Tudi častniki so prihajali urno z vseh strani, se postavljali v vrsto in čakali.

Trop dragoncev, huzarjev in šasérjev na svetlo izglajenih konjih je patruliral, z očividnim nemirom od Glavnega trga do Dunajske ceste in čakal.

Hipoma je prigalopiral huzarski častnik preko Frančiškanskega mostu, se ustavil pred škofijo in javil poveljujočemu polkovniku Picardu:

»Prihaja!«

Zadonelo je povelje, grenadirji so se vzravnali, častniki so se razvrstili, boben je zagrmel in turška godba je zasvirala marzeljezo.

Samo še hip in ogromna karosa se je prizibala iz Špitalske ulice. Na visokih, silnih kolesih so počivala debela, zvita peresa, na njih pa je kakor ladja plavala pravcata usnjena soba. Štirje belci so jo vlekli, in na njih sta sedela dva konjarja z belo lasuljo in čudno oportanim cilindrom na glavah. Dvanajst šaserjev je spremljalo kočijo, vsi mršavi, temnorjavo zagoreli orjaki.

Zopet je zadonelo povelje, grenadirji so pozdravili s puškami, častniki strumno salutirali in polkovnik Picard je priskočil k kočijinim vratom.

Iz kočije je skočil prvi mlad kavalerist, pobočnik Lavalette, za njim je izstopil okoli štirideset let stari general André Massena in končno niti osemindvajset let stari general — Napoleon Buonaparte.

Zelo priprosto so bili uniformirani vsi trije, a najpriprostejši med njimi je bil najvišji gospod, zmagalec vseh avstrijskih armad v Italiji, ob Soči, na Koroškem in Zgornjem Štajerskem, zmagalec vseh italijanskih državic in papeža Pija VI., Napoleon Buonaparte, ki je zlomil meč celo nadvojvodi Karlu ter prisilil cesarja Franca, da je zaprosil miru.

Ko je stopil iz kočije, je preletel njegov bledi, kameniti obraz za hipec melanholski nasmeh.

»Zdrav!« je dejal Picardu in mu stisnil roko.

»Zdrav!« je odgovoril Picard in se poklonil.

»Ukazuješ?«

»Postelj! Ob 11. raport! Ob 12. obed! Ob 2. se odpeljem!«

In okrenil se je k častnikom ter jim salutiral motreč njih obraze bliskovo drugega za drugim, a ne izpuščajoč niti enega. Vsi so čutili, kakor bi jih bil ošinil električen udarec, ko se jim je zapičil njegov temni pogled v oči, a se izdrl iz njih ter preskočil na soseda.

In okrenil se je h grenadirjem, stopal naglo ob njih vrsti, premotril vsakogar od čake do pete ter jim z desnico ob svojem dvorogem črnem klobuku zaklical: »Živela republika!«

In grenadirji so odgovorili: »Živela republika!«

Nato je prekrižal roke na križu ter stopil za pobočnikom in Masseno, ki sta ga čakala pred vhodom v knezoškofovski dvorec.

Priprost, a resen in ponosen je bil njegov nastop. Vendar je delal nekam čudaški vtisk. Bil je zelo suh, skoraj majhen, upalih lic, italijansko temnega pogleda velikega, nekoliko krivega nosu in rumenkastozagorele polti. Rjavi in redki lasje so mu viseli v štrenah preko ušes prav do ramen. Dolge, suhe, črnikaste roke so mu bile brez rokavic, a bile so izredno majhne in nežne, — noge pa so mu tičale v nerodnih, morda prevelikih, a očividno slabo izlikanih škornjih.

Picard je medtem častnikom že sporočil Buonapartovo povelje. Hkratu je ukazal mlademu ritmojstru:

»Ob enajstih odjezdiš s šestnajstimi šasérji proti Trstu. V Postojni prenočujete. Pripravi generalu v župnišču večerjo in postelj!«

In stekel je v dvorec.

Dohitel je generala še pod stopnicami.

»Tudi Dalmacija je z nami, je dejal pravkar Buonaparte. »Zajel sem kurirja dalmatinskega guvernerja, grofa Thurna, Dalmatinci se hočejo otresti beneškega robstva. V Splitu je pridobil neki pater Dorotič najuglednejše slovansko meščanstvo, da pošljejo k meni deputacijo, naj pomagam Dalmaciji do svobode. Tudi med slovansko aristokracijo v Dalmaciji ima Dorotič somišljenikov.«

»A kaj nameravaš?« je vprašal Picard.

»Razbiti beneško oligarhijo in jo podrediti Avstriji,« je odgovoril ledeno Buonaparte.

»Avstriji? Čemu ne Franciji?« se je čudil Massena.

Zapreti volka in hijeno v isto kletko je komodneje, nego stražiti vsako bestijo posebej. Morda se pokoljeta med sabo. Če ne ... hm, čakaj... kadar bomo utegnili, se vrnemo in če treba, pobijemo potem obe skupaj!« je odgovoril Buonaparte in stopal kvišku.

Zopet je govoril z neko zagonetno melanholijo v obrazu in tonu, kakor mu je bila navada. Pa se je ustavil in vprašal:

»In tukajšnje ljudstvo?«

»Vzorno. Srečno, da nas ima! Nadejalo se je in želelo, da ga rešimo germanstva za večno. Zdaj je razočarano.« je odgovoril polkovnik.

»Kriv je Pariz, ne jaz!« je odgovoril general. »Če bi bil Moreau prekoračil teden dni poprej Ren ... Ukazal sem, a naši ministri se izgovarjajo, da ni bilo pravočasno dovolj pontonov na razpolago ... Direktorij, hm!« Zaničljivo je zamahnil z roko in dejal: — »No, tudi solnce ne skoči hipoma izza gora ... svitanje ... svitanje traja precej časa, a je morda najlepše« ... Pa se je prekinil in preskočil. »Na obed pa povabi tudi enega podčastnika in enega prostaka. In pripravi špargeljev, čim več, tem bolje!«

Lavelette je že odprl duri sobe.

»Joahim je prebival tu!« je dejal Picard. »Spal boš dobro.«

»Ej, Bernadotte? — A ob desetih me zbudite! — Zdravi!« je še dejal general in se takoj sam začel slačiti. Lavelette je spustil zastore.

Tovariši so odšli. Pred dvorcem je zastražila straža cesto od magistrata do šole. Noben voz niti pešec ni smel mimo, da bi ne motil Buonapartovega spanja.

Toda častniki, ki so se razšli po stanovanjih in po mestnih ulicah, so raznesli vest, da je njih najslavnejši gospod in mojster v Ljubjani. In videti ga je hotelo vse.

Iz vseh ulic je drlo občinstvo skupaj: dame in gospodje, trgovci, obrtniki, uradniki in delavci, priproste žene in dekleta, med njimi vojaki, karabinjeri, kirasirji, grenadirji, šasérji, topničarji, huzarji in dragonci.

Tu si videl gospode s čopi in lasuljami ali z umetno nakodranimi dolgimi lasmi, vse gladko obrite, v ozkih temnomodrih, zelenih, rjavih, sivih ali kot opeka rdečkastih frakih, z belimi nabori ob tesnih rokavnih zapestnicah, z nabranimi belimi robci okoli vratu, s trirogi ali mehkimi visokimi klobuki na glavah, v nogavicah dokolenkah in čevljih z golenicami na nogah.

In med njimi dame v prepasanih, kratkih toaletah svetlih boj in ozkih rokavov, z nojevimi peresi in velikimi petljami na klobukih, z belimi, črnimi ali raznobarvnimi fišiji, prekrižanimi na prsih in na hrbtu zvezanimi v lehak vozel z dolgimi prameni, vse nakodrane in napudrane, žene v avbah, dekleta v čepicah.

Pa vojaki v temnomodrih, sinjevišnjevih ali lelih frakih z rdečimi, zelenimi ali modrimi obšivi, rdečimi epoletami, belimi telovniki, črnimi dokolenskimi gamašami, na glavah črne triroge s kokardami, li kovinaste čelade s črnimi grebeni ali dolgimi konjskimi repi, ogromne čake ali visoke kučme s krvavo rdečim pokončnim šopom.

Simfonija vseh barv in barvnih nijans, vesela, živa, revolucionarno kričava in izzivajoča. Toda prevladovala je vendarle modra, bela in rdeča barva vsem drugim, in francoska zmagovita trikolora je vihrala ne le s knezoškofovskega dvorca, nego se je valovila tudi po cestah Iin ulicah.

Kakor valovje ob kamenit nasip se je zaletavala gneča ob grenadirje, ki so zapirali cesto pred dvorcem. Toda vodoravno držane puške se niso premaknile niti za las. Ko pa se je malo pred desetimi odprlo okno nad glavnim dvorčevim vhodom ter se je iztegnila na ulico majhna glava s frizuro "pasjih ušes", takrat je pljusknilo valovje - ljudstvo preko ovir ter udrlo pred dvorec. In hipoma je bila cesta natlačeno polna, vojaštvo pa je zaorilo in zavriskalo:

»Živel, general Buonaparte! Živela republika!«

Občinstvo je pritegnilo: »Vivat! Hoch! Evviva!« In vojaštvo je dvigalo čake in sleme ter vedno znova klicalo ime oboževanega najvišjega poveljnika.

Prav nasproti oknu na pločniku ob hišnem zidu sta se tiščala, zagvozdena v gneči, gospod in dekletce. Nista vzklikala, nego nemo strmela gori v okno, kjer je stal Buonaparte ter zrl mirno na množico.

Gospod v črni uniformi rudarskega uradnika je imel izrazito judovski tip: velike črne srepoglede oči, obilen orlovsko kljukast nos, predebelo spodnjo ustnico in sklonjeno širokopleče telo — medtem ko je bilo dekletce krasno kakor živa bajka — vitko, bujnih zlatih las, lic kakor kri in mleko, a njena usteca kakor dvoje rdečih jagod. A najkrasnejše so bile njene oči, velike, kakor oglje žareče pod dolgimi, resastimi trepalnicami.

»No, Vika, zdaj vidiš, da je tudi Buonaparte čisto navaden človek.« je dejal gospod, »celo prav grd človek!«

»Ali papa! Meni se zdi najlepši mož na svetu!« je ugovarjalo dekletce. »Ali ne vidiš? Kakor grški kip! To čelo, lice, usta, nos ... le poglej, kakor izklesan marmor!«

In dekletce je dvignilo desnico k oknu polno pest šmarnic in vijolic.

»Saj si blazna, Vika, — čisto blazna si!« je dejal oče. In že se je zdrznil in kakor v instinktivnem strahu zgrbil ter skoraj počenil »Za Boga, vidi te, — gleda naju!« je viknil.

Dekletce pa se je smehljalo, dvignilo šopek še višje ter vzkliknilo:

»Napoleon! Napoleon!«

Na oknu pa se je Buonaparte ozrl že zopet v stran na občinstvo. A zopet je okrenil glavo in zopet je videl zlatolaso dekletce, ki mu ponuja cvetje, zre vanj s široko razrogačenimi očmi ter vzklika »Napoleon!«

Nasmehnil se je general, se zazrl v dekliške oči, pokimal in ji zamahnil z roko pozdrav.

»Papa, papa ... oh!« je zaječala Vika.

Oče pa le zgrabi njeno desnico, jo potisne k tlom in sikal:

»Molči vendar, otrok! Sramotno je, kar počenjaš! Naj naju kdo opazi! Moj Bog, kakšne sitnosti imam še lahko zaradi tebe!«

Buonaparte je gledal prizor, se ozrl in poklical pobočnika Laveletta. In pobočnik je pogledal na cesto, zagledal Viko, se tudi nasmehnil in izginil.

»Ježeš, kaj pomeni to?« je zagrgotal rudarski uradnik in se oklenil deklici okoli pasu. »Pojdiva odtod! Takoj — stran. Vika!« In hotel jo je potegniti za seboj.

Toda dekletce se ni premaknilo z mesta.

»Pusti me, papa! Naj gledam — prvič in zadnjič! O, papa, kako sem srečna, da ga vidim — njega, ki je najlepši in najslavnejši!«

Tedaj se je pojavila iz Špitalske ulice zopet karosa v spremstvu francoskih husarjev in dragoncev. Zaradi ljudstva, ki je nagačilo ulico pred škofovskim dvorcem tako na tesno, da ni bilo prostora niti za ped široko, se je karosa morala ustaviti. Iz nje pa so stopili trije generali.

»Murat!« je zašumelo med narodom, ki je poznal lepega in vedno veselega orjaka v fantastično pestri uniformi. In že so se mu ljudje umikali in se mu odkrivali, ženskam pa je zaigralo srce.

Res je bil Murat, ž njim pa Louis Alexander Berthier, šef Buonapartovega generalnega štaba, in Jean Sérurier, zmagalec maršala Wurmserja ter osvojitelj nesrečne Mantove. Troje najgenijalnejših in najhrabrejših poveljnikov francoske republike, kovačev evropske usode, se je gnetlo smehljaje in šaleč se med Ljubljančani in Ljubljančankami.

In baš je pobočnik Lavalette prihitel iz dvorca, ko so dospeli generali pred dvorec.

»Zdravi, gospodje!« je zaklical Lavalette. »Izvolite v prvo nadstropje — šef-general vas pričakuje!«

»Pa kam greš?« je vprašal Murat, se ustavil in gledal za njim: a že je vzkliknil: »He, strela božja, gospod Kraus ... gospodična Viktorina, vidva tudi tukaj?«

Lavalette se je bil pravkar poklonil Viktorini in jo vabil, naj gresta z očetom v dvorec, da lahko osebno izročita generalu Buonapartu svoje prekrasne cvetke ... a že je bil Murat ob Viktorini. Galantno ji je poljubil roko, stisnil Krausu desnico, nato pa jima porinil svoje lehti pod pazduho, ter ju odvajal s seboj:

»Hajdimo! Hajdimo skupaj k Napoleonu! — Evo« — je predstavljal — »tole je gospod rudarski nadzornik Kraus iz Idrije in tole njegova nadvse ljubezniva hčerka Viktorina Emilija ... Ali sem si dobro zapomnil? — No, vidita, tole sta pa moja tovariša, generala ...«

»O, gospica, srečen sem!« se je takoj podobrikal Berthier. »Naš Murat pozna po vsem svetu vsa lepa dekleta in žene ...«

»Saj ni res! Nikar me ne opravljaj!« se je branil Murat. » V Idriji sem bil dva dni, a razen gospe Roze in gospodične Viktorine nisem maral poznati nobenega drugega ženskega lica.«

»Aha, torej sta pač najlepši idrijčanki!« se je smejal Berthier. »Ali je bil zaljubljen v vas ali v gospo mamo?«

Viktorina se je zasmejala kakor srebrn zvonček.

»Gospa mama nam je ves čas izborno kuhala — gospodični pa sem moral pripovedovati le o Napoleonu, ker prav nič drugega je ni zanimalo,« je pripovedoval Murat. »Neverjetno! Tam v gorskem zakotju, kjer kopljejo rudo z živim srebrom je vzplamtelo za neznanega Buonaparta zlato, čisto žensko srčece ter hrepenelo videti ga vsaj enkrat. In zdaj, zdaj, gospica, ga boste videli in slučaj hoče, da vaju seznanim jaz!«

Stopali so že po kamenitih stopnicah, ki vodijo na levi strani v ozadju široke veže navzgor v prvo nadstropje. Pred njimi so korakali Kraus, sredi Lavaletta in Séruriera.

Viktorina je bila kakor omamljena. Zdelo se ji je kakor da je v prekrasni katedrali, povsod galerije, oboki, vitki stebri, ob njih skupine sijajnih, zlato pošitih, živo rdečih, modrih in belih uniform, orjaki, ki so sezali s svojimi krčmami malodane do stropa in so pozdravljali prihajajoče generale z bliskajočimi pogledi ponosa in spoštovanja.

Sanjav smehljaj je trepetal kakor solnčni žarek na njenem breskvastem obrazku in žar čudovite, nikdar pričakovane, tako strastno zaželjene in zdajci izpolnjene sreče je žehtel izpod dolgih resastih trepalnic izpod njenih zagonetno temnih oči.

In že je videla svojega očeta kakor zid bledega in od strahu, zadrege, respekta zgrbljenega čakati pred dvermi takoj na levi spočetka hodnika, videla je Lavaletta odpahniti dveri, general Murat jo je s plesno kretnjo prijel za levico, jo potegnil za seboj v veliko sobo ter kričal:

»Napoleon! Najdehtečejša idrijska cvetka ti prinaša pozdrav! Viktorina Emilija Krausova. Hčerka rudniškega nadzornika ... Pravil sem ti že o njej.«

»Spominjam se. Vi ste mi torej prijateljica?« je izpregovoril Buonaparte živo in jo motril.

»Sem in ostanem — do smrti!« je odgovorilo deklé brez strahu.

Zdrznil se je general. »Do smrti? — O, dete moje, kaj govorite! Omožite se, zaljubite, srečni boste — žena, mati ...«

In že jo je držal za desnico, si jo dvignil s šopkom vred k licu ter si ga pritisnil na usta, duhajoč opojno sladki vonj šmarnic in vijolic.

»Nikoli! Nikoli!« je dejalo dekle. »Z vami pojdem ...«

»Kam?«

»Kamor hočete!«

»Kdaj?«

»Ko se vrnete ... v par letih, samo da dorastem ...«

Buonapartove oči so jo objele, — ah, ta otrok je že kazal dražesti, ki se razvijejo v dveh, treh letih v bujno lepoto ...

»Kako veste, da se vrnem? Morda se ne vidiva nikoli več!« je dejal general in jo, držeč obe njeni ročici, stisnil k sebi. »Hvala vam ... mislil bom na vas, — in kdo ve, kakšna je volja usodina!«

»Do svidenja!« je še dejala Viktorina, potopila svoj pogled v njegove žareče oči in sklonila čelo.

Razumel jo je in jo poljubil nanje. In vzel ji je šopek iz roke.

»Moj — za spomin, kaj ne?« — In ne da bi čakal odgovora, je stopil korak bližje h Krausu. »Zbogom! Pozdravite mi Idrijo!« je dejal ledeno in mu obrnil hrbet, pritiskajoč si šopek pod nos.

Lavalette je podal komolec Viktorini in jo vedel iz sobe. Murat pa je stiskal Krausu desnico ter ga hkratu pehal skozi dveri.

»Poklon gospej soprogi! Pozdrav ravnatelju Gerstorfu!« je še zaklical za rudarskim nadzornikom.

Oče in hči sta stopala zopet po stopnicah ... Nasproti so jima počasi prihajali v tropah francoski častniki. Kraus je držal klobuk ves čas pod pazduho in se klanjal in umikal na desno in levo — Viktorina pa je šla po sredi, nikogar ni videla, na njenem obrazu pa se je bleščal žar blaženosti ...

In ta prvi sestanek Viktorine in Buonaparte v Ljubljani je bil svitanje bodoče njune skupne sreče.

Osem let kasneje sta se sešla v schőnbrunnskem parku in se posihdob nista ločila do katastrofe pri Lipskem. Od l. 1805. do 1814. je spremljala Viktorina moža, ki ga je vzljubila že kot jedva doraslo dekletce, v malone vseh vojnah s Prusi, Rusi, Španci, Avstrijci zopet z Rusi in zavezniškimi armadami vse Evrope.

Mnogo je ljubil Napoleon, a najzvestejši ljubimec je ostal med vsemi ženami in dekleti Idrijčanki, po slovenski materi in nemškem očetu rojeni Viktorini Krausovi. In v njej je našel svojo najzvestejšo ljubico.

Koncem decembra 1805. leta jo je dal v Schönbrunnu slikati po tedanjem najuglednejšem dunajskem portretistu, vitezu Lampisu: njena doprsna podoba naravne velikosti in v obliki klasične božice Venere se hrani še dandanes v Obermüllerjevi zbirki znamenitih slik.

Od 28. julija 1806 pa je ostala Viktorina baje skoraj neprestano v moški obleki, trajno v Napoleonovi bližini. Doživela je ž njim vse zmage in triumfe na Nemškem, v Avstriji, na Španskem in Ruskem, bila je ž njim v Moskvi in na begu preko ledenih ruskih planjav, delila je ž njim bridkosti porazov ter se ločila od njega šele, ko je bil pregnan na Elbo.

Založil je zanjo kapital 480.000 goldinarjev, tako da je uživala na leto 24.000 gld apanaže ter lahko živela v največjem razkošju na Dunaju, Bregencu in kasneje v Solnogradu.

Le par let je bila omožena z dunajskim dvornim in sodnim odvetnikom dr. Iv. Miho Schöauerjem, a se je ločila. Ko pa je oskrbnik njenega imetka, c. kr. dvorni svetnik Filip Mainoni zapravil njen kapital ter izvršil samomor, je zašlo Viktoriji solnce sreče in blagostanja za večno. Postala je čudakinja, prenašala je najhuša ponižanja ter telesno in duševno potrta umrla dne 16. aprila 1845.

Vrli Kraus kajpada v tistem trenotku ni mislil na bodočnost, nego je bil prav zadovoljen s sedanjostjo.

Ravnatelj Gerstorf ga je bil odposlal v Ljubljano k centralnemu guberniju protestirat, da bi smeli Francozi še po sklenjenem vojnem premirju odvažati živo srebro ter sirovi in zmleti cinober iz Idrije. Dali so ga bili itak odpeljati ter na konjih, mezgih in oslih odnesti že za nad dva milijona goldinarjev.

Generalni adjutant Morain je bil neverjetno prijazen gospod, ampak za francosko republiko bi bil najrajši pobasal ves idrijski rudnik ter ga preko Vrhnike odposlal v Trst na francoske ladje.

Francoski komisar Le Noble ni maral torej ničesar čuti, ko mu je ravnatelj Gerstorf dokazoval, da bi bilo pošteno, če bi počakal, kaj odloči glede usode erarnega blaga, mirovni sklep. Le Noble se je bil celo hudo razkačil. Rudnik da je okupirala francoska republika že 22. marca ter je zato brez vsakega dvoma vse erarno blago njena last, se je otresal. Kdor bi se temu upiral, riskira le, da ga kot buntovnika in izdajalca postavijo k zidu! In če se poskusi le količkaj srebra skriti ter odtegniti francoski republiki, da z ognjem in mečem uničiti rudnik z mestom vred!

Zlepa torej ne gre. A poskusiti treba vse.

Tako je poslal Gerstorf nadzornika Krausa v Ljubljano, da poskusi vendarle rešiti državi kar in kolikor največ mogoče. In premeteni Kraus je vzel s seboj hčerko Viktorino samo zato, da je prikril pravi namen svojega potovanja. V ljubljanske šole jo pelje, je dejal, in v nunski samostan jo odda v oskrbo in prehrano. Odrasla je idrijski šoli in naj se mika in lika poslej še v odlični družbi ljubljanskih plemkinj.

In prejšnji večer sta dospela v Ljubljano ter se nastanila v podstrešni sobici na ulični strani pri »Divjem možu«. Dopoldne sta si hotela ogledati mesto, a zašla sta med množico pred škofovskim dvorcem, videla Buonaparta ter celo govorila ž njim.

»Dobro, izvrstno!« je mencal Kraus dlan ob dlan. »Sklicujem se lahko na ta preljubeznivi sprejem pri najvišjem gromovniku in povem, da sem dve noči zapored krokal z generalom Muratom : včinkovati mora. In Gerstorf bo z mojo diplomatsko misijo zadovoljen!«

Stopala sta po Špitalskl ulici, oba razigrano zamišljena, oba žarečih obrazov, oba polna upov in načrtov.

»Ah, comme il est laid ce petit crapaud!« se je zasmejal Kraus. »Cela opica!«

»Fej, papa ! Saj si res slep ... čisto slep! Najlepši mož je na svetu in moj, moj bo! Boš videl, še par let in pome pride, ti pa boš bogat in srečen! In mama in Anica in vsi boste imeli vsega v izobilju ...«

»Prismojena si, Vika! Kahl in Thurn bi mi bila že ljubša snubca! Sicer pa si še otrok in ne spodobi se ...«

»O, papa, glej! ... ali je mrtev?« je tedaj vzkliknila Viktorina. »Joj, kako ostudno je to!«

Iz ozke ulice — današnje Lingarjeve, ki je bila takrat še brez imena — je na nizki cizi peljal mestni stražnik Kozlevčar moško osebo. Kakor prazna vreča je ležal mož z glavo navzdol na obrazu klobuk, roke togo kakor dvoje drogov stegnjene pred se, koleni pa sta moleči kvišku, ker sta se stopali opirali ob vozičkov rob. Za vozičkom se je pehala tolpa žensk in otrok.

»Obesil se je! Za mesarskimi lopami tik za škofijo! — Pijanec smrdi še zdaj po žganju! Skoro poln polič ga je požrl predno se je! — Že ponoči se je moral obesiti, ker trd je kakor polenovka. — Pa kdo je? — Ali ga poznate?«

»Strani! Ne poznam!« je zarežal Kozlevčar. »Ljubi Bog, kakšna je ta policijska služba! Ponoči in podnevi na nogah, zdaj pa naj bom že za konjederca ter naj vlačim mrhovino po mestu! Hudič vzemi moje pasje življenje!«

In Kozlevčar je bled od togote porival dalje preko frančiškanskega mostu cizo z obešencem, zdihoval in preklinjal ...

Pol ure kasneje se je vračal Kraus iz poslopja centralnega gubernija. Bil je silno poparjen. Zvedel je, da ima gubernij zopet nov naslov — k. k. Landesverwvaltungsamt, — da se mora Moraina in Le Nobla do pike natančno ubogati in da je general Friant naravnost ogorčen nad neposlušnostjo ravnatelja pl. Gerstorja, ki se upa zahrbtno rovariti proti pravicam francoske republike. Ali je taka hvaležnost Kranjske za Buonapartovo plemenitost? Ali se pozablja, da ni Buonaparte naložil deželi niti krajcarja kontribucije? Parirati ali pa se pomenimo drugače!

»Če zdaj zvedo doma, kaj sem iskal po Ljubljani kakšen odgovor so mi dali!« se je praskal Kraus, se zgrbil še huje in nos se mu je podaljšal preko gorenje ustnice. »Ali bi ne bilo najpametneje ostati v Ljubljani na varnem, dokler ne izginejo iz Idrije poslednji Francozi in ž njimi makari vse srebro, — hudič hudič ga vzemi!? Toda ravnatelj me pričakuje nestrpno — Roza je vsa v skrbeh ... Dolžnost me kliče, a čaka me bržčas tudi krogla. O, o, človek bi se najrajši obesil!«

Naravnost v Rechterjev hotel se je vrnil Kraus s hčerko, urno poobedoval, potem pa je šel v sobico ter izjavil jezno, da se ne gane nikamor več, ker je truden in bolan, — jutri na vse zgodaj pa se odpeljeta z vrhniško pošto ...

Viktorina se ni brigala za očetove skrbi. Na oknu je slonela in gledala na živi trg pod seboj.

Malo pred dvemi pa je pridrdrala po Špitalski ulici karosa, v katero sta bila vprežena dva para vrancev, na njih zopet konjarja v fraku in visokih škornjih, z belo lasuljo in oportanim cilindrom na glavah, ob karosi pa je jezdilo na vsaki strani po šest suhih, zarjavelih orjakov v orožju.

»Zdajle odhaja! Še poslednjič naj ga vidim!« je šinilo dekletu skozi možgane. In stekla je iz sobe na trg ter se postavilo pred Roblov vodnjak na najvišjo stopnico.

Hip na to je videla prihajati iz škofijskega dvorca Lavaletta, za njim Buonaparta ter trop generalov in visokih častnikov. In še hip nato se je karosa odpeljala, pridirjala mimo vodnjaka ter krenila v Špitalsko ulico,

»Z Bogom! Do svidenja!« je zaklicala Viktorina in mahala s čipkastim robčkom.

Ob karosinem oknu se je pač videlo vpadlo, bledo, kakor iz marmorja izklesano lice Buonapartovo. Toda ni se ozrl, ni je opazil ... »Bog ž njim!« je dihnilo dekle ter gledalo za karoso dolgo, dolgo ...

Prav tisti hip je priplezal Kozlevčar v drugo nadstropje kazine in kopeli na Starem trgu. In potrkal je na znanih durih.

»Kdo je? Le noter!« je zaslišal Verderberičin glas.

»Če ne zamerite, gospa, dobrotnica: novice prinašam.«

»Buonaparte je v Ljubljani? Že vem!« se je otresla in mu obrnila hrbet.

»Tudi gospod general Murat!«

Kar zavrtilo jo je ... zardela je, si pritisnila roko na srce in zavzdihnila: »Resnično? O ...!«

»In Grega Danè se je obesil ...« je nadaljeval.

»Joj! Zares?«

»Obesil, čisto zares, in prav zdajle sem ga peljal v mrtvašnico k sv. Krištofu. V pijanosti se je, mrha! Žganja se je napil, predno se je končal, norec!«

Verderberici so se ušibila kolena, pobledela je in sedla. Strašna slutnja jo je obšla.

»Pijanec — šema — da...« je jecljala. »Ampak vendarle — revež, — revež! Oh, rad me je imel, — saj ne veste, kako me je imel rad! Žalil, osramotil me je ... Ubila bi ga — raztrgala na koščke ... Strahopetec, čenča, res ... pa vzlic temu revež, nesrečnež!« In solze so jo oblile ...

Kozlevčar je strmel.

»Vi jokate? — Ko sem prišel povedat njegovi ženi, je zaklela in pljunila.«

»Njegova žena? Ali se je vrnila? — O, zaradi nje se je — le zaradi nje!«

»Zaradi nje ... zaradi sramote in zaradi pijanosti,« je pritrdil Kozlevčar.

Kakor bi se bila osvobodila težke krivde, je zopet oživela, ko ji je obširno pravil, kar je zvedel o poslednjem sestanku pokojnikovem z neizprosno ženo. Zvedel je v Danečkini hiši, pri kuharici, marsikaj pa si je izmislil.

»Bestija! Kot volkodlak naj bi jo hodil ponoči mučit, dokler ne bi izdihnila svoje duše!« se je togotila Nežika, a v duši si je dopovedovala: »Jaz nisem kriva njegove smrti! Zaradi mojih klofut bi se ne bil obesil. Za tri črne maše dam zanj, siromaka.«

Tedaj je zarezgetal na dvorišču konj, in v sobo je planila Metka:

»Mama, general Murat!«

Nežika je stekla na balkon. »Dobrodošli, gospod general!« je zaklicala, Murat pa je dvignil obraz in se smehljal:

»Vendar Vas končno najdem! Objezdil sem že vse mesto. Stanovanja nimam. Pomislite, v kloštru pri nunah me hočejo vkvartirati!«

Verderberici se je utrgal krohot.

»Pri nunah?! — Haha! V naši hiši so vam lahko na razpolago tri sobe, gospod general ... Ali sem preveč predrzna, če se vam jih usojam najvdaneje ponuditi?«

»Ne vem, če si smem upati: račun bo previsok!« se je šalil general in plesal s konjem po dvorišču.

»Oh, huda sem na vas! Odšli ste brez slovesa in zdaj se zopet norčujete.«

»Torej ob osmih ... je pomežiknil.

»Sami?« se je razveselila.

»Čisto sam. Do svidenja!«

Pognal je svojega konja in jezdil skozi vežo na Stari trg; pod trančo pa je zagledal dr. Repiča, ki je stopal ob nosilnici, ki sta jo nosila na dveh drogih dva stolonoša.

»Pozdravljeni, gospod!« mu je klical že od daleč. »Še dva dni in potem se ne vidimo morda nikoli več.«

»Da, da. Še dva dni in potem pride 1. maj!« je odgovoril dr. Repič in se dvignil na prste, da je podal generalu roko. »Že pri Desselbrunnerju sem vam pravil, da nastane za nas po 1. maju zopet mrak.« Previdno se je ozrl in dodal potiho! Nadejali smo se po svitanju zore in nato jasnega dne, — namesto tega pa ... vrag vzemi politike!«

»Haha, francoski hudič je prorokoval resnico!« se je režal Murat. »Ampak ni še vseh dni konec, prijatelj. Verujte mi: vrnemo se in prav kmalu. In za svitanjem prideta vendarle zora in dan, vstane solnce, ki ne mrkne nikoli več! Verujte, zaupajte in pripravljajte se na ta čas! Verujte, zakaj le vera zmaguje. Zmagala je z nami in zmagala bo tudi z vami ... Pa koga spremljate?«

»Svojo ženko, general ... Marijanica, pokaži se gospodu Muratu!« je dejal Repič in pristopil k stolu.

»Vašo ženko!« se je začudil Murat. »Odkdaj ste oženjeni? — O, strela božja, moj poklon, milostiva! Čestitam vama — najlepši parček sta v Ljubljani!«

Marijaničina mila, po pravkar prestani bolezni še nekoliko bleda, zato tem finejša lepota je generala takoj zavzela in zavzdihnil je:

»Joj, joj, kako nam bo, prijatelj, kadar ne bomo mogli več gledati Slovenk, ki so vendarle najlepše žensko pleme na svetu!«

»Morda pa se le potolažite v Parizu, gospod general?« se je pošalil odvetnik.

»O, da bi se! Če se ne, pri Bogu, se vrnem v Ljubljano! Do svidenja! Poklon, milostiva!« In odjezdil je dalje, nosilnica pa se je zibala preko mostu na Breg k baronu Zoisu ...

»Ob 11. ponoči je dospel v Ljubljano avstrijski general Meerfeld z večjim spremstvom častnikov in uradnikov. Nadzirati so imeli odhod Francozov, prevzeti oblastva in pripraviti prostora proti jugu se pomikajoči avstrijski armadi. Nastanili so jih pri uršulinkah in kapucinih.

Toda že ob 7. zjutraj je prišel v kazino na Starem trgu vitek, visokostasen ulanski častnik, golega, žensko nežnega obraza. Vse je še spalo v poslopju. Le v kuhinji je našel kuharico in deklo.

»Kje je gospodična Metka?« je vprašal nemiren.

»V II. nadstropju ... Ampak bržčas še spi ... Mar naj jo grem klicat?«

»Ne, ne — pustite! Zbudim jo sam: njen bratec sem, hehe ... bratec Leon — pričakuje me,« je dejal in odhitel po stopnicah navzgor.

In ko je dospel v drugo nadstropje, je zaklical:

»Metka! Metka! Kje si, Margica, setrica?«

Odprle so se duri sobe na hodniku in med njimi se je pojavila deklica zlatordečih bujnih las, ki so ji razpuščeni kakor plašč padali preko golih ramen skoraj do kolen. Bosa je še bila in samo tenka košuljica je pokrivala njeno telo. A na vse je pozabila, iztegnila roke in se mu vrgla v naročje.

»Ti ljubo, zlato dete moje!« je šepetal. »Ti moja sladka rdeča mucika!«

»In poljubljal jo je na usta, vrat, rameni jo stiskal nase in poljubljal znova in znova. Hipoma jo je objel, dvignil in nesel v sobo. Kakor v krču so oklepale Metkine do ramen gole roke njegov tilnik, njena usta so se vsesala v njegov obraz in se vgriznile v njegove ustnice. Kakor rožni popek ob rosnem svitanju se je odprla Metkina krasota vzišlemu solncu ...

Konec.


Rechtsinhaber*in
ELTeC conversion

Zitationsvorschlag für dieses Objekt
TextGrid Repository (2023). Slovenian ELTeC Novel Corpus (ELTeC-slv). Svitanje : edicija ELTeC. Svitanje : edicija ELTeC. European Literary Text Collection (ELTeC). ELTeC conversion. https://hdl.handle.net/21.T11991/0000-001D-4033-F