1. poglavje. Strast in ljubezen.

Skrivnostno povelje. — Lepa grešnica. — Nepričakovani povratek graščakov.

„Ali si že zopet spala, lenoba? Zakaj ne prideš nevtegoma, kadar zvonim?“

„O, milostiva grofica —!“

„Ali se odgovarjaš tudi še, zanikernost? Tu imaš —“

In mala, pa trdna roka grofičina ploskne po licu mlade služabnice, ki bolestno zastoka.

„Molči, deklina, ali pa Te pretepem, da boš cvilila milosti proseča!“

Grofica Sokolska je prekrasna, razkošna žena; v njenih temnih očeh se blesketajo peklenske strasti.

In divja deklica, s katero je ponosna žena tako grdo ravnala — ali je res le na milost in nemilost prepuščena služabnica vražje ženske?

Uboga Milica mora grofici streči; bornega najdenčka so na gradu Sokolskem iz usmiljenja vzgojili, mučeno deklico, ki ni imela niti prijatelja niti zaščitnika.

„Milostiva grofica velevate?“ jeclja Milica zatrtim glasom.

Grofica Sokolska pokaže na okno.

„Pojdi doli, pri vrtnih vratih stoji lovec Jurij. Pride naj k meni, ker tu imam — nekaj naročiti!“

Razkošna ženska navidezno mirno izgovori to povelje, toda v njenih temnih očeh se zasveti žar peklenske strasti.

Milica se ne gane.

Bojazljivo zro njene plašljive srnaste oči v krasno žensko, ki je zapeljivo opravljena v dragoceno nočno obleko. Na obrazu Miličinem se prikaže nema skrb, ne — še več, strah pred nekaj neznanim, skoraj otroška ljubosumnost.

V očeh ljubke deklice zažari ogenj, toda ne peklensko žgoč, kakor pri grofici, ne, čist in vendar plamteč ogenj.

Lovčevo ime v deviških njenih prsih vzbudi čute — v Miličinih očeh se zasveti ljubezen — osrečujoča in vendar tako britka — ljubezen.

Tu grofica razjarjena poskoči: „Grdoba, zapovedala sem Ti in se še obotavljaš? Ha, kje je bič?“

Lepa gospa hoče še dalje žugati, toda Milica kakor preplašena srna poleti iz sobe. Trepetaje hiti ubogi otrok po polutemnih prehodih starega gradu. Na posameznih krajih razsvetljujejo prehode svetilke, sicer je vse temno in tiho.

Milici je znano, da je nekaj služabnikov spremilo grofa v Ljubljano, vendar pa se čudi grobni in nenavadni tihoti po gradu.

Lepa deklica pride sedaj preko grajskega dvorišča k vrtnim vratom.

Ta so na pol odprta in ob stebru, sredi mesečine, sloni orjaška postava mladega moža.

To je Jurij, lovec grofa Sokolskega.

Kako zal je mladenič v brhki lovski odpravi, in kdor pogleda v njegov pogumni, možkolepi obraz, ne čudi se, da dekleta tako rade zro za grajskim lovcem.

In vendar lovec ni vesel, ne, na njegovem licu bereš prej otožnost, kakor pa veselost.

Sedaj pristopi Milica trepetajočim srcem.

„Jurij!“ zakliče še vsa preplašena, „Jurij, grofica Vam ima nekaj naročiti.“

Lovec se zgane. „Meni? Morda se motite, Milica. Saj je skoro noč.“

„Idite takoj k nji!“ odgovori deklica.

Jurij prime ljubkega otroka za roko.

Velikokrat je že občudoval Miličino krasoto, sedaj pa naenkrat vse kaj druzega občuti v srcu. Kaj mu sveti iz teh srnastih očij nasproti, kaj pomeni ta pogled, iz katerega mu sijejo cela nebesa?

Milica nagloma odstopi in temna rudečica oblije njena lica. Lovec jo z nova prime za roke, toda deklica se mu iztrga in kmalu izgine v gradu. Mladi mož urnim korakom za njo pohiti. Tik ob grajskih vratih obstoji ter se ozre.

„Tu je nekaj mimo smuknilo,“ pravi sam pri sebi, „čudno, služabniki, ki so doma ostali, že davno spe. Ali pa sta vendar še kaka zaljubljenca na vrtu? Videti ni ničesar več.“

Jurij ne more več zapaziti temnih postav, katere je njegovo bistro oko zagledalo.

Nekaj trenotkov pozneje potrka lovec na vrata sobe, v kateri ga grofica pričakuje.

Zapovedujoč „prosto!“ mu veli vstopiti in Jurij stopi pred svojo lepo gospo.

Pred sabo vidi veličastno žensko, ki se mu zdi kakor lepa boginja. Skoraj prelahka nočna obleka skrivnostno odeva dražestno telo grofičino. Lovec je še mlad — kaj čuda, da čuti, kako mu stopa kri v glavo. Globoko se prikloni pred grofico, ki plamtečim pogledom zre v zalega moža.

„Milostiva grofica ukazujete?“

„Bliže pristopi, Jurij!“ zaukazuje grofica, vsedši se na divan.

Lovcu čudno tesno postaja pri srcu. Dostikrat je že zapazil, da grofica dopadljivo skrivaj za njim pogleduje, tako tudi danes zjutraj pri grofovem odhodu. Ponižno stopi pred krasno žensko; — ne ravno rad, kajti služiti mu je zoprno. Prost bi hotel biti, svoj lastni gospodar, to so sanje njegovega življenja. Da, v najbornejši domačiji bi se srečnega čutil. Tu v gozdu se vse blišči bogatije, toda služiti, temu se upira njegov ponosni duh. — Tu pomisli na svojo staro mater. „Ne, ne,“ se oglasi v njem, „ne bodi nehvaležen. Tu imaš lepo službo, da moreš svojo staro mamico podpirati.“ Zginite, sanje o prostosti, kot služabnik moram živeti in — umreti!“

Grofica se oglasi:

„Ti nisi mojega soproga spremlja,“ pravi lepa žena.

Lovec jo pogleda. „Ne, milostiva grofica,“ jeclja, „gospod grof mi je zapovedal, naj ostanem pri obolelem arabskem konju, in —“

„Dobro, dobro, to sem jaz tako odredila,“ prestriže mu grofica besedo, oči njene pa plamte v zalega lovca.

Jurij molči. Vsi drugi služabniki bi sedaj oči povesili, toda lovec mirno vzdrži grofičin pogled, čakajoč naročila. Zapeljivo se mu grofica nasmehlja.

„Oj, tako ponosen, — to mi je všeč, Jurij, Ti si cel mož, — da, in le še eno si želim, da bi Ti bil moj soprog povsem enak. Ko bi tako bilo, ne bila bi Te danes dala klicati.“

Lovec težko sope. Kaj naj pomenijo te besede? Ali grofica le njegovo zvestobo skuša?

Tu čuti, kako ga mala roka prime za desnico. Iznenaden se ozre v svojo gospo, ki se je na pol vsklonila.

„Jurij,“ šepeta lepa grešnica, „ali si slep? Ali ne veš, da sem se z grofom poročila, ker me je le njegovo bogastvo mikalo? Ha, ljubosumni norec méni, da ga ljubim, njega, starikavega, grdega dedca. Studi se mi pred njim, srce moje pa hrepeni po mladosti — ljubezni.“

Zapeljivka ga rahlo potisne na stol, ki stoji poleg divana. —

Mlademu možu skoraj srce zastane. Zdaj mu je še-le jasno, zakaj je danes toliko služabnikov dobilo odpust, ko starejši že vsi spe. —

Spomni se, kaj mu je nedavno umrli vratar pravil, da je lepa grofica v prejšnjih časih skrivaj klicala lepe služabnike v svoje sobe. Takrat se ni zmenil za besedičenje polotročjega starca. In sedaj? —

Jurij kakor v sanjah čuti, kako mu mala grofičina roka gladi lase.

„Kaj si tako tih,“ šali se lepa zapeljivka, „kje je ostal predrzni lovec, ki kroti najbolj divjega konja; čegar kroglja zadene vsako bežečo divjačino? Saj si Ti vendar še Jurij, kojega drugi služabniki šaljivo imenujejo „učenjaka“, ker sedi za knjigami, kadar drugi lenuharijo. Jurij, Jurij, mislila sem, da si bolj prebrisan.“

Sedaj se zapeljiva ženska skloni proti njemu, — njene žareče oči se blešče v divji strasti.

Kaj hoče grofica od njega, preprostega lovca? Ali ni vse le razburjena domišljija?

Tu ga objamete dve polni, mehki roki in usta njegova začutijo vroč poljub.

Suniti jo hoče od sebe, toda udje so mu kakor otopeli.

Po tihi sobi se zaziblje globok vzdihljaj iz ranjenega srca, kakor glas iz črnega groba, zastor sosedne sobe se zaziblje in izza njega se prikaže smrtnobled obraz Miličin. Neznanska bolest trga srce nedolžnemu dekletu, ko vidi lovca v objemu grofičinem.

Grofica pa se naenkrat zgane in tudi ona kakor zid prebledi. —

Neka vrata se odpro, zunaj se začujejo koraki, bližajoči se sobi, — grofica se strese. O, ti koraki so jej znani — to je grof — njen soprog — nenadoma se je povrnil. Že se zastor premika.

2. poglavje. Strašna obtožba.

Jurija preganjajo. — Železni vitez v grajski galeriji. — Milica, zvesto srce.

Jurij v svoji omotenosti ne čuje korakov.

Ljubkanje lepe ženske ga popolnoma omoti; ne sliši in ne vidi nič druzega, kot vražjo zapeljivko, ki ga sedaj naenkrat od sebe sune.

„Pomagajte, pomagajte!“ kriči grofica vriščečim glasom.

Jurij začuden zre v obraz lepe hudobnice, ki znova začne javkati:

„Pomagajte, rešite me nesramneža, ki me je spečo napadel!“

Lovec hoče vstati, prime se za vroče čelo, kaj naj vse to pomeni?

„Pes!“ zagrmi tu strašen glas, „nesramni hlapčon, kaj hočeš moji soprogi?“

Jurij glasno zaječi. Grozen vdarec z bičem zadene njegov obraz, — še jeden vdarec, — močan, da bi vsakega moža podrl. Toda Jurij ni navaden človek, mišice njegove so kakor od železa in jekla vlite. Opoteče se sicer, vendar pa poskoči kvišku.

Pred njim stoji grof Sokolski.

„Pes nesramni!“ rujove plemič in zopet bič zavihne. Tu se Jurij zave. Mahoma poskoči, zgrabi za bič ter ga vrže v kot sobe.

„Tepli ste me!“ zavpije z nečloveškim glasom ter se po vsem telesu kakor trepetlika trese.

„Pomagaj,“ stoka grofica, „Teobald, pomagaj, daj zlobneža zapreti. Skrivaj se je vtihotapil. Vzeti mi je hotel poštenost.“

Jurij se obrne k lažnjivki.

„Hinavka!“ zakliče v pravični jezi, „sama ste me dala poklicati, hišina Milica bo to pričala.“

Grofica pohiti na stran svojega soproga.

„Teobald,“ javka lepa grešnica, „ta človek nori. Spala sem ter se še-le prebudila, ko me je nesramnež objel. Zaklicala sem na pomoč, drugo Ti je pa tako znano.“

Jurij komaj sopiha.

„Taka ste tedaj,“ zaškriplje,„najprvo me omotite, potem pa celo krivdo name zvračate. In Vi, grof Sokolski, me bičate kakor psa. Seveda, saj niste vedeli, kakovo vragico imenujete svojo soprogo. Sedaj pa se tresite — lepa kača — in priznajte resnico, priznajte pri tej priči!“

Jurij je grozen videti. Njegova široka prsa težko sopihajo in po licih mu curlja gorka kri — s svincem zaliti bič ga je hudo zadel. Vendar pa ne čuti bolečin, srce njegovo polni le jeden čut — maščevanje.

Zagnati se hoče na vražjo žensko, ki v svoji bojazni stopi za grofa.

„Teobald, reši me tega zlobneža,“ kriči grofica, „varuj me norca!“

Grof ima za pasom potnega plašča samokrese. Hipoma zgrabi po orožju ter nameri na lovca. Strel se zabliska.

Jurij se umakne na stran, kroglja pa vendar prodere njegovo desnico, ki otrpnjena omahne.

Grof prime za drugi samokres.

Lovec obstoji.

Od zunaj se začuje krik — služabniki so se zbudili ter hite gledat, kaj pomeni hrup in strel.

Grof ne more v drugič streljati, kajti bati se mora, da zadene koga izmed služabnikov.

„Zgrabite tega zlodja!“ kliče plemič, „pretil je moji soprogi, izvršiti je hotel nesramno hudodelstvo, vrzite ga in zvežite ga, da se ne bo mogel ganiti.

Lovec dvigne levico.

„Varujte se, grofica Sokolska — nesramnica ničvredna!“ zagrmi njegov glas, „ko bi ne bila moja desnica otrpnjena, ne rešili bi Vas vsi služabniki skupaj. Toda tudi Vam bo odbila ura. Psovali, tepli sto me kakor psa. Zdaj grem — toda povrnil se bom!“

„Držite ga!“ kriči grof.

Jurij pritisne k sebi krvavečo desnico, levico pa dene pred obraz.

In sedaj se siloma zaleti proti služabnikom, ki mu zapirajo vrata.

„Pobite ga, psa!“ rujove grof.

Krik — stokanje — in cela kopa služabnikov se valja po tleh, preko njih pa zbeži lovec na prehod.

„Za njim!“ vpije grof Sokolski, „roparja moje časti hočem lastnoročno zadaviti!“

Služabniki pač pohite za ubežnikom in grof za njimi, toda ves trud njihov je zastonj, kajti lovec je že zdavnaj zginil na vrtu.

Grofica sama ostane v sobi. Zaničljivo se zakrohota.

„Dobro sem jo pogodila, da sem igrala nedolžno — napadeno,“ mrmra vražica, „hahaha, kmalu bi bil moj mož vse razkril, a sreča mi je bila mila, da sem spoznala njegove korake. Ljubosumni bedak — hahaha, prehitro se je povrnil, vendar pa sem ga premotila.“

„Upam, da ga bodo vjeli,“ nadaljuje, „bojim se lovca, ki mi je tako strašno zagrozil. Skoro sem mislila, da me pobije. Škoda za lepo priložnost — kakošen vrag je prinesel mojega moža tako hitro domov? No, če lovca zgrabijo, lahko bom še svoje namene dosegla. Sedaj mi moj mož še trdneje zaupa in tem lažje ga bom pozneje varala.“

Grofica stoji pri oknu in vtopljena v svoje nakane zre na grajski vrt. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Lovec Jurij se ni motil, ko je zagledal na poti h grofici pri grajskih vratih človeško senco na zidu. Bili sta dve temni postavi, divja rokovnjača, ki vesta, da je grof z nekaterimi služabniki odpotoval.

Vse na okoli je tiho, le iz oken grofičine sobe na levi strani gradu sije rudečkasta luč svetilke.

Kakor mački se priplazita črez dvorišče, obraza imata s sajami očrnjena. Pred težkimi hrastovimi vratmi prisluškovaje obstojita.

„Tu noter morava,“ zašepeta močnejši izmed njiju, v roki ima šop ponarejenih ključev, in kmalu mogočna vrata v svojih zarujavelih stežajih zaškripajo.

Tiho, kakor zver, vstopita moža. Notri je vse temno.

„Vzemi svetilke v roke,“ zaukazuje starejši rokovnjač.

Slaboten žar razsvetli stopniice, na katerih hitro zgineta. Prišla sta v prvo nadstropje. Hipoma obstaneta.

„Čuj,“ pravi jeden, „ali ne slišiš ničesar?“

Tihotapca z veliko opreznostjo poslušata.

„Nič ni,“ pravi starejši, „alo, le naprej, ta-la vrata odpri!“

Kmalu prestopita roparja grajske galerije. Luč tatovske svetilke obseva dolgo vrsto temno gledajočih pradedov grofovih v starinskih okvirih, in vidi se, kakor da bi zdajci hotel jeden ali drugi zaklicati tatovom: Stojta! — Toda vse je tiho.

Zdaj pade luč na čudno postavo koncem velike dvorane; to je oni železni vitez, o katerem si grajski služabniki in prebivalci bližnje okolice pripovedujejo čudovite dogodbe.

Toda roparja ne poznata bojazni; sicer se plaho ozreta po orjaški postavi in hitro smukneta mimo nje proti drugim vratom, katera brzo vlomita, in sedaj stojita moža v delalni sobi grofa Sokolskega.

Poželjivi njujini pogledi zazro veliko skrinjo s srebrnimi okovi in bogato okrašeno pisalno mizo. V istem trenotku planeta roparja k skrinji, s sekiro odtrgata njen pokrov in shramba je odprta, v kateri leže dragocenosti grofovske hiše.

Molče in hipoma pospravita lopova v veliko vrečo zlatnino in srebrnino z dragocenimi kameni, potem pa se spravita nad pisalno mizo. Tudi ta je kmalu odprta in velika svota denarja izgine v tatovskih žepih.

Naenkrat se rokovnjača prestrašeno zganeta. — Glasovi se začujejo in koraki se bližajo sobi. — Tatova hitro ugasneta luč in po tisti poti, po kateri sta prišla, tiho odlazita, vlomljena vrata pa za sabo prislonita.

Komaj prideta sredi galerije, obstojita nenadoma kakor pribita ter prestrašena zreta v železnega viteza. Trenotek pozneje pa že hitita po stopnjicah, kakor bi jima bil sam peklenšček za petami.

Kaj pa je bilo, da so se začeli sicer neustrašenima lopovoma groze lasje ježiti? — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V svoji sobi še vedno grofica Sokolska stoji v svoje misli vtopljena. Sedaj pa se hitro obrne.

„Kaj hočeš tukaj?“ zakliče, ko Milica naenkrat stoji pred njo, „grdoba, meni se zdi, da tu okrog vohuniš.“

Deklica je bleda ko smrt.

„Zakaj nisi šla spat, vlačuga?“ zadere se grofica nad njo.

„Nekaj čudnega se je zgodilo,“ jeclja Milica, „slišala sem ropot in videla hiteti dve temni prikazni po prehodu. Prišli ste iz galerije in izginili v grofovi delalni sobi.“

„Kaj čenčaš,“ zakliče lepa žena, „ali me hočeš oplahtati, da so se v grad tatovi vtihotapili?“

„Moža, koja sem videla, ne spadata med graščinsko družino,“ odgovori Milica plahim glasom.

Grofica vzame svečnik. „Pojdi z menoj,“ zapoveduje deklici, „prepričati se hočem sama, koliko je resnice na Tvojih besedah.“ — In ponosna žena odide proti prehodu.

Tu pa je vse tiho, kajti služabniki pač še zasledujejo ubeglega lovca.

Svetle solze se polivajo po bledih Miličinih licih in velika bolest se bere na njenem obrazu. Toda grofica se sedaj za ubogega otroka ne briga, marveč hitrim korakom hiti proti vratom galerije.

„Kaj je to?“ zakliče lepa žena naenkrat prestrašeno, „vrata so odprta!“

Vzdigne svečo in plaho pogleda skozi samo prislonjena vrata. Nikogar ne zagleda, pač pa, da so tudi druge duri odprte, ki vodijo v grofovo delavno sobo.

„Vrata so vlomljena,“ zajeclja Milica jokajočim glasom, „nisem sem se motila, — in —“

Dalje ni mogla govoriti. Kakor blisk hitro zgrabi grofica deklico za roko in jo urno vleče po prehodu v svojo sobo. Prišedši tja zapre vrata za seboj.

„Milica,“ izpregovori vražja ženska, „Milica, Ti lovca nisi k meni pozvala. Ali slišiš, deklina, če le besedico zineš o tem, da si rekla Juriju — naj pride k meni, potem se me varuj!“

Milica molče gleda v imenitno grešnico.

„Kaj me zijaš,“ zasikne grofica, „le jedno besedo naj čujem, da si blebetala, pa te bom za lase po tleh vlekla, da boš cvilila in za milost javkala.“

Sedaj Milica še-le vse razume. Kri jej šine v lice in vzravna se kakor mlada junakinja.

„Lažem naj se?“ praša zamolklo, „ne, nikdar, prašana bom le golo resnico govorila.“

Sicer tako lepi obraz grofičin se grozno skremži. Vražja ženska ljuto zgrabi dekleta, da se mu nohtovi globoko vpičijo v okrogla pleča, ter jo začne tresti.

„Grdoba,“ zasika nesramnica, „Ti si skrivaj poslušala!“

Milica je preponosna, da bi vpila, čeravno jej grofičini nohtovi velike bolečine provzročajo.

„Gospa grofica,“ pravi mlada deklica odločno, „znano mi je, da se krivica dela lovcu. Ko bi se razburjenosti ne bila jaz onesvestila, stala bi bila že poprej pred grofom, kakor bom to sedaj pozneje storila.“

Lepa žena besnosti zarujove: „Kaj hočeš govoriti, Ti lažnjivka?“

„Resnico,“ odgovori Milica tihim glasom.

Zopet grofica ljuto zakriči. Kakor besna zagrabi deklico za lase ter jo surovo vrže na tla.

„Grdoba,“ sopiha vražja babura, „prekliči, takoj prekliči, ali pa Te umorim!“

„Jaz — govorim — resnico — Jurij — je — nedolžen,“ stoka ubogo dekle.

Divje zatuli grofica ter vlači nesrečno deklico po tleh.

Milica, je že skoro nezavestna, ko bližajoči se koraki naznanijo, da se lovčevi zasledovalci vračajo.

3. poglavje. Milica v ječi.

Težko sumničenje. — Dekliška čast v nevarnosti.

Zopet stopi grof črez prag.

„Blanka!“ zakliče plemič, zagledavši grozni prizor, „Blanka, kaj počenjaš?“

„Pojdi v svojo sobo, Teobald,“ kriči razljutena ženska, „kamor so tatovi vlomili. Nesramni lovec Te je v zvezi s to-le vlačugo hotel okrasti, mogoče Te je tudi že oropal. Deklina je vse priznala in kaznujem jo sedaj na njenem telesu.“

Milica se hoče vzravnati, vpiti, klicati in Jurijevo nedolžnost zatrjevati. Tu pa jo zadene noga lepe vragice in ubogi otrok se nezavesten zgrudi na tla.

Grof niti ne pazi na to mučenje. Ljut zgrabi svečo ter odhiti proti galeriji in delalni svoji sobi. Grofica gre za njim, za njo pa krdelo služabnikov.

„Ali ste vjeli zločinca?“ zakliče grofica.

„Ne, milostiva gospa,“ odgovori jeden služabnikov ponižno, „lopov nam jo je v temi upihal. Dirjal je kakor jelen in nismo ga mogli doseči.“

Grofica se razradosti. „Ne sme umreti,“ zasika. „Dosedaj je sicer vsak služabnik, ki sem ga skrivaj k sebi poklicala, moj objem moral z življenjem plačati. Toda Jurij ni tak, kakor so drugi, in čutim, da sem blazno zaljubljena v lepega moža. Da ga imam zopet v svoji oblasti, potem se mi bo že posrečilo vjeti ga v zanjke. O, postati mora moj suženj brez lastne voljo, drugače je zgubljen. In Milica, ta grdoba, mi ne sme biti na poti. Zatrjuje naj svojo nedolžnost kakor hoče, verjel jej ne bo nihče, če prisežem, da sem jo pri tatvini zasačila, pogubiti jo moram, utihniti mora za vselej.“

Grof Sokolski je pohitel t svojo delavno sobo.

„Tatovi, roparji!“ zakliče naenkrat, „razbili so skrinjo, odprli mizo in veliko denarja pobrali. Sluge, kje ste?“

Služabniki se drenjajo v sobo.

Grofica, ki je pri vratih obstala, gleda po vseh kotih. Tatovi so bili skoro gotovo prepodeni ter so na svojem begu del plena izgubili. Hitro se grofica pripogne ter skrivaj nekaj predmetov pobere.

Ko se služabniki okrog graščaka sučejo, ki tarnaje računi svojo zgubo, se na tihem nesramna ženska odstrani. Kmalu pa se povrne in oči njene se samo hudobije blisketajo.

„Teobald,“ zakliče grofica, „ali je veliko denarja ukradenega?“

„Da, Blanka, velik znesek z dragocenostmi vred. Ti praviš, da je Jurij to učinil?“

„Mogoče je imel pomočnike,“ pravi grofica soprogu. „Saj veš, da je bil lovec vedno tak potuhnjenec, kateremu nisem nikdar zaupala. Ko me je hotel zapeljati, je gotovo svoje pajdaše naščuval, da so tu ropali. V teh časih se povsod ta sodrga okrog klati.“

„Poprej si rekla, da je Milica nekaj priznala?“ praša grof hlastno.

„Resnično, razuzdanka je tako čudno odgovarjala, da mi je postala sumna. Sedaj leži nezavestna, menda samega strahu, ker je njena hudobija očitna. Stavim, da je bila z lovcem zmenjena.“

Grof Sokolski ne ve, da je njegova soproga nesramnica, ki hoče nedolžnega dekleta ugonobiti, ker ve za njene gnusne pregrehe.

„Takoj bom deklino zaslišal,“ zakriči grof ves srdit, ter hiti v grofičino sobo, za njo vsi služabniki, nazadnje pa grofica s škodoželjnim smehljajem.

Milica leži na tleh, ki so lovčeve krvi rudeča. Ubogi otrok je bled kot smrt, in človek bi mislil, da je mrtva, ko ne bi dvigajoče se prsi pričale, da še živi.

„Milica, vstani!“ kriči grof.

Nesrečnica se ne gane.

„Nezavestna je,“ pravi jeden služabnikov.

„Preiščite njene žepe,“ zakliče vstopivša grofica; „poprej se mi je zdelo, da deklina nekaj skriva.“

Grajski oskrbnik seže v žep Miličine obleke.

Tu se nekaj zasveti v njegovi roki, — medaljon se pokaže — potom pa še dragocen prstan.

„Teobald,“ zasikne grofica, „to je moja last. Tatvina njena je dokazana. Njeni lepi pajdaši so odnesli Tvoj denar in ta grdoba je roparjem graščinska vrata odprla.“

Grof Sokolski je nagle jeze.

„Usmrtim jo!“ zakriči groznim glasom ter dvigne težek stol. Že ga hoče telebniti na glavo nedolžnega dekleta.

Tu dvigne grajski oskrbnik desnico.

„Milostni grof,“ zakliče, „ne morite dekleta —“

„Kaj — hudobnica — naj pogine!“ rujove razjarjeni grajščak.

Milica je skoraj izgubljena.

„Grofovska milost — priznati mora poprej, kdo so njeni pomagači,“ zakliče oskrbnik, „sicer je oropano blago izgubljeno. Saj potem lahko rabelj prične svoje delo.“

Grof Sokolski je skop.

„Prav imaš,“ pravi ter stol na tla postavi, „poprej naj pove, kje je rop skrit, potem naj jo krvnik pošlje na drugi svet.“

Skloni se ter začne Milico surovo tresti.

„Ne potajuj se, grdavž!“ zavpije plemič na nezavestno deklico, „kje so roparji, kam so se lopovi poskrili?“

„Jurij jih bo tudi poznal,“ meni star služabnik.

„O, hudobnež — zdrobim ga, če ga dobim v pest,“ zaškriplje grof, „pojdi, moja uboga Blanka, ti gotovo grozno trpiš. Kolika sreča, da nisem doma dobil svojega bratranca, drugače bi bila Ti postala žrtev nesramnega lovca.“

Grofica ni popolnoma zadovoljna.

Zanašala se je, da bodo zgrabili Jurija, ki je — čeravno ranjen, vendar utekel.

„Ne bo se več povrnil,“ misli si nesramnica, „o ne, saj mora vedeti, da bi ga zgrabili in zaprli. In ta Milica mi ne more več škodovati. Krasna misel, da sem jej obe dragocenosti, ki so jih tatovi izgubili, mogla v žep vtakniti. Hahaha, rabelj jo bo prevzel“ — takrat so tatvino še s smrtjo kaznovali — „in ničesar ne more več izdati. Nikdo jej ne bo verjel.“

Grofica se zdaj dela, kakor da jej postaja slabo.

„Teobald,“ pravi slabim glasom svojemu soprogu, „pelji me proč, oh — moči me zapuščajo, čast svojo sem do zadnjega trenotka branila.“

Opre se na ramo svojega moža, ki grdo gleda na nezavestno Milico.

„Ali je res brez zavesti — ali pa se je morda le potuhnila?“ praša odurno.

„Milostivi grof — nezavestna je.“

„Nesite jo stran — stražite jo dobro, jutri pa se bo že ostalo našlo,“ zapove graščak. Počasi odpelje svojo zvito soprogo, grajski oskrbnik pa nesrečno Milico dvigne ter kakor otroka odnese.

Oskrbnik ni posebno zaupljive zunanjosti. Mož je srednje starosti, hudobnega obraza, ki ima vsled ščetinastih las nekaj divjega na sebi; vsi služabniki se ga boje.

Oblast njegova je zelo velika, kajti grof mu popolnoma zaupa.

„Konečno sem vendar dosegel svoj cilj,“ kroka hripavim, neprijetnim glasom. „Dolgo sem že čakal trenotka, da pride golobičica v mojo pest. In sedaj je napočil dan; ura, ki mora vse moje upe uresničiti, je blizo. Milica, Ti lepa golobičica, Ti ne poznaš moje skrivnosti. Ti ne veš, kdo so Tvoji stariši, toda jaz, grajski oskrbnik Tihorepec, jaz vem, da je ponosni grof Sokolski — Tvoj oče.“

In zopet se hripavo zasmeji.

S svojim lepim bremenom stopa po stopnicah navzdol. „Hihihi,“ se reži, „grofu se niti ne sanja, da njegova lastna hči služi v njegovem gradu. O, ko bi on vedel, da je bila ranjka, ki jo je smatral le za svojo ljubico, v resnici ž njim cerkveno poročena. Toda varan je bil — hahaha — Milica —“

Ostale besede le nerazumljivo mrmra. Konečno pride v podzemeljske prostore; zrak je zaduhel. Pri luči svetilnice se vidijo močna železna vrata, katera Tihorepec odpre. V ječi položi ubogo Milico na trdo ležišče, potem pa poželjivo gleda na svojo žrtev.

Tu se Milica zgane. Odpre oči, a prestrašeno se strese, ko vidi pri borni luči golo zidovje.

„Kje sem?“ vpraša komaj razumljivo.

„Dobro spravljena si, lepa Milica,“ odgovori hripav, znan glas in Milica preplašena zre v hudobni obraz oskrbnikov. Glasnim krikom so vspne.

Tu stoji pred njo grozovitež, ki jo je že tolikokrat nadležno zasledoval. S težko silo se je dostikrat ubranila pohotneža, in sedaj je sama ž njim, sama v samotni ječi.

„Jurij!“ stoka ubogo dete.

„Hahaha, le kliči ga,“ odgovarja nesramnež, „le kliči, toda Jurij ne bo nikdar več prišel, in če ga zgrabijo, potem naj le kar zadnji očenaš moli. Ne mislite več na moža, ki se je tako nad svojim gospodom pregrešil —“

„Ni res,“ zajoče Milica.

„Ne govorite tako,“ zavrne jo odurno, „to so čenčarije, katerih nikdo ne verjame. Mislite raje sama na-se. Našle so se v Vaših žepih dragocenosti, ki so grofova last, in zaradi tega ste tukaj v ječi.“

Milici se zdi, da sanja. „Dragocenosti?“ jeclja ubožica. „Dragocenosti — v — mojem —“

„Da, da, tako je,“ pretrga jej besedo nepotrpežljiv, „bilo je dosti prič zraven. In skrbeli bodo že za to, da bodete priznali, s katerimi roparji ste bili v zvezi.“

Milica dvigne svoji roki:

„Vsemogočni tu gori, o moj Izveličar, nedolžna sem, o vsem tem ne vem ničesar.“

Tihorepec zmaje z ramami. „To vse Vam nič ne pomaga,“ pravi suhoparno. „Ali poznate torturo? Ali Vas morda mika, ležati na razteznici, da bodo surovi rabeljevi hlapci gledali nepokrite Vaše lepe ude?“

Milica vije svoje roki. „O, Oče nebeški, daj mi umreti,“ se joče, „vzemi me k sebi, daj mi večni mir in pokoj!“

Oskrbnik stoji poleg mučenice.

„Milica,“ šepeta zlodej, „jedno sredstvo je, ki Vas reši. Sicer Vas težka sumnja obtežuje, toda jaz imam tudi velik vpliv. Prežite moji zahtevi in rešena ste!“

Milica ga pogleda, kakor bi ga ne razumela. „Ka—aj?“

„Prisezite mi, da postanete moja žena,“ pravi oskrbnik in oči se mu poželjivo svetijo, „potem Vas rešim!“

Milica se po celem telesu trese.

„Odločite se,“ sili dedec, „čas poteka.“

„Nikdar!“ zakliče Milica, pritiskajoč roki na srce, „nikdar ne bom Vaša soproga, raje umrjem.“

Obraz se oskrbniku skremži kakor vragu. „Ha, ali je to Vaša zadnja beseda?“

Milica prikima z glavico.

Tu se oskrbnik pripogne k njej.

„Aha, že vem, zakaj ne privolite. Jurij Vam tiči v glavi — prokleti lopov, ki ga sedaj love, kakor divjo zver. Za vraga, tega ne bodete imela. Vaš mož bom, in če ne z lepo, potem pa s silo.“

Milica glasno zakriči.

„Tega nikdo ne sliši,“ raduje se satan v človeški podobi, „moja moraš biti, če hočem, da se mi uresničijo moji načrti. Zadnjikrat Te prašam — ali hočeš?“

„Vsemogočni, varuj me,“ zdihuje Milica.

Zdaj oskrbnik zgrabi ubogo deklico.

„Bodemo videli, ako Te bo varoval,“ zaškriplje ves razvnet, „moj patron je satan. Prisilil Te bom, da boš moja, potem boš sama rada postala moja soproga.“

Kakor besen zgrabi svojo zdihujočo žrtev, ki se slabotna ne more braniti.

Ali naj nedolžnost res v tej zaduhli ječi postane žrtev grdega hudobneža?

4. poglavje. Divji tovariši.

V vaški krčmi. — Jurij v nevarnosti.

„Stara coprnica, kje pa zopet tičite? Vina na mizo, žeja me peklensko tare.“

„Hahaha, starka se zopet kremži. Glej, Smukač, kako se jej solze po zgubancenih licih pocejajo. Hola, starka, mi hočemo vesele obraze videti. Kje je Zala, naša natakarica — noter ž njo, da jo malo posrčkam. No, koliko časa bo še trajalo?“

Dva podivjana možakarja sta, ki se tako pomenkujeta.

Gosta sedita v ubožni, toda čedni vaški krčmi ter včasih pogledujeta skozi malo okence, kakor bi se bala neprijetnega obiska.

Jeden izmed njiju vstane.

„No, ne javkaj tako, mati Skopčeva,“ pravi pol odurno pol zaupno. „Jurij gotovo še živi.“

Žena pritisne predpasnik na rudeče objokane oči.

„Ne verjamem,“ pravi tiho, „ker poznam svojega sina. Ta tega ne prestane in gotovo se je usmrtil.“

„Ko bi bil norec,“ odgovori mož. „Ali ni res, Cekinar, da se Jurij ni umoril?! To bi bil prava mevža, ne, tega ne stori. In če ga grof Sokolski desetkrat išče, dobil ga vendar ne bode, ker je preveč prebrisan in bi moral ves drugačen biti.“ —

Stara žena govornika pogleda. „Kako menite to?“ praša hitro. —

„To Vas nič ne briga,“ odgovori gost surovo ter zopet k svojemu tovarišu pri oknu prisede.

Zdajci se vrata odpro. Natakarica krepke postave vstopi, noseč na krožniku pečeno gos.

„Oho, tukaj je Zala!“ zakliče Smukač, „le sem, punica, zdi se mi, da si dobro pogodila svojo stvar. Če bo goska lepo hrustala, smeš z nama vino piti. In potem bomo prav veseli, kaj ne da, Zala?“

Zala menda ni od kamena ali železa, kajti divjemu možakarju skrivaj namežika, kar prav gotovo pomeni ožje prijateljstvo.

Gosta se lotita pečenke.

„In bokal najboljšega vina!“ zakliče Cekinar, ki je iz nujnih razlogov zatajil svoje pravo ime France Volpič, „saj ga lahko plačamo; starka, preskrbeti si morate žlahtnejšo kapljico.“ —

In vdari ob svoj žep, v katerem zazveni.

„Jaz sem uboga žena,“ odgovori stara krčmarica, „in zadovoljiti se morate s tem, kar Vam morem nuditi.“

„Saj sva tudi zadovoljna,“ pravi neznanski gost, „le čakajte, danes sva samo dva. Kmalu pa jih bo več prišlo, ki tudi ne stiskujejo denarja. Slušajte, mati Skopčeva, skrbite za dobro kapljico in par lepih, svežih punic, ki ne bodo preveč sramežljive. To bo življenje, Vam pa se bo napolnil mošnjiček.“

Stara žena se skrivaj prekriža.

„Bog me obvaruj takih ljudij,“ šepeta na tihem, „ko bi možakarja le že hotela oditi. Že osem dnij sta tukaj; mislim, da nista nič kaj vredna.“

Gosta gledata skozi okno.

„Saj ni treba, da tako paziva, Smukač,“ opomni Cekinar.

„Tu v borni vasi se nama ni bati. — Dobro sva jo zadela, v gradu Sokolskem. Hahaha, fino sva izvohala priložnost in grofa olajšala za čedno svotico.“

Tovariš se glasno zakrohota.

„Gotovo, prijatelj, in to le zaradi tega, ker sva se po Juriju Skopcu ozrla. Ta je lovec v gradu.“

„Bil,“ smeji se drugi, „sedaj pa blodi po širokem svetu, hahaha, to je res izvrstno; pravijo, da je on — tat!“

„No, naj le govoričijo. Jurij je bedast. Svetovala sva mu, naj pride k nam ter brez skrbi živi. Pa hotel ni, — osel. Skliceval se je na svoje pošteno ime; kakor bi to kaj posebnega bilo.“ —

„Vesel sem le, da sva zdrava iz galerije pete odnesla. Vraga, na železnem vitezu mora nekaj resničnega biti. Ali si videl, Smukač?“

Ta se strese. „Da se nisem tako prestrašil, zapodil bi bil železnemu Golijatu gotovo par krogelj v žareče oči. Hu, še sedaj me je groza!“

Drugi zre skozi okno.

„Tu prihaja nekdo,“ pravi svojemu tovarišu. „Glej, tam-le okrog skednja se plazi. To je sumno.“

„A kaj, to je kmet, ki gre k svoji ljubici. Mrači se že, in tedaj hodijo fantje vasovat.“

„Prav imaš, tudi jaz bom danes Zali na okno potrkal.“

„Oho, Smukač, ta pa ne velja, Zala je moja!“

„Ne, Tebe ne mara!“

Kletvica se začuje, divja tovariša se grdo pogledata, kakor bi se hotela dobro spoprijeti.

Stara krčmarica mahoma poskoči.

„Jurij,“ radostno vsklikne, „Jurij, moj sin!“

Roparja hitro pozabita prepir ter z zanimanjem gledata krepkega, mladega moža v kmetski opravi, ki objema staro ženico.

„Primaruha, to je Jurij Skopec,“ šepeta Cekinar, „prokleto, tega pa niso ravno božali.“

„Jurij,“ tarna starka, „za božjo voljo, skrij se. Povpraševali so že po Tebi, zapreti Te hočejo.“

Bivši lovec se je v nekaterih dneh za ravno toliko let postaral. Desnica leži v preprosti obvezi in njegov sicer jasni obraz je kakor okamenel.

Stara žena pazljivo ogleduje sina.

„O, Jurij,“ se ihti, „kaj se je zgodilo?“

„Nič, česar bi se moral sramovati,“ odgovori mladi mož, „postal sem žrtva peklenske hudobije. Toda to Vam danes ponoči vse lahko povem.“

„Za božjo voljo, tukaj ne moreš ostati. Mogoče, da so Te kmetje videli, ki bi hitro to sporočili grofovim beričem. V ječi ne smeš poginiti, beži — dam Ti, kar premore moja revščina.“

„Jurij Skopec bo tukaj ostal,“ oglasi se surov glas.

Sedaj zagleda ubežnik oba moža pri oknu, ki ga zaupno pozdravljata.

Resni obraz nekdanjega lovca se zmrači.

„Oho, vidva sta?“ praša hitro.

„Kakor vidiš,“ odgovori jeden, „da, midva sva, Tvoja dobra prijatelja — Smukač in Cekinar.“

„Vidva nista moja prijatelja — z vama nimam nič skupnega,“ odgovori Jurij osorno.

Možakarja se glasno zakrohotata.

„Hahaha, Jurij, Ti si pa res ponosen postal!“ zbada Smukač. „Menda, ker si lovec — bil? O, nič ne prikrivaj — sramotno so Te spodili, to nama je dobro znano.“

Jurij odstopi od svoje matere.

„Odkod vesta to?“ praša rezkim glasom.

„Ne glej tako hudo, ne bojiva se Te,“ odgovori Cekinar, „to že vrabci na strehah čivkajo. Bodi zadovoljen, da dajeva Tvoji materi zaslužek. Jutri pridejo ostali, in potem bodemo šele živeli. Prisedi, bodi pameten, kajti midva Ti lahko sedaj koristiva, ko Te preganjajo ko divjo zver.“

Mladi mož prebledi.

„Kdo to pravi?“ zakliče.

„No, beriči, sodnik, grof — vsi. Deklina v graščini, menim, da jo za Milico kličejo — je neki že vse priznala. Ali ni bila to Tvoja ljubica, Jurij?“

Bivši lovec se v stran obrne.

„Milica,“ šepeta, „uboga deklica, — kaj se je z nesrečnim otrokom zgodilo?“

Smukač je natezal ušesa.

„To Ti jaz lahko povem, Jurij!“ prične samozavestno, „v gradu so tatovi kradli. Nekaj oropanih rečij so pri dekletu našli, in Ti si bil neki ž njo v zvezi.“

Jurij zaječi. Glas njegov je čuti kakor zamolklo rujovenje ranjenega leva.

„To ni res!“ zakliče ljuto.

„Dokaži,“ odgovori Cekinar, „kratko malo, reči so našli pri dekletu. Tortura bo že pomagala, da bo Milica priznala, bodo hoteli. Potem pa je krvniku zapadla.“

Jurij se zravna. „To je strašno!“ zakliče, „ali ni več pravice na svetu? Ali naj res hudobija zmaga?“

„Ti ne boš ničesar predrugačil,“ odgovori mu eden tolovajev, „grof ima vedno prav. In če se Ti prostovoljno izročiš sodniji, lahko takoj sporočimo pozdrav krokarjem na vislicah. Danes za osem dnij bodo že kljuvali meso raz Tvojih kostij!“

Jurij se zgane. „Kaj bo z Milico?“ praša nehote.

„Tej se slabo godi. Jaz bi ne bil rad v njeni koži.“

Mladi mož se na stol zgrudi. „Zdaj še-le vem, kaj čutim za njo,“ mrmra, „o, Milica, ljubka deklica, ki si me tolikokrat tako zvesto gledala s srnastimi očmi. — Ti naj krvaviš pod rabeljevo roko? Nikdar!“

Smukač mu pomoli kozarec. „Pij, potuhnjenec,“ kliče,

„Pij!“

„Pustite me pri miru,“ pravi Jurij ter poskoči raz stol, „Milica ni kradla, niti beliča, to prisegam!“

Možakarja se zakrohotata.

„Že mogoče,“ pravi Cekinar, „punica je le nekaj reči pobrala, katere sva na nujnem begu izgubila.“

Jurij ju začuden gleda. „Vidva sta bila na Sokolskem?“ sopiha.

„Seveda.“

„In vidva sta — ?“

„Prav temeljito ropala,“ smeji se Cekinar ter potrka na svoj žep.

„In zaradi vaju naj Milica umre?“

„E kaj, jedna deklina več ali manj na svetu. Teh se ne manjka.“

Jurij ga srdito pogleda. „Da ni moja desnica obstreljena, za te besede bi mi moral dati račun.“

Smukač začne miriti: „Ne jezi se, Jurij, Cekinar je vinjen in ne misli tako hudo. Midva sva Tvoja prijatelja in nama je prav po godu, da se Ti slabo godi. Vedno nama je na tem, da postaneš naš. Sedaj boš šel z nama — sezi v roko, — bratec, — to bo življenje v gozdih —“

„Jurij!“ kliče stara žena strahljivo.

Mladi mož gre k svoji materi.

„Bežati moraš,“ pravi starka, „ravnokar je neki kmet v sobo gledal ter hitro odšel. Ta gre gotovo po beriče.“

Smukač udari ob mizo.

„Jurij ostane tukaj!“ zakliče vesel, „ravnokar sem začul znamenje, da se naši bližajo. Sedaj beriče lahko zasmehujemo, halo, to bo dirndaj!“

Mladi mož molče zre pred se.

Zunaj obstoji voz in nekaj trenotkov pozneje vstopijo trije možje in dve ženski. Zaviti so v plašče ter se plaho ozirajo, kakor bi se bali izdaje.

„Kje so ostali?“ povprašuje Smukač.

„Ti pridejo pozneje,“ odgovori jeden novih prišlecev.

„Prokleto — to je škoda! Jurij Skopec tukaj-le je v škripcih in bi mu radi pomagali zoper beriče.“

„Ne potrebujem Vas,“ pravi mladi mož, živahno pomenkujoč se s svojo materjo.

„Oho, ne bodi tako ponosen, saj Ti hočemo le dobro.“

„Da, mojo dušo,“ šepeta bivši lovec.

Obrniti se hoče zopet k svoji materi, tu zagleda njegovo oko jedno izmed žensk, ki si ravno slači plašč. Pokaže se krasna njena postava in obraz tako čudovito, peklensko lep, da Jurij kakor začaran zre v njene svetle oči.

Ta odgovarja z očmi — potem pa se koketno obrne k spremljevalcu, s katerim prične živahen razgovor.

Včasih pogleduje po zalem, mladem možu, ki je menda predmet njenega pomenkovanja.

Trije možje so ravno tako divji in predrzni, kakor Smukač in Cekinar. Zahtevajo vina in kmalu sedi družba za mizo, slastno srkajoč vinsko kapljico.

Jurij širokimi koraki meri sobo gori in doli.

Mati je šla vun, da zveže culo svojemu sinu.

Smukač sedi pri mizi poleg novih prišlecev, Cekinar pa gre k domačemu sinu.

„No, odloči se,“ sili mož, „sedaj si preganjan kakor uboga divjačina. Zatrjevanje svoje nedolžnosti Ti ne koristi čisto nič, torturo pa menda poznaš. Pojdi z nami.“

„Jurij, bodi pameten. Mi smo pravi tički skupaj, do trideset nas je, in Ti bi bil ravno za nas. Dosti si se učil, to je veliko vredno. Pri nas lahko kaj velikega postaneš.“

„Morda tolovajski glavar?“ se norčuje Jurij.

„No, zakaj ne. Jaz bi Te rad ubogal, ker več znaš, kakor mi vsi skupaj. Pravim Ti, da tako prostega življenja nikjer več ne najdeš, udari v roko, pojdi z nami v gozde.“

„Nočem.“

„Pozor!“ zakliče naenkrat Smukač, „ljudje prihajajo!“

Možje poskočijo kvišku.

V tem trenotku pa se že vrata odpro.

Četa oborožencev vstopi v sobo, pri vratih pa se drenja krdelo kmetov, zapiraje izhod.

Možje pri mizi stoje nepremično, toda njihovi plamteči pogledi kažejo, da so na vse pripravljeni.

Tu stopi berič za korak naprej. „Ta je, ki ga iščemo,“ zakliče svojim sodrugom, „zgrabite ga, — tatu — roparja, grdobo, ki je po noči napadel grofico Sokolsko. Zgrabite Jurija Skopca, da z življenjem poplača svoje hudobije.“

5. poglavje. Od lovca do tolovajskega glavarja.

Trepetajoče materino srce. — Žrtev ljubezni. — Maščevalna prisega. — Čin obupnosti.

Pretresajoč krik se začuje od kuhinjskih vrat. Tu stoji Skopčeva mati.

„Sinko moj,“ tarna, „reši se — beži!“

Mladi mož je stopil za mizo.

Prvi berič zgrabi za sabljo.

„Zgrabite ga,“ zagrmi, „živega ali mrtvega moramo prepeljati, tako je zapovedal grof.“

Jurij zgrabi stol.

„Ne dotaknite se me!“ zavpije, „pri Bogu, nedolžen sem, ne dam se vjetega odvesti.“

Beriči se zakrohotajo. Menijo, da so tujci navadni popotniki in da ga bodo kmalu premagali. Nekaj posebno službenih sili naprej.

Jurij dvigne z levico stol, udarec, — stok, in težko zadet se naj bližji berič zgrudi na tla.

„Čakaj, dečko,“ škriplje beriški poveljnik, „živega ali mrtvega, in ker nočeš drugače — tu —“

S sabljo zamahne.

Jurij se ne more umakniti, ker se mora ravno proti drugemu napadovalcu braniti. Kakor blisk udari sablja.

Smrten krik se začuje.

Toda to ni Jurijev glas, ne, sablja je zadela ženskino glavo. —

Mrtva se zgrudi mati lovčeva k nogam svojega sina, ker ga je z lastnim telesom hotela braniti. Berič preplašen odstopi.

„Mati!“ grozno zakriči Jurij ter pade na krvaveče truplo. „Mati!“

Ne vidi več, kaj se krog njega godi; mrtvo mater vzame v naročje. „Mati!“ kliče nesrečnež.

„Zvežite ga!“ zapoveduje načelnik beričev, „sedaj se ne bo branil.“

Beriči silijo naprej.

„Oho!“ začuje se naenkrat surov glas, „nazaj, kanalje, kdor se Skopca dotakne, ima z nami opraviti.“

Beriči se obrnejo.

Tu stoje tujci, toda ne več, kakor poprej, kot navidezno mirni potovalci. Lovske obleke pokrivajo njihovo telo, v visokih škornjah tiče njihove noge, v rokah pa imajo napete samokrese.

„To so roparji!“ kriči neki kmet, „reši se, kdor se more!“

Grozno drenjanje nastane med vrati, beriči beže, kar morejo, kajti samokresi tolovajev so proti njim obrneni.

„Ogenj!“ zapoveduje Smukač.

Pok, pok! — zagrmi po sobi, ki se napolni z dimom, in dva beriča se zadeta valjata po tleh.

Drugi beže, med vrati nastane strahovita gneča. In sedaj se Jurij vzravna.

Mrtvo mater drži v naročji in njena kri teče po njem. Mladega moža je grozno videti.

„Ha, umorili ste jo, umorili!“ zarujove divjim glasom. „Psi, lopovi, za roparja ste me hoteli proglasiti, mater ste mi usmrtili! Pri vseh hudičih peklenskih! Zgodi naj se Vaša volja! Tolovaj bom postal, grozen vsem, ki naj se boje, da ž njimi obračunam. Tresite se, Jurij Skopec se bo bojeval zoper Vas, dokler mu ne ugasne luč življenja!“

Divje vpitje mu odgovori.

„Pomoč prihaja!“ glase se klici, „grof Sokolski se z vsemi svojimi ljudmi bliža.“

Hipoma se bežeči obrnejo zoper tujce.

„Prokleto — sedaj je resnica postala,“ zavpije jeden izmed divjih tovarišev, „premalo nas je — proč — bežite skozi okno!“

Smukač skoči k Juriju.

„Glej, da ubežiš,“ vpije, „drugače si izgubljen: žuri se, pusti mrtvo, katere nikdo več ne oživi!“

Jurij vzdigne krvavečega mrliča.

„Maščevanje!“ grmi njegov glas, „psi rabeljski, sleparji, vse ste mi vzeli, celo mojo mater! — Prokleti bodite Vi vsi, kri umorjene naj pride nad Vas! — Vraga ste iz mene naredili, — zdaj bodete izvedeli, kaj premore mož, ki ga obup v pekel tira! — Ime njegovo naj razširja grozo in trepet po vseh deželah! Gorje Vam!“

Smukač potegne ljutega Jurija za sabo ter skoči skozi okno.

Jurij hiti za njim, držeč mrtvo mater, kakor bi bil z njo zraščen.

Zunaj tik pod okni teče reka. Ob bregu čakajo skoro vsi tolovaji v čolnu.

Smukač je z jednim skokom v njem. „Jurij, hitro!“ kriči.

V tem trenotku se prikažejo zasledovalci. Mnogoštevilna je četa oborožencev in sredi njih grof Sokolski.

„Tu je lopov,“ zagrmi plemič, „zgrabite ga, plača naj svoj dolg na vešalih!“

Smukač se je rešil v čoln, ki hitro od brega odrine, — le nesrečni lovec še stoji ob nabrežji, držeč v naročji strašno breme. Sedaj je izgubljen.

Od vseh stranij silijo nanj.

Naenkrat poskoči lepa ženska izza hrastovega debla bežečemu nasproti.

Grofica Sokolska je, lepa grešnica, ki je hitela za preganjalci, ker hoče na vsak način, da zalega lovca živega vlove.

Kaj namerava nesrečnica?

Pod njenim plamtečim pogledom orjaška lovčeva postava skoro okameni, in kakor bi bila iz tal izrasla pošast, pogleda Skopec hudobnico, ki je zakrivila vso njegovo nesrečo ter ga premenila v divjo zver. Na svojem obrazu čuti njeno gorko sapo in skoraj proseča mu zašepeta:

„Jurij, vdajte se, pustite se zgrabiti — jaz — jaz Vas bom rešila —“

Tu se zgodi nekaj groznega.

Preganjani Skopec spusti mrtvo mater na tla, hitro kakor blisk zgrabi grofico — ter hiti ž njo proti vodi.

Skok, prestrašen krik iz stoterih grl in visoko pluskne voda nad obema, ki zgineta v valovih. — — — — —

„Za njim!“ zagrmi grof Sokolski, „rešite mojo soprogo, iztrgajte mu jo in razsekajte ga na kosce!“

Deset — dvajset môž skoči v vodo — plavajo proti Juriju, ki se s svojim lepim bremenom pokaže vrh vode.

„Maščevanje!“ grgra iz njegovega grla, „maščevanje!“

Tu ga zgrabijo krepke pesti — hitro mu iztrgajo grofico, kvišku jo držeč plava nekaj mož nazaj k bregu, kjer jih grof Sokolski, do kolen v vodi stoječ, pričakuje.

Prevzame grofico ter temnim pogledom zre na vodo.

Tam se Jurij obupano bori s svojimi protivniki.

Že je na pol premagan.

Tu se nekaj čudnega zgodi. Že davno so tolovaji priveslali na nasprotno nabrežje.

Poskačejo, na suho, a ne vsi, ne, jedna oseba ostane v čolnu — ona krasna ženska, koje divno postavo je Jurij v krčmi svoje matere občudoval, dražestna deklica, ki se je ozirala po zalem lovcu.

Hitro kakor blisk vesla neznanka črez reko ter se ne zmeni za kričanje svojih tovarišev.

„Nazaj, Amalija!“ kliče zapovedujoč glas, „Jurija vendar ne rešite; mi sami glejmo, da pridemo v zavetje.“

Zastonj! Krepko kakor možak vodi razkošna lepotica čoln, in ravno ko hočejo Jurija zgrabiti, privesla tik njega.

Skloni se, da pomaga Juriju v čoln, ki je ravno od sebe pahnil svoje preganjalce.

„Držite se — rešim — Vas!“

Beriči se plavaje zopet bližajo.

Naenkrat se začuje prestrašeno kričanje — čoln se prevrne in lepa ženska pade v vodo.

Ona in Jurij zgineta pod valovi — niti sledu ni videti za potopljencema, preganjalci pa splavajo na suho.

„Milostivi gospod,“ kličejo grofu nasproti, „tolovaj je svojo plačilo prejel ter v reki našel svoj mokri grob.“

6. poglavje. Skrivnostni rešitelj.

Milica in Tihorepec. — Grofovo kesanje. — Milico peljejo iz ječe. — Stezalnica.

Še se Milica obupano brani. Njena čast je v nevarnosti in zavest, da postane žrtev nesramneževa, če oslabi, dajeta jej skoro nadčloveške moči.

Tihorepec postane besen.

„In vendar boš moja. Ti trdovratna, divja mačka,“ škriplje zlobnež. „Če nočeš biti radovoljno moja, vzamem si pa siloma svojo pravico. Dolgo let že čakam na ta trenotek, ki je moral vendar enkrat priti. Na cilju sem, krasna Milica, Ti si moja — Ti boš —“

Moči dekletove pojenjujejo. Že pada nesrečnica zdihovaje na ležišče, grdi dedec že objema nedolžnega dekleta. Tu se začuje glas, kakor bi kdo hitro vrata odprl.

Toda Milica tega ne sliši. Tihorepec pa ne sliši in ne vidi nič druzega, ko svojo lepo žrtev.

„Ha, kako nebeški trenotki me čakajo,“ sopiha grdoba,

„hči grofa Sokolskega — bo —“

Obmolkne. Hitro kakor veverica mu je neko majhno, pa težko bitje skočilo na zatilnik. Krempljasti prsti se mu ovijejo okrog vratu in ostri nohtovi se zasade v kožo zlobnega oskrbnika.

Hripavo tuljenje zadoni na njegovo uho in Tihorepec, zgubivši ravnotežje, telebi na tla.

Na njegovih prsih čepi čudna postava. Mal, zraščen, toda mišičast možiček kleči na njem, njegovi rujavi roki se kakor klešče oklepate oskrbnikovega vratu in v zgubančenem, škratastem obrazu se svetijo oči kakor žrjavica.

„Norec,“ sopiha oskrbnik, „grofov norec me je zgrabil, čakaj, Ti strupena žaba, jaz Ti bom —“

Otresti se hoče svojega napadnika, toda zastonj. Mali pritlikavec kleči še vedno na njem, levica njegova ga davi za vrat, desna pa je k vdarcu zavihtena.

Oskrbnik zaječi. Pest za pestjo udriha po Tihorepčevem obrazu, ta pa renči, kakor zver v svoji največji jezi.

Obraz mu zateče. Kri se mu iz ust in nosa uliva, pritlikavec pa še vedno udriha s pestjo po njem.

Sedaj prične oskrbnik grozno na pomaganje rujoveti. Glas njegov se na daleč razlega, toda še-le za dlje časa prihiti pomoč.

Nekaj služabnikov pridrvi v ječo, ravno še v pravem času, da ga rešijo iz neprijetnega položaja.

Norec prične strahovito javkati.

Skoro gotovo je pritlikavec pri kaki nezgodi postal nem, toda divje mahanje z rokami in nečloveški glasovi dokazujejo, kako razljuten je Miličin rešitelj v skrajni sili.

Milica poskoči. „Pomagajte“ — stoka — „oskrbnik me je hotel — oskruniti.“

Služabniki oskrbnika dvignejo. Obraz njegov je silno razbit, da ni več človeku podoben.

„Pobijte norca,“ težavno kruli, „grdavž me je hotel ubiti!“

Strahoviti glasovi mu odgovore in pritlikavec mu s pestjo zažuga. Grozno tulenje se naenkrat premeni v peklensko krohotanje, in predno ga morejo služabniki zgrabiti, izgine mali možiček.

„Pomagajte mi!“ stoka oskrbnik. „Prokleti pritlikavec me je skoraj do smrti potolkel. Toda — krvavo se bom osvetil!“

Služabniki molče, vrata zapro ter stokajočega oskrbnika vodijo počasi po stopnjicah.

Vrhu njih jim grof stopi nasproti.

„Kaj pomeni ta ropot?“ praša plemič, ki v prvem trenotku ne spozna oskrbnika.

Ta pa neusmiljeno zdihuje in javka.

„Milostivi gospod,“ jeclja, „tatica je bila tako trdovratna, — tako uporna, in ko sem jo hotel spametovati, je naenkrat prišel norec in me napadel. Grdoba me je skoro pobil, — saj sem vedno pravil, da je norec nevaren. Najbolje bi bilo, da izgine enkrat za vselej.“

Grof Sokolski se strese. Spomini se mu vzbujajo, misli na pretekle čase, ko je bil on — grof — še ognjevit mladenič.“

„Prepovedujem,“ odgovori rezko, „da se norcu kaj žalega stori. Ali slišite, Tihorepec, jaz tega nočem. Bog ve, ali niste dražili nesrečneža.“

„Ničesar mu nisem storil,“ stoka nesramni oskrbnik, „napadel me je hipoma, kakor divja zver.“

Grof zamahne z roko, kakor bi se hotel nadaljnih besed obraniti.

„Stvari ne bom natančneje preiskoval,“ zarohni na oskrbnika, „dosti je, da se norcu ne sme nič zgoditi — sicer se bojte moje jeze. Nesrečnež je postal nem ter se ne more zagovarjati. Jaz pa tudi nimam časa, ker moram takoj lovca zasledovati. Razposlal sem že služabnike obvestit razne oblastnije o dvojnem hudodelstvu v moji graščini. Kmalu bom na čelu mnogoštevilne čete odrinil za ubežnikom, beriči pa naj tatinsko hišino odvedejo v mestno jetnišnico.“

Oskrbnik se prestraši. Obriše si kri, ki mu iz ust in nosa teče. —

„Lepo izgledate, Tihorepec,“ pravi grof, „vidi se še vedno, da je bil zraščenee nekdaj kovaški pomočnik. Kakor je majhen in neznaten, pest njegova vendar udriha kakor železno kladvo.“

„Ne bo dolgo več udrihala,“ mrmra oskrbnik, ki se komaj še po konci drži.

Grof Sokolski namigne in služabniki odpeljejo krvavečega Tihorepca.

„O, živi spomini,“ šepeta grof, „ali je ne morem pozabiti, te ljubke prikazni, vaške deklice, koje lepota je bila na dolgo in široko znana? Moje je bilo njeno nedolžno srce, in kako sem ubožico goljufal. Bežite — bežite — spomini — revica je mrtva — in — jaz — sem — kriv — jaz —“

Grof naenkrat svoj samogovor pretrga ter odhiti, kakor bi ga furije z gorečimi biči gonile.

Potem vse v gradu potihne, in le grofica svoje postrežkinje nadleguje z navideznimi omoticami.

Zgoraj pa, v oskrbnikovem stanovanji, se čujejo neznanske kletvice. Tu se na postelji grdi pohotnež nemirno valja v bolečinah, ki mu jih provzročuje otekla in obvezana butica.

„Obračunal bom z Vami tremi,“ rentači nesramnež, „prišla bo že prava ura. Čakaj, ponosni grof, postopal boš še z mano, kakor bi bil tvoj najbližji sorodnik. Ponižal bom tvojo neznosno ošabnost, in lepa Milica — tvoja hči, — bo postala moja žena, in če se tudi celo peklo zoper mene zaroti. In norec — o, ta ne bo dolgo več svojih zlobnostij uganjal. Skrbel bom, da za zmeraj utihne, kakor gotovo se imenujem Tihorepec.“

Potem pa grozno začne ječati. Tako preidejo ure. Tu se bližata dva vozova grofovski graščini.

V prvem vozu sedi nekaj črno opravljenih, temno zročih mož, raz drugi navadni voz pa stopita dva tovariša surove zunanjosti, držeča verige v rokah. Ta dva ostaneta na dvorišču, črno oblečeni gospodje pa se dajo od služabnikov k grofu odvesti.

Grof sprejme obiskovalce v veliki dvorani.

„Vaša milost je oblastniji ljubljanskega mesta objavila, da so se na Sokolskem veliki zločini izvršili,“ prične jeden došlecev zamolklim glasom.

„Tako je,“ odgovori grof, „hudodelec sam je utekel in ravno sem se namenil, da ga zasledujem. Tatica pa, ki je bila gotovo ž njim v zvezi, jo tu dobro shranjena ter jo, stroga gospoda, lahko seboj vzamete.“

Možje se priklonijo.

Grof da nekaterim slugam naročilo in kmalu pripeljejo nesrečno Milico na dvorišče, kjer jo že jetničarja čakata.

Zaničljivo glodata prekrasnega dekleta ter se pripravljata, da jo okujeta v verige.

Milica se po vsem telesu trese.

„Umrla bom,“ se ihti, „da, umrla, toda pri vsem, kar mi je svetega, prisezam, da me bodete nedolžno obsodili. Da, nedolžna bom šla v smrt, nebo je moja priča.“

Grof gleda skozi okno, ko Milica te besede izgovarja.

„Čudno,“ pravi in neznana bojazen ga presune. „Čudno, kadarkoli vidim tega dekleta, moram na ranjko misliti. Te oči — toda ne, ne, motim se — pri belem dnevu vidim strahove.“

Spodaj rožljajo verige.

Težko, mrzlo železje se oklene njenih nežnih udov, toda ponižno udana v božjo voljo prenaša veliko sramoto, ki jo je zadela.

Tu se čudni glasovi začujejo in jetničarja pogledata na veliki grajski stolp. Vrhu njega zapazijo nenavadno postavo, ki se naslanja na ograjo, s pestmi preti in čudno renči.

„Norec,“ mrmra grof Sokolski, „kaj razburja nesrečneža? Sicer tako miren je danes kakor besen.“

Črno opravljeni gospodje posedejo zopet v kočijo in se odpeljejo, za njimi pa drugi voz, na katerem sedi Milica sredi jetniških hlapcev, ne kakor hudodelnica, marveč enaka svetnici.

Udan, pobožen je njen pogled proti nebu, celo surova spremljevalca čutita čar, ki obdaja to ljubko bitje, ter čmerna molčita. Grof Sokolski gleda za vozom — ne sluti, kdo je Milica, ne ve, da je lastnega otroka poslal v ječo.

„Nesrečnica,“ mrmra plemič, „grozna usoda jo čaka. Le če hitro vse prizna, rešiti se more groznih muk, krvnikovi sekiri vendar ne uide, poprej pa jo tirajo — v mučilnico.“

7. poglavje. Novo življenje.

Rešen iz valov. — Skrivnostna lepotica. — Prihod tolovajev. — Izobčen iz človeške družbe. — Preteča nevarnost.

Tam, kjer si je Sava skozi skalo vite hribe prodrla pot, kjer temni gozdi pokrivajo vrhove, je samotno in tiho.

Valovi se silovito zaganjajo ob pečine, potem pa hitro drve skozi skalnate ožine.

Nikjer ni videti žive duše. Toda kaj je tam — v penečih valovih? Počasi in težavno se bliža bregu.

Orjaški mož zgrabi z levico za skalo, z desnico pa, ki je menda otrpnena, drži premočeno žensko.

Razkošno lepa, mlada deklica je to; glava njena sloni na njegovi rami.

Z zadnjimi močmi se dvigne iz vode; boj s silnimi valovi je bil obupen, tem bolj. ker je imel samo levico prosto.

Jurij Skopec je, ki sedaj rešenega dekleta položi na tla, potem pa se sam poleg nje skoro nezavesten sesede.

Kako se je vse to zgodilo?

Jurij ve, da so mu grofico iztrgali, kakor mu je tudi vzlic neznanski razburjenosti znano, da ga je spremljevalka tolovajske tovaršije z nevarnostjo lastnega življenja hotela rešiti.

In ko se je v Savo zvrnila, zgrabil jo je ter njo in sebe pod vodo plavajoč rešil za skalo sredi reke, kjer ga niso mogli zapaziti preganjalci z levega brega. Čakal je, da so odšli, potem pa je splaval na desno nabrežje.

Ali še živi neznana krasotica?

Jurij vzdigne njeno glavo ter posluša, ali še sope.

Ne čuje nobenega glasu, toda prsi njene se na lahko dvigujejo.

Živi — ni dvoma — in zbudila se bo. Jurij ima železno naravo. Mišice njegove so jeklene in kmalu je zopet ojačen.

Samotno je tukaj. Kamor le oko sega, ne vidi nič ko skalovje in temno smrečovje, toda varnost mu zaraditega še ni zagotovljena.

Kam naj se obrne, kaj bo iz njega? Jurij tužno gleda v deročo Savo, ki je sabo odnesla truplo njegove matere. Zakaj ni utonil, zakaj ni našel groba v hladnih valovih? Čemu naj živi — iz človeške družbe iztiran ubežnik?

Uho njegovo začuje sedaj zdihljaj. Hitro se obrne Jurij k rešeni deklici.

Še leži nepremično na peščeni zemlji, toda prsi se jej hitreje dvigajo.

Plašč dekletov je odnesla voda in dragocena tkanina njene premočene obleke se tesno oklepa njenega divnega telesa.

Toda Jurij vsega tega ne vidi, na svojo mrtvo mater misli. Mati njegova mu je bila edina sorodnica na širokem svetu — skrbna varuhinja njegove mladosti.

In ta ljuba mamica — mrtva je — za sina se je žrtvovala. Oj, kako mu srce krvavi, kako se mu notranje bolesti vsi udje pretresajo.

Oko pa mu je suho, ni je tolažilne solzice, da bi mu olajšala preveliko gorje.

Sedaj se lepa deklica zgane. Jurij hoče pod njeno glavo položiti svojo suknjo, ko jo pa vzdigne, odpre neznanka svoje čarobne oči.

„Kje sem?“ praša tihim glasom.

„Ob nabrežju Save,“ odgovori Jurij. „Čoln se je prevrnil in splaval sem z Vami za skalo sredi roke. Preganjalci so po onstranskem bregu že odšli.“

Zdaj se deklica vsede.

„Rešili ste me,“ pravi in plamteč njen pogled zadene zalega moža.

„Storil sem le svojo dolžnost,“ odgovori Jurij mirno. „Prihitela ste mi na pomoč, ko so me vsi drugi zapustili. Zaradi tega sem moral tudi vse svoje moči napeti, da Vas otmem iz pogubnih valov.“

„Prisrčno se Vam zavahljujem,“ pravi lepotica in njena vroča sapa se zadeva ob Jurijevo lice.

„Hvala je nepotrebna,“ zavrne nekdanji lovec, „in hvaležen moram biti le jaz. Toda povejte mi — kako pridete v tako družbo, kakor sta Smukač in Cekinar?“

Čuden smehljaj zaigra na ustnicah lepe neznanke.

„Vaše vprašanje je nenavadno, vendar hočem Vam nasproti biti odkritosrčna. Imenovana moža me nič ne brigata, toda med ostalimi tremi, ki so se v krčmi bojevali, bil je moj stric, pri katerem živim. Spremila sem ga v vas.“

Jurij gleda v peneče se vodovje.

„Ona dva poznam že dolgo,“ prične zopet. „Smukač je gotovo dober znanec Vašega strica. Tedaj —“

„Stojte!“ zakliče krasotica, „vem, kaj hočete reči. Možje so roparji, obupanci, ki so človeštvu napovedali boj. Nesrečneži so, katere je nemila osoda vrgla iz človeške družbe. Moj stric pa se ne udeležuje ropov, svoje lastno posestvo ima, in da po ceni kupuje oropano blago, zameriti mu ne more nihče. Človek mora vendar živeti.“

„Tolovajski pajdaš,“ zamrmra Jurij, glasno pa pristavi: „Tudi jaz sem sedaj preganjan nesrečnež, ki se bo moral z ropom preživeti.“

Oči lepega dekleta zažare.

„Ali ste za trdno sklenili, da postanete tolovaj?“ vzklikne radostno.

Jurij stisne pest.

„Prisegel sem,“ odgovori zamolklo, „in vsi so čuli mojo maščevalno prisego. Prokleto — nesreča me je popolnoma predrugačila. Zdaj si je svet sam spletel bič in Jurija Skopca se bodo še spominjali, ko bodo moje kosti že davno trohnele.“

Tu pristopi deklica k njemu.

„Še živite,“ pravi živahno, „mlad ste, pogumen in predrzen, svet Vam je odprt. Ne svet priprostega meščanstva, ne, svet bogastva in bohotstva. Jurij Skopec, Vi bodete velik postali in najdivjiši tolovaj Vas bo ponižno ubogal.“

Začuden jo pogleda.

„Odkod veste to?“

„Notranji glas mi to pravi,“ odgovori deklica slovesno, oči njene pa so žarovito vprte v njegovo krasno postavo; „nikdar se še nisem motila in videli bodete, da imam prav.“

Jurij se obrne od njo.

„Naj pride, kakor hoče,“ reče, „prvi korak je storjen, in nove steze ne zapustim več, če me tudi popelje — do vislic.“

Lepa deklica globoko in težko sope. Skoro divja strast govori iz njenih očij, toda odločno se premaguje in oprezno zre v daljavo.

Začuje se zamolklo žvižganje.

„Naši ljudje,“ pravi krasotica in z enakim znamenjem, odgovori.

Kmalu potem zopet nekdo bližje zažvižga in čuje se, kako se suhe veje lomijo. Temne postave stopijo iz grmovja in obstopijo našo dvojico.

„Amalija!“ zakliče sivec, čegar hudobni obraz pričuje, da je mož tolovaj. „Amalija, drago dete, mislil sem že, da si izgubljena.“

„Jurij Skopec me je rešil,“ odgovori krasotica, stopivši k starcu.

„Raca na vodi, Jurij, Ti si pravcati zlodej!“ zavpije Smukač, ki je sedaj še-le prilomastil iz goščave. „Človek, mislil sem, da Te nikdar več ne vidim. Prokleto, samo eno roko rabiti ter sebe in deklino iz valov rešiti, to je več, kakor suhe hruške peči.“ —

Jurij molči.

„Stric, dajte mi drugo obleko,“ ogovori Amalija sivega rokovnjača, „popolnoma sem premočena. In za mojega rešitelja se bo morda tudi kaka druga oprava dobila?“

„Seveda — seveda!“ zakliče Smukač, „naši konji so prav blizo. Tam imamo marsikatero culico koristnih rečij.“

„Toda žurite se,“ opominja Amalijin stric, „preganjalci bodo gotovo na litijskem mostu šli črez Savo in sem prihiteli.“

„Za moj del, hahaha,“ smeji se Smukač, „naj le pridejo po batine in krvave huče. Sedaj nas je trideset in v tem zaraščenem hribovju se sto sovragov ne bojimo.“

„Preveč jih bo,“ svari starec, „umakniti se moramo, kajti cela okolica je pokonci.“

Nekaj roparjev je odšlo ter se sedaj vračajo z dvema culama. Jedno izroče Amaliji, Smukač pa, drugo zgrabivši, vleče Jurija za sabo.

„Pojdi, Jurij,“ pravi tolovaj, „sedaj bom jaz Tvoja hišina, ter Ti pomagal, da se preoblečeš. S samo levico bi tega ne mogel sam dobro opraviti. Ne govori sedaj, čas hiti.“

Jurij stopi ž njim v gosto grmovje, kjer Smukač hitro razveže culo.

„Tukaj je marsikaj, kar boš lahko rabil. Sleci mokre cunje, ki so itak tako razdrapane, da niso več za rabo.“

Jurij stori, kar so mu veleva.

„Tako, sedaj obuj te visoke škornje — kakor vlite so na nogi sedaj pa to le lovsko suknjo — buzarona, kakor navlašč. Tebi pomorjena! Tukaj imaš tudi še širokokrajnik.“

Smukač oblači mladega moža, kakor malega dečka. Vse to pa z neko grčavo ljubeznivostjo. Konečno mu ropar tudi še ranjeno desnico obveže.

„Tako, sedaj pa še krono vrhu vsega. Tukaj imaš dva samokresa in bodalo. Vtakni jih za pas.“

Smukač odstopi ter dopadljivo gleda mladega orjaka.

„Primaruha, Jurij, zal si, da Ti ga ni para, čeravno tako temno gledaš. Ko bi bil jaz deklina, zaljubil bi se takoj v Tebe.“ V sosednem grmovju zašumi. Nehote se Jurij v oni smeri ozre. Za trenotek zagleda med vejami snežnobelo pleče, okroglo polno roko — potem pa vse zgine.

Ali je bila to lepa Amalija, ki se tudi v gošči preoblači, ali je tudi ona pogledovala za Jurijem?

Smukač se za vse to ne briga.

„Krasen dečko si, Jurij!“ zakliče, „da se mi srce v telesu smeji! Resnično, Ti si tolovajski glavar, kakor stoji v knjigi.“

Mladi mož osupne. „Tolovajski glavar?“ praša začuden.

„No, zakaj pa ne? Našega glavarja si jo nedavno rabelj privoščil. Sedaj se s krokarji na vislicah zabava. In od tega časa je pri nas, kakor bi bil hudič iz verige izpuščen. Jurij, Ti bi bil pravi, ki bi kmalu napravil red.“

Jurij molči.

„Glejta, da sta kmalu gotova,“ oglasi se Amalijin stric; „dekle, ali si pripravljeno? Preganjalci dohajajo, niso več daleč, in če se ne motim, bližajo se z raznih stranij. Tega je še manjkalo — nazadnje pridemo še v zagato in potem nas gotovo vrag pobere.“

Roparji planejo k svojim konjem. Jurij gre za Smukačem. Lepa Amalija stoji v njegovi bližini, potem pa zapazi na jugu, da se temne postave ob Savi pomikajo hitro proti tolovajem. Tudi na drugi strani se slišijo glasovi — ni dvojbe, da hočejo roparsko četo obkoliti.

8. poglavje. Skrivnost tapetnih vrat.

Zlobna grofica. — Nevaren vedež. — Umreti mora. — Glas strasti. — Pritlikavec na preži.

Sokolsko je skoro zapuščeno.

Grof je večino služabnikov sabo vzel in le malo jih je ostalo v prostornem gradu.

Slabe volje šeta grofica po svojih sobanah in hišine le predobro občutijo nezadovoljnost brezsrčne gospe.

Velikokrat se čuje iz grofičinih sob, kako njena mala roka ploska po svežih licih mladih deklet, ki predostikrat solznimi očmi zapuščajo grofičino spalnico.

Danes je razjarjena vse hišine izgnala in sedaj je sama v prekrasnem stanovanju.

Čmerno pogleda zdaj na uro. zdaj skozi okno, včasih pa se začujejo jezne besede iz njenih ust.

Čuj — ali se ne bližajo tihi koraki od nekod?

Zavzeta gloda grofica krog sebe.

Tu se stenska vrata odpro in pred grofico stoji oskrbnik Tihorepec.

Grofica nekaj časa molče zre na predrzneža, kojega zatekli obraz je komaj človeku podoben.

„Nesramnež — lopov!“ zasika grofica neznansko razljutena, „kdo Vam je pokazal tajni vhod — govorite, — oh — tega se bodete kesali. Tega ne odpustim! Priznaj, tihotapec!“

Grofica zgrabi zvonec.

„Vaša milost naj le zvoni,“ pravi nesramnež mirno, „jaz pri tem nič ne tvegam, pač pa Vi, milostiva grofica. Prosim, le zvonite.“

Ponosna gospa prebledi.

„Kaj pravite?“ kriči, vendar pa že bolj bojazljivo vsled oskrbnikove hladnokrvnosti.

„Ali me hoče Vaša milost poslušati?“

„Lopov, kako nesramnost boš zahteval?“

„Nikakoršne,“ se Tihorepec reži, „drugače bi se mi tako morda zgodilo, kakor služabniku Antonu. Ta je tudi enkrat skozi ta-le vratca vstopil, morebiti še večkrat! In nekega lepega dne je zginil. Ali ni to čudno?“

Grdoba se zakrohota.

„Ali ste znoreli?“ kriči grofica.

„Ne, pri zdravi pameti sem, toda bil sem Antonov prijatelj,“ odgovarja nevstrašeno, „in ta mi je svojo skrivnost razodel. Pisma pa, koja je Vaša milost pisala lepemu možu, mala, lepo duhteča pisma, prišla so v mojo last.“

Grofica poskoči.

„Nesramnež, pisma so ponarejena.“

„O tem bi še-le razsojal gospod grof,“ odgovori oskrbnik mirno.

Strahoviti glasovi se začujejo iz grofičinega grla. Ozira se — potem pa pohotneža plašno pogleda, ki nepremakno stoji ob tapetnih vratih.

„Milostiva gospa,“ nadaljuje oskrbnik, „to pač nima nobenega smotra, če me tako grdo gledate. Toda jaz si hočem življenje ohraniti, pisma so na varnem kraju shranjena ter jih bo moj prijatelj grofu izročil, — ko bi se mi v gradu kaj pripetilo, Vaša milost me menda razume.“

Grofica se zgrudi na stol.

„Da — da, razumem Vas, nesramnež!“ kriči. „Vi hočete imeti denar za pisma. Koliko zahtevate?“

„Pisma niso na prodaj, vsaj za denar jih ne dam iz rok.“

Grofica se zavzame.

Služabnik Anton je bil nekdaj ljubljenec pregrešne grofice in ona sama mu je zaupala skrivnost tajnega vhoda.

Sedaj ve oskrbnik za vse, pisma ima v rokah in vtihotapil se je k njej po tajnem vhodu.

Grešnico groza preleti.

Ali hoče ta grdoba za ona pisma njeno naklonjenost? Samega gnusa skoro omedli.

Tihorepec se peklensko reži.

„Vaša milost naj se le pomiri,“ pravi počasi, „ne maral bi z Antonom menjati. Taka ljubezen je prenevarna — skriva se v njej bleda smrt.“

„Nesramnež!“

„Vaša milost naj le zmirja, to me ne moti, končno se bova vendar zjedinila.“

„Z Vami, grdo spako, nikdar!“

„Le poslušajte,“ nadaljuje oskrbnik, „hočem Vam z lepo staviti predlog.“

„Govorite hitro,“ veleva grofica.

Tihorepčev obraz se skremži v skrivnostne gube.

„Nekaj hočem imeti,“ šepeta, „toda jaz sem mož, ki ničesar noče zastonj. Če dobim, kar želim, izročim Vam pisma in — Jurija Skopca na vrh.“

Sedaj poskoči grofica.

„Kaj Vi veste o lovcu, lopov!“ zakriči srdito.

„Več ko dosti,“ je hladnokrvni odgovor, „poslušal sem in dobro mi je znano, kaj se je godilo, predno se je grof povrnil.“

Grofica smrtno prebledi.

Sedaj mora odnehati, ta mož bi sicer preveč nevaren postal — za sedaj mu bo vse dovolila in ob ugodni priliki se ga bo odkrižala. „Kaj zahtevate?“ praša hlastno.

„Najprvo za moje zvesto službovanje lovski gradič pri Vrhniki,“ prične nesramnež, „last je Vaše milosti ter lahko ž njim drage volje razpolagate.“

„Dobro, naj bo Vaš!“

„Potem želim hišino Milico za svojo zakonsko ženo,“ nadaljuje hudobnež.

„Kaj, tatico?“

„Tatico ali ne tatico,“ odgovarja oskrbnik, „to mi je deveta briga. Zadostuje, da zahtevam Milico.“

„Ni mogoče, ker sedi v ječi, kjer jo čaka smrtna kazen.“

„To se ne bo zgodilo,“ zavrača Tihorepec trdovratno,

„Vaša milost bo že pravo zadela. Zaradi mene naj se druga deklina obdolži, da je nezavestni skrivaj v žepe vtaknila dragocenosti.“ Oskrbnik zadnje besede z vzvišenim glasom povdarja. Grofica z nova prebledi kakor zid.

„Kako to menite?“ praša ga resnim glasom.

„No, mislite si pri tem, kar hočete,“ odgovori zlobnež.

Grofica se mu približa.

„Ne spravite me ob pamet!“ zasikne lepa furija.

„O ne, milost, toda na odgovor čakam.“

Krasna žena zre pred se.

„Da, umreti mora,“ mrmra graščakinja, „toda varati ga moram; misli naj, da mu izpolnim željo. Milica mora poginiti, kajti znana jej je moja tajnost.“

Oskrbnik lepo gospo kakor lisica z malimi, svetlimi očmi opazuje, ki so v zabuhlem obrazu skoraj skrite.

„Ali bo Vaša milost storila, kar zahtevam?“

„Da, da,“ odgovori ona hitro.

„Dobro, potem bo milostna gospa z menoj zadovoljna. Lovski gradič bo moja last, in ko bo Milica postala moja žena, potem bo moja lepa gospa našla v gradiču zalega lovca Jurija.“

„Kaj pravite? — Jurij se je vendar potopil.“

„Ni se, ne!“ se reži Tihorepec. „Gotovo vem, da se je iz savskih valov rešil.“

„In menite, da se Vam posreči, zvabiti ga v lovski gradič?“

„Zakaj pa ne?“ odgovori oskrbnik, „to vendar ni pretežko. Hahaha — še nikdar nisem slišal, da se je kdo pritožil, ker ga lepa, imenitna gospa ljubi, čeravno je on nizkega stanu.“

„Molčite!“ veleva grofica jezno.

„No dobro — pa molčim o tem,“ pravi prekanjeni hinavec.

„Jezik le za zobmi držite,“ pravi grofica, „Jurija Skopca pa mi morate v gradič zvabiti. Prišla bom tja, nepoznana, preoblečena, v največji tajnosti; — jaz moram z lovcem govoriti.“

„To sem vedel,“ se muza oskrbnik, „drugače bi se jaz ne pisal za Tihorepca.“

„Kaj pravite?“ se zareži grofica nad njim.

„Nič, nič,“ pravi zvita buča.

„Zdaj pojdite,“ ukazuje graščakinja, „pozneje se bodeva natančneje o tem zgovorila. Vsekako pa bo lovski gradič kmalu Vaša last.“

„Kot plačilo za mojo zvestobo,“ se reži oskrbnik, „in milost Vaša naj ne pozabi na mojo Milico. Moja mora postati, naj velja, kar hoče, kajti — dekleta ljubim.“

Grofica odločno pokaže na vrata. Oskrbnik izgine, toda hrbta ne pokaže svoji gospe, kakor bi se bal zavratnega napada. Zapre za sabo tapetna vrata. Grofica posluša, dokler ne utihnejo koraki Tihorepčevi.

„Nesramnež,“ pravi zdaj, „tudi on mora umreti, toda pozneje, ko ga več ne potrebujem. Že zdaj bi se ga bila odkrižala, toda obljubil mi je Jurija. In ta lepi mož vzbuja mojo poželjivost; tako zal, kakor je on, ni nikdo drugi; lovec mora moj biti, in ko bi se temu celo peklo upiralo.“

Grofica zapusti sobo.

Zdajci se tapetna vratica v drugič odpro. Toda to ni obraz oskrbnikov, ki zre v sobo, o ne, to je spak-norec, ki iz milosti je grofovi kruh, pritlikavec, ki je tako strašno s pestjo obdeloval oskrbnikov obraz.

Kaj hoče norec v grofičinem stanovanju?

Bistro kakor ris se ozre po sobi in urno kakor veverica se skrije za škrinjo.

Tu se vsede ter mirno, nepremakljivo čepi, kakor lesene podobe, ki krasijo starinarsko pohištvo.

9. poglavje. Jurij Skopec prevzame poveljništvo.

Sovražniki prete. — Obupanost tolovajev. — Predrzno podjetje. — Bog na Kresniškem hribu.

„Sam hudič nas je spravil v te škripce. Vražja pokrajina, tukaj so nam preganjalci v enomer za petami.“

Tako upijejo roparji na svojih konjih, ki so ob savskem nabrežju odjahali, potem pa se urno vrnili.

Jurij opazuje svoje nove tovariše.

Ti se zanj ne brigajo, le Smukač in Cekinar stojita poleg predrzneža, kajti njegov pogum, njegova odločnost in nenavadna izobrazba jima je že davno znana.

Jurij misli le na svoje maščevanje.

Prepričan je, da je mej preganjalci grof Sokolski, mož, ki ga je z bičem udaril, in maščevalni čut veliko huje, kakor poprej, zaskeli v njegovem srcu.

Sedaj se nehote ozre po Amaliji. Lepa deklica stoji poleg starega tolovaja, katerega jo svojega strijca imenovala, in Jurij čuje vsako besedo njihovega razgovora.

„Kaj ti je prišlo na misel, deklina,“ pravi stari lopov. „Zakaj nočeš z menoj iti? Ali si že pozabila, da sem jaz možak, ki se zna skozi sovražnike zmuzati?“

„To dobro vem,“ odgovori Amalija, „toda sreče nočem poskušati. Jaz ostanem tukaj in bom usodo druzih delila.“

„Kaj si znorela?“

„Ne, pamet moja je zdrava. Pojdite sami, ne zadržujem Vas.“

Starec grozno zakolne.

„To vendar ni tvoja navada,“ se zadere togotno na njo.

„Če tudi ne, toda moj sklep je neomahljiv.“

Stari rokovnjač se strašno roti, vendar pa ostane pri malem krdelu, ki se na boj pripravlja.

Jurij se ozira. V krčmi so bile vendar tri ženske, sedaj Amalija sama tu stoji — kam sta prešli oni dve tolovajski spremljevalki?

Tu zagleda lep dekliški obraz, toda postave ne pokriva žensko krilo, ampak lovska obleka in nežni roki se oklepate lične puške.

Juriju je vse jasno. To je tolovajska nevesta, ki se bo poleg svojega ljubčka borila.

Rokovnjači so v vidni zadregi. Ne samo, da se grofovi beriči bližajo, od druge strani jih zasledujejo ljubljanski sodni hlapci, ki jih obkolujejo.

Tolovajska četa je predrzen rop izvršila in preganjalcem je posrečilo, da so jih zasledili.

„Deset mož zoper jednega izmed nas,“ pravi čmeren rokovnjač; „ta pot ne uidemo rablju.“

„Za vraga, dober svet je drag,“ pripomni drug lopov, grozno roteč se.

„Nič nam ne pomaga,“ dostavi tretji, „najbolje je, da odložimo orožje, zoper toliko sovražno moč v tujem kraji ne opravimo nič.“

„Da, udajmo se!“ kriči drugi, „enkrat moramo vendar umreti.“

Amalija zre na Jurija. Ta razume njen pogled. Še enkrat se zmisli svoje ranjke matere, potem pa odločno stopi med divje tovariše.

„Udati se hočete?“ praša zaničljivo.

„Kaj pa hočemo? Najmanj štiristo mož nam stoji nasproti, obkoljujejo nas od vseh stranij, saj vendar čujeto bližajoče se sovražnike.“

„Le udajmo se!“ kriči jeden izmed tolovajev, „zastonj bi se branili in kazen bi bila potem toliko večja.“

Jurij se srdito zasmeji.

„Kdo bi si bil to mislil,“ zarujove odurnim glasom. „Menil sem, da sem našel možake, sedaj pa vidim le krdelo strahopetnežev.“

Rokovnjači godrnjajo.

„Strahopetneži nismo,“ odgovarjajo, „toda tukaj je vse zgubljeno. Pred nami in za nami beriči, na levi globoka Sava, na desni pa strmo skalovje. In pa še brez poveljnika smo.“

„Ubogajte mene!“ zakliče gromovitim glasom. „Meni je okolica znana. Za vraga, borili se bomo, in če treba umrli. Na vislicah pa ne bo nobeden končal. Ali ste me čuli, da poznam vsako ped zemlje?“

Smukač dvigne puško.

„Da, Jurij Skopec,“ zarujove navdušeno, „s tabo grem tudi v pekel! Pusti druge kukavice, naj teko k vragu za nas stanovanje naročat. Na vislice ne maram, umreti pa sem pripravljen pošteno tolovajsko smrt, v boji, v zelenem gozdu.“

„Oho, jaz se ne dam izključiti!“ vpije Cekinar, „halo, Jurij, tukaj je še jeden, ki se hoče bojevati in umreti. Ti si najin glavar, s Tabo greva tudi v peklenski ogenj.“

Sedaj se zdrami celo krdelo.

„Jaz tudi — jaz tudi!“ kriče rokovnjači. „Jurij je naš glavar. Bojevali se bomo, nikdo se ne uda.“

„To sem pričakoval,“ odgovori Jurij, in oči so mu navdušeno blišče, „sedaj ste možje, s katerimi smem računiti. Konje moramo popustiti, tu ne pomaga nič.“

„Ne škoduje pa tudi ne, saj so vkradeni.“

„Dobro, vzemite, kar je največ vredno, raz sedel, toda hitro, vsaka minuta je dragocena. Vodil Vas bom, borili se bomo in padli, če nam sreča ne bo mila. Če se nam pa sreča posmehlja — tedaj —“

Jurij obmolkne. Škoda besedij sedaj, kajti kričanje zasledovalcev se vedno bolj bliža, kmalu morajo tu biti.

Rokovnjači delajo na vse pretege. Hitro je najdražji plen v culah na hrbtu, potem pa konje k drevju privežejo.

Jurij je tako zapovedal in vsi mu točno ubogajo, kakor da bi bil že leta in leta njihov poveljnik. Sedaj vzdigne mladi mož samokres.

„Molčite kakor v grobu,“ veleva zamolklim glasom; „za menoj!“

Tolovaji ne povprašujejo nadalje.

Oprezno, kakor mačke, se plazijo skozi grmovje ob pečinah za Jurijem.

Amalijin stric se čudi.

„Skopec nas bo še le v pravo zagato speljal!“

„Jezik za zobmi!“ zarenči Cekinar. „Če je le kdo, ki nas more rešiti, je to ravno Jurij, ki je iz pravega lesa za glavarja.“

„Bedarija, tak mlečnik!“

„Molči, stari brbljač!“

Godrnjaje starec obmolkne. Rokovnjači plezajo vedno više. Grmovje preneha, poleg skrivljenega borovca pa se naenkrat prikaže votlina, v kateri ima najmanj petdeset mož prostora.

„Hitro, — hitro kvišku!“ zapoveduje Jurij, „preganjalci so že pri konjih.“

Kakor divja zver se splazi celo krdelo do vdolbine, v kateri jeden za drugim zgine.

„Posluh!“ veleva Jurij, „strelci stopite naprej, vlezite se na trebuh in dobro merite! Nobeden strel ne sme biti zastonj!“

Brez pomisleka ubogajo rokovnjači. Za skalnatimi robi se poskrijejo, obrneni proti deževnemu jarku, po katerem so ravnokar plezali do votline.

Onim, ki so imeli le bodala in samokrese, ukaže, naj pazijo za grmičevje ob desni strani jame.

„Vse je lepo in dobro, toda s tem Jurij Skopec niti psa ne zvabi izza peči,“ godrnja Amalijin stric. „Sovražniki, katerih je toliko, bi morali največji norci biti, ko bi pri prvem strelu ne začeli za nami plezati ter nas s silo udušiti.“

„Molčite vendar,“ zavrne ga Amalija, ki niti za trenotek ne obrne svojih plamtečih očij od orjaške postave nekdanjega lovca. —

„Kaj čvekaš Ti,“ mrmra stari rokovnjač, „jaz bolje vem, kaj se tukaj godi — vsi smo izgubljeni.“

„Bodite tiho!“

„Kaj tako zijaš v Skopca?“ praša sivec, „meni se zdi, da si se vanj zatelebala!“

„In če sem se?“

„Potem mu vse kosti polomim,“ zaškriplje starihar, „oho, Amalije mi ne bo nobeden uzmal.“

Doli ob Savi zveni orožje. Od obeh stranij prihajajo beriči.

Zapovedujoč glas se začuje:

„Lopovi so se v hrib umaknili, tu gori v pečinah so se poskrili. Preiščite vsak kotiček. Plezajte gori!“

Amalija se skloni črez skalnato steno.

Po celi poti ob Savi se bliskcta orožje. Kar črno je ljudij, ki prično po grmovji iskati.

Smukač pogleda Jurija.

„Ali naj streljam?“ praša ropar.

Jurij stoji pripognen, molčeč, toda oči se mu svetijo kakor jastrebu. Temno pogleda Smukača, odločno zamahne z roko, naj molči.

Očividno čaka Skopec, da se sovražniki še bolj približajo.

„To je vražji položaj,“ šepeče Cekinar, „to pot nas bo konec. No, meni je vse jedno, enkrat moram tako umreti, saj nisem izbirčen, ali mi rabelj ali pa sovražna kroglja priprpvi pot v peklo.“

Tudi ob desni strani je mogoče priti do skalnate votline. Toda od hudournika izprani jarek tujca prej zvabi, da si izbere to pot. Sovražniki se prično tudi le po tej strani kvišku pomikati.

To je hotel Jurij imeti.

Ravno se prvi pokažejo izza grmovja. Za njimi se beriči kar gosto drenjajo.

Še nekaj trenotkov počaka Jurij, potem pa gromovitim glasom veleva: „Ogenj!“

Puške zugrme, pečine se zagrnejo v gost dim, kričeč, stokajoč se jih dvanajsterica težko ranjenih ali ubitih beričev zvrne črez strmo pečevje v globočino.

Prestrašeni zbeže za njimi ostali ter še-le v grmovji obstoje.

„Ali se ne sramujete? Pred nekaterimi rokovnjači bežite, ko je vendar ogromna večina na naši strani! Naprej, splezajte do njih ter jih pometajte doli!“

„Sedaj nas je konec,“ pravi Cekinar svojemu prijatelju, „kogar tukaj ne posekajo, okusil bo vislice.“

Smukač odmahne z roko.

„Nismo še tako daleč, ne. Le poglej Jurija. Ali ni to rojen poveljnik? Pravim Ti, to je tolovajski glavar, kakor v knjigi stoji. In tudi iz teh vražjih škripcev nas bo rešil.“

„Ne verjamem!“

Jurij izpodbuja svoje ljudi. Hitro so zopet puške nabasane, da pošljejo pogubo v sovražne vrste.

Ti se zopet zbirajo na oni strani, kjer so prvikrat poskusili splezati do tolovajev.

Za levo stran pečevja se ne brigajo, ker se jim skala zdi prestrma, da bi mogli roparji po nji ubežati.

Sicer so pa preganjalci sedaj različnega mnenja. Nekateri poveljniki hočejo takoj znova pričeti naskakovanje, toda grof Sokolski jim drugače svetuje. Na vsak način hoče črtenega lovca živega dobiti v svojo pest, ker grozovito se hoče nad njim maščevati.

Pod tisočerimi mukami naj umre hudobnež, ki je hotel njegovo ljubljeno soprogo časti oropati.

„Večer se bliža,“ pravi načelnik preganjalcev, „nima tedaj nobenega pomena, da napadamo, dokler je dan. Ko napoči noč — lopovi ne morejo več meriti, sedaj pa nam lahko veliko ljudi pobijejo.“

„To je res, Vaša milost, — ali —“

„Moje mnenje je, da nimamo nobenega vzroka, toliko ljudi žrtvovati. Od zdolaj lahko stražimo pečine in za drevjem smo varni pred tolovajskimi krogljami. Kakor hitro se zmrači in lopovi ne morejo več meriti, pričnemo naskok.“

Načelniki so s tem zadovoljni, ker tudi oni nimajo povoda življenje svojih mož tvegati.

„Če nam le zlodji skrivaj ne pobegnejo,“ meni eden izmed poveljnikov, „taki rokovnjači so zviti; dostikrat so se nam že v zadnjem trenutku izmuzali.“

„Nemogoče,“ odgovori grof, „saj sami vidite, da je edina mogoča pot iz tolovajske votline na desni strani, in ta je pod našimi puškami dobro zavarovana. Na levi strani je pečina tako strma, da bi si celo koza vrat zlomila, ko bi hotela po njej plezati. In roparje tudi vidimo, le glejte celo vrsto širokokrajnikov za skalnatimi robi. Pričakujejo, kdaj jih z nova napademo.“

Grof ima prav. Gori v duplini so povsodi videti klobuki tolovajev, — tam molče čakajo predrzneži na naskok sovražnikov.

Sedaj solnee zahaja. Mrak se dela po dolini, in preganjalci se pripravljajo k odločnemu napadu.

Tolovaji ne morejo več meriti, in slepo bodo v temino streljali.

Grof Sokolski obljubi visoko nagrado, če prav veliko tolovajev živih polove, posebno veliko darilo pa dobi oni, ki se živega Jurija Skopca polasti.

Da, živega hoče dobiti v pest, potem pa ga bo v svarilo lopovom grozovito kaznoval.

Beriči se zbirajo v grmovju. Na dano znamenje prično kvišku plezati.

Rokovnjači ne streljajo.

„Udajajo se — prosijo za pardon,“ vesele se poveljniki, „sodrga je naša — halo!“

Zdaj pridejo prvi do votline.

Divja kletvina — ljuto vpitje se začuje z višine.

„Kaj je?“ prašajo zadnji, „ali jih imate?“

„Hudiča imamo,“ glasi se odgovor, „zlodji so nas dobro opeharili. Le glejte!“

Tudi grof Sokolski pripleza na pečino in vidi — cele vrste klobukov ležati za skalnatimi robi.

In še več vidi. Votlina je v zvezi z razpoklino na levi strani, v kateri, prikrito za vsakega v dolini, vodi steza proti vrhu hriba.

Sedaj jim je vse jasno.

„To je storil Jurij Skopec!“ kriči ljuto grof Sokolski. „V takih rečeh je bil mojster, — da — da, to je njegovo delo. Le on je poznal vse skale, vse vrhove na daleč in široko. Toda ubežali nam vendar ne bodo. Preganjajte zlodje — pobijte jih —“

„Strela ubij lopove!“ glasi se z vseh stranij, in urno prično plezati za ubežci proti vrhu Kresniškega hriba.

10. poglavje. V ječah pod Trančo.

„Priznaj, deklina!“ — Zaslišanje. — Rudeče opravljeni krvnik. — Milico vlečejo v mučilnico. — Tortura se prične.

Ljubljančanje si imajo sedaj veliko pripovedovati.

Vsi so videli lepega dekleta, katero je grof Sokolski zaradi tatvine izročil krvavi sodniji.

In kdor jo glodal v njene nebeško modre oči, prisezal je pri vseh svetnikih, da to ljubko bitje ne more biti hudobnica. — Toda sodniki mislijo drugače.

V tistih časih je navadna obdolžitev imenitnega moža več veljala, kakor vsa zatrjevanja nedolžnosti ubogega človeka, ki nima niti denarja niti blaga, pa tudi ne mogočnega priporočnika.

Koliko nedolžnih so takrat, le ker so bili na sumu, izročili krvniku, da jih uniči, ali pa tudi, da jih usmrti.

In Milica, uboga deklica, bila je že toliko kakor zaradi tatvine obsojena, saj so vendar v njenem žepu našli nekaj ukradenih dragocenostij.

Tu nobeden sodnik ne dvoji, da je bila revica v resnici pri oni tatvini na Sokolskem udeležena. Njena krivda je jasna in sedaj se gre le še za to, da prizna svoje hudodelstvo.

Zvedeti hočejo njene sokrivce, in že dan potoni, ko so jo v Ljubljano pripeljali, odvedejo jo pred sodnike.

Dva surova jetniška hlapca pripeljeta ubogo deklico v veliko sobo sodno hiše pod Trančo.

Marsikatera zlobna beseda se čuje in nečloveški hlapci imajo divjo veselje na tem, da prav živo slikajo dekletu strahovito torturo.

Milica pa jih ne posluša, kajti njene misli niso več na tej zemlji.

Le še ena želja jo navdaja, — hitro bi rada umrla, in za to v srcu prosi nebeškega Očeta.

„Izveličar moj, pošlji mi rešilno smrt,“ šepetajo njene ustnice, „o, Jezus, ki si na križu za me umrl, oprosti me teh muk in vzemi nje k sabi v večno veselje.“

Molitev se dviguje proti nebu, ki pa molči ter ne da nobenega znamenja, da bo kmalu konec njenega trpljenja.

Zdaj peljejo Milico v veliko dvorano, v kateri za črno ogrneno mizo sede možje temnih obrazov.

Milica komaj čuje, kaj jo prašajo.

Sodniki smatrajo za samo ob sebi umevno, da je tatvine sokriva, saj so se pri njej našle ukradene stvari.

Tedaj je dokaz njene krivde zavržen, — ona toliko kot obsojena; sodnikom se gre le se za to, da izvejo imena drugih zločincev.

Jeden je, po grofovi izpovedbi, bivši lovec Jurij Skopec, pa razun njega sta neki šo dva druga moža v grad vlomila.

„Kdo so Tvoji sokrivci?“ jo praša preiskovalni sodnik ostrim glasom, „povej nam takoj imena hudodelnikov. —“

Milica gleda nemo v izpraševalca. Imenuje naj svoje sokrivce, ona, ki ni nobenega zločina izvršila; v glavi se jej začne vrteti.

„Ali boš govorila ali ne, tatinska vlačuga,“ zarujove sodnik nad njo, katerega lepota mučenega otroka čisto nič ne gane. —

Milica se na tihem joče.

„Zavrženka,“ prične sodnik znova, „li naj ti še-le rabelj jezik razveže? — Kako se imenujejo roparji, ki so preblagorodnemu grofu Sokolskemu odnesli dragocenosti?“

Milica se skoro sesede.

„Jaz nisem ničesar vkradla,“ pravi komaj razumljivo, „tudi ne vem o roparjih druzega, nego da sem videla za trenotek dve divji postavi, kar sem tudi takoj grofici sporočila.“

„Trdovratnica,“ zmerja jo sodnik, „zvijati se nam hočeš. Nobenega ozira ne zaslužiš. Zadnjikrat Te prašam, zavrženka, ali hočeš priznati?“

„Povedala sem, kar sem vedela!“ jeclja Milica, „jaz sem nedolžna.“

Sodnik namigne in takoj stopi izza stebra krvnorudeče opravljeni mož.

Obleka se tesno oklepa krepke postave moža s surovim obrazom, na katerem se pokaže srdit smeh, ko zagleda lepega zvezanega dekleta.

Rabelj dobro pozna svoj posel, prikloni se pred sodnikom, ki zapovedujé pokaže z roko na vrata.

Rudeči krvnik zgrabi za verigo, s katero so oklenjene nežne Miličine ročice, ter brez umiljenja nesrečnico za sabo vleče iz dvorane, za njim pa veličastno stopa ko trska suh pisar s papirjem v roki in gosjim peresom za velikimi ušesi.

Milica stopa kakor v sanjah. Verige rožljajo, pa tega ne čuje; pot pelje po stopnjicah v podzemeljske prostore starega sodnega poslopja.

Niti z jednim pogledom se Milica ne ozre na okolico; misli njene so že davno na onem svetu. Le mrzlica pretresa njene ude, ko misli, da jo bo njen rudeči spremljevalec mučil.

Bolečin se ne plaši, pač pa okoliščina, da jo bo rabelj s surovo roko slačil. Milica je čista kakor lilija. Nikdar ni kalna znisel njene otroške duše oskrunila, in sedaj — sedaj? Revico zapušča zavest.

Rudeči rabelj svojo žrtvo hitro za sabo vleče, kajti zverski človek se radosti, kadar more koga mučiti. Njegovo največje veselje je, kadar mučeni stokajo, in upitje mučenih žensk je godba njegovim ušesom.

Sedaj odpre velika železna vrata. Milica kakor skoz megla vidi deloma po tleh ležati, deloma ob stenah viseti razne grozovite priprave.

Rudečnik vrata zopet zapre. Pisar pa se mogočno vsede za mizo ter položi pred se papir. Potem prime pero ter z njim počasi nariše napis:

„Zapisnik o mučnem zaslišanji obdolženke Milice —.“

Tu se gosje pero zapiči v papir ter s črnilom ves zapisnik, oškropi. Pisar je primoran, da si ureže novo pero.

Milica se plakajoča zgrudi na tla, pa krvnik jo kviško potegne, ter se pripravlja, da prične svoje grozno delo.

„Najprvo palčnike,“ pravi reže se pisarju, ki še vedno obrezuje pero. „potem bom ostreje postopal z obdolženko.“

Rabelj vleče dekleta k stolu. Vzame jej verige z rok, na nogah pa jej pusti spone. S stene vzame dve čudne reči, ki ste velikim palčnikom slični. Te pritrdi na drobno povprečno železno palico, na kateri so vijaki napravljeni, da se ž njimi palčniki morejo prav na ozko stisniti.

Rudečnik gleda proti mizi.

„Ali ste gotovi, gospod magister?“

„Gotov; mučno zaslišanje se lahko prične.“

Milica sloni pol nezavestna na stolu, njeno angeljsko obličje je bledo ko smrt, krvnik pa zadovoljno opazuje svojo žrtev.

„Da bi le prav dolgo tajila,“ mrmra, „to bi bilo veselje. Položil bi jo potem na ježa, ali še bolje na razteznico. Hejsa, to bi bilo lepo, ko bi se naga v bolečinah vila.“

Surovež prične palčnike navijati.

Tiho zdihovanje se začuje iz ust nesrečne deklice.

„Hitro priznaj, deklina,“ kliče pisar od mize, „drugače te bom še bolj na trdno povprašal; sredstev imam dosti, da omečim največjega trdovratneža. Priznaj, drugače boš morala največje muke prestati!“

In krvnik zopet, navije palčnike, ne da bi se za zdihovanje lepe mučenice brigal.

11. poglavje. V razvalinah Predjamskega gradu.

Volitev glavarjeva. — Nevarna tekmeca. — Boj za prvenstvo. — Tolovajska prisega. — „Hajdimo na Sokolsko!“

Mesec obseva gosto zaraščeno Hrušico in puščobni Kras.

Razvaline Predjamskega gradu nemo zro v nižave. Tu se je bojeval vitez Predjamski zoper cesarjevega zapovednika ter sredi zime motal južno sadje in živino raz gradu zasmehovaje sovražnika, ki ga jo hotel izstradati. Končno pa ga je vendar po izdajici zadela usoda, in le še opuščeno zidovje priča o njegovem nepremagljivem gradu.

Kaj se premika na višini?

Blizo petdeset temnih postav lazi po strmi stezi in od časa do časa se začujejo nerazumni glasovi, slični krikom ponočnih ptičev.

Postave izginejo med razvalinami.

Ali so to strahovi, ki obiskujejo nekdanji stan upornega viteza, ali pa ljudje, ki se po noči klatijo okrog po prepovedanih potih?

Ljudje so!

Luna obseva divje postave, v kojih pasovih se svetijo samokresi in bodala, in bleda luč se zrcali ob svitlih puškinih ceveh.

Divji možje se zbirajo najprej med razvalinami, po kratkem prestanku pa izginejo skozi ozek vhod v prostorno podzemeljsko jamo.

Baklje se zasvetijo.

„Vse je v redu,“ oglasi se jeden izmed njih, „naše zaloge se ni nikdo dotaknil. Nihče na svetu ne sluti, da je naše skrivališče na razvalinah Predjamskega grada.“

Zadovoljno mrmranje odgovarja mlademu možu, ki nosi desnico v obvezi.

To je Jurij Skopec, v sredi trideset predrznih mož, katere je novi poveljnik otel gotove pogube.

Tudi Smukač in Cekinar sta navzoča in poleg svojega strijca, bolj ob strani, stoji lepa, zapeljiva Amalija.

Navzočih je pa še nad dvajset mož, ki se niso udeležili onega boja ter se še-le pozneje pridružili glavnemu krdelu.

Ti so sedaj okolu dveh orjaških sodrugov z divjimi bradami sučejo ter na tihem med seboj šepetajo. Cekinar stopi k neki kameniti mizi sredi podzemeljske jame.

„Tovariši,“ zakliče, „naš prijatelj Jurij Skopec nam je bil s svojo pogumnostjo in zvijačo v najskrajnejši sili rešenik, ko smo že vsi sklenili končati na vislicah svoje življenje. Izvršil je uzorno svoje mojstrsko delo in njemu edinemu se moramo zahvaliti, da smo se mogli semkaj rešiti. Nehvaležni ničvredneži bi bili, ko bi ne hoteli svoje obljube izpolniti. Hola, tovariši, naš glavar naj živi, njemu se zaupajmo, dokler se v peklo ne pogreznemo!“

„Jurij Skopec — naš glavar — živio! Priseže naj nam zvestobo!“ kliče jih trideset, kakor iz enega grla.

Toda ostalih dvajset stoji molče, očividno so še neodločni.

Smukač hiti razburjen k njim.

„Bliže pristopite, za vraga!“ rujove; „ali ste slišali, kaj je izvršil? Hitro, ali pa se poberite, odkoder ste prišli! Pri nas sme samo eden zapovedovati, vsi drugi pa morajo ubogati.“

Nekaj tolovajev se hoče svojim tovarišem pridružiti.

Tu pa oba orjaška rokovnjača, ki sta kolikor mogoče svoje sodruge k uporu nahujskala, poskočita kvišku.

„Kdo pa jo ta Jurij Skopec?“ kriči jeden izmed njiju.

„Da, slišal sem — da je bil lovec. On naj bo naš glavar, tak mlečnik? Če ima kdo pravico, da postane glavar, tukaj sem prvi jaz, ‚rudeči Tomaž‘. Dokazal som dostikrat, da sem mož za to, da vodim krdelo in napravim veliko plena. Oni fantalin pa naj bo vesel, da sme pri nas ostati.“

Grozen vriše nastane.

Smukač in Cekinar ljuto stopita upornikom nasproti, Amalija pa upira svoj plamteči pogled v Jurija.

Ta stoji nekaj trenotkov nepremično.

Zažgal je vse mostove za seboj — sklep njegov je neomahljiv.

Počasi in mirno stopi pred ‚rudočega Tomaža‘, in njegovega divjega tovariša, ki še ljuteje razgraja.

„Rudeči Tomaž bo naš glavar!“ vpije kakor obseden.

Jurij vzdigne zdravo levico.

„Tiho!“ veleva resnim glasom, „sedaj bom jaz govoril!“

Čudno — ali ima ta mož nadnaravno moč?

Takoj vse potihne, samo ‚rudeči Tomaž‘ in njegov prijatelj merita mladega moža z jeznimi pogledi.

„Izvolili ste me za glavarja,“ nadaljuje Jurij mirno, „volitev sem sam sprejel ter postal Vaš načelnik, čeravno sem še-le nekaj dni med Vami. Kdo se upa upirati se mojim besedam?“

‚Rudeči Tomaž‘ se zakrohota s svojim tovarišem.

„Glejte ga no mlečnika,“ se norčuje prvi, „meni veleva, naj molčim, meni, ki se ga vse od Adrije pa do štajerskih planin boji. Hahaha, to bi bilo še lepše, da bi meni človek zapovedoval, ki niti desnice ne more rabiti — hahaha!“

„Molči,“ veleva Jurij, „za take širokoustneže, kakor si Ti, zadostuje tudi moja levica!“

Tolovaji se ločijo v dve stranki, toda nikdo se v prepir ne meša, mirno čakajoč, kako se bo stvar izšla.

Jurij, ki ima desnico v obvezi, sam stoji nasproti orjaškima upornikoma.

„Ali me bodeta ubogala,“ zakliče ostro, „ali pa bodeta z vsemi, ki me nočejo pripoznati za glavarja, pri tej priči zapustila razvaline.“

‚Rudeči Tomaž‘ se zaničljivo zakrohota.

„Hahaha, kako ta stvarca razsaja,“ draži orjak, „no, pojdi sem, mlečnik, če se upaš —“

Tovariš se mu pridruži.

„To zadevo bom hitro končal,“ sika, „jeden le more biti glavar, in to si Ti ‚rudeči Tomaž‘. Tako — pozor — tu —“

Hitro vzame izza pasa samokres ter pomeri na mladega moža. —

Nikdo mu ne more tega ubraniti — pok — krik na smrt zadetega!

Toda Jurij ni kričal — predrznež je bil hitrejši od svojega nasprotnika, kateremu je z jednim udarcem svoje železne pesti razdrobil glavo.

Mrtev se orjak zvrne na tla.

‚Rudeči Tomaž‘ zarujove kakor divja zver.

„Čakaj, pes, to mi boš drago plačal,“ besni ter zgrabi samokres.

Jurij vzdigne nogo, strašno sune ž njo, Tomaž telebi na tla. —

Hoteč se hoče vstati.

Tu ga krepke pesti od vseh strani zgrabijo.

Smukač in Cekinar sta prva, ki priskočita, vsi ostali pa za njima.

Hipoma leži Tomaž zvezan na tleh.

„Izdajica,“ se togoti Cekinar, „pojdite, glavar, pošljite ga v krtovo deželo — jaz ga držim.“

„Človeka, ki se ne more braniti, ne ubijam,“ pravi hladnokrvno ter vtakne samokres za pas. „Izpustite ga, naj gre, kamor hoče, če se mi noče podvreči. Vi drugi pa mi prisezite Vašo zvestobo!“

Roparji ubogajo.

Rudeči Tomaž stoji sam in škripaje vidi, da so ga vsi prejšnji tovariši zapustili.

„Hola — živio naš glavar!“ odmeva po podzemeljski jami. —

„Govori,“ praša Jurij orjaka, „ali mi hočeš ubogati ali ne?“

„Hočem,“ odgovori ‚rudeči Tomaž‘, skrivaj pa stisne pest in od strani Jurija zlobno pogleda.

Le ena oseba je videla ta pogled — lepa Amalija.

Smukač stopi k glavarju.

„Zapodite zlodja, naj gro k vragu,“ mu zašepeta, „hotel Vas je zavratno umoriti.“

„Ne, ostane naj,“ tiho zavrne Jurij, „potrebujemo ga, in če ga izobčimo, nas morebiti še izda.“

Smukač začudeno ogleduje Jurija.

„Primaruha, prav imaš,“ mrmra sam za-se. „Jurij je rojen glavar. Ta bo še čudeže delal.“

Bivši lovec stopi v sredo svojih divjih tovarišev.

„Bratje!“ kliče gromovitim glasom, „prisegli mi bodete. Kdor prisego prelomi, zapade smrti; kosti njegove naj trohne v gozdu. Prisezite, da me bodete ubogali v sili in smrti, v bogastvu in revščini!“

„Prisegamo!“ kriče roparji iz enih ust.

Tudi ‚rudeči Tomaž‘ je roko dvignil.

V njegovih lisičjih očeh pa se blisketa tajen ogenj — srce njegovo so krči maščevalne togote.

„Sunek z nogo mu povrnem,“ mrmra hudobnež; „kri njegovo moram videti, potem sem pa jaz glavar, in če se mi celo peklo upira!“

„Prisezite,“ nadaljuje Jurij, „smrt onemu, ki nas izda, ali pa le vinar od plena zataji. Vse, kar nam pride v pest, se na enake dele razdeli: tudi jaz. Vaš glavar, nočem nobenega dobička imeti.“

„Prisegamo!“ kriče tolovaji navdušeno.

„In še eno mi obljubite: Kri bodemo le v najskrajnejši sili pretakali. Prisezite, da bodete le bogatine ropali, reveže pa pri miru pustili. Prisezite, da se ženam in otrokom ne sme niti las skriviti.“

Razbojniki se začudeno ozirajo na svojega mladega glavarja. —

„Tepec nori,“ mrmra ‚rudeči Tomaž‘; „hahaha, zdaj bodo izprevideli, da sem prav imel, ter se bodo še pravočasno premislili.“

„Prisezite!“ zakliče Jurij, „ali pa Vas pri tej priči zapustim ter si drugod poiščem svoje tovariše. Ali mi obljubite to, da ali ne?“

Tu se vse roke vzdignejo.

„Prisegamo!“ se enoglasno začuje iz ust vseh tolovajev.

Zmagovalno se ozira Jurij po svojih tovariših.

„In sedaj poslušajte mojo prisego. Pri spominu na svojo ranjko mater Vam obljubujem, da Vas nikdar ne zapustim. Kdor mi bo mogel očitati, da sem prelomil svojo prisego, razseka naj me na drobne kosce. Kakor gotovo tukaj stojim, nikdar Vas ne bom zapustil.“

Vriskaje se zbirajo tolovaji krog svojega vodje, le ‚rudeči Tomaž‘ ostane v ozadji ter se približa Amalijinemu stricu, s katerim na tihem, toda živahno začne šepetati.

Jurij Skopec stoji kakor kralj sredi svojih podanikov.

„Sedaj pa na delo!“ kliče, „no bomo mirovali niti po dnevu niti po noči. Pleniti hočemo, kar se bo le dalo. Napovedali smo človeštvu, bogatinom boj in svet naj v strahu in trepetu izreka naše ime!“

Cekinar si mane roke.

„Kam najprvo, glavar?“ praša.

Jurij gleda na strop.

Njegovo duševno oko zagleda prekrasno žensko postavo mil obrazek, potem pa ta podoba izgine ter se glavar zmisli moža, ki mu je toliko bridkosti napravil.

„Tja gremo, kamor me kliče maščevanje,“ pravi zamolklo, „pripravite vse, da še pred jutrom odrinemo — proti Sokolskemu gradu!“

12. poglavje. V mučilnici.

Prikazen. — Boj za Milico. — Sodniki postanejo nepotrpežljivi. — Danes meni, jutri tebi! — Kje sta Milica in njen rešitelj?

„Priznaj, deklina!“

Tako vpije pisar, ko Milica povesi glavo, rudečnik pa počasi navija palčnike.

„Priznaj — ali —“

Pisar naenkrat obmolkne.

Vdarec zadene njegov zatilnik, da mu pero pade iz roke. Ko trska suhemu pisarju se stemni pred očmi.

Začuden se rabelj ozre.

Hitro kakor blisk skoči mala, škratasta postava proti njemu.

In sedaj se začno srdit boj.

Ko pisar nezavesten leži pod mizo ter vse štiri od sebe moli, se valjata rabelj in pritlikavec po tleh.

Rudečnik hode vpiti, toda njegov nasprotnik ga tako davi, da se le neko grgranje začuje iz njegovega grla.

Brzo pritisne zraščeni škrat krvnika k tlom, da se komaj gane. —

Norec vzdigne pest. Udarec za udarcem udriha po rabeljevi glavi, ki se zdihovaje in brez vspeha hoče otresti škratastega nasprotnika. Vedno hitreje pada pest, težka, kakor kovaško kladvo.

Zraščenec ima neznanske moči.

Še dvakrat udrihne in rabelj leži brez zavesti na tleh pri Miličinih nogah.

Norec ga nekaj trenotkov grdo ogleduje.

Potem se hitro obrne k Milici ter jo najpoprej oprosti palčnikov. Grozno zatuli norec, ko zagleda dekletove krvaveče palce. —

Kakor besen plane znova na pisarja in krvnika. — — —

V veliki dvorani prvega nadstropja so sodniki postali nepotrpežljivi.

„To je velika trdovratnica,“ pravi predsednik, „mislim, da ni še ničesar priznala.“

„Mogoče, da je postala nezavestna,“ pripomni drugi.

„Ne, ne, to bi nam bil že zapisnikar naznanil. Predlagam, stroga gospoda, da gremo gledat ter odredit, ko bi bila zločinka še trdovratna, da se ž njo postopa najostreje. Zapisniki so itak že izgotovljeni. Pojdimo tedaj!“

Sodniki vstanejo.

Ne morejo si raztolmačiti, zakaj tortura toliko časa traja, ker sicer žene in dekleta priznajo, ko zagledajo grozne mučilne priprave.

V slovesni vrsti se sodniki po stopnicah bližajo mučilnici.

Iz nje čujejo zamolklo stokanje.

„Oj,“ pravi eden sodnikov, „še jo mučijo, take trdovratne že dolgo nismo imeli.“

Sodniki stopijo skozi železna vrata.

Prvi sodnik si mane oči — drugi tudi, tretji in četrti pa primeta očala, ker menijo, da jih oči varajo.

Spogledajo se, eden z bolj neumnim obrazom kakor drugi.

Jetnica je izginila.

Pač pa sta pisar in rabelj še tukaj, toda v takem položaji, da sodniki sami sebi ne verujejo, kar vidijo.

Pisar sedi na stolu, na katerem je poprej Milica zdihovala, na njegovih črnih nogovicah se blišče svetle verige.

Njegova dva palca pa krasijo palčniki, ki so menda dobro naviti, kajti njegov hudobni obraz je grozno skremžen, v ustih pa mu tiči „hruška“, mučilna priprava, ki temeljito preprečuje vpitje.

Rabeljnu ste roki na hrbtu zvezani, usta so mu s cunjo zamašena, in da mu na tleh ne postane predolgčas, ga je nekdo ob vrvi kviško potegnil.

Na nogah pa mu vese težke železne kroglje, ki mu strašno raztezajo ude.

Sodniki z odprtimi ustrai opazujejo la čudni prizor.

Grozno javkanje pisarjevo jim dokazuje, da je vse to res.

„Vražja hudobija se je tu izvršila,“ pravi predsednik, „ha, tukaj so bili sami zlodje — zavezniki obdolžene hudodelnice. Kje je ta?“

Da, kje je Milica?

Z nova se sodniki z neumnimi obrazi pogledujejo, dokler jih rabeljevo zdihovanje ne predrami.

Sedaj skušajo, oba rešiti.

Nekaj sodnikov začne vleči iz pisarjevih ust „hruško“, da bi je „svojega častivrednega kolega“ oprostili.

Pri tem mu skoraj nekaj zob iztrgajo, ne da bi nevarno stvar iz ust spravili.

Drugi se trudijo, od rabeljevih rok odvezati težke kroglje.

Zastonj.

Konečno se prebrisanci domislijo, da se da vrv, ob kateri krvnik visi za roke, prerezati.

To se jim tudi posreči.

Rudečnik z velikim ropotom telebne na tla, in eden sodnikov milo zastoče, ker mu je težka kroglja padla na palec desno noge.

Rabelj se krogelj hitro oprosti, ko mu je eden sodnikov prerezal spone na rokah.

„Oprostite našega častivrednega kolega,“ zaukazuje prvi sodnik, kazoč s prstom na žalostno pisarjevo postavo.

Rabelj ga ne posluša, temveč skače kakor norec na okrog, ž njim pa sodnik z zmečkanim palcem.

„Kaj ste zblazneli?“ praša predsednik, „saj smo Vas oprostili, sedaj pomagajte temu —“

„Hu — hu — hu — tuli rudečnik. „Raki na mojih ušesih, — hu — hu — hu —“

Resnično, na ušesih mu bengljajo takoimenovani „raki“, ki mu povzročajo grozne bolečine.

Eden sodnikov pristopi, da bi ga oprostil „rakov“, toda v naglici zavije vijak narobe, „rak“ še bolj vščipne, rabelj pa same bolečine poskoči tri črevlje visoko.

Konečno ga oproste muke.

Javkajoč se spravi na pisarja, da tudi njega reši „hruške“.

Pisar se nezavesten zgrudi na tla.

„Kje je jetnica?“ praša prvi sodnik.

„Ne vem,“ stoka rudečnik, „če to ni bil sam peklenšček, ki je prišel po njo, bil je pa gotovo kak drug hudoben duh. Premagal naju je in zavedel sem se še-le, ko sem tu gori bengljal.“

„Kakšen je pa bil?“

„Pravcat škrat,“ ječi rabelj, „majhen, zraščen in oči je imel kakor žrjavico. Več nisem videl, kajti skočil mi je kakor mačka na ramo ter me pričel daviti, da sem sapo zgubil, potem me je po glavi lomastil, da sem se onesvestil.“

Sodniki se spogledujejo.

V tistih časih so ljudje še mnogo bolj na vraže verovali, kakor dandanes.

„To je bil gotovo živi vrag, ki nas je obiskal,“ pravi eden izmed njih.

Kaj je početi?

Pokličejo vratarja in vse čuvaje. Povprašujejo, ali niso videli tacega in tacega moža v sodnem poslopju, toda vsi zanikajo.

Živa duša ni videla priti kakega škrata in vsi so prepričani, da se je tu nekaj nadnaravnega zgodilo. Toda kje je jetnica?

Ali jo jo peklenšček skozi okno odnesel? Skoro že na to verujejo, tu pa najdejo na prehodu ruto, ki jo je nosila Milica okrog vratu.

Pisar se zdrami iz omotice, ter natančneje popiše obleko zraščenega spaka.

Zdaj so sodniki druzega mnenja.

„Pajdaš jetničin se je vtihotapil ter tatico oprostil,“ pravi prvi sodnik, „beriči naj vso sodnijo natanko preiščejo gotovo sta se v kakem kotu skrila!“

Beriči se po celem poslopji razdele ter prično povsod stikati.

Pod zemljo in pa gori do podstrešja vse pregledajo in prekucnejo. Ali bodo našli norca in Milico?

13. poglavje. Železni vitez.

Grad stražijo. — Varnostne priprave. — Tihorepec preti. — Tolovaji v gozdu. — Jurij v nevarnosti.

Na Sokolskem je tiho kakor pred nevihto. Grof se še ni povrnil, toda v gradu kar mrgoli čuvajev in beričev.

Čemu so te priprave?

Grofica to ve. Kopelj v Savi jej ni škodovala in zapeljiva vragica je krasna, cvetoča kakor navadno.

Nestrpljivo pričakuje poročil, kajti izvedela je, da je Jurij Skopec z nekaterimi tovariši ubežal.

Slišala je tudi o maščevalni prisegi, katera jo pa ne plaši, kajti prepričana je, da lovčeva togota velja le njenemu starikavemu soprogu.

In to jej ne dela preglavice.

Ko graščakinja tako prevdarja, leta Tihorepec nemiren po gradu okrog.

Kakor da ne vidi nobenega služabnika, hodi mimo njih ter sam s sabo godrnja. Vsi začujeni za njim pogledujejo.

Ko se zmrači, stopi oskrbnik skrivaj skozi tapetna vrata pred svojo gospo.

Ta ljuta poskoči.

„Ali ste že zopet tu?“ zadere se nad njim. „Ali Vam morda moje obljube ne zadostujejo? Dobili bodete lovski gradič, toda glejte, da so mi pobereta!“

„Oho!“ pravi Tihorepec, „to še ni vse. Slišal sem take reči, da se ne morem pomiriti.“

„Kaj?“

„Danes je bil neki Ribničan v kuhinji. Prišel je iz Ljubljane ter jo pripovedoval, da bodo mučili Milico.“

Grofica se malomarno obrne.

„Ali je to vse, kar mi imate povedati?“ praša zaničljivo.

Oskrbnikove majhno oči se začnejo svetiti.

„Deklica ima moja žena postati,“ odgovarja trdovratno, „toda kaj mi če soproga, kateri je rabelj vse ude polomil?“

„Vi ste norec,“ draži ga lepa hudobnica, „Milica je še otrok in bo vso priznala, če ji par palčnikov le od daleč pokažejo.“

Tihorepec zmaje z ramo.

„Jaz bi se pa raje sam o tem prepričal, ter Vas prosim odpusta,“ pravi. „Do skrajnosti stvar ne sme priti!“

Grofica ga grdo pogleda.

„Da mi ni obljubil, Jurija zvabiti v gradič — ne zapustil bi živ moje sobe,“ misli na tihem, „tako pa mu moram prizanašati, dokler ga potrebujem.“

„Rad bi dobil odpust,“ ponavlja Tihorepec.

„Za moj del, toda ne predolgo. — K večjemu dva dni, — pri moji jezi.“

Oskrbnik so pokloni.

„Še nekaj imam sporočiti, milostna gospa grofica!“

„No?“

„Norec je kakor kafra izginil.“

„E, kaj me spak briga? Se že kje klati. Pustite me s takimi malenkostmi pri miru.“

Tihorepec dobro ve, da je grofica od njega odvisna, kajti pisma, ki jih ima v roki, zadostujejo, da pogubi svojo gospo.

Pazljivo ga grofica ogleduje.

Tihorepec je zvit ko kača, kajti čeravno je njegove sobe natanko preiskala, pisem vendar ni mogla najti. Gotovo jih je dobro poskril. Toda čeravno ne dobi pisem v roke, mož jej ne sme postati nevaren. Umreti mora.

„Tedaj grem, milostiva grofica,“ šepeta oskrbnik, „pojutršnjim najkasneje sem nazaj in poprej se bo gospod grof gotovo že povrnil.“

„Le pojdite, ne potrebujem Vas.“

Oskrbnik še vedno pazljivo zre na lepo ženo, ter se potem kakor mačka izmuzne skozi tapetna vrata.

Grofica gleda za njim.

„Dedec, ne boš mi dolgo več na poti,“ grozi se lepa ženska, „preko vsakega stopa moja noga, kdor se mi zoprstavlja. Čez mrtvece korakam, če drugače ni mogoče. Milica mora umreti — Tihorepec tudi — in potem — potem tudi —“

Šepetanje njeno postane nerazumno.

Zunaj ob zidovji grajskega vrta, pri vratih in ograjah stoje straže. Grof Sokolski je previden. Jeden roparski vlom mu daje upanje, da ga bodo tolovaji v drugič obiskali in da se mu bo posrečilo, vjeti jih žive.

Celo krdelo straži grad in povsod je videti oborožence, ki se oprezno ozirajo na vse strani. Celo vrt je zaseden in le v gozdu, ki se z vrtom tiši, ni videti nobenega beriča, kajti gozd se ure in ure na dolgo razprostira.

Da, ko bi človek mogel gozd z očesom prodreti.

Tu bi zapazil, kako leži okrog trideset oboroženih mož v mali dolinici, okrog katere so straže razpostavljene. Toda to niso vojaki, marveč predrzneži pod poveljstvom glavarja Jurija Skopca.

Nekoliko od glavnega krdela leži Jurij poleg Smukača in Cekinarja.

Ta je svoja dva zvesta tovariša imenoval za podpoveljnika, kajti poznal ju je natanko, posebno njuni zviti butici.

Jurij so ravno ž njima posvetuje, kako bi se grad Sokolski najbolje dal napasti.

„Poizvedeti moram pred vsem, kaj se je z ubogo Milico zgodilo,“ meni glavar, čegar desnica še ni popolnoma zdrava.

„Revica mora morebiti veliko prestati, in če je zaprta, rešil jo bodem.“

Smukač se zaničljivo namuza.

„Glavar, čemu toliko vrišča zaradi borne hišine. Deklet na svetu kar mrgoli. Pustite deklino, kjer je.“

„Ne,“ odgovori Jurij, „Ti tega ne poznaš, kajti že davno si pozabil, kaj je sočutje.“

„To je res, saj pa tudi nisem stara baba.“

„To tudi drugi niso,“ zavrne ga glavar karajočim glasom.

„Toda dosti o tem, mene zanimajo zdaj še druge reči. In povesti o železnem vitezu tudi ne morem verjeti. Ali se nista motila?“

„Nisem se motil,“ zatrjuje Cekinar, „lahko mi verjamete, glavar. Ko sva prvipot šia mimo železne postave, stala je v duplini in na čeladi in vezirju nisva ničesar opazila. Ko sva se pa vračala, hu, to je bilo plašno.“

„Gotovo,“ pripomni Smukač, „glavar, midva gotovo nisva strahopetneža, vendar me je oblila kurja polt, ko je železna oprava tiho zarožljala ter nas je vitez pogledal z gorečimi očmi. Hu, ali sva hitro pete odnesla.“

Jurij z glavo zmaje.

„Jaz sem marsikaterikrat šel po dnevu in po noči mimo viteza, pa nikdar nisem nič posebnega opazil.“

„Tako?“

„Pripovedovali so si seveda veliko,“ nadaljuje tolovajski glavar, „v gradu so pravili, da straši, nobeden pa ni vedel nič gotovega.“

„Midva sva natanko videla.“

„Dobro,“ odgovori Jurij, „saj pridem sedaj v grad in pozno bo tudi, ko pridem skozi galerijo mimo železnega viteza. Radoveden sem, ali se bo prikazen ponovila.“

Smukaču se obraz zamišljeno zmrači.

„Glavar, ne bojim se ljudij, to Vam je znano korajže ne manjka — tudi Cekinarju ne.“

„To vem.“

„Z ljudmi se lahko borim, drugače pa jo s tako prikaznijo. Jaz bi svetoval, da se galeriji in vitezu izognemo.“

„To je nemogoče,“ zavrne Jurij, „če hočemo priti do grofa, — da, tudi pot v grofičine sobe vodi mimo viteza.“

Tolovaja molčita.

„Ostanita sedaj tukaj,“ pravi Skopec, „pregledat grem najzunajnejše straže, ter izvedet, koliko stražnikov je okrog gradu. V eni uri se povrnem in potem se natančneje pomenimo, kako bi bilo najbolje grad napasti.“

Jurij vstane. Orjaška postava gleda bistro, a temno svoje krdelo.

„Sedaj sem tolovajski glavar,“ šepeta, „ha, jaz si tega nisem želel, pa osoda me je prisilila. Jurij, Ti si proklet, iz človeške družbe izobčen, vzeli so Ti vse, kar si imel. Tvoj kruh. Tvojo čast, celo Tvojo drago mater. Ha, sedaj sem postal, kar ste hoteli imeti, vrag maščevanja. Moj račun z Vami bo grozovit!“

Jurij počasi izgine v gozdu.

Tu je doma, kajti v grajski okolici mu je znan vsak grmiček — vsako drevesce. Hitro se bliža gradu. Včasih malo postoji ter zamolklo zažvižga in straže mu ravno tako odgovarjajo.

„Vse je v redu!“ šepeta lovec, „sedaj pa si oglejmo, kako je v gradu.“

Urnih korakov odide.

Obrne se proti grmičevju vrhu griča, od koder je prost razgled na grajsko okolico. Kmalu je tam.

Ali ni za njim nekaj zašumelo?

Med vejami se prikaže rudečebradat, divji obraz.

Ali ni to ‚rudeči Tomaž‘?

Sedaj se zasveti cev puške.

Jurij ne sluti, da stoji za njegovim hrbtom smrtni sovražnik.

‚Rudeči Tomaž‘ jo stal na straži. Zapustil je odkazani mu prostor ter se za glavarjem pritihotapil.

Hudobno se reži njegov surovi obraz, ko pomeri s puško na Jurija.

Hrabri tolovajski glavar ne ve, da je njegovo življenje v nevarnosti, kajti slutiti ne more, da je med njegovimi ljudmi izdajalski Iškarjot, da ga hoče častihlepni ničvrednež ugonobiti. —

Še nekaj trenotkov — puška je namerjena na Skopčevo glavo.

Prst se krivi, da sproži — le trenotek še — potem —

Tu nekaj prileti po zraku — kletvina se začuje — zamolkel krik — Jurij se obrne.

„Semkaj, glavar,“ oglasi se srebrnočist dekliški glas, semkaj hitro — jaz nimam orožja, drugače bi ga bila že sama usmrtila.“

Z jednim samim skokom je Jurij za grmom, ki ga loči od kličočega dekleta.

Kaj zagleda?

Po mahovju se valja velikanska postava s krvavečo glavo.

Zraven nje leži puška, poleg pa stoji lepa Amalija.

V mali pa krepki desnici drži debelo gorjačo, s katero enkrat zamahne po izdajalčevi buči.

„Kaj se je zgodilo?“ praša glavar tiho.

„Grdoba Vas je hotel zavratno ustreliti,“ odgovori lepa deklica, „opazovala sem ga ter še v pravem času potolkla. Hitro vzemite bodalo, ničvrednež mora umreti.“

Jurij zmaje z glavo.

„Sedaj se ne more braniti,“ pravi, „tovariši naj ga sami sodijo — prejel bo svojo kazen — ha —!“

„Stoj — držite ga!“ kriči Amalija.

Pobiti izdajalec zdajci poskoči kvišku.

Ali mu je strah pred smrtjo dal nenavadne moči, ali pa se je bolj potuhnil kakor je bil v resnici nezavesten? Z jedno besedo — sedaj beži kakor divji merjasec skozi goščavo in trenotek pozneje že izgine za drevjem.

Amalija pristopi k Juriju.

„Za njim — za njim!“

„Pustimo ga, naj beži, kamor hoče,“ odgovori zaničljivo. „Ta se gotovo ne povrne več.“

„Ne, ne, z nova Vas bo zavratno napadel!“ kriči deklica ter se po vsem telesu stresa.

„Saj še orožja nima — no bo se upal več priti mi v bližino.“

„Varujte se izdajice,“ pravi, „hotel je postati načelnik, smrtno Vas sovraži ter Vam je bolj nevaren, kakor si mislite. Svarim Vas.“

Jurij pristopi k zapeljivi krasotici.

„Ne bojim se ga,“ pravi ponosno, „toda govoriva o čem drugem. Rešila ste mi življenje, ko ste pobila nesramnega Judeža. Zahvaljujem se Vam!“

Amalija globoko zarudi.

„To sem — tako rada — storila,“ pravi pretrgano, „in — in —“

Jurij težko sope.

Še pred nekaterimi dnevi služabnik na gradu, postal je po čudnem naključji — tolovajski glavar.

Da, na čelu lepega krdela mož, katere je človeška družba izobčila, stoji Jurij Skopec — napovedal je boj celemu človeštvu.

Prvikrat v svojem življenju čuti, kako krasno je zapovedovati, biti neomejen gospodar ter skrbeti za blagor svojih podanikov.

In pred njim stoji tudi njegovemu varstvu izročena razkošno-lepa deklica, ki mu je že dvakrat v nevarnosti pomagala.

Ali je bil le slučaj, — ali Amalija pri tem ni nič mislila, ko je zanj tvegala življenje — ali pa so jo globokejši čuti navdajali, da je toliko storila za njega — tujca?

Jurij bi moral slep biti, ko bi hotel prvo verovati.

Ali ne čita v žarečih njenih očeh sladke tajnosti, da gorko bije njeno srce zanj?

Jurij čuti, kako mu vroče prihaja.

Mlad je — krepak orjak, ki še nikdar ni bil zaljubljen. Za dekleta so ni brigal, ljubil je le knjige, zveste tovarišice njegovih prostih ur.

In sedaj je tolovajski glavar!

S kakim veseljem se je učil, veliko učil. Kdaj bo zopet prišel čas, da bo mogel učenje nadaljevati V Menda nikdar več! —

Domisli se zdaj Smukačevih besedij: „Pravcati tolovajski glavar mora imeti svojo nevesto.“

Pred njim stoji čudovito lepa, nenavadno pogumna deklica. Ali ni to prava rokovnjaška nevesta? Zazre se v njene temne oči. —

„Sedaj moram iti proti gradu, da poizvem, kje najlažje vlomimo.“

„Da, le pojdite,“ pravi Amalija in glas njen se trese, „le pojdite — čakala bom, da se povrnete.“

Pogled njen priča, kako udano mu je njeno ljubeče srce. —

„Čakala bom na Vas,“ šepetajo še enkrat njene majhne ustnice.

Jurij se jej nasmehlja.

Amalija vidi v njegovih očeh hvaležnost, — da, še več. Neznanska sreča jo presune.

„Oj, kakov junak je to,“ jeclja, ko Jurij izgine za drevjem, „čutim, da ga strastno ljubim. Moj mora biti, moj na veke!“

Pobere puško zavratnega morilca ter se vsede v gosto grmovje, ki popolnoma zakrije njeno krasno telo.

Previdnost njena ni bila zastonj, kajti trenotek pozneje zagleda v večernem mraku, kako se jej počasi bližate dve možki postavi.

Straže niso to, to sta dva druga človeka.

Amalija zadržuje sapo. Spoznati ne more obrazov, pač pa čuje glasove, ki vedno bolj razločno udarjajo na uho lepe opazovalke.

14. poglavje. Nevaren beg.

Ubežnika. — Preganjana. — Na podstrešji krvavega sodišča. Zasledili so ju. — Nevihta. — V skrajni nevarnosti. — Toča. — Ubežnika padeta.

Na podstrešji sodišča pod Trančo se plazite dve temni postavi skozi mrak, ki se tukaj nikdar ne umakne belemu dnevu.

Pri dimniku sta zdaj, ki se dviga na jednem koncu prostranega prostora.

Sedaj izgineta za očrnelim zidovjem, kmalu potem pa se zopet prikaže debela glava, v kateri tiče kakor žrjavica žareče oči. Le-te zro proti vhodu.

Tukaj se začuje ropot.

„Že prihajajo, iščejo me, še enkrat me bodo v mučilnico vlekli,“ začuje se tih dekliški glas.

Spremljevalec čudno zakruli, kakor bi jo hotel potolažiti, ter neprestano gleda proti vratom.

Nemi norec z grada Sokolskega se je nevidno vtihotapil v sodišče pod Trančo, oprostil je Milico, ko so hoteli nesrečnico surovo slačiti in njene nežne ude s strašnimi pripravami na razteznici mučiti.

Najhujše je preprečil, toda nevarnost je še velika in po vseh kotih iščejo jetnico in njenega skrivnostnega rešilca.

Koliko časa bo še trajalo, da pridejo beriči na podstrešje?

Kaj se bo potem zgodilo?

Milica trepeče v smrtnem strahu, osoda, ki jo čaka. jej je znana.

Obupana objema črno, mrzlo zidovje.

„O, da bi imela nož,“ stoka, „da bi mogla svojemu nesrečnemu življenju napraviti konec, predno me slečeno polože na raztezalnico. Sramota je vendar hujša kakor smrt. Oj, kako hrepenim po hitrem koncu!“

Norec jo je menda razumel, kajti znova čudno zakruli, da bi jo pomiril, toda Milica ne pričakuje več rešitve.

Že ure in ure se s svojim rešiteljem potika od kota do kota, po zapuščenih dvoranah, tihih prehodih; kakor bi ju Bog sam čuval, posrečilo se jima je dosedaj, ostati skritima.

Toda, koliko časa še?

Preganjalci še vedno iščejo. Beriči jo sicer še niso zagledali, toda prepričani so, da se nista mogla v zemljo vdreti.

Ropot se bliža. V drugem nadstropju so že. Kmalu bodo pri podstrešnih vratih.

Norec včasih zamolklo zarenči, kakor razljutena zver. Potem pa prime za vrv, ki jo ima okrog sebe navito.

Milica se ne gane.

Niti pojma nima, koliko časa je preteklo, odkar je bila oteta iz rabeljevih krempljev.

Gotovo pa je že več ur preteklo in zunaj se gotovo že mrači.

Čuj! — Kaj je to? Pri podstrešnih vratih se zaslišijo stopinje.

„Tukaj so,“ stoka Milica, „po-me gredo. Moj Bog, umrla bodem!“

Norec zopet zarenči, potem pa hipoma obmolkne.

Vrata se odpirajo.

Zasvetijo se svetilke in Milica z grozo vidi, da vstopi cela kopa beričev. Le še nekaj trenotkov in neusmiljene pesti jo bodo vlekle v ječo — v mučilnico.

Tu zgrabi pritlikavi spak s čudovito močjo dekleta ter prične, kakor bi se igral, ob železnih drogih plezati, ki so v dimnik zabiti. Vrhu dimnika je mala linica v strehi, urno in tiho jo odpre ter s svojim bremenom izgine izpod podstrešja.

Nenavadna lestvica je menda za dimnikarje napravljena.

Milica čuje kakor v sanjah, kako pod njo beriči kolnejo. Menda je preganjalcem znano, da mora tukaj kje biti zadnje zavetje ubežnikoma.

„Tu morata biti,“ zasliši se surov glas. „Temni postavi, koji sem videl na stopnjicah, sta človeka od kosti in mesa. Preglejte vsak kotiček. Še danes hočem imeti dekleta na raztezalnici, pajdaš njen pa ji bo družbo delal.“

Svetilnice že obsevajo dimnik.

„Oho, zlodej vendar ni z deklino na streho splezal?“

Milico zapušča zadnji up.

Vidi, da je noč nastala in da se na nebu črni, gosti oblaki drve.

K nevihti se pripravlja. Dan je bil vroč in soparen in že se na vseh straneh bliska.

Norec posadi Milico za dimnik, priveže jej oprezno konec vrvi okrog pasa, drugi konec pa ovije okrog dimnika.

Streha je strma, poslopje visoko in človek, ki bi tu doli padel, razbil bi se gotovo na male kosce.

Spak sam sebe ne priveže.

Milica ne vidi, kaj počenja, kajti tema je tako gosta, da komaj opazi lastno roko pred očmi.

V daljavi se čuje gromenje in okrog vogla zašumi naval silnega viharja.

Iz dimnika moli železen, dva vatla dolg drog. Norec ga po velikem naporu odtrga.

Malo linico tiho odpre in gleda doli v podstrešje.

„Tu je neka ruta,“ pravi jeden beričev. „Hola, možje, tukaj sta bila, jaz vem, da jo je tatica na glavi imela.“

„Da, da, tukaj sta bila! Čujte, ali ni nekaj na strehi zaropotalo — za vraga — menda sta res na strehi!“

„To je nemogoče, telebila bi s strme strehe.“

„Vse jedno, pogledati moramo.“

„Kaj boš gledal, zunaj je taka tema, kakor v rogu. Dan je bil soparen in bliža se huda nevihta.“

„Jaz bom pa vendar gori splezal, glavo stavim, da sta na strehi.“

„Če sta gori, pa ne bodeta dolgo ostala. Vihar ju bo doli pometel kakor smeti.“

„Saj škoda jih ne bo, zlodjev, — deklica je prekanjena tatica in njen tovariš, menda ljubček, gotovo ni nič boljši.“

Norec zarenči.

Berič pleza od klina do klina, kmalu pride do strehe ter odpre linico, skozi katero pomoli svojo ščetinasto glavo.

„Tukaj je — tukaj —“

Berič obmolkne.

Spak zavihne z železnim drogom, ki silno vdari beriča po glavi. Ta grozno zarujove.

Klin izpusti in telebne na svoja tovariša, ki sta radovedna za njim plezala.

Vsi trije z velikim ropotom prihrume na podstrešna tla.

Vpitje — kletvine — razbite svetilnice zažvenketajo in po tleh se valja cela kepa ljudij.

Zgoraj pa, skozi strešno linico, zagromi divji krohot — norec je, ki nima več vzroka, da bi molčal, saj so ga našli.

Skozi linico preti z železnim drogom, češ, le poskusite priti za menoj na streho.

„Zgoraj je! Čudna pošast s tatico je ušla na streho.“

Hitro se o tem raznese vest po sodnem poslopji, pa tudi po ulicah blizo Tranče.

Od vseh stranij hite radovedneži.

Na Glavnem in Starem trgu kakor tudi na Črevljarskem mostu užigajo baklje. Vsak bi rad videl ubeglo tatico in njenega pritlikavega tovariša.

Naenkrat prihrumi v drugič silen vihar, da lete iskre od bakelj.

Vpitje in vrišč se začuje. Marsikatera obleka se užge in po celi okolici diši po osmojenih cunjah.

Zopet zažvižga po zraku — debele kaplje padajo, ploha se vlije, da visoko škropi. Nekoliko trenotkov pozneje so baklje pogasnene in ulice prazne. Vsakdo je gledal, da je hitro prišel pod varno streho. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Gori na strehi se je položaj premenil.

Norec nekaj časa še preži z drogom pri linici, toda nikogar več ne mika priti ž njim v dotiko.

Berič leži s krvavo glavo nezavesten na tleh.

Pritlikavec zapre okno.

Grom buči in ploha se vlije z neznansko silo.

Uboga Milica pričakuje smrt.

Bleda kakor mrlič — glavo ima pobešono ter visi ob vrvi, ki jedi na varuje deklico groznega padca v globočino.

Norec je zopet na njeni strani.

Čudni človek je uren in spreten kakor veverica. Na strehi kreta kakor po gladkih tleh in celo silni vihar mu ne more do živega.

Kaj dela sedaj?

Vrv odveže od dimnika ter jo ovije okrog debele roke.

Kam hoče spak? — Doli v strašansko globočino? Pa tudi ob obeh straneh, kjer so meščanske hiše prizidane, je nemogoča rešitev.

Sedaj prileze do velikega železnega petelina vrhu strehe.

Milico vleče z veliko težavo za sabo.

Ubogo deklo se na levo in desno opoteka, toda norec ne izpusti vrvi, s katero je nanj privezana.

Nebeški oče, kako buči vihar! Blisk razsvetli streho, na kateri se za trenotek pokažeta temni postavi.

Doli na ulicah oznanjajo kriki, da so zapazili ubežnika.

Ploha se vedno huje vliva.

Milica je do kože premočena. Med dežjem rožljajo ledena zrna, ki ljuto udarjajo na streho.

Norec spozna nevarnost. Oklepa se železnega petelina. Onemogla Milica ga vleče doli po strehi. Pomagati jej hoče — tu naenkrat sam spodrsne, petelina izpusti. Nohtove zasaja v streho.

Zastonj!

Po strmi strehi drči v grozno globino in ž njim uboga Milica.

15. poglavje. Jurij na gradu Sokolskem.

V galeriji. — Železni vitez. — V grofičini sobi. — Ponočni obisk. — Maščevanje! — Grofica v nevarnosti. — Obupno borenje.

Neki mož se ročno dvigne črez vrtni zid Sokolskega gradu.

Jurij Skopec je, tolovajski glavar.

Vrača se na Sokolsko, kakor je obljubil — grozno obračunat prihaja in obraz njegov je teman, grozovito mračen.

Res je zal v lovski opravi in marsikateremu dekletu, ki bi ga zagledalo, utripalo bi hitreje, srce. Toda v njegovih očeh se bere jeklena odločnost in žari ogenj divjega maščevanja. Nasprotnik, ki bi ga sedaj srečal, molil bi zadnji očenaš.

Mladi glavar pozna svojo pot.

Saj je tukaj znan in vrhu tega sta mu Cekinar in Smukač dala potrebne ponarejene ključe. Jurij se bliža stolpu na levi strani gradu.

Po vrtu so nastavljene straže, kajti grof Sokolski ve, da Jurij Skopec še živi in da se je pridružil tolovajski četi.

Ko bi plemič znal, da je njegov nekdanji lovec sedaj glavar teh rokovnjačev, bila bi njegova skrb tem večja.

Jurij s pekočimi očmi opazuje grad.

Tu gori se sveti luč.

Ha, znana mu je soba, tam ga je krasna grofica skušala. Tam gori ga je lepa grešnica objemala z mehkimi rokami, potem pa ga hladnokrvno zatajila in po krivem obdolžila.

Jurij dvigne stisneno pest.

„Čuvaj se, plemenita vlačuga,“ sopiha, „obračunal bom s Teboj S Teboj in Tvojim možem, ki me je onečastil. Tresi se, nesrečnica, Jurij Skopec je blizo!“

Začujejo se koraki.

Jurij spozna stražo, ki šeta po vrtu. Urno skoči za grmovje.

Tu čaka, da čuvaj odide, potem pa se urno splazi k grajskemu stolpu.

Stolp obdajajo zaraščeni grmi, ki popolnoma prikrivajo predrznega tolovajskega glavarja.

Smukač in Cekinar sta pot že poprej dobro izvohala in ključe ponaredila.

Jurij še ne vé, ali bodo ključi pravi, kajti mogoče je, da so mej tem vse ključavnice predrugačili.

Oprezno poskusi ključ — vrata so odklenjena.

Nevarnost je velika.

Tu notri morebiti stražijo vojaki, in ko vstopi, sprožijo na došleca svoje puške.

Toda to Jurija ne ovira.

Sklenil je, da se vraga ne straši, in brez obotavljanja odpre težka okovana vrata.

Jurij posluša. Vse je tiho, ne čuje se nobeden glas. Vstopi.

Od tukaj vodijo v prvo nadstropje stopnice — potem pride nekaj zapuščenih dvoran, konečno pa skozi železna vrata, do katerih ima tudi ključ, — galerija.

To vse mu je znano.

Zopet posluša Jurij, sapo zadržuje, potem pa odide po stopnjicah. Brzo prekorači prazne sobane ter odpre vrata v galerijo.

Na levi strani so grofove sobe.

Tolovajski glavar z nova posluša. Nič se ne gane — vse je tiho.

Mogoče, da grofa niti doma ni. Njegove sobe so v tem slučaju gotovo dobro zaprte.

„Tu sem pridem pozneje,“ mrmra Jurij. „Najprvo hočem izvediti, kako se je grofica zavarovala. Doli na vrtu in dvorišču kar mrgoli beričev in vojakov. S svojimi tridesetimi možmi siloma nič ne opravim. Toda z zvijačo — bojite se me!“

Jurij obstane.

Tu v stranski duplini, slabo razsvetljeni od mesečine, ki prihaja skozi visoko okno. stoji — železni vitez.

Tolovajski glavar opazuje čudno postavo, ki je dala povod tolikim groznim pripovedkam.

Toda nič nenavadnega ne zapazi, čeravno nekaj časa pogleda ne obrne od čelade in vezirja. Jurij zmaje z ramo.

„Smukač in Cekinar vendar nista strahopetneža,“ mrmra, „ali se nista motila? Morebiti ju je mesečina ali pa svit njunine svetilke premotil. Nemogoče ni to.“

Še enkrat so ozre.

Črna železna postava pa mirno stoji na svoji podstavi, nič nenavadnega ni na njej. Jurij gre naprej.

Od tukaj se pride k sobani lepe grešnice. Vrata so skoro gotovo odprta, pa tudi če se je grofica zaklenila, njen bivši lovec pozna pot k njej — skozi okno.

Hitro zapusti galerijo.

Kakor duh se plazi po polutemnih prehodih ter se pazljivo bliža svojemu cilju. —

V grofičini sobi še gori luč.

Noč je gorka in soparna — prav kakor pred hudo nevihto. Zaradi tega se grofica tudi. še ni vlegla k počitku.

V tankem nočnem oblačilu, zapeljiva, lepa, kakor boginja ljubezni, leži vragica na divanu, zamišljena se igra s svojimi dolgimi kitami, ki segajo do tal.

Na koga misli?

Ali na svojega soproga? Ne, saj ga ni nikdar ljubila: njeno strastno srce hrepeni po drugi krepkejši možki postavi, kakor po starikavem grofu.

Kako jej je soprog zoprn — želi si plamtečega ljubimca, naj je plemenite krvi ali ne — da bi jej le mogel gasiti ogenj strastnega srca, potem bi bila zadovoljna.

Soparica je vedno hujša.

Celi dan je solnce pripekalo in še sedaj se noč ni ohladila.

Grofici se zdi, da jo duši.

Odpne svojo obleko, saj je sama, nobeden je ne moti — hišine že davno spe.

Svoji polni, snežnobeli roki sklene nad glavo.

„Oj, ljubezen — ljubezen,“ zdihuje, „kako hrepenim po tebi. Ali ni nikogar, da mi bi ohladil vročo kri, katerega bi v strastnem objemu mogla poljubiti? Oj, ljubezen — ljubezen, kako mi podiš po žilah mojo prevročo kri!“

Zagrinjalo pri oknu se premika.

Grofica misli, da nočni veter pregiba svilene zastore.

Naenkrat se zgane.

Še enkrat so zagrinjalo premakne, toda to ni hladni vetrič — roka se prikaže, ki odrine zastor na stran, in z jednim skokom stoji mož sredi sobe.

„Jurij!“ zakliče grofica osupnjena.

„Da, Jurij Skopec je tukaj,“ pravi počasi in srpo zro njegove oči v zapeljivo grešnico.

Toda to ni ljubezen, to je maščevalna srd, ki gori na njegovem obrazu.

Grofica pa si stvar po svoje tolmači.

„Vi ste se rešili iz penečih valov?“ zakliče z nova. „Ha, kako ste opravljeni, — orožje vidim —“

„Tako je!“ odgovori ropar zamolklo, „čudna je moja oprava, prav taka, kakor pristoja tolovajskemu glavarju — hahaha!“

Grofica so ne prestraši.

Slišala je že, da se je Jurij pridružil rokovnjaški četi in skoro dopadljivo zre v zalega, krepkega moža.

Niti na to ne misli, da bi si svojo obleko poravnala. Njeno dušo navdajajo vse druge misli.

Jurij vidi vse lepoto zapeljive postave, toda ne motijo ga, zaničljivo zre na razkošno zapeljivko.

„Tukaj sem!“ pravi zamolklo.

„In kaj iščete tukaj?“ praša skoro smehljaje se, „zasledujejo Vas — Vaše življenje je v nevarnosti — na ognjeniku stojite.“

„To mi je znano.“

„In ko bi jaz sedaj kričala?“

„Ne bodete upili, ne, grofica Sokolska,“ odgovori Jurij poluglasno, „k temu bi Vi niti časa ne imela.“

„Kako, Vi bi bili toliko brezoziren, da bi silovito z menoj ravnali?“ šepeta ter se nasloni na divan.

„Svoje maščevanje si jemljem,“ je njegov odgovor.

Grofica se nekako namuza.

„Maščevanje — zakaj neki?“ praša počasi, „a morda zato, ker sem se takrat v sili lagala, da se rešim iz neprijetnega položaja?“

Sedaj se lovec zakrohota, da ga je neznansko slišati.

„V sili ste lagala,“ pravi srdito, „hahaha, mene je ona laž stala pošteno ime, pahnila je mojo drago mater v hladni grob.“

Grofica je popolnoma mirna.

„Oj, kdo bi se za vsako malenkost žalostil, Vi niste veliko zgubili, jaz pa bi se bila morala za ono nepremišljenost pokoriti. Govorite drugače — Če ste prav tolovajski glavar, kakor naglašate, naklonjena sem Vam vendar vse jedno.“

Pogled njen mu pri teh besedah vse obeta.

Da, krasna žena namigne z roko, kakor bi ga bila bliže k sebi vabila.

Jurij stoji kakor pribit.

„Sedaj Vas še-le poznam, kako zavržena ste,“ pravi z odurnim glasom. „Vi ste prav navadna ničvrednica, grofica Sokolska.“

„Kaj pravite?“ zakliče zapeljivka ter togotno poskoči.

„Resnico!“

„Čuvaj te se,“ preti ona, „jedna sama moja beseda, in zgubljeni ste.“

„Besede ne bodete nikdar spregovorila.“

„Oho, kako mi hočete to zabraniti?“

„Maščeval se bom!“ zarenči glavar, „da, grdoba, ki si hladnokrvno obdolžila tatvine nedolžnega dekleta, sedaj se bodete pokorila za to hudobijo.“

„Nazaj!“ kriči ona ljuto.

Jurij priskoči.

Okroglo, divno roko lepe grešnice zgrabi z železno pestjo.

„Poklekni!“ zaukazuje ter pritisne grofico k tlom, „sedaj bije ura moje osvete. Toda jaz si moje roke z Vašo krvjo ne bom skrunil, da, še veliko večje hudodelce bi ne mogel moriti, davno ker je ženska. Toda k mojim ljudem Vas bom vlekel, in ti naj Vas sodijo, kakor zaslužite.“

Grofica gleda k njemu kvišku.

„Jurij, Vi se šalite ah —“

„Ha, ali res to mislite? Resen sem, kakor nikdar v svojem življenju.“

Vzdigniti jo hoče.

Grofica zvrne mizico, ki stoji poleg divana.

Svečnika padeta na tla; Jurij hoče jednega pobrati, le jeden trenotek, toda prepozno.

V tem hipu izpusti grofičino roko, toda ta trenotek zadostuje vražji ženski.

Kakor blisk poskoči, Jurij jo hoče zgrabiti, ta pa beži iz sobe kakor bi jej bil sam peklenšček za petami.

Jurij hiti za njo.

Znano mu je, da ima soba le samo ena vrata. Z dvema skokoma je pri izhodu — ha, sedaj mu grofica ne more uiti!

Toda čuj — kaj pomeni ta glas — kakor bi se vrata odpirala?

Presenečen skuša glavar vžgati luč.

Grofico mora imeti — zlodej, ki mu jo uničil srečo celega življenja — ne sme mu uteči.

16. poglavje. Smrtni sovražnik novega glavarja.

Tekmec novega glavarja. — Amalija in njen strijc. — „Ljubim ga!“ — Amalija premagana. — Črni naklepi.

„Oj, da bi le kmalu prišel. Obljubil mi je, da se povrne in pogledal me je pri tem tako ljubo! Ha, kaj mi tako utripaš, srce moje? Ko bi me mož, krasni mož ljubil, ko bi me objel, pokrival moja usta z vročimi poljubi — bila bi njegova nevesta — nevesta tolovajskega glavarja!“

Tako šepeta zapeljiva Amalija, ki še vedno čepi v grmovji na mestu, kjer je Jurija Skopca rešila gotove smrti.

Neprestano zre proti gradu, kamor je odšel ljubljeni mož.

Skozi grmovje se plazi postava s sivkasto brado. Močan mož je in oči njegove se svetijo v večernem mraku.

Suha veja se zdrobi pod njegovo nogo.

Bliskoma se obrne Amalija.

„Oj, ali si Ti, strijc?“ vpraša. „Kako me moreš tako ustrašiti!“

„Kaj počneš tukaj?“ godrnja starec, „ali si že zopet mej tolovaji. Prepovedal sem Ti!“

„E, kaj, jaz si ne dam ničesar prepovedovati,“ zavrne mu ona rezko.

Starec pristopi.

„Amalija, Ti se bodeš toliko časa z menoj igrala, da se bom v resnici razjezil. Midva ne spadava med rokovnjače.“

„Tako? Vi pa vendar oropano blago prodajate.“

„Če tudi, zaradi tega še nisem tolovaj, marveč poštenjak.“

Amalija se zaničljivo zasmeji.

„Ti si poštenjak? Ne uganjaj burk.“

„Misli o tem, kakor hočeš, otrok. Jaz pa kratkomalo ne trpim, da se vedno klatiš okrog rokovnjačev. Nevarnost je prevelika, da padeš kakemu pohotnežu v roke.“

Amalija se še vedno smeji.

„To je res dobro, strijc, kakor da bi se jaz koga bala. Tolovaji dobro vedo, da nisem punica, s katero se sme vsakdo šaliti. Prosto življenje pa mi je všeč!“

„Meni pa ne, To si zapomni. Če hočeš imeti veselje, išči si ga drugod, denar Ti je na razpolago.“

„Katerega si ravno pri rokovnjačih zaslužil.“

„To Te ne briga čisto nič, Amalija, bogat sem zadosti in opustil bom nevarno zvezo z rokovnjači.“

Deklica se zopet nasmeje.

„Hoho, strijc, ali se boš morda tudi izpovedal? Ali si hočeš plešo pepeliti in cerkve bogato obdarovati?“

Starec mirno posluša norčevanje krasnega dekleta.

„Zakaj pa ne, če pri tem kaj zaslužim? Toda sedaj pojdi z menoj, ker nimam povoda čakati, kdaj bodo vojaki zgrabili Jurija Skopca in njegove tovariše. Konja sta pripravljena.“

„Jaz ostanem tukaj!“

„Kaj praviš?“

„Saj si slišal, da ostanem tukaj.“

„Deklina,“ zaškriplje starec, „ali si se v resnici zatelebala v tolovajskega glavarja?“

Amalija ga mirno pogleda.

„Res je,“ pravi lepa deklica, „ljubim ga — nobeden drug me ne bo nikoli dobil.“

Starec se togotno zakrohota.

„Otročarije,“ pravi srdito, „konja čakata, na mestu greš z menoj!“

„Ne!“

„Ali res nočeš?“

„Ostala bom tukaj. Jaz nisem več otrok. Ne jezi me stric, drugače ti naredim nekaj, kar ti ne bo posebno ljubo.“

„Oho, pretiš mi tudi še?“

„Pusti me pri miru.“

Starec navije zdaj druge strune.

„Razdedini Te, če ne greš z menoj,“ žuga strupeno. „Niti vinarja ne dobiš po moji smrti.“

„Zaradi tega tudi ne poginem,“ odgovori deklica trpko, „le sam jahaj domov, ne brigaj se za-me.“

Stric poluglasno zakolne. Pri tem se skrivaj ozira na grm za seboj, v katerem se včasih veje pregibljejo.

„Zadnji pot Te vprašam, ali greš?“

„Ne!“

„Ti hočeš celo tolovajska ljubica postati, katero bo rokovnjač danes objemal, jutri pa na stran vrgel — he?“

„Bolje enkratna ljubezen, kakor pa nikoli,“ odgovori Amalija tiho.

„Norica!“

„Le pojdi, stric, jaz ostanem.“

Starec namigne.

Amalija se hoče ozreti — začula je neki šum.

Toda prepozno je.

Krepak možak z obvezano glavo skoči izza grmovja in njegovi roki objemate lepega dekleta.

Amalija hoče klicati.

Toda stric je že na njeni strani ter zamaši ruto v pol odprta dekličina usta.

„Urno, hitro!“ vpije mož, ki drži Amalijo, „obupno se mi protí. Praska me in z nogo bije. Zvežite jej roki, da se ne bo mogla braniti.“

Starec si tega ne dá dvakrat reči.

Mož, ki jo drži, je ‚rudeči Tomaž‘, zavratni morilec, katerega je Amalijina gorjača pobila na tla.

Tomaž jo zaupen pomagač starega strica, in oči se mu svetijo peklenskega veselja.

„Tako, ljubica,“ pravi zvezanemu dekletu, ki še vedno brca z nogo proti njemu, „poprej si me tako ljubeznjivo z gorjačo poljubila, toda odpuščam Ti, prelepa si, da bi so mogel resno nad Teboj hudovati.“

Amalija ga zopet sune z nogo.

„Miruj!“ zapoveduje starec svoji nečakinji. „Ti hočeš imeti ljubčka. Dobro pred Teboj stoji Tvoj ženin — ‚rudeči Tomaž‘ je vse kaj druzega, kakor pa Tvoj mlečnati Jurij Skopec!“

Amalija se same jeze vije na tleh, ne odgovori pa niti z besedico. Le zaničljivo se zasmeji.

Tomaž jo sedaj zgrabi ter jo odnese skozi grmovje.

Za njim koraka starec.

„Tako, to smo opravili, še tega bi se mi manjkalo, da bi Amalija za Jurijem letala. Hihihi, Tomaž, midva z dekličem vse kaj druzega nameravava, ali ni res?“ praša ves zadovoljen starec.

‚Rudeči Tomaž‘ niti pomenljivo namigne.

„Tolovajska četa mora popolnoma v naše roke priti,“ nadaljuje stric. „Rokovnjači morajo biti veseli, če jim po nizki ceni prevzamem oropane dragocenosti, in Ti, moj dečko, boš njen glavar. Ko imamo dosti, popihamo na tuje. Amalija pa bo Tvoja žena. Obljubil sem Ti to ter ostanem tudi mož — beseda.“

Deklica sliši vsako besedo. Zastonj se trudi, da bi se oprostila vezi. Niti klicati ne more.

Možakarja se še vedno pogovarjata, toda tako na tihem, da Amalija ne razume niti besede. Le ime Jurija Skopca razloči včasih iz njujine govorice.

Amalija se trudi, da bi kaj več slišala. Neznan strah jo preletava. ‚Rudeči Tomaž‘, skrajno razkačen, skoro gotovo naklepa novo hudobijo zoper Jurija.

Kdo bo potem tolovajskemu glavarju pomagal?

Amalija so skrajno napenja, da bi vezi pretrgala, toda ves njen trud je zastonj.

V gozdu se je popolnoma stemnilo.

Stric pa vendar pota ne zgreši in kmalu se začuje konjsko rezgetanje.

„Tako, zdaj smo tukaj,“ pravi starec. „Priveži, dragi moj sinko, svojo nevesto na sedlo. Brez skrbi potem lahko odjašem s Tvojo golobičico, Ti pa odideš na svoje delo, kamor si namenjen.“

Tomaž zadovoljno prikima.

„Svojo puško si našel poleg dekleta, ali ne?“ praša starec.

„Našel.“

Amalija je vsa iz sebe. Ne dvoji, da lopov z nova hoče Jurija ustreliti, ko se povrne iz grada.

In vendar no more svojega ljubljenega glavarja v prebegi mu nevarnosti rešiti.

„Zdrav ostani, Tomaž,“ poslavlja se starec, „jaz moram hiteti, kajti noč je temna in pot dolga. Zasluži si nevesto. Ali si slišal?“

Tolovaj zaupno prikima z glavo. Potem urno izgine v gozdu.

Starec pa zajaše druzega konja ter z obupano Amalijo odrine v soparno noč.

Juriju preti nova nevarnost.

17. poglavje. V galeriji.

Nevspešno iskanje. — Kje je grofica? — Skrivnosten hodnik. — Tolovajski glavar se umika. — Železni vitez se oživi. — Čudni ponočni dogodki.

Ves razburjen ukreše Jurij Skopec luč. Togote se mu trese roka, in dolgo traja, prodno prižge svečo.

Konečno se mu to vendar posreči.

Toda glej čudo — grofice ni nikjer! Jurij pregleda vse kote. Jedna sama vrata so, skozi ta ni mogla uiti, stal je ves čas pri njih, z okna pa tudi ni skočila, previsoko je in skok bi lepi grešnici lahko postal osoden.

Kje je vendar? Tu se glavar spomni onega glasu, kakor da bi so bila kaka vrata odprla.

Jurij zagleda visoko omaro. Hitro je pri njej, vrata odpre, toda notri so same dragocene svilene obleke.

Predrznež ne neha iskati.

Pogleda za zagrinjalo, obtiplje stene, zastonj. Lepa vragica je njegovi maščevalni roki utekla.

Kaj mu je sedaj početi?

Gotovo jo grofica našla kak skriven kotiček, v kateri se je stisnila.

Skrivališče mora blizo biti, toda Jurij ne čuje nobenega glasu.

Gotovo od tamkaj ne more na pomoč klicati, drugače bi bil že poprej njen glas slišal. Ali mu pa hoče še vedno prizanašati?

Ali je njena strast za njega tolika — tako divja —, da ga vzlic njegovim maščevalnim grožnjam noče izdati beričem v gradu?

„Ne maram, da mi prizanaša,“ mrmra predrznež, „nočem, da bi ta nesramnica mogla reči, da ji kaj dolžujem. Ha, da bi jo našel!“

In zopet začne iskati.

Vse je zastonj — grofica je izginila.

„Nazaj moram k svojim ljudem,“ pravi Jurij Skopec poluglasno. Poprej se moramo posvetovati, kako naj napademo grad Sokolski. Drugače bi nam naše podjetje lahko preosodno postalo.“

Izgovorjeno — storjeno.

Jurij natihoma zapusti sobo; grofica naj misli, da še vedno na njo preži. Ostane naj v svojem skrivališču.

Le tako sme upati, da se mu posreči bogat plen v grofovem gradu.

Tega tolovajski glavar ne sme prezreti. Le če se njegovo podjetje dobro obnese to noč, ubogali ga bodo njegovi divji tovariši.

Ta pot Jurij ne gre skozi okno.

Na lahko odklene vrata in kmalu je zopet na zapuščenem prehodu.

Vse je tiho kakor v grobu.

Nikdo ne sluti, da je predrznež v gradu. Čuvaji menijo, da zadostuje, če dobro stražijo vhode na vrt in velika vrata na dvorišču.

Jurij Skopec pride v galerijo.

Tu je svetleje, kakor poprej. Čudno, mesec ne sveti več, pa tudi luč ima nekaj posebnega na sebi.

Zdi se mu, da svit prihaja od konca galerije. Zdaj stoji pred železnim vitezom.

Ta se ne gane.

„Motim se,“ pravi pogumni mož, „moji razburjeni živci so me varali.“

Počasi gre naprej.

Čuj — kaj je to?

Jurij se ozre.

Čuden ropot se začuje, kakor bi oboroženi mož rožljal s svojim okovjem.

„Ha — kaj je to?“

Jurij je, ki je nehote tako zaklical.

Zavzet vidi, kako dviguje železni vitez svojo desnico.

In sedaj — sedaj?

Predrznega moža polije kurja polt; obstoji, kakor pribit. Roka vitezova namigne in iz oči se mu posveti — železni vitez z ognjenimi očmi zre na tolovajskega glavarja.

Bivši lovec ne pozna, kaj je strah, toda groza ga pretresa, ko vidi čudno prikazen, o kateri je že toliko čul pripovedovati. Vzdrami so ter zgrabi samokres.

Ali naj strelja v železno postavo, ki še vedno z ognjenimi očmi gleda na tolovajskega glavarja?

Sedaj se zgodi nekaj novega, groznega. Jurij se nehote umakne.

Iz vezirja železnega viteza prihajajo neznanski glasovi.

To niso glasovi tega sveta, ne, — tako menda rujovejo in cvilijo oni, katere je večni Sodnik proklel v večni ogenj.

Glasno in grozno se razlega po prostorni galeriji in od njenih stropov jek strašno odmeva.

Jurij drži samokres v roki.

Že ga dvigne in nameri v ognjeno oči železnega viteza.

Tu zabuči grom!

Jurij čuti udarec od nevidne, toda orjaško-krepke roke.

Omahno in zdi se mu, da se tla pod nogami vrte. Roka, ki drži samokres, otrpnena pade.

Zdaj in zdaj morajo po njegovem mnenji služabniki prihiteti, kajti grom se je moral slišati po celem gradu.

Jurij se opoteka proti vratom.

Pljuča njegova dihajo žvepljen vzduh; na zadetem zatilniku ga peče kakor živ ogenj. Duh njegov se orjaško bori zoper vražjo prikazen.

Kakor bi bil pijan, omahuje po prehodih, — konečno pride do vrat pod grajskim stolpom in v temi tiplje po kljuki.

Vrata se odpro. Čisti nočni zrak hladi njegovo vroče čelo; sliši, kako vetrič po drevji šumija — v tem trenotku pa začuje še druge glasove — koraki se bližajo — orožje zveni.

„Hola, kdo je to?“ zadoni na njegovo uho surov glas,

„semkaj, tovariši — tu prihaja sumljiv človek iz grada. Hoj, zgrabite ga — ta nam ne sme uiti!“

18. poglavje. Ob žlebu krvave sodnije.

Nevarna pot. — Med nebom in zemljo. — Na podstrešji sosedne hiše. — Skrivnostni tujci. — Zvijača zmaga. — Glumači.

Tema pokriva ljubljansko mesto.

K večjemu bi oko, bistro kot jastrebovo, zagledalo črno gručo, ki visi ob robu strehe krvavega sodišča.

Vihar menda to gručo sem ter tja giblje, ploha neprestano lije, prikazen ob žleba pa se počasi ali stalno pomika naprej.

Dva človeka sta.

Da, norec je, ki je obupan z rokama okrog sebe grabeč v zadnjem trenotku še začutil strešni žreb ter se ga z vso močjo poprijel.

To človeče mora imeti nadnaravne moči, kajti spak nima samo za-se skrbeti, ne, rešiti mora tudi deklico, ki privezana za vrv visi na njegovem hrbtu.

In tako se, viseč med nebom in zemljo, čudni mož premika ob žlebu, palec za palcem naprej, roki njegovi se oprijemlete kakor jeklene klešče. Bori se za svoje in zalega dekliča življenje. Vsak drugi bi bil že davno padel v globočino ter se razbil na uličnem tlaku, toda norec ima mišice kakor od železa.

Vedno bliže je sosedni hiši: na hrbtu mu visi onesvečena Milica. Sapa vršči iz njegovih prs kakor kovaški meh, oči mu stopijo iz obraza — toda drži se žleba, kakor bi bil pribit.

Koliko časa bo to še trajalo?

Ali ga ne bodo njegove moči zapustile, ali ne bo s svojim živim, krasnim bremenom treščil v prepad?

Konečno pride do skrajne strehe.

Tu vodi livnik v globočino. In ob tem se norec z deklico vred spusti v nižavo. Toda ne dospe na ulico, kjer ga čakajo beriči — ne, že nekaj trenotkov pozneje dospe varno na streho sosedne meščanske hiše.

Spak se oddahne in, težko sopihajoč, si obriše krvaveči mu roki.

Pazno se ozre na obe stra„i, oči njegove prodirajo gosto temo, potem oprezno posluša, ali se Milica ni še vzdramila iz omotice.

Ne, tiha je, ne gane se in njena divna glavica težko leži na plečih pritlikavega moža.

Z neskončno prisrčnostjo se ozira norec proti njenemu bledemu, angeljsko-lepemu obrazku, potem pa premišljuje, kaj mu je početi.

Kam sedaj?

Streha meščanske hiše je strma in od spolzka, vendar pa predrznež varneje stoji na njej, nego na strešni opeki krvave sodnije.

Vsak trenotek je dragocen.

Norec pleza kakor mačka po strehi, konečno pride do nekega okna.

Počaka, da vihar zopet završi, potem pa s pestjo pritisne na oknovo steklo, ki se razdrobi. Trenotek pozneje odrine odznotraj zapah, okno se odpre in z jednim skokom je na sosednem podstrešji.

Tukaj je tiho in temno.

Zunaj buči vihar, ploha treska ob strešne opeke, toda vsaj najhujša nevarnost je pri kraju.

Kam sedaj?

Norec čudno kruli. Nezgoda mu je vzela dar jezika, govoriti ne more, pač pa misliti.

Sedaj je črna noč, toda proti jutru, ko se začne daniti, pričeli bodo beriči zopet iskati. Če ne najdejo razbitih trupel na uličnem tlaku, tedaj bodo vedeli, da sta se otela, preiskovali bodo tudi sosedne hiše, in našli bodo njega in Milico na podstrešju.

In še nekaj, hrane jima manjka, uboga deklica ne sme lakoto trpeti, pa tudi suhih oblačil je nujno potrebna.

Norec odveže vrv, s katero jo je na-se privezal, in kakor mrtvo zdrči ubogo dete na podstrešna tla.

S krepkimi rokami jo vzdigne. Obleka njena je popolnoma premočena, in pritlikavec čuti, kako nežno dekličino telo pretresa mrzlica.

V temi prične krog tavati, kmalu prime za zaboje, ki stoje tu gori, in j eden teh praznih posod se z velikim ropotom zavali na tla.

Norec se grozno prestraši, kajti zamolklo ropotanje se je gotovo po celi hiši slišalo. Sapo zadržuje in oprezno posluša, strah njegov pa se podvoji, ko začuje korake, ki se bližajo podstrešnim vratom.

Ubežati ne more nikamor.

Norec spusti onesveščeno deklico zopet na tla ter se postavi pred njo s stisnenimi pestmi.

Nekaj minut preide zde se mu cela večnost.

Svetel žar posveti na podstrešje in pred norcem stojita dva moža, katera spremlja ženska srednjih let.

Zunanjost vseh treh ni ravno po tem, da bi kdo mogel imeti do njih posebno zaupanje. Moža sumnega pogleda sta oborožena in ženska je tudi prej coprnici nego pošteni ženi podobna.

Norec začne strahovito renčati.

„Le pomiri se,“ pravi jeden izmed mož, ter pri tem s dvojimi zvitimi mačjimi očmi zre na nesrečno Milico, „mislil sem si takoj, da vaju tukaj dobim, kajti opazovali smo vaju, kar se je pričelo mračiti.“

Ženska prikima.

„Da, da, samo dvoje je bilo mogoče. Ali se razbijeta na uličnem tlaku, ali pa tukaj sem ubežita. To smo že davno vedeli, seveda!“

Sedaj se tudi ona ozre na deklico, ki še vedno brez zavesti leži na tleh.

„Deklina je popolnoma premočena!“ kliče s hinavskim sočutjem, „oj, hitro bom prinesla nekaj suhih kril, da se revica ne prehladi.“

Norec razume vsako besedo, vendar pa se vstopi pred Milico, kakor bi jo hotel obvarovati velike nesreče.

Možaka, ki sta krepkih postav, sta na tihem šepetala mej seboj.

„Tepec ne zna govoriti,“ pravi prvi izmed njiju, „to nam jo ravno prav. Hasne nam to v dvojnem oziru. Saj nam oblastnije že davno na prste gledajo, ker jim je naše početje vendar nekoliko sumno. Sedaj imamo priliko, da pokažemo krvavi sodniji in mestnim svetnikom, da smo ljudje, katerim morajo hvaležno zaupati. In deklica —“

Druzega ni čuti.

Norec ne more razumeti, kaj moža govorita, kajti prav na tihem šepetata, toda nevarnost sluti in zaradi tega s plamtečimi očmi, pripravljen tudi na najljutejši boj, zre na protivnika.

Možakarja se za norca niti ne zmenita, temveč namigneta ženski, ki je očividno že z njima dogovorjena.

Ženska se bliža po oboku, da bi prišla do Milice.

„Hej!“ zakliče norcu, ki se, nevarnost sluteč, obrne proti njej, „kaj me tako bedasto zijate? Saj vama nočem nič slabega — dekleta ne bom zročila njenim preganjalcem, le v suho opravo jo bom oblekla. Potem se lahko o drugem pomonimo!“

Norec ne zaupa ženski. Jezno in zamolklo zarenči, ter jej pokaže svoje bele zobe.

„Glej ga no,“ se togoti ženska, „to je zloben voliček, — mislim, da me hoče vgrizniti.“

Premika se dalje ter stoji zdaj za Milico, tako da je norec proti možema s hrbtom obrnen.

Ženska se pripogne, kakor bi hotela Milico prijeti.

Norec hoče to zabraniti, toda v tem trenutku dvigneta moža kakor na dano znamenje svoje roke. Dve vrvi zletita po zraku, in predno se norec zave, čuti dvoje zanjk na svojem telesu.

Jedna zanjka se mu ovije okrog vratu, da more komaj še hripavo grčati; druga pa mu roki ob telo pritiska — tukaj je tudi njegova čudovita moč preslaba, bi se osvobodil svojih protivnikov.

Trenotek pozneje ga moža že na tla potegneta, ki imata, kakor se vidi, velikansko spretnost v lučanji zanjk.

Hipoma planeta na pritlikovca, da ga popolnoma zvežeta.

Ta pa se na vse kriplje brani.

Stoka in se davi, z nogama suje v svoja protivnika in z zobmi skuša njujine roke popasti.

Zastonj je ves njegov trud.

Vrvi ovijeta krog njegovega telesa, da leži na tleh, kakor snop slame. Konečno mu vržeta debelo, voljnato odejo čez obraz.

Mej tem je ženska nezavestno Milico vzdignila.

„Pojdimo,“ pravi, „ta tukaj-le nam ne pobegne več.“

Odurno krohotanje jej odgovarja.

„Mislim da, če ni s samim vragom v zvezi. Kogar midva poveževa, je tako varno spravljen, kakor v najmočnejši ječi pod Trančo.“

„Tiho — tiho! Saj vesta, da moramo popolnoma mirni biti. Hišni gospodar nas tako že grdo gleda v svoji hiši, in da naš denar nima tako dobrega evenka, kakor vsak drugi, lahko bi prenočevali na prostem. Tiho tedaj!“

Skrivnostna ženska nese onesveščeno Milico hitro po ozkih stopnicah navzdol, možakarja pa hitro pogasneta svetilnice.

Sedaj se vrata odpro.

Na prvi pogled se vidi, da tu v razsvetljeni sobi prebivajo kaj čudni ljudje.

Okna so s preprogami pokrita, da se z ulice ne more opaziti niti najmanjši svit.

Razno orodje visi ob stenah ali leži na okrog: kroglje, obroči, drogi, vrvi, vmes pisana in pozlačena obleka, vse jedno vrhu druzega, kakor pri kakem starinarju.

Sedaj je uganjka rešena.

Moža in ženska so takozvani potovalni ljudje, — ki so se takrat po vseh cestah klatili, — to so glumači — komedijantje, ki so si tukaj z dobrim pa redkim denarjem preskrbeli stanovanje.

Poleg sobe je mala čumnata; tje nese ženska ubogo Milico.

„Tako, to je preskrbljeno,“ pravi žena, „deklino sem preoblekla in na posteljo položila. Premočena je bila do kože. To je bil izvrsten lov — oj, prilika je bila ugodna in deklica je lepa, urna, vitka in naša bo z dušo in telesom. Saj jej druzega ne preostaja.“

„Ali se je že zbudila?“

„Kako neki, saj je smrtno onemogla. Menim celo, če me vse ne moti, da bo zbolela. No, tudi to preide — tako sveža mlada kri vse prestane in premladi se tem krasneje —“

Ženska ne izgovori, pomenljivo pa se ozre na steno, kjer vise pozlačeni obroči in druga glumska šara.

„To bi bilo dozdaj vse lepo,“ pripomni jeden možakarjev, tako ponižno, da bi se človek čudil, ki bi pri tem pogledal v v njegov podivjani obraz. „Toda ne pozabimo, da smo še v Ljubljani, in ko se odpeljemo, bo stražnik pri mestnih vratih gotovo naš voz natanko preiskal.“

Dolg premolk nastane.

Žena premišljuje — oči njene se ozirajo zdaj na strop, zdaj na tla, potem pa se zmagonosno vskloni.

„Šlo bo — tako mora iti!“

„To je veliko vprašanje — jaz ne upam dosti.“

„Le počakajta,“ zavrne skrivnostna žena, „da se zdani. Vse drugo je moja skrb!“

19. poglavje. Na smrt in življenje!

Boj z nasprotniki. — Zavratni morilec na preži. — Nepričakovan izid. — Vnovič nevarnost. — Močnejši sovražnik se umakne. — Obupana rešitev.

Jurij Skopec stoji pred patruljo najetih vojakov, ki stražijo grajski vrt. Puške imajo, toda te niso pripravne; namestu pa, da bi zgrabili samokrese, potegne najbližji, menda načelnik, meč iz nožnice.

Jeden pogled mu zadostuje, da človek, ki ravnokar zapušča grad, ne spada niti mej služabnike niti mej beriče in vojake.

„To je tolovaj!“ vpije mož in silno zavihti svojo sabljo proti glavi našega junaka.

Jurij urno odskoči, da se orožje zapiči globoko v vrata.

Preklinjaje hoče vojak znova zamahniti, toda že tolovajski glavar vdari po svetilnici, ki hipoma ugasne, v tistem trenotku pa tudi pest njegova že drži nasprotnikovo orožje in močno ž njim zamahne.

Jeden sam sunek — divja kletvica — Jurij Skopec že vihti sovražnikovo sabljo.

„Prokleto,“ rujove poveljnik, „nad njega — pobijte ga, ustrelite ga!“

Deset mož je, ki stoje proti Juriju.

Svetilnica je razbita, toliko pa vendar vidijo, da je pred njimi orjaška postava, ki nad glavo preti s sabljo.

Dva samokresa počita, toda roki nista bili mirni in kroglji prodreta vrata skozi katere je Jurij urno stopil na prosto.

Tolovajski glavar je vsaj prvega napada rešen.

Oborožena roka silovito odriha po glavah najetih vojakov, prično strašno rujoveti.

Jurij Skopec vé, da mora prvi trenotek izrabiti, če se hoče rešiti; kajti veliko psov je gotovo zajčeva smrt.

Pot si hoče napraviti, sablja treska po nasprotnikih, ki se za trenotek umaknejo.

Ta hip prodere tkozi vojake in predrznež beži proti vrtnemu ozidju, straža pa kriči za njim na vse grlo.

Zopet pokajo samokresi, toda nobena kroglja ne zadene ubežnika, ki se z orjaškimi skoki bliža ograji.

„Za njim!“ vpije poveljnik, ki se zadet od sablje po tleh valja. „Za njim — ubijte ga, tolovaja — kje je moj meč?“

Poveljnik naj se le repenči. Pač hitijo od vseh strani orožniki na pomoč, toda Jurija Skopca ne more nikdo dohajati, ki ravnokar kakor mačka spleza čez vrtni zid.

Preganjanje se prične. Vrata v ograji so hitro odprta. Divji lov se obrne proti gozdu, ki tukaj še ni pregosto zaraščen.

Jurij Skopec niti za trenotek ne izgubi zavednosti, čeravno so mu preganjalci tesno za petami. Čudno mu je pri srcu. —

Sicer uren kakor jelen, Čuti danes vse ude tako težke, kakor da bi za sabo vlačil težke verige.

Nenavadna prikazen v galeriji je vzrok temu, železni vitez mu je ude obtežil, vendar pa se rije skozi grmovje ter svoje preganjalce vodi v stran, ker noče, da bi vojaki zapazili njegove tovariše v mali dolinici.

In glej čudo, kolikor delj časa beži, toliko lažjega in krepkejega se čuti.

Tako divjá lov na človeka, po temnem gozdu.

„Prokleti rokovnjač!“ kriči prvi preganjalec, dviguje svoj samokres, „stoj, ali Te pa ustrelim, kakor steklega psa!“

Jurij Skopec ne odgovarja.

Roteč se pomeri vojak z nova na hrbet bežečega tolovajskega glavarja, ki ravnokar hiti proti gostemu grmičju.

V tem so naenkrat pokaže črna postava.

Jurij je ne zapazi, kajti glodati mora oprezno na tla, da se kolikor mogoče obvaruje grčavih korenin, ki semtertja šterle iz mahovja.

Mož v grmu je ‚rudeči Tomaž‘, zaupni mož Amalijinega strijca, ki je zapazil bližajočega se ubežnika.

„Hoho,“ mrmra tolovaj, „sedaj te Amalija ne bo branila. Sedaj si moj in kroglja moja ne bo zgrešila ljubčka moje krasne neveste.“

Rokovnjač pomeri na glavarja, kateremu je prisegel zvestobo, — Jurij Skopec je mej dvema sovragoma.

Tu se zadene njegova noga ob kvišku štrlečo korenino.

Z vso silo telebne na tla, ravno, ko se z dveh strani začuje strel.

Kroglja iz Tomaževe puške žvižga črez Jurijevo glavo in se zadere v smreko, kroglja iz samokresa pa obtiči v levici zavratnega morilca.

‚Rudeči Tomaž‘ zarujove kakor tiger.

V tem trenutku pa se vojaki obrnejo v beg. Zagledali so Tomaža v goščami, in ko ta zatuli, mislijo, da kliče tovariše pomoč.

„Nazaj, nazaj!“ kriče, „v gozdu vse mrgoli tolovajev. Pojdimo po ostale vojake!“

To je rešitev v najskrajnejši sili!

‚Rudeči Tomaž‘ beži, da si obveže rano, Jurij Skopec vstane. Ne vé, kaj se je zgodilo.

„Grom in peklo!“ rentači Tomaž, ko je že daleč v gozdu. „Drago sem jo maral plačati. Kroglja moja je sicer vražjega Skopca podrla, za-to sem pa tudi jaz okusil svinčenko. Hvala Bogu, da kost ni zdrobljena. Sedaj pa k starcu, Amalijinemu sijcu! Ta me bo izlečil, saj mu vendar prinesem veselo novico, da so vsi peklenščki vzeli prokletega Jurija Skopja. Satan, to peče, ko živa žrjavica!“

Jurij vsega tega ne sliši, tudi ne vé, da ga Tomaž smatra za mrtvega. Tudi nima časa, da bi premišljal, kaj se je v zadnjih trenotkih pripetilo, kajti od grajskega vrta sem se čuje grozno kričanje. Ni dvojiti, da je v gradu vse po konci in da bo takoj znova pričel divji lov.

Jurij zre plamtečim pogledom proti gradu.

„Tam notri je sam satan doma,“ se grozi, „najprvo se vražja zapeljivka izmuzne moji maščevalni roki, grof Sokolski ni doma, in konečno uganja še železni vitez svoje burke, menda, ker je hotel dokazati, da cela grajska sodrga imenuje Belcebuba svojega deda. Toda prišel bo pravi čas, grof Sokolski povrnil se bom in s Taboj obračunal, tedaj Te bom s Tvojo soprogo kaznoval, kakor zaslužita, ali pa se ne imenujem Jurij Skopec!“

„Glavar, glavar!“ se oglasi prav v bližini.

„Smukač,“ zakliče Jurij.

Ropar težko sopihajoč prilomasti po hosti.

„Glavar,“ kliče, „mi moramo od tod. Celo peklo je izpuščeno, vojaki se od vseh strani bližajo. Desetkrat, več jih je od nas, ne moremo se jih ubraniti, in če le še nekoliko čakamo, obkolili nas bodo popolnoma.“

Jurij Skopec se grozno zaroti, toda dobro vé, da tu ne pomaga obotavljanje.

Boj z vojaki bi bil popolnoma zastonj. Kajti tudi sosednih kmetov se je bati, ki bi vojakom prihiteli na pomoč ter tolovaje popolnoma udušili.

„Videli se bodemo zopet!“ zagrozi se, proti gradu obrnjen, „potem pa se varuj, grof Sokolski, čuvaj se, prekanjena furija, moja osveta bo grozovita!“

„Žurite se, glavar,“ sili Smukač, „za vraga ali ne slišiš bobnov, to je cel vojaški oddelek.“

„Dobro, dobro, dobili nas vendar ne bodejo,“ škriplje Jurij Skopec ter hiti proti mali dolinici.

Tam je že vse na odhod pripravljeno.

Tolovaji vedó po svojih stražah, da se sovražnik v ogromnem številu bliža, ter nestrpno čakajo na svojega glavarja.

Z jednim skokom je glavar sredi svoje čete.

„Ali ste vsi skupaj?“ vpraša.

„Ne, glavar, ‚rudeči Tomaž‘ manjka.“

„To rad verjamem. Zlodej me je hotel zavratno usmrtiti — ali so vse straže došle?“

„Da, glavar,“ odgovarja Cekinar, „vsi smo skupaj, samo Amalije ni, in strijca njenega tudi ne vidim. Ta dva sta jo gotovo pri prvem kričanju pobrisala.“

Jurij osupne nekoliko.

Razkošna, divna lepota mladega dekliča mu je že davno znana, vrhu tega pa ga je Amalija že dvakrat največje nevarnosti obvarovala.

Da, Jurij se zelo čudi, da je Amalija naenkrat izginila.

Seveda tolovajski glavar ne ve, da mu je Amalijin stric sovražen, da je s pomočjo ‚Rudečega Tomaža‘ natihem odjahal. —

Preganjalci se vedno bolj bližajo.

„To bo zopet peklenski direndaj,“ godrnja Cekinar, „glavar, glavar. Vi ste preveč predrzni! Kam pridemo — jutranja zarja je blizo in če pojdemo iz gozda, izgubljeni smo na vseh straneh. Kakor hitro pridemo na planjavo, postreljali nas bodo kakor vrabce.“

„To jo moja skrb,“ odgovarja Jurij ponosno, — „na Kresniškem vrhu je bila nevarnost še večja.“

„Toda bili smo v skalovji.“

„Ubogajte me, in videli bodete, da vem, kaj je prav. Odrinimo — čas je drag — pustite gromade goreti — to bo naše preganjalce nekoliko zadrževalo!“

„Toda ne dolgo,“ godrnja Smukač, „in potem pride nevihta nad nas. Jurij Skopec je res zlatega denarja vreden, toda preveč si upa, stavim, da jo bo konečno skupil in mi vsi ž njim!“

Jurij molči.

Svoje ljudi razdeli na tri oddelke, vsak po deset mož. Ti naj se plazijo skozi gozd, zunaj njega pa se zopet združijo.

„Kje se snidemo?“ praša Smukač, ki je načelnik jednega, Cekinar druzega, glavar sam pa vodnik tretjega oddelka.

„Pri Vevčah ob izlivu Ljubljanice v Savo,“ glasi se odgovor.

„Ali glavar, tam pridemo na prosto polje, tam nas bodo preganjali ko poljske zajce.“

„Kar sem rekel, to velja! Kdo mi ugovarja?“

Vse molči.

„Naprej, tovariši!“ ukazuje glavar, „na svidenje!“

Ne da bi se ozrl, vodi glavar svoje ljudi po gozdu; trobente in bobni pa naznanjajo, da vojaki iščejo tolovajsko četo.

20. poglavje. Kje je Milica?

Zjutraj po nevihti. — Norec pred sodniki. — Vse iskanje zastonj. — Glumači odpotujejo. Pri mestnih vratih. — Skrivnostni zaboj.

Gosta ljubljanska mogla se vali po ulicah in trgih mesta. Svita se, posamezniki korakajo od Glavnega in Starega trga proti Tranči. Vsi gledajo proti strehi krvave sodnije, toda ne vidijo ničesa, kajti jutranji mrak in pa zloglasna megla prikrivata razgled na dva koraka. Kje sta ubežnika?

Beriči stoje v posameznih gručah ter se ozirajo proti strehi sodišča.

„Čudim se samo, da še nista doli splezala ali padla,“ pravi bradat načelnik sodnih slug, „celo noč je lilo vraga! — tam gori ne moreta vendar tičati.“

„Menda čepita še za dimnikom.“

„Mogoče, ali potem sta otrpnena, da ne bo težavno, dobiti ju doli.“

„Pozor, kaj pa pomeni ta ropot?“

„To je v sosedni hiši,“ pripomni meščan, ogrnen v temnomoder plašč.

Hrum prihaja iz sejsedne hiše vedno bliže.

Dva možakarja temnih obrazov, menda tujca, vlečeta z velikim naporom nekaj težkega v odejo zavitega na ulico, poleg njiju pa ženska grozovito maha z rokama.

„Ljubljanski meščanje!“ kriči visokim glasom, „ravnokar smo na podstrešji vjeli tega-le možicelja. Moja dva pomočnika sta ga zgrabila, čeravno se je branil, kakor divja mačka. Tudi neka deklina je bila poleg, toda izmuzala se nam jo — kakor veverica je zletela na dvorišče in od tod na Stari trg.

„Hoho, to sta ubežnika,“ zarenči bradati načelnik, ki je pristopil, „to je spak, ki je rešil tatico iz mučilnice. Sedaj moramo tudi še ptičico prijeti — žena, kam je ubežala?“

„Tam-le na Stari trg — letela je kakor sam vrag.“

„Hej, beriči, dobiti jo moramo, mestna vrata so zaprta, daleč ne more biti.“

„Zakaj ste tatico izpustili?“ praša meščan tujo žensko.

„Moj ljubi Bog, jaz nisem več tako urna, kakor taka vlačuga. Moja dva možakarja sta imela s spakom dosti opravila, jaz pa za dekličem nisem mogla tako hitro bežati, da bi jo bila zgrabila.“

„Kakošni ljudje so pa to?“ praša drug meščan svojega soseda. —

„Glumači so, ki že nekaj dnij tu v hiši stanujejo,“ odgovori zaničljivo. „Prav za prav bi takih ljudij ne smeli v mestu trpeti. No, dosedaj so bili mirni in pošteni, in ravno danes so pokazali, da jim morajo biti oblastnije celo hvaležne.“

Ko se meščanje tako pomenkujejo ter čudijo, kako sta mogla ubežnika s Tranče na sosedno streho priti, vleče nekaj beričev zvezanega norca v sodišče.

Skrivnostna žena gleda smehljaje za njimi.

„Hahaha, to je dovršeno,“ mrmra, „tu nikdo ničesa ne sumi. Najbolje pri vsem tem pa je to, da tepec ne more govoriti. In celo, ko bi izpregovoril, nikdo bi mu ne verjel. Lepa golobičica pa ostane pri meni — o, zaslužila mi bo veliko denarja — hihihi!“

Pred Trančo nastane velika gneča.

Mnogo meščanov se drenja proti krvavi sodniji in beriči komaj odgovarjajo na vsa radovedna vprašanja. Po Starem trgu pa se drvi celo krdelo radovednežev za preganjalci ubegle tatice. —

„Iščite tatico!“ kličejo, „iščite vlačugo, gotovo se je v kaki hiši skrila ali pa pobegnila na kak vrt!“

Šum narašča.

Kmalu pridejo sodniki veličastnih korakov ter posedejo za črno pogrneno mizo v veliki dvorani krvave sodnije.

Zaslišanje pritlikavega norca se prične.

Toda ves trud predsednikov je zastonj.

Ubogi spak je nem in beriči si niti ne upajo, oprostiti ga vezij, ker se boje njegove togote.

In njihova bojazen je tudi opravičena.

Revež strašno tuli in oči se mu svetijo, kakor žrjavica, da se mu sodniki niti ne bližajo.

„To je pravcati norec — hud tepec — vklenite ga v verige, dokler se ne spametuje,“ veleva prvi sodnik in beriči vlečejo reveža iz sodne dvorane. Kaj se bo ž njim zgodilo?

Oj, takrat je bilo sodnijsko postopanje grozovito! Norec je „tatico“ otel iz mučilnice, in če pregrešnice no najdejo, plačal bo svoje hudodelstvo z življenjem.

Ko se sodniki z norcem trudijo ter poslušajo njegovo besno rujovenje, iščejo beriči ubeglo Milico.

Vsako hišo, vsako vrt pregledajo in meščanje jim pri tem sami pomagajo, kajti če hudodelnica uteče, izgubi cela Ljubljana „zabavo“, gledati, kako rabelj davi zalega, mladega dekliča.

Pred krvavo sodnijo se radovedneži počasi razkrope.

Le na dvorišči hiše, ki je prizidana sodišču, se čuje ropot.

Ravnokar vlečejo izpod lope voz, kojega kolesa neznansko cvilijo in ki je z razdrapanim platnom pokrit.

Pred voz sta vprežena dva kljuseta, možakarja pa, ki sta norca premagala, vlačita po stopnicah razno šaro na voz.

Mej to je tudi precej dolg, a ne posebno širok zaboj. S posebno pozornostjo ga naložita na voz.

Ženska pa našteje mej tem hišnemu gospodarju nekaj srebrnih petic v razprostrte kremplje.

„Premalo, premalo,“ godrnja meščan, katerega cela Ljubljana pozna zaradi skoposti.

„Več ko zadosti za hlev in tisto krmo, kar ste jo konjičema dali,“ zavrne ga žena, „tudi sva se prvi dan že tako dogovorila.“

„Naj bo,“ godrnja skopuh, „vesel sem, da se znebim glumaške sodrge. Sosedje so me zaradi nje že itak po strani gledali.“

Nejevoljen spravi denar v žep, umazana dekla pa odpre velika hišna vrata. Skrivnostna ženska stopi na voz, možaka pa stopata poleg konj in tako se stara kareta pomika po Starem trgu.

Od daleč se sliši šum, ki ga provzročajo preganjalci nesrečne Milice.

Ženska na vozu posluša.

„Le iščite, le iščite,“ mrmra in vražje njene oči zro na dolgi zaboj poleg sebe.

Kmalu so pri Karlovških mestnih vratih.

„Hoj, kam tako zgodaj?“ kliče vratar, ki z nekaterimi čuvaji stopi iz stražnice. „Ej, ali niso to glumači?“

„Da, gospod,“ odgovori jeden izmed obeh možakarjev ponižno, „peljemo se v Novo mesto in od tod v Karlovec in Reko.“

„Tako, tako, — kaj pa imate vse na vozu?“

„Obroče, kroglje, droge, vrvi in kar potrebujemo za svoj vsakdanji kruh. Le v torbah imamo nekoliko slanine.“

„To bi vsak lahko rekel — voz moramo preiskati.“

Žena ostane mirna, možakarja pa se v zadregi nekoliko v stran obrneta, da, za trenotek celo prebledita.

Tega k sreči nobeden čuvaj ne zapazi, ker ti so še zaspani, jutro se komaj svetli.

Jeden čuvajev spleza na voz.

Z nogo suje razno šaro narazen, pregleduje posamezne reči ter konečno pride do dolgega zaboja.

„Kaj pa je tu notri?“ vpraša.

„Naša glumaška obleka,“ odgovori žena hitro.

„Oj — odprite! To že poznam, v takem zaboji se da Bog vé kaj vse skriti.“

Možakarja si brišeta pot s čela, toda oster pogled njunine gospodinje provzroči, da se vsaj na videz pomirita.

„Takoj bom odprla,“ zakliče ženska, „kje neki tiči ključ?“

„Ali ga niste izgubila?“ norčuje se čuvaj. „Take zvijače že poznamo.“

„Ne, tukaj je.“

„Dobro — tedaj odprite.“

„Takoj — hitro!“

Ženska odpre ključavnico, dvigne pokrov, in glej, tu notri leži — vsaj na vrhu — glumaška obleka.

Čuvaj hoče na dno pogledati ter stegne svojo roko.

„Čuvajte se,“ pravi žana mirno.

„Česar?“

„Oj, tako, pozabila sem Vam povedati,“ odgovori glumačica, „imamo namreč dvoje kač, kateri sem jaz ukrotila. Hotela sem se ž njima predstavljati, toda strogo mestno glavarstvo tega ni dovolilo, ker ste indijski strupeni kači. Le slušajte, kako sikate.“

„Vrag Vas vzemi s kačama vred,“ zakliče čuvaj ter z jednim skokom poskoči raz voz, „zaprite hitro zaboj, če ne nam zlodja še v čuvajnico uideta.“

„Da, da — saj storim, kar velevate.“

„Vse v redu!“ zakliče čuvaj. „Voz se lahko izpusti iz mesta.“

Mestna vrata se težko v stežajih zasučejo, voz krene proti dolenjski cesti in obraza obeh glumačev zadobita zopet naravno barvo.

Kaj je neki v dolgem zaboju, ali res samo obleka, strupeni kači ali pa vse kaj drugega?

21. poglavje. Grozno sporočilo.

Amalijin obup in njena žalost. — ‚Rudeči Tomaž‘ se povrne. — Naklepi nasprotnikov. — Poskušen beg.

„Kaj stojiš zopet pri oknu in zijala vun prodajaš? Doma mi ostaneš; tega bi se mi še manjkalo, da bi za nekdanjim lovcem letala! Povedal som Ti, da imam s Teboj vse druge namene!“

Tako govori Amalij in, stric k dekletu, ki pri zamreženem oknu starega poslopja stoji in zre v šumeči gozd.

Hiša jo bila menda v prejšnjih časih lovski gradič, sedaj, pa je last sivega tolovajskega pajdaša.

Amalija se čmerno obrne.

„Stric,“ pravi odurno, „ne tiraj me v obup. Ti si moj edini sorodnik na svetu in kot takega sem Te dosedaj ubogala. Toda tudi moja pokorščina ima svoje meje.“

„Seveda,“ odgovori stric. „Poznam Tvojo togoto, toda za to se ne brigam. Tukaj v mojem gradiču sem jaz jedini, ki ima zapovedovati. Pravim Ti, da si Jurija Skopca le izbij iz glave; nikdar ga ne dobiš, za te bom že jaz skrbel.“

Amalija srdito stopi za korak nazaj.

„Stric!“ zakriči ljuto, „vem, da me imaš rad, kajti sicer bi Ti drugače odgovarjala. Toliko pa Ti povem, da če se je Juriju kaj pripetilo, umrem ž njim. Ves Tvoj trud je potem zastonj, in tudi če me zvežeš, umrla bom lakote. Poznaš me, da vedno ostanem pri svoji besedi.“

Lisičji starec se pretrese.

„Bedarije,“ pravi, „kaj čvekaš? Ali misliš, da me s takimi otročarijami uženeš v kozji rog? Rad bi videl, kdo ima bolj trdo glavo, Ti ali jaz!“

„Bodemo že videli!“

„Spametuj se dekle,“ pravi stric, pristopivši k dekletu, „saj hočem le Tvojo srečo.“

„Seveda, ‚rudečemu Tomažu‘ me hočeš prodati, temu surovežu, divjemu bivolu, katerega iz dna duše sovražim.“

„Otroče, kdo Ti to pravi? ‚Rudeči Tomaž‘ je le mrtvo orodje v mojih rokah. S tabo vso kaj druzega nameravam, kajti Ti si dedič celega mojega bogastva.“

„Kdo vé, koliko Ti bo še Tvojega bogastva ostalo?“ smeje se lepa deklica.

„Oho, videla boš, da nisem leta in leta zastonj kupoval blago od rokovnjačev. Tu doli v kleti leži zaklad — o —“

Starec obmolkne, kakor bi se bal, da je s temi besedami že preveč izdal.

Amalija ga zavrne:

„Vsi Tvoji zakladi me ne mikajo. Kaj pa hočeš, da postane iz mene. Morda celo princezinja?“

„Ne norčuj se; zadostuje, da hočem le Tvoj blagor. Ali misliš, da bi bila kot tolovajskega glavarja nevesta srečna? Preganjana, izobčena iz človeške družbo bi slednjič grozovito končala.“

Amalija se jezno zasmeje.

„To jo moja skrb, stric. Če koga ljubim, naj bode, kdor hoče, ne zapustim ga v sili in smrti, kajti njegovo je moje srce, njegova moja ljubezen.“

„Amalija, pomisli, da lahko postaneš soproga imenitnega gospoda.“

„Nikogar nočem!“ zakliče ter jezno udari z nogo ob tla; „Jurija Skopca ljubim in njegova bodem. — Ali me izpustiš, ali ne?“

„Niti v sanjah ne storim kaj tacega. Ti ostaneš tukaj, dokler se drugače ne premisliš ter mi prisežeš, da me boš ubogala.“

„To se ne bo nikdar zgodilo.“

„Amalija, premisli se!“

„Nikdar!“

„Pa ostaneš tukaj zaprta,“ odgovori čmerni starec. „Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.“

Bliža se vratom.

Amalija hoče za njim, toda stric vrata urno odpre in trenotek pozneje že čuje deklica, da se ključ zasuče.

Jezno ihteč se hiti lepa deklica k oknu.

„O, Jurij, Jurij!“ kliče strastno, „kje si, da bi me rešil? Jaz sem Tvoja nevesta — Tvoja na veke — o, Jurij, le v Tvojem krepkem objemu je moja sreča. Storiti smeš z mano, kar hočeš, toda pridi po svojo Amalijo, ki bo samega hrepenenja po Tebi morala umreti!“

Stric srdit odide v svojo sobo.

„Bo že odnehala,“ godrnja sam sabo, „no, to bi bilo slabo, da bi takega dekliča ne mogel ukrotiti. Konečno bo izprevidela, da jej hočem le dobro, — tako — oj, ali se ne odpirajo hišna vrata?“

Starec vstane.

Njegovi služabniki so mu zvesto udani in če puste, da kdo vstopi v hišo, biti mora to dober znanec.

Radoveden odpre vrata, ki vodijo na prehod.

Mršav možak divjega obraza se počasi bliža roko ima s krvavo cunjo obvezano in hude bolečine ga menda nadlegujejo.

„Rudeči Tomaž!“ zakliče hišni gospodar.

„Da, jaz sem,“ odgovori glasno tolovaj, „za vraga, skupil sem jo.“ Toda namera moja se je posrečila, prokleti Jurij Skopec leži sedaj v gozdu mrtev — ustreljen!“

Zadnje besede glasno kriči.

V tem trenutku pa mu odgovori drug glas.

Prišel je bolesten krik iz dekličinih ust, zamolklo, kakor iz daljave.

„Oho, to je Amalija,“ mrmra hišni gospodar, „slišala je — nič ne škoduje — si bo vsaj muhe prej iz glave izbila.“

„Vstopi. Tomaž; no, kaj pa ti manjka?“ obrne se k svojemu zaupnemu možu.

„Roka je prestreljena,“ rentači rokovnjač, „okusil sem svinčenko iz samokresa, pa k sreči kost ni zdrobljena.“

„Potem ni nič hudega — no, to bomo kmalu zopet skrpali. Le vsedi se, Tomaž; tu imam vse, kar je treba, in rano Ti izlečim bolje, kakor najslovitejši dunajski ranocelnik.“

Tolovaj se vsede.

„Ali je Jurij Skopec res mrtev?“ praša starec hlastno.

„Mrtev! Saj veste, da moja kroglja nikdar ne zgreši cilja. Pomeril sem na njegovo glavo in ko sem sprožil, videl sem skozi dim, kako je telebnil na tla! Ta se bo o sv. Nikoli povrnil.“

„To me veseli.“

„Da, delo se je obneslo.“

„Ali si pa tudi gotov, da si ga pogodil?“

„Ko bi bil le tako gotov, da uidem rabljevim krempljem.“

„Pristopil bi bil vsaj in si ga natanko ogledal. Včasih imajo taki zlodji, kakor je bil Jurij Skopec, mačje življenje. Raje bi ga bil še z bodalom malo potipal.“

„Za to nisem imel več časa. Le poslušajte, kako je bilo.“

Tolovaj pripoveduje.

Verno posluša njegov tovariš, mej tem pa mu rano izpira in potem skrbno obveže.

„To dobro dé,“ pravi ‚rudeči Tomaž‘ zadovoljno, „sedaj bom jaz glavar, rokovnjači me morajo ubogati in lepa Amalija bo moja nevesta.“

„Seveda, seveda,“ pravi stric in njegove male oči se svetijo kakor staremu lisjaku.

‚Rudeči Tomaž‘ tega ne opazi, kajti ziblje se že v sladkih sanjah, zviti njegov tovariš pa misli na svoje nakane, ki se nikakor no strinjajo s Tomaževimi upi. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Amalija ljuto in obupano razgraja po sobi.

Ruje si svoje krasne lase, ter stoka in plače v divji strasti.

„Jurij, moj ljubi Jurij, ali te je grdoba res umoril? Ne, ne more in ne sme biti! ‚Rudeči Tomaž‘ je lagal.“

Potem se zopet zmisli tolovajevega zmagovalnega, zapodujočega glasu.

„Oj, ko bi bil ljubček res mrtev, razbila bi si svojo lepo glavo ob steni.“

Že se hoče proti zidu zaleteti, tu se premisli.

„Ne, ne, ni res,“ jeclja krasotica, „in časa imam dosti, da umrem, ko se natanko preverim o njegovi smrti. Ubežati moram; v gozd pohitim ter poiščem svojega glavarja. Potem pa maščujem njegovo smrt. Da, osvetiti se hočem, umreti mora ‚rudeči Tomaž‘, potem pa bo vse pri kraji — potem tudi jaz umrem.“

Amalija se divje ozira.

Skozi okno ne more, vrata so premočna, da bi jih razbila — tu zazro njene oči starodavno peč. Sedaj, poleti, no gori v njej. Kuri se od znotraj.

Velika vrata hitro odpre ter pogleda vanjo.

Hitro spleza notri.

Nad njeno glavo pod dimnikom je železna mreža. Skuša jo odtrgati, njeni beli zobje se v rudeče ustnice zapičijo — zastonj!

Še enkrat se z vso silo upre, začuje se, da se nekaj lomi in naenkrat odneha mreža. Pripogne jo iu vhod v dimnik je prost.

Amalija stopi zopet v sobo ter posluša pri vratih.

Vse je tiho.

Ogrne se z lahkim poletnim plaščem ter zleze v peč.

Zadovoljno se oddahne ter prične po dimniku kvišku plezati.

Njena postava izgine, tu pa se začuje neko praskanje, neviden človek težko sopiha.

Ali se bo deklici posrečil beg po tem čudnem potu?

Naenkrat se odpro vrata njene sobe.

22. poglavje. Jurijeva predrznost.

Na Ljubljaničinem mostu. — Boj. — Skrajna nevarnost.

Zaloško polje kaže danes čudno lice.

Sicer obdelujejo pridni kmetje svoje polje, danes pa je vse predrugačeno.

Okrog trideset dobro oboroženih mož hiti preko polja proti Ljubljanici.

Vsak grmiček, vsako drevo jim je od trenotka do trenotka za kratek čas zaščitje — tu in tam se pokaže bel oblaček in preko zlatega klasja žvižgajo svinčenke skozi hladno jutro.

To so Jurijevi tovariši.

Predrzni mož je na čelu svojega krdela in mračno se ozira za svojimi preganjalci, ki hrume iz bližnjega gozda. Vedno več jih je, dokler tolovajski glavar ne opazi, da ga preganja nad tristo dobro oboroženih vojakov in beričev.

„Tukaj so tolovaji — nad nje, malo krdelce bomo kmalu pohrustali!“

Rokovnjači se umikajo.

Onstran malega lesenega mostu, ki vodi črez Ljubljanico, ni nobenega drevja, le raztresene hiše stoje v daljavi in sredi polja cerkev z dvema zvonikoma.

„Grlavar!“ vpije Smukač, ki je ravno ustrelil na zasledovalce, „to pot smo vendar izgubljeni.“

„Še ne!“

„Kam pa naj bežimo?“

„K mostu!“

„Tam smo še-le pogubljeni! Na tej strani je vsaj drevje in grmovje, na drugi strani pa se ne moremo poskriti.“

„K mostu moramo, tukaj si ne moremo izbirati.“

„Za naše življenje ne dam več piškavega oreha — poskakajmo raje v Ljubljanico, naj nas požro njeni valovi — bolje, nego da nas dobi rabelj v kremplje.“

Nevarnost je velikanska in celo najstarejši tolovaji obupavajo.

„K mostu!“ zapoveduje Jurij še enkrat gromovitim glasom.

„K mostu!“

Roparji ubogajo.

Kakor blisk prihrume črez most, da njegovo trhljivo tramovje silno zagrmi pod težkimi koraki.

Zadnji je Jurij Skopec.

Prišedši na drugo stran mostu obstoji ter se ozre, kje sta Smukač in Cekinar.

„Semkaj k meni!“ jima veleva. „Vidva imata sekire. Ostali naj streljajo!“

„Glavar,“ pravi jeden tolovajev, „ne ustavljamo se. Če sovražniki le enkrat ustrele iz tristo pušk, porušijo celo našo četo!“

„Kaj se plašite,“ kara glavar, „vlezite se, poskrijte se, kolikor mogoče, za mostom, potem Vas kroglje ne bodo zadele.“

„Toda ogromna večina nasprotnikov nas bo kar zadušila!“ mrmra tolovaj.

Tudi ostali rokovnjači so prepričani, da jim je zadnja ura odbila, vendar pa ubogajo, ker jim druzega ne preostaja.

Hitro popadajo na tla, da se vsaj nekoliko zaščitijo, ter svoje puške pomerijo.

Zadnji čas je že bil.

Z druge strani poka in grmi. kakor da bi bil sodni dan.

Kakor toča nagosto žvižgajo svinčenke, toda kroglje zadevajo le k večjemu tramove mostu, da trske na vse strani lete.

Sedaj odgovore tolovajske puške.

Dobro so merili, kajti preganjalci grozovito zarjovejo, kar dokazuje, da je med njimi nastala zmešnjava.

Mrtvi in ranjeni leže na tleh, vendar obstoje preganjalci le nekaj trenotkov, potem pa, srčni vsled mnogobrojnega števila, planejo proti mostu.

„Hitro — hitro!“ glase se zapovodovalni kriki, „ne dajte jim duška, da z nova nabašejo puško! Pobijte jih, lopove!“

Roparji zgrabijo samokrese, da kolikor mogoče drago prodajo svoje življenje. Pušk basati nimajo več časa in smrt pred očmi vidijo, kako vojaki drve proti mostu.

Jurij Skopec jo izginil. Tudi Cekinar in Smukač sta se kakor v zemlja udrla.

„Prokleto!“ vpije jeden tolovajev, „glavar jo je s svojima podpoveljnikoma pobrisal v največji sili.“

„Kdo to pravi?“ odgovori drugi. „Tu pod mostom so vsi trije.“

Nadaljno povprašovanje je odveč, kajti od zdolaj se čujejo krepki udarci s sekirami, tu pod mostom trije obupno in z orjaško silo sekajo kobilo, ki nosi most.

Tri sekire se blesketajo v jutranjem solnci, ki se zrcali v Ljubljanici.

In sedaj — sedaj — most zaškriplje, omahuje.

„Po njih, pobijte sodrgo!“ kriči zapovedujoč glas.

Preganjalci prihrume na most, ki v tem trenutku še bolj zaječi in omahne.

Še dva — trije orjaški udarci tu zdolaj, potem skoči Jurij s svojima tovarišema na breg.

„Rešite se!“ kriče prestrašeni vojaki, „za božjo voljo — most —“

Strašen ropot nadkriljuje upitje umikajočega se sovražnika.

Vojaki komaj zapuste most, ko se ta v Ljubljanico prevrne, da visoko škrope razburjeni valovi.

Samokresi roparjev pa med tem s peklensko gotovostjo pošiljajo bledo smrt v gosto gručo razbeganih zasledovalcev.

Tolovaji veselo zavriskajo, razljuteni vojaki in beriči pa srdito preklinjajo.

„Hura — Jurij Skopec, živio!“ se glasi iz trideset grl, glavar pa težko sopihajoč iu pot s čela brišoč zamenja sekiro s puško.

„Hvala Vam, dobro ste se držali,“ hvali Jurij svoje divje tovariše, „toda sedaj se moramo umakniti — previdno, plazite se po tleh, dokler se sovražnim krogljam ne umaknemo.“

„Naš glavar — Živio!“ kliče maio krdelce.

Vojaki še vedno pokajo na predrzneže, vidijo pa, da ne morejo tolovajem več do živega.

Zaradi tega hitro kakor mogoče streljajo za ubežniki, v nadi, da jih tako vendar pobijejo.

Motijo se!

Rokovnjači lazijo kakor kače po tleh, — le jeden stoji po konci.

Jurij Skopec je, pogumni glavar.

Kroglje nagosto žvižgajo krog njega, toda nobena ga ne zadene, kakor bi ga sam čudež varoval.

Zaničljivo zre na razgrajajočo preganjalce.

„Glavar!“ kriči Smukač, „za vraga, vlezite se vendar! Ali hočete res, da Vas prekleti beriči ubijejo?“

„No bojim se kroglje,“ pravi Jurij hladnokrvno, „no, in če mi je katera namenjena, zadene me ravno tako lahko tudi ležečega. Naprej, vrli tovariši, kmalu smo onstran sovražnega ognja!“

Zemlja se tu nekoliko dviguje, ravno dosti, da prikriva sovražnim očem tolovaje, ki hitro kvišku poskačejo ter širokimi koraki beže proti severu.

Sliši se še pokanje, toda svinčenke več ne žvižgajo predaleč so že preganjalci za njimi.

„Zberite se!“ zapoveduje Jurij.

Vriskaje in plesaje so tolovaji zbirajo okrog predrznega načelnika, ki jih je zopet s svojo pogumnostjo, orjaško močjo in zvijačo rešil gotovo pogube.

Le Cekinar je čmrnega obraza.

„Glavar,“ pravi tolovaj brez ovinkov, „vsega tega bi ne bilo treba, ko bi mi šli plenit. Kaj se tu okrog klatimo, kjer nas preganjajo kakor divjo zver? Čakajte vendar s svojim maščevanjem na pozneje, zgrabite svojega grofa tedaj, kadar bo to najmanje pričakoval. Sedaj pa glejmo, da sa nam posreči bogat plen — pojdimo v druge kraje — svet je velik in povsod se dobi kaj dobrega.“

Vsi gledajo na Jurija Skopca, ki mirno pusti Cekinarja izgovoriti.

Smukač zgrabi svojega tovariša za roko, ker misli, da bo sedaj glavar togotno zarentačil.

Tudi ostali rokovnjači so tega mnenja.

Motijo se.

Jurij Skopec jezno pogleda tja, kjer v daljavi leži grad Sokolski, pa se obrne proti svojim divjini tovarišem.

„Popolnoma prav imaš, Cekinar,“ odgovori mirno. „Postal sem Vaš glavar ter moram zaradi tega tudi svojo dolžnost izpolnovati. Da, odložil boin svoj maščevalni načrt, toda ne za zmiraj.“

Tolovaji zopet zavriskajo.

„Da, glavar, tako naj bo, pleniti in ropati hočemo — bodi naš vodnik, pozneje pa bodemo z grofom Sokolskim in njegovimi kreaturami obračunili.“

Jurij Skopec stopi mej svoje ljudi, ki so urno proti severu pomičejo.

Posamezni kmetje se pač pokažejo, toda hitro zbeže, ko zagledajo divjo postave, ki so vsak trenotek pripravljene, planiti na vsakega, ki bi jim hotel zabraniti pot v zaraščne in varne gozde.

„Glavar,“ praša Smukač, „kam pa sedaj?“

Jurij Skopec pa se vzravna.

Čudili se bodete, kajti že davno sem sklenil izvršiti čin, s katerem bodo povsod govorili. Da, moje ime naj postane strah vsem bogatašem, od Adrijanskega morja pa tja gori do štajerskih snežni kov, od beneškega polja in do prostranih ogerskih planjav. Povsod naj spoznajo, kdo je Jurij Skopec! Kakor strahovi se bodemo prikazali, danes tukaj, jutri na drugem oddaljenem kraji. In bogati hočemo postati — bogati, da z nobenim knezom ne bodemo hoteli menjati. Sedaj pa pojdimo naprej! Vodim Vas tja, kjer nas čaka velik plen.“

Zopet mu odgovori glasno vriskanje in neštevilna vprašanja nadlegujejo Jurija Skopca, ki pa molči, čeravno se v njegovih črnih očeh čudovito blisketa.

Kam vodi svoje ljudi, — kaj pred vsem namerava? — o tem molče njegova usta.

To je skrivnost tolovajskega glavarja!

23. poglavje. V pesteh peklenske babe.

Tabor glumačev. — Vsebina skrivnostnega zaboja. — Čudne priprave.

Gozd šumi. Sredi neprodirljive goščave, na mali planjavici, tabori čudna družba.

Ob strani stoji nekaj okornih voz, v katerih so napravljena vrata in mala okna, da so prej podobna malim bajticam na kolesih nego pa vozovom.

Poleg njih se pase nekaj mršavih konj, na trati pa leže možki, ženske in otroci, ki so menda ravnokar skromno zajutrkovali.

Nenavadne postave so to, to niso niti rokovnjači, niti postopači, pa tudi ne cigani.

Potujoči glumači so, komedijantje, ki so v tistih časih od jednega semnja do druzega potovali ter za svoje predstave pobirali denar, včasih pa se tudi z navadnim živežem morali zadovoljevati.

Četa šteje deset oseb, mej temi dvoje mladih deklet, katerima se vzlic čednih obrazov pozna, da sta veselje tega življenja že do dobrega okusili.

Glumaško krdelo ni nič kaj veselo, vidijo se samo temni — zagrizeni obrazi in le redkokdaj se začuje kaka beseda, — vsi molče.

Očividno nekoga pričakujejo, kajti na vse strani se ozirajo, v kateri namen je jeden izmed mož celo spretno kakor opica splezal na visoko smreko.

„Kje neki so tako dolgo?“ meni možakar, čegar orjaška postava in ogromne mišice pričujejo, da je stroka njegova „nepremagljivi Herkul“, to traja že celo večnost in jedil nam tudi že primanjkuje.“

„Poizvedeti hočejo v Ljubljani, ali ne bi smeli mi prirediti predstave,“ pripomni deklina, kateri se na obrazu jasno izraža predrznost in nesramnost.

„Že pridejo — že so tukaj!“ kliče spretni mož, ki je zopet zapustil smreko, „zapazil sem že platneni krov njihovega voza.“ —

„Potem že zopet ni zaslužka!“ čmerno renči Herkul, s poročili bi nam bili že davno, naj pridemo v Ljubljano. To je pravo pasje življenje, nič za želodec in nič za suho grlo. Raje grem na kmete za hlapca, tam imam vsaj vsak dan poln trebuh.“

„Naš mojster in njegova žena imata že denar,“ pripomni spretni plezač, ki ravno pristopi, „delata vedno tako, kakor da sta revna ko cerkvena miš, na tihem pa srebrnike spravljata. Nas beraško plačujeta, sama pa bogatita — da, tako je — smete mi vsi verjeti.“

Herkul steguje svoji krepki roki.

„Hm, enkrat bi vendar rad malo pogledal, ali bi se ne dalo kaj cvenka pograbiti,“ godrnja cmerikavo.

„To nima nobenega pomena,“ pravi tiho plezač, „mojster in njegova žena sta preveč navihana; denarja niti pri sebi nimata, marveč ga imata v kakem mestu varno spravljenega. Zaradi tega tudi tako skrivnostno potujeta.“

„Od kod pa Ti vse to veš?“ mrmra Herkul globokim glasom.

Glumač pokaže na neki voz.

„Saj znam plezati kakor mačka,“ odgovori, „in ne samo jedenkrat sem ju opazoval, kako sta štela srebrnike.“

„Poprej bi bil brusil svoj jezik in danes bi bilo pri nas marsikaj drugače.“

„Molči sedaj, Golijat, tukaj so.“

Začuje se bič in kmalu se med smrečevjem pokaže bela platnena streha omahujočega voza.

To je tista kareta, ki je v jutro po predrznem begu norčevem zapustila ljubljansko mesto.

Prekanjena babura sedi na vozu pod streho, „mojster“ glumaške druhali pa koraka poleg konj in ž njim njegov voznik.

„Kaj je novega, mojster?“ kriči Herkul; „ali smemo v Ljubljani prirediti predstave?“

„Ne, peljali se bodemo naprej, morebiti imamo drugod več sreče. Ljubljanski župan je prestrog mož ter o nas glumačih noče ničesar slišati.“

Kletvica je odgovor.

„Prokleto, kaj pa nam je zdaj početi? Manjka nam vsega in če lakote oslabim, kako naj potem dvigujem na stote težke kroglje?“

„Miruj, Golijat, pripeljali smo dosti živeža in pa še nekaj druzega, nekaj prav posebnega,“ pravi ženska na vozu, ki je menda pravi ‚mojster‘ celemu krdelu in tudi svojemu možu.

Herkul se muza.

„No, to je vsaj kaj druzega. Sem s pičo, lačen sem, da bi požrl celega vola.“

„Požeruh,“ pravi ženska ter mu vrže polno vrečo, katero velikan spretno vjame.

Plezač stopi k vozu.

„Kaj pa ste še pripeljali?“ praša radovedno.

„To boš takoj videl.“

Načelnica zakliče nekaj besed svojemu možu, ta pa z voznikom pristopi ter težko dvigne raz voz podolgasti zaboj, ki je vzbudil toliko pozornost ljubljanskega mestnega vratarja. —

V njem ste neki dve strupeni kači, toda teh se babura ne boji, kajti hitro odpre zaboj, ki sta ga možakarja na travo položila. —

Nekaj pisanih cunj pomeče na trato, vsi člani glumaške druhali pa se radovedni drenjajo okrog.

„Ah —!“

Vsi se kakor iz jednih ust začudijo, kajti na dnu zaboja leži mlada, prekrasna deklica, kateri so usta z robcem privezana, okrog malih njenih ročic pa se ovija vrv, da jih ne more ganiti.

Sedaj je uganjka rešena.

Tu leži Milica, nesrečna grofova hči, katero so zviti glumači tako prekanjeno odpeljali, ubozega pritlikavca, njenega rešitelja pa izročili krvavi sodniji.

Najbolje se čudi Herkul.

„Grom in strela!“ kliče, „od kod pa imate lepega dekliča? Menda ste ga ukradli — he?“

Skrivnostna babura se nasmehne.

Hitro odveže raz ust robec, ki je onemogočil vsako kričanje, in vezi raz nežnih dekličinih rok.

Ubogi otrok je pri popolni zavesti.

Začuden gleda nenavadne postave, ki se drenjajo krog nje. —

„Kje sem, kaj se je z mano zgodilo?“

„Tiho!“ zareži babura nad deklico, „hvaležna mi bodi, da sem Te iz rabljevih krempljev iztrgala. Brez mene bi bila sedaj obsojena, da, rešila sem Tvoje malovredno življenje in Te pripeljala tu-sem.“

Herkul se čudi.

„Povejte vendar,“ zvedavo poprašuje, „kaj je s tem dekletom?“

„Obsojena je na smrt, jaz sem jo rešila — smilila se mi je revica,“ pripoveduje ženska, toda v njenih očeh ni opaziti usmiljenja.

„Jaz som nedolžna,“ šepeta Milica poluglasno.

„E kaj, to vsak trdi, ki pokaže predolge prste,“ zarentači nad njo babura, da se revica vsa zgane, „toda po tem se pri nas ne povprašuje. Pri nas glumačih ima vsakdo kaj na rovašu. Samo zasačiti se človek ne sme dati, hihihi!“

Tudi deklini se zakrohotate, Golijat pa ž njima.

„Da, človek mora biti prebrisan,“ meni Herkul ter zgubanči čelo v imenitne gube, „da, nam ne morejo nikdar ničesar dokazati, ker smo bolj prekanjeni kakor drugi. Povejte, kaj pa naj bo iz tega deklička?“

„Bedasto vprašanje, na vrvi bo plesala, ker nimamo za to nobenega, odkar je Cenobija padla v globočino ter si zlomila zatilnik. In Cenobija je dekliču od danes naprej ime, potem ne bo nobeden človek na svetu domneval, da se pod tem imenom skriva ubežnica iz mučilnice, katero so v Ljubljani na smrt obsodili.“

Milica čepi sedaj na trati.

Pamet njena niti ne more razumeti, kar je ravnokar slišala, marveč meni, da so to le hude, težke sanje.

Babura jo sedaj zgrabi za nežno ročico.

„Tako, sedaj bomo najprvo jedli,“ zapoveduje odurno,

„lenuharila si do sedaj dosti — po kosilu pa se prične prvi pouk. Urna in gibčna si dosti, to sem že videla, in postala boš enkrat izborna plesalka na vrvi.“

„Plesalka? —“ stoka Milica pol zmešano.

„No, kaj pa sicer?“ zavrne jo grda babura, „kaj druzega Ti sedaj tudi ne preostaja. Hahaha, saj bi bila Ti tudi sicer plesalka na vrvi, samo da bi Ti bil pri tem rabelj vrv napel — hihihi!“

Glasno se cela druhal zakrohota pri tej grozni šali, Milica pa si ihteč z rokami zakrije svoj obraz.

Od vseh strani jo radovedno ogledujejo.

Otroci, ki morajo tudi pri glumaških predstavah sodelovati, nemarno zro na tujko, možakarji pa jo z vse drugačnimi pogledi opazujejo.

V očeh Golijatovih in plezačevih se blesketa poželjiva strast, Milica je vendar tako lepa — poprej je angelju, kakor hudodelnici podobna.

Glumaški deklini to tudi vidite v svojo veliko nevoljo.

Očividno sta ljubici obeh glumačev in prva, rudečelasa, nesramna ženska, ki tudi kaže pri predstavah svoje telesne moči, pristopi hitrih korakov k Herkulu, ki v enomer zija v tujo krasotico.

„Kaj pa imaš tukaj tako zijala prodajati,“ šepeta strupeno, „ha, ta-le mlečnati obrazek Ti menda ugaja?“

„No, lepši je že, nego Tvoj,“ zavrne velikan ter se niti ne obrne.

Rudečelasa hudobno zasika.

„Poskusi,“ škriplje z zobmi, „jaz sem Tvoja ljubica, zijaj v mene in najinega otroka. Če se začneš krog te-le vlačuge sukati, izpraskam Ti oči!“

Herkul se ljubosumnice krepko otrese; malo ne manjka, pa bi bila rudečelasa telebila na travo.

Tiho gre na stran, pogled pa, s katerim se ozre na Milico, je v resnici grozovit.

Tudi plezač je imel sličen razgovor s svojo ljubico, katero je ravno tako odurno zavrnil.

Tu sedite sedaj obe glumačici pod veliko smreko, živahno šepetate mej seboj in s pravimi tigrskimi pogledi sem ter tje pogledujete za nesrečno Milico.

Mej tem je mojster vrečo izpraznil.

Prikažejo se razne dobre stvari: krače, klobase, nekaj steklenic žganja in več drugega.

Poželjivo zro glumači na ta jedila in komaj so razložena na umazanem prtu, že leži cela druhal v travi ter se masti, da poravna to, kar je zadnje dni zamudila.

Načelnica sedi poleg Milice.

„Tu, jej,“ veleva odurno ter pomoli ubogemu otroku kos kruha in slanine, pri tem pa zadovoljno opazuje krasno dekličino postavo.

„Ne morem,“ odgovarja Milica.

„Kaj, ne moreš?“ norčuje se babura, „no, hitro bomo videli. Jetniška hrana Te menda ni razvadila. Takoj mi ješ, ali pa —“

Revica se sili, da nekaj grižljojev spravi po grlu.

„Vidiš, da vse gre,“ pravi ženska, „sedaj pa pij še čašico žganja. To da človeku pogum.“

„Ne, ne, žganja ne morem —“

„Oj, dedec, daj mi no bič sem, kaj pravi načelnica svojemu možu, piti noče, že vidim, da moram pri vlačugi druge strune naviti.“

Milica se po vsem telesu trese.

„Ne tepite me,“ prosi ubogo dete rosnim očesom, „samo ne tepite me, lepo prosim!“

„Potem pij — hočeš li — da ali ne?“

Nesrečnica uboga.

Žganje se prične po njenih žilah pretakati kakor ogenj in babura zadovoljno opazi, da se dekličina lica začno polagoma rudečiti.

„To je v resnici krasno dekle,“ šepeta, „oj, kadar bo na vrvi plesala, potem bomo imeli še-le dobro kupčijo! In — hihihi — jaz tudi vem, kako moram pozneje njeno lepoto izrabiti, pozneje — da, pozneje, — hihihi!“

Kaj strašnega namerava ta vražja ženska? O tem molči, ko pa je kosilo pri kraji, zgrabi Milico odurno za snežnobelo ročico.

„Tako, sedaj borno pa takoj s poukom pričeli,“ pravi nesramnica, „izpočita si, jedla in pila si tudi. Hola, Golijat, natezi hitro s plezačem vrv mej dvema smrekama, za danes ne previsoko. Tu v hosti ostanemo še nekaj dnij.“

Možje vstanejo, in ko se načelnica s svojim možem na tihem pogovarja, vleče Milico, ki se kar opoteka, za seboj k vozu.

Kaka osoda še čaka nesrečno grofovo hčerko?

24. poglavje. Amalija na begu.

Pri gozdnem studencu. — Kopajoča se lepotica. — Logarjeva hiša. — Knez in njegov bratranec. — Povodna deklica.

Srne in jeleni preplašeni beže po gozdu, kajti čudna človeška postava hiti po gošči.

Razkošna deklica je to, toliko se takoj pri prvem svitu bližajočega se poletnega dne opazi.

Toda, kaka je zunanjost te deklice.

Culo drži v desnici, obraz njen je črn ko pri zamorki, črni ste njeni roki, obleka pa sajasta kakor pri dimnikarju, kadar se vrača z dela domov.

Konečno postoji.

„Menim, da sem dosti daleč prišla,“ šepeta, ter se vsede v mahovje, „sedaj naj me le stric in ‚rudeči Tomaž‘ iščeta in rentačita. Mene ne dobita nič več v oblast, jaz grem k Juriju Skopcu in njegovim ljudem.“

Amalija je to, ki je srečno utekla iz strijčeve hiše.

Strastna ljubezen ji je podelila toliko moči, da je po silnem naporu konečno prilezla do vrha, tam skozi vrata v dimniku na podstrešje in tod po stopnjicah na dvorišče.

Vrata so bila le zapahnena, odprla jih je ter bila na prostem. Hitela je celo noč po gozdu, zatisnila ni niti očesa, kajti hetela je kolikor mogoče daleč od strijčeve hiše priti. Sedaj se še-le varno čuti.

V culici ima drugo obleko; vedla je dobro, kako bo izglodala, ko pride iz dimnika.

Tudi živeža si je priskrbela, a je zdaj s tem pri kraji.

To pa jo ne skrbi dosti.

Ima še denarja, ter se lahko prehrani, ne da bi morala tuje ljudi nadlegovati.

Da, Amalija ima celo lepo svotico seboj, kajti denarja jej nikdar manjkalo, ker jo je strijc vedno bogato obdaroval.

Sedaj leži, hitro sopihajoč, v mehkem mahovji.

„Kam sedaj?“ praša se poluglasno, „daleč mora še biti do Save, in Bog zna, ali bom dobila tam Jurija. Morebiti ga preganjajo — na njegovo smrt nikakor ne verjamem. Ha — ko bi bil ‚rudeči Tomaž‘ resnico govoril — če bi ga našla s prestreljeno glavo v krvi ležati. Na njegovih prsih bi si bodalce sunila v srce.“

Zadnje njene besede done kakor vsklik divjega obupaj toda Amalija ni navajena, prepuščati se dolgo brezvspešnemu tarnanju.

Prepričati se hoče do dobrega.

Verjeti ne more na nobeden način, da je lepega, ponosnega moža, katerega tako vroče ljubi, podrla kroglja zavratnega morilca.

Ne, ne, prepričati se mora najprvo, potem je še vedno čas, da se uda svoji grozni žalosti, da se ž njim združi v smrti.

Ko tako premišljuje, sliši studenec šumljati.

Domisli se, kako pač izgleda, ter smehljaje se opazuje svoji očrneli roki.

„Očistiti se moram, ter preobleči,“ pravi Amalija sama pri sebi, „taka ne morem več ostati. Če me kak človek sreča, mislil si bo, da pri belem dnevu strašim. In če naletim na kakega lovca, konečno še s puško na-me pomeri. To moram preprečiti, gledati moram, da postanem poštenemu človeku podobna. Saj ne vem, ali se gozd kmalu ne neha, Na dele tedaj —“

Amalija vstane.

Počasi stopa tja, od koder šumi gozdni vrelec, in prijšedša do njega, z zadovoljstvom opazi, da si je virček s časom izdolbil precej obširen kotel. Kopelj kakor navlašč!

Tu se menda kopljejo ob mesečini povodne deklice — tako tiho in svečano je tukaj, samo ptičice, ki so se ravnokar prebudile, se oglašajo. Krog in krog hladnega virčka šumi gosto grmovje.

Amalija se ne obotavlja.

Le mimogrede se ozre v vodo in presenečena opazi svoj sajasti obraz, ki je tembolj plašen, ker iz črnega obraza gledajo kakor pri zamorki belkaste oči.

Oprezno posluša, če se kdo bliža, potem pa si hitro slači umazano in raztrgano obleko.

Lepa deklica je čudna postava, ko stopa v hladno kopelj, kajti na snežnobelein telesu tiči črnkasta glava in črni roki.

Toda ne dolgo.

Amalija se potopi v bisernato vodo in ko se vskloni, izgubila se je večinoma že črna barva z obraza. Kmalu se pokaže njena krasna glavica v navadni ljubki bliščobi, snežnobeli ročici pa si popravljate dolge, razčesane črne lase.

Amalijo bi vsak tujec, ki bi jo v kopeli zagledal, smatral povodno vilo, kajti lepa je kakor boginja ljubezni in prvi solnčni žarki v rudečkastem svitu odsevajo od krasnih belomramornih udov divne krasotice, ki se vedno in vedno potaplja v hladno vodico. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Komaj pol ure hoda od studenca stoji hiša nekega logarja.

Posebno bogato je opravljena in je nenavadno velika, da si človek mislil, to je majhen gradič.

Tu stanuje dedni logar kneza Podstrmskega, in konji na dvorišči pričajo, da je aošel v logarjevo hišo visok obisk.

Knez Podstrmski je strasten lovec in vse skrbi prepušča svojim oskrbnikom, da le more po krasnih gozdovih na čilem konju dirjati za bežečo divjačino.

Ravnokar se odpro vrata logarjeve hiše in mož visoke — opravljen v zeleno lovsko obleko, stopi hitrim korakom na dvorišče.

To je knez Podstrmski, veseljak v najboljših letih, o katerem si znanci pripovedujejo, da ne ljubi samo lovske zabave, marveč tudi rujno kapljico in — lepe ženske.

Knez menda rad zgodaj vstaja, kajti solnce se še ni prikazalo vrh drevja in jutranja zarja še krasno rudeči iztočno obzorje.

Knez si dopadljivo ogleduje lepo okolico.

„To bo krasen dan,“ pravi sam pri sebi, „in pri vsem tem imamo še upanje, da zaplenimo nekaj orjaških jelenov. — Živeli lov, dobri prijatelji, izborna vinska kapljica in pa lepe ženske!“

Možati gospod se ozre sedaj proti malo oddaljeni logarjevi hiši. —

„Tu notri moj bratranec še spi,“ mrmra nagajivo, „seveda tiči še v perji, ker je sinoči pregloboko pogledal v kozarec. — Prehitro živi moj bratranec — če bo pri tem vstrajal, prikrajšal si bo svoje življenje.“

Knez gre k oknu, katero je z lesenimi šaluzinami še trdno zaprto.

Močno začne s pestjo razbijati po njih, da so razlega po vsej hiši.

Notri se začuje neko renčanje.

Toda knez se za to ne zmeni ter zgično znova in še močneje trkati.

„Vstanite, bratranec!“ kliče, „solnce bo takoj skozi okno posijalo, in pse komaj še krotimo.“

V sobi se še enkrat začuje zamolklo grčanje, potem pa sliši, da se nekdo bliža oknu.

Zagrinjala so se odgrnila.

Okno se odpre in zaspan obraz še mladega moža gleda čmerno v zlato jutro.

To je knezov bratranec, baron Frankovski.

Lastnik je velikanskih posestev, na katerih gospodari samostojen vladar.

Za lov se ne briga dosti, tem bolj pa za vino in lepe žene ter dekleta.

Marsikaj se pripoveduje o njegovi lahkoživosti in te pripovesti niso ravno po tem, da bi vzbujale veliko simpatijo za mladega barona.

Z jedno besedo, baron je velik razuzdanec, in čeravno knez tudi ni Bog ve kak čmerikavec, vendar je v primeri s svojim bratrancem pravcati samostanski brat.

Baron grozno zdeha.

„Lepa hvala, bratranec,“ smeji se knez.

„Zakaj pa?“

„No, zato, ker me niste požrli, kajti odprli ste tako široko usta, kakor krokodil, katerega sem nedavno videl na Dunaj,“ zavrne ga šaljivo.

Baron steza svoje roke in zopet zdeha.

„Žurite se,“ ga priganja knez, „dovršite svojo opravo, dan bo vroč in porabiti hočemo prelepo, hladno jutro k veselemu levu.“

„Jaz bi raje še nekoliko spal,“ godrnja baron in se malomara ziblje pred knezom.

„Iz te moke ne bo kruha, bratranec,“ pravi knez smeje, „naše spremstvo je tudi že pokonci ter bo takoj tukaj. Pustite tedaj posteljo pri miru — in vlijte si raje vrč mrzle vode črez glavo. Vi gledate kakor zaspan čuk.“

„Sinoči je bil vroč večer.“

„Zakaj pa tudi zlivate v se kakor v prazen sod, bratranec, to vendar ni nič. Hitro tedaj, podvizajte se! Glejte, tam prihaja že stari logar, ki se je gotovo nekoliko po divjačini ozrl. Hej, bliže, logar!“

Sivkasti logar pristopi.

„Kaj je novega?“ povprašuje knez.

Baron se med tem obrne proti umivalni mizi, da bi si z vodo ohladil vročo glavo.

„Ali ste dosti divjačine zasledili, logar?“ nadaljuje knez zvedavo.

„Dovolj, presvetli knez,“ javlja logar, „in pa vrh tega še prav čudovito bitje, menda povodno vilo.“

Knez začuden pogleda.

Tudi baron, ki si je ravno vrč hladne vode vlil na bolečo glavo, pristopi radoveden k oknu.

„Povodno vilo?“ praša knez.

„Da, da, pri gozdnem studencu, o katerem si itak toliko neznanskih rečij pripovedujejo. Tu se v jasnih nočeh ob mesečini kopljejo povodne deklice, in čeravno nisem hotel tega verjeti, — prepričal sem se o resničnosti vsega tega danes na vse zgodaj na lastne oči, da take povodne prikazni tudi v resnici žive.“ —

Knez se glasno zasmeje.

„Starec!“ zakliče, „Vi ste menda sinoči ravno tako preveč globoko v kozarec pogledali, kakor moj preljubi bratranec. — Pojdite mi s povodnimi dekliči, — to pripovedujte raje malim otrokom.“

Logar maje z glavo.

„Presvetlost,“ zatrjuje stari lovec, — „bil sem tako trezen kakor sedaj, ko sem se skrivaj bližal gozdnemu studencu. — Tjekaj prihaja včasih na vse zgodaj veličasten jelen — ter sem hotel pogledati, ali si žival ni prišla tudi danes žejo gasit. Mislil sem v resnici, da je jelen pri izviru, ker sem slišal vodo pljuskati.“

Knez postane vendar radoveden.

Baron pa pomoli svojo mokro glavo skozi okno, da bi mu nobena beseda ne ušla.

„Plazil sem so tedaj prav tiho tja,“ nadaljuje sivi logar svojo povest, „da, previden sem bil toliko, da niti vejica ni zašumela pod mojo nogo. — Toda, presvetli knez, kar sem zagledal v vodi — to ni bil jelen —“

„Kaj pa?“

„Iz kotla se je dvigala snežnobela, lepa, razkošna deklica — vila, ki si je svoje dolge, črne lase zravnavala in se potem zopet v studenčnico potopila. Jaz pa sem se obrnil in zbežal, kajti s povodnimi vilami se človek ne sme norčevati, — potegnejo ga hitro doli v globočino ter mu izsrkajo srčno kri iz telesa.

Knez se smeji.

„No, to si moramo ogledati,“ pravi, „takoj odjahamo proti studencu — mogoče, da tudi jaz vidim povodnega dekleta, — drugače ne verujem niti jedne besede o celi tej v resnici čudni dogodbi.“

„Vse je gola resnica,“ zatrjuje logar.

Knez zmaje z ramami ter se obrne.

„Hola, bratranec!“ zakliče naenkrat, „kaj pa divjate po sobi, kakor bi Vam bil sam peklenšček za petami? — Pridite že vendar vun!“

V resnici — mladi baron je menda hipoma zblaznel.

Po sobi skače ter se žuri oblačiti, kakor bi že gorelo za njim. —

Bliskoma je obut in niti časa si ne vzame, da bi si lovsko suknjo zapel.

„Bratranec!“ kliče, „čakajte, takoj sem gotov. Nemudoma odjašemo, kaj ne da, bratranec?“

„No, seveda,“ čudi se knez zaradi te nenavadne baronove hitrice.

Ne vidi pa, kako so se začele baronu od razburjenosti oči blisketati.

Ali lahkoživi baron tudi verjame na povodne deklice? — Kdo ve!?

Knez se nečesa druzega domisli.

„Čujte, logar,“ pravi staremu lovcu, „verjamem Vam, da ste nekaj videli, toda to je bilo kako kmečko dekle, ki se je v studencu kopalo.“

„Nikdar!“ zakliče starec, „vila je! — Tako divno-krasna, tako lepa more biti le povodna deklica. In kako naj kmečko dekle zaide v te gozde? — Najbližja vas je več ur hoda oddaljena. — Ne, to je bila povodna vila, če ne, mo smete kar na meh odreti.“

„Škoda bi bilo za meh,“ smeje se knez.

Nato zakliče v hišo:

„No, bratranec, ali ste že gotovi?“

„Gotov, — jaz sem tudi na povodno vilo radoveden,“ pravi baron ter v splošno začudenje poskoči kar skozi okno.

„Za Boga, bratranec, Vi bi lahko vsakega glumača osramotili; tako urnega Vas še nisem nikoli videl.“

„Kje so konji?“ kriči baron, — „pripeljite konje, drugače nam povodna vila še ubeži!“

Logar odide z glavo zmajaje.

Nekaj trenotkov pozneje že rezgetajo čili konjiči pred logarjevo hišo, čakajoč na svoje jahalce.

Vsa družba dirja proti gozdu, radovedna, kakošna je divno krasna povodna vila.

25. poglavje. Ljubosumne glumačice.

Glumači. — Z bičem prisiljena. — Ples na vrvi. — Milica pade. — Sovraštvo tekmeca. — Grozna bodočnost.

Na trati sredi gostega gozda je živahno življenje.

Herkul in plezač med dvema smrekama seženj visoko od tal nategujeta debelo vrv in to tako spretno, da se vidi, ta dva sta tega dela že zelo vajena.

Notri pa, v jednem izmed voz, vrši se čuden prizor.

Notranje prostornega voza je opravljeno, kakor soba in sredi nje stoji hudobna babura, ki je načelnica glumaškega krdela.

Ubogo dekle steguje svoji roki od sebo, kakor bi se hotela nesreče obvarovati.

„Oj, pustite me,“ prosi nesrečnica, „moj Bog, zakaj me ne pokličeš k sebi?“

„Norica,“ zmerja jo ostudna ženska, „ali misliš, da sem Te zastonj rešila, da sem za nič in zopet nič tvegala svojo glavo? Hvaležna mi moraš biti, da sem te otela rabeljna, vse svoje življenje mi tega ne smeš pozabiti. Ali te pa morda zopet mika nazaj v mučilnico?“

„Usmilite se me!“

„E kaj, to so otročarije. Hitro mi nehaj javkati! Takoj se mi preobleci. No, ali ne bo kmalu?“

Milica stopi korak naprej.

Beseda ‚mučilnica‘ jo navdaja z velikansko grozo.

„Le urno,“ preti ženska, „jaz nimam veliko časa in princezinj pri nas ne potrebujemo. Doli s cunjami, pozneje ti dam boljšo obleko. Sodaj pa obleci svoje glumaško krilo.“

Milica pobere opravo.

Nekaj kratkih kril je to, triko in prav kratek moderc, vse z bliščečim lišpom obšito.

„To naj oblečem?“ jeclja in rudečica jo oblije.

„Seveda, deklina, kaj se še obotavljaš? Morda Te je celo sram, he? Hahaha, ali ni to smešno? V mučilnici bi Te bili nago položili na raztezalnico in vse javkanje bi Ti ne bilo nič pomagalo. Sedaj prični, ali pa se v resnici raztogotim.“

Babura poseže v neki zaboj in z grozo zapazi Milica, da njena neusmiljena gospodarica v desnici vihti iz usnja spleten bič.

„Prizanesite mi,“ prosi milo, „le ne tepite me!“

„Hitro se obleci, urno, — ali —“

Babura preti z bičem.

Milica je na pol ob pamet, toda grozni strah pred bičem prevlada njeno sramežljivost, katera jo navdaja, ko pomisli, da bo glumaška oprava le deloma pokrivala njeno deviško telo.

Neusmiljeni pogled glumaške predstojnice in pa bič provzročujeta, da se Milica tresoča po vsem životu začne počasi slačiti.

Njena obleka je v resnici zelo raztrgana.

Žareče oči hudobne babure zadovoljno opazujejo krasne nežne ude nesrečne žrtve.

„Razvija se še-le,“ šepeta nesramnica, „kadar bo pa že nekolikrat na vrvi plesala, postala bo razkošna lepotica prve vrste. Lov se mi je v resnici obnesel — nova Cenobija bo za nas pravcat vir bogastva.

Milica so prične preoblačiti.

Dostikrat obstane, ker ne ve, kaj če z jedno ali drugo stvar jo početi, dokler jo surov glas ne pouči.

Konečno je gotova.

Ubogo dekle stoji pred grdo načelnico, krasna, kakor jutranja zarja, in vendar, kako žalosten je njen ljubki obrazek.

„Hm, tako si mi všeč,“ pravi ženska, „sedaj pa še nekaj. Pusti možakarje tu zunaj pri miru. Če Ti postanejo preveč nadležni, potem pa se pritoži pri meni. Jaz imam vse druge namene s Teboj. Ni treba, da postaneš ljubica kakega glumača.“

Milica nemo zre v bliščeče se oči nesramne ženske. Ne razume njenih besedij. Ali je morebiti to sočutje?

„Kaj me tako zijaš, neumnica?“ kriči peklenska baba,

„kaj se hliniš, kakor da bi ničesar ne vedela o tem svetu? Tako, zdaj pojdi, pouk se pričenja.“

Milico zgrabi za nežno, popolnoma golo ročico, in skozi odprta vrata vleče žrtvo po ozkih stopnjicah navzdol, ki vodijo do vhoda v voz.

Glasno mrmranje sprejme obe.

Glumači žarečimi očmi zro v lepo doklico in Herkul se notranje razburjenosti po celem životu trese.

Milica stopa ob strani svoje neusmiljene spremljevalke, ki sedaj zgrabi dolg, na obeh konceh s svincem obtežen drog.

„Tako, to je balansirni drog,“ pravi Milici, „ob smreki tam je mala lestvica, po njej splezaš gori ter poskušiš hoditi preko trdo napete vrvi. Ne straši se, kajti če padeš, vjel Te bo varno Herkul. Zaradi tega pa še ni treba, da si lahkomišljena ali nemarna.“

Zopet namigne z bičem.

Sedaj še-le Milica vse razume.

„Jaz — jaz naj —“ jeclja, „ne, ne!“

„Kaj, deklina, Ti nočeš?“ kriči ženska.

„Vaša dekla hočem biti, toda tega — tega ne morem.“

Ubožica začne milo plakati, obe glumačici pa se zakrohotate.

„Glejte jo no, kako se lepo dela,“ pravi jedna izmed njiju.

Načelnica zavihti bič.

„Ali hočeš — da ali ne?“

„Jaz — jaz ne morem —“

„Tu imaš!“

Bič ploskne po golih, nežnih plečih ubogega otroka, in krvavorudeča klobasa se pokaže na beli koži.

Milica zastoka grozne bolečine.

„Tako pasje je menda ni treba tepsti,“ godrnja Golijat, ki ima menda še iskrico sočutja v orjaških prsih, „saj jo bodete ubili.“

„Ne brigajte se za reči, katerih ne razumete,“ zarentači načelnica nad njim, „jaz bom dekleta poučevala, zapomnite si to!“

Godrnjaje gre orjak pod vrv, da vjame dekleta, ko bi doli padlo.

Babura zopet zapreti z bičem.

„Ali naj Te zopet kresnem?“

Milica proseč dvigne malo desnico.

„Ne, ne — prosim — ne — ne!“

„Potem gori na vrv! In dobro drži balansirni drog, potem ne boš padla. Hitro — ali!“

Milica bi najraje umrla, tako se čuti nesrečno.

Počasi pleza po lestvici ter se, na vrvi stoječ, nasloni na smreko, načelnica pa jej pomoli drog.

„Tako, zdaj pazi!“ kliče ženska, „nogi postavljaj na zunaj, in sedaj stopaj, glej vedno pred se, ne na stran!“

Milica mora ubogati.

Bila je vedno spretna — strah pred bičem tudi pomaga in zibajočimi koraki, da, celo naravnost gracijozno, koraka, drog držeč v rokah, do druge smreke.

„Dobro, izborno,“ mane si ‚mojster‘ roki.

„Da, to sem takoj rekla,“ odgovori ženska, „sedaj nazaj! Punica, hitreje!“

Bič zopet zapoka.

Milica gre nazaj in srečno pride do druge smreke.

Ljubemu bitju je obraz okamenel, krasne oči zro žalostno in nežno telo pretresa kakor mrzlica velika notranja bolest.

Toda gospodarica ne pozna usmiljenja.

Milica mora še večkrat od jedne do druge smreke vedno hitreje.

Če obstane, hitro babura dvigne bič in preplašeni otrok mora ubogati.

Tu se jej noga izpodtakne.

Milica prestrašena zakliče, opotoče se, pade, in že misli, da bo priletela na tla.

Tu pa se ogromni roki oklenete njenega života.

Orjaški Herkul je dobro pazil ter padajočo vjel z močnima rokama.

Lepega dekleta pritiska na srce in oči strastno zro na pol prikrito krasoto mlade device.

Že se njegova debela glava pripogne ustnicam onesveščone Milice, tu ljuto priskoči jedna izmed glumačic.

„Ali boš takoj izpustil deklino!“ se repenči. „Svojih dolžnostij meni nasproti se menda zavedaš? Tega se mi še manjka, da bi vpričo vseh poljuboval to pritepenko!“

Načelnica urno prihiti.

Milico vzame iz naročja Herkulovega, Golijat pa nekaj nerazumljivega zagodrnja.

„No, za danes je dosti,“ pravi nesramna babura, „zadovoljna sem ž njo, postala bo gotovo izvrstna plesalka na vrvi. Da, spretna je moja golobica, za četrt leta se bo že po visoki vrvi sprehajala.“

Milica se kakor v sanjah opoteka proti vozu za načelnico, da se tam preobleče.

Golijat gleda za njo.

„To je krasna deklica,“ pravi, „resnično, kaj takega še nisem videl. Ta mora moja postati, grom in peklo!“

Tu zagleda tudi plezača, ki stoji tik njega in vpira vanj oči, iz katerih se bliščita sovraštvo in zlobnost.

„Oho,“ meni Golijat, „če se ne motim, je tomu pajacu deklina tudi povšeči? Tu moram biti previden, kajti vražji človek je preveč spreten z nožem. Toda izpodrinil ga bom. Priložnost bo že prišla, da se bo krasna devojčica vjela v moje zanjke.“

Ravno tako si misli tudi plezač.

In obe glumačici?

Ob strani stojite ter urno brusite jezike, pogledi njujini pa so temni, kakor bi zrli v peklensko kraljestvo.

Uboga Milica, obdajajo Te sovražniki in nevarnosti, na milost in nemilost si izročena neusmiljeni baburi, k smrti obsojena, preganjana, kaj boš revica morala še vse prestati?

26. poglavje. Kaj strast premore.

Amali ja v nevarnosti. — Zasledovana in zasačena. — Baron Frankovski. — Amalija v baronovem gradu. — Nevarnost preti. — Pohotnež in njegova žrtva.

Pri gozdnem studencu sedi Amalija.

Oblekla je sabo prinešeno opravo, staro sajasto in razdrapano poskrila ter zašila v moderc denar.

Tam ga nihče ne bo iskal.

Sedaj sedi poleg gozdnega virčka ter si češe dolge, prekrasne lase, da bi se posušili.

Poluglasno si poje lepo staro pesmico:

„Ko tičica sem pevala, Sem sladke sanje sanjala. Oj, zdaj pa nikdar, nikdar več, Veselje preč, je preč!“

Žalostna, krasna jo ta pesmica, in ptičice v goščavi utihsnejo, da bi ne preslišale nobenega glasu.

Tu obmolkne Amalija.

Hitro si pripne lase.

„Oj, kaj je to?“ šepeta, „glasove čujem, ki ne spadajo v gozdno tišino — ha, vedno bliže prihajajo.“

Hitro poskoči kvišku.

Ne vidi sicer nič, toda sluh njen je vsled pogostega bivanja po gozdih oster.

Vleže se bliskoma na tla.

Ropot začuje, ki jo s strahom navdaja.

Jezdeci se bližajo, ni dvoma, kajti zamolklo ropotanje je od konjskih kopit.

Amalija vstane.

Kaj naj stori?

Mogoče, da se hitro bliža voz, toda opazila ni nikjer kake poti, povsod je le gosto zaraščeni gozd.

Klopotanje se bliža studencu.

Ali je res tukaj kak voz zgrešil pot? Nemogoče ravno ni, toda po hosti bi se le počasi mogel pomikati.

Čuj — že niso več daleč!

„To ni voz,“ mrmra Amalija, „to so jezdeci, semkaj prihajajo, skriti se moram, nočem, da bi me kdo videl.“

Urno se obrne proti drugi strani studenca.

Tudi tukaj čuje ropot, od spredaj, od zadaj, od desne in leve, od vseh stranij se bližajo.

Amalija ne ve, kaj početi. Splezala bi na drevo, toda tukaj stoje samo visoke smreke, niti enega listnatega, košatega drevesa ne vidi.

Tu zagleda gosto grmovje.

Hipoma smukne vanj ter so na najtemnejšem kraji vleže na tla.

Jezdeci prihruine ter od vseh stranij obkolijo samotni studenec.

„Hola!“ zakliče knez možatim glasom, „tu ni nikjer povedane deklice, lepa vila je zopet v svojo stekleno palačo pobegnila. Tako bi morebiti kdo rekel, jaz pa mislim, da nas je stari zelenosuknjež z jedno svojih starih pripovedk opeharil. Sicer nam čenča o trinogatih zajcih in orjaških mrjascih, ki ogenj sopihajo, tu pa si je za svoje bajko izbral vile in povodne deklice.“

Stari logar jo tik svojega gospodarja.

„Presvetli knez, o tem, kar sem videl, pripravljen sem takoj priseči,“ zatrjuje vneto.

„Le pustite, starec,“ smeji se knez; „pravi lovec verjame reči, katerih človeško oko nikdar ne more videti.“

Dobrovoljni knez namigne svojemu spremstvu in vsi se glasno zasmejajo, kar starega logarja nomalo razsrdi.

Mej tem se baron bistro ozira naokolu.

„Hejsa,“ glasi se hripavo mladi knezov bratranec, „pri sv. Hubertu, našem lovskem patronu, tu notri v grmovji se skriva divjačina, le glejte, bratranec, kako se psi vedejo!“

Vse oči se obrnejo proti psom.

Lepe živali stoje okrog gostega grmovja ter ljuto vanj lajajo, ne da bi, kakor sicer, silili v goščo ter skušali izgnati plašno divjačino, ali je celo z ojstrimi zobmi zgrabili.

Baron skoči raz konja.

Služabnik prime konja za uzdo, mladi plemič pa v težkih lovskih črevljih lomasti v grmovje, veje in šibka debla siloma lomeč.

Sedaj se znova začuje njegov hripav glas, ob jednem pa zazveni čist, prestrašen krik, kakor iz nežnih dekliških ust.

„Husa!“ vpije v grmovji, „zgrabil sem vilo. Vun, povodna deklica, ogledati Te moram pri belem dnevu!“

„Pustite me!“ kliče visok ženski glas.

„Kaj pa še,“ smeji se baron, „povodnih deklet ne zasačimo vsak dan. Hahaha, stari zelenosuknjež je imel vendar prav, preljubi bratranec, to bo izvrstna zabava!“

Zopet se grmovje lomi.

Baron prilomasti na prosto, toda ne sam, kajti desnica, ki tiči v irhasti rokavici, drži žensko za roko, ki se zastonj upira močem krepkega moža.

Krasni črni lasje obdajajo razkošno postavo nenavadno lepega dekleta, mokri so še ter se skoro dotikajo tal.

Čudé se zre lovsko spremstvo na to divno bitje, katero so našli tukaj v gozdni samoti.

„Glejte, to je povodna deklica,“ vpije zmagovalno baron, „menda je ravnokar iz svojega mokrega kraljestva prišla na naš svet, kajti njeni dolgi lasje so še popolnoma mokri. Vendar pa mislim, da je krasna vila tako od mesa in kostij, kakor mi; ali ne, predragi bratranec?“

Knez Podstrmski molči.

Vidno začuden gleda lepo dekliško postavo, katere bi se nobena boginja ne smela sramovati.

To je Amalija.

Ljubki obraz njen je s temno rudečico oblit, iz čarovnih njenih očij pa žari skoraj vražji ogenj.

„Resnično!“ vsklikne zopet mladi plemič, „človek bi kmalu mislil, da je ta krasotica nadnaravno bitje; no, meni je tem ljubše, da nima čarodejnih močij, da se mi ni treba bati, kakor je rekel naš stari logar, da bi me potegnila v vodo in izsrkala srčno kri.“

Knez prijaše bliže.

„Kdo si, deklina?“ praša visoki gospod, „kako prideš v to gozdno samoto?“

Amalija prašalca nevstrašeno pogleda.

„Zašla sem,“ odgovori počasi.

„Ah, in odkod si?“ zakliče sedaj mladi baron, „iz tega kraja nisi, kajti tu je moje graščinsko posestvo in bi Te sicer moral poznati.“

Stari logar se skloni k nekemu gospodu knežjega velikega spremstva.

„To že rad verjamem,“ šepeta sivec, „ali pa bi ne poznal milostivega barona. Ko bi taka lepota živela na njegovem ozemlji — deklina bi bila že davno morala priti v grad na obisk.“

Spremljevalec se pomenljivo namuza, potem pa se obme zopet proti tuji lepotici.

Amalija je samozavestna.

„Koga neki briga, od kod pridem in kam grem?“ praša rezkim glasom.

Z jednim sunkom se oprosti baronove desnice.

„Pot sem zgrešila in gozdu menda s tem nisem nobene škode napravila.“

Baron se ugrizne v ustnice, knez pa svojemu spremstvu pravi šaljivo:

„Deklini gre pa ostri jeziček res, kakor bi bil namazan z oljem.“

„Ti si se v studencu kopala,“ meni baron.

„No, kdo pa ima vsled tega kako kvar,“ roga se Amalija, „voda je zaradi tega še vedno kakor biser čista.“

„Zakaj si se pa skrila?“ poprašuje jezno Frankovski graščak.

„Slišala sem lovski šum ter se zbala psov,“ je Amalijin hitri odgovor.

„Te pa res ni mogoče v zadrego spraviti,“ mrmra knez,

„in pa krasna je, to jej mora sovražnik pustiti.“

„Kako se zoveš — od kod si — kam si namenjena?“ znova povprašuje mladi baron.

Oči njegove so divjestrasno vprte v zalo deklico, ki odgovarja nevstrašeno.

„Na to Vam ne odgovarjam,“ zavrne ga Amalija ter se možato in ponosno vskloni.

Sedaj se plemič zmagonosno nasmehne.

„Oj, Ti nočeš odgovarjati? Ali veš, da je to jako sumljivo?“

Amalija se ne gane.

Baronu se obraz srdito zgubanči.

„To že poznamo,“ pravi ter Amalije ne izpusti iz očij, „saj ni prvi pot, da se deklina po svetu klati, ki ima menda dosti vzrokov, da se pred ljudmi skriva. Le molči, krasna žabica, jaz bom že skrbel za to, da boš zopet regljala! Hola, služabniki, posadite dekleta na konja ter jo strogo čuvajte — na moj grad ž njo!“

Amalija se bliskoma spusti v beg — psi pa so jej renčeč postavijo nasproti.

Krepke pesti jo zgrabijo in trenotek pozneje jo dvignejo na konja.

Mladi baron se zadovoljno smehlja, ko opazuje lepo jetnico, ki se divje, plaho ozira na vse strani.

Knez prijaha bliže.

„Kaj pa nameravate z deklino, bratranec?“ praša zloglasnega plemiča.

„Zaslišal jo bom — resnico naj govori, preveč mi je sumljiva,“ pravi razuzdanec z važnim obrazom.

Knez pol v šali pol resno zapreti s kazalcem.

„Bojim se, bratranec — Vi imate vse druge razloge, zakaj hočete imeti lepo tujko na svojem gradu.“

Mladi baron zarudi.

„Jaz sem sodni gospodar na tej zemlji, in le ta okoliščina mi je merodajna. Tukaj je Frankovsko sodno področje, predragi bratranec.“

Knez prikima.

„Nikakor nočem segati v Vaše pravice. Toda pomislite, krasna deklica ima morda varuhe, zakaj molči o svojem imenu. Mogoče je iz dobre rodovine ter so jo okoliščine gnale v tuje kraje iz očetove hiše. Če je stvar taka in se dekletu kaj hudega pripeti, imeli bodete enkrat še velike sitnosti.“

Baron se za trenotek ozre proti Amaliji, ki sedi na konju sredi mnogoštevilnega spremstva.

Ubežati jej je popolnoma nemogoče.

Na obrazu mladega razuzdanca se vidi divja strast, goreče poželjenje.

Ali ne čutiš, krasna Amalija, da Ti preti grozna nevarnost?

„Jaz že vem, kaj delam, predragi bratranec,“ glasi se odgovor, „ne dajmo si zaradi take vlačuge kratiti lovskega veselja.“

Svojim ljudem zapove, kar se tiče lova, potem pa še pristavi:

„Da mi deklina ne uide, jamčite mi zanjo ali ste me razumeli?“

Služabniki ga predobro razumejo, kajti danes ni prvi pot, da peljejo lepega dekleta na grad svojega gospodarja.

Tako Amalijini spremljevalci počasi odjašejo.

Ostala družba pa krene v drugo stran gledat, ali se ne da kak jelen zaslediti.

V Amaliji vse vre.

Dobro vidi, s kako, predrznimi pogledi jo baronovi služabniki ogledujejo, sluti, da jej preti nevarnost, toda preponosna je in presamozavestna, da bi kazala bojazen.

Molče, glavo po konci, jaha sredi svojega spremstva proti — graščini.

Pot tja je precej dolga in Amalija se pridno ozira, kje bi zasledila kako priliko za beg.

Vse zastonj!

Baronovi služabniki so pazljivi čuvaji, ker dobro poznajo svojega gospodarja.

Kolikokrat je že siloviti baron dal lepa dekleta ugrabiti ter odvesti na svoj grad. Nekaj časa se je ž njimi kratkočasil, potem pa jih z malim darilcem odpustil.

Da Amalija noče povedati svojega imena in svoje rodbine, mlademu lahkoživcu ravno prav ugaja.

Baron je prva sodna oseba na graščini Frankovski.

Tu počenja, kar hoče, tujo krasotico lahko da zapreti ter ž njo drage volje postopati.

Nikdo se za to no sme brigati, tudi knez Podstrmski ne, ker je samo lovski gost svojega razuzdanega bratranca.

In Amalija?

Nobeden mož jo še ni imenoval svojo — ljubi le jednega — Jurija Skopca, predrznega tolovajskega glavarja.

Jasen in ojster je njen razum in po vsej pravici sluti, da jo je baron dal na svoj grad odvesti, ker hoče njo, krasno in razkošno deklico, imeti nekaj časa za svojo ljubo.

Da, Amalija je pametna.

Slišala je že o Frankovskem baronu, ki je na glasu, da je največji zapeljivec deklet.

Dobro ve, kakošna osoda jo čaka, toda trdno sklene, da se bo do zadnjega branila.

Ko bi le kako orožje imela!

Toda strijc jej je vse pobral, mali samokres, svetlo in ojstro bodalce.

Niti braniti se ne more.

Vendar ne obupa, kajti prav lahko je mogoče, da se jej ravno na Frankovskem gradu ponudi prilika, ubežati iz razuzdančevih krempljev.

Amalija se navidezno uda.

Nema iti zamišljena sedi na konju in tudi spremljevalci jo z vprašanji ne nadlegujejo, kajti dobro vedo, da z baronom ni dobro črešnje zobati in da bi strogo kaznoval vsako predrznost nasproti lepi jetnici.

Nekaj ur že traja pot po tihem gozdu.

Amalija ne more nobene priložnosti porabiti za beg, kajti strogo jo čuvajo in iz tega uvideva, koliko mora biti mlademu plemiču na tem ležečo, da jo dobi v svojo oblast.

Pred konji skačeta dva velikanska psa, ki bi ubežnico hitro dohitela.

Drevje postaja redkejše, pokažejo se travniki in polje, konečno pridejo do grajskega vrta, ki je z visokim zidom krog in krog obdan.

Spremstvo zahteva vhod, vrata se odpro in skozi vrt odjašejo proti baronovem gradu.

Kmalu zagledajo veliko temno poslopje za drevjem.

Toda graščakovi služabniki imajo menda posebno povelje glede deklice, kajti lepo jetnice ne peljejo proti glavnemu vhodu, marveč proti velikanskemu stolpu, ki je bil že v starodavnih časih zgraden.

Stolp je k gradu prizidan in rabi kot ječa, kadar hočejo sumljive osebe pri grajski sodniji zaslišati.

Amalijo zapusti zadnji up za rešitev.

Molče koraka poleg svojih stražnikov, ki jo peljejo po stopnjicah ter konečno odpro močna, dobro okovana vrata.

Amalija misli, da bo stopila v temno ječo, toda motila se je.

Dve prostorni sobi ste to, in hišna oprava, katero zagleda, je bogata in krasna.

Prva velika soba je očividno obiskovalna, druga manjša spalna izba.

Tudi spalnica je bogato odičena in menda nalašč za žensko bitje pripravljena.

Amalija se osupnjena ozira.

Tu sliši, kako se vrata zapro in se ključ v njih zasuče.

Bliskoma se obrne.

Sama je.

Trenotek pozneje že stoji pri vratih.

Zaprta so! —

„Kje sem — kaj hočete od mene?“ kliče mlada krasotica, „ha, kaj nameravate z menoj?“

Vsa iz sebe loti k oknom, ki so močno zamrežena.

Lepa Amalija je ptiček v zlati kletki — kjer je že pred njo menda marsikatera mlada deklica neradovoljno prebivala.

Da, divno dekle je jetnica barona Frankovskega.

Dobro ve — kaj jo v ieh lepili sobah čaka — ljubica naj postane plemenitega razuzdanca — pomnoži naj štovilo onih nesrečnic, katere je silni graščak dal tirati v svoj zloglasni grad.

In bežati iz te trdne, varne ječe je popolnoma nemogoče!

Amalija s strahom in trepetom pričakuje boj — za svojo dekliško nedolžnost.

27. poglavje. Razuzdančeva žrtva.

Pivca. — Nenaprošen gost. — Beg ‚rudečega Tomaža‘. — Kje je Amalija? — K novim činom! — Vaška krčma. — Krčmarjeva hiša. — Jurij Skopec hoče obračunati.

„Trči, bratec! Ti si ves drug korenjak, kakor pa prokleti Jurij Skopec! Tak, kakor si Ti, mora biti moj bodoči sorodnik — Ti boš dobil Amalijo in nikdo drugi!“

Kozarca zazvenita.

Dva pivca sta, ki tukaj sedita, in precejšne število steklenic na mizi dokazuje, da sta možakarja stara prijatelja vinske kapljice.

‚Rudeči Tomaž‘ sedi nasproti Amalijinemu stricu.

Niti ne sanja se jima, da je Amalija ušla, kajti dosedaj ni nobeden izmed njiju še pogledal v njeno sobo.

Stari tolovajski pajdaš ga ima že preveč pod klobukom, Tomaž je pa še vedno pri trezni pameti.

Kdor je vinjen, je rad ginjen.

Častivredna pivca se objameta.

„Ti moraš iti na Hrovaško, Tomaž,“ kruli starec, „tam je dosti pravih ptičkov, ki le še na pravega načelnika čakajo. Postavi se na čelo tem sosednim rokovnjačem in z njihovo pomočjo razkropi Skopčeve pristaše. Ostali se bodo potem že radi pokorili. — Oho, tega bi se še manjkalo, takih zakonov, kakor jih Jurij Skopec predpisuje, ne potrebujemo. Smešno, samo bogatine hoče oropati, namestu da pleni, karkoli mu pride pod roko. Pri takem bedastem postopanji lahko dolgo čakam, predno napravim z rokovnjači kupčijo, ki bi se dobro obnesla. Tomaž, Ti si moj mož, Ti boš bolj prebrisan, ter boš jemal denar, kjer ga najprvo dobiš. Ali ni res, dečko moj?“

Tolovaj seže v desnico, katero mu starec pomoli.

„In kedaj dobim Amalijo?“ praša radovedno.

„Kmalu — kmalu,“ kliče stric, „kakor hitro izvršiš svoje mojstrsko delo in stojiš na čelu tolovajskega krdela. Potem si vzemi dekliča ter stori ž njim, kar hočeš. Svojo besedo Ti zastavljam in pri tem tudi ostane!“

‚Rudeči Tomaž‘ stegne svoji orjaški roki.

„Oho, kaj pa je to?“ kliče, „prokleto — tu nekaj ropota —“

Razbito steklo pade v sobo — okno so odpira.

Strijc zarujove :

„Sam hudič prihaja — pravcati peklenšček!“

Neka postava skoči v sobo.

„Da, hudič je prišel, po Tvojo črno dušo,“ zagromi gromovit glas, „Ti zavratni morilec!“

Tomaž neznansko zatuli.

„Jurij Skopec!“ rujove tolovaj, tresoč se po celem životu. „Jurij Skopec — je od mrtvih vstal!“

„Huhuhu,“ tuli sedaj tudi starec, kajti pred njim stoji mož, o čegar smrti je bil prepričan, — Jurij Skopec, tolovajski glavar.

Žarovitimi očmi gre Jurij na plašljivca.

V vsaki roki drži napet samokres in njegov obraz obeta smrt in pogubo.

Z nova zatuli Tomaž.

Starec hoče poskočiti.

Pijan, opotekajoč se telebi ob mizo.

Ta se prevrne, in kozarci, steklenice in krožniki se z velikim ropotom razbijejo na tleh.

„Zgubljen sem!“ kriči Tomaž, „na pomoč, na pomoč!“

Jurij Skopec hoče na tolovaja planiti, kateremu samega strahu šklopotajo zobje.

Tu se ostroge Jurija izpodtaknejo ob namizni prt, za trenotek omahne.

Toda ta trenotek zadostuje ‚rudečemu Tomažu‘.

Kakor obstreljena pušica se zaleti mimo trepetajočega starca proti priprtim vratom.

„Zlodej!“ kriči Jurij in pomeri s samokresom.

Strel poči.

Kroglja ne zadene tolovaja, ki je že pri stopnjicah, po katerih divja z orjaškimi skoki.

Zopet so zasliši vpitje.

Grozna kletvica zadoni, nekaj silovito zaropota in strel se razlega po celi hiši.

Jurij Skopec raztrga namizni prt ter je z dvema skokoma pri stopnjicah.

„Ne streljajte, glavar!“ se oglasi odzdolaj nekdo, „jaz sem, Smukač — prokleti rudeči pes mi je na glavo skočil, da sem se po stopnjicah zvalil! Av, vraga, kako me boli buča!“ javka tolovaj.

Bliskoma odhiti tolovajski glavar mimo stokajočega tovariša.

Prišedši na dvorišče sliši, kako dirja ubežnik na čilem konju.

„Ušel mi je,“ rentači poln srditosti, „no, naj le beži — snidla se bodeva zopet! Sedaj pa —“

Jurij Skopec obmolkne.

Od zgoraj se čuje rujovenje in javkanje, klici na pomoč plašno cviljenje.

Hitro se vrne po stopnjicah navzgor v sobo, kjer je iznenadil oba pivca.

Čuden prizor se mu tu pokaže.

Starec leži na razbitih črepinjah sredi luže od vina in raznih jedil.

Na njem kleči Smukač ter ga s krepko in močno roko davi za vrat.

„Prokleta izdajica!“ kriči ropar, „pri tej priči moraš izcimiti svojo črno dušo, vražja kukavica!“

„Pomagajte — pomagajte!“ stoka starec na pol mrtev.

„Pusti ga!“ zapoveduje glavar, „sorodnik je moje rešiteljice ter mu zaradi tega prizanašam!“

„Čemu neki,“ ugovarja Smukač togoten, „zlodej je ravno tako hudoben, kakor ‚rudeči Tomaž‘. Glavar, pustite me da ga zadavim kakor mlado mačko. To bi me v srcu veselilo.“

„Usmilite se!“ stoka starec v smrtnem strahu.

„Izpusti ga, Ti pravim!“ zagrmi Jurij Skopec, „ali naj vedno ponavljam, kar jedenkrat velevam?“

Smukač uboga.

„Glavar, kesali se bodete,“ pravi svarečim glasom, „dedec je Vaš sovražnik in znano mi je, da je naščuval ‚rudečega Tomaža‘, naj Vas zavratno umori.“

„Ne, ne, prisezam Vam, jaz nisem tega storil, Tomaž je vsega vzrok,“ javka stric, „meni samemu je grozil — verjemite mi — glavar.“

Jurij Skopec ga zaničljivo pogleda.

„Kje je Amalija?“ praša strogim obrazom.

Starec ne zine besede.

„Ali bodete govorili, da ali ne,“ zagrmi Jurij, „ali naj Vašo nečakinjo sam iščem?“

„Ne, ne, glavar,“ javka sivi dedec, „saj Vas popeljem k Amaliji, samo življenje mi prizanesite, moje življenje.“

„To sem Vam tako že obljubil,“ pravi Jurij Skopec malomarno, „Vaša nečakinja mi je dvakrat življenje rešila, to Vam staremu grešniku računam na dobro. Tudi Vas potrebujemo, če ugrabimo plen, ravnati se čem po vzgledu svojih prednikov, da spravite v denar bogastva, ki Vam jih izročimo.“

Oči strijčeve se začno svetiti.

„Da, denar — denar!“ mrmra in njegovi suhi prsti se krve, kakor bi hotel srebrnike grabiti.

„Žurite se,“ ukazuje glavar, „kje je Amalija, govoriti moram ž njo!“

Sivec vzdihne, ter sname s stene velik ključ.

„Tedaj zaprtega imate dekleta,“ grozi predrznež, „mislil sem si takoj, da Amalija ni šla radovoljno z Vami!“

Starec zadrli izgovora ni niti trenotek v zadregi.

„Kaj pa mislite,“ pravi, „jaz bom svojo ljubo Amalijo zapiral, svojega otroka! Skril sem jo le pred ‚rudečim Tomažem‘, ki jo vedno zasleduje.“

„To naj Vam vrag verjame, stari slepar,“ zavrne ga Smukač ter si drgne glavo, ki ga grozno boli.

Ves divji je še, ter silovito udrihne strica, da ta milo zaječi.

„Pusti ga pri miru,“ kara Jurij Skopec.

„O, to zlodju nič ne škoduje,“ odgovarja Smukač. „Mene tudi ‚rudeči Tomaž‘ ni malo pošegetal. Starcu naj bo to le v spodbujo.“

Vsi trije pridejo pred Amalijino sobo.

Sivi hudobnež si na tihem želi, da bi se njegova neljuba gosta pogreznila v dno pekla.

Ne upa pa si niti besedice črhniti, kajti dobro ve, da mu gre za kožo.

Skopec stoji tik pri vratih.

Ključ se zasuče, vrata so odpro in tolovajski glavar hitro stopi v sobo.

„Amalija,“ kliče ognjevito, „Amalija!“

Nobenega odgovora.

„Ali spi?“ mrmra tolovajski glavar, „luč, luč semkaj!“

Hišni gospodar dvigne svečnik.

„Amalija!“ kliče tudi on visokim glasom, „ha, kje je? Postelja — postelja je prazna — nedotaknena!“

„Pes hinavski!“ zavpije Smukač razjarjen, „glavar, verjemite mi, slepar je svojo nečakinjo vse kot drugod skril, ter Vas hoče imeti za norca.“

Jurij se plamtečim pogledom ozre na sivega hudobneža.

Ta grozno prebledi, ko vidi, da se samokres zasveti, ter pade na kolena.

„Glavar,“ javka, „pobijte me, če se sedaj lažem! Kakor gotovo smo mi vsi trije tukaj, tako resnično je bila moja nečakinja še pred nekoliko urami v tej sobi. Tukaj so samo jedna vrata in do njih je samo jeden ključ, ki ga niti za trenotek nisem zgrešil izpred očij.“

Jurij ga srpo gleda, kakor bi hotel brati v dnu njegove duše.

„Dobro je,“ pravi kratko in rezko, „ta pot se mi niste lagali.“

„Ne, ne,“ stoka stari grešnik, „Amalija je bila tukaj in skozi okno ni mogla uiti, ker je močno zamreženo.“

Jurij Skopec se po sobi ozira.

Luč staremu trepetajočemu hudodelcu iztrga iz rok ter okrog posveti.

„Ah, kaj je tukaj pri peči?“ zakliče naenkrat, „saje sredi Poletja!“

„Glavar, tu gori je splezala!“ kriči Smukač, „Amalija je predrzna punica ter zna plezati kakor mačka.“

Juriju je to dosti dokaza.

Tukaj po dimniku je nekdo kvišku plezal, to se vidi iz odpraskanih saj na tleh.

Posveti v dimnik.

Tu gori je vse prazno.

„Gori!“ hipoma zakliče, „mogoče, da se je na vrhu kje skrila.“

Stric prvi hiti na podstrešje, sam hoče vedeti, kje je njegova nečakinja ostala.

Ko pa pridejo gori, prepričajo se kmalu, da Amalije več v hiši.

Vidijo se stopinje mlade ubežnice, ki je morala s sajam zaprašena, in zamazana biti.

Ni dvoma, da je pred nekaterimi urami zapustila hišo.

Kam je bežala? Jurij si zna na to vprašanje sam odgovoriti.

Nedvomno se je hotela s tolovajskim glavarjem zopet združiti, kateremu je rešila življenje.

Nenavadni čuti ogrevajo njegovo srce.

Ali je to ljubezen ali pa mimogredoča strast, za čudovito krasnega dekleta?

Nima časa, da bi o tem premišljal, kajti čas njegov odmerjen, sedaj mora svoje ljudi peljati na rop. Tolovaji že godrnjajo, da so toliko časa brez posla in zaslužka.

„Smukač,“ zapoveduje Jurij, „Ti spremljaš Amalijinega strica v naš tabor.“

„Kaj naj čem tam?“ javka prestrašen starec, „jaz ostanem raje doma.“

„Vi greste s Smukačem!“ grozno zarujove nad njim Jurij Skopec, „jaz ne trpim nobenega upora več. Smukač, Ti ga boš pripeljal v tabor, jaz pa pridem za Vama, ker moram poprej še nekaj poizvedeti. In če zlodej ne gre z lepa s Tabo, potem veš, kaj imaš storiti — moja potrpežljivost je pri kraji.“

„Razumem, glavar,“ reži se Smukač, „moj samokres je nabasan in če mi starec ne teče urno kakor podlasica, zapodim mu v glavo svinčenko, da jo bo še na sodni dan imel glodati.“ —

Stari hudobnež se uda v svojo osodo.

Voljno gre s Smukačem na dvorišče, kjer Jurij Skopec zopet zasede svojega konja.

Stričevi služabniki si ne upajo upirati se glavarju, kajti sami niso druzega ko tatovi in zločinci, ki se v samotni hiši pred oblastnijami skrivajo.

Jurij Skopec spremlja še nekoliko pota Smukača in njegovega jetnika, potem pa se poslovi od svojega zaupnega tovariša, ki z napetim samokresom v roparsko taborišče spremlja tiho zdihujočega starega hudobneža.

Tolovajski glavar izpodbode konja ter hitro jaha po cesti, ki se vije skozi razprostran gozd.

Jutro napoči.

Gosto drevje se umakne zelenim travnikom in polju.

Jurij zagleda veliko vas. Lepe in čedne hiše pričajo, da so vaščanje premožni ljudje.

„Hm,“ pravi tolovajski glavar sam pri sebi, „če se posebno ne motim, prišel sem v pokrajino Frankovskega gradu. Sicer so vasi povsodi tako borne, tukaj pa se vidi, da se ljudem ne godi posebno slabo.“

Predrznež brez obotavljanja jaha sredi vasi.

Ni se mu treba bati, da bi njegova zunanjost vzbujala posebno pozornost.

Opravljen je tako, kakor navadni potovalci, orožje njegovo pa bi k večjemu dalo misliti, da je to sel, ki nosi važno novico v oddaljene kraje.

Klopotanje čilega konja zvablja več radovednežev k oknom in marsikatero dekliško oko zre dopadljivo za zalim mladim možem lepega pa temnega obličja.

Jurij se niti ne briga za to.

Naravnost jaha pred vaško krčmo, kjer odsede, da si privošči požirek dobrega vina.

Toda tudi za pijačo mu ni toliko, kakor za to, da kolikor mogoče poizve, kar je potrebnega, da se mu posreči nameravani, predrzni roparski napad.

Zaspan hlapec mu odvzame konja, da ga odpelje v hlev, Jurij Skopec pa stopi v hišo in prostorno, čedno opravljeno sobo. —

Vaški krčmar stoji za točilno mizo, poleg njega pa zapazi Jurij prav lepo, kmečki oblečeno deklico.

Deklina je mlada, razkošna, toda očividno jo teži velika bolest, kajti ko Jurij Skopec pogleda v njen obraz, zapazi, da je silno bleda in tudi njene krasne oči so rudeče in močno objokane.

Dalje je ne more opazovati, kajti deklica urno zapusti sobo ter izgine za bližnjim vrati, kakor bi jo kdo podil.

Krčmar stopi k zgodnjemu gostu.

„Česa želite, gospod?“ praša z glasom, ki vzbudi Jurijevo pozornost.

„Prosim, prinesite mi čašo dobrega vina, če ga imate v kleti,“ pravi tolovajski glavar ter pazljivo opazuje krčmarjev obraz. —

Mož je jako resen — v zgubančenem obrazu se vidi žalost in tuga.

„Takoj, gospod, in kapljica moja ni slaba. Nemudoma Vam postrežem ž njo.“

Jurij Skopec se vsede na stol ter potrpežljivo čaka, dokler mu krčmar ne prinese čaše z vinom in kozarec.

„Tako, gospod, in Bog ga Vam blagoslovi!“

Jurij si natoči kupico.

„Vi pač v svoji hiši žalujete?“ praša krčmarja, ki se hoče na svoj prostor povrniti. „Ali Vam je kak drag sorodnik umrl?“

„O ne,“ pravi krčmar zamolklo.

Sedaj postane predrznež še bolj radoveden.

„Deklica, ki je ravnokar odšla, je pač Vaša hči?“ praša z glasom, ki naj žalostnemu starčku izraža sočutje.

„Da, da, gospod!“

„Oj, morem si misliti,“ nadaljuje tolovajski glavar resno, „deklico menda tare nesrečna ljubezen? Rada bi dobila moža. ki Vam, strogemu očetu, ni po godu?“

Krčmar se obriše proko očij.

„Dal Bog, da bi tako bilo, gospod,“ pravi otožno. „Moja Katinka je ubogljivo dete, taka žalost bi pri njej ne trajala dolgo. Tudi jaz nisem trdosrčen oče, ki bi hotel srečo svojega otroka odurno razdreti.“

„Oj, potem je ženin Vaše hčerke umrl, ali pa celo ubogega dekleta nezvesto zapustil?“

„Tudi to se ni zgodilo, gospod?“

„Morebiti morate celo hišo svojih očetov zapustiti — tarejo Vas skrbi, ki Vam grene življenje?“

„Ne, sile mi ni, tudi gostje radi k meni zahajajo.“

„No, kaj pa Vam vendar manjka, da ste tako žalostni?“ zakliče Jurij ves začuden, „prisedite, krčmar, in pijte čašo vina z menoj. Morebiti Vam morem pomagati?“

Krčmar gostovi prošnji skromno ugodi, toda žalostno zmaje z glavo.

„Nam ne more nikdo pomagati,“ pravi tužnim glasom.

„Sicer bi Vas pa prašal, ali niste s Frankovskega gradu?“

„Ne, na potovanji sem.“

„Tako, tako — no potem Vam lahko povem, kaj se je zgodilo. Mogoče da morete nesrečnega očeta malo potolažiti. Tudi to bi že nekaj bilo, kajti sočutna beseda ranjeno srce vedno kakor olje hladi.

Tolovajski glavar je vedno bolj radoveden.

„Le olajšajte si srce,“ izpodbuja krčmarja. „Vedno Vas bom poslušal ter molčal o vsem, kar bom čul.“

Starček globoko vzdihne.

„Oj, molčati Vam niti ni treba,“ odgovori tužno, „cela vas že itak pozna našo sramoto!“

„Sramoto?“ čudi se gost.

„Da, tako je, gospod,“ nadaljuje krčmar zamolklim glasom, „govoriva bolj na tihem, poleg v sobi sedi moja Katinka, paziti moram tako že na njo, da ne napravi velikega greha. Seveda mi je morala svečano obljubiti, da si ne vzame življenja, toda če taka revica le preveč obupa, zmeša se jej lahko pamet in nesreča je gotova.“

„Sedaj bi rad vse izvedel,“ pravi tolovajski glavar.

„Oj, ljubi Bog,“ odgovori krčmar, „moja povest ni dolga, zato je pa tem bolj žalostna. Moja Katinka, saj ste jo poprej videli, gospod, je najzalša deklica v celi vasi. Poznajo jo daleč na okrog in najbogatejši kmečki sinovi so jo snubili — toda sedaj —“

Glas krčmarjev so začne tresti.

„No, da Vam na kratko povem, nadaljuje, „moja Katinka je bila vesela deklica, radovala se jo svojega življenja, tudi ni mislila še na možitev, marveč je hotela ostati še pri meni, svojemu staremu očetu. Moja žena je namreč že dolgo mrtva. Deklica je rada zahajala v gozd, kakor sploh vse vaške mladenke. Nekega lepega dne je sedela ob potoku ter si po dekliški šegi vila venec, tudi si je natrgala nekoliko brezovih vejic, da bi kaj zelenega imela v svoji sobici. Sedaj pride nesreča —“

„Slušam!“ pravi gost.

Krčmar poln tuge nadaljuje:

„Ko si Katinka natrga nekoliko brezovih vejic, prideta dva logarja našega milostivega gospoda, Frankovskega graščaka. Baron stanuje večinoma na svojem lovskem gradu „Podsmreko“ in je — nekoliko surov in divji, no, pripoveduje se marsikaj.“

„Slišal sem že o tem,“ pripomni Jurij Skopec in njegove oči se začno svetiti. „Ali sta logarja Vašemu dekletu kaj storila?“ —

„Ne, toda menila sta, da je to gozdni pregrešek ter sta jo vzela sabo na Podsmreko. Cele tri tedne so jo tam imeli; da, gospod, gozdni pregrešek so morali kaznovati, in potem se je Katinka vrnila, toda kakšna, o moj Bog, niti zmisliti se ne smem onega dne!“

Jurij Skopec se vzravna.

„Ne govorite dalje,“ pravi togotno, „gospodujoči sovrag — baron — je —“

„Da, da,“ mrmra krčmar, „ostalo, si morete misliti. Nas milostivi gospod, — tako se pripoveduje — ne sovraži lepih deklet, toda da mojo Katinko, — mojega ljubljenega in jedinega otroka —“

Stari krčmar si obriše solzo.

Jurijev pogled se stemni.

Iz očij mu šviga divja srd. Poln jeze dvigne kozarec in ga na dušek spije.

„Tukaj bom pričel,“ šepetajo njegova usta, „baron Frankovski bo spoznal Jurija Skopca! Čakaj, dekliški ropar! Bogat si, to je znano — čaka Te pa še nekaj druzega, kar se Ti danes niti ne sanja!“

28. poglavje. Na vrvi.

Ljudska veselica. — Glumači pridejo. — Predstava. — Knezova lovska družba. — Čudna razkritja. — Kdo je tujec? — Glumači v skrbeh. — Nevarnost preti.

„Trara — trara — traratatatata!“

Jasno se glasi rog in iz veliko vasi, ki spada pod graščinsko oblast kneza Podstrmskega, ljudstvo kar vre proti občinskemu pašniku.

V vasi praznujejo danes cerkvenega patrona.

Rog se zopet začne glasiti.

„Juhe!“ kriči kmečki fant, „glumači so prišli, plesalci na vrvi — z medvedi, opicami in veljblodi. Danes bo lepo — hola, Uršika, — danes plačam jaz za te, oglejva si komedijo!“

In kakor ta dečko, kriče tudi drugi, krepka rudečelična dekleta pa se radovedno ozirajo po cesti proti gozdu.

Tam so se ravnokar prikazali vozovi glumačev. Ti so gotovo zvedeli, da se danes tukaj vrši cerkvena slavnost.

Vidijo se razne spretne postave, ki skačejo okrog voz — domovja potovalnih komedijantov.

Tuji ljudje se vstavijo na občinskem pašniku.

Dvoje veljblodov se vleže na travo, ob verigi na voz priklenjen godrnja kosmatin medved in na strehi zeleno pobarvanega voza se grejete dve opici na junijskem solnci.

Orjak v oguljeni, pisani glumaški opravi trobi na rog.

Potem, ko preneha, pogleda čmerno na čudno opravljenega pajaca poleg sebe, ki pleše in vpije, kakor da bi bil pijan, na glavi stoji, zopet na noge skoči ter dela kolesa, da se kmalu velika množica zbere krog njega.

„Glej ga no vragca — ta pa zna!“ vpijejo kmetje.

„Da, da, pri komedijantih že malim otrokom kosti polomijo,“ pripoveduje najbolj prebrisani kmet, ki menda sliši travo rasti, „seveda potem lahko tako skačejo.“

Vsa njegova okolica se začudi.

Pajac se dvakrat po vrsti v kolesu zasuče, potem s strašno neumnim obrazom sede na travo.

Kmetje kar rujovejo samega smeha.

Tu poskoči šaljivec.

„Le noterrrr — gospoda moja — prečastito občinstvo!“ kriči na ves glas, „prišli smo iz daljne Indije, z opicami, veljblodi, medvedi, kačami in drugimi, neznanskimi stvarmi.“

„To si moramo ogledati!“ kriče kmetje.

„Tukaj imamo ognježrca,“ nadaljuje pajac, „ki žre živo žrjavico, kakor Vi ohlajeno kašo! Svetovno znani Harkul tukaj vzdiguje krogljo dveh stotov z velikim palcem na nogi, jaz sam pa Vam bom toliko neumnosti povedal, da bodete samega smeha popokali.“

Z nova krohotanje.

„Toda to še ni vse. Krona vseh umetnosti pride h koncu,“ kriči burkež, „prekrasna Cenobija iz indijske dežele, ki bo na vrvi plesala! Le noterrr — gospoda moja — predstava se takoj prične.“

„He, saj mi smo veseli ljudje iz vroče Indije, kjer poper in sladkor z dreves pada!“

Tako kriči burkasti glumač.

Kmetje se izvrstno zabavajo, kajti glumaška družba je bila v tedanjih časih še nekaj nenavadnega.

Radovedna množica se drenja okrog voz.

Prišlo je veliko ljudij zaradi cerkvene slavnosti tudi iz sosednih vasij.

Na občinskem pašniku so ogoreli možje, delavci in vozniki glumačev v zemljo zabili kolo in ob njih napeli vrv sredi katere se bo predstava vršila.

Gledalci se drenjajo, jeden suje druzega, kajti vsak bi rad dobro videl ter stal v prvi vrsti.

Glumači se morajo žuriti, da hitro prično svoje umetnosti kazati, kajti na večer gredo vaščanje po starem običaju na plesišče.

Burkež že skače, dela kolesa ter se s pisano pobarvanim obrazom spakuje, da se krohot gledalcev razlega daleč na okrog.

Dve nesramni ženski v kratkih, z lišpom obšitih krilih se drenjate med občinstvom ter nabirate vstopnino, kajti glumači hočejo še-le potem igrati, ko so si zagotovili primeren zaslužek.

Marsikak gledalec se pri tem stisne na stran.

Kakor danes, bilo je tudi že takrat; kmetu ne gre rad groš izpod palca.

Toda to ne pomaga nič dotičnikom, kajti ženski zapazite vsakega, kdor se jima hoče izmuzniti, in denar se jima kmalu nakopiči na krožnikih.

Sedaj še-le se v resnici predstava prične.

Veljbloda morata, čeravno ne rada, vstati ter zibaje se korakati v krogu ob vrvi, na vsakem pa sedi opica ter skače na veljblodovi grbi, kakor bi plesala.

To je nekaj za vaško občinstvo!

Samega veselja vriskajo, če se opice prav čudovito kremžijo, in ko spaki celo s sabljo in puško oponašajo vojake ter v pinji surovo maslo medejo, prično velikanskega začudenja kar usta odpirati.

Sedaj pride medved na vrsto.

Pleše in godrnja, lovi koščke kruha od daleč v odprti gobec, in ko zapusti ob ploskanju gledalcev pozorišče, stopijo ljudje na njegovo mesto.

Ognježeree je živo žrjavico kakor preste, da marsikak kmetiček nehote prične z napeto šobo pihati.

Golijat meče v zrak velike železne kroglje ter jih zopet lovi v velikanske roke, burkež pa nori in neumnosti uganja, kar je posebno mladini pogodu.

Sedaj nastopite ženski, ki ste denar pobirali.

Jedna z veliko spretnostjo od daleč meče ojstre nože v nastavljeno desko, druga v obče občudovanje pleše neznane plese.

Vaške krasotice dražijo svoje fante, da ne znajo tako plesati kakor glumačica, fantje se pa za to maščujejo s tem, da odcvetelima glumačicama sledijo z zaljubljenimi pogledi. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Množica se naenkrat zgane.

Od gozda sem se začujejo lovski rogovi in ko se kmetje ozrejo, zagledajo dolgo vrsto jahalcev, ki se bližajo občinskemu pašniku.

Psi lajajo in vaščani došlece ponižno pozdravljajo.

Hitro zginejo pokrivala raz glav.

„Naš milostivi knez,“ mrmra ljudstvo, „naš knez — prihaja od lova — pozdravimo ga!“

Da, to je knez Podstrmski, ki se vrača z lova pri svojem sorodniku baronu Frankovskem.

Tudi baron je v spremstvu svojega bratranca na čelu konjiške čete.

„Glej, ljubi bratranec,“ pravi knez, kmetje praznujejo cerkvenega patrona in to priliko so porabili tuji glumači.“

„Sodrga!“ mrmra baron.

„No, ljudje hočejo tudi imeti svoj ljubi kruhek, in ker ne smejo v mesta, iščejo zaslužek pri kmetih.“

„Tatinski lopovi so!“

„Zakaj mislite takoj najslabše o bornih ljudeh, dragi bratranec? Oglejmo si raje, kaj znajo posebnega!“

„Za moj del!“

Baron misli le na svojo krasno jetnico na Podsmreki.

Rad bi pohitel k njej, toda to ne gre. Spremljati mora kneza — svojega bratranca — na njegovo graščino ter iz uljudnosti pri njem ostati dva ali tri dni.

To zahteva običaj med plemstvom in mladi baron se ne more svoji dolžnosti odtegniti. Toda potolaži se konečno.

„Lepa deklica mi tako ne more uiti,“ si misli, „kajti poznam svoje ljudi. Zanesljivi so ter znajo tak zaklad dobro čuvati. Ali se nekaj dni prej ali pozneje z njo zabavam, to nič ne dé, pravi čas za to bo že prišel.“

Lovska družba se bliža.

Kmetje kneza ponižno pozdravljajo.

Res, da knez Podstrmski ni gospod, ki bi se ogibal veselju, toda svojih podložnikov no zatira, prizanaša jim s prehudo tlako, zaradi tega je pa tudi splošno priljubljen.

Prijazno odgovarja na semtertja nekoliko neokretne pozdrave vaščanov, pošali se tudi s kako vaško krasotico ter potem pazljivo zre na glumaško pozorišče, kjer ravno nategujejo vrv mej dvema visokima smrekama mnogo sežnjev od tal.

Herkul zopet zgrabi svoj rog.

„Cenobija prihaja, lepa Cenobija!“ kriči burkež, preobrne se nekolikrat čez glavo ter zopet vpije: „Lepa Cenobija iz daljne Indije!“

„Ah, plesalka na vrvi,“ pravi knez.

„To bo kaj posebnega,“ odgovarja njegov bratranec,

„razuzdana ženska velih lic, kakor onile dve, ki je kozarec življenja že do dna izpila.“

„Ah —“

Knez se vskloni v sedlu.

Tam pri vratih prvega voza se pokaže dekliška postava, čegar divnega telesa se oklepa snežnobela, z glumaškim lišpom obšita obleka.

Obraz, roki, vrat in pleča so temne, bronaste barve.

Imenovali so Cenobijo Indijanko in to navlašč — kajti načelnica glumaške družbe se boji, da bi oblastnije zasledovale nekdanjo obtoženko, in zaradi tega je Milico, ki jo sedaj za Cenobijo kličejo, s posebnim sokom namazala.

Knez nepremično zre proti mladi deklici.

„To je v resnici lepotica,“ pravi iznenaden.

„Pa precej zagorela,“ norčuje se Frankovski.

„Naj bo, toda glejte, bratranec, ali to dekle ni divne rasti ti krasni udje — to plemenito kretanje — človek bi v resnici mislil, da je to hči kakega indijskega kralja.“

Mladi baron molči.

Tudi on opazi kot poznavalec ženske lepote krasno postavo mlade glumačiee, toda misli njegove so sedaj pri divni ujeti povodni vili.

Milica se bliža vrvi.

Tužnimi očmi zre nesrečni, ubogi otrok na radovedno, zijalasto množico.

Preteči bič — neznanske muke so povzročile velike čudeže.

Milica sedaj z veliko gotovostjo kreta po vrvi.

Pod vrvjo poleg Milice stoji Herkul da bi jo vjel, ko bi padla.

Golijat se skloni k nji:

„Kako Vas je starka namazala,“ pravi togotno. „Resnično, to je sramota!“

Milica molči.

„Kako je?“ praša Golijat tiho, „ali ste še vedno tako trdovratna — ali ne bodete uslišala moje vroče ljubezni?“

Milica zamahne z roko, kakor bi se ga hotela odkrižati.

„Tedaj ne,“ grozi se velikan, „dobro, toliko časa me bodete dražila, da Vas bom pustil na tla telebniti, ko se še enkrat zvrnete z vrvi.“

Sedaj se obrne deklica proti njemu.

„Oj, le storite to,“ šepeta ubogo dete, „potem je vsaj konec moje nesreče.“

Herkul zamolklo zaječi.

„Ne, vjel Vas bom,“ škriplje z zobmi. „Ne smete umreti lepa Cenobija, za to ste preveč lepa in zapeljiva. Živeti morate toda le, da bodete enkrat moja.“

Milica zopet molči.

Od visoke smreke visi vrv, katero zgrabi ter spretno prične ob njej kvišku plezati.

Zgoraj leži balansirni drog.

Vzame ga v roke ter ob deblu smreke sloneča pričakuje znamenja, da prične s svojo umetnostjo.

Nesrečna Milica!

Grofova hči kot plesalka na vrvi, oj, to je strašno! Ljubko bitje, ki je kakor ustvarjeno za srečo in ljubezen, je v oblasti brezsrčnih glumačev!

Zdajci se začuje škripajoča godba, katero spremlja veliki boben.

Cimbala doni, rog se razlega, in Milica koraka, enaka nebeškemu angelju, ob napeti vrvi piloti nasprotni smreki.

Knez ljubko postavo dopadljivo in občudovaje gleda.

„Če je to v resnici Indijanka,“ pravi svojemu bratrancu, potem so jo gotovo vkradli. Le glejte to v resnici kraljevsko krasoto — to postavo, ta ljubki — žalostni obrazek.“

Zlobna in premetena načelnica je Miličine lase tudi pobarvala, da popolnoma premeni njeno zunajnost — zlati lasje so sedaj vsled umetnije vražje ženske postali skoro popolnoma črni.

„E, zakaj bi morala biti imenitna Indijanka,“ pravi mladi baron malomarno, „te ženske so v mladosti vse enake — videl sem jih že dosti, o katerih se je govorilo, da so plemenitega rodu.“

Sedaj se obrne jeden spremljevalcev k knezu.

„Deklica ima čudovito lepe modre oči,“ pravi.

„Kaj?“ začudi se knez Podstrmski, „modre oči, čudno, to bi bilo pri Indijanki nekaj posebnega.“

V tem hipu gre burkež mimo.

„Hej — pajac!“ kliče graščak Podstrmski, „tukaj imaš srebrnik — reci načelniku svoje družbe, da bi jaz rad od blizu videl lepo plesalko na vrvi — jaz sem knez Podstrmski.“

Glumač je v taki zadregi, da celo pozabi denar spraviti.

„Svitli knez,“ jeclja, „Indijanka ne zna slovenski.“

„To nič ne dé, jaz jo čem samo od blizo videti.“

Sedaj je mož še v večji zadregi, ko poprej — da, pod barvo, s katero je po obrazu namazan, prebledi.

Knez to opazi.

„Tukaj ni nekaj popolnoma v redu,“ mrmra.

„Hej, povej svojemu gospodarju, da hočem ž njim govoriti — takoj —“

Glumač se prikloni.

„Da, svetlost,“ mrmra v strahu, „nemudoma sporočim Vaše povelje svoji načelnici.“

„Ženska tedaj,“ pravi knez sam pri sebi, „tako — take — no, bodemo že videli.“

Burkež hiti proti načelnici.

Kolena se mu šibijo — obraz njegov je ves preplašen — besedi mu manjka.

Zasopen stopi k vražji ženski, ki včasih to ali drugo zapoveduje plesalki na vrvi.

„Knez Podstrmski hoče Cenobijo takoj videti,“ pravi burkež.

Tudi načelnica se zgane.

Ali se boji, da je knez začel kaj sumiti? Ali sluti, da bo Miličina lepota mnogo neljubih vprašanj in poizvedovanj provzročila?

Toda knez je zapovedal, tukaj je on gospodar, katerega so mora ubogati.

In ravno ko Milica razgreta, težko sopeča zopet sloni ob veliki smreki, zakliče jej nesramna ženska:

„Doli mi pojdi!“

Deklica se začudi in prestraši ob jednem.

Milica je svojo nalogo še-le do polovice izvršila in sedaj naj gre doli — ali je morda kaj napačnega naredila, ali jo hoče grda babura zopet tepsti?

Oj, to bi ne bilo prvikrat, da bi bič neusmiljene ženske pokal po njenih nežnih plečih, načelnica no pozna, kaj jej usmiljenje, ter vselej ubogega otroka pretepava, kadar po njenem mnenji napravi najmanjšo napako.

Obotavljaje se revica ob vrvi spusti doli na pašnik, kjer jo čaka surova babura.

Hitro je pri njej.

„Knez Te hoče videti,“ sika stara copernica. „Čuvaj se! Dobro veš, kaj Te čaka, če se izve, kdo si. Ti veljaš za Indijanko, ki ne razume niti slovenski niti nemški. Zapomni si to! Odgovarjala bom jaz za Tebe. — Sedaj pridi!“

Vragica zgrabi dekleta za nežno golo roko ter jo vleče tja, kjer stoji knežja lovska družba.

Spremstvo se za nekaj korakov umakne, pred njim pa sedita knez in njegov bratranec na plemenitih, prav krasnih konjih.

Knez Podstrmski radovedno zre na bližajoči se ženski mladi baron Frankovski pa ima žareče svoje oči vprte v divno postavo indijanske plesalke na vrvi.

„Aj,“ pravi knez za-se, „to je lepota!“

„Boginja — pravcata boginja,“ mrmra baron Frankovski začuden.

Glumaška načelnica se z Milico bliža in prišedši pred kneza se ponižno in hinavsko prikloni, nesrečna deklica pa svojo glavico skromno nagne ter zre molče pred se.

Velika tišina nastane.

Oba imenitna gospoda opazujeta Milico.

Na knezovem obrazu je videti naravnost milo sočutje, Frankovski pa težko sopihajoč divno-vitko in vendar tako lepo razcvitajočo se rožico strastno ogleduje, tembolj krasno cvetko, ker temna njena polt čarobno nasprotuje snežnobeli njeni glumaški opravi.

„Pri svetem Hubertu,“ šepeta razuzdanec, „moja gozdna vila je lepa in zapeljiva, toda plesalka tukaj je še divnejša. Moja mora postati, naj velja, kar hoče.“

Sedaj se knez s konja pripogne.

„Kako se imenuješ, dete moje?“ praša z očetovskim glasom.

Hudobna načelnica se oglasi.

„Svetlost — ta deklica je hči čudovite dežele indijske,“ prične urnim jezikom. „Naši glasovi so jej neznani. Imenujemo jo Cenobijo in le jaz znam ž njo govoriti.“

Knez dolgo in zamišljeno zre na žensko.

„Ali ste bili res v tako daljnih krajih?“ praša jo hitro.

„Seveda, svetlost,“ zavrne babura, „prav velikokrat smo tam in nekaj umetnikov moje družbo je tudi indijskega plemena, čeravno govore drug jezik, kakor ta deklica.“

Sedaj Frankovski prevzame besedo.

„Čujte, žena,“ obrne se, kakor je njegova navada, odurno proti glumačici, „deklica ima modre oči, to je vendar čudno! Kajti kolikor sem se učil, imajo hčere one vroče dežele le temne oči.

Ženska ni niti v najmanjši zadregi.

„To je sicer res,“ pravi, ne da bi s trepalnico mignila, „toda Cenobija je iz severne Indije, kjer velikanski snežniki svoje orjaške glave proti nebu. V tistem gorovji pa so živeli rodovi, ki so se deloma preselili tudi k nam v Evropo, in oči mej temi ljudmi niso nič posebnega.“

Knez se nasmeji.

„Ali vidite, bratranec,“ pravi dobrovoljno, „tu naj se skrije vsa naša šolska učenost. Sicer me pa stvar zanima, ker taki tujci jako redkokdaj k nam prihajajo. Ha, kako bi se moj opat razveselil, saj veste, koga menim, opata Benedikta iz dominikanskega samostana. Z veliko vnemo se uči vseh tujih jezikov in stavim svojo glavo, da bo tudi s tem dekličem znal govoriti.“

Frankovski molči.

Ni mu povšeči, da ima njegov bratranec tako učenega opata, in zaraditega se nejevoljen grize v ustnice.

Sicer je pa glumaški načelnici jako ugodno, da jo Frankovski ne opazuje in da tudi knez Podstrmski samo v čarobne Miličine oči zre.

Drugače bi bila oba plemiča opazila, kako je hinavska babura prebledela.

Da, to je jako nevaren položaj!

Če popeljejo Milico pred učenega opata, morala bo vsaj nekoliko besedij govoriti svojega izmišljenega materinega jezika. —

In tega vendar ubožica ne zna — njen život je le umetno barvan, deklica je slovenske krvi — ubežnica, koja je toliko, ko na smrt obsojena.

Z jedno besedo, prekanjena načelnica si druzega ne želi, kakor kolikor mogoče hitro zapustiti to nevarno pokrajino.

S tem namenom tudi zopet prične govoriti:

„Svetlost, Vaša želja mi jo povelje. Kdaj naj pridem s Cenobijo na ‚Samoto‘?

Knez si prične gladiti svojo dolgo brado ter premišljuje.

„Hm,“ pravi po dolgem premolku, „v Vaše obljube glumačica ste — nimam posebnega zaupanja. Deklica me zanima — ne vem, zakaj — zaradi tega pa pojdite takoj z menoj na moj grad. Predstava je menda itak že končana.“

Glumačica nekoliko prebledi, vendar pa ne izgubi popolnoma zavest.

„Svetlost,“ pravi prosečim glasom, „revni ljudje smo, si moramo s predstavami svojih umetnostij služiti ljub kruhek. Če moramo naenkrat prenehati, imamo veliko izgubo.“

Knez zamahne s svojo desnico.

„Ali mislite, da sem krvoločnik?“ zavrne jo nejevoljen, „mari mislite, da Vas hočem oškodovati? Dobili bodete od mene več, nego si morete v celem tednu zaslužiti. Hočem samo, da več izvem o tem nenavadnem dekliču.“

Glumačica se do tal prikloni, samo da bi prikrila svojo zadrego.

„Želja Vaše milosti mi je povelje,“ mrmra vsa prestrašena hinavka.

Skrivaje pomigne Herkulu in burkežu, ki stojita v bližini, kakor bi hotela reči:

„Nevarnost preti. Glejmo, da tihotapski odrinemo! Opat dominikanskega samostana ne sme govoriti z našo Cenobijo!“

„Pri tem tedaj ostane,“ izpregovori knoz z nova, „vendar pa ni treba danes z menoj iti, marveč ostanite do jutri tukaj. Ko se povrnem z lova, poslal bom svoje ljudi po Vas, da pridete z deklico na moj grad. Zamudo Vašo Vam dobro poplačam.“

Zopet se ženska prikloni.

„Predragi bratranec,“ naenkrat prične Frankovski, kojega žareče oči nepremakneno zro v Miličino krasno postavo, „predragi bratranec, ravnokar se spominjam, da imam na Frankovskem jako učenega meniha. Ali bi ne bilo boljo, da pride deklica na moj grad, ki je tudi bližji kakor Vaše domovje?“

Knez se ozre.

„Le pustite, bratranec,“ pravi, in na njegovem obrazu se pokaže vesel smehljaj, „Vaše besede razodevajo Vaše namere. Ali niste že povodno deklico dali odvesti na svoj lovski grad? Sedaj bi še to ubogo dete radi dobili na Frankovsko! Iz tega žita ne bo kaše — Turčija vendar ni na Kranjskem in slovenski baron tudi še ni paša — s tremi konjskimi repi!“

Spremstvo se na tihem muza.

Mladi baron postane rudeč kakor rak — sramuje so, da so njegove nakane postale očividne.

„Bratranec,“ pravi razburjenim glasom, „ona deklina v gozdu je sumna, glede nje bo govorila sodnija —“

„Že dobro — že dobro —“ zavrne ga knez ter z roko zamahne, „oprostite, gospod bratranec, do o vsem tem po svoje mislim. In pri tem ostane, deklica pride k meni na Samoto!“

Zadnje besede se vzlic vsej prijaznosti glase odločno in trpko.

Baron se mora udati, kajti knez je znan, da se v resnih rečeh ni dobro ž njim šaliti.

Ves razjarjen se obrne in pogled njegov, ki od strani zadene trepetajočo Milico, ne obeta nič dobrega.

„O, naj velja, kar hoče,“ misli si razuzdanec, „ušla mi ne boš, indijska krasna ptičica. Kletka moja je za take grlice vedno pripravljena.“

Knez so ozre.

Oko njegovo zapazi vaškega starosto, kateremu namigne, naj se približa.

Stari, častitljivi kmet z veselim obrazom uboga knežje povelje.

„Le dobro mi pazite na glumače,“ veleva knez poluglasno, „meni se vse tako dozdeva, da se hočejo proti moji želji izmuzniti. Vzemite nekaj krepkih kmetov ter zabranite tem tujim ljudem vsak beg. Ali ste me dobro razumeli?“

„Svetlost, jutri ne bode nobeden glumač manjkal.“

„Dobro, zanašam se na Vas.“

Knez še enkrat pogleda v ljubki obraz nesrečne Milice, potem pa s svojim spremstvom oddirja po prašni cesti.

29. poglavje. Pogrešana dragocenost.

Na veselem lovu. — Hrvatska plemiča. — Pri zajutreku. — Neljubi spomini. — Odhod v vas.

Glasno in čisto done lovski rogovi po tihem gozdu. Ptiči plašno beže v daljavo in zbegana zverjad v divjih skokih išče rešitve pred neusmiljenimi lovci.

„Trara — trara!“ se zopet glasi in lajanje neštevilnih psov se razlega po logu in šumi.

Naenkrat se pokaže lovska družba na čilih konjih.

Prva dva jezdeca sta knez Podstrmski in njegov bratranec baron Frankovski.

„Krasno jutro,“ pravi knez Podstrmski, čegar prijazne oči z občudovanjem zro v prekrasno gozdno naravo, „danes nam bo sv. Hubert naklonjen, slutim to, in redkokedaj me moja slutnja vara.“

„Jaz bi si pa želel, da bi mi sv. Humbert vso drugo divjačino pripodil v moje mreže,“ mrmra baron Frankovski, ko se zmisli predivne plesalke na vrvi.

Glasno pa pristavi:

„Kaj mislite, ali bodo kmetje tudi zadostno pazili na glumače? Jaz nobenemu kmetu ne zaupam.“

„Jaz pa,“ zavrne ga knez, „vaški starosta je zanesljiv človek in prepričan sem, da se bo strogo ravnal po mojem naročilu.“

Frankovski zmaje z ramami.

„No, o tem imam jaz lastne nazore,“ meni; „kmetje so si sinoči gotovo preveč privoščili, vino jih je, kakor navadno, premagalo in vsa straža ni bila počenega groša vredna.“

„Tega ne verjamem!“

„Bodemo že videli,“ godrnja Frankovski ter udrihne svojega konjička z bičem, da se žival kvišku kakor sveča vspne na zadnji nogi.

„Meni se dozdeva, bratranec, da ste jako slabe volje,“ smeji se knez.

„Slabo sem spal,“ renči zopet mladi razuzdanec.

Knez so hoče zopet ž njim pošaliti, ko njegove oči nekaj zazro, kar bi sredi lovskega ozemlja nikdo ne pričakoval.

V gozdu, daleč od vsake naselbine, stojita dva jezdeca. Njujina konjiča sta plemenitega plemena in oprava mož je na pol lovska, na pol ona potovalnih ljudij. Za pasom jima tičijo samokresi in ob strani jima visita dragoceno okovana meča.

Jezdeca lovsko družbo mirno pričakujeta.

„Hej!“ kriči Frankovski, „kaj je pa to? Sredi gozda dva tujca! To je jako sumljivo!“

„Kaj ste vendar tako hitro razburjeni, bratranec,“ pomiruje ga knez. „Prašajmo vendar najprvo tujca, kdo da sta in od kod da prideta. Ko bi imela slabo vest, bila bi vendar že poprej pobegnila.“

Prvi obeh tujcev je že srednje starosti, obraz njegov je zvit in prekanjen, postava njegova krepka in čokasta.

Drugi jezdec je še mlad, visoke, skoraj orjaško rasti, lice njegovo nenavadno zalo, toda temno. Mirno sedi na svojem konji, dokler se mu lovska družba no približa.

„Hoj, kdo sta?“ vpije baron Frankovski, ko tik pred njima komaj obdrži svojega konja, ki se z nova vspne kvišku.

Mladi tujec niti ne migne z očmi.

„Ali smem izvedeti, kdo naji tukaj izprašuje?“ odgovori mirno.

„Jaz sem lastnik teh gozdov in zahtevam, da mi odgovorita!“ kriči baron srdito.

„Oj, to je kaj druzega!“

Mladi, zali tujec se lahko prikloni, pri tem pa nikdo ne opazi, da se posveti iz njegovih očij blisk zadovoljnosti in — grožnjo.

„Jaz sem hrvatski plemič,“ odgovarja potem, „Oroslavič je moje ime, in prijatelj moj tukaj je iz plemenite rodovine Ljubobratovičev.“

„Jako nas veseli,“ oglasi se knez, „toda povejta nam, kako prideta v ta gozd?“

„Zgrešila sva pot. Hotela sva preko Ljubljane na Trst, da obiščeva svoje znance.“

To ni nič sumnega. Knez, ki je na Hrvatskem dobro znan, praša mladega tujca o raznih rodbinah, in povoljni odgovori ga popolnoma pomirijo.

Tudi baron Frankovski postane sedaj prijaznejši. Mladi razuzdanec je strasten igralec, in če plemiča potujeta v Trst, gotovo sta z denarjem dobro preskrbljena.

Hudobni jeziki celo pravijo, da baron sam pomaga sreči, če mu pri igri ravno noče naklonjena biti. In baš sedaj je njegova denarnica polna praznote.

„Mogoče bi se dalo, da jima nekoliko olajšam mošnjiček,“ misli si mladi baron na tihem, glasno pa pristavi:

„Ali se gospodi zelo mudi?“

„O ne, nikakor ne,“ pravi Oroslavič, čegar temen obraz knez z zanimanjem opazuje, „ni nama prav nič na tem ležeče, ali prideva dva dni prej ali pozneje v Trst. Svoje služabnike sva s prtljago že naprej poslala, ker so nama prepočasni. Snideva se ž njimi še-le v Sežani.“

To zopet ni nič nenavadnega. Ze takrat, kakor dandanes, so bile ob glavnih cestah povsod dobre krčme, in kdor je imel dosti denarja, dobil je zanj vedno, kar more človek potrebovati in zahtevati.

Baron Frankovski opazi, da ima hrvatski plemič Oroslavič na roki dva jako dragocena prstana.

„Ta dva morata jako bogata biti,“ misli Frankovski sam pri sebi. „No, poskusil bom, kaj se da napraviti pri igri!“

Sedaj postane mladi razuzdanec, ki je bil poprej tako oduren, nenavadno prijazen.

„Ker sta plemenita gospoda po naključji zašla v moje gozde, prosil bi ju, da sprejmeta moje gostoljubno vabilo ter se pridružita naši lovski družbi. Če se ne motim, tudi slavnima gospodoma ne manjka veselja do lova.“

„Gotovo, oba sva lovca, in pa — kakšna lovca!“ pravi plemeniti Oroslavič ter se zopet pomenljivo nasmehne.

Oko mladega hrvatskega plemiča zažari pri tem v peklenskem ognji, česar pa nikdo ne opazi, najmanj baron Frankovski.

Ta se le na tihem veseli, da mu je osoda naklonila taka dva bogata Hrvata, koja hoče pri igri do dobrega oskubiti.

„Tedaj pridita, plemenita gospoda,“ zakliče prijazno, „tukaj imamo dosti zverjadi in, kakor vidim, Vajina konja tudi nista še preveč trudna.

„Drage volje sprejmeva Vaše laskavo vabilo,“ glasi se odgovor mladega, zalega Hrvata.

Daljni razgovor prekine, kajti v tem trenotku pripode psi iz gošče velikanskega jelena, lovski rogovi zadone in preganjanje krasne živali se prične.

Hej, kako znata hrvatska plemiča jahati!

Hitro sta vso družbo prehitela, že sta došla lajajoče pse in kakor blisk sledita za jelenom, ki vedno bolj peša.

„To sta izborna jezdeca,“ občuduje ju knez, „husa, kako dirjata skozi goščavo, kakor da bi ne bilo nobenih zaprek na božjem svetu!“

Frankovski so muza.

„Mogoče jima tudi konja vzamem v igri,“ misli sam pri sebi, „takih krasnih živalic nimam v celem hlevu. — Oho, Hrvatje se po navadi ne branijo vinsko kapljice, in če se najprvo pri kupici, potem pa pri igri malo ogrejeta, sta njujina konjička toliko kot moja. Da, da, človek se mora pri igri spoznati — in —“

Glasno vriskanje pretrga njegovo modrovanje.

Onemoglega jelena so psi došli in poleg krasne živali, ki leži na trati, stojita kot prva Oroslavič in Ljubobratovič.

Grajski logar jelena usmrti, lovska družba pa se vrača na veselo pojedino.

Spremstvo pod košatimi gojzdnimi orjaki na zeleni mahovini prte razprostre ter na nje razloži iz košaric, katere so služabniki seboj prinesli, jedila in steklenice.

Cela družba poseda k radostnemu lovskemu zajutreku.

Gospod Oroslavič je bolj molčeč, zato je pa tem razgovornejši njegov prijatelj Ljubobratovič.

Vzlic svojih let je mladeniško ognjevit v svojem priljudnem občevanji in govoru, in ko prične zabavati s šaljivimi hrvatskimi pripovedkami, razlega se po širnem gozdu srčen smeh cele družbe.

Tudi knez Podstrmski je dobre volje, le baron Frankovski misli na to, kako bi mogel tujca bolj izkoristiti, kajti ravno, sedaj mu izjemoma manjka cvenka.

Oba „plemiča“ sprejmeta njegovo vabilo z vidnim veseljem ter obljubita, da ostaneta nekaj dnij na baronovem lovskem gradu.

Pri tej priložnosti omeni Ljubobratovič mimogrede, da imata oba velike svote denarja s seboj.

To se mlademu razuzdancu zdi tem verjetneje, ker vidi na Oroslavičevi roki tako dragocena prstana.

„Jaz imam vendar grozovito srečo,“ misli si na tihem,

„lepo deklico imam že na gradu, — mogoče dobim tja še plesalko iz daljne Indije. Hahaha, potem naj pa še kdo pravi, da kdor ima srečo v ljubezni, ima nesrečo v igri! — Ljubezen in igra sta mi naklonjeni, — o, hrvatska plemiča, ta dva budalasta ptička bom tako oskubil, da me bodeta svoje žive dni pomnila.“

In zviti baron pri tem ne zapazi, kako ga Oroslavič opazuje skrivaj s temnimi, plamtečimi očmi.

Drugače bi bil vendar nekoliko osupnil.

Tako pa se, kakor navadno, uda pijači, dokler ga nima toliko pod klobukom, da začne na vse grlo prepevati.

Knežje spremstvo je tega že navajeno; baron Frankovski postane vedno bolj razuzdan ter se nad tem vendar nikdo ne izpodtika.

„Trčita z menoj, gospoda iz bratske nam Hrvatske!“ kliče mladi baron v svoji vinski dobro voljnosti, „trčita, hej, izborna lovca, krasna jezdeca sta, to vama mora pustiti tudi najhujši sovražnik.“

In poželjivo se ozre pri teh besedah proti njunima lepima konjičema.

„Ta moram imeti,“ si misli.

„Da, lovca sva,“ pravi Oroslavič s svojim možatim, rezkim glasom, „rada loviva divjačino, včasih pa tudi nekaj druzega, ravno kakor prilika nanese.“

„Kaj pa druzega?“ jeclja polpijani razuzdanec.

„No, meni je ravno tako prišlo na jezik,“ pravi mladi Hrvat, katerega je njegov starejši tovariš svarljivo pogledal, — „včasih lovim tudi kakega svojih ubeglih kmetov, ko se hoče izmuzati tlaki.“

„To je prav!“ kriči baron, „tudi jaz take zlodje s psi pojam —“

„Toda lepih deklet ne lovim,“ nadaljuje Oroslavič, „krasne šmarske hčere pustim popolnoma pri miru.“

Sedaj se vinjeni plemič zgane.

S svojimi pijano-budalastimi očmi zija v svojega gosta, kakor bi ga hotel živega požreti.

„Povejte, gospod Oroslavič!“ kliče, ko se znova začuje mej knežjim spremstvom komaj zatajevan smeh, „povejte mi, vraga, kaj hočete s tem reči?“

Mladi Hrvat ostane popolnoma miren.

„Sam ne vem, kako sem se ravnokar tega spominjal. Moj sosed namreč, doli blizo Siska, je tudi strasten lovec, — toda svojo divjačino preganja bolj po vaseh, kakor po gosti šumi. V šali ga imenujemo dekliškega lovca, kajti posebno srečo je že imel osobito pri zalih hčerkah vaških krčmarjev v njegovi okolici.“

Pri teh besedah pomenljivo pogleda radovednega lahkoživca in s povdarkom pristavi:

„Da, razuzdani moj sosed je celo tako nesramen, da siloma postopa tam, kjer krasotico ne verjamejo njegovim lažnjivim obljubam.“

„Tako, tako,“ godrnja baron Frankovski ter povesi svoje steklenaste oči.

Knez s spremstvom pazljivo posluša.

Gospod pl. Oroslavič se brezbrižno ozira po svojih novih znancih.

„Tu se spominjam ravno neke posebne dogodbice,“ nadaljuje mirnim glasom. „V velikem imovitem selu mojega sosedi ima vaški krčmar lepo hčerko — pravi biser dobrega otroka in kmetske krasotice. Skušal jo je razuzdanec premamiti s hinavskimi obljubami. Nedolžni, otrok se ni dal premotiti. — Kaj pa je storil sedaj ta nesramnež? Zaradi odtrgane vejice v graščinski šumi jo je dal zgrabiti, odvesti na svoj grad, no — in tam — ostalo naj si slavna gospoda sama misli.“

Knez se ozira po svojem spremstvu, Frankovskemu pa se obraz čudno skremži.

Zlodja, ali je res na Hrvatskem pri Siseku človek, ki počenja ravno tako, kakor on? Ta zabava pri veselem lovskem zajutreku mu ne ugaja.

Vzlic svoji vinjenosti dobro opazi, kako se spremstvo pogleduje in muza.

„Govorimo kaj druzega,“ kliče hripavim glasom ter svojo zadrego in jezo debelo požira, kajti spominja se zopet, da sta tuja plemiča prinesla s seboj veliko denarja.

Oroslavič obmolkne.

Ljubobratovič pa zopet prične pripovedovati svoje smešnice in kmalu zavlada splošno veselje.

Solnce prične pripekati, opoldanska vročina pritiska — in cela lovska družba poleže v mehko makovino.

Tudi oba tujca se vležata poleg kneza in barona, in kmalu dokazuje globoko dihanje in semtertja tudi smrčanje, da vsi lovci v božjem miru prebavljajo bogato kosilo.

Zbude se, ko že solnce zahaja, da gredo z nova na lov proti vasi, v kateri se mude glumači.

Služabniki pripeljejo konje.

Ko jih lovci hočejo zasesti, začne naenkrat Frankovski grozovito preklinjati.

Hej, ali ni nikdo videl zlate zapone z mojega lovskega klobuka? Jako dragocena je, kor je v njo vkovanih mnogo diamantov.“

Vsi zro na baronov klobuk.

Danes zjutraj se je še na njem blisketala zapona, kajti Frankovski je jako nečimeren. Knez je vedno priprosto lovsko oblečen, baron pa pri vsaki priliki hoče kazati, da je plemenitega rodu in zapovedujoči gospodar na svoji zemlji.

Zapona je dedna dragocenost Frankovske hiše. Zginila je s klobuka.

Baron z nova prične rentačiti.

„Glejte, bratranec,“ pravi knez, „vedno sem Vam pravil, da je neprevidno, jemati na lov tak dragocen lišp. Smreke in drugo drevje človeško nečimernost sovražijo. Gotovo Vam je veja zlato zapono s klobuka iztrgala.“

„Kaj pa še!“ rentači Frankovski, „zapona je bila še na klobuku, ko sem se spat vlegel. Tukaj-le je klobuk ležal — sedaj je pa dragocenost izginila — kakor kafra!“

„Ali tako dobro veste, bratranec?“

„Seveda, ne motim se!“

Knez se obrne proti spremstvu.

Toda nikdo so ne ve spominjati, kdaj je zadnjipot imel baron še zapono na klobuku.

Frankovski začne srpo gledati na okoli stoječe služabnike in lovce.

„Nekdo mi je zapono ukradel,“ rentači togoten.

„Prosim Vas vendar, bratranec,“ svari ga knez, „ležali ste sredi plemičev, jaz sam poleg Vas. Nikakor ni mogel služabnik do nas priti, to je popolnoma izključeno.“

Vsa družba pritrjuje knezu.

Baron ne zine besede.

Neki star logar, ki med opoldanskim časom ni spal, odločno priseza, da so vsi služabniki v stranskem grmovji mirno počivali.

Tu poprime besedo hrvatski plemič Ljubobratovič, v njegovih očeh pa se sveti, kakor bi hotel nagajiv in srčen smeh prikriti:

„Oprostite, plemeniti gospod, ležal sem prav blizo Vas in zatrjujem Vam, da zapone ni bilo več na Vašem klobuku. To bi bil moral gotovo opaziti, kajti sami pravite, da je bila z dijamanti okovana. Taka stvar se bliskeee, da jo niti novorojen otrok ne more prezreti.“

„No, sedaj pa vidite, bratranec,“ pravi knez.

„In zapona je bila vendar na klobuku!“ vpije Frankovski razdražen.

„E kaj,“ pripomni knez resnim glasom, „ne kalite nam več lovskega veselja. Pri zajutreku ste zopet čez mero v kozarec pogledali in v takem stanji ne morete ničesar trditi. To je moje prepričanje.“

Baron mora molčati.

Pač brska še in išče v mahu, toda ne najde je — zapona je izginila.

Ves divji je, ker je vse iskanje zastonj.

Konečno pa mora vendar zasesti konja ter se pridružiti lovski družbi.

Lov se z nova prične.

„Hrvatska plemiča mi morata pri igri izgubo povrniti,“ misli si na tihem, njihovi nabasani ‚mački‘ sta polni zlatov. — Grom in peklo, zapona je bila pa vendar na klobuku! Kako je izginila?“

Ko se začne mračiti, bližajo se lovci veliki vasi, kajti knez hoče lepo plesalko na vrvi in njeno načelnico vzeti s seboj na Samoto.

Razgovor se prične o divni Indijanki, in marsikatera beseda se začuje, ki meri na čmernega razuzdanca, barona Franjkovskega.

Hrvatska plemiča pa verno in pazljivo poslušata, kaj se vse zanimivega pripoveduje o divno-krasni indijski rožici — o nesrečni Milici.

30. poglavje. Oblegani glumači.

Vaški starosta v kleščah. — Glumači v zadregi. — Medved se je odtrgal! — Glumači v skedenj zaprti.

Vaški starosta je slišal knezovo povelje. Trdno sklene ravnati se strogo po ukazu svojega priljubljenega gospoda — kneza Podstrmskega.

Nemudoma sporoči to kmetom in gledalci, ki še vedno oblegajo malo glumaško taborišče in vozove, preleve hipoma v čuvaje.

Sicer vaščanom to nikakor ne ugaja, kajti sedaj so obsojeni, da morajo pod milim nebom stražiti tuje pritepence, ko jih vendar čaka vrhunec zemeljske zabave — plesišče in, če dobro gre, tudi pošten pretep!

Zaradi tega nastane najprvo godrnjanje; potem pa glasno zabavljanje.

Vaški starosta hiti v sredo svojih sosedov.

„Jezik, za zobmi!“ ukazuje odločni starec. „Njegova svetlost mi je ukazala, da moramo strogo paziti na glumače, ker hočejo skrivaj pobegniti. In to se mora tudi zgoditi! Ali naj paradi neumnega plesa celo vas zadene knežja nemilost? Ali hočete naklonjenost svojega dobrega graščaka izgubiti?

Te besede kričanje hipoma zaduše.

Vendar pa kmetje zaradi tega še niso zadovoljni in posebno mladina se kislo drži.

Mlad kmet, ki je znan, da mu jeziček gladko teče, stopi za korak naprej.

„Kar nam pripovedujete, starosta, je vse prav in dobro,“ pravi, „toda pomislite vendar, da se moramo odpovedati zabavi, na katero se poprej že celo leto veselimo. In celo ljubo noč in tudi jutri ves dan naj stražimo te cigane, to je vendar malo preveč zahtevano!“

„No, ti prebrisani modrijan, kaj bi pa ti tukaj ukrenil?“

„Tudi jaz bi ubogal kneza, toda na drug način. Saj veste, da je na konci vasi trden skedenj. Zaprimo vanj celo sodrgo in potem zadostuje, da straži pri močnih vratih le nekaj mož. Za moj del naj tudi na strehi sedita dva čuvaja, potem je beg popolnoma nemogoč.“

Starosta se dobrovoljno namuza.

„Ti si pa res prebrisana glavica,“ hvali ga zadovoljen, „da, prav imaš! Cela družba mora v svoje voze in te potegnemo potem v ravno prazni skedenj. Pred vsem pa moramo paziti, da nam niti eden ne odnese peta, kajti knez bi se gotovo razjezil in mi vsi bi vsled tega morali veliko pretrpeti.“

Sedaj so vaščani zopet potolaženi in dobre volje.

Zvitemu kmetu od vseh strani čestitajo, kajti on je s svojo prekanjenostjo omogočil, da bodo mogli vendar plesati, in če Bog da, se tudi malo spoprijeti. Kmetova bistra glavica pa bo morebiti prva, ki bo okusila, kakošne so sladkosti fantovskega tepeža.

Oprezno pazijo na glumače.

Od vseh stranij jih možakarji obkolujejo, da bi skozi mnogobrojno stražo niti miška ne mogla uiti.

Starosta pa se sedaj, samozavesten svoje oblasti kot vaški načelnik in knezov pooblaščenec, širokimi koraki bliža vozu, v katerega sta poprej plesalka Cenobija in njena načelnica stopili.

Zvita babura se pri malem oknu prikaže.

„Pripravite se, ženska,“ veleva starosta resnim obrazom, „zapovejte svojim ljudem, da gredo v vozove. Samo oni, ki bodo gnali veljbloda in medveda, ostanejo zunaj!“

„Zakaj naj se to zgodi?“ praša glumačica navidezno mirna.

„Knez Podstrmski, naš milostljivi graščak in gospodar, mi je naročil, naj Vas strogo stražimo do povrnitve njegove svetlosti. In ker se to tukaj na občinskem pašniku ne da dobro izvesti, sklenil sem, da Vas do jutri zvečer zaprem v veliki, zidani skedenj tu doli konci vasi. Z živežem Vas bodemo preskrbeli.“

Baburi se prično oči svetiti kakor živa žrjavica, vidi se jej da jo je ta novica z grozo in trepetom navdala, vendar pa se sili, da bi ostala mirna.

„Dobro,“ odgovori, „mi smo revni ljudje ter se moramo pokoriti sili. Pospravili bodemo svoje reči, odvezali veliko vrv od smrek in konečno vozove v skedenj potegnili. Dajte nam samo malo odloga, potem pa nas zaprite kakor ravno hočete.“

Starosta je starček dobrega srca, ki je hotel le svoje uradno dostojanstvo pokazati, ko se je šlo za knezovo povelje.

Bal se je, da se bodo glumači do zadnjega upirali njegovi zahtevi — da jih bo siloma moral tirati v skedenj, toda tujci so pripravljeni, ugoditi njegovi volji.

„Le poberite svoje reči,“ pripomni dobrodušno, „toda hitite predno se zmrači, kajti tudi mi hočemo imeti svojo zabavo. Če ste pametni, ne bo Vam nikdo storil nič žalega in jesti Vam bomo dali, kar Vam poželi srce, tudi pijače, da ne bodete trpeli žeje.“

Ženska prikima in starosta se zopet pridruži kmetom, da jim sporoči, kaj jo opravil.

Glumaška načelnica slopi iz voza.

Skrivaj da Herkulu in burkežu znamenje, ki je predobro poznata.

Hipoma sta pri njej.

Glasno pa glumačica ostalim ljudem zakliče:

„Vzemite vrv doli, toda hitro, mudi se.“

Nalašč tako glasno veleva. Kmetje naj mislijo, da se bodo glumači v resnici trudili, kakor brzo je mogoče ustreči njihovi volji.

Toda zvita babura skrivaj odmigne z roko, češ, ne slušajte mojih besedij, marveč delajte počasi, kar se le da.

Sedaj stoji s svojima zaupnikoma poleg voza.

„Cenobija ne sme na Samoto,“ šepeta stara coprnica, „drugače je vse izgubljeno. Spoznali bodo takoj goljufijo. Z dekličem moram družbo zapustiti, dokler se na dogovorjenem kraji zopet ne snidemo.“

„Tako je!“ pravi Herkul.

„Da, to se mora izvršiti,“ pripomni burkež, „toda težko bo šlo. Kmetje pazijo kakor vrag na ubogo dušo.“

„To dobro vem, zaradi tega morata vidva svetovati.“

Herkul se praska za ušesi, burkež zre na tla — oba pa molčita.

„Govorita vendar,“ šepeta načelnica, „jaz sem že tako razburjena, da mi je popolnoma nemogoče trezno misliti. Svetujta mi, kako naj jo pobrišem!“

Golijat se še vedno praska — burkež pa začne poluglasno preklinjati.

„Tu stojita, kakor vol pred novimi vrati,“ huduje se strupena babura, „ali je to Vajina toliko hvalisana udanost? Sedaj, ko tičim v zagati, nočeta mi niti svetovati niti pomagati — ne, to je, da bi človek kar znorel!“

Glumača ne zineta besede, ne vesta si svetovati, in pogled na ogromno število kmetov jima kaže, da je vsak poskušen beg zastonj. Glumačica stiska pesti.

„Že vidim, da si moram sama pomagati. Cenobijane sme in ne sme na Samoto — bežala bom ž njo, in če se mi tudi celo peklo upira. In sedaj pa poslušajta, kaj Vama je treba vedeti!“

Na tihem ž njima nekaj časa šepeta, potem zopet stopi v voz, kjer nesrečna Milica trepetaje pričakuje, kaj se bo ž njo zgodilo.

Herkul in burkež gresta skupaj k ostalim ljudem.

Sicer sta si silna sovražnika, kajti vsak bi rad imel lepo deklico, sedaj pa, ko naj jo izgubita, pozabljeno je vsako nasprotstvo.

„Starka ne bo mogla uiti,“ meni Herkul, „hitro bi jo zopet vjeli.“

„Oj, le pusti jo, zvita je kakor lisica.“

„Sedaj jej vse skupaj ne bo nič pomagalo.“

„No, bodemo videli! Jaz ša vedno ne obupam. Preveč je navihana in videl bodeš, da jo bo kmetom popihala.“

„Nemogoče je!“

„Le počakaj, odločiti se mora tako kmalu.“

Mej tem so delavci sneli vrv.

Jako počasi se pri tem vedejo in dvakrat vsako stvar poskusijo, predno jo izvrše.

In ko jo navijajo v klopčič, zamota se tukaj, razvije se zopet tam, tako da se začno mračiti.

Kmalu bo popolnoma temno.

Kmet je že godrnjajo, kajti od vaške krčme sem že doni godba, vendar se pa nobeden ne upa zapustiti odločenega mu prostora.

Starosta mej tem nekaj starejših kmetov izbere, ki bodo pri skednji prevzeli ponočno stražo.

Pri tem se bodo vrstili ter se v prestankih lahko v krčmi zabavali.

Nikdo starostovi odredbi ne oporoka, kajti to je samo ob sebi umevno in nikdo noče milostivega kneza razjariti, ki se bo jutri na noč v vas povrnil.

Starosta gre zopet k glumaškemu vozu.

„To traja že celo večnost!“ vpije.

„Ali še niste gotovi? Pospravite vendar svojo šaro hitreje v vozove!

Starec hoče še nekaj pristaviti, toda nima časa za to, kajti v svoji bližini zasliši naenkrat grozno renčanje.

Prestrašen se obrne in zagleda velikansko, črno postavo, ki se izza grma bliža proti njemu.

„Za vraga,“ zakliče starosta, „to je medved! Držite zver, da se kaka nesreča ne pripeti!“

Medvedov vodnik ves zasopihan prihiti.

„Oprostite,“ pravi vaškemu starosti, „kosmatinec se je odtrgal in to tako hitro, da ga nisem mogel obdržati. Sedaj ga moram še-le vloviti.“

To je neprijetna novica.

Medved se okorno obrača zdaj na levo, zdaj na desno.

Menda ga je nekaj razdražilo, kajti sicer je tako miroljuben, sedaj pa togotno godrnja.

„No, no,“ kliče kmet, „meni se zdi, da hoče pošast celo grizti.“

Zopet se začne umikati, kajti kosmatinec se na zadnje noge kvišku vzravna ter s prednjima tacama maha, kakor bi hotel starosto objeti.

Kmeta pa to nikakor ne mika, kajti tak medvedov objem navadno s polomljenimi rebri neha.

Starček se hitro svojim drugim sosedom pridruži, ki tudi pazljivo zro proti zveri.

Najprvo se vaščani krasno zabavajo, ko vidijo, kako se glumač trudi, vjeti kosmatinca, tudi so prepričani da se bo to kmalu zgodilo.

Toda varajo se.

Kakor hitro se vodnik približa svojemu varovancu, obrne se ta, glasno renčeč, da glumač navidezno prestrašen odskoči.

Kosmatinec počasi caplja proti vozovom, ki stoje poleg gostega grmičja.

Glumaška načelnica se prikaže na stopnjicah, ki so ob vrata naslonjene.

Zagledavši pa medveda, ki se jej bliža, hitro skoči v voz in za seboj vratica siloma zaloputne, kakor da bi se bila zbala zveri.

Ta pa nekolikokrat na zadnjih nogah okoli voza pleše ter se pri tem tako smešno vede, da se vsi gledalci začno na vse grlo krohotati.

Kmalu pa nastane grobna tišina.

Kosmatinec, kateremu menda nič kaj glasen smeh ne ugaja, obrne se sedaj proti kmetom.

Grozno pri tem godrnja.

„Bežite, medved pride — medved pride!“ zakliče strašno preplašeni vaščani.

Vaška dekleta, ki so se poprej vedno v prvo vrste drenjala, kriče sedaj na vse grlo in cvilijo, kakor bi jih kdo na meh drl.

„Medved! — medved!“

Ljudje se razprše na vse strani.

Nekaj minut je grozna zmešnjava.

Dekleta hite proti vasi, kakor bi jih veter nesel, možakarji pa se umikajo za njimi in neka debela kmetica spleza celo na prvo vejo košate lipe. Kar bi na bila svoje žive dni mogla izvršiti, to stori sedaj v smrtnem strahu.

„Bežite raje!“ kliče sosedov Jaka, „ali ne veste, da zna medved plezati?“

Kmetica se z nova tako prestraši, da izpusti vejo in telebne ravno Jakotu na glavo.

Toda kmetska glava je od nekdaj trda.

Brez posebne škode se oba pobereta s tal ter bežita za ostalimi.

Vrišč in kričanje je vedno silovitejše.

Zastonj se starosta trudi, da bi vsaj nekoliko pomiril preplašene ljudi.

To se mu še le posreči, ko konečno vendar vodnik vjame kosmatinca, ki se potem da dobrovoljno odpeljati.

Sedaj postane starosta srdit.

Odurnim glasom zapove glumačem, naj se takoj pripravijo za odhod.

To se brez oporekanja zgodi.

Malo trenotkov pozneje se premikajo veliki vozovi proti skednju, za njimi pa stopata veijbloda in še vedno godrnjajoči kosmatinec.

Kmalu pridejo tja, velika vrata se odpro, skozi katera potegnejo konji vozove, kajti v skednju je prostora za cel polk vojakov.

Vaški starosta si briše znoj s čela.

„Hvala Bogu,“ pravi sam pri sebi, „zadovoljen sem le, da imam sodrgo tu notri. Bal sem se že, da mi bodo v temi in zmešnjavi ti vragi pete odnesli.“

Zadnje besede sliši njegova bližnja okolica.

„Kaj še,“ pripomni kmetič, „vzlic zlodjevemu medvedu smo presneto stražili. Ne jeden bi jo nam ne bil mogel upihati. Plesalka in ženska, ki vsem zapoveduje, sta v temle zelenem vozu.“

„Toliko bolje,“ mrmra starosta, „no, dajte jim jesti in piti, vsega obilo. Potem bomo straže razpostavili.“

Z velikim ropotom se zapro vrata, veliki ključ se zasuče, in glumači so v trdno zidanem skednju tako varno spravljeni, da jim je ubežati popolnoma nemogoče.

Sedaj naj le knez pride jutri zvečer — pohvalil bo pokorne svoje kmete ter plesalko na vrvi, skrivnostno lepotico odpeljal na Samoto k učenemu opatu Benediktu.

31. poglavje. Amalija v kletki.

Kakršen gospod, tak hlapec. — Napovedani obisk. — Zviti sluga. — V strahu in trepetu.

Pri velikih vratih lovskega gradu Podsmreko stojita dva služabnika v živahnem razgovoru.

Jeden jo še mlad, toda vidi se mu, da je navihan, obrazu druzega, mnogo starejšega pa se zrcali vsa hudobija zavrženega značaja.

„Kdaj bo naš gospod prišel?“ praša mlajši.

„Tega ne vem natanko,“ odgovarja starejši ter se jako važnega dela, „če se s svojim bratrancem, knezom Podstrmskim, na lovu zabava, mora že iz dostojnosti nekaj dnij tam ostati. Seveda, želi si hitro semkaj priti.“

Tovariš se glasno zasmeja.

„Hahaha — lov je lepa zabava, toda kaj je najkrasnejši jelen zoper tako tičico, kakršno je naš gospod vjel! Tu gori v stolpu čaka krasotica na uro, ko jo bo baron s svojima rokama pritisnil na vroče srce.“

Starejši sluga se skrivnostno nasmehlja ter z ramama zmaje.

„Da, da, ura bo že bila, toda hrepenenje po njej tu gori ni posebno veliko. Stavim, da bo milostivi baron moral marsikatere zapreke odstraniti. Deklina je cela divja mačka. Danes zjutraj mi je nokaj na glavo hotela vreči, in da se nisem tako urno skozi vrata umaknil, imel bi sedaj najlepšo luknjo v glavi.“

„No, bo že krotka postala.“

„Seveda, milostivi gospod pri tem ne razume nobene šale. In če prostovoljno ne odpre svojih lepih rok, objela ga bo tem gotoveje prisiljena. Tudi res, kdo bi tako lepo stvarco dolgo časa moledoval!“

„Kdo neki je?“

„Da, kdo? — sama ne izpregovori niti besedice — marveč vedno pred se zre. Tudi se nikdar ne sleče, vedno spi na divanu, vsak trenotek pripravljena, da plane kvišku. Pri najmanjšem nemiru je zbujena.“

„Od kod pa to veste, Martin?“

Služabnik se reži.

„Hahaha, čemu sem pa luknjico napravil v steni? Sicer mi je milostivi gospod strogo prepovedal, da se dekliča ne smem takniti, saj pa tega tudi ne storim, marveč le gledam v skrivnostno sobo, v kateri je že marsikatera lepotica sedela.“

„In ali ste kaj videli?“ praša mladi služabnik, kateremu se začno oči kakor risu svetiti.

Norec, čemu imaš pa ušesa, če ne slišiš, kar sem Ti ravnokar na dolgo in široko razkladal? Saj sem se že sam veelil, da bom mogel lepega ptička opazovati, kajti svetilnice na stropu so tako napravljene, da ne morejo ugasniti ali da bi jih jetnica sama zagrnila. Hm, moje stališče pri luknjici je tudi tako ugodno, da obe sobi lahko progledam.“

„Aj — aj!“

„No, in ko bi so bila slačila — krasna je kakor boginja ljubezni — kolika slast za moje oči! Niti zmisliti se tega ne smem!“

„In iz te moke, ni bilo kruha?“

„Ne, ne vleže se v posteljo. Menda pač sluti, kaj jo tam čaka.“

Mladi služabnik se kislo zakremži.

„To je res škoda, Martin, kajti poprosil bi Vas bil, da bi tudi jaz smel malo pogledati v zlato kletko. Škoda — res škoda, človek ne sme nobenega veselja imeti na tem svetu.“

„Res je, res, človeku se vsaka zabava razdere.“

Poštenjaka hočeta svoj plemeniti razgovor še nadaljevati, kar naenkrat zaslišita klopotanje konjskih kopit.

„Milostivi gospod!“ kriči Martin, „hitro odprite vrata!“

Dva jezdeca dirjata po cesti grajskega vrta.

To je baron Frankovski in njegov osobni lovec.

Hitro skoči razuzdani plemič raz konja ter vrže uzdo svojemu spremljevalcu.

„Temu se pa mudi,“ mrmra Martin, „stavim, da se hoče že danes po noči polastiti svojega lepega plena. Oj, kako ga zavidam! Ko bi človek mogel tudi tak mogočen gospod biti — ta ima nebesa že na zemlji.“

Baron prestopi prag, tu pa se ozre ter veleva slugi Martinu:

„Jutri zjutraj pride obisk, dva hrvatska plemiča, imenitna in bogata.“

„Ali bodete, gospod baron, zopet odjahali?“

„No, nekaj ur se lahko pomudim,“ pravi baron s pomenljivim nasmehom; „jutri zjutraj moram pač zopet k svojemu knežjemu bratrancu.“

Martin prekanjeno namigne.

„Milostivi gospod bodete tedaj nekoliko noči tukaj doma ostali.“

„Da!“

Martin pogleda na baronov klobuk.

„Vaša milost — kje je zlata zapona?“

„Zgubil sem jo,“ zarentači razuzdanec, „pridi v sobo, da Ti povem, kako se je to zgodilo.“

Brez daljših ovinkov zgrabi služabnika za roko ter ga odurno vleče za sabo v drugo sobo.

Martin se začne kremžiti, toda navajen je že takega postopanja, da mu to ni nič več kaj novega.

Baron se tudi za služabnikove obraze ne zmeni. Hitro poroči, kaj se je na lovu pripetilo.

„Tujca morata dobro sprejeta biti,“ končuje svojo povest, „veliko denarja imata sabo, in — hm — saj veš!“

„Da, razumem, Vaša milost, vse bo pripravljeno za igro.“

„Dobro tedaj — sedaj poslušaj še nekaj druzega.“

Baron poroča o glumačih, o lepi Cenobiji, indijski plesalki na vrvi.

Martin se zopet muza.

„Ah — razumem, milosti vi gospod baron bi radi imeli lepo Cenobijo.“

„Da, hlapčevski butec!“

„Toda —“

„Kaj, Ti meniš, to zadostuje, da že ena lepa copernica v skrivnostni sobi čaka? Tepec, kolikokrat sem Ti že povedal, da le prememba sladi življenje! Ko se naveličam povodne vile, prišla bo ona druga na vrsto.“

„Toda —“

„Prokleti hlapčon, ali ne moreš svojih večnih ugovorov opustiti? Tega enkrat za vselej ne trpim! Če mi še enkrat s svojim „toda“ v besedo posežeš, dobiš jedno po čeljustih, da jo boš teden dnij požiral!“

Martin se pri teh besedah veselo zareži.

Surovostij baronovih je že navajen, da se niti zanje več ne zmeni.

Če tudi je plemeniti razuzdanec surov s svojimi služabniki, plačuje jih vendar dobro za nesramne usluge, katere zahteva od njih.

„Čuj, Martin,“ pravi baron, „jaz moram Cenobijo imeti.“

Martin hoče že zopet „toda“ izgovoriti, toda v pravem času se še spomni ter molči.

„Govori vendar!“

„Da, da — toda —“

Baron ga zgrabi za vrat.

„Takoj,“ stoka Martin na pol zadušen, „takoj se premislim, kaj mi je storiti.“

„Oj, vidiš, slepar, hitro znaš govoriti, če pravilno s teboj postopam! Preudarjaj, in ko se pravega domisliš, pridi k meni — v tej zadevi sem vsako uro na razpolago.“

„In kje dobim Vašo milost?“

Baron se pomenljivo smeji.

„Saj si to vendar lahko misliš!“

„Dobro, dobro!“ reži se Martin, „Vaša milost ima tako dosti časa ter jej želim prav ljubeznjiv sprejem.“

„Napni tedaj svojo možgane, prokleti lisjak.“

„Takoj, Vaša milost!“

Martin se globoko prikloni ter odide v svojo sobo, baron pa širokimi koraki preko prehoda in po stopnjicah navzgor — proti skrivnostni zlati kletki.

Amalija ni izmed onih žensk, ki v nevarnosti stokajo in plačejo, o ne, ravno v svojem najobupnejšem položaji obdrži hladno kri.

Prišla je v svojo nenavadno ječo brez orožja; vedela je dobro, kaj jo čaka. To jo je gnalo z neko notranjo silo, da je vse kote in vsak košček pohištva natanko preiskala — časa za to jej ni manjkalo.

In glej naključje ali čudež: Pod divanom najde malo bodalce! Gotovo je to orožje kaka prejšnja žrtva živinskega barona skrila, potem pa je pozabila ali pustiti morala.

Baron stoji pri vratih ter posluša.

„Ne spi,“ mrmra razuzdanec, „škoda — to bi bilo nekaj za živce — ko bi bil dekleta sredi noči lahko opravljenega v postelji dobil! No, tudi prav, ptiček mi tako ne odide.“

Izgovorivši vstopi.

Amalija niti ne čaka, da bi jo baron ogovoril.

Od mladih nog v gozdu, deloma med tolovaji, je srce njeno nenavadno pogumno.

Ko deklica stoji pred zapeljivcem — enaka je Amaconki, ženskemu hrabremu vojaku.

„Ali je to morda ječa?“ zakliče plamtečim pogledom.

Baron se smeji.

„Imenuj te prostore, kakor Ti je drago, lepa deklica,“ pravi razuzdanec in njegove zvite oči poželjivo zro v mladostno, razkošno postavo, „to stanovanje je Tvoj zapor, iz katerega mi ne uideš.“

Amalija same svete jeze zarudi.

„In kje so sodniki?“ glasi se rezko njeno vprašanje. „Kaj sem storila? Česa me obdolžujete? Zahtevam, da me takoj izpustite!“

Zopet se baron zasmeji.

„Prekrasni moj otrok,“ hlini se hudobnež, „ne pozabi, da sem tukaj jaz najvišji sodnik! Toda milostiv bom s Tabo, ker si tako divno-lepa jetnica.“

Amalija stisne pesti.

„To ni nikakšen zapor,“ zakliče togotno, „o ne, Vi vse kaj hujšega z menoj nameravate! Zastonj me niste zaprli v to zlato kletko.“

Mladi plemič se peklensko zareži.

„Jaz vendar nisem trdosrčen trinog, da bi tako ljubko golobičico zapiral v temno podzemeljsko ječo.“

Amalija mu razljutena poseže v besedo:

„Temna ječa mi je ljubša, kakor taki prostori. Če sem kaj zakrivila, peljite me pred sodnika in sodite me po postavah te dežele. Slišati hočem obtožbo, zagovarjala se bom pa že sama.“

Junaška deklica je v svoji umevni razburjenosti nenavadno krasna; mladi hudobnež niti očesa ne odvrne od nje.

„Tvoja kazen je že določena,“ sika surovež. „Jaz, Tvoj sodnik, sem sodbo izrekel.“

Deklica ga neznansko zaničljivo meri od nog do glave.

„Sodbo?“ praša navidezno mirno, toda glas se jej trese, „sodbo brez obtožbe in sodnika?“

„Tako je, ljubi moj srček, kajti tožnik in sodnik sem jaz v jedni osebi!“

„Tako? No, zdaj bi bila pa vendar radovedna, kako se glasi ta čudna obsodba?“ praša porogljivo.

„Takoj jo boš čula,“ pravi baron. „Obsojena si, da moraš na tem gradu nekaj časa ostati in — kadar mi je dolgčas ter Te obiščem, da se z menoj prijazno zabavaš.“

Lepi njeni obraz kar odreveni in mej polodprtimi njenimi ustnicami se pokažejo beli, drobni zobčki.

„To se pravi — z drugimi besedami — jaz naj postanem Vaša začasna ničvrednica,“ sika razdražena Amalija; „Vi ste razuzdanec, da večjega ni pod milim nebom!“

„Oj, kdo bi takoj rabil take besede! ‚Ničvrednica‘, ‚razuzdanec‘, fej, kako grdo se to glasi! Pomisli, dušica moja, da sem jaz imeniten gospod! Moje posestvo je malo kraljestvo, jaz pa sem skoro neodvisen vladar. Tudi upam, da bom kmalu postal knez. Ali bi tedaj ne bila velika čast za te, če smeš takega moža imeti za svojega ljubimca!“

„Nesramnež!“ kriči uboga deklica ter zbeži za mizo, „ne upaj se me dotakniti, še me Bog ni zapustil in branila se bom z njegovo pomočjo take hudobe.“

V svoji razburjenosti je Amalija še veliko lepša.

Razuzdancu se dozdeva, da stoji pred njim poganska boginja.

„Moja si, predraga ljubica,“ zasika in skoči proti njej, „da, moja si in teh par ur, kar imam časa, hočem v Tvoji družbi dobro porabiti!“

„Stoj!“ zapreti mu preganjana deklica, „stoj, niti za korak bliže mi ne smeš priti!“

Baron pa je goreče strasti ves iz sebe, z jednim skokom je preko mize, česar bi človek od tega lenuharja nikdar ne pričakoval.

Sedaj hoče Amalijo objeti.

„Moja si,“ škriplje, „moja, krasna ljubica, hahaha, in močan sem dosti, da ukrotim tako krasno golobičico!“

„Poskusi, nesramnež!“ grozi deklica.

Krohotaje raztegne svoji roki, da bi jo zgrabil in odnesel v spalnico.

Zanaša se na svoje moči, toda v tem trenotku odskoči.

Divja kletvica se začuje iz njegovih ust, ko se pred njim zablišči malo, toda ostro bodalce.

Amalija zavihti nad njim smrtno orožje in le z urnim skokom na stran se more baron rešiti pogubonosnega sunka.

„O,“ zaškriplje, „zlodej ima orožje — to Ti je prava strapena kača, ki hoče pikati!“

„Jaz branim samo svojo čast,“ preti Amalija; „bodalo Te čaka, kakor hitro se mi še enkrat približaš, nesramni lopov!“

Baron togotno preklinja in tolče z nogo ob tla, toda ne upa se svoji žrtvi orožje iztrgati.

Nevarnost je prevelika in razuzdanec je le takrat pogumen, kadar se ne gre za njegovo kožo.

„Vraga,“ huduje se plemič, „da deklina ni tako bela ko sneg, mislil bi si, da je to ciganka. In bodalo — ost se mu tako čudno sveti — mogoče je zastrupljeno.“

Zadnje besede so tako hitro izgovorjene, da jih deklica ne more slišati.

„Umakniti se moram,“ nadaljuje svoj samogovor, „kajti ne mika me dobiti mrzlo železo med rebra ali celo v vrat. In divja lepotica je uma kakor gaščarica — tu je previdnost boljša kakor pa predrznost.“

Baron se s hrbtom proti vratom obrnen tem počasi približuje, toda tudi Amalija hoče vse poskusiti, da si pridobi zlato prostost.

To pa prepreči Martin, ki je pri luknjici prežal ter videl, kako se je njegov gospod opekel.

Ravno, ko pride baron do vrat, odpre jih prekanjeni hlapec hipoma, zgrabi plemiča ter ga potegne venkaj, v trenotku pa ko Amalija z dvignenim bodalom skoči k izhodu, zaloputnejo zopet vrata.

Jezen krik se začuje od znotraj.

„Le kriči, lepa vragica,“ mrmra baron, ves izsopen in preplašen. „Povej mi, Martin, Ti si zopet velikansko bedarijo napravil!“

Služabnik se reži.

„Kaj veleva Vaša milost?“

„Deklica ima bodalo!“ jezi se baron; „ali Ti nisem ukazal, da posebno pazi na orožje, ko si zlodjevega dekleta sem pripeljal?“ —

Obraz služabnikov se budalasto skremži, njegove zelenkaste oči pa se hudobno zasvetijo.

„Milostivi gospod, dekle je imelo orožje skrito.“

„To bi bil moral videti, slepar!“

Služabnik se skoraj sesede.

„Vaša milost bi bila svojemu zvestemu Martinu gotovo zelo zamerila, ko bi si bil upal, deklico na živem telesu preiskovati.“

„Prokleti lisjak, tukaj imaš pa že zopet prav,“ grozi se razuzdanec; „sedaj se gre pred vsem za to, da se lepi coprnici vzame bodalo. Toda zgoditi so jej pri tem ne sme nič žalega.“

„Kaj bi bilo, milostivi gospod, če jo pustimo nekoliko stradati?“ predlaga Martin. „Lakota in žeja celo tigro ukroti.“

„Norec,“ rentači baron, „kakor jo sedaj poznam, vstrnjala bi do skrajnosti. In kaj naj počnom s suho južino? Hahaha, če objamem dekleta, mora biti to razkošna ljubica, ne pa strašilo, čegar kosti rožljajo. Tvoj svet ni vreden počenega groša.“

„Potem je pa dober svet drag.“

Baron zgrabi služabnika za ramo tor ga pretrese, da se mali, slabotni Martinček kakor bičevje v viharji sem ter tje giblje.

„Prokleti hlapčon,“ repenči se razjarjeni graščak, „ali naj Ti res pokažem, kaj je moja jeza? Hej, Ti grižasta pokveka — ali misliš, da Te zastonj tako dobro plačujem? Ti — ti —“

„Gospod — milostivi gospod — ne — ne — stoka služabnik, „če me Vaša milost usmrti, izgubi najzvestejšega slugo.“

„Svetuj, kaj je storiti, Ti zlodjevi hinavec, ali pa te pošljem tja, kjer muh ni. Misliš, da se bom zaradi Tebe odpovedal čarobnolepi deklici? Svetuj, Ti pravim, ali pa bo moj pasji bič po tvojem hrbtu plesal, kakor satan na dan svoje poroke!“

Martin se vije, kakor kača pod grmom.

„Vse bom storil, milostivi gospod, samo pustite, da se malo oddahnem. Hitrica ni dobra in tako stvar je treba dobro premisliti.“

„Ali si se že poboljšal?“ norčuje se baron ter ga izpusti. „Bil je pa tudi že skrajni čas, drugače bi Ti bil vse kosti polomil! Mevža — napni svoje možgane ali pa boš še danes s hudičevo staro materjo skupaj zajutrkoval!“

Martinove zelenkaste oči se čudno svetijo, ko gleda na svojega surovega gospodarja.

Toda baron dobro plačuje posebno takrat, kadar se gre za lepa dekleta.

To je Martinu zadosti, in zaradi tega se priduša, da bo vse storil, kar je mogoče, ter da bo kmalu lepa ptičica izgubila ostre kremplje.

„Dobro, dobro, prišel bo že pravi čas,“ mrmra baron, ko zopet stopa na dvorišče. „Za to noč moram že še potrpeti. Toda, svojega Martina poznam. Zvit je kakor kozji rog. In če lepa copernica nima več orožja, prašam malo, ali hoče ali noče. — Vragica je pa tudi res tako krasna, da bi človek kmalu znorel!“

„Če mi svojih snežnobelih, polnih rok prostovoljno ne — objel jo bom siloma — hahaha — to bi bilo prvikrat, bi ne premagal takega dekliča! In če jo moram povezati, kakor pšeničen snop! Sedaj pa k svojemu bratrancu! Radoven sem, kaj bo počel z lepo plesalko iz Indije? To je tudi golobičica, ki mi ne sme uiti! Martin, Ti sprejmeš moja gosta, pl. Oroslaviča in L. pl. Ljubobratoviča! Postrezi jima dobro, računal bom pa že jaz potem svojima gostoma. In pa, da mi vse pripraviš, kar je treba za igro — ali si me slišal?“

32. poglavje. Hrvata na lovskem gradu.

Knez pride v vas. — Posledica vaškega plesa. — Zaprti glumači. — Kje je Milica? — Zasledovanje ubežnic. — Igra. — Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Zjutraj zgodaj je še, ko knezovo lovsko spremstvo odjaha proti veliki vasi.

Hrvatska plemiča Oroslavič in Ljubobratovič sta se odločila, kneza tukaj-sem spremiti, kajti še-le popoldan hočeta Frankovskega na lovskem gradu Podsmreko obiskati.

Razuzdanec je zopet pri svojem visokem bratrancu.

Po krepkem zajutreku in požirku rujnega vinca zasedejo konje — lov je za sedaj končan.

Knez jaha prvi.

Kmalu so na koncu gozda ter zagledajo vas.

„No, tukaj so pa danes po noči imeli lep direndaj! Le poglejte, gospod Oroslavič, — tamkajle pri krčmi — vsa okna so razbita! To je bil zopet tepež, da se je vse kadilo!“

Frankovski se približa.

„Dragi bratranec, jaz ne opazim več glumačev. Občinski pašnik je popolnoma prazen.“

Knezu se čelo zgubanči.

„To je pa že preveč,“ pravi, „ali so res kmetje zaradi plesne veselice moje povelje popolnoma pozabili?“

„Menda že,“ pripomni Frankovski porogljivo.

„Pri moji nemilosti,“ zakliče knez skoro jezen, „to bo vaščane drago stalo! Tega pa vendar nisem navajen, da bi se moji ukazi tako prezirali!“

Ko se knez tako huduje, prikaže se koncem vasi možka postava.

„Ali ni to vaški starosta?“ praša knez starega logarja.

„Da, starosta je, milostni gospod.“

„Hej!“ kliče knez starega moža, ki se odkrit ponižno bliža, „pojdite sem!“

Sedaj stoji starosta pred svojim gospodom.

Knez si gladi svojo krasno brado, orlovo njegovo oko pa nejevoljno meri ponižno stoječega občinskega predstojnika.

„Danes po noči je bil zopet pretep,“ pravi knez.

„Moj ljubi Bog, svetlost, to je že stara navada pri nas ob takih prilikah. V krčmi so se spoprijeli in ranocelnik niti toliko obliža ni imel, da bi bil mogel vse razbite glave zopet skrpati.“

„In kje so glumači?“ praša knez ostro in odločno, „ali Vam nisem strogo zapovedal, da mi jih čuvajte?“

„Milostivi gospod, to smo tudi storili.“

„Kam so pa prešli?“

„Tam-le v skednju koncem vasi so,“ pravi starosta z obrazom moža, ki pričakuje pohvalo; „težavno bi bilo ponoči jih na prostem stražiti, zato sem raje celo družbo zaprl.“

Knez se dobrodušno nasmeje.

„Tukaj je ključ od skednja, presvetli knez, in pred vrati stojita dva moža. Niti miška bi nam ne mogla uiti.“

Knezu se čelo popolnoma zjasni.

„Dobro ste ukrenili,“ pravi prijazno, „mislil sem že, da ste pri svoji veselici pozabili, kar sem Vam ukazal, ter pustili, da so glumači pobegnili. Da, da, moji kmetje niso neumni — no, sedaj bomo jetnike iz začasnega zapora odslovili.“

Cela družba odjaha proti skednju ter se pred njim ustavi.

V skednju ni mirno.

Medved godrnja, opice cvilijo in veljblod hripavo meketa.

Hitro so velika vrata odprta.

Medved in Veljbloda prva primahata na beli dan, opici burkasto skačete in mršavi konji počasi vlečejo velike vozove na cesto.

Knez opazuje družbo.

„Tu imaš,“ pravi ter vrže Herkulu nekaj zlatov, „to je nekaj za današnjo noč in neprostovoljni zapor.“

Golijat se široko zareži ter se pripogne, da pobere svetle rumenjake, burkež pa mu oprezno gleda na prste, da bi nobenega zlata ne zgrešil. Kajti svojemu orjaškemu tovarišu ne zaupa, denar se pa mora mej celo družbo razdeliti.

Zadnji se pripelje zeleni voz, v katerem sta načelnica in Cenobija.

„Odprite voz,“ zapoveduje knez, „da izstopite ženski, ki me bodete na Samoto k opatu Benediktu spremili.“

Dva glumača priskočita.

Tudi knez prihaja bliže in radovedno zre na vratica, ki jih glumača odpreta.

V vozu je vse temno.

„Hej, izstopita!“ kliče knez, „jaz sem tukaj, knez Podstrmski.“

Nobenega odgovora ni.

„No, kaj je to?“ obrne se knez k odcvetelima glumačicama, stopite ve dve noter, jaz čakam.“

Ženski hitro ubogate.

Iz voza se čuje glasno govorjenje in klicanje, potem pa vrišč in prestrašeno javkanje.

„Kaj pa pomeni to?“ praša knez, „ali se je morda zgodila kaka nesreča?“

„Proč ste — Cenobija in naša gospodarica!“ kliče jedna deklet, ki stopi vsa preplašena iz voza.

Knez se v sedlu vzravna.

„Proč —“ zakliče resnim glasom, — „proč!“

„Da, svetlost,“ javkata deklici, ki se bojite knezove nemilosti, „voz je prazen!“

Sedaj se knez k starosti obrne, ki svojim lastnim ušesom ne more verjeti.

„To je nemogoče,“ kriči prestrašeni kmet. „obe sta bili v vozu, ko sem zapovedal, naj semkaj zapeljejo. Voza nisem niti za trenotek zgrešil iz očij. Gotovo sta se v njem poskrili.“

„Preiščite,“ ukazuje knez ter namigne svojim ljudem,

„vsak kotiček in vsak voz mi dobro preiščite!“

Hitro poskače nekaj lovcev raz konj.

Prične se iskanje.

Vsak zabojček, celo veliki boben pregledajo — načelnica je s Cenobijo izginila.

Sedaj se knez razjezi.

„To je pa že preveč,“ zakliče, „gotovo ste pobegnili, in Vi, kmet, ste ostale le zaprli, da bi prikrili svojo malomarnost!“

„Ne, ne, knežja milost,“ zatrjuje starosta ponižno in tužno, „zastavljam Vam svojo sivo glavo. Le, ker glumačem nisem zaupal in je noč postajala temna, odredil sem vse tako!“

„Toda kje je načelnica z indijanskim dekličem ? — Pobegnila je! Pri moji nemilosti, kmet, priznaj — ali pa Te strogo kaznujem!“

Ubogi starosta poklekne pred kneza.

„Svetli knez,“ tuguje, „nedolžen sem, popolnoma nedolžen, cela vas mi je priča za to.“

„Kdo naj priča za Vas, ti pija—“

Ostale besede knez vzlic svoji nejevolji pogoltne.

„Svetli knez naj me takoj da v ječo zapreti,“ javka starec; „pobegniti ste ženske mogli le takrat, ko se je medved odtrgal. Drugače ni bilo mogoče!“

„Kaj je bilo?“ praša knez: „ali se je medved res odtrgal?“

„Da, mislili smo, da bo zver na nas planila, zaradi tega je nastala tudi tista zmešnjava,“ odgovarja starosta ter hitro začne celi dogodek pripovedovati.

Sedaj se knezu lice razjasni.

„Ali je to gola resnica?“

„Pri tej priči naj umrem, če sem le jedno neresnično besedo izpregovoril.“

Sedaj knez Herkulu namigne.

„Kaj pomeni to?“ praša strogim glasom, „ali nisi zapazil, da je tvoja načelnica z indijsko plesalko ubežala?“

„Ne, ne, svetli knez,“ zatrjuje Herkul ter tudi poklekne, „morali smo medveda loviti, ki je divji postal, in tu ni nikdo mogel paziti, kaj se pri zelenem vozu godi.“

„In po noči niste zapazili, da jih ni v vozu?“

„Ne, milostni knez, bila je v skednju tema, kakor v peklu. Niti roke nismo mogli pred očmi zapaziti. Vrhu tega je bil pa medved tako razdražen, da se nismo smeli ganiti, ker bi bil sicer lahko postal nevaren.“

Stari logar pristopi k knezu.

„Meni se dozdeva, Vaša svetost, da so vsi glumači skupaj dogovorjeni sleparji. Gotovo so medveda navlašč razdražili ter tako obema ženskama omogočili ubežati.“

„Tudi jaz sem tega mnenja, predragi moj,“ odgovori knez. „Vendar pa mislim, da ubežnici niste daleč od tukaj skriti. Izpustite pse, in vsi lovci zasledujte ubežnici! Kdor ju najde, dobi deset zlatov.

Baron Frankovski, ki vse to sliši, so poredno in muhasto zareži.

„Zdi se mi, predragi bratranec,“ pravi baron, „da Vam je jako veliko ležeče na indijski devičici.“

„Nič več, kakor pa Vam na povodni deklici, katero ste v gozdu pri studencu dali prijeti,“ odgovori knez odločno in zaničljivo, „tam je bilo na Vaši zemlji, tukaj pa je moja vas.“

Baron je dobro zavrnen.

Togotno se grize v ustnice ter se umakne, lovci pa izpuste pse ter svoje konje zasedejo.

„Hujs, hujs!“ izpodbujajo pse ter hitro oddirjajo proti gojzdu.

Sedaj knez zopet starosti namigne, ki tresoč se po celem životu pričakuje, kako se bo ta neprijetna zadeva razmotala.

„Glumači ostanejo za sedaj v vasi,“ ukazuje, „jaz pa bom v krčmi počakal, da se lovci povrnejo. Morda je v celi krčmi vendar še kaka soba, katere kmetje niso popolnoma razbili.“

„Seveda, svetli knez,“ odgovori predstojnik ter se globoko oddahne.

„Potem preskrbite, kar je potrebno. — Kaj pa Vi, bratranec, ali ostanete tukaj?“

„Ne,“ pravi baron Frankovski, ki ne verjame, da se bo lovcem posrečilo, dohiteti ubožnici. „Jaz bom s svojima gostoma pl. Oroslavičem in pl. Ljubobratovičem odjahal na Podsmreko.“

„Da jih v igri oskubiš,“ pravi knez sam pri sebi, glasno pa pristavi:

„Srečen pot, bratranec, in Vidva plemenita gospoda iz Hrvatske, zdravstvujta in na svidenje, ko Vaju pot zopet pripelje v naše kraje.“

V očeh Oroslavičevih se zablišči, toda ne črhne ter molče poslovi z Ljubobratovičem od prijaznega kneza.

Takoj potem baron Frankovski s Hrvatoma in malim spremstvom odjaha proti Podsmreki. —

Poldan je že, ko pridejo na lepi lovski grad, in ko stopajo po širokih stopnjicah, zagleda baron lisičje-zviti obraz svojega Martina.

„Vstopita, draga gospoda,“ pravi hrvatskima plemičema ter pokaže z roko na vrata, katera služabniki na stežaj odpro, „izvolita vstopiti, da se z jedjo in pijačo okrepčamo.“

Tuja gosta ubogata.

Molče vstopita v veliko dvorano, graščak pa se hitro obrne proti Martinu.

„Sem pojdi!“ ukazuje mu osornim glasom.

Martin prihiti k svojemu gospodarju.

„No, tepec, kaj neki si je Tvoja butica v tem dolgem času izmislila? Ali si še tako neumen, kakor sinoči?“

Skoro preteče so baronove besede, toda Martin se zadovoljno in široko reži.

„Izumel sem, kar jo treba.“

„Ali res?“

„Deklica se danes na večer ne bo več branila, milostivi gospod.“

„No, to je tudi Tvoja sreča, toda glej, da se besede tvoje tudi uresničijo.“

„Prav za gotovo!“

„Čuvaj se! Lepa deklina mora danes ponoči popolnoma moja biti, če ne, bo moj pasji bič krvave klobase risal po Tvojem oslovskem hrbtu. Danes popoludne imam drugo opravilo, ker moram hrvatskima plemičema olajšati žepe. Hahaha, pri meni pregovori ne veljajo — meni je sreča v igri in v ljubezni mila!“

„Tako je, Vaša milost!“

Ker je baron že sinoči svojemu služabniku vse potrebno ukazal, pogrnjena je miza v sobani za pojedino.

Ko baron vstopi, stojita hrvatska gosta pri oknu, ter se ozirata po grajski okolici.

Ojster opazovalce bi bil videl, da imata skriven razgovor, katerega pri baronovem vstopu hitro pretrgata.

„K mizi, predraga mi gosta, k mizi,“ vabi baron veselim obrazom, kajti nada, da se njegove nakane proti vjeti Amaliji danes ponoči uresničijo, spravila ga je v dobro voljo. „Danes izkažita čast moji kuhinji in moji kleti. Tu na mojem gradu dobro živeti, to je znano po celi deželi.“

Hrvata se uljudno priklonita.

Baron pozvoni.

Služabniki nosijo na mizo, da se kar šibi pod srebrnimi skledami in krožniki.

Drugi postreščki donašajo vinske steklenice v tolikem številu, kakor bi se šlo za pogostitev cele dvanajstorice.

Razuzdani graščak zadovoljno gleda na vse te priprave, Hrvata pa molče stojita zraven njega.

„Vsedita se, plemenita gosta,“ vabi baron, „miza je pripravljena ter želim, da Vama ugaja, kar Vama morem nuditi.“

Gostija se prične.

Oroslavič je skromen, dostojen, Ljubobratovič pa prične slastno hrustati.

Celo baron začuden gleda, kako Ljubobratovič grize polovico piščanca, da škropi mast na vse strani.

Svojega soseda, Oroslaviča, skrivaj dregne.

„Ali je Vaš prijatelj res tako lačen?“

„Da,“ tiho odgovori hrvatski plemič, „tega mu nikar ne zamerite. Prijatelj moj biva daleč doli v Slavoniji, oddaljen vseh olikanih krogov, ter so je že nekoliko odvadil boljših običajev. Toda bogat je — zelo bogat.“

„To mi je prav ljubo,“ misli si baron na tihem, „pozneje Vama bom že olajšal žepe. Naj pl. Ljubobratovič sedaj za celi teden napolni svoj želodec.“

Kakor da bi vedel, kaj si graščak misli, zasadi Ljubobratovič svoje vilice sedaj v pečeno svinjsko glavo — kmalu potem pa začne prazniti skledo z okusnimi brinovkami.

Služabniki samega strmenja kar usta odpirajo.

„To Ti je požeruh!“ zašepeta Martin poleg stoječemu streščeku na uho.

„Da, in žejen je, kakor prazen sod!“

Gospod Oroslavič pa svojega tovariša svarljivo pogleda kar ta tudi razume.

Počasi odloži nož in vilice.

„Tako, zdaj imam dosti,“ pravi. „Izborno mi je dišalo. Hvala Vam, gospod baron, za izvrstno postrežbo. Kajti če človek toliko časa nič druzega pod zobe —“

Nov svarljiv pogled Oroslavičev mu pretrga besedo.

Tega pa baron ne zapazi, ki v tem služabnikom zapoveduje, naj pospravijo mizo.

To se kmalu zgodi, in pred tremi plemiči stoje le še vinske steklenice.

„Premila mi gosta,“ pravi baron Frankovski, „pri nas je taka navada, da se po kosilu napravi mala igrača. Vsaj dolgčas mine.“

„Samo ob sebi umevno,“ odgovori Oroslavič.

„Da, igra je izvrstna iznajdba,“ pripomni nasičeni Ljubobratovič.

„Martin, kupice s kockami!“

Služabnik hitro prinese tri kupice od kovine, v vsaki tri koščene kocke, pri tem pa pazi, da baron dobi v roko posebno zaznamovano kupico.

Baron potegne denarnico ter strese iz nje na mizo denar, večinoma srebrnike, vmes pa tudi nekaj zlatov.

Okrog ustnic pl. Oroslaviča zaigra smehljaj — zlobnega zaničevanja.

Tudi on izprazni mošnjo pred se in na mizo se vsujejo sami rumeni zlati. Ravno tako stori tudi pl. Ljubobratovič.

„Ah — ah!“ mrmra baron Frankovski, „to je celo bogastvo!“

„Koliko velja igra? Drage volje določite, predragi gospod baron, Vaša volja nama je merodajna.“

Igra se prične.

Začetkoma stavi baron le po jeden ali dva zlata.

Ko so dobiček njegov začne množiti — kocke njegove so goljufivo napravljene — podvoji svoto.

Mej igro tudi pijače ne pozabijo.

Cele ure traja že igra. baron vedno več dobiva, kup zlatov pred njim raste, gosta pa imata le še nekoliko denarja pred seboj. —

Baron je nad vse srečen.

„Da, sreča v ljubezni, sreča tudi v igri,“ mrmra, „tako bi se za-me moral glasiti pregovor.“

Martin se prikaže pri vratih.

Baron misli, da mu ima služabnik kaj posebnega povedati, zaradi tega vstane in gre proti vratom.

„Kaj hočeš, tepec — ne moti me!“

„Milostivi gospod — vino —“

„Ah, tako, pošlo je; tu vzemi ključ, v moji sobi stoji še dosti steklenic terana.“

Mej tem razgovorom vzame Oroslavič baronovo kupico s kockami. Slednje vzame v roko, čudno se nasmehlja ter jih zamenja s svojimi.

Tega nikdo ne opazi, in baron se mirno vsede zopet k mizi. —

„Kmalu bo vse zlato hrvatskih plemičev moje,“ misli si, „potem pa naj gresta, kamor hočeta. V mojem gradu ne bodeta prenočevala.“

Igra se z nova prične.

Toda, o groza!

Pl. Oroslavič naenkrat dobiva in dobiva, baronu se kup zlatov vedno bolj krči, pred srečnim hrvatskim gostom pa se vedno bolj množi.

Ves je iz sebe.

Večkrat poskusi, prav previdno kocke zvrniti iz kozarca, toda sreča se je obrnila in pl. Oroslavič dobi z vsakim lučajem. —

Zopet preteče ura.

Frankovski potroji stavo, toda vse nič ne pomaga. Pred hrvatskim plemičem no leži samo njegov denar, marveč tudi vsi baronovi rumenjaki in srebrniki.

Najraje bi preklinjal in se rentačil, toda pamet ga še v zadnjem trenotku opomni in zadovoljiti se mora s kislim obrazom.

Pl. Oroslavič se po svoji navadi temno in zaničljivo smehlja.

„Da, da,“ pravi, „časih je sreča res čudna. Rekel bi človek, da se ravno posebnih kock oklepa.“

Baron kar zelen postane same togote.

„Ne, ne,“ godrnja, „kocke so jednake.“

„Ravno zaradi tega je čudno,“ odgovori Oroslavič, „tako je, kakor da bi sreča le te-le kocke objemala.“

In s prstom pokaže na svoje koščene kocke.

„E kaj,“ rentači baron, ki si svoje nesreče ne more tolmačiti, „poprej ste tudi Vi zgubili.“

„Da, s temi-le mojimi kockami,“ naglaša hrvatski plemič.

„Ah — tega ne razumem,“ jeclja graščak začuden.

„No, no, nič ne zamerite,“ pravi Oroslavič, „hotel sem samo videti, ali se mi bo sreča ravno tako smehljala, kakor Vam, če vzamem te-le kocke. Zaradi tega sem svojo z Vašimi zamenjal.“

Baron poskoči.

„Martin, Martin!“ vpije, „kje je prokleti hlapčon — vina naj prinese!“

„Saj ga imamo še tukaj dosti,“ pravi pl. Oroslavič.

„Ah tako — tako, tega nisem videl,“ meni baron, ki je v obrazu rudeč, kakor kuhan rak. „Oh — oh!“

„Kaj Vam je?“

„Naenkrat mi je postalo tako slabo,“ pravi graščak zamolklim glasom, „sedaj pa dovolite, da vzamem zopet svoje kocke.“

Oroslavič mirno odgovori:

„Oprostite, preblagorodni gospod baron, toda za danes imamo že dosti igre.“

In spravljati začne denar pred seboj.

Frankovski grozno prebledi.

„Mej plemiči je navada,“ jeclja, „da se ne preneha z velikim dobičkom, ako se ne da revanža!“

„Ponudili ste nam svojo gostoljubnost,“ zavrne ga hrvatski plemič, „in zaradi tega imate jutri tudi dosti prilike, da z nova poskusite svojo srečo.“

Baron se mora grozno zatajevati, da ne pokaže, kako ga tare jeza.

„Sedaj naj ju tudi še gostim,“ srdi se na tihem, „prenočim naj ju in požrešneža pitam! Toda vse nič ne pomaga, svoj denar moram zopet imeti, jutri svojih kock niti za trenotek ne izpustim iz roke.“

„Dobro tedaj,“ pristavi glasno, „zadovoljen moram biti, čeravno bi bil še rad dalje igral. Ker pa slavna gospoda nista več pri volji, je tudi tako prav. Zaradi igre se ne sme vse drugo pozabiti. Prosim, poslužita se vina, mej tem bom pa zaukazal, kar je treba glede večerje.“

Baron gre iz sobe, poprej pa vse tri kovinaste kupice s kockami postavi na stran.

Martin jih takoj potem zgrabi in v stensko shrambo zapre. —

Gosta pri mizi se pomenljivo pogledujeta.

Tega baron ne more opaziti, ki stoji zunaj pri služabniku Martinu.

„Osel, norec, tepec,“ zareži se nad njim, „ali nisi videl, da je jeden izmed njiju zamenjal kocke?“

„Vaša milost je stala pri vratih ter mi zakrila pogled proti gostoma.“

„Slepar vražji, vedno ima kak izgovor. Jutri mi kocke ne pridejo iz rok, to pri vseh peklenščkih prisezam!“

„Tudi jaz bom pazil, milostivi gospod!“

„Jezik za zobmi, mrjasec, ali pa Te pretepem, da obležiš! No, čuvaj se — če danes pri dekletu gori ne gre vse gladko, kakor hočem, vreči Te bom dal v ječo pod stolpom, da se boš tam s podganami kratkočasil, dokler Te črvi ne snedo!“

„Vse bo v redu, milostivi gospod!“

„Čuvaj se!“

„Svojo glavo zastavljam!“

„Saj Ti pa tudi svetujem! Sedaj preskrbi večerjo. Menda pl. Ljubobratovič sedaj ne bo tako žrl, kakor opoldan.“

„Nemogoče, tega ne more več lakota treti.“

„Jaz tudi mislim.“

Graščak in njegov sluga pa se jako motita.

Ko stoji večerja na mizi, ostane gospod pl. Oroslavič kakor navadno skromen, toda Ljubobratovič prične zopet grozno obdelovati.

Celo pleče izgine pod njegovimi zobmi, da ostane le nekaj oglodanih kostij — dvema fazanoma se nič bolje ne godi, konečno pa neznanski gost začne gledati še v druge sklede.

„Grom in peklo,“ misli si graščak, „varovati se moram, da še mene ne požre.“

Martin je kar iz sebe.

„Dvanajst takih požeruhov, pa kmalu po celi deželi nastane lakota. Primaruha, tak želodec ni več človeški!“

Konečno je večerja pri kraji.

Vino, ognjevit teran, tudi jako diši, toda pozno je postalo in baron služabniku ukaže, naj gostoma posveti v spalnico.

„Lahko noč,“ poslavlja se pl. Oroslavič, „in na svidenje pri igri jutri po zajutreku.“

„Da — da, na svidenje pri igri!“

Hrvata se priklonita ter odideta, za njima pa baron gleda s kislim obrazom.

„No, svoj denar morata tukaj pustiti, in svoja konja povrhu, peš naj se pobereta, od koder sta prišla,“ godrnja baron poln maščevalnega srda.

Martin vstopi.

„Milostivi gospod, vse je pripravljeno.“

„Ah, ali meniš, da bodeva sedaj lepega ptička lahko ukrotila?“

„Da, zakaj ne, lepa noč ni nikdar predolga,“ reži se Martin s hudobnim smehom.

„Dobro tedaj, pojdiva,“ ukazuje baron Frankovski, „imel sem v igri nesrečo — sedaj moram srečo imeti v ljubezni!“

33. poglavje. Zvezana Milica in njena hudobna načel.

V gojzdu. — Stric in ‚vadeči Tomaž‘. — Snidenje. — Obupen boj. — Dekliška čast v nevarnosti.

Sredi gojzda, pod temnimi visokimi smrekami, leži nenavadna dvojica v mehkem mahovji.

Glumaška načelnica in poleg nje kleči Milica še v svoji beli, lahki opravi, kakor je bila pri predstavi na vrvi. Pri vsej nežnosti postave kolika krasota, vzbujajoča strasti, pa tudi usmiljenje!

Da, usmiljenje! Saj so revici vendar roki na hrbtu s tenko toda močno vrvico kruto zvezani.

To je storila grda babura.

Ko je pri splošni zmešnjavi, katero je navlašč izpuščeni in razdraženi medved napravil, z Milico ušla ter došla v gojzd, vrgla je ubogega dekleta na tla ter surovo zvezala.

„Da mi ne pobegneš,“ je pristavila hudobna ženska.

Milica se je udala v svojo bridko osodo.

Kaj naj tudi stori, da se reši neusmiljene predstojnice?

Obsojeno čaka mučilnica in sramotna smrt pod rabljevo roko. Ne preostaja jej drugega, nego udati se v božjo voljo in prenašati vse, kar jej nebeški Oče pošlje v svoji neskončni modrosti.

Toda želi si vendar nekaj — bledo smrt.

Kje je Jurij Skopec, predrzni zali lovec, ki je pobegnil z grada?

Milica ne ve tega, toda čuti, da ga presrčno ljubi, bolj kakor kedaj. In vendar ne more upati, da bi ga še enkrat videla. —

Glumaška načelnica jo zadovoljnimi pogledi opazuje.

„Pobrisali sve jo jim vendar,“ pravi samozavestno, „bodi zadovoljna, da se nam je to posrečilo. Da, da, le glej me tako prestrašeno, toda pomisli, da Ljubljana ni tako daleč od tod in da te tam rabelj čaka, kakor hitro bi knez Podstrmski izvedel, kdo da si.“

Milica molči.

„To je bila krasna misel z medvedom,“ nadaljuje vražja babura. „Hahaha, kosmatinec je lahko godrnjal, ker ga je goreča kresilna goba žgala. Sicer nobenemu otroku ne stori nič žalega. Hahaha, kako so butasti kmetje bežali, ko je začel renčati. Smejala bi se bila na ves glas, da nisem imela misliti na najin beg.“

Milica zopet molči.

„Bedasta neumnica,“ rentači vragica vsa razljutena, „roko bi mi morala prav za prav poljubiti, da sem Te otela. Hahaha, knezu ne zaupam, kar je za nohtom črnega. Ko bi Te bil pred opata benedikta pripeljal, očita bi bila postala goljufija glede Tvoje indijske domovino. Kajti s takimi učenimi menihi se nikdo ne more meriti. Bolje je, da si sedaj prosta, in mislim, da bi Te bil knez v najboljšem slučaju vtaknil v kak samostan.“

„Tam je vsaj mir,“ zastoče Milica.

„Oslarija,“ repenči se babura, „tam je človek pri živem telesu pokopan. Norica, ali Te mika psalme peti in molitvice blebetati, namestu da uživaš zlato prostost? Tukaj je zeleni gojzd, to je cerkev, katera je meni pogodu!“

Milica povesi svojo lepo glavico.

„No, sedaj mi pa še mučenico igraj!“ vpije razkačena.

„Ne odvežem Te, ker bi mi lahko neumnosti počenjala. Urnih nog si, kakor podlasica, to sem že zapazila. Toda ostati moraš v moji oblasti, kajti s Teboj še velike reči nameravam. Le potrpi, še nekaj dnij, in zopet sve z ostalo družbo zjedinjeni.

Tako brusi glumaška načelnica svoj namazani jezik. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V stran, precej oddaljeno od njiju, ležita dva moža v gojzdu.

Tudi to sta dva stara znanca, Amalijin stric in ‚rudeči Tomaž‘, njegov neznanski zaveznik.

Oba hudobneža gotovo nekaj posebnega nameravata, ker sta sama sredi temnega gozda.

„Vrag me vzemi,“ pravi starec, „mislil sem vendar, da boš Jurija Skopca na drugi svet poslal!“

„To sem sam hotel,“ odgovarja Tomaž, „toda prokleti Skopec ima trdno življenje, kakor mačka.“

„E kaj, to je bedarija! Jurij je človek, kakor vsak drugi. Samo zadel ga nisi dobro.“

„In vendar sem dobro pomeril.“

„No, saj si vendar videl, da je bil popolnoma zdrav, še preveč zdrav! Varuj se, Tomaž, ko so drugi pot srečata, bo Jurij bolje pomeril.“

„To Vam rad verjamem,“ pravi zavratni morilec, „niti na misel mi ne pride, da bi se ž njim v poštenem boju hotel meriti. Tu velja le zvijača.“

„Aj, ali boš nanj prežal?“

„No, o tem sedaj nočem še govoriti. Bog zna, kje je zdaj vrag, morda jo je že preko vseh hribov pobrisal.“

„Že mogoče,“ meni starec. „saj je zadnjič rekel, da hoče na severu in jugu pleniti, celo o Beneškem in Ogrskem je govoril.“

„To je širokoustnež! S takimi čenčarijami hoče le svoje ljudi na-se navezati.“

„Mogoče, vendar pa vidiš, da tolovaji na njem vise, kakor klopi.“

„Prokleti Skopec,“ renči ‚rudeči Tomaž‘, „ko bi njega ne bilo, bil bi jaz sedaj tolovajski načelnik. No; bo že čas prišel, ko bo moral izvedeti, kdo je ‚rudeči Tomaž‘!“

„Ali pa Ti, kdo je Jurij Skopec!“

Tomaž se stresne, kakor bi ga groza navdajala.

„Ne, ne,“ mrmra, „pazil bom, da me ne prehiti. Jaz pa bom na njega planil, kakor strela z jasnega neba.“

„No, poskusi!“

Možakarja gledata nekaj časa molče v temno smrečje.

Amalijin stric prvi pretrga tišino.

„Ko bi le vedel, kje je Amalija?“

„To si lahko mislite,“ roga se tovariš, „kam neki je hitela, kakor pa k svojemu ljubemu Juriju!“

„Tega ne verjamem, kajti tudi Jurij jo je iskal, ko je že pobegnila. Bog ve, kje sedaj po svetu blodi?“

„Iskala bo tolovajskega ljubčka, dokler ga ne najde.“

„Iskala ga bo že, toda vprašanje, če ga bo našla.“

„Zakaj ne?“ rentači ‚rudeči Tomaž‘, „kakor poznam Jurija Skopca, izvršil bo gotovo nekaj predrznih roparskih napadov, o katerih se bo povsod govorilo. Ko Amalija to izve, ne bo jej težko, poiskati svojega Jurčka.“

Stric zre proti tlom.

„To morava preprečiti, Tomaž. Ko bi Ti vedel, kaj vse s tabo in Amalijo nameravam in kako sem si naslikal našo zlato bodočnost, kar čudil bi se!“

„Tiho!“ pravi rokovnjač.

„Kaj pa je?“

Namestu da bi odgovoril, zgrabi Tomaža, svojega pajdaša ter ga potegne za seboj v gosto grmovje.

„Tu za grmom sem zapazil, da se nekaj blišči.“

„Tako — tako, hm, tukaj v goščavi, to jo res sumljivo! To vendar ne bo kak lovec?“

„Zakaj pa ne?“

„Ne, ne verujem tega, kajti lovci v teh pokrajinah love le v velikih družbah s psi, in te čuje človek že pol ure daleč.“

„Videl sem pa vendar nekaj.“

„Mogoče, toda vse kaj drugega. To morava izvediti, kaj da je!“

Izgovorjeno — storjeno! Rokovnjača se kakor kači plazita skozi grmovje.

Naenkrat obstane ‚rudeči Tomaž‘.

Svojega prijatelja krčevito zgrabi za roko, in oba gledata skozi gosto grmičevje.

Kar vidita, je nekaj nenavadnega sredi prostranega gojzda.

Tu čepi starikava babura, enaka coprnici, poleg nje pa prekrasna mlada deklica v snežnobeli glumaški, z bliščečim lišpom obšiti opravi.

Roki ste lepemu otroku na hrbtu zvezani in neizrekljivo žalostno zre ljubko dete s svojimi modrimi očmi v zeleni gojzd.

„Sedaj se morave podvizati, Milica,“ izpregovori starka, „določila sem že kraj, kjer se z ostalimi snidemo.“

Deklica hoče vstati, toda vezi jo zadržujejo.

Ravno hoče načelnica dekletu na noge pomagati, ko nekaj v grmu zašumi.

„Proč, proč!“ sopiha glumačica.

Prepozno!

Že jo ‚rudeči Tomaž‘ kakor v kleščah drži za roko, starec pa se vstopi pred zvezanega dekleta.

Prekanjena ženska od strani opazuje napadovalca.

„Ah, mislila sem že, da so knezovi lovci,“ pravi, nekoliko potolažena.

‚Rudeči Tomaž‘ zre na Miličino krasno postavo in v njegovih globoko ležečih očeh se zablisketa žar strastnega poželjenja.

Tudi Amalijin stric se muza, ko natančno opazuje Miličino le na pol pokrito krasoto.

„Hej,“ kriči tolovaj, „kaj to pomeni? Od kedaj je pa navada, da se mlada dekleta tako povezujejo?“

Glumačica ga grdo pogleda.

„Deklina je Indijka, pol divja,“ sika togotno, „uide mi, če ne pazim, in zaradi tega sem jo zvezala.“

„Starka, Vi lažete!“

„Nikakor ne! Jaz sem načelnica glumaške družbe, ki ni daleč od tukaj. Ne bodite tedaj tako surovi, kajti to bi Vas drago stalo. Herkul moje družbe je tako močan, da se dvanajstih boji, kakor ste Vi.“

‚Rudeči Tomaž‘ se glasno zakrohota.

„Hahaha,“ obrne se prorti tovarišu, „babnica me hoče plašiti? hahaha — mene, ali ni to smešno?“

„Ne govorite tako,“ zadere se glumačica nad njim, „Vi imate samo jedno roko zdravo, slabo bi se Vam godilo, ko bi Vas moj Golijat dobil v svoje pesti.“

„No, no,“ norčuje se Tomaž, „tudi z jedno roko krotim Vaših deset Herkulov. Sedaj si bomo pa malo natančneje ogledali, kaj smo vjeli.“

Ženska razsaja in se repenči, toda prodno se zave, potegne stric tenak jermen iz žepa.

Ravno, ko se glumačica proti Tomažu obrne, vrže in zadrgne jej starec tako hitro jermen okrog rok in pleč, da je naenkrat trdno povezana.

„Izpusti me!“ kriči babura vsa iz sebe.

„Hahaha — sedaj le brusi jezik, kakor hočeš, grdavž,“ reži se stric. „Tebe smo povezali, pri dekletu si pa to že sama preskrbela. Povej mi, Tomaž, kaj pa počneva zdaj z ženskama?“

„No, tukaj ni vse v redu.“

„To tudi jaz mislim.“

„Ta babura ima gotovo važne vzroke, da se z dekličem po gojzdu potika. Ni se nama tedaj bati, da bi se kdo za njo potegoval.“

Glumačica se začne na vse grlo dreti.

„Kaj mi hočeta storiti?“

‚Rudeči Tomaž‘ se reži kakor sam peklenšček.

„S Teboj, stara copernica, se gotovo nikdo ne bo ukvarjal, hahaha, ker si pregrda.“

Ženska zopet zakriči.

„Jezik za zobmi, satan, ali pa Te zadavim, kakor mlado mačko,“ preti Tomaž, ki je nasproti slabejšemu vedno divji in surov: „Tebe se ne dotaknem, toda s tem-le lepim dekličem je pa vse nekaj drugega.“

Stric pristopi k tolovaju.

„Kaj nameravaš?“

„Neumno prašanje! Ali mislite, da bom tako lepo priložnost izpustil? To ste glumačici, za kateri se živa duša ne briga. In punica je dosti lepa, da ž njo preživim nekaj ur. Seveda je nekoliko rujava ta krasna grlica, menda celo divjakinja, pa to nič ne dé. Roki ima tako povezani, tedaj si mi ni treba bati, da bi me razpraskala.“

Milica prestrašena zakriči.

„Pomagajte, pomagajte!“ se razlega njen obupni klic po tihem gojzdu.

„Molči, deklina,“ rentači ‚rudeči Tomaž‘ ter surovo pritisne svojo široko roko na nežna usta mlade deklice; „saj te ne bom usmrtil — o ne, za to si preveč lepa. Ne brani se, otroče, to nima nobenega pomena!“

Milica skoro omedleva.

Načelnica vidi, v kaki grozni nevarnosti se nahaja uboga deklica.

„Varujte se!“ rujove nad rokovnjačem, „Indijka je pod varstvom kneza Podstrmskega!“

Tolovaj obstane.

Znano mu je, da je tukaj v gojzdu knez Podstrmski še gospodar, toda trenotek pozneje se že zopet pomiri in dobi nov pogum.

„Molči, copernica, Ti me ne boš v kozji rog ugnala!“ se zadere nad glumačico.

In k stricu obrnen pristavi:

„Straži mi starko, dokler se ne povrnem! Pa pazi dobro na njo!“

Stric predobro pozna surovega Tomaža, zato mu tudi ne ugovarja.

Tolovaj lahkotno dvigne Milico, kakor bi bila majhen otročiček. —

„Pomagajte!“ vpije obupana revica.

Tomaž se divje zakrohota.

„Le stokaj, srček, moja roka ti ne bo pustila, da glasno kričiš. Joj, kako si lepa, bohotno krasna! Vidiš, ravno take ljubice, kakor si ti, mi ugajajo. — No, no, ne brani se tako, dušica moja.“

Grdoba nese ubožico za bližnji grm.

Grozna nevarnost jej preti!

Glumaška načelnica jej ne more pomagati, kajti stric jo dobro straži, in kaj bi konečno tudi opravila, ko ima roki povezani?

„Hahaha, le brcaj,“ rujove ‚rudeči Tomaž‘, „moja si, lepa golobičica, kmalu bova poročena.“

Rokovnjač se za trenotek izpodtakne, tako da mora roko vzeti od dekličinih ust.

Zadnjikrat dekle v neznanskem strahu na ves glas zakriči. —

Daleč po prostranem gojzdu se razlega njen krik in zdajci za začuje odgovor.

Da, to je lajanje psov, ki se vedno bolj bliža.

„Prokleto!“ roti se ‚rudeči Tomaž‘, „kaj pa je to? Hej, ali niso to lovci?“

Tolovaj se osupnen ozira, nesrečno žrtvo še vedno v roki držeč. —

Začuje se klopotanje konjskih kopit, suhljad so lomi — vedno bližje prihaja šum.

Velikanski pes pridrvi zdaj, jezno renči in kaže svoje ojstre zobe.

„Beživa, beživa!“ kliče tolovajev tovariš, „rešiva se, dokler ni prepozno!“

„Dekleta vzamem sabo.“

„Ali noriš, ali kaj? Takoj naju imajo! Pusti dekleta, kjer je, in videl boš, da ostanejo psi pri ženskah.“

‚Rudeči Tomaž‘ izprevidi, da ima stric prav. — Težko se sicer loči od svoje žrtve, toda kaj hoče?

Ropot prihaja vedno bliže, vedno več psov divja semkaj, stric beži v nasprotno stran ter pusti glumačico nezavestno na tleh ležati.

Tomaž grozovito zakolne, toda jasno mu je, da ne sme niti trenotka zamuditi.

Hitro izpusti Milico, ki zdrkne na mahovje, — potem pa začne na vso moč dirjati po gošči, kakor bi mu bil sam vrag za petami.

Psi pa ostanejo pri glumačici in Milici ter še glasneje lajajo. —

Lovci, katere je knez Podstrmski poslal iskat indijsko plesalko, se bližajo.

Milica skuša vstati, toda zboji se psov, ki začno nad njo renčati.

Lovska družba prihiti v divjem diru, kajti hudo lajanje psov mora nekaj posebnega pomeniti.

„Tukaj so, tukaj so!“ začuje se z vseh stranij, — „tukaj imamo ubežnici. Knez se bo veselil, da smo ju dohiteli in ju privedemo pred njega.“

Zelenosukneži poskačejo raz potno konje ter obstopijo ubogo Milico.

Le-ta je komaj še pri zavesti.

„Hej!“ zakliče logar, ki vodi preganjanje, „ženski sta morali kaj hitro bežati, da sta tako onemogli. In niti daleč nista prišli!“

Logar pristopi bliže in natančneje opazuje na tleh ležečo Milico.

„Kaj pa to pomeni?“ zakliče, „sedaj še le vidim, da sta obe zvezani! Vraga, to je čudno! No, meni je prav, da smo ju tako hitro dohiteli. — Milostivi knez bo gotovo z nami prav posebno zadovoljen.“

Milici pomagajo na noge.

S povešeno glavico stoji tu, ginljivo lepa v svoji zbeganosti, vendar pa hvaležna v srcu Bogu, da jo je rešil iz grozne nevarnosti, iz rok podivjanega razuzdanca.

Če tudi je sedaj v oblasti lovcev — to so vsaj možje, ki jej ne bodo jemali dekliške časti.

Naj sedaj pride, kar hoče, iz najhujšega je oteta — sedaj naj jo le h knezu peljejo in spoznajo glumaško sleparijo, da je bele, ne pa bronaste polti.

Da, Milica se celo ne plaši, da bodo izvedeli, kdo da je, in da jo bodo morebiti celo na smrt obsodili.

Gotovo je strašno, končati pod krvnikovo roko, toda raje umre nedolžna, kakor pa da izgubi dekliški venec, da postane žrtva takega surovega razuzdanca, kakor je ‚rudeči Tomaž‘.

34. poglavje. Grad napaden.

Zanjka. — Obupana Amalija. — Skrajna nevarnost. — Hrvatska plemiča. — Jurij Skopec je tukaj! — Boj.

V nočnem miru leži obširni grad Podsmreko barona Frankovskega.

Toda vsi njegovi prebivalci ne spe, kajti dve temni postavi korakate po dolgih prehodih.

To je razuzdani baron — in njegov nič boljši služabnik Martin.

„Ali si pa tudi popolnoma gotov, da boš ukrotil lepega dekleta?“ praša graščak menda že deseti pot.

„Vaša milost se bo sama prepričala, da ne mlatim prazne slame,“ tolaži prekanjeni lopov.

Hudobneža prideta pred bogato opravljeni sobi, v katerih Amalija nestrpno čaka rešitve iz neznosnega in obupnega položaja. —

Sobi ste z visoko na stropu vzidanimi svetilkami razsvitljeni in v vratih je napravljen majhen zapah, skozi katerega se lahko skrivaj gleda v razuzdančevo zlato kletko, kjer ima zaprto lepo žrtvo.

„Ali spi?“ praša baron nestrpno.

Martin odmakne zapah ter gleda skozi malo luknjico.

„Ne,“ odgovarja zamolklim glasom, „menda sluti, da jo danes čakajo sladke urice. Vidim jo, da na divanu sedi in pazno gleda proti vratom.“

„Hm, danes jo moram pritisniti na ljubeče srce,“ godrnja plemič, „jaz ne čakam več. Če sem že imel v igri tako nesrečo, smehljati se mi mora sreča vsaj v ljubezni.“

„To se bo tudi zgodilo, Vaša milost, — zastavil sem svojo besedo in zgodilo se bo, kakor sem obljubil.“

„No, bodemo že videli.“

Martin zapah zopet zapre, toda s tako silo, da je lepa jetnica morala slišati ropot.

„Za kaj si tako nepreviden?“ rentači baron Frankovski nad služabnikom.

„Ker je opreznost popolnoma nepotrebna,“ odgovarja prekanjeni lisjak.

„Meni prav, samo da izpolniš svojo obljubo. Sicer se pa boj moje nemilosti.“

Martin se muza.

Hitro zgrabi ključ ter odpre vrata.

Amalija stoji pred svojo pogubo.

Bliščečimi očmi poskoči kvišku in v desnici njeni se sveti bodalce.

Frankovski se obrne, kakor bi hotel zbežati, toda njegov ničvredni služabnik v tem trenotku odločno stopi pred svojega gospodarja.

„Nazaj!“ vpije Amalija visokim glasom, „nazaj, ali pa okusita moje orožje!“

Martin se zaničljivo zakrohota.

„Le kriči, devičica,“ roga se malopridni hlapec, „izpustila bodete kmalu svoj pipec — hejsa, naučil sem se nečesa, kar mi bo dane s jako koristilo.“

Baron se čudi.

Martin hipoma potegne iz žepa vrvico, koncem katere je pripravljena zanjka.

Z veliko spretnostjo jo vrže proti Amaliji — in zanjka se vije krog dekličinega vratu.

Lepa Amalija razljuteno zakriči.

Hitro hoče zgrabiti za vrvico — prepozno, kajti v tem trenetki jo že Martin nategne.

Takoj vzame zanjka nesrečni žrtvi sapo in stokajo se zgrudi Amalija na tla.

„Odnehaj — odnehaj!“ vpije baron razburjen, „Ti mi boš dekleta zadavil!“

„Kaj pa še,“ odgovarja Martin zmagonosno, „samo malo krotim jo, milostivi gospoda, in ko bo čutila, da ima dosti, postala bo pravo jagnje. To umetnost sem se učil od nekega Laha, ki je bil dolgo časa v Ameriki.

Martin vse to jako mirno govori — dokaz njegove brezsrčnosti.

Baron priskoči k dekletu, da bi jo zgrabil.

Še se deklica brani ter kakor zblaznela suje z bodalom krog sebe, toda Martin je na to pripravljen.

Z nova nategne lopov zanj ko in sedaj je Amalija vsled pomanjkanja zraka popolnoma onemogla.

Na pol mrtva leži na tleh.

„Tako, golobičica moja,“ pravi Frankovski, „sedaj Ti bomo roki povezali, da ne napraviš kake nesreče. In potem si popolnoma moja, potem velja moja volja, krasni otročiček. Ha, kako lepe urice me čakajo — hola — Martin — zveži jej mali ročici; izpustila je že bodalo.“

Služabnik nemudoma stori, kar zahteva njegov gospodar.

Hitro vzame iz žepa pripravljene vezi in spretno nesrečnega dekleta poveže.

Baron si poleg stoječ zadovoljno mane roki.

Martin je gotov.

„Sedaj pridi, moj angeljček,“ pravi baron; „praznovala bova radostno poroko. Lepa soba naju že čaka, v njej pa vse slasti nebeške ljubezni.“

„Ali to res mislite, plemeniti lopov?“ praša za njim jeklen glas. —

Baron se bliskoma obrne.

Vrata, katera je Martin le priprl, so zopet na stežaj odprta.

V njih stojita hrvatska plemiča Oroslavič in Ljubobratovič.

Martin je tako iznenaden, da s široko odprtimi usti zija na nepričakovana došleca.

Baron pa v prvem trenutku misli, da sta to prikazni razburjene domišljije.

Oroslavič stopi za korak naprej.

„Plemeniti lopov,“ pravi orjaški Hrvat še jedenkrat,

„goljuf v igri, zapeljivec deklet, resnično, Vi ste sramota vsega plemstva, zavrženec!“

Baron se vzdrami.

„Kaj si dovoljujeta?“ rujove kakor zaboden bivol, „ha, ali sta pozabila, da sta moja gosta? To je moj grad pri tej priči ga mi imata zapustiti.“

Oroslavič se čudno smehlja.

„Mislite?“ praša hladnokrvno.

V tem trenutku se Martin zgrudi na tla. Ljubobratovičeva pest ga jo dobro zadela.

Oroslavič hitro razvozlja zanjko, ki se še vedno tesno oprijemlje vratu onesveščene Amalije.

Martin se javkajoč pobira.

„Teci po služabnike!“ besni Frankovski, takoj naj mi vržejo ta dva pritepenca na cesto! S psi —“

Dalje ne more govoriti.

Pl. Oroslavič stoji pred plemenitim lopovom.

„Kaj, s psi me hočete izgnati, baron Frankovski?“ zavpije gromovitim glasom. „Čakajte, to Vas bo drago stalo. In svoje služabnike kličite kakor Vram drago, prišli vendar ne bodo.“

Bolestno javkanje se razlega po sobi.

Martin poskusi, da smukne mimo Ljubobratoviča iz sobe, toda ta jo prepazljiv in pest njegova nesramnega hlapca zopet podere na tla.

Martin rujove na vse kriplje.

Ljubobratovič pa se glasno krohota.

„Le javkaj, dečko,“ pravi sedaj, „prokleta nesnaga — Ti si večji lopov, kakor Tvoj lepi gospodar, ki tudi ni piškavega oreha vreden! Nedolžnega dekleta loviš z zanjko, kakor konjederec pse — našo Amalijo — no čakaj, še enkrat mi prideš blizo, pa Ti vse kosti polomim!“

Baron stoji kakor pribit.

V tem trenotku ga Oroslavič zgrabi za roko.

„Ali hočete že zopet dekleta v sramoto spraviti?“ grmi nad njim grozovitim glasom. „Ali ni dosti, da tu doli v vasi že sedi v gostilni ubogo deklo ter noč in dan pretaka britke solze, ker jo jo baron Frankovski oropal dekliške časti? In kakor tej — godilo se je tudi drugim. Hej — Vi bogati graščak, kako morete vse to zagovarjati?“

„Kdo je to — kdo ste Vi?“ vpije baron besen, „izpred očij mi pojdita — jaz —“

„Le potolažite se, midva ostaneva,“ pravi zali mož mirnim glasom, „kaj ti sedaj sva midva gospodarja na tem gradu.“

„Kaj pravite?“ rujove baron, „Vi — Vi hrvatski plemič —“

„Molčite, ali pa se izpozabim!“ zagrmi Oroslavič nad njim, „sedaj ste mi še premalo vredni, toda če me razkačite, spoznali bodete, s kom imate opraviti.“

„Kdo ste?“ jeclja baron.

„Hrvatski plemič gotovo ne,“ glasi se rezki odgovor, „pač pa tolovajski glavar Jurij Skopec! Ali ste me razumeli, baron Frankovski? In sedaj Vam še enkrat svetujem — ostanite mirni, kajti znamenje sem že dal, in moji ljudje so že v gradu.“

V potrdilo teh besedij so začuje zunaj glasno žvižganje.

„Aha,“ meni Smukač — pl. Ljubobratovič — „in so že naši tovariši. No, glavar, sedaj bomo pa baronovo gnezdo temeljito prebrskali.“

Baron je bled ko stena.

„Roparji, tolovaji!“ stoka.

„Jezik za zobmi!“ zareži nad njim Smukač, „jezik za zobmi, ali pa bodete naše rokovnjaške pesti okusili. Le še jedno tako besedo, pa Vas z vsemi Vašimi plemenitimi dostojanstvi vržem skozi okno!“

Ta grožnja pomaga.

Baron stoji kakor Lotova žena, ki se je nekdaj v sol premenila, Martin pa se, šklepetajoč z zobmi, vije v kotičku.

Jurij Skopec pristopi k Amaliji.

Še vedno je nezavestna, kajti surovi služabnik je nežni vrat ubogega dekleta tako močno zadrgnil, da se je revica skoro zadušila.

Smukač to dobro opazi.

Ves togoten zgrabi stol, odlomi mu nogo ter se zadere nad Martinom:

„Čakaj, pokveka, jaz Te bom učil, dekleta v zanjke lovili! Tega gotovo ne boš več storil, kajti dal Ti bom nekaj za spomin, kar vso svoje življenje ne boš pozabil.“

„Usmilite se,“ javka trepetajoči Martin.

„Kaj, za usmiljenje beračiš?“ zarohni nad njim Smukač. „Ali si bil Ti usmiljen z našo Amalijo? Skoro zadavil si jo! No, le čakaj!“

Martin se vedno bolj stiska v kot, toda to Smukača čisto nič ne moti.

Hitro zgrabi stoječega služabnika za suho bedro ter ga dvigne kakor žabo.

„Milost milost — prosim Vas za vse odpuščanja — za vse — za vse —“

Toda to mu nič ne pomaga.

Smukač je preveč razdražen, tembolj, ker je Amaliji že od nekdaj skoro očetovski naklonjen.

Ljuto vihti stolovo nogo ter ž njo udriha po hrbtu nesrečnega hlapčona.

Martin kriči, kakor bi bil na raženj naboden.

„Pomagajte usmilite se — pomagajte, rešite. —!“ kriči Martin na vse grlo.

Smukač pa hlesti tako temeljito in jednakomerno, kakor bi iz starega kožuha iztepaval desetletni prah.

Kmalu se na Martinovi suknji pokažejo krvave lise.

Služabnikovo rujovenje postaje vedno zamolklejše, konečno pa še na tihem stoka.

„Ne ubij ga!“ opominja Jurij Skopec, ki krepko drži barona.

„No, naj bo pa za sedaj dosti,“ pravi Smukač, ter še enkrat za nagrado udrihne po hrbtu hudobnega Martina, ki sedaj nezavesten obleži na tleh.

„Tako, da ne bo več deklet v zanjke lovil,“ pravi tolovaj ter z nogo sune služabnika od sebe, da se zavali v kot.

Potem stopi, rudeč v obrazu, z zavihtenim betom pred svojega glavarja.

„No, glavar, ravno sem pri pravi volji ter se stvar da ob jednem zgotoviti. Dajte mi sedaj tega-le blagorodnega barončka, da ga malo pošegetam.“

Juriju se svetijo oči kakor jastrebu.

Pogledi njegovi ne obetajo nič dobrega možu, ki je svoj imenitni stan porabil za take nesramne hudobije, in malo manjka, da glavar ne dovoli Smukaču, naj si na visokorodnem hrbtišču razuzdanega plemiča ohladi svojo jezo.

„Ne,“ pravi po kratkem premisleku, „odločil sem se drugače, dobil bo svojo posebno kazen.“

Mej tem je v gradu postalo živo.

Čuje se, da ljudje letajo gori in doli, preplašeni služabniki kriče — vmes pa cvilijo ženski glasovi.

„Aha,“ pravi Smukač ter se zadovoljno smeji, „to so hišine in kuharice, katere so naši ljudje splašili. No, marsikatera se je neprijetno zbudila iz sladkih sanj, ko so naši tovariši prilomastili v spalnico ter jih v samih srajcah iznenadili.“

Jurij Skopec ostane miren.

„Teh deklet, ki so v tem gradu, ne more nikdo več pokvariti,“ pravi zamolklim, grozečim glasom.

Zunaj postaja vedno glasneje.

Tolovaji divjajo po gradu, iščejo pričakovane zaklade, toda ne najdejo ničesar, razven nekaj srebrne mizne oprave in drugih posod.

Zapravljivec in razuzdanec nima posebne bogatije v zlatu. —

Tolovaji so zaradi tega strašno razkačeni.

Jurij Skopec praša barona:

„Kje imate svoje zaklade? Izročite jih, ali pa se Vam bo slabo godilo!“

„Jaz nimam nikakoršnih zakladov,“ mrmra baron ter plašno pogleda na tolovajskega glavarja, „zastonj jih pri meni iščete.“

„To Vam že verjamem,“ roga se Jurij, „toda Vaša oseba je ravno toliko vredna, kakor zlato in srebro. Vaši podložniki Vas bodo morali odkupiti in globoko v žep poseči.“

Baron misli, da ni dobro slišal.

„Sabo me hočeto vleči?“

„Zakaj pa ne?“ odgovarja glavar. „To bo enkrat nekoliko zabave za Vas, katero Vam iz srca privoščim. Škodovala Vam ne bo posebno, če bodete nekaj tednov ob suhem kruhu živeli — saj ste se do sedaj menda boljših stvari do dobrega preobjedli. Vi ste hoteli pri igri naše rumenjake pograbiti, sedaj bodemo pa mi z Vašimi tako storili.“

Jurij Skopec vleče pri teh besedah barona proti odprtim vratom.

„Hej — Cekinar!“ kliče na prehod.

„Tukaj sem,“ odgovarja globok glas.

„Vzemi tega-le moža, to je baron Frankovski. S svojo glavo mi jamčiš, da ne uide, kajti plačati nam bo moral knežjo odkupnino.“

„Dobro, glavar!“

Cekinar stegne svojo orjaško desnico ter zgrabi tresočega se plemiča brez posebnega spoštovanja pred njegovim visokim stanom.

Potem vleče strahopezljivca za sabo, roparji pa nadaljujejo svoje delo — plenijo, kar se jim zdi kaj vrednega.

Jurij Skopec obrne se zopet proti nezavestni Amaliji.

35. poglavje. Pri opatu Benediktu.

Pot v samostan. — Zaprti voz. — Skrivnost. — Začarana samostanska dvorana. — Strah pred strahovi in njegove posledice.

Kmetje v šentjanški dolini na Dolenjskem se danes zelo čudijo ko vidijo, da se po prašni cesti pomika nenavadna četa proti Škocijanu.

Zali lovci na čilih konjih spremljajo popolnoma zaprt voz.

Tudi psi so pri družbi, ki veselo vriska in prepeva lovske pesmi.

Kmetje majejo z glavami.

„To so lovci kneza Podstrmskega,“ mrmrajo, „koga neki peljejo v zaprtem vozu?“

Nam je to zagonetko lahko rešiti.

V vozu sedite ubežnici, kateri so lovci dohiteli, — ravno, ko je bila Milica v tako grozoviti nevarnosti.

Na povelje kneza Podstrmskega peljejo sedaj glumaško načelnico in Milico v samostan, kjer biva učeni opat Benedikt.

Knez je hotel s prva Milico sam spremiti v samostan, toda nujni posli so ga poklicali na dunajski cesarski dvor.

Zapustil je še v vaški krčmi povelje, naj popeljejo Milico, če jo dohite, z njeno gospodarico vred k učenemu menihu Benediktu.

Pobožni mož je bil veliko let na visokih šolah obče spoštovani učitelj, toda naveličal se je mestnega hrupa ter prosil naklonjenega mu kneza Podstrmskega, da mu odkaže v svojem samostanu na Dolenjskem mirno sobico, v kateri bi živel le Bogu in pa svojim knjigam.

Knez mu je to tudi radostnim srcem dovolil. Menihi so kmalu potem prijaznega in učenega moža izvolili za svojega samostanskega predstojnika.

Logar, ki vodi celo četo, je korenjak, strog nasproti sam sebi ter navajen z vojaško točnostjo izvrševati knezova povelja.

Posadil je obe ženski v voz, ne zmeneč so za javkanje in ugovarjanje glumaške načelnice, in sedaj je na poti ž njim proti samostanu.

Konečno se pokaže sivkasto zidovje starega samostana.

V vozu ženski niste sami, kajti njima nasproti sedi lovec s sivkastimi brkami, ki mu segajo do ušes.

Glumačica je v velikih skrbeh.

„Kam naju peljejo?“ praša menda že deseti pot.

„Ne vem — bodete že videli,“ odgovarja starec čmerno.

„Oj, da sem morala nezavestna postati,“ mrmra prekanjena ženska; „dedec me je pa tudi strašno davil. Sedaj moram misliti, kako bi se mogla z dekličem rešiti — nobeden človek ne sme slutiti, da mislim na beg — hlinila se bom za pobožno in tiho, toda pri prvi ugodni priliki bom z Milico bežala.“

Zelenosuknastemu bradaču njej nasproti se niti ne sanja, da babura preudarja, kako bi jo mogla popihati — pa kaj ga tudi kaj tacega briga! Voz je zaprt in se bo še-le odprl, ko bodo že za samostanskim zidovjem.

To mu mora zadostovati.

Sploh pa lovec ni poseben čestilec ženskega spola in vesel bo, ko se znebi neprijetne družbe.

Babura molči.

Skozi okno ne more gledati, ker je pregrajeno, čuti pa, da gre voz po klancu navzdol — zavora cvili.

Konji se spuste v dir, kmalu potem pa se ustavijo pred velikimi samostanskimi vrati.

Na desni strani je deloma že razdrti samostan z veliko knjižnico in celicami, na levi prostorna gospodarska poslopja, v ozadju pa z visokim zidom obdani vrt.

Veleučeni opat stoji ravno pri visokem, obokanem oknu svoje učilne sobe ter gleda na duhteči vrt.

Tu začuje lovski rog s ceste, jezdeci skačejo raz konj in začuden gleda menih zaprti voz.

Zopet zadoni lovski rog.

Vratar hitro odpira velika vrata, kajti na barvah spozna družbo, da so službenci kneza Podstrmskega.

„Tukaj je pismo našega kneza, katerega naj nam Bog še mnogo let ohrani,“ pravi logar, ki vodi spremstvo, „in tukaj v vozu sedite dve ženski, kateri moram izročiti velečastitemu gospodu opatu.“

Čudeč se vzame vratar pismo ter ž njim odhiti k opatu.

Ta mu pride že na stopnjicah nasproti, in ko si logar z bičem otepava prah od visokih škorenj, opat, že pismo odpira in čita.

Čelo so menihu zgubanči, toda ne toliko iz nejevolje, nego zaradi tega ker ga stvar zelo zanima.

„Tako — tako,“ mrmra učeni starček, „Indijko naj tedaj izprašam in poizvem, iz katerega rodu te starodavne dežele deklina? In vrhu tega naj obe ženski varno zaprem, da ne pobegnete?“

Zadnje besede opat glasno izpregovori.

Logarja pogleda, ta pa z ramama zmaje.

„To ni lahek nalog,“ meni stari opat.

„Zakaj pa ne?“

„Ker bi ženski moral takorekoč pod ključ djati.“

„No,“ godrnja stari logar, „kaj pa je pri tem? V samostanu imate dosti hlapcev in tudi starih shramb, v katerih lahko petdeset ljudi zaprete. Tam noter jih vtaknite, najbolje bo pod zemljo.“

Opat odmaje z glavo.

„Saj niste hudodelnici,“ pravi s svojim milim, a zvenečim glasom.

„Toda glumaška sodrga je to,“ rentači zelenosuknež, „in tako naj sam vrag — oprostite velečastiti gospod, da sem klel — v resnici sem veren kristijan, toda življenje v gozdu provzroči, da mi včasih kaka ojstra beseda uide.“

„Že dobro — že dobro,“ pravi opat ter se nasmehlja,

„znano mi je, da pri Vas lovcih človek ne sme vsako besedo na zlato tehtnico devati. Kar se tiče obeh v vozu, jako težavno mi bo, ju varno in vendar ne preodurno obdržali v zaporu.“

„To pa želi milostiv knez, ne smete jo upihati, tedaj je troba strogo paziti — jedenkrat sta že zbežali, toda dohiteli smo ju zopet.“

„Povejte mi, kako se jo vse to zgodilo,“ pravi opat, „brat kletar nama bo preskrbel kapljico dobroga vina.“

Čmerni logarjevi obraz se takoj razjasni in ko opat tudi še ukaže, naj se tudi ostalemu spremstvu postreže, zavlada kmalu splošna veselost.

Samostanska vina so od nekdaj že na dobrem glasu, pa tudi kak grižljaj se v samostanu vedno dobi.

Logar gre z opatom v refektorij, hlapci pa na povelje pripeljejo obe jetnici.

Opat še nobene ni videl, navlašč, ker hoče poprej celo dogodbo izvedeti.

Logar se ne da dvakrat prositi.

Najprvo si krepko namoči grlo; precejšne posode ne odstavi poprej, dokler jo do dna ne izprazni.

Potem prične pripovedovati.

Opat verno posluša.

Ko je povest pri kraji, vstane opat ter gre k vratom, ki vodijo v sosedno sobo.

Vrata malo odpre ter skozi špranjo dolgo zre na ženski, ki v sosedni sobi sedite.

Povrne se k logarju.

„Da, deklina je neki iz Indije,“ nadaljuje logar, kateremu je vino jezik razvezalo. „Babura je razna tuja imena povedala, da se je človeku kar v glavi zmešalo. Toliko pa sem si zapomnil, da je mej drugim tudi neko „Halelujo“ navedla.“

„Vi menite pač Himalajo?“ pripomni opat mirno in prijazno.

„Mogoče se je tista stvar tako imenovala. Ali je to kaj dobrega za pod zobe, velečastiti gospod opat?“

Opat se nasmehlja.

„To bi Vam bil neprebavljiv grižljej, moj dragi. Himalaja je namreč najvišje gorovje na celi zemlji.“

„Tako — višje še, ko naše gorenjske gore?“

„Veliko — veliko višje!“ zatrjuje menih.

„Kdor verjame! Naš Triglav in pa koroški Veliki zvonik sta gotovo višja! Toda jaz raje molčim, opatu se ne smo oporekati. To je greh!“

Opat še marsikaj izprašuje o glumačicah, logar pa po svoji logarski pameti odgovarja.

Potem pa so zmisli, da bo treba proti domu odriniti.

Opat ponudi celi družbi, naj ostane v samostanu črez noč, toda logar se za gostoljubnost zahvali. Vino mu tako že malo preveč roji po glavi.

„Ne zamerite, velečastiti gospod,“ pravi zelenosuknež, „visoka čast nam je, uživati gostoljubnost tako učenega in pobožnega moža; toda v zelenem gojzdu se veliko bolje prenočuje, kakor pa v samostanskem zidovji. Tukaj jo zrak tako mrzel, nenavaden in — hm — glas mu nekoliko omahuje, kakor bi ne hotela beseda iz ust, „sploh v Vašem samostanu ni vse, kakor bi moralo biti.“

Opat se smehlja.

„Vi gotovo menite tisto pravljice, kajneda, moj dragi?“

Logar zmaje svojo sivo glavo.

„Jaz vem, kar vem, velečastiti gospod, Vaš samostan je že dolgo let na slabem glasu. Ko bi človek takole v najboljšem spanji ležal, pa bi prišli tisti neznanski smrtnobledi menihi s krsto na ramah, v kateri se mrlič zopet zbudi — puli — hu — to ni nič za mene — tu bi že raje srečal divjo vojsko ali pa ponočnega lovca.“

„Da, da,“ pravi opat ter giblje svojo belo glavo, „to je le prazna vera. Kar je mrtvih tu doli — ti se ne povrnejo več na zemljo.“

„In vendar je marsikdo strahove videl,“ zatrjuje trdovratno logar, „da, da, sam sem jedenkrat z možem govoril, ki jo tu gori v takozvani „začarani dvorani“ čudne reči doživel.“

„Mož se je gotovo motil.“

„Ne, videl je vse z lastnimi očmi!“

Opat molči, ker ve, kako trdovratni so lovci v svoji prazni veri. —

Ko se logar in vsi lovci s sedaj praznim vozom odslove, ko konjska kopita klopočejo, psi lajajo in lovski rogovi done, cela družba pa po cesti dirja, da se kar praši za njo, — gleda opat Benedikt za njimi z milim smehljajem na častitljivem obrazu.

„Da, da, samostansko vino celo takim možem tako razgreva glave, da pri belem dnevu vidijo strahove.“

Koj potem pa postane resen.

„Jetnici čakate na me,“ pravi opat, „in jetnici sta, čeravno vse drugače stoji v pismu. — Manjkati jima ne sme nič, toda strogo ju moram stražiti.“

Starček premišljuje, kam bi ju najbolj varno in vendar človekoljubno dal zapreti.

V gospodarskih poslopjih, kjer stanujejo hlapci, ni prostora in tudi ne pripravnih sob.

Pod zemljo je sicer mnogo trdnih kletij, toda sivček je predobrega srca, da bi se odločil, v take podzemeljske ječe zapirati ženski.

Tega tudi knez Podstrmski ne želi.

Ko opat tako premišljuje, spomni se praznoverskih besedij logarjevih.

„Začarana dvorana,“ pravi opat, „resnično, to bi šlo. Ta je prav blizu mojih sob, okna so trdno zamrežena, dvorana pa bi se prav lahko dala primerno premeniti v stanovanje. Vrhu tega je pa na slabem glasu, govoriči se o strahovih, in prepričan sem, da bi hlapci na nočni straži same bojazni nikdar ne zaspali.“

Opat se konečno odloči.

Pokliče svojega oskrbnika, debelušastega in dobrovoljnega moža, kateremu razloži svoje želje.

Ponižno ta posluša spoštovanega opata.

Ko pa opat obmolkne, zgubanči se oskrbnikovo čelo.

„Kakor velečastiti gospod velevate,“ pravi, „toda kaj pa, hm, če nekega lepega jutra dobimo obe ženski tu gori zadavljeni?“

Opat Benedikt zamahne nejevoljen z roko.

„Mislil sem,“ pravi začuden, „da je vsaj naš samostanski oskrbnik prost prazne vere.“

„Nisem praznoverec,“ zagovarja se oskrbnik, „toda tu gori v začarani dvorani — pa vendar ni vse tako, kakor bi moralo biti.“ —

„Ali, oskrbnik!“

„Velečastiti gospod, kar vem, to vem! To se ne da tajiti! Ni še dolgo tega, ko so bila okna začarane dvorane o polnoči razsvetljena.“

„Gotovo se je luna zrcalila v oknih.“

„In zadnjič se je čulo petje, prav dobro in natanko se je čulo,“ zatrjuje oskrbnik trdovratno.

„To je bil veter, ki je pihljal.“

„Ne, prečastiti gospod opat, to so že davno umrli menihi prepevali.“

„No, jaz imam zadosti,“ zavrača ga opat, „storite, kakor sem Vam naročil. Priredite dvorano, kakor se gre za ljudi, ki so boljšega navajeni.“

Oskrbnik ima še marsikaj na srcu, toda predobro pozna svojega samostanskega predstojnika ter raje molči.

Opat čaka, da strašljivec odide, potem pa gre v stransko gobo, kjer glumaška načelnica z Milico težko pričakuje, kako se bo izšlo.

Komaj opat vstopi, prične glumačica tako gostobesedično zatrjevati svojo nedolžnost in se pritoževati, javkati in prosjačiti, da je opat Benedikt že v prvih trenotkih prepričan, s kako žensko ima tu opraviti.

Z roko zamahne ter joj uiti besedice ne privošči.

Z velikim zanimanjem pa se obrne proti krasni Milici.

Kako rada bi ta svoje tužno srce olajšala, ko gleda v mili in častitljivi obraz sivega starčka, toda preteč pogled glumaške načelnice jo spomni dane obljube.

Opat nekaj časa z ojstrim očesom zre na obraz divnega dekleta, kateremu niti rujava barva ni mogla vzeti očarujoče ljubkosti.

Ali učeni opat sluti sleparijo?

Sicer ima Milica svoje lepe, modre oči povešene na tla, toda modri menih jo vse dobro opazil.

Sedaj prične v tujem, čudno donečem jeziku izpraševati mladega dekleta.

To so čudna indijska narečja, ki so sivemu učenjaku dobro znana.

Milica molči.

Opat svoje ogovore večkrat predrugači, toda ves njegov trud je zastonj.

Lepa deklica molči, kakor ji je strogo zaukazala hudobna babura.

Glumačica se dela, kakor bi jo izpraševanje prav nič ni brigalo.

Toda opatovo oko jo vzlic starosti bistro in hinavka ne more premotiti človeškega spoznavalca.

Opat je le včasih malo od strani pogleda, toda v teh trenotkih opazi mnogo.

Častitljivi menih vidi baburi v dno srca, toda preveč je pameten, da bi o tem govoril.

Še nekolikokrat se obme k Milici z raznimi vprašanji, toda deklica molči, opat pa vidi, da se revica trese po vsem telesu.

„Za danes je dosti,“ pravi sam pri sebi, „premislil bom vse natanko, in ne motim se, če trdim, da se tukaj prikriva važna skrivnost.“

Samostanski oskrbnik vstopi.

„Velečastiti gospod,“ javlja, „začarana dvorana je pripravljena, znesti sem dal vanjo postelje, zagrinjala in vse, kar je potrebno. Ali se hočete sami prepričati o vsem, kako sem dal urediti?“

„Ni potrebno,“ odgovarja opat, „saj Vas poznam, oskrbnik. Razven nekaterih slubostij, katere ima vsak človek, ste najboljši in najzanesljivejši mož, kolikor jih poznam. Prav zadovoljen sem z Vami.“

Oskrbnikov obraz se kar sveti same zadovoljnosti pri teh besedah.

„In sedaj odvedite te ženski v novo stanovanje,“ ukazuje opat, „in potem straže tako razdelite, da bodeta vedno po dva hlapca čuvala pri vhodu.“

Opat se pri teh besedah obrne proti vratom, kjer stoje hlapci, čakajoč nadaljnih ukazov.

Možakarji delajo zelo dolge obraze, da, vidi so jim, dà so naravnost preplašeni.

„Tako je naš prosvetli knez veleval,“ naglaša opat pomenljivo.

Samostanski hlapci sicer ponižno molče, gotovo pa je, da bi bili danes po noči raje v deveti deželi, kakor pa pred vrati začarane dvorane.

Straža pred dvorano — joj — če pridejo — smrtnobledi menihi?

Tudi oskrbniku se ne godi veliko bolje.

„Tako lepa deklica,“ misli si, sočutno opazujoč Milico, „pa naj v takem prostoru prenočuje. Bog se usmili, in v resnici bi mi bilo žal, ko bi zjutraj čul, da so neznanske pošasti zadavile tako ljubkega otroka.“

36. poglavje. Po napadu.

Ujeti baron in njegov sluga. — Amalija se zbudi. — Ljubezen. — Odhod. — Nove nevarnosti. — Kako Jurij lovce premoti.

Frankovskega lovski grad Podsmreko je temeljito oropan.

Ker ni dosti gotovega denarja dobiti, pobere tolovaji vse, kar je količkaj vredno in se da odnesti.

Rokovnjači se obremenijo celo z dragocenimi oblekami, orožjem in drugimi premičninami — saj se vse da v denar spraviti.

Napad se je mojstrski izvršil.

Jurij in Smukač sta izborno igrala vlogi hrvatskih plemičev in Smukaču se je tudi še posrečilo, v gozdu po lovski pojedini baronu s klobuka ukrasti dragoceno zapono.

Tolovaji so se na grajski vrt vtihotapili in na dano znamenje, katero je Jurij Skopec poprej ž njimi dogovoril, vdrli v grad!

Sedaj se pokaže, kaj premore tudi pri tolovajski četi pokorščina.

Niti jedna vrata niso prezrta, kajti jeden sam služabnik, ki bi utekel, in mogel ljudi na pomoč poklicati, spravil bi vse tolovaje v veliko nevarnost.

Da se pa to ne zgodi, skrbel je Jurij Skopec ter Cekinarju zaukazal, da mora vso izhode strogo zastražiti.

Mej tem pa ostali ne držo križem rok.

Vse služabnike povežejo ter jim usta s cunjami zamaše, ženske pa pol oblečene seženo skupaj v veliko sobo, kjer jih divji tolovaj straži.

Ker ima čuvaj v obeh rokah napeto samokrese ter zatrjuje, da bo prvi, ki bo zakričala, neusmiljeno prerezal vrat, so ženske tihe kakor v grobu.

Z jedno besedo, Jurij Skopec smo s svojimi tovariši zadovoljen biti.

Kar so rokovnjači obljubili, to tudi brez ugovora store, ter so na prvo znamenje pripravljeni, izvršiti dana jim povelja.

Smukač mej tem poveže barona.

Vzlic vsemu rotenju, javkanju in vsem prošnjam je razuzdanec kmalu tako dobro povezan, kakor njegov lopovski služabnik Martin.

Jurij Skopec položi nezavestno Amalijo na divan.

„Glavar,“ pravi Smukač, „barona vzamemo seboj, pa tudi njegovega služabnika ne pustimo tukaj.“

„Zakaj pa?“

„Hahaha, glavar, to bo imenitna šala! Služabnik mu bo moral streči, ko pridemo v svoje skrivališče. Haha, ali se bodemo krohotali, ko mu bo na prstenem krožniku nosil suh kruh in požirek vode. Nam vsaj dolg čas ne bo v našem skrivnem taborišču.“

Jurij Skopec hoče oporekati, toda v zadnjem trenotku se še premisli.

„Dobro tedaj — vzemi ga sabo. Jaz imam še posebne namene in ni izključeno, da še nekaj časa tu ostanemo. Že zaradi odkupnine. Toda dobro mu zamaši usta, zlodej je v stanu, da prične kričati, ko bi začutil tuje ljudi v bližini.“

„Se je že zgodilo, glavar,“ pravi Smukač samozavestno, „vražji služabnik ima toliko cunjo v ustih, da se mu, ko ga oprostimo, sklepi še nekaj časa ne bodo zaprli.“

„Dobro, vleci oba vun, in sam osobno ju straži. Vse naj bo pripravljeno, da pri najmanjši nevarnosti takoj lahko zapustimo grad.“

Smukač se smeji.

„Veste kaj, glavar, mene bi mikalo, da še nekaj dnij tukaj živimo v izobilji in veselji. Kuhinja je preskrbljena, vina se nam ne majka, punice pa nam bodejo kratek čas delale. Veliko jih tako ne bode treba prositi.“

Jurij Skopec zmaje z glavo.

„Če se upaš za to skrbeti, da nas nikdo ne moti, za moj del. Toda sam si slišal, da se že jutri ostali lovci povrnejo. To bi bilo lepo presenečenje!“

Smukač zgrabi tiho javkajočega Martina ter ga povezanega z njegovo lastno zanjko, ne posebno previdno vleče iz sobe. —

Nič bolje se ne godi baronu, s katerim se tako menda še ni postopalo, odkar so je porodil.

Toda tolovaji imajo sedaj oblast v rokah.

Baron se ne more upirati in Smukač ga vleče vun, kakor zveženj starih cunj.

Smukač hoče obema pokazati, kaj to pomeni, če se roparjem posreči tak napad.

Jednega zgrabi za desno, drugega za levo nogo ter ju vleče za seboj, kakor drvarji bukov hlod.

Za Smukačem, ki se svojemu glavarju prekanjeno namuza, se zapro vrata — Jurij Skopec je sam.

Ne, ni sam, na divanu leži lepa Amalija, katero predrzni tolovajski glavar opazuje.

„Ali nisem prišel prepozno?“ praša se sam sebe. „Bog zna, ali razuzdanec ni že v kaki noči poprej onečastil lepe deklice. Ha, potem ga — “

Jurij ne dokonča svojega govora, kajti Amalija se sedaj zgane.

Hitro stopi na stran, da ga Amalija ne more v prvem trenotku zapaziti.

Zopet se po sobi začuje zdihljaj.

„Oj, kaj se z menoj zgodilo?“ stoka Amalija, „spominjam se — nesramnež — vrgel mi je zanjko okrog vratu — grdoba — oj — onečastil — me je!“

„Ne, Amalija!“ začuje se glas, „lopov ni dosegel, kar je nameraval.“

Glasnim krikom se deklica vsklone.

„Kdo govori tukaj?“ praša prestrašena.

„Ali me več ne poznate?“ praša Jurij Skopec, še vedno v ozadji stoječ, „ali ste me že pozabila?“

Amalija je tako razburjena in iznenadena, da niti ne spozna glasu onega moža, katerega njeno deviško srce tako strastno ljubi.

„Bodalce — kje je moje bodalce?“ mrmra, „braniti se moram!“

„Zoper mene?“ smehlja se Jurij.

„Moje bodalce!“ stoka Amalija pol obupana.

Jurij Skopec vidi, kako je deklica še vsa iz sebe.

„Pomirite se,“ pravi ter stopi pred njo, „v pravem času sem še prišel, z menoj pa vsi tovariši, katere tudi poznate. Ali sedaj razumete, lepa Amalija?“

Amalija zre vanj, kakor da bi ga ne poznala.

„Duh njegov!“ stoka prestrašena.

„Še živim,“ smehlja se Jurij Skopec, „hahaha, ali so me za mrtvega proglasili?“

„‚Rudeči Tomaž‘ — “

„Da, da, lopov, ž njim bodem tudi še obračunal, ko pride pravi čas! Sedaj pa me poglejte, Amalija, ali še bolje sezite mi v roko — čutila bodete takoj, da sem človek od kostij in mesa, kakor vsak drugi.“

Amalija še vedno ne verjame svojim očem — ali res stoji pred njo mož, po katerem je toliko hrepenela, katerega je že kot mrtvega objokovala?

„Ni mogoče!“ jeclja.

Tu vzame Jurij Skopec njeno malo, tresočo se roko v svojo desnico.

„Amalija,“ pravi, „da, jaz sem. Preoblečen kot plemič sem prišel v ta grad. Vedel seveda nisem, da Vas tukaj dobim, drugače bi so bil že poprej pri razuzdanem baronu zglasil. Toda danes po noči sem se s Smukačem splazil za njim in glej — pokazal nam je sam pot v to sobo, ki je gotovo le pozlačena ječa.“ —

Amalija molči, tem bolj pa govore njene oči.

Še vedno se jej zdi, da sanja, še vedno ne more verjeti, da jo je ljubljeni Jurij v zadnjem trenotku rešil.

Toda saj tukaj pred njo stoji, v krasni opravi hrvatskega plemiča, z dragocenim mečem ob strani.

„Le čudite se,“ smehlja se predrzni mož, „seveda moja zunanjost ne kaže, da sem tolovajski glavar, toda kmalu bom zopet lovec z bodalom in samokresi, za pasom. Ali bi Vam bil kot plemič bolj povšeči?“

„Ne,“ šepeta Amalija.

„Tedaj kot tolovajski glavar? — Kot tak Vam bolje ugajam?“

Samo prikima, toda njene temne oči začno žareti, da, še več, iz njih švigajo iskre plamteče strasti.

Amalija je živela v gojzdu, otrok narave jo ostala ter ne zna prikrivati, kar čuti njeno nepokvarjeno srce — naj ljubi ali pa sovraži.

Vstati hoče.

Toda strah jej tiči še v udih in oslabela se zopet nasloni na mehke blazine divana.

„Oj, pomagal Vam bom,“ pravi Jurij Skopec sočutno.

Amalija molči.

Tu se tolovajski glavar vsede poleg nje.

Kri se mu vroče pretaka po žilah, kajti spominja se Smukačevih besedij:

„Pravi tolovajski glavar mora lepo nevesto imeti, potem ima še-le vse, kar tako sladi prosto življenje v gojzdu.“

In ali ni tukaj krasna nevesta, iz katere očij žari strastna ljubezen?

Zakaj ne bi smel Amalijo svojo ljubico imenovati?

Kdo mu to brani?

Jurij Skopec ne ve, da ga tudi Milica ljubi, sedaj niti ne misli na divnega dekleta z zlatimi kodri in modrimi očmi.

Vidi samo razkošno Amalijo.

„Ali Vam je že bolje?“ praša.

Deklica z glavo prikima.

„Pustite me še malo časa,“ prosi tiho.

Toda že se prvi smehljaj prikaže na njenih koralnih ustnicah.

Jurij čuti, da mu vedno bolj vroče prihaja.

Sam je ž njo, katero je rešil, in gotovo ju nikdo ne bo motil. —

Pripogne se k njej.

„Povejte mi, kaj se je tukaj zgodilo,“ šepeta, „jaz bi rad vse natanko vedel — vse, odkar ste bežala iz hiše svojega strijca.“

Amalija se nekoliko vsklone.

„Ali ne bodejo prišli preganjalci?“ praša bojazljivo.

Jurij Skopec se ponosno nasmehne.

„To bodo raje opustili, kajti sedaj sem jaz gospodar na tem gradu. Nocoj se nam ni treba bati, da bi nas kdo motil, zjutraj ob prvem svitu pa odrinemo.“

Amalija se nasloni.

Polutihim glasom pripoveduje o ‚rudečem Tomažu‘ in njegovih nakanah, o svojem begu skozi peč in dimnik — o potovanji in dogodkih v gozdu in studencu do onega trenotka, ko jej je nesramni Martin vrgel zanjko okrog vratu.

„Od tukaj naprej se več ne spominjam,“ pristavi potem tihim glasom.

„Kar se je potem zgodilo,“ prične Jurij Skopec živahno, „je kmalu povedano. Prišel sem s Smukačem tu sem ravno, ko je baron hotel svojo lepo žrtvo odnesti v spalnico. Toda kar je iskal, to je razuzdanec tudi našel, čeravno v vsem drugem pomenu, kakor bi si bil to ničvrednež želel.“

Amalija ga žarečimi očmi gleda.

„In Vi ste hoteli k meni bežati?“ nadaljuje tolovajski glavar.“

„Da,“ šepeta Amalija, „saj bi ne bilo prvikrat, da bi se pri tolovajih mudila. — Saj sem bila Vašega varstva gotova.“

Jurij Skopec pogleda divno, razkošno deklico.

„Ali bi bila Vi mojemu varstvu zaupala?“ pravi počasi, „jaz sem vendar tolovajski glavar; kaj menite, da je to dober varuh tako lepe deklice, kakor ste Vi?“

Amaliji se oči svetijo.

„Da! Vi bi gotovo nobenemu tovarišu ne pustili, da bi se me dotaknil.“

Predrznež si gladi brado.

„No, to je pač res,“ pravi ter se skrivnostno smehlja, „to bi se bilo zgodilo, toda tudi jaz sem sam mlad mož, in strast ni tuja mojemu srcu. Mari mislite, da sem kot tak sposoben za očetovskega varuha?“

„Če me le pred svojimi ljudmi branite,“ pravi deklica ter globoko zarudi, „za vse drugo se potem ne zmenim.“

Juriju Skopcu to zadostuje.

Amalija je otrok naravo — deklica, ki se ne zna hliniti — v njenih krasnih očeh se jasno bere. Tu notri gori vroče hrepenje po ljubezni — plamti strastno zahtevanje ljubečega srca. —

In zopet se Jurij pripogne k njej.

„Amalija,“ pravi pogumni mož, „kaj bi ljudje rekli — moji tovariši namreč, če bi Vi na moji strani živela mej tolovaji?“

Deklica se nasmeji — skoro nagajivo pogleda svojega rešitelja.

„Rekli bodo — da sem nevesta tolovajskega glavarja,“ odgovori skoro nerazumljivim glasom.

Jurij razkošno deklico krepko objame.

„Da, tolovajskega glavarja nevesta!“ zakliče. „Amalija, Ti krasno dete, rešil sem Te Tvojih sovražnikov. Res to ni čin, s katerim bi se smel ponašati, kajti bila je to v prvi vrsti moja dolžnost. Zahvaliti se Ti moram že dvakrat za svoje življenje. Amalija, Ti lepa deklica, ali hočeš biti nevesta tolovajskega glavarja Jurija Skopca?“

Ne odgovori mu, toda strastno se oklene s svojima polnima rokama vratu ljubljenega moža.

„Jurij,“ šepeta, „Tvoja sem, že tako dolgo, s Teboj grem — stori z menoj, kar Ti je drago — da, Tvoja nevesta — Tvoja tovarišica v nevarnosti in smrti — s Teboj grem, kamor le hočeš — saj Te tako iskreno ljubim!“

To je strast!

In Jurij Skopec?

Ali je zadovoljen, da bo imel tako krasno ljubico?

Menda že — le bliskoma vidi v duhu prikazen, mlado, divno, plavolaso deklico z milimi, modrimi očmi.

Prikazen hipoma, kakor je prišla, tudi izgine!

Jurij gleda ljubki obraz krasne Amalije, koralne njene ustnice, in strast ga premaga.

Oj — ali ni on tolovajski glavar? Kdor mora ropati sme tudi ljubiti! Vroč poljub pritisne na Amalijine ustnice, poljubuje jo, da se deklica neznane sreče trese po celem bujnem telesu. —

„Amalija — Jurij!“

To ni ljubezen, kakor je drugod, kjer predsodki, šege in običaji boljših krogov v predpisane meje kujejo ta najblaženejši čut narave!

To je divja strast, žgoč ogenj!

Poljub za poljubom! Usta se srečavajo v plamteči ljubezni, ves ostali svet jo pozabljen in iskreno se deklica pritiska na široka prsa svojega ljubimca.

In ko ta mladostna dvojica tu uživa radosti prve ljubezni, rogovilijo rokovnjači po gradu ter iščejo skrite zaklade.

Sedaj se bližajo koraki.

Smukač se pokaže na pragu, ravno ko Amalija strastno poljubuje svojega tolovajskega ljubčka.

„Glavar!“ zakliče Smukač, „čas je, da odrinemo, jutro se že mrači.“

Amalija se zgane.

Smukač se dobrohotno zasmeja.

„Oho, glavar, Vi tudi niste rok križem držali; ogledali ste se za zalo nevesto, kakor to pravemu glavarju prija. No, Amalija je kakor navlašč za to ustvarjena, vsi smo to že rekli, juhej, sedaj bo pri nas še-le lepo! Glavar, Vi imate srečo!“

Jurij Skopec se ponosno smehlja, ko se Amalija stiska k njemu, toda temni izraz vendar popolnoma ne izgine iz njegovega lica, pozabiti vendar še ne more preteklosti.

Spomin na sramoto, srd proti ženi grofa Sokolskega — to dvoje noče iz njegovega srca.

Da, Jurij Skopec hoče živeti, uživati, ropati — toda tudi se maščevati! Sedaj je zopet ves glavar.

„Kako je,“ vpraša na kratko, „ali so vsi ljudje skupaj?“

„No, da, glavar,“ odgovarja Smukač, „sedaj smo zopet vsi skupaj. Kar jih j e mladih, zabavali so se z ženskami, toda prav ste imeli, ko ste rekli, da teh punic, kar jih je v tem gradu, ni mogoče več pokvariti.“

Amalija gleda ponosno na svojega ljubčka.

Čeravno je strastna, čeravno se je tolikokrat mej tolovaji mudila, oponašati jej nikdo ne more, da ni ohranila svoje nedolžnosti.

Nikdo ni te krasne cvetke odtrgal, srce njeno bije le za jednega ljubljenega moža.

In sedaj?

Jurija je poljubovala, to je res, strastno ga objemala! Kaj še le bode, ko bo ž njim v tihi, molčeči noči v gojzdu, ali kaki jami, ali pa za razpalimi razvalinami poleg njega bivala? Tedaj — tedaj —

Temno zarudi v lice. — —

Jurij je zopet popolnoma glavar svoje čete.

„Ali je plen povezan?“ praša.

„Vse je v redu, glavar. Mnogo sicer ni, toda izplačalo se je vendar. Nekaj služabnikov smo z bodalci malo pošegetali. Oj, kako so skakali, javkali in stokali! Bilo je tako smešno, da smo se vsi krohotali. Izpovedali so konečno, kar so vedeli, in na dvorišču leži precejšnje število čul, ki so vredne, da jih seboj vzamemo. Denarja se nam za sedaj ne bo manjkalo, saj židje v mestih vse pokupijo.“

Jurij ponosno prikima z glavo.

„Dobro, Smukač, dani se, odrinemo. Pojdi, Amalija, sedaj greš z menoj!“

Deklica se takoj obesi pod pazduho svojemu ljubimcu.

„No, glavar,“ praša Smukač, „ali se ne bodete zopet za lovca preoblekli? Oprava leži zunaj poleg moje.“

Že mu hoče pritrditi, tu se še v zadnjem trenotku premisli. —

„Ne,“ pravi svojemu zaupnemu tovarišu, „drugače sem se premislil. Jahala bodeva midva zopet kot plemiča.“

„Toda, glavar, to bi bilo nevarno.“

„Naj bo, toda jaz imam posebne namene. Tako je bolje, in iz baronovega hleva vzemi še nekaj konj.“

„Samo trije so tukaj, glavar.“

„Ah, tako, ostali so pri lovcih, katere danes pričakujejo. Tudi trije zadostujejo. Najmirnejšega naj jaha Amalija.“

„O, tudi na najognjevitejšem varno jaham,“ pripomni lepa deklica samozavestno.

„Verjamem Ti,“ odgovarja Jurij, „toda bolje je tako, če ne sediš na tako divji živali. — Cekinar naj vzame drugega konja,“ obrne se zopet k Smukaču, „na tretjem pa naj jaha baron, seveda dobro zvezan. Lopovski služabnik naj brusi svoje pete, in če se obotavlja, poskusi naj še enkrat, kako neprijetno bič diši.“

„Dobro, glavar!“

„Tedaj odrinimo, čas hiti!“

Smukač stopa prvi, za njim Skopec z Amalijo.

Na dvorišči stoje tolovaji ter se dobre volje zabavajo, kajti roparski napad se je izvrstno obnesel.

Na glavarjevo znamenje se oblože z ropom ter gredo proti izhodu, kjer stoje straže.

Cekinar pa se še enkrat obrne proti baronovim služabnikom, ki so vsi skupaj v prostorni dvorani zaprti.

Najprvo jim z bliščečim bodalom zapreti, potem pa preplašenim bojazljivcem pomoli dvoje nabasanih samokresov pod nos.

„Sedaj napnite svoja ušesa, jazbeci,“ pravi s tako pohlevnim glasom, kakor da bi bil najmiroljubnejši čiovok na zemlji. „Jaz grem za trenotek na vrt. Kdor pred pretekom jedne ure le črhne — samo jedno besedo zine — ta je že toliko, kakor mrtev in pokopan. Nasadim ga, kakor goloba na raženj — pri živem telesu ga spečem, da mu pa vrhu tega še malo vrat prerežem, o tem niti ne govorim.“

Tolpa zbeganih služabnikov in deklet se stiska v kot.

Cekinar pri vsej hladnokrvnosti ni mož, s katerim bi bilo dobro črešnje zobati.

Dekle zatrjujejo, da bodo molčale kakor v grobu, služabniki pa tako ne morejo govoriti, ker so jim usta zamašena.

„Dobro — za Vas vse dobro, če me ubogate,“ pravi Cekinar, in oči se mu peklensko svetijo, „če pa ne, potem Vas pomorim, kakor mišjo zalego. Svet bi tako ne imel velike izgube, če Vas malo podavim.“

Še enkrat zamahne z bodalom, potem pa hiti za svojimi tovariši, ki so že zapustili grad.

Konji rezgetajo. Amalija sedi na ženskem sedlu, katero so tolovaji našli v grajskem hlevu — dokaz, da so se na gradu včasih tudi druge ženske mudilo, ne samo zaprta dekleta.

Lepa Amalija so lahkotno giblje na čilem konjiči, Cekinar pa se trudapolno skobaca na visoko kobilo, kajti konj ni posebno vajen.

Baron se klaverno drži v sedlu; razuzdanec je povezan kakor snop slame.

„Ali smo vsi skupaj?“ praša Jurij Skopec.

„Vsi, glavar!“

„Tedaj odrinimo!“

Četa se poslovi.

Jurij se obrne k Cekinarju, ki na kobili grozno rentači.

„Ali si služabnike ukrotil?“ praša glavar.

„Da, glavar — hej, hejsa — vražja žival ti ne bodo pred jedno ali dvema urama besedice zinili — hopsa — zlodjevo kljuse — kmalu bi bil doli telebnil.“

Amalija se prisrčno smeji, ko vidi, kako se oklepa čokasti Cekinar kobile krog vratu.

Visokonoga žival menda čuti, da jezdec ni v sedlu doma, ter bi se ga rada znebila.

Jurij Skopec posluša v daljavo.

„Hitro — hitro — za drevje!“ zakliče naenkrat. „Ti, Smukač, ostaneš sam pri meni! Jezdeci prihajajo!“

Hipoma izginejo tolovaji za drevjem ter vlečejo za sabo konje, na katerih sedi Amalija, Cekinar in baron Frankovski.

Tudi je že zadnji čas, kajti ravnokar se na cesti v jutranjem mraku pokažejo temne postave.

„Lovci baronovi so,“ mrmra Jurij ter se obrne proti Smukaču.

„Sedaj pustite le mene govoriti.“

Smukač dobro razume glavarja in jezdeca mirno pričakujeta lovce.

Kmalu so blizu.

„Hola — hoj!“ kliče globok glas, „kdo je že tako zgodaj pri grajskem vrtu — to je sumno!“

„Da, da,“ pravi drug lovec, „v grmovji je tudi tako nenavadno šumelo. Zgrabite puške in samokrese!“

„Glavar, ali jo nismo zavozili?“ šepeta Smukač.

„Molči, Ti pravim!“

Jurij Skopec se lovcem približa.

„He, kaj naj to pomeni?“ praša mirnim glasom. „Od kedaj pa je navada, da se gosti barona Frankovskega od njegovih ljudi sumničijo?“

Lovci prav blizu prijašejo.

„Ej — tako, ali nista to oba hrvatska plemiča?“ praša stari zelenosuknjež, ki je na čelu čete.

Starec gotovo še ne zaupa.

„Hm, da, to sta gosta mojega gospoda,“ izpregovori zopet, „toda pri sv. Hubertu — zakaj tako zgodaj zapuščata grad Podsmreko?“

Jurij Skopec ve, da je od njegovega odgovora vse odvisno, toda on ni mož, ki bi tako hitro prišel v zadrego.

Mirno odgovarja:

„Pot v Ljubljano je dolga in dobro se morava podvizati, če hočeva pravočasno tja priti. Zato sva tako zgodaj vstala, z dovoljenjem gospoda barona, s katerim sva preživela veselo noč. Ko bi bili Vi le nekaj minut poprej prišli, lahko bi bili svojega gospodarja videli.“

Jurij Skopec govori resnico, če tudi v drugem pomenu, kakor to lovci razumevajo.

Logar se pomenljivo muza.

Predobro pozna svojega gospodarja, njegove navade in — razvade.

„Morem si misliti,“ mrmra sam za se, „kaj se je zgodilo. Celo noč sta Hrvata ž njim igrala in mnogo izgubila. Hahaha, gospod baron v igri vedno dobiva. Sedaj hočeta ta dva hitro v Ljubljano, da si zopet napolnita prazne mošnjičke.“

Jurij Skopec zapazi, da je sumnja pri lovcih izginila.

Odkrije se ter počasi odjaha, lovci pa oddirjajo proti gradu.

Do šestdeset mož je, vsi na konjih in dobro oboroženi, tedaj še jedenkrat toliko, kakor njegova četa, ki samo trideset tolovajev šteje.

Juriju je znano, da bi bil boj z močnejšim sovražnikom poguben zanj in za njegove ljudi.

„Glavar,“ šepeta Smukač, „kje pa so ostali?“

„Čakaj!“

Glavar zamolklo zažvižga, toda njegovi tovariši ga vendar čujejo.

V grmovji pokajo suhe veje — tolovaji so prikažejo jeden za drugim, tudi Amalija in baron.

„Hitro — hitro!“ ukazuje Jurij Skopec, „le nekaj minut nam preostaja, da jim utečemo. Lovci so odjahali na Podsmreko, v kratkem imamo vse za petami. Vsak naj krene svojo pot — kraj poznate, kjer se snidemo — sedaj velja pokazati sovražnikom, kako jih zna Jurij Skopec speljati na led!“

37. poglavje. Na Kumu.

Uboga dekleta. — Neznan tujec. — Čudna zahteva. — Pogumna Urška. — Skrivna zveza. — Kdo so tujci?

Na Dolenjskem, ne daleč od savske doline, se dviguje starodavni Kum, najvišja gora dolenje Kranjske.

Vrhu nje stoji cerkvica, katero tudi še dandanes obiskuje mnogo pobožnikov, ki se ne plaše težavnega pota.

Ob bregovih orjaškega Kuma se razprostirajo temni gojzdi in zeleni pašniki, po katerih se pase goved in drobnica.

Pastirji veselo vriskajo ter prepevajo radostne dolenjske pesmi.

Za časa naše povesti, kmalu potem, ko so še grozni Turki razsajali in klali ljudi po Slovenskem, pastirjev tu ni bilo. Opravljale so to službo mlade deklico zdravih lic in krepkih postav — same sirote, katerim je krvoločni sovražnik vsega krščanstva pomoril ali v sužnost odpeljal stariše in brate.

Sedaj, ko so do dobrega naklestili Turka, oživele so se zopet vasi.

Krepka dekleta — pastarice — so čile Dolenjke, sveže cvetlice — pa tudi svežih jezičkov.

Na rudečih, ogorelih licih ne najdeš zadovoljnosti, ko v senci košate bukve zavživajo svojo skromno južino — suh črn kruh, katerega namakajo s hladno studenčnico.

Jedna je posebno zala ter je nekaka zapovednica mej svojimi tovarišicami.

To je Uršika iz Št. Jurija pod Kumom, kateri je tudi turški sovrag pomoril ljube stariše.

Ovce in koze pase pri nekem skopem, trdosrčnem kmetu, ti ubogi pastarici komaj toliko daje, da se do dobrega naje.

„Glejte ta kruh; črn je ko oglje in trd ko kamen, in od tega ter k večjemu še sem ter tja od požirka kozjega mleka naj človek živi!“ pravi Uršika svojim tovarišicam.

„Nam se tudi bolje ne godi,“ pravi drugo dekle, „noč in dan moramo biti pri živini, imamo pa komaj toliko, da pokrijemo svoje telo. To zimo nam kmetje niti črevljev ne bodo kupili ter bodemo morale bose po snegu gaziti.“

„Sramotno in grešno je,“ pripomni Uršika, katera je zelo pogumna in odločna, — „moj kmet je hujši kakor vsi drugi. — Plače sploh nimam nobene — skopuh misli, da mi Bog ve kako dobroto izkazuje, če mi daje suh kruh in kako staro cunjo za obleko. In upanja uboge siroto sploh nimamo, da se nam kaj zboljša. Pastirke, zaničevane pastirke ostanemo do groba, zaslužek naš pa bo žive dni suh kruh!“

„Da — da, tako je, — žalostno je,“ glasi se v dekliškem krogu, „naši stariši so pomrli in s siroticami kmetje nimajo usmiljenja. Nikdo bi se ne zmenil, če tudi poginemo — izrabljajo nas do zadnje kapljice krvi. Ko bi katera izmed nas bolela, bilo bi bolje za-njo, da se raje takoj vleže v hladni grob.“

Uršika jim prikima.

„Prav imate,“ pravi vsa razjarjena, „toda to še ni vse! Pomislite, kmet mi je obljubil boljšo obleko, boljšo hrano, celo črevlje in nogovice — toda —“

Obmolkne.

„Lahko si mislim, kaj zahteva od Tebe,“ pristavi jedna tovarišic, saj si zala in čvrsta, Tvoj kmet pa ima starikavo in prepirljivo ženo, ki že dolgo boleha. Zabaval bi se rad s Tabo ter Te žrtvoval svoji nesramni poželjivosti. Grdoba!“

Uršika jezno poskoči.

„Saj sem mu pa tudi dala odgovor, kakoršen zasluži.“ pravi in ves obraz jej plamti srditosti. „Z vsemi desetimi nohtovi bi mu razpraskala vražji obraz. Godrnjaje se je umaknil, in sedaj se mi še slabše godi kakor poprej.“

„Nam tudi — nam vsem.“

Vsled Uršikine pripovesti razodenejo tudi ostale deklice svoje težave in križe, in pri tem se pokaže, da več kmetov zalezuje svoje ženske posle.

Uršika temno zre na tla.

„Oj, da bi mogla vso to revščino predrugačiti,“ govori sama za-se, „kolikokrat sem že premišljala, ali bi ne bilo bolje, zbežati po širokem svetu. Toda kedo mi je porok, da se mi drugod ne bo še slabše godilo? Tukaj se človek saj borno preživi!“

„Da, da, Uršika ima prav!“

„In če pomislim, kako se tu godi,“ nadaljuje Uršika vneto; „kmetje so kar podivjani. Jeden slepari druzega. Ves svet živi od goljufije, boj s Turki je vso boljše čute pomoril.“

„Zakaj bi bile me drugačne?“ pripomni temnolasa pastarica, „tudi me hodimo svoja pota, tako, kakor vsi drugi. Potem se nam bo tudi boljo godilo, jedle bomo dobro, oblačile se čedno in morebiti celo denar imele v žepih.“

Uršika se žalostno nasmehlja.

„Kako hočeš to napraviti, Ti neskončna modrost?“ praša jo konečno.

Pastarica glavo povesi.

„Tega seveda ne vem,“ pravi malodušno.

„Aha, sedaj vidiš,“ poučuje jo Uršika, „tudi me si ne znamo pomagati. Če gremo od tod, lahko lakote poginemo, in živa duša se nas no bo usmilila, če vzamemo živino svojih gospodarjev seboj, preganjali nas bodo in rabeljnu izročili. S taticami kratko postopajo. Tedaj moramo svojo žalostno osodo še naprej prenašati, morda moramo celo postati žrtve svojih hudobnih kmetov, če nas po noči, trdno speče napadejo. Tako se je žo dvema izmed nas zgodilo. Udali sta se svojima gospodarjema, potem so jih pa kot ničvrednice dali pretepsti in iz dežele izgnati.“

Uboge pastarice so žalostne.

„Da, vso nam nič ne pomaga,“ pravijo, „bolje bi bilo, da bi že šest črevljev pod zemljo ležale.“

„Kaj pa še,“ začuje se globok možki glas, „škoda bi bilo tako svežih zalih punic.“

Pastarice se bliskoma obrnejo.

Za bližnjim grmom se prikaže bradat obraz.

V tistih nemirnih časih se je dosti nevarnih rokovnjačev klatilo po svetu.

Toda mož, ki bliže pristopi, ni podoben rokovnjaču, marveč poprej lovcu, čeravno nima puške seboj.

Lovec je srednjih let, predrznega, toda ne grdega lica.

Prijazno pozdravlja pastarice.

„Tam-le za grmom sem ležal ter nehote slišal Vaše pogovore,“ pravi nebrižno.

Uršika globoko zarudi.

„In čuli ste, kar se je reklo?“ praša hlastno, spominjaje se svojega pohotnega gospodarja.

Tujec se skrivnostno nasmehlja.

„Kar nočem vedeti, tega tudi ne slišim,“ pravi mirno.

Uršika je naravno dokle, glavica njena je prebrisana.

Takoj spozna, da tujec ni navaden mož, da ni iz teh krajev, pa tudi ne hudobnež.

„No, Vi mi tudi ne bote mogli pomagati,“ meni Uršika ter od strani pogleda možakarja.

„Kdo vé?“ odgovarja lovec; „toliko sem vsaj razumel, da posebno prijazno vse skupaj ne sodite o svojih gospodarjih.“

„Tako je!“ živahno zakliče Uršika, „me vse črtimo one skope, trdosrčne kmete, ki samo na to mislijo, kako bi nas bolje mučili.

„To rad verjamen,“ pripomni tujec ter se vsede poleg deklet. „Pomagati bi Vam morebiti vendar mogel — kdo ve!“

„Vi?“ čudi se Uršika.

„No, recimo, da imam še večje število tovarišev, ki niso od tod!“

„Gotovo vojaki, ki se iz vojske vračajo?“ praša Uršika meneč da je to vojak, ki je na poti proti domu, ali je pa celo pobegnil.

„Naj pa Vaše mnenje velja,“ pravi tujec, „tu na Kumu je samotno, in tu gori proti cerkvici zahaja malo ljudi?“

„Nobeden. Odkar je Turek tu razsajal, ljudje ne hodijo radi po samotnem gorovji.“

„Tem bolje,“ meni lovec, „no, povejte mi, zala dekleta, ali bi mi mogle — recimo za trideset ljudi — preskrbeti živeža ter ga tu gori znositi?“

Pastarice se začudeno pogledujejo.

„Seveda za dober denar ter primeren zaslužek,“ pravi tujec ter pokaže celo pest svetlih srebrnikov.

Uršika poskoči.

„Resnično, Vi ste preoblečen grof ali pa še kaj višjega!“

„Hahaha,“ smeji se zelenosuknjež, „ne, ne, tu je moja roka, jaz sem navaden človek, kakor Vi. Grofi ne potrebujejo jedil, katere jim na skrivnem prinašajo pastarice.“

„To je res!“

„No, tukaj Vam izročam denar, toda nikdo ne sme vedeti, kam pride živež in za koga da je. Ali imate človeka, ki zna molčati, in ki bi vse preskrbel, kar bi Ve potem gori znosite?“

Uršika premišlja.

„Tacega človeka že poznam,“ izpregovori, „to je kruljevi rešetar iz Ribnice. Ta je za vsako tako stvar rabljiv ter preži na denar, kakor vragec na ubogo dušo. Za svetle srebrnike pusti svoje življenje.“

„Dobro, zala deklica,“ pravi tujec, „le zmenite se ž njim. To menda ne bo pretežko, dajal Vam bom denar, zvečer gonite svoje črede v Št. Jurij in zjutraj prinesite seboj, kar rešetar nakupi. Od tukaj naprej preskrbim jaz sam, kar je potrebno.“

Izgovorivši izroči Uršiki srebrnike.

„Tretjina tega je Vaše plačilo,“ pristavi, „denar razdelite med tovaršice, da me nobena ne izda.“

„Ne, nobena!“ kriče dekleta kakor iz jednih ust, „nobena Vas ne izda, zadovoljni bodete z nami.“

„Verjamem,“ odgovori tujec mirnodušno, „potem nam je vsem pomagano, kaj ni res?“

Uršika je radovedna.

„Kje so pa Vaši tovariši?“ praša.

„Le ne radovedna biti, devičica, to je tajnost,“ glasi se odgovor.

Glas tujčev je pri tem trd, skoro oduren.

Uršika molči.

Za svoje življenje bi rada izvedela, kdo je lovec in njegovi tovariši, in kje se skrivajo.

Uvidi pa, da mož ne bo ničesar izdal, da je torej vsako izpraševanje zastonj.

„Pri tem tedaj ostane,“ pravi tujec.

Uršika je predrzna.

„In koliko časa naj živež preskrbujemo?“

„No, to še ni določeno. Mogoče kaka dva tedna, mogoče niti toliko časa.“

„Moj Bog,“ stoče Uršika, „potem se bodo pričela stara revščina.“

Tujec se skrivnostno smeji.

„No, mogoče se bo dalo tudi v tem oziru nekoliko pomagati.“

„Vi bi hoteli — ?“

„Sedaj ne morem še ničesar obljubovati. Vse je sedaj le od Vas vseh odvisno, ali se hočete po mojem naročilu ravnati, ali ne. O vsem tem se bodemo lahko še pozneje pogovorili. Sedaj Vam moram še nekaj povedati.“

„In to je?“

„Ve vse mi morate obljubiti, da ne bodete svojih ovac in koza višje gonile, tudi ne same te meje prekoračile!“

„Zakaj pa?“ čudi se Uršika.

„To je moja stvar,“ odgovori tujec rezko. „Vaša drobnica ima tudi tu doli dosti paše. Zgoraj pa je naša posest — tam nima nikdo nič iskati.“

Uršika se igra s svetlimi srebrniki v svoji desnici.

„No, dobro,“ pravi po kratkem premisleku, „Vaša želja velja. Obljubujem Vam to v imenu svojih tovaršic, ki so vedno z mojimi ukrepi zadovoljne.“

„Pametno od deklet,“ hvali tujec.

„Vašo ponudbo tedaj sprejmemo; hromi rešetar bo preskrbljal hrano, me pa znosimo vse tu gori. Da bo Ribničan molčal, za to jamčim, me pa tudi ne bodemo ničesar o tem blebetale.“

„Nekaj nenavadnega pri dekletih,“ meni čudni mož.

„Me smo drugačne, kakor vaške klepetulje,“ odgovarja Uršika samozavestno, „skoro izključene smo iz človeške družbe, gospodarji s svojimi psi bolje ravnajo, ko z nami, zaradi tega smo pa tudi že v mladih letih samostojne. Oponašati pa nam vzlic vsemu nikdo ne more ničesar — ohranile smo svojo čast vzlic revščini in nadlogami.“

Lovec se odkrije.

„Resnično, svojega širokokrajnika niti pred knezom ne snamem, pred Vami, dekle, pa to storim. Kar je res, je res, no morem si drugače — Vi ste punica, kakoršnih še nisem dosti našel.“

Da, Uršika je bitje, čegar značaj je v sovražni okolici postal jeklen.

Ponosna, samozavestna stoji pred tujcem.

„Tedaj od jutri naprej se prične donašanje,“ pravi tujec, „potem pridejo tudi moji tovariši, ki so že na poti semkaj, pa prst na usta, moja draga!“

„Grob ne zna bolje molčati, kakor me.“

„Bodemo videli, me bo veselilo.“

„Zadovoljni bodete.“

Tujec pomoli roko, Uršika pa junaško z desnico vdari vanjo. —

„Grom in strela, Vi ste res prava ženska, Vi bi marsikaterega moža osramotili.“

Uršika se ponosno smeji — nenavadna hvala jej dobro dé, čeravno ne vé, kdo stoji pred njo.

Prijazno jej prikima tujec, trenotek pozneje pa že izgine za grmovjem.

„Uršika,“ zakliče jedna pastaric, „to je bil prav čuden človek — skoraj sem se ga bala.“

„Zakaj pa?“ vpraša Uršika, „to je bil zal mož, ki mi je desetkrat ljubši kakor moj kmet. In na poglejte te trde srebrnike, osemnajst jih je, šest od teh je naših, toda spravila bom jaz vse.“

Uršika ima tolik vpliv, da jej nobena njena tovaršica ne ugovarja.

Ne, vse jo pripoznavajo za svojo načelnico — Uršika, katero vse pozna kot odločen in jeklen značaj, sme ponosna biti na svojo veljavo.

„In kaj pa hočete?“ vpraša, „to je vsaj jedenkrat jasen žar v naše megleno življenje. Zaradi mene naj bo tujec, kdor hoče — meni je ljubši, ko moj gospodar.“

„Ali Uršika,“ vpraša jedna tovaršic bojazljivo, „kaj hočeš denar vzeti sabo v kmetovo hišo?“

„Ne,“ pravi zala deklina, „to bi bila velika bedarija. Bodi popolnoma brez skrbi, skrila ga bom na takem kraji, kjer ga nobeden človek ne more najti. Ve vse me poznate — niti vinarja ne vzamem sama za-se, denar je nas vseh, skupno premoženje.“

Vse pastarice jej prikimajo.

„Zaupamo Ti,“ kličejo zopet deklice. „Le ravnaj, kakor sama misliš, da je prav. Da, skrij denar, pozneje ga bodemo že potrebovale.“

„Prav gotovo.“

Deklice se sedaj drenjajo okrog Uršike.

„Kdo neki je tujec?“ povprašujejo radovedne.

„Tega ne morem vedeti.“

„Kaj pa Ti meniš, da je, Ti si vendar tako prebrisana — Ti sicer vendar vse veš.“

Lepa pastarica zmaje z rameni.

„Ali je to kak lovec?“

„Kdo vé?“

„Oj, Ti že nekaj slutiš — povej nam vendar — Uršika govori,“ prosijo in silijo dekleta.

Uršika se jih obrani.

„Jaz nič ne vem,“ méni, „pustite me pri miru, vse drugo se bo že našlo. In sedaj pazite na mojo čredo, kajti še danes grem h kruljevemu rešetarju.“

38. poglavje. Povesti o strahovih.

Opat Benedikt si ne ve pomagati. — Jetnici. — Ponočni obisk. — Skrivnosten razgovor. — Čuvaji na straži. — V strahu in trepetu!

Obraz opata Benedikta je resen.

„Kdo neki jo deklica?“ vpraša se častitljivi starček menda že deseti pot, Indijka — skoro ne verjamem vzlic bronasti polti. Modre oči, te krasni zvezdi, te so vendar popolnoma pri nas doma, to so slovenske oči!“

Oj, ko bi opat Benedikt vedel za celo resnico!

Sreča za Milico, da v samostanu ni nun; gotovo bi jo preoblekle in v tem slučaji bi hitro spoznali sleparijo glumaške načelnice.

Tako pa dajo glumačicama dve meniški kuti, kateri si morate na svojo glumaško opravo ogrniti.

Opat Benedikt si ubija glavo.

Starček je velik učenjak, toda tukaj je vsa njegova učenost pri kraji.

Cenobija ne odgovarja na njegova vprašanja, nema je — kakor da bi niti jedne besedice indijskih narečij ne poznala. —

Ubogi opat Benedikt!

Knez Podstrmski bo kmalu hotel imeti poročilo — toda kaj naj poroča, ko skrivnosti krasnega dekleta nikdo ne more pojasniti?

Pa tudi nekaj druzih ljudij je v samostanu, ki si iz dna srca žele, da bi bili ženski v čudoviti deželi Indiji ostali, kjer poper raste in sladkor iz dreves pada.

To so čuvaji pred začarano dvorano.

Dolžnost jih veže, da po dva in dva stojita na straži pred dvorano, o kateri sc toliko strašnih reči pripoveduje.

Ko se polnoč bliža, treseta se oba čuvaja, kakor palica na vodi.

Vsak trenotek pričakujeta, da se jima prikaže kak smrtnobled menih, ali pa da celo mrtvaški sprevod prikoraka.

Marsikdo moli rožni venec ter se plašno ozira na okoli, kadar vihar buči ali celo čuki in sove prirede vstopnine prosto godbeno predstavo.

Dosedaj niso nič posebnega opazili.

Prikazal se ni še nobeden duh ali strah, in samostanski hlapci že lažje dihajo.

V začarani dvorani pa bivate ženski, ki bi bili tudi raje v daljni Indiji, kakor pa v samostanu na Dolenjskem.

Glumačica se boji, da bodo Milico natančneje preiskali in uboga preplašena revica misli na mučilnico in neusmiljenega krvnika.

Za glumaško načelnico je velika tolažba, da ima sabo zadostno množino ono barve, s katero jo namazala Milici obraz, vrat, prsi, hrbet in roki.

Z grožnjami prisili revno Milico, da se mora po celem ostalem životu namazati ž njo. Tako se vsaj prepreči največja nevarnost.

Seveda je glumačici znano, da bo bronasta barva polagoma obledela, če barve zmanjka, in potem mora priti cela sleparija na dan.

Toda vzlic vsemu zvita babura ne obupa.

Zanaša se na svoje ljudi, prekanjene glumače, ki so se že v največjih nevarnostih znali izmuzati.

In glumačico ta nada tudi no vara.

Zamrežena okna čudne začarane dvorane, na katere stenah visijo že otemnele velike slike, vodijo na senčnati samostanski vrt.

Milica vidi, da glumačica po cele ure, posebno po noči, pri oknu stoji ter na vsak glas, ki prihaja od zunaj, pazljivo posluša.

Čujejo se mili glasovi slavcev, kričanje sov in čukov, regljanje žab in od daleč lajanje psov.

To so glasovi narave.

Znamenje pa, na katero babura nestrpno čaka, se noče oglasiti, in nejevoljna se zopet vleže na posteljo.

Tudi pošteni samostanski oskrbnik se zelo čudi.

Vsako jutro bojazljivo potrka na vrata začarane dvorane, in ko se glumačica prikaže pri odprtem vhodu, vpraša jo vsakokrat:

„Aj, Vi še živite — strahovi so Vas tedaj nocoj še pri miru pustili. Kar pa še ni, to je še mogoče. Duhovi ne puste, da bi živi ljudje tam stanovali, kjer je njihovo bivališče. Gotovo se bo tukaj vsa stvar še grozovito končala.“

Seveda jo potem prekanjena glumačica z raznimi vprašanji kmalu izvedela celo pripovest o strahovih v začarani dvorani.

Ali s tem kaj posebnega namerava?

Kdo ve?

Milica navadno molči — z neko malobrižnostjo se je udala v svojo usodo.

Sredi tretje noči se Milica nagioma zbudi.

Glumačico vidi, da stoji pri oknu, skozi katero je vsled močnih železnih drogov in trdne mreže vsak beg nemogoč.

Milica se v postelji vzravna.

„Kaj je?“ vpraša še pol v spanji.

„Pst — pst, tiho!“ šepeta babura, „moji ljudje so tukaj, našli so naju.“

V tihi noči je slišala nenavadno znamenje, s katerim glumači mejsebojno sporazumevajo.

Sedaj čuje, kako nekdo ob pristavljenem drogu kakor mačka kvišku pleza in kmalu se pri oknu prikaže temna postava. —

„Pst — pst,“ tiho mrmra glumačica, „ali si Ti, burkež?“

„Da, načelnica.“

To je pajac, ki se ni bal truda in težav, ter je konečno zasledil gospodarico z ljubljeno Cenobijo.

Sedaj visi ob mreži pri oknu.

„Tukaj ste tedaj, gospodarica,“ pravi burkež, „to je vražje trdna ječa. No, kogar jedenkrat menihi zapro, ta tako hitro ne zagleda zlate prostosti.“

„Norec, rešiti me moraš.“

„Nemogoče, mi nimamo takega orodja, da bi take debele železne droge odstranili.“

„Iti mora — pa na drug način.“

„Kako pa, načelnica?“

„Poslušaj!“

Babura prične tiho razkladati.

„Hahaha,“ smeji se zamolklo burkež, „to bi bilo vse lepo, samo če bo kdo verjel!“

„Prav gotovo!“

„No, radoveden sem!“

„Šlo bo, če Ti rečem!“

„Dobro, storil bom, kar je v moji moči. Kar je na meni ležeče, načelnica, bodete lahko zadovoljna.“

„Zanašam se na Te!“

„Oj, storil bom, kakor ste mi naročili, toda za vspeh Vam ne morem jamčiti.“

„To je moja stvar! Sporoči drugim, da bodo pripravljeni! Sedaj zopet pojdi, da Te nikdo ne zapazi. Drugače bi bil ves naš trud zastonj.“

Temna postava izgine.

To se tako hitro in mirno zgodi, da Milica meni, vse to so bile le sanje.

Prašati pa si ne upa ničesar, ker pozna surovost grde babure.

Slednja hitro smukne v posteljo in kmalu težko sopihanje dokazuje, da je trdno zaspala.

Luna prisije skozi visoko, obokano okno in bleda mesečina obseva stare slike na stenah.

Uboga grofova hči, kdaj bo bila ura Tvoje konečne rešitve? — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Zopet mine dan.

Učeni opat je dolgo poročilo v potu svojega obraza izdelal, da je pošlje knezu Podstrmskemu.

Tu je marsikaj napisanega, o indijskih rodovih, ki stanujejo ob reki Ganges pa gori do snežnih orjakov himalajskega gorovja.

Vse to je lepo čitati in kaže veliko učenost, toda kar kneza najbolj zanima, od kod da je čarobna indijska plesalka, o tem ni črkice v dolgem pismu.

Vzlic temu pa mora dobiti knez poročilo in sivi opat se oddahne, ko sel s pismom zapusti samostan.

„Tako, sedaj naj se knez Podstrmski huduje, kakor hoče, storil sem, kar mi je bilo mogoče, toda v tem slučaji nobena učenost nič ne pomaga.“

Vse drugače mislita čuvaja, ki morata proti večeru zopet na stražo pred začarano dvorano.

Tu stojita na dolgem, temnem prehodu v strahu in trepetu, kajti noč ima svojo moč, in oskrbnik sam tudi veruje, da ni v začarani dvorani vse tako, kakor bi moralo biti.

Dva krepka možakarja sta danes na straži.

Plašljivo se ozirata po prehodu; svetilnica le najbližjo okolico malo razsvetljuje, daljni koti pa so popolnoma temni.

„Sam ne vem,“ pravi prvi, „naš opat je sicer dobrota sama, boljšega gospoda si ne morem želeti. To pot pa nam gotovo ni naklonjen, drugače bi ne bil zapovedoval, da moramo ravno tukaj celo noč stražiti.“

„Prav imaš,“ meni drugi junak, „to je strahovita straža. Raje bi stal na starem stolpu ali pa pod zemljo, kakor tukaj pred začarano dvorano — brrr!“

„Da, tudi mene obliva kurja polt po celem hrbtu,“ potrjuje mu tovariš, „samo čudim se, kako morete dve ženski še tu notri živeti. Po mojem mnenju bi jim bil moral že zdavnej kak duh zaviti vratova.“

„Mogoče sta sami coprnici.“

„Prav imaš, dragi, drugače bi ne mogli več živeti.“

„Toliko slabše za naju; strahovi krog naju, tu notri pa dve plašni coprnici — sedaj vedno mislim na svojo blažena smrt ter se kesam vseh grehov, katere sem svoje žive dni storil.“

„Meni se nič bolje ne godi.“

Ta junaški dvogovor pretrga velik netopir, ki po dolgem prehodu šviga sem ter tja.

„Hu — hu,“ javkata samostanska hlapca ter se tako stiskata, kakor bi hotela jeden v druzega zlezti.

„Saj je bil to netopir.“

„Ali si ga videl?“

„Videl, bil je!“

„No, potem je dobro,“ meni drugi ter si briše pot s čela, „mislil sem že, da je bilo kaj druzega.“

„Ne, netopir je bil.“

„Zaradi mene naj pride sto takih hudirjev, to je vsaj nekaj naravnega — toda tak smrtno bled menih — hu!“

„Bodi no tiho!“

„Z mrtvaško glavo, režečimi se zobmi, namestu prave glave —“

„Molči, Ti pravim!“

„In svetilnico v koščeni roki.“

„Nehaj mi, ali pa zbežim in Te samega pustim!“

„In iz očij se sveti ognjeno — hu — to je strašansko!“

„Človek, ali hočeš, da znorim?“

Zopet se junaka na tesno stiskata v kot.

„Da, da,“ stoka prvi, „kar sem rekel, za to sem tudi porok. Glej, tu notri v začarani sobi je pred sto in toliko leti bival slovit alhimist kateremu so bile največje skrivnosti znane. Ta je znal vraga, vse strahove in celo mrtve ljudi klicati, da so se mu morali prikazati.

„Govori raje o čem drugem.“

„Počakaj no, da Ti vse povem. Alhimist je bil jako učen mož, toda pobožnosti mu je manjkalo. Zapisal je svojo dušo vragu, za to mu je moral pa črni pokazati vse peklenske umetnije.“

„Kar mu pa ni dosti pomagalo?“

„Kakor se vzame. Krasno in v veselji je živel, dokler ni prišla zadnja ura. Tu je bil peklenšček seveda takoj pri roki ter je grozno rujoveč odnesel zapadlo mu dušo.“

„Čuj, ali ne slišiš, da bije polunoči?“

„Da, da toda nisem Ti še vsega povedal. Zgoraj na koru se vidi še deset lukenj, kamor je hudobec svoje železne kremplje zasadil, ko je z alhimistovo dušo v peklo sfrčal. Zapustil pa je svojo skrivnost vendar poznejšemu svetu. Marsikdo bi lahko svojo srečo našel — seveda bi se moral peklenščka varovati.“

„Kako skrivnost pa?“

„No, to so velike slike v začarani dvorani, te pomenijo celo copernijo in kdor bi jo znal brati, zapovedoval bi vsem hudobcem. No, jaz se ne bom trudil s to umetnostjo.“

„Jaz tudi ne.“

„Pa drugi bi jo radi spoznali.“

„Naj jo, jaz pa ne.“

„No, denar je lepa reč —“

„Tiho, ali nisi čul ropot?“

„Ne bodi neumen, to je bil veter.“

„Ne, ne, natanko sem slišal, bilo je tako, kakor bi se nama kdo po prehodu bližal.“

„Pusti no, ni je žive duše!“

„Morda pa kaj druzega?“

„Ne, motil si se!“

„Za božjo voljo, tu je zopet, ali ne slišiš hu — hu — glej — glej — tamle!“

Čuvaja grozno prestrašena zreta proti temnemu prehodu, na katerem se nekaj premiče.

Toda to ni netopir, o ne, to je velika, strašanska postava, ki se počasi in vedno bliže drsa po kamenitih tleh.

Uboga samostanska hlapca šklepetata z zobmi, kajti to, kar se jima bliža, ni človeško bitje, to je grozovita pošast z onega sveta.

„Jezus — Jezus,“ stoka prvi junaških Dolenjcev, „glej, oj, glej, kaj tukaj prihaja!“

„Oj, Ti ljubi Bogec,“ javka njegov tovariš, „to je jeden menihov, ki nimajo miru pod zemljo.“

Možakarja se krčevito oklepata jeden druzega.

Vedno bliže in bliže prihaja prikazen, nogi vleče za sabo, to je bitje z druzega sveta, možka postava v zaprašeni, trohljivi meniški opravi.

Pošast nima več navadne glave, ne, sama globanja štrli iz kute.

Čuden, moder, trepetajoč svit obdaja grozno postavo, ki se počasi pomika proti začarani dvorani.

Čuvaja sta skoro ob pamet.

Še je rešitev mogoča, stranski hodnik vodi na samostansko dvorišče — tja je še mogoče zbežati.

In sedaj se začuje glas, nenavaden glas.

To je zamolklo, tožno tarnanje, stokanje — prav tiho je, toda grozovito pretresa živce.

„Hu — hu — hu,“ glasi se zopet med zobmi koščene globanje, ki svoja usta odpira.

„Beživa — beživa, zgrabil naju bo,“ javkata hlapca.

Po hodniku divjata ter se zadej za vrata z obema rokama držita kakor bi se bala, da ju bo zdaj in zdaj hudoba zadavil.

Čuvaja sta tako prestrašena, da niti vpiti ne moreta.

In kaj bi jima tudi pomagalo, če začneta na pomoč klicati? Predno prihite tovariši, je prikazen že davno izginila?

To tudi mislita junaka, ko priletita na dvorišče, kjer se v kotiček stiskata ter se kakor preplašena piščanca na vse strani bojazljivo ozirata.

Dvorišče je od meseca popolnoma razsvetljeno in videla bodeta natanko, od katero strani bo prišel neznanski menih.

Toda zastonj čakata, nič so ne prikaže — samotno in tiho je vse.

Kje neki je menih z mrtvaško glavo? Ali se je povrnil v svoj grob, ali pa je skozi zaprta vrata v začarano dvorano kakor senca izginil, jutri bodete pa obe tuji ženski zadavljeni ležali na tleh ali pa v posteljah?

39. poglavje. Novo domovje tolovajske čete.

Smukač pričakuje tovariše. — Prihod zaljubljenca. — Jetnika. — Ogenj ljubezni.

„No, sedaj bi bili pa že lahko tukaj! Tristo vragov, se jim pa vendar ni kaj posebnega pripetilo? Po mojem mnenji bi morali sedaj dohajati, čeravno se posamezno bližajo proti Kumu.“

Bradat mož temnega obraza jo to, ki na Kumu za grmovjem tako sam sabo govori.

Smukač je, tolovaj.

Vedno in vedno pogleduje v dolino, kjer leži St. Jurij in druga sela.

Večerni mrak se vlega na zemljo.

„Resnično, čas je,“ mrmra predrzni mož, „temni se, in če postane popolnoma noč, spoznali se ne bodo več na tem vražjem hribu.“

Smukač se na vse strani ozira.

V njegovi bližini je cerkvica z močnim ozidjem, nekoliko nižje je mala kapelica in gosto grmovje prikriva vhod v podzemeljsko razpoklino, katero je po naključji izvohal.

„Krasno skrivališče,“ mrmra, „kakor ravno za nas tolovaje ustvarjeno. Škoda, da Jurij Skopec noče delj časa tukaj ostati! To Ti je nemiren duh, ta nas bo vodil do bogastva in — vrag vedi — tudi v nevarnosti.“

Smukač zmaje z ramami.

„Da, čuden človek je naš glavar,“ nadaljuje v svojem samogovoru, „predrzen do skrajnosti, pogumen, podjeten, toda glava njegova je trda — skoro bi rekel, da je svojeglaven. Jurij Skopec bi lahko delj časa tu ostal. Cela okolica bi se pred njim tresla in po celi Kranjski bi se samo pred njegovim imenom že vse balo. Toda ne zadostuje mu to! Dežela mu je prerevna, Jurij hoče sebe in nas vse obogatiti! Kaj neki namerava? Kako visoko letajo njegovi naklepi? No, meni je prav — zaupam mu in ž njim grem, če treba, tudi v peklo!“

Tolovaj posluša v daljavo.

Njegovo vajeno uho čuje tih ropot, ki se počasi bliža.

„To so konji,“ šepeta Smukač, „jeden, dva, tri, resnično, to so naši! Konečno vendar pridejo! Čas je pa tudi že bil. Pripravil sem mej tem vse, v razpoki in za kapelico. Aha, so že tukaj!“

Temne sence se bližajo po bregu navzgor.

To so jezdeci, Smukačevo uho je dobro slišalo, vzlic temu, da so konjska kopita s cunjami ovita.

Jeden jezdec je nekoliko pred drugimi.

„Smukač!“ zakliče zamolkel, toda možat glas.

„Tukaj sem, glavar!“

„Ej, na-te se lahko zanašam, Ti si zvesta duša!“

„Grotovo, glavar, tudi je vse najbolje preskrbljeno. Dobivali bodemo zadosti živeža, in celo zale punice so to, ki nam bodo vse, kar potrebujemo, pridno donašale.“

„Kaj praviš — dekleta?“ praša skoro nejevoljno glavar, „ali meniš, da bodo dekline molčale?“

„Te prav gotovo,“ odgovarja Smukač mirno, „pozneje Tam bom vse povedal, glavar, in zadovoljni bodete z menoj. Toda sedaj stopite raz konja — pozno jo že in pot od tukaj je kamenita in strma.“

„Tedaj čakaj!“

Jurij Skopec, prvi došlec, skoči raz konja, katerega prime Smukač za ujzdo.

Tolovaj se samozavestno smeji.

„Tudi za konje se nam ni treba bati; za gostim grmovjem in drevjem je dosti pašnikov, da se bodejo lahko pasli in jih vendar nikdo ne bo od zdolaj zapazil. Na vrh pa sedaj itak ne zahajajo prebivalci sosednih vasij.“

Jurij Skopec zadnje besede komaj še posluša.

Vrača se proti ostalim došlecem ter zgrabi konja, na katerem sedi krasna Amalija, ki s polnima rokama objame ljubljenega moža, ko jo dvigne raz žival.

„Jurij,“ šepeta srečna, „ljubljenec moj — sedaj se mi ni treba ničesar več bati.“

„Ne, ne boj se, dokler sem jaz poleg Tebe,“ odgovarja glavar ognjevito.

Od rane ure, ko so roparji zapustili oropani grad, pa sedaj do poznega mraka si niso privoščili počitka.

Pot je bila tem težavnejša, ker je bilo treba na barona paziti, ki sedi na konju kakor kupček nesreče.

Tudi Martin je tukaj, s povezanimi rokami in zamašenimi ustmi. Capljati je moral peš. In če se je, nenavajen dolge hoje, začel nekoliko obotavljati, pošegatali so ga malo z bodalcem, pa je hitro začel skakati kakor mlad kozliček.

„Cekinar!“ kliče Jurij Skopec.

„Tukaj sem, glavar!“

„Izročim Ti jetnika. Tebi in Smukaču. Pelji ju v podzemeljsko votlino, katero Smukač dobro pozna ter jo je izvohal, ne da mu bi jaz o njoj kaj povedal. Vsi tovariši naj za sedaj tudi ostanejo tam, sena se ne manjka, da si napravijo primerna ležišča.“

„Je že vse preskrbljeno, glavar,“ odgovarja Smukač.

„Za jetnika je prostora v ozadji votline, tam sta bolje spravljena nego na Podsmreki v ječah.“

„In kje naj pa jaz ostanem?“ praša Jurij ter pri tem iskreno pogleda lepo Amalijo, ki stoji poleg njega.

Smukač se muza.

„Glavar mora pri vsem imeti nekaj pred ostalimi. Vi ste mož, kateremu smo se vsi na smrt in življenje izročili. Zaradi tega sem Vam tudi poseben prostorček izbral — pri stari kapclici, ne daleč od podzemeljske votline. Tam za kapelico je menda o svojem časi prebival kak puščavnik — čudili se bodete!“

„Stojte,“ odgovori Jurij Skopec, „tako hitro to ne gre. Kako je s stražami — prezreti ne smemo niti najmanjše previdnosti.“

„Le povejte mi, kako Vi zahtevate,“ pravi Smukač, ki nikdar ne prezre, da je le podpoveljnik. „Zadovoljni bodete. Seveda bodemo straže razstavili, toda menim, da jih bo šest zadostovalo. Te se bodo menjale.“

„Še nekaj,“ pripomni Jurij s svojim navadno rezkim glasom; „jaz moram v zvezi ostati s celo četo, ko bi se kaj nenavadnega pripetilo.“

„Za to bodeva s Cekinarjem skrbela,“ pravi Smukač.

„Čuvala bodeva pred vbodom v podzemeljsko razpoklino, ki ni daleč od kapelice. Dogovorjeno znamenje nas v malo trenotkih spravi vse na noge.“

Jurij Skopec je zadovoljen.

„To mi zadostuje,“ ga hvali, „prva dolžnost je previdnost, potem smemo še le na počitek misliti. Kako je pa z živežem? Imamo ga komaj še za dva dni.“

Smukač se smeji.

„Jutri pridejo moje zale pastarice, glavar.“

„To mi moraš še povedati.“

Tolovaj poroča, kar je treba vedeti.

„Dekleta bodo molčala,“ konča svojo povest, „to so uboge trpinčene pastarice, ki žele, da bi vrag vzel njihove kmete. Da, glavar, to bi bile prave ljubice za nas, vzemimo jih saboj! Kaj pomaga ves denar in blago, če nam manjka ognjevitih deklet — tolovaj mora vedno imeti tudi tolovajsko ljubico, ki zanj skrbi ter mu dolgi čas preganja. To je moje mnenje.“

Amalija pazljivo posluša.

Sedaj prime Jurija za roko.

„Jurij,“ pravi tiho, poznam Te še-le kratek čas. Ali mi boš tudi zvest ostal, kadar Te bodejo srečavale druge lepe deklice?“

Tolovajski glavar se smeji, toda to Amalije ne pomiri.

„Ne skrbi zaradi tega, srček moj,“ tolaži jo Jurij, „saj si Ti moja jedina, moja krasna ljubica!“

Amalija molči, toda na obrazu so jej pozna, da s tem ni še izpregovorila zadnje besede.

Jurij Skopec kaže z roko v mračno dolino, kjer se temne postave prikažejo.

„Tu prihajajo naši ljudje,“ pravi Smukaču, „pelji jih v podzemeljsko votlino. Načelnik mora vedno poprej za svoje podložnike skrbeti, predno misli sam na-se. Tudi smo mi jahali, tovariši so pa morali peš hoditi. Kakor hitro je vse v redu, pokaži mi moje bivališče.“

Smukač hiti ljudem nasproti, Amalija pa zopet iskreno objame svojega ljubčka.

„Tvoja, Tvoja sem,“ šepeta, „še nikoli nisem ljubila, nikogar še več nego prijazno pogledala — toda Tvoja, Tvoja hočem biti, Tvoja ljubica, tolovajskega glavarja nevesta!“

Smuknč se vrača.

„Vse je urejeno, glavar,“ javlja, ljudje so polnoštevilno v jami zbrani — tudi straže že določene, Cekinar pa jetnika v ozadju dupline tako lepo v varstvo spravlja, da sta celo pred peklom gotova, ko bi ju hotelo požreti.“

Jurij Skopec pristopi z Amalijo k zvestemu tovarišu.

„Pelji naju h kapelici. Toda razdrapana je in ne vidim strehe, ki bi me slučajno dežja obvarovala.“

Smukač se zvito muza.

„Le pridite, glavar; konja naj se tukaj paseta, ne bodeta ušla.“

Kaže jima pot, Jurij pa stopa z Amalijo za njim.

Smukač stopi v pol razdrto kapelico.

Čuki in netopirji domujejo tukaj ter prestrašeni sem ter tja letajo, ko trojica vstopi.

Bog zna, kdaj je zadnjikrat tu noter prišel kak človek.

Smukač se za to ponočnjake malo briga, temveč se obrne na levo od nekdanjega altarčka, kjer se stena naslanja na hrib.

Tam stoji velika skala, ki navidezno zapira vhod v temno luknjo.

Tolovaj voditelj prižge svetilko, kakoršno imajo ljudje njegovega poklica vedno seboj.

„Tu glejte, glavar,“ pravi Smukač samozavestno, „to sem sam izvohal. Tega skrivališča nikdo ne sluti. Začetkoma je bil vhod s kamenjem zamašen. Ko sem ga s težavo odvalil in iz kapelice znosil, našel sem malo izbico, v kateri je nekdaj menda stanoval kak puščavnik. Priredil sem, kar sem mogel, da je postalo primerno stanovanje za tolovajskega glavarja in njegovo nevesto. Sedaj vstopite, glavar!“

Amalija se še tesneje pritisne k svojemu ljubčku.

Smukač dvigne svetilko.

In glej, pokaže se, če ne prostorna, pa vendar čista votlina, podprta z močnimi lesenimi stebri.

Dva surovo iz smrek stesana stola, na štirih v tla zabitih kolih ležeča plošča, v kotu iz sena in mahu ter volnenih odej napravljeno ležišče — to je oprava tega nenavadnega stanovanja.

„Tam -le v kotu dobite nekaj steklenic vina, glavar,“ pristavi Smukač, „kapljica ni napačna, zraven pa stoji košarica z jedili, dosti za dva dni. In če stopite pred kapelico, zadostuje dogovorjeno znamenje, da smo hipoma pri Vas. Sedaj bodem konje preskrbel. Lahko noč, glavar — dobro spite na Kumu! — Začarane princezinje Vam menda ne bo treba, ker ste si preskrbeli že sami lepega dekleta.“

Smukač izgine.

Pustil je svetilko na mizi ter ni vprašal, ali Amalija ostane ali ne.

Zanj je to tako samo ob sebi umevno, da Amalija nič več ne zapusti Jurija.

Rešil jo je iz velike nevarnosti ter je postala nevesta tolovajskega glavarja.

In Amalija?

Na prsih Jurijevih sloni — poljubuje ga z vročo, strastno ljubeznijo.

Od mladih nog je bivala v gozdu — ne zmeni se za to, kaj poreko drugi ljudje. Zadostuje jej, da ljubi — in ljubljena hoče biti.

Toda v njenih prekrasnih očeh se nekaj blišči, kar bi človeku misliti dalo.

Ali je to strah — bojazen?

Amalijine besede nam to same razodevajo.

„Jurij,“ šepeta, ko jo on krepko objema, „Jurij, jaz sem Tvoja, da, popolnoma Tvoja, Ti si mi rešil dekliško čast — sedaj sem Tvoja, ker Ti si moj rešitelj. In vse Ti bom dala, kar je mojega, toda — “

Razvneta deklica obmolči.

„Kaj pomeni ta — ‚toda‘?“ vpraša jo predrzni glavar.

„Veliko,“ pravi Amalija, „pojdi, da Ti povem.“

Jurij se vsede na stol, ljubica pa na njegovo naročje ter ga objame s polnima rokama.

„Jurij,“ prične ona zopet, „Ti si sedaj tolovajski glavar.“

„Da,“ zakliče on ponosno, „to sem in maščeval se bom za vse gorje, katero sem moral prestati. Pa tudi one nesrečneže bodem osvetil, katere brezsrčni krvoločniki tako kruto izsesavajo.“

„To je plemenito mišljeno!“ zakliče deklica ognjevito, „toda sedaj Ti bom povedala, kaj tako teži mojo dušo. Taki možje, kakor si Ti, so železne odločnosti navdušeni, kadar zasledujejo svoje namene — toda v ljubezni jim dostikrat jedno dekle ne zadostuje — taki ognjeni duhovi morajo premembo imeti.“

Jurij Skopec se smehlja.

„Dragi otrok, Ti modruješ kakor izkušen možak ter govoriš, kakor izvleček vse učenosti. — Od kod pa Ti to vse veš?“ —

„To mi pravi pamet, srce!“

„Oj, pojdi no, samo skrbi si delaš.“

„Ne, Jurij, ravno zaradi tega moram izgovoriti, kar mi teži srce. In predno sem popolnoma Tvoja, moraš tudi Ti do cela spoznati svojo Amalijo.“

Jurij jo radoveden pogleda.

„Jaz nisem še nikdar ljubila,“ nadaljuje ona, „to lahko prisežem, da si Ti prvi, komur svoje srce podarujem. — Toda Ti?“ —

„Tudi jaz ne —“ odgovori Jurij, toda besede se mu obotavljajo, predno mu pridejo črez ustnice.

V duhu vidi ljubki dekliški obraz, obdan od zlatih kodrov, s čarobnimi, dušepolnimi, modrimi očmi.

Kje je Milica?

Toda hitro, kakor zvezda na poletnem nebu, kadar se utrine, izgine zopet prikazen.

„Verujem Ti,“ poprime zopet besedo Amalija, „Smukač Te dobro pozna, ta mi je dostikrat pripovedoval, da si vedno za knjigami tičal, ko so drugi Tvoje starosti z lepimi dekliči kramljali. Toda sedaj si tolovajski glavar, ki si boš veliko bogastva nakopičil.“

„To tudi upam,“ méni Jurij.

„No, dobro, tu pa ravno nastane nevarnost,“ nadaljuje Amalija s svojo modrostjo; „glej, Jurij, jaz vedno tako govorim, kakor mi je pri srcu. Ne izbiram besedij. Ti si mlad, lep, zal — ko boš še-le bogat postal, pride tudi čas, ko se bo marsikatera ognjevita krasotica v Tvojo bližino vsiljevala. Ali me boš potem še ljubil?“

„Vedno, Amalija!“ zakliče ognjevito, ter razkošno, krasno ljubico pritisne k sebi.

Ta pa mu s svojo malo, snežnobelo roko zažuga; v njenih očeh se zasveti odločna resnost.

„Jurij,“ pravi skoraj svečano, „jaz ne zahtevam Tvoje prisege o večni ljubezni. Kaj pomagajo take prisege dekletom? Nobenih priseg se več ne prelomi, kakor ljubimskih. Da, le se smehljaj, toda čeravno sem mlada, vendar predobro poznam življenje. In če kdaj kako drugo na svoje srce pritisneš, kakor mene, premenila se bo Tvoja ljubezni plamteča, požrtvovalna Amalija v strašno maščevalno vragico, v furijo, potem ne bom Tvoj angelj, marveč — peklenšček.“

Jurij se čudi.

Da, iz temnih, prekrasnih očij lepega dekleta žari ogenj, gori divje pretenje.

„Ljubi me, ostani mi zvest!“ kliče Amalija, „potem sem Tvoja sužnjica, ki pozna le Tvojo voljo. Toda če me zapustiš, postala bom drugačna. Ne bom Te sedaj zapustila, v moški obleki Te bom spremljala, kjerkoli boš plenil in kaznoval hudobneže. S Teboj, ljubček moj, se bom bojevala, s Teboj bom umrla.“

Jurij Skopec še iskreneje objame lepo deklico.

Kaj mu je sedaj mari za ostali svet?

Mati njegova, jedino bitje, ki ga je na-se vezalo, mati njegova je mrtva, on pa obdolžen, obsojen, preganjan. Jurij Skopec je, čegar ime že veliko ljudij z grozo izgovarja.

Tolovajski glavar hoče biti, živeti, ljubiti, uživati, bogatim krvoločnikom jemati od preobilega bogastva — da, tolovajski glavar, ki bo s svojimi divjimi tovariši strahovit postal na celem jugu.

Smukač se ne povrne.

Kaj hoče pač tukaj, ker dobro vé, da si imata ta dva dosti povedati?

Večina rokovnjačev že utrujena spi v svoji podzemeljski jami. —

Notri pa, kjer je nokdaj prebival puščavnik, sedita zaljubljenca.

Amalija pritiska svojo krasno glavo na široka prsa Jurija Skopca.

„Ljubi me — ljubi me!“ šepeta ona, „da, ne zapusti me, ne vzemi nikdar druge na moje mesto.“

Glavar se zopet smeji.

„Amalija, ne boj se tega, Ti si prelepa, predivna, ljubil Te bom vedno, Ti moja dušica, Ti nevesta tolovajskega glavarja!“

„Da, Tvoja — Tvoja sem, stori z menoj, kar hočeš, Ti moj ljubček!“

Ognjen poljub njen žge na njegovih ustnicah.

Luč ugasne. —

40. poglavje. Opatovo sporočilo.

Na gradu kneza Podstrmskega. — Knez in njegov sodnik. — Obsojena. — Neljubo poročilo. — Preganjajte jih! — Grešnica prosi milosti. — Mej obupom in strahom. — Odhod.

Dobrohotni knez Podstrmski je zopet na svojem gradu enakega imena.

Dosedaj stari gospod še nikakoršnega poročila ni dobil iz Podsmreke, lovskega gradu grofa Frankovskega.

Na Podsmreki je vse zmešano ter nikdo ne misli na to, da bi nezgodo baronovo naznanil njegovemu knežjemu bratrancu.

„Želel bi si, da bi bil zopet v zelenem gozdu,“ pravi Podstrmski sam pri sebi, „to je jedino veselje, katero ima človek na tem bornem svetu. Da, v zelenem gozdu je še življenje, tu je prostost, če morem za divjačino na čilem konji dirjati. Toda pred vsem moram nakopičeno dele izgotoviti. Koliko se je nerešenih spisov zopet nabralo! Moj Bog, kako me to utrudi, če moram praskati z gosjim peresom po papirju. Puška mi je desetkrat ljubša!“

Stari gospod se po tej srčni olajšavi obrne proti oknu.

Vrata se odpro, skozi katera vstopi njegov sodnik, majhen, suh možicelj s krivim nosom sredi lisičjega obraza.

Novi došlec gre do pisalne mize, na katero položi velik snopič listin.

Potem prične pokašljevati.

Najprvo tiho, pozneje vodno močneje, dokler se knez ne obrne. —

„Tu je že zopet,“ godrnja častitljivi knez, „resnično, zvitega lisjaka, ki se imenuje mojega tajnika in sodnika, ne morem trpeti. To je hinavec, kateremu je dobro treba gledati na prste. Pozna me tudi — boji so me, zvita kača. Toda ne morem ga pogrešati, preobilo je dela s pisanjem in človeka z njegovimi zmožnostmi je težko dobiti.“

Sodnik so nekolikokrat ponižno prikloni.

„Pustite te šemarije,“ godrnja knez, „vedno pri Vaših poklonih mislim, da sto črn jastreb, ki hoče skočiti na nedolžno kokoš.“

„O — o, svetlost, kakošna primera za Vašega zvestega tajnika in sodnika!“

„No, da, lepih besedij se nam nikdar ne manjka, toda mene ne morete premotiti,“ huduje se stari knez, „dajte mi sem vražje čečkarije, v katerih se itak nobena kristijanska duša ne spozna. Zlodjevo pisarijo je tudi sam peklenšček iznašel, ki je tudi tako črn, kakor smrdljivo črnilo.“

Izpregovorivši vzame v roko gosje pero.

„No, kaj pa imate danes?“ praša knez.

„Hihihi,“ prične tajnik in sodnik, „danes ni veliko, svetlost.“

„Hvala Bogu — pisarjenje smrtno sovražim — to so pač razsodbe — he?“

„Da, svetlost, pl. Sabina Rotenturnska je za krivo spoznana. Tri dni bo izpostavljena, potem od rabelja bičana ter konečno pregnana iz Podstrmskega ozemlja.“

„No, daleč jej ne bo treba bežati, da pride črez mejo mojega ozemlja,“ meni knez zagrizeno in slabe volje. „Tako — tako, tedaj Sabina Rotenturnska je kriva. Poslušajte, sodnik, tega nikakor ne morem razumeti. Da ženska ni posebno veliko vredna, ne morem tajiti, vendar pa je plemenitega stanu.“

Mali možicelj dvigne svoji ostri rami.

„Žalibog je resnično, svetlost,“ pravi sodnik, „toda tukaj ne moremo ničesar predrugačiti. Sodba je izrečena. Saj je bila sodnija že itak usmiljena, kmetica bi bila gotovo na vislice obsojena; ker je obtoženka plemenitega stanu, glasi se sodba tako milostno.“

Knez orjaškimi koraki stopi proti malemu, suhemu sodniku, da ta hipoma bojazljivo odskoči.

„Stojte na svojem mestu,“ zagrmi stari gospod svojim globokim glasom, „stojte in ne bojte se za svoje malenkostno življenje, pokveka! Saj Vas lahko s sapo poderem, ni Vas treba še-le zgrabiti. Toda sedaj imam z Vami o Rotenturnski Sabini govoriti. Res je ženska komaj piškavega oreha vredna, toda lepa je, kakor je pregrešna. Hotela Vas ni s svojimi mehkimi rokami objeti, drugače bi se bila sodba vse drugače glasila.“

Sodnik se skrivaj grozno kremži.

Skoro gotovo je knez s svojo trditvijo pravo zadel, toda prekanjeni možicelj se dela, kakor bi bil s temi besedami v dnu srca razžaljen.

„Sodba je pravična,“ kruli, „jaz sem popolnoma nedolžen, svetlost — prisegam — pri svoji časti.“

„Te imate tako malo, kakor vrag sam,“ rentači stari knez. „Da, zlodej vsaj sem ter tja svojo besedo drži, Vam pa ne zaupam, kar je črnega pod nohtom. Kje je cunja?“

„Tukaj, svetlost.“

Knez vzame v roko sodbo, toda še vedno se premišlja.

Sabina pl. Rotenturnska je iz stare plemenitaške rodbine, ki je vsled turških navalov osiromašila.

Mlada, lepa, razkošna in zelo pregrešna ter potratna, bila je na široko vsem poštenim ljudem v pohujšanje ter je konečno celo — dragocen prstan ukradla.

Le njena plemenita rodovina jo rešuje krvnika, sodba je pa vendar precej stroga.

Knez ni sovražnik žensk, ni nerad videl lepe Sabine — govoriči se celo, da je bila Sabina skrivaj na gradu Podstrmskem.

Tega vendar nikdo ne more dokazati — mogoče so to samo prazne besede, toda knez se vendar obotavlja, sodbo podpisati.

Sabina je lepa. Knez vidi v duhu njeno slečeno razkošno telo, katero krvnik s palicami tolče, da se po beli koži ulivajo rudeče srage.

Skoro nejevoljen gleda knez na papir, že dvigne gosje pero, da bi podpisal.

Lisičje oči sodnikove se svetijo.

Svoji suhi roki si mane.

„Čakaj, lepa Sabina,“ mrmra, „sedaj boš dobila svojo kazen za to ker si me zaničljivo zavrnila, ko sem hotel imeti Tvojo naklonjenost. Hihihi, zraven bom stal, ko jo bodo slačili in pre tepavali — hihihi — to je moja osveta.“

Tu pridrdra voz na dvorišče.

Knez to sliši.

Očividno mu je všeč, da ga ravnokar kdo moti.

V veliko nejevoljo sodnikovo vrže pero stran, da se razsodba vsa s črnilom okropi.

„Tu še manjka podpis, svetlostu, pravi sodnik strupeno ter s svojimi malimi zelenkastimi očmi zre na listino.

„E kaj, pustite svoj ostri jezik za zobmi!“ zakliče knez, „da moj podpis manjka, toda pustite me v miru s svojim strupenim zbadanjem, ali pa Vam vržem črnilnik na glavo, da bodete črni kakor satan, Vi zlobni hinavec.“

Sodnik si iz tega malo stori.

Dobro pozna svojega gospoda, ki se vedno huduje, kadar pride on v poslih k njemu.

„Oj, to je opat Benedikt!“ zakliče knez, ki je k oknu stopil. „No, ta mi je ravno prav došel.“

Ne traja dolgo, da učeni opat vstopi v dvorano, v kateri knez navadno sprejema svoje podložnike.

„No, Vi krona vseh učenjakov. Vi studenec vse modrosti,“ zakliče knez, „kaj pa mlada Indijka počenja?“

„To je neka posebna stvar, svetlost,“ prične opat Benedikt, ki potem obširno in učeno poroča.

Knez mirno posluša, dokler opat ne konča.

„Tako, tako,“ meni stari knez, „sedaj se vsedite, opat Benedikt, gotovo ste zelo trudni. In sedaj Vas bom še-le izpraševal, kajti marsikaj mi je še nerazumljivo.“

Opat zre žalosten na tla.

„Tedaj deklica niti z besedico ne odgovarja?“ povprašuje knez. —

„Niti ne črhne, svetlost.“

„No, sedaj vem v jedni minuti, kar iz cele Vaše četrt ure trajajoče pridige nisem mogel spoznati. Sedaj je pred vsem treba premisliti, kaj nam je storiti. Skoraj me mika, da deklico sem na grad —“

Knez obmolči.

Doli na dvorišču klopotajo kopita dirjajočih konj.

„No, kaj pa zopet to pomeni?“ pravi knez. „Sicer bi človek samega dolgega časa kmalu umrl v tem starem gnezdu, danes pa pride vse skupaj. Naj prvo sodnik, potem opat — hej, ali niso to lovci mojega bratranca? Ta je gotovo zasledil kakega posebnega jelena.“

Upanje, da bo mogel odjahati na zanimiv lov, provzroči, da hipoma pozabi lepo Sabino in mlado Indijko.

Na stopnjicah se začujejo koraki — klici — vrata se siloma odpro.

Lovec v prašni opravi vstopi.

„Svetlost,“ sopiha, „na Podsmreki se je pripetila nesreča. Tolovaji so lovski grad napadli — bil je to, kakor pravijo, ‚črni Jurij‘, vse je oropano in gospoda barona, našega milostnega graščaka, so s služabnikom Martinom vred odpeljali.“

„Grom in strela!“ zarujove knez Podstrmski, ki ne pomisli, da take kletvice niso za opatova ušesa primerne, „to je presneta stvar! Zakaj jo niste za lopovi udarili?“

„To se je tudi zgodilo, svetlost, toda bilo je, kakor da so se rokovnjači v tla vdrli. Vse je po konci, toda nikdo ni videl niti jednega sumnega človeka.“

„V gojzdu se skrivajo!“

„Vse smo preiskali — z lovci in psi — toda o tolovajih ni duha ne sluha.“

„Že vidim, da mene manjka,“ pravi knez odločno. „Baron je moj bratranec, ne morem ga pustiti v pesteh teh vražjih lopovov. Hej — sodnik, pojdite doli in naročite, naj se najeti vojaki in lovci pripravijo. Veselil sem se lova — sedaj ga imam — toda zasledoval bom namesto divjačine ljudi!“

Sodnik od strani gloda na razsodbo, ki nepodpisana leži na knezovi mizi.

Toda sedaj ni niti časa niti priložnosti, da bi svojega gospoda za podpis opominjal.

Suhi lisjak mora še potrpeti. Nejevoljen gre naročat, kakor mu je knez ukazal, ki sedaj od lovca zahteva natančnejšega poročila.

Knez pri lovčevi povesti postaja vedno bolj jezen.

„Taka sodrga,“ škriplje, „in pa tolika predrznost, da se kot hrvatska plemiča v mojo družbo vtihotapita. Sedaj smo mi norci! Že imena Oroslavič in Ljubobratovič bi me morala opozoriti na to, da sta sumna. Zapono z dijamanti sta tudi ukradla. No, pokazal jima bom, kdo je knez Podstrmski. Dobili jih bomo v pest, vzeli jim rop in gotovo bodo kmalu na vislicah bengljali. Kdo je to ‚črni Jurij‘, to ime mi je popolnoma neznano?“

„Toda meni ne,“ pravi lovec. „Še-le pred kratkim se je pokazal v naših krajih s svojimi tolovaji. Pred njim vse trepeta in kmetje se prekrižavajo, ko čujejo ime Jurij Skopec ali pa ‚črni Jurij‘.“

„In predrzni so,“ huduje se knez, „drugače bi ne nastopali kot plemiči. No, le čakajte, kmalu Vam bom veselje skalil in rabelj bo dobil obilega dela.“

Zoper kneza se je danes menda vse zarotilo, da ne more niti trenotek miru imeti.

Zopet se glasovi začujejo, ljudje se bližajo dvorani, in ko knez povpraša po vzroku, odpro se vrata ter vstopi star mož žalostnega, potrtega lica.

„Resnično, to je Verner Rotenturnski,“ mrmra knez.

Starček se knezu ponižno bliža.

„Kaj je?“ vpraša knez na kratko, toda ne neprijazno,

„danes sem z delom preobložen.“

„Le nekaj trenutkov Vas bom motil, milost,“ prosi sivi Verner Rotenturnski. „Slišal sem, da hoče Vaša svetlost podpisati razsodbo zoper Sabino Rotenturnsko. Sicer je ta — sorodnica moje hiše, ojstro kazen zaslužila, toda da se javno izpostavi in tudi še pretepe, tega Vaša milost ne bo dovolila. To bi bila sramota za ves moj vedno vam udani rod.“

„Vaša in Vaše hiše zvestoba mi je znana,“ pravi knez,

„toda Sabina Rotenturnska je zelo grešila.“

„Položite jej glavo pred noge, le ne take sramotne kazni, ki vso mojo hišo ob jednem zadene,“ prosi starec.

Knez se še ne more odločiti.

Tu se zunaj na hodniku z nova začujejo razni glasovi, vrata se odpro in na pragu stoje beriči.

Sredi njih je ženska — lepa deklica v sivi platneni opravi, v kakoršni so tiste čase morale grešnice delati javno pokoro.

Roki njeni sta z drobno verižico zvezani — to je jetnica, Sabina Rotenturnska.

Kako lepa je!

Sicer kažejo črni obrobki krog njenih krasnih očij, da je že do dna izpraznila kozarec življenja, toda to ne škodi njeni lepoti.

Divna je, resnično zapeljiva, celo v sivi obleki, ki pokriva njeno krasno postavo.

Že obraz njen ogreva moška srca, za njeno polno postavo pa bi jo lahko boginja zavidala.

„Milosti prosim, svetli knez,“ pravi milim glasom.

„Zaslužila ste ojstro kazen,“ zakliče knez.

„Položiti hočem svojo glavo pod krvnikovo sekiro,“ prosi Sabina z nova, „zaprite me v dosmrtno ječo, toda le ne palic, ki bi razmesarile moje telo. Pripravljena sem, da umrem, toda ne, da bi bila tepena.“

Knez skoro plašljivo zre na lepo grešnico, ki še vedno pred njim kleči.

„Vse hočem storiti, kar Vaša svetlost zahteva,“ stoka Sabina; „samo palic me oprostite, sramotnih palic.“

Sodnik je še zunaj, da izvrši knezovo povelje.

Neodločen gleda knez na klečečo hudodelnico.

„No, videl bom, kaj se da storiti,“ pravi knez končno, „razsodbe še nisem podpisal. Mogoče, da določim drugo kazen, toda kazen mora biti. Peljite jetnico nazaj v zapor!“

Sabina vstane.

Srce njeno navdaja zopet upanje.

Grešnica, ki od mladih nog že ne pozna drugega, ko uživati slasti življenja, ne ve, kaj je odkritosrčno kesanje — o ne, samo kazni se hoče odtegniti.

Zanaša se na svojo zapeljivo lepoto, ki je tudi na kneza napravila globok utis.

Oj, Sabina pozna svet, prepričana je, da se bo njena osoda na bolje obrnila.

Beriči jo odpeljejo.

Na stopnjicah sreča sodnika.

Ta se zgane, ko zagleda jetnico, kajti lisjak sluti, da je kneza prosila milosti.

Te pravice jej nikdo ne more zabraniti, kajti v tistih časih je smel vsak hudodelnik plemenitega stanu osebno prositi kneza za pomiloščenje.

Sabina sodnika niti ne pogleda.

Sedaj zopet upa, kajti knez jej je bil poprej dobroten.

Zadnja rešilna pot jej je še vedno odprta — če jo tudi knez zapusti, potem lahko še vedno s svojo naklonjenostjo sodnika podkupi.

Trdnimi koraki stopa proti svoji ječi, na dvorišči pa se glase rogovi in bobni, ki kličejo vojake in lovce na zbirališče, da gredo preganjat tolovajskega glavarja, črnega Jurija.

41. poglavje. Mej strahom in upom.

Zopet na Kumu. — Neprijetna novica. — Uboge pastarice. — Skrivnostni tujci. — Čudna ponudba. — Konečni sklep. — Maščevanje.

Na Kumu se ovce in koze mirno pasejo.

Nikdo ne sluti, kaka strašna družba se skriva na vrhu Kuma — živa duša ne ve, da tam gori taborijo tolovaji Jurija Skopca.

Le dekleta — pastarice — vedo, da so tu gori čudni ljudje, ki imajo gotovo tehtne vzroke, da se skrivajo pred svetom. Če pravi pregovor, da ženske ne znajo molčati, tukaj gotovo ne velja, kajti Uršika in njene tovaršice ne črhnejo besedice o tem, kar se je pripetilo.

Kruljevi rešetar tudi molči, kajti če ima dober zaslužek, raje bi si jezik odgriznil, kakor da bi čvekal.

Točno donaša živež, ki ga potem dekleta skrivaj na določenem mestu izročajo neznanemu tujcu.

Razven njega ne vidijo nikogar, kakor nekaj temnih postav, ki se včasih mej grmovjem premičejo.

Ubogim dekletom se sedaj še slabše godi, kakor kdaj poprej.

Denar, ki ga dobivajo od tujca, morajo skrbno skrivati, pokazati ne smejo najmanjšega vinarja.

Tri izmed deklic služijo pri bogatem kmetu v St. Juriju, toda ta mož je hudoben človek, ki pri najmanjši priliki surovo pretepava svoje posle.

Tretje jutro po prihodu skrivnostnih mož pridejo dekleta bridko jokaje in tarnaje na Kum.

Uršika takoj zapazi tovarišice, ter jim nasproti hiti, ž njo pa vse druge pastarice, da izvedo vzrok njihove tuge.

Kako žalostno se glasi poročilo!

„Kmet nam je sinoči dal velik lonec mleka,“ pripoveduje jedna izmed njih tor britke solze pretaka. „Mleko je bilo nekoliko grenko, toda bile smo žejne ter smo je hitro izpile. Potem smo zaspale — tako trdno, kakor še nikdar. In danes zjutraj — oj danes — hu — hu — hu — nam je kmet zaničljivo v obraz povedal, da se nam ni treba več braniti — ker si je po noči sam vzel, kar mu nismo hotele dovoliti.“

Uršika jezno zavpije.

„Nesramnež Vam je nekaj v mleko pomešal!“

„Seveda,“ glasi se klaverni odgovor, „ležale smo, kakor mrtve. Nikakor se nismo mogle zdramiti. Grdoba nas je — onečastil.“

Uršika stiska male pesti.

„Oj, to je nesramno,“ se huduje, „kjer ni tožitelja, tam ni sodnika. Slepar bi se Vam v obraz rogal ter vse tajil. Toda Vašo sramoto bomo maščevale.“

„Da, maščevale!“ kličejo dekleta enoglasno.

„Kako naj se to zgodi?“

„Poslušajte me;“ pravi Uršika, „kakor se je našim trem prijateljicam zgodilo, tako se bo tudi nam pripetilo, kajti kmetje so vsi zgovorjeni — eden vrag bo drugemu svetoval. Že danes ponoči nas morebiti čaka sramota.“

„Nikdar!“ vpijejo deklice, „raje poskačemo v vodo.“

„Kaj pa še,“ pravi Uršika, „to bi bilo nepremišljeno. Kmetje bi nas komaj dali pokopati — veseli bi bili, da so se sirot tako po ceni iznebili. Jaz vse kaj druzega nameravam.“

„Kaj pa?“

Uršika je sedaj zopet načelnica, katero vse uboga.

„Poslušajte me,“ nadaljuje s svojim jasnim glasom, „kar se je zgodilo, ne da se popraviti. Toda ona grdoba, ki je tri izmed nas spravil v nesrečo, mora to drago poplačati. Napadle ga bodemo danes popoldan, ko gre od hiše. Njegove navade poznam dobro, po kosilu hodi na polje. Tu ga bodemo kaznovale.“ —

„In kaj potem?“

„To bom jaz določila,“ pravi Uršika zapovedujočim glasom.

„To vendar ne gre,“ opominja jedna izmed pastaric, „glej, Uršika, če silovito postopamo s kmetom, moramo vendar poskakati v vodo.“

Uršika zgubanči čelo.

„Zakaj pa?“

„Oj — kam pa naj potem bežimo — zgrabili nas bodejo — izročili rabelju.“

„Ne, to se ne bo zgodilo,“ odgovarja Uršika zamolklim glasom, sedaj Vam lahko povem, kar sem tako dolgo morala pred Vami prikrivati. Govorila sem z možem, kateremu donašamo živež.“

„In kaj je rekel?“

„Pridite sem bliže.“

Deklice slutijo, da bodejo gotovo slišale važno in zanimivo novico.

Radovedno obstopijo svojo pogumno tovaršico.

„Čujte tedaj! Pozval me je, naj se s svojimi prijateljicami pridružim onim skrivnostnim možem.“

„Ah —!“

„Tako je!“

„Kdo so pa ti tujci?“

„Naj bodo, kdor hočejo,“ odgovori Uršika, „če gremo ž njimi, živele bodemo veselo, dobro jedle in pile, oblačile se lepo ter imele denarja, kolikor ga bodemo potrebovale.“

„To so rokovnjači!“ zakliče jedna izmed pastaric.

„Za moj del,“ pravi Uršika temnim obrazom, „moj sklep je trden. Naši kmetje nam jemljejo deviško čast, tepo nas in grje ravnajo z nami, kakor z živino. Tujci nas bodo ljubili, živele bomo brez vsakih skrbi ter življenje uživale. Jaz grem ž njimi!“

„Uršika!“

„Da, jaz grem ž njimi!“ zakliče pastarica odločno. „Kaj naj še počnem na Kumu? Mlada sem, ali naj so tukaj v revščini postaram, brez veselja, brez upanja? — Katera gre še z mano.“

„Mi!“ pravijo tri pastarice, ki so ravnokar solznimi očmi pripovedovale o svoji sramoti.

Ostalih devet deklic molči.

„Ali nočete z nami iti?“ vpraša Uršika rezkim glasom.

„Ali hočete svojim kmetom robovati, ki Vas bodo gotovo tudi dekliške časti oropali?“

Ubožice se ne morejo odločiti.

„Le ostanite,“ norčuje so Uršika, „kmetje Vas bodo hoteli imeti za ljubice, potem pa Vas bodo izročili za nagrado rabelju. Me bodemo v ljubezni in veselju živele, Ve pa se bodete kesale.“ —

„Toda, če so tolovaji?“

„Hahaha,“ smeje se Uršika, „Ve ste mi prave. Poprej ste hotele v vodo poskakati, sedaj pa se zopet tresete. Ali je to Vaša cela naklonjenost do mene? Ali mi niste obljubile, da greste povsod z menoj? Le pojdite k svojim kmetom, kjer Vas že čaka mleko, da Vas ponoči omoti. In če postanete ljubice svojih krutih gospodarjev, ne bo za Vas rešitve na tem svetu. Bogu se bodete morale zahvaliti, če Vas bodo samo s psi odgnali od hiš.“

Pastarice težko sopejo.

„Me bodemo proste!“ kliče Uršika z žarečimi očmi; „tujci so prosti ljudje, ki se nobenemu gospodarju ne klanjajo. Lepo bodo z nami ravnali. Vsaka si sme onega izbrati, ki jej je povšeči, nobena ne bo primorana trpeti, da se jej bliža mož, katerega ne mara. Da, da, le odpirajte usta, to sem s tujcem že dogovorila. In tukaj-le poglejte, kaj mi je že podaril. Prisezam Vam pri svoji dekliški časti, da za to darilo ni zahteval niti poljuba.“

Deklice se čudijo.

Uršika vzame iz žepa zlato verižico, dva prstana in uhane z dragocenimi kameni.

„Oj, kako krasno!“

Uršika spravi dragocenosti zopet v žep.

„Tako, sedaj veste, kaj sem dogovorila,“ pravi mirno.

„Tujci bodo kmalu Kum zapustili. Sedaj ali nikdar; svojo nedolžnost izgubite tako tudi pri kmetih, in to s surovim nasilstvom. Zadnjikrat Vas prašam, katera gre z menoj?“

Tu vse pastarice obstopijo svojo ognjevito ter pogumno načelnico.

„Vse, vse gremo s Teboj!“ zakličejo odločno v svojem obupanji. „Da, napravimo konec svoji revščini. Toda poprej se hočemo nad kmeti maščevati.“

„To sem pričakovala,“ pravi Uršika.

„Maščevanje — maščevanje!“ kličejo tri onečaščene pastarice.

„Maščevale se bodete, pojdite z menoj!“

„Kdaj?“

„Takoj zdaj-le!“

Uršika odhaja.

„Kaj hočeš storiti?“ kličejo druge deklice.

„Maščevati se za njegovo hudobijo,“ pravi Uršika zamolklo in odločno. Sedaj je grdoba na polji, tam, kjer ga njegovi hlapci ne morejo slišati. Pozneje Vam povem, kaj sem sklenila.“

Deklice z začudenjem zro na svojo voditeljico, ki je menda vse dobro premislila, kar namerava storiti.

To dokazuje že njen bledi obraz, ki je sicer tako cvetoč, kakor razcvetela vrtnica.

Uršika je gotovo vse noči prebedela v dvomu, kaj naj ukrene, da bi bilo za vse prav.

„Pojdite z menoj,“ pravi razburjena, koze in ovce ne bodo ušle, saj poznajo svoje pašnike. Vse moramo biti združene, ko se gre za to, da osvetimo sramoto svojih sester. V slogi je naša rešitev, le tako se moremo svoje nesreče obraniti.“

Strasti se vzbujajo v prsih ubogih deklet, toda vendar še nekoliko omahujejo.

Uršika to zapazi.

Za trenotek opazuje blede obraze svojih tovaršic, potem pa pristopi k votlemu drevesu in potegne iz njegove vdolbina temno steklenico.

„Kaj je to?“ vpraša jedna izmed pastaric.

„Vino, sladko laško vino,“ pravi Uršika. „Tujec mi je je podaril. Toda vino je pristno, v njem ni omotice, kakor v kmetovem mleku. Ali ste že kdaj vino pokusile?“

„Ne, še nikoli!“ glasi se odgovor.

„No, pa to sedaj storite,“ zakliče Uršika, pijte tedaj plemenito kapljico, kakoršno imajo bogatini vsak dan na svoji mizi. Če gremo s tujci, imele bodemo tak užitek še velikokrat.“ —

Pastarice molče, toda radovedne gledajo, kako potegne Uršika iz trohljivega drevesa srebrno kupico.

To je gotovo tudi darilo neznanega tujca.

Toda nobena več no povprašuje, temveč vsaka čaka, kdaj bo prišla na-njo vrsta, da poskusi tujo sladčico.

Dosedaj poznajo le mleko in vodo. Sedaj bodo prvipot v svojem življenji spoznale, kako dobro se godi plemenitažem in bogatincem.

Drenjajo se okrog Uršike.

Ta napolni kupico ter jo ponudi najbližnji.

Uboga pastarica najprvo pokuša, potem pa sladko vino slastno izsrka.

„Oj, oj, kako dobro — kako sladko — kako se to takoj kakor ogenj razliva po žilah!“

Uršika se čudno smehlja.

Vedno z nova polni kupico ter je podaja svojim tovaršicam, ki srebajo nenavadno tekočino.

Steklenica je sedaj prazna, vsaka deklica je dobila polno kupico ognjevitega vina.

Toda sedaj so popolnoma premenjene.

Neodločnost jih je zapustila, oči sem jim žare, preteče besede se čujejo iz njihovih rudečih ust.

„Uršika ima prav!“ kličejo, „maščevati se hočemo nad hudobo, ki je naše sestre spravil v sramoto!“

„Oj,“ smeji se načelnica pastaric, „ali ste se sedaj izpreobrnile? Ne, tukaj se ne smemo več obotavljati, marveč moramo odločno ravnati. Odločilna ura je odbila, sedaj se gre za to ali hočemo v veselji živeti ali pa borno poginiti. Kdo gre z menoj, da kaznujemo nesramnega kmeta?“

„Me vse!“ kliče celo krdelo.

In urno hite po strmi stezi navzdol, Uršika pa vsem na čelu. —

42. poglavje. Jurij Skopec kot glavar.

Jurij se zbudi iz ljubezenske omotice. — Na novo delo! — Ločitev. — Skrivnosten roparski napad.

„Sedaj sva se pa dosti ljubkala, moj srček, sedaj moram postati zopet oni mož, kojega ime svet s strahom navdaja. Tolovajski glavar sem in svojim moram pokazati, da ljubezen iz mene ni napravila mehkužneža. Sedaj velja, da zopet napravimo bogat plen.“

„Oj, Jurij,“ prosi sladak glas, „Jurij, ostani pri svoji Amaliji! Glej, objemam Te s svojima rokama, ne izpustim Te, ljubček, o ne, ostani pri meni, poljubuj me, dokler v Tvojem objemu ne izdihnem svoje duše!“

„Ko se povrnem, sem zopet ves Tvoj, sedaj pa moram biti mož, ki je svojim ljudem prisegel zvestobo.“

Jurij Skopec se izvije iz mehkega objema svoje čudovito krasne ljubice.

Da, tam poleg razdrte kapelice, kjer je nekdaj živel in Bogu zaspal pobožen puščavnik, tam je sedaj skrivališče strastno zaljubljene dvojice.

Amalija je tolovajskega glavarja nevesta, navezana je nanj z vsemi vezmi razdražene ljubezenske strasti, noče ga pustiti iz svojih polnih rok, dva dni in dve noči ga je, ponosnega moža, obdržala v rožastih sponah, toda sedaj se Jurij Skopec probudi in srce njegovo zopet divje koperni po novih pustolovskih činih.

Zaklade hoče pripleniti — svoje tovariše voditi, bliskoma pokazati se tam, kjer ga — tolovaja — najmanj pričakujujo.

Amalija se zdihujoča vrže na ležišče.

„Ali se kmalu povrneš?“ toguje v strastni bolesti.

„Kmalu, ljubica moja — kmalu,“ odgovarja Jurij Skopec ter pritisne vroč poljub na njene rudeče ustnice. „Spavaj, dete, spavaj, kmalu sem zopet pri svoji Amaliji.“

V nekaterih minutah je Jurij gotov.

V čedni lovski opravi, bodalo in samokresa za pasom — tako stoji ponosni mož pred svojo ljubico.

Amalija si s svojo snežnobelo, polno roko podpira krasno glavico ter ljubečim pogledom zre v moža, katerega zdaj imenuje svojega.

Tu se na njenem obrazu pokaže teman izraz.

„Ali mi bo Jurij zvest ostal?“ šepetajo njene koralaste ustnice.

Jurij jo še enkrat nemo pozdravi z roko ter izgine skozi izhod. —

Zunaj se jutro še-le mrači, solnce še ni izšlo in le na vzhodu kaže rumenkasta proga na obzorji, da bodo kmalu prisijali prvi žarki.

Tolovajski glavar gre proti podzemeljski jami, kjer tabore njegovi tovariši.

V jamo niti ne stopi, ker ve, da je oni, katerega išče, pri vhodu, kakor je to obljubil.

„Smukač!“ zakliče Jurij poluglasno.

V grmovji zašumi in postava poklicanega se prikaže.

„Aj, tukaj si?“ pravi tolovajski glavar.

„Da, glavar, na straži, kakor to mora biti, odkar sva s Cekinarjem postala Vaša poveljnika. No, glavar, kaj vstajate tako zgodaj — mislil sem, da Vas še objemajo mehke Amalijine roke!“

„Sedaj moram na vse kaj druzega misliti.“

„Seveda, to moramo,“ odgovori Smukač, „saj smo roparji, toda dekleta so vendar prežala, in upam, da bodete tudi mene v kratkem objemali polni roki ter me pritiskali na ljubečo srce.“

Jurij Skopec zgubanči čelo.

„No, no, glavar,“ meni Smukač, „to Vam menda ne ugaja. Toda kaj hočete, tudi mi ostali nočemo menihi postati. Pravi tolovaj mora svojo ljubico imeti, potem še-le prav uživa svoje prosto življenje.“

„Ničesar nimam zoper to,“ odgovarja mladi glavar, „toda pozabiti ne smeš, da ženske rade postanejo izdajalke.“

„Oj, kaj pa še,“ smeji se Smukač, „te punice, s katerimi se hočemo za vselej združiti, je svet tako rekoč že izključil — čeravno ni bolj nedolžnih ovčic na svetu, kakor so te. Pravim Vam, glavar, poprej se bodo dale na male kosce razsekati, predno nas izdajo.“

„Dobro, recimo, da je tako. Toda Vas jo trideset mož — nastal bo prepir in pretep, ker začetkoma ne bo mogel vsak svojega dekleta dobiti. In razpor je huda stvar v tolovajski četi.“ —

Smukač se namuza.

„Povejte mi, zakaj ste pa glavar?“ praša nedolžno, „za hudirja — pred Vami se vse boji kot pred peklenščkom. Če s svojim groznim glasom med nje zagrmite, kadar bi prepir nastal, poznal bi ga rad, ki bi se Juriju Skopcu ustavljal!“

Tolovaj je pravo zadel.

Jurij se ponosno nasmehne — prsi se mu dvigajo, kajti srce njegovo čuti, kako lepo je biti tak neomejen gospodar svojih ljudij.

„Pozneje se bo vse našlo,“ pravi črez nekoliko časa, „sedaj izberi dvajset mož. Šli bomo po nov plen. Cekinar preval tukaj, dokler se ne povrnemo, poveljništvo in skrbi za red — odločnosti mu ne manjka, ki je za to potrebna.“

„Meni tudi ne,“ opomni Smukač, nekoliko ljubosumen.

„To vem,“ pravi Jurij Skopec prijazno, „toda Tebe pri mojih podjetjih no morem pogrešati, Tebe bolj potrebujem, kakor Cekinarja, čeravno je tudi on jako rabljiv mož.“

Smukaču so obraz nad to pohvalo samega veselja kar sveti, kajti glavar v tem oziru ni posebno radodaren.

„Kam pa udarimo ta pot?“ praša tolovaj radoveden.

„To boš izvedel, ko pridemo na lice mesta,“ glasi se glavarjev odgovor.

„Hm, da, in koliko časa bo trajalo, da se zopet povrnemo?“

K večjemu dva dni. Ali se Ti tako mudi?“

„Da, glavar,“ pravi Smukač, „tega ne morem tajiti. Prišel sem obravnavati s pastarieami, o katerih sem Vam že tolikokrat pravil. Punice nam vendar živež donašajo. Oj, to so Vam izvrstne, krasne deklice, o izdajalstvu se pri njih niti misliti ne sme — te nas tudi v nevarnosti ne bodo zapustile.“

„Mogoče,“ meni Jurij Skopec, „toda dekleta se rade preminjajo, kakor vreme meseca aprila.“

„Oho, ali svoji Amaliji tudi ne zaupate?“

„Dokler se mož in žena ljubita, ni izdajalstva,“ pripomni mladi mož resnim obrazom, „toda marsikaj se lahko pripeti, kar napravi iz ženske peklensko furijo.“

„Kaj ne da, če se mož svoji ljubici izneveri?“

„Včasih si zaljubljene ženske to le domišljujejo, v najmanjši stvarici slutijo nezvestobo, potem iz angelja postane vragica, predno še spozna, da se je motila.“

„Glavar,“ zakliče Smukač, „Vi v resnici govorite kakor tiskana knjiga.“

„To tudi vem iz knjig, katere so učeni in izkušeni možje pisali.“

„Seveda, Vi ste desetkrat bolj pametni, kakor mi vsi skupaj,“ meni Smukač, „zato Vas pa tudi na veke hočemo imeti za svojega glavarja. Jaz sem vendar prav imel, ko sem rekel: Jurij Skopec bo še enkrat naš načelnik.“

„Želel bi si, da nisi prav imelu, izpregovori glavar temnim obrazom. Toda osoda je triko hotela imeti, in njej se nikdo ne more upirati. Sedaj pa zberi dvajset mož, solnce se bo takoj prikazalo in do opoludne moramo preko gorovja napraviti dolgo pot.“

Smukač se dolgo ne premišlja.

Hitro gre v bližnjo jamo, da oboroži zahtevano število tolovajev. Kmalu potem se v jutranji megli pokažejo črne postave — rokovnjači se hitro zbirajo krog svojega predrznega glavarja.

Jurij Skopec si ogleda svoje ljudi.

Vsi so dobro preskrbljeni z orožjem, vsak ima puško, dva samokre sa in bodalo, nekateri celo težke sablje, ki so se že v marsikaterem boji proti Turkom blisketale.

Smukač pristopi.

„Ali naj Vam pripeljem konja, glavar?“

„Ne,“ glasi se odgovor, „če moram kako priliko poizvedeti, tedaj nastopam kot plemič, sedeč na čilem konji. Danes pa Vas vodim kot tolovajski glavar!“

„Živio — naš glavar!“ zadoni iz dvajset grl.

Jurij se obrne proti Cekinarju, ki je prihitel.

„Ti prevzameš odgovornost za čas moje odsotnosti,“ ukazuje, „skrbi za to, da se nikdo ne približa našemu skrivališču. Ko bi se pa to zgodilo, izognite se vsakemu nasilstvu po možnosti, vendar pa morate dotičnika vjeti in tukaj pridržati. Če pride pa večje število preganjalcev, potem ostanite vsi v podzemeljski jami, tudi Amalijo vzemite tja. Tam Vas nikdo ne bo iskal.“

„Vse se bo zgodilo, kakor velevate, glavar.“

„Dobro, zanašam se na Te, kajti premišjen si in premeten. Ostalih deset mož zadostuje za potrebne straže, na katere mi posebno strogo pazi. No, pa saj na Kum itak nikdo ne pride, iščejo nas vse drugod.“

Cekinar prikima.

„Stopajte!“ zapoveduje Jurij Skopec ter z roko zamahne proti severu. „Stopajte urnih korakov, kajti bogat plen nas čaka, katerega bomo na Kum prinesli.“

43. poglavje. Načrt kneza Podstrmskega.

Knez bolan. — Sodnik. — Preganjalci se povrnejo. — Vse iskanje zastonj! — Lepa gresnica. — Težka volitev. — Sabina dobi svoje naročilo.

Na Podstrmskem gradu nepotrpežljivo čaka knez na povratek svojih ljudij, katere je zoper tolovaje poslal.

Rad bi bil knez Podstrmski svoje vojake in lovce spremljal, toda računal ni s svojim protinom.

To boli in skeli, to ščiplje in vleče po knezovih nogah grozovito.

Preklinjajo in z debelo obvezanima nogama mora knez mirno sedeti v naslonjaču.

Stari gospod zaradi tega ni posebno dobre volje, kajti z domačimi opravki se ne bavi rad, lov mu je desetkrat ljubši.

Včeraj zjutraj so preganjalci rokovnjačev odjahali, danes se že večer dela in nikdo se še ni povrnil.

Kneza nadleguje dolgi čas.

Opata Benedikta je že poslal v samostan nazaj, da še poskusi izvedeti, od kod je skrivnostna Indijka.

Sabina Rotenturnska pa čaka še odločilne sodbe.

„To je vražja stvar!“ rentači knez; „tukaj sedim s svojo putiko in protinom, grozovito se dolgočasim in zdravnik mi je vrhu tega še vino prepovedal. Vodo naj pijem — brrr — da se niti žabe v želodci zarede. Zlodej vzemi vse mazače z njihovimi kapljicami in mazili!“

Služabnik se pokaže pri vratih.

„Kaj pa hočeš?“ rohni knez vesel, da ima sedaj vsaj človeka, nad katerim si lahko malo ohladi svojo jezico. „Ali naj že zopet vzamem kapljice — zgubi se mi ž njimi — vun ž njimi!“

„Svetli knez — sodnik je tukaj.“

„Aj tako, dobro, naj le vstopi hinavski lisjak.“

To ni posebno uljudno vabilo, toda služabnik je že knezovih krepkih izrazov navajen.

Hitro odstopi, namestu njega pa se prikaže sodnik z debelim snopičem listin pod pazduho.

Knez se srdito nasmehne.

„Tako je prav,“ rentači, „putika me tlači in vrhu tega naj še poro v roko vzamem! Za vraga, to bi bilo vendar bolje, da se takoj v grob vležem, tam bom vsaj mir imel. Bliže, suhi kostnjak, bliže! Kaj pa je že zopet?“

Sodnik se čudovito kremži.

Svojega gospoda dobro pozna, kako slabe volje je takrat, kadar ga protin nadleguje.

Toda hrepenenje njegovo po maščevanji je huje, ko vsi drugi čuti — prinesel je sabo razsodbo, s katero se Sabina obsoja v javno izjiostavljenje, izbičanje in v prognanstvo.

Danes mora knez podpisati.

„S pisarjenjem ne bo danes nič,“ zakliče knez, „to naj sam peklenšček prenaša — imam itak že dosti bolečin. Proč s peresom, toda vsedite se semkaj, da igrava partijo ‚landsknehta‘.

Sodnikov obraz postane strašno dolg.

„Ta igra mi je popolnoma neznana, svetlost.“

„Kaj?“ huduje se knez. „Vi hočete biti moj tajnik in sodnik, pa niti ‚landsknehta‘ ne znate igrati? Vi ste v resnici žalosten dečko! Kaj pa ste se vendar učili, povejte mi no!“

„Pravoslovje — državno vedo in še več drugih učenostij,“ odgovarja možicelj razžaljen.

„Kaj pa meni vse to pomaga,“ rentači bolnik, „če ne znate igrati? Z Vašimi vedami pojdite rakom žvižgat in ribam pet! To je moje mnenje! Sedaj se pa vsedite — kaj pa prav za prav od mene hočete imeti?“

„V uradnih poslih sem prišel semkaj.“

„Tako? Kaj pa moja putika? Človek, ali se Vam čisto nič ne smilim? Vrag Vas vzemi in pa Vaše uradne posle po vrhu!“

„Svetlost, razsodba zoper Sabino —“

„Ka-aj? Pišem naj tudi še? Izgubi se mi, pokveka — vun z Vami!“

„Svetlost!“

Knez zgrabi steklenico za zdravila, ki poleg njega, stoji.

„Ali se mi res ne poberete, lisjak?“

„Svetlost — razsodba!“

„Razbijem Vam steklenico na Vaši plešasti butici!“ — grmi knez Podstrmski — „meni tako zdravilo nič ne pomaga, morebiti pa vsaj na Vaši buči potem začne poganjati. Zadnjikrat Vam pravim — izgubite se mi izpred oči!“

Sodnik ve, da je skrajni čas, če se sedaj odstrani, in bliskoma izgine skozi vrata.

Stokaje postavi knez zdravilo na mizo.

„Gotovo mu bi bil steklenico na glavi razbil,“ godrnja, „toda zdravilo je vražje drago, da celi tajnik in sodnik ni toliko vreden.“

Knez bi še dalje rentačil, kar so zasliši na dvorišči klopotanje konjskih kopit, ob jednem pa kričanje mnogoštevilnih človeških glasov.

„Oho, kaj pa to pomeni?“ pravi knez Podstrmski. „Vojaki in lovci se vračajo. No, gotovo so celo tolovajsko krdelo zgrabili. Bodemo takoj slišali.“

Knez zgrabi poleg njega stoječi zvonec ter prične tako temeljito zvoniti, da služabniki vsi prestrašeni prihite.

„Ali so se vojaki povrnili?“ zagromi knez.

„Povrnili, milostivi knez.“

„Načelniki naj pridejo k meni, stojte — ali so jetnike pripeljali?“

„Ne, svetlost.“

„Dobro, tednj so vse potolkli in mojega bratranca osvobodili — čakam — hitro — brzo!“

Na stopnjicah se začujejo težki koraki — vrata se odpro in pred kneza stopi nekaj zaprašenih mož.

Načelniki so vojakov in lovcev.

„Kje je moj bratranec?“ zakliče knez, „ali se je že na Podsmreko povrnil?“

„Ne, svetlost.“

„Oho, kaj se to pravi? Oproščen je vendar že?“

„Žalibog se to do sedaj še ni zgodilo, milostivi knez,“ odgovarja star logar klaverno. „Vse smo preiskali, psi so vsak kotiček prevohali, toda o roparjih ni duha ne sluha.“

Obraz knezov temno zarubi.

„Tu zdaj vidimo, kakošen direndaj nastane, če mene ni zraven,“ jezi se knez. „Vi hočete biti lovci, ki morajo znati poiskati malo veverico, Vi pa še cele tolovajske čete ne najdete! Grom in strela, ali Vas ni sram?“

Logar je izkušen mož.

„Svetlost,“ pravi, „tolovaji so bili že daleč, ko smo jih začeli preganjati. Bog zna, kje so že. Sicer nismo niti jednega gumnega moža videli, toda rokovnjači so morebiti preoblečeni pobežali.“

„Menite?“ roga se knez, „in pa z dvema jetnikoma, z mojim bratrancem, za katerega bodo lopovi gotovo visoko odkupnino zahtevali? To povejte komu drugemu, pa ne meni! Tolovaji se kje skrivajo ter se iz Vaše bedarije norčujejo. Človek bi kar iz kože skočil!“

Logar hoče zopet odgovoriti.

Knez Podstrmski pa zopet zgrabi steklenico z zdravili.

„Jezik za zobmi,“ rentači knez, „ali pa Vam vržem steklenico s peklenskim zdravilom tako na Vašo glavo, da se Vam bodo naenkrat vsi tolovaji celega sveta pred očmi zablisketali. Ali ste že kdaj kaj tacega slišali? Odpelje mi dobra kôpa rokovnjačev mojega bratranca iz njegovega lastnega gradu — potem ga pa niti izvohati ne morejo. Ali ni, da bi človek kar znorel?“

Načelniki preganjalcev gledajo v svoji zadregi na tla.

Preiskali so vsak grmiček in kotiček, celih šestintrideset ur niso prišli iz sedla, sedaj pa ta nezadovoljnost knezova!

„Glejte, da se mi izgubite!“ zarohni knez z nova. „Že vidim, da moram drugače postopati, če hočem vrage dobiti v pest. Ze vem, kaj mi je storiti. O, dobro, da sem se domislil.“

Načelniki se obotavljajo.

„Vun!“ renči knez, „vlezite se spat, mogoče se Vam potem o tolovajih kaj sanja!“

Možje klaverno odhajajo, kajti mislijo, da bo razjarjeni knez sedaj nad njimi hladil svojo jezo.

Knez zopet ljuto zvoni.

Sedaj pa dlje časa traja, kakor prvikrat, da prihite služabniki, kajti boje se njegove togote.

Konečno pa vendar morajo ubogati.

Bojazljivo odpro vrata ter pri njih obstoje, češ, če pride sila, hitro lahko izginemo.

„Kje pa za vraga tičite!“ grmi knez, „to je resnično sramota, koliko časa moram zvoniti. Ali se morda bojite, plašljivi zajci, he? Zadnji čas je že bil, da ste prišli, drugače —“

Zapretenje z desnico dopolni njegove besede.

Služabnikom se na obrazu bere strahopetnost.

„No, le ne poskrijte se mi v mišje luknje,“ nadaljuje knez. „Sedaj mi hitro pripeljite Sabino Rotenturnsko. Brzo!“

Služabniki izginejo.

Dolgo časa traja, predno se knezovo povelje izvrši.

Knez pa se mej tem huduje nad preganjalci tolovajev, češ, svoje dolžnosti niso izpolnili.

Knez v svojom samogovoru še-le preneha, ko se pri vratih začujejo težki koraki.

Vrata se odpro in v dvorano stopita dva beriča, sredi njih pa lepa, lahkomišljena Sabina Rotenturnska.

Roki njeni sta še vedno s tanko verižico povezani in divno njeno telo pokriva siva platnena pokorniška oprava.

Sedaj pade na kolena, enaka kesajoči se Magdaleni.

Pri vsem tem pa na skrivnem opazuje kneza, od katerega je odvisna njena osoda.

Sabina bi rada izvedela, kaj jej preti, boji se, da bi knez potrdil razsodbo.

Prosila je pač, naj jej raje polože glavo pred noge, toda to je bila hinavščina, Sabina noče umreti, marveč živeti in veselje uživati.

Sedaj visi mej upom in strahom.

„Pustite me samega z obsojenko,“ zapoveduje knez.

Služabniki in beriči se pokorno poslove ter za sabo vrata zapro. —

„Usmilite se me!“ prosi Sabina ter milo kneza pogleda. Usmilite se me revice, ki je že toliko prestala v ječi.“

„Zakaj pa imaš predolge prste?“ zavrne jo kratko knez; „to je hudodelstvo, katero se mora kaznovati.“

Sabina povzdigne svoji roki, da se rokava njene prevelike oprave zavišeta nazaj.

Dvoje čudovito lepih, okroglih in snežnobelih rok se pokaže. Vse to se zgodi navlašč, Sabina je premetena lisica.

Dobro ve, da je prelepa — da je zapeljive zunanjosti in da knez nikdar ni bil sovražnik ženskih krasotic.

O ne, ni še dolgo tega — kar je v knežjem gradu tudi ona pri neki veselici s knezom zaupno kramljala.

Tudi knez se menda spominja onih ur, kajti strogi izraz na njegovem obrazu izgine.

„Sabina Rotenturnska,“ prične knez, „zaslužila ste strogo kazen.“

„Milost,“ prosi grešnica z na tla povešeno glavo, kakor bi pričakovala, da jo krvnik zdajci obglavi.

Da, hinavka izborno igra skesano Magdaleno.

„Kazen mora biti,“ povzame knez besedo, „razven če izvršite to, kar Vam velevam. Potem Vas pomilostim.“

Sabina pogleda kvišku — njene čarobne oči se žare.

„Kaj naj storim, svetlost?“ šepeta krasna grešnica.

„Tolovajskega glavarja mi morate vjeti,“ glasi se knezov odgovor, glavarja in njegove divje tovariše.“

Sabina meni, da ni prav slišala.

„To naj storim jaz?“ jeclja.

„Kdo drugi pa?“ zavrne jo stari gospod, kateri zopet čuti bolečine v nogah. „Moji ljudje tega niso mogli izvršiti, toda prisloviea pravi, če hočeš hudiča vjeti, pošlji ponj lepo žensko! Da, tako je, Sabina Rotenturnska! Vi morate Jurija Skopca, ali kakor ga imenujejo ‚črnega Jurija‘ in celo njegovo tolovajsko četo v mojo oblast zvabiti. Potem Vam kazen odpustim, da, ostati smete v deželi in še denarja Vam dam povrh.“

Sabini se oči zopet zasvetijo.

„Svetlost, dajte svoji služkinji — dajte ubogi grešnici natančnejša navodila, potem storim vse, kar je v moji moči.“

Knez Podstrmski se režaje nasloni nazaj.

„No, dobro — razložil Vam bom svoj načrt. Sabina pl. Rotenturnska, Vi ste že marsikateremu možkemu glavo zmešala — sedaj poskusite to svojo srečo pri tolovajskem glavarju. Lepa ste, kakor sam greh, menim, da se Vam ne more izjaloviti Vaša poskušnja.“

Sabina se za trenotek nasmehne.

„In kje nai dobim Jurija Skopca?“

„Ko bi jaz to vedel, bilo bi marsikaj drugače,“ rentači knez; „iščite ga, kajti kar ne premore moška pamet, tam mora na pomoč prihiteti ženska zvijača.“

Sabina se začne zanimati za stvar.

„Ali se tolovajski glavar še mudi v deželi?“ izprašuje.

Knez Podstrmski jej na kratko razloži, kar se je na Podsmreki zgodilo.

„Potem ga ne smem daleč od tod iskati,“ zakliče Sabina zaupno, „gotovo se kje skriva, da dobi za jetnika visoko odkupnino. Prepričana sem celo, da ni daleč od Podsmreke.“

„Saj pravim,“ mrmra knez, „jedna ženska je bolj prebrisana, kakor deset, molkih, kadar se gre za to, da so kaj poizve. Sabina Rotenturska je svoji nalogi gotovo kos.“

Srpo pogleda na klečečo grešnico.

„Vezij Vas bomo osvobodili,“ pravi knez, „toda ne mislite, da imate zaradi tega že celo prostost. Beriči Vas bodo spremljali, opazovali Vas bodo, kamorkoli se obrnete.“

Lepa Sabina tako milo pogleda kneza, kakor nedolžno jagnje.

„Dobro razumevam Vašo milost ter ne bom nikdar pozabila, da sem jetnica, koje osodo drži v roki moj milostivi knez.“

Ta pot se da knez prevariti, kajti ne vidi, kako čudno se sveti v očeh vražje ženske.

„Poslušajte,“ prične zopet knez, „razložiti Vam hočem natanko, kaj nameravam. Tolovajski glavar se mora v Vas zaljubiti, preskrbeli Vas bodemo z lepimi oblačili, in sam vrag bi moral biti proti mojemu načrtu, da bi se ne posrečil. Naloga Vaša Vam bo tem manj neprijetna, ker je Jurij Skopec zal, mlad in krepak mož.“

„Razumevam,“ odgovarja Sabina, „gledati moram, da padem v roke predrznemu tolovaju, katerega bom potem v svoje zanjke vjela ter ga toliko časa v njih držala, dokler ne pridejo Vaši ljudje ter njega in njegove tovariše ne polove.“

„No — to velja!“ zakliče knez. „Vi ste vsaj ženska, ki hoče resno delati, ne pa samo klepetati. Najbolje je, pojdite na Podsmreko, od tam pa zasledujte rokovnjače.“

„To je tudi moje mnenje.“

„Dobro, tedaj sva jedina. Toda pazite se, Sabina Rotenturnska, ne dajte se na napačni poti zasačiti! Pomilostim Vas le pod tem pogojem, če se natanko ravnate po mojem naročilu.“

„To se bo zgodilo, svetlost,“ pravi Sabina ponižno.

In zopet sklene svoji lepi, beli roki ter milo pogleda proti knezu, ki jo pozove, naj vstane.

Da, Sabina Rotenturnska naj predrznega Jurija Skopca in njegove divje tovariše izroči človeški pravici!

44. poglavje. Maščevalke.

Črna nakana. — Dva razuzdanca. — Skrivnostni zabojček. — Sedaj velja! — Modras! — Razuzdančeva smrt.

Dva kmeta stojita ob gostem vibovji.

Ozirata se po žitnem polji, ki se giblje v zlatem klasji kakor morsko valovje sem ter tja.

„Prav imaš, boter,“ odgovarja drugi, kateremu se vidi, da se rad baha s svojo bogatijo, sreča je to po hudi turški stiski, sedaj bodemo vsaj lahko nekaj trdih srebrnikov djali na stran.“

„Gotovo, toda kadar pride gosposka po davke, takrat moramo stokati in tožiti o slabih časih, da bo mislila, da nas že lakota davi.“

„Prav imaš, boter, hihihi, povej mi no, kaj pa je bilo danes zjutraj s Tvojimi tremi pastaricami. Strašansko so cvilile.“

Drugi kmet se reži.

„Ej, kaj jaz vem — kaj to mene briga, če se babnice kremžijo. Saj so mi tako že velika nadloga, ker s svojim pastirovanjem komaj kruh zaslužijo. Še-le zadnjič je jedna izmed njih izgubila jagnje, in prava sreča za njo je bila, da je je drugo jutro našla, drugače bi jo bil jaz pobil.“

Njegov tovariš se krohota.

„Jaz imam dvoje takih pastaric, lepih punic, ki so mi bolj všeč, ko moja stara baba. Toda punice so zlodjevo kočljive — jaz jih moram s hrano še nekoliko bolj na pičlo postaviti.“

„E kaj, stori tako, kakor jaz, boter,“ muza ze njegov prijatelj, „če znaš molčati, povem Ti, kako se Ti dekleta morajo udati.“

Drugi se čudi.

„Haha, ali si imel Ti več sreče?“

„Gotovo!“

„Kaj mi ne praviš!“

„Tako je, zanašaš se lahko na to.“

„Govori vendar, boter: mislil sem si skoraj danes zjutraj, ker so bile punice poprej tako trdovratne, da se Ti je posrečilo.“

„Poslušaj!“

Nesramni kmet, to je oni, ki jo onečastil tri pastarice, prične svojemu prijatelju na tihem pripovedovati.

Ta samega čudenja kar usta odpira.

„Aj — aj — Ti imaš pa srečo in tak prašek, ki dekleta omoti.“

„Da, imam ga.“

„Ali ga mi boš dal?“

„Da — iz prijateljstva.“

„Oj, boterček, to bo krasno — daj mi prašek, še danes hahaha — potem bom trdovratnicama tudi tako mleko dal piti — hahaha!“

Kmeta še nekaj časa skrivnostno šepetata, potem se pa drugi kmet s praškom poslovi ter zapeljivca samega pusti.

Razuzdanec je truden.

Solnce pripeka — na polji je vse v redu, ni mu treba ukazovati, ker so hlapci navajeni, samostojno delati.

„Tu v vrbovje se bom malo vlegel,“ mrmra kmet, „da malo zaspim. To mi bo dobro delo po taki noči — ko sem — hahaha — hahaha —“

Zadnjih njegovih besedi ni mogoče razumeti.

Kmet se v senco vleže in kmalu dokazuje globoko dihanje, da je trdno zaspal.

Čuj! — v grmovjt zašepeta — lep dekliški obraz se pokaže potem še jeden — tretji — povsod se vidijo temne postave, naenkrat zopet izginejo.

Tu zunaj, onstran vrbovja, so zbrane pastarice, ki so svoje črede zapustile na Kumu.

„Tukaj je,“ šepeta Uršika.

„Da, spi,“ smejijo se druge.

Premolk nastane.

„Onečaščene tri našo sestre bom maščevala,“ prične lepa voditeljica po kratkem premolku. „Vse bodete videle, kako ga bo zadela kazen. In nikdo nas ne bo mogel sumničiti: dobro sem stvar preudarila. Ko bi možjo na Kumu že odšli, sodile bi ga bile očitno. Toda za sedaj moramo še tukaj ostati, da tujce preskrbujemo z živežem.“

„Da, da, Uršika ima prav.“

„Kaznovale bodemo tega kmetskega trinoga, toda ne samo tega, tudi vse druge, ki so z nami tako grdo ravnali. Sedaj glejte, kako bo ta-le grdoba s smrtjo plačal svojo hudobijo.“

Deklice se plašno drenjajo krog voditeljice.

„Uršika — s smrtjo?“ praša jedna plašljivo.

„Da,“ pravi odločno Uršika, „umoril je nedolžnost pri treh dekletih, oropal jih je najdražjega, kar so imele uboge pastarice.“

„Ali, Uršika, pomisli, vse smo izgubljene, če se izve.“

„Ne — maščevanje — maščevanje!“ silijo tri kmetove služkinje.

„Vaša volja naj se Vam zgodi,“ pravi Uršika, „osvetile se bodemo sedaj, ne da bi nas mogel kdo sumničiti. Ko pozneje s tujci zapustimo vas, doletela bo kazen tudi druge knete. Sedaj na delo!“

Uršika vzame iz cule mal zabojček, ki ga nekaterih dobro strese.

„Kaj pa je tu notri?“ prašajo deklice.

„Takoj bodete videle.“

Uršika z nova trese zabojček in čuje se, da se nekaj v njem sem ter tja premetava.

Uršika se obrne k trem onečaščenim pastaricam.

„Ve pojdite z mano,“ pravi trdnim glasom, „ostale naj pa pazijo, da nas nikdo ne moti. Tako, sedaj tiho, da nas kmet ne sliši in se ne prebudi.“

Zabojček drži v levici ter oprezno stopa proti spečemu kmetu, tri njegove žrtve pa za njo.

Ostale deklice pazno gledajo proti vasi in na polje.

Uršika je sedaj dva koraka od spečega oddaljena.

Obraz kmetov je hudoben, ustnice stisnene in siloma hršči sapa skozi njegove nosnice.

Uršika namigne tovarišicam.

„Bodite mirne, nobenega glasu! Smete samo gledati!“

Deklice vidijo, da Uršika zopet pretresava zaboj, kakor bi s tem kaj posebnega nameravala.

Kmet trdno smrči, jedno nogo ima stegneno, drugo skrčeno na nogah ima nizke črevlje in tanke poletne nogovice.

Uršika postavi zaboj na tla.

Še jedenkrat se ozre proti tovarišicam, potem jezno pogleda spečega kmeta, konečno pa porine na stran zapah pri zaboju.

Deklice vidijo, da se podolgasta senca bliskoma vije proti kmetu.

V istem trenotku je že pri njem.

Ha — to je kača — to je modras!

Pastirice so komaj zapazile strupeno kačo, ko ta tudi že v grmovji v nasprotni strani od deklic izgine.

Kmet so začne premikati.

„Prokleto — vraga,“ stoka, „kaj me je pa ravnokar v bedro vščipnilo?“

Deklice so že odšle.

Kmet se vsede ter pol easpan zre z malimi očmi na svojo nogo.

„Kdo neki me je zbodel,“ godrnja grdoba, „čutil sem, zabolelo me je — ali pa se mi je samo sanjalo. Morda bo že tako! Tukaj na desni nogi je bilo. Av, to zopet peče!“

Sleče si nogovico ter si ogleduje bedro.

Tu je zarudela lisa z dvema temnima pičicama; nekoliko krvi je tudi videti.

„Trnje,“ mrmra kmet, „da, trn me je ranil, menda sem v spanji nogo stegnil.“

Proti solncu se ozira.

„Zatonilo je že skoro,“ pravi čmernim obrazom, „sedaj grem v vas, večerja bo kmalu gotova. Av, to še vedno skeli, čudno, da ni nobenega trnja videti!“

Široko jo maha proti vasi.

Kmalu pride do svojega bogatega domovja.

Kmetica stoji na pragu.

Kislo se drži, kajti čeravno ne ve, da je kmet pri pastaricah kaj dosegel, vendar jej je dobro znano, da njen mož lazi za mladimi deklicami.

In o tem niti govoriti ne sme.

Kmet je gospodar v svoji hiši, ki ne pripušča, da bi se kdo v njegove zadeve mešal. Kmetica je hodila dostikrat vsa potolčena okrog, če mu je le količkaj ugovarjala.

Zaradi tega mora molčati, da ne razdraži surovega hišnega gospodarja.

„Ali je večerja gotova?“ zareži kmet nad svojo ženo.

„Notri stoji na mizi.“

Kmet gre noter.

„Kaj pa Ti je?“ izprašuje ga kmetica, „Ti si naenkrat tako prebledel.“

Nesramnež si briše pot s čela.

„Ne vem, kaj mi je,“ stoka, „pri vrbah sem spal v senci ter se morebiti prehladil.“

„Pri tej vročini?“ meni kmetica neverjetno, mogoče se ti je kaj druzega pripetilo.“

„Ne,“ pravi kmet odločno. — „Govoril sem še s sosedom botrom, potem pa se vlegel. Oj, kako me mrazi!“

„Pa mi vendar ne boš zbolel?“

„Tako slabo mi naenkrat prihaja,“ stoka hudobnež, —

„v križu mi tiči, in pa pred očmi mi je kar temno, kakor bi skozi meglo gledal.“

Kmetico začne skrbeti, kajti četudi je kmet res grdo njo postopal, bolnika bi pa vendar ne imela rada v hiši.

Poklicati da hitro brivca, ki je ob jednem tudi nek zdravnik.

Čeravno o zdravništvu razume toliko, kakor zajec na boben, vendar je grozno šteman na svojo učenost.

Hitro pride h kmetu, ki je v celi vasi najbolj bogat.

„Hm,“ pravi, držeč kmetovo debelo in mrzlo roko, „ležali ste pod vrbami, tam je mokrotno in hladno, ter ste si prav pošteno mrzlico nakopali.“

„Kaj pa še!“ ugovarja kmetica.

„Ali morebiti Vi več razumete, kakor jaz?“ pravi brivec nevoljen.

„Vaš mož ima mrzlico, v posteljo mora ter se dobro potiti.“

„Pri tej vročini?“

„Da, pri tej vročini!“ zapoveduje mazač, ter kmeta za žilo tiplje.

„Žila Vam jako močno bije, trese Vas tudi, le hitro v posteljo! Dobro se potite, to je glavna stvar! Napravil Vam bom zdravilo, ki Vam bo zopet na noge pomagalo. Tedaj v posteljo — nemudoma!“

Tu ne pomaga nobeden ugovor.

Kmeta vedno bolj mrazi, kmetica mora nasproti brivcu odnehati.

Spravi svojega moža v spalnico, kjer se ta hitro vleže.

„Noter do ušes ga mi pokrijte,“ zapovedal je mazač.

Kmetica to tudi stori, in od kmeta se kmalu druzega ne vidi, ko nos.

Spotiti pa se kmet vzlic temu ne more, marveč vedno bolj stoka, da ga mrazi in da jo vedno slabejši.

Kmetica se prične bati.

Hitro hiti proti brivčevi hiši, ki ravno meša pravo — mešanico.

Poleg lipovega cvetja žveplo, poleg bezgovih jagod smrečja smola in pa še nekaj terpentinovega olja po vrhu. Vse to pa pomešano s pelinovim žganjem in s kuhano vodo.

Kmetica vije roki, ko jej izborni duh te godlje vdarja v nos.

„Jezus!“ kriči, „to-le mešanico naj moj mož zavžije!“

„Gotovo,“ odgovarja brivec ravnodušno ter z jezikom zacmoka, „to Vam je izvrstna moja iznajdba.“

„Hitro tedaj pridite, mojemu možu je vedno slabše!“

„Takoj, takoj — samo malo zavreti mora moje zdravilo.“

„Le kmalu pridite!“

Brivec pričakuje dobro plačo, zaraditega se tudi dolgo ne mudi.

Kmalu jo primaha za kmetico, v roki držeč veliko steklenico z zdravilom, ki se še vedno kadi.

„Tukaj smo,“ pravi samozavestno, „le poglejte, mati, kako je zdravilo izborno postalo. Kar vleče se!“

„Ali naj moj mož to takoj zavžije?“ praša kmetica.

„Seveda, takoj!“

Brivec poseže v suknjo ter izvleče iz nje velikansko roženo žlico, ki menda najmanj pol poliča drži.

„Tako — kje je kmet?“

„Tu zraven v spalnici. Pričelo se mu je že mešati.“

„To je od mrzlice.“

Mazač prvi vstopi.

„No, kje je pa kmet?“ praša ves začuden.

„Tukaj-le v postelji: saj sto rekli, da naj se poti.“

„Aj, tako, popolnoma ste ga zadelali! Resnično, že se mu blede. No, kmetica, sedaj ga nekoliko odkrijte, da mu bom vlil jedno žlico zdravila!“

Kmetica uboga, on pa naliva velikansko žlico zdravila iz steklenice.

Prepričan je, da izvrstna njegova iznajdba pomaga zoper vseh devet različnih mrzlic.

„Tako, kmet,: sedaj odprite usta prav na široko, to je čudovito sredstvo, ki Vam bo hitro pomagalo.“

Kmet tega niti ne sliši.

Nerazumljive besede mrmra, oči njegove so že skoro steklene — obraz temno rudeč in zatekel.

„Glejte no, kakšen je že,“ tarna kmetica.

„To je od mrzlice. Toda ust noče odpreti. Hej, kmet, hej, oče, zdravilo vzemite!“

Kmet srpo gloda v prazni zrak.

„Hu — hu —“ jeclja, „zdaj pridejo, hu — račun zahtevajo od mene — hu —“

„Kaj pa pravi?“ praša kmetica.

„Neumnosti,“ odgovarja brivec, „že vidim, da moram odločno postopati. Držite ga, mati, dobro za nos, potem bo že usta odprl, da vanj vlijem zdravilo.“

Kmetica hoče ubogati.

Naenkrat prične bolnik z rokama biti krog sebe.

Prvi udarec zadene brivčevo velikansko žlico, da se vse „dragoceno zdravilo“ po postelji razlije.

Drugi, močnejši udarec zadene ženo, ki se tuleče zvali pod posteljo.

Žena rujove kakor zaboden vol, brivec pa se po vsem telesu trese.

Nobeden si ne upa v spalnico, pobegnila sta oba iz nje — hlapci in dekle so pa vsi še na polji.

Kmet vedno bolj razsaja.

Bolečine ga grozno mučijo, peni se pri ustih, toda vedno slabejši postaja.

Le še na tihem stoka, potem popolnoma obmolkne.

Posli se vračajo domov ter na vrišč v hiši hite gledat, kaj se je zgodilo.

Nekaj časa cela družina strahopetno posluša pri spalničnih durih, ali bo kmet znova pričel razgrajati.

Toda sedaj je vse tiho.

Konečno stopijo v spalnico.

Kakšen prizor se nudi njihovim očem!

Postelja razdrapana, perilo raztrgano, kmet pa na tleh ležeč grozno premenjen — ves višnjev in zabuhel v obrazu, oči njegove pa steklene zro proti stropu.

Kmetica javka, da se po celi hiši razlega — sesede se na stol ter vije roki.

Tu je vsaka človeška pomoč zastonj — kmet je mrtev!

„Kolika sreča,“ mrmra brivec-mazač, ki se s svojo steklenico iz hiše izmuzne, „kolika sreča, da je kmet poprej umrl predno sem mu vlil zdravilo. Ko bi bil potem umrl obdolževali bi bili mene. Tu sem prav srečno svojo kožo odnesel!“

45. poglavje. Veliki srebrni zaklad.

V ‚srebrnem možu‘. — Škrat. — Rudarji v strahu in trepetu. — Čudni dogodki. — Tuji rudar.

Globoko pod zemljo, v rudokopu ‚Srebrni mož‘, veliko pridnih rok vrta in seka, prevaža in kujo, kajti rudnik daje obilo srebra.

Ravnokar marljivi delavci počivajo.

Zavžiti hočejo svojo skromno južino ter se na vsakdanjem sestanku zbirajo.

Naenkrat se začuje iz temnega rova:

„Škrat — joj — škrat!“

Mlad rudar plane iz rova proti svojim tovarišem, ki ga začudeni gledajo.

„Kaj pa Ti je?“ prašajo grozovito prestrašenega, „zakaj pa tako rujoveš?“

„Videl — sem — ga!“

„Koga pa, govori vendar!“

„Škrata — hu — kakšen je bil!“

Tovariši se smejejo, vendar pa bolj prisiljeno, kajti vražjeverni so od nekdaj ti možje, ki morajo skoro vse svoje žive dni pod zemljo prebiti.

„Škrata ni,“ pravi star nadzornik, ki zapazi, da se rudarji že plaho ozirajo proti temnemu rovu. „Bog zna, kaj si videl!“

Mladi rudar težko sopiha.

„Ne motim se,“ pritrjuje ves iz sebe, „tam doli sem bil pri drugem razkrižju, ko sem nekaj temnega zapazil. Bližalo se je proti meni. Nobenega koraka nisem čul, toda črno postavo, široko kakor štiri možakarji, sem natanko opazil, in pa dvoje žarečih očij, ki so me hotele predreti. Vse pa je zopet naenkrat, izginilo, pošast se je menda v trdo skalo vdrla.“

To poročilo ne ostane brez vtisa.

Nekaj rudarjev se prekriža, vsi se drenjajo bolj na tesno, nadzornik pa se huduje nad vražjo vero.

„Je že mogoče, da je naš tovariš kaj neznanskega videl,“ meni star rudar zamolklim glasom, odkar smo zasledili bogato žilo ‚Srebrni mož‘, tu zdolaj ni vse tako, kakor bi moralo biti. Jaz sam sem predvčeranjim videl modro luč, ki se je semtertja zibala, kakor bi jo roka kakega duha pregibala, in da se nisem varal, pričajo lahko moji tovariši, ki me že toliko let pri delu poznajo.“

Nadzornik tudi temu ugovarja.

„Motili se niste,“ pravi starcu, „toda to je bil plin; ti nevarni plini se zopet prikazujejo, zaradi tega bodite s svojimi svetilkami previdni.“

„Ne, to ni bil plin,“ godrnja stari rudar, „saj sem vedno pravil, odkar smo pričeli, v ‚Srebrnem možu‘ delati, da duhovi čuvajo zaklade, ker jih nočejo človeškim rokam prepustiti.“

„To je bedarija!“ rentači nadzornik.

„Ne, resnica je,“ zagovarja se starec, „da, ko bi bil tukaj nov rov, ne rekel bi besedice. Toda ‚Srebrni mož‘ je starodaven rov, delali so v njem že pred več sto leti in že takrat bogato rudo kopali. Kako je vse prišlo, ne vem natanko, toliko pa je gotovo, da je nekdo ta rudnik proklel, na kar se je rov zasul, potem pa so ga škrati prevzeli v svojo posest. Duhovi so sedaj razkačeni, ker jih motimo v njihovem kraljestvu.“

Starec tako prepričevalno govori, da mora celo nadzornik molčati.

Čudne stvari so se našle v starem, in zopet slučajno odkritem rovu. To je resnica.

Ni še dolgo tega, da so delavci našli dvoje mrtvih mož, rudarjev, katera je pred mnogimi in mnogimi leti tu doli pod zemljo dohitela nagla smrt.

Grof Stolberg, lastnik rudokopa, pa se za vse to malo briga, kajti njemu je le mar za neizmerno bogastvo, ki tu doli leži v ogromnih skladih.

Prišel je že večkrat osebno v stari rov, da si ogleda zaklade plemenite kovine, katere nabirajo njegovi marljivi delavci.

Krstil je sam stari rov, kojega prejšnje ime ni nikomur znano.

Jeden mrličev, katerega so tu našli, bil je popolnoma s srebrno rudo obdan, in sedaj se imenuje rudnik ‚Srebrni mož‘.

Rudarji delajo pridno, plača v primeri k drugim zaslužkom tedanjega časa ni ravno pičla.

Ko pa po drugih rudnikih kopljejo rudarji raztreseni pod zemljo, delajo tukaj vsi le skupno na jednem mestu — strah pred škrati in drugimi duhovi je prevelik.

Vsi pazljivo poslušajo, ko jim mladi tovariš še enkrat natanko pripoveduje, kako se mu je škrat prikazal.

Nadzornik je pogumen mož. Sam gre v temni rov do omenjenega razkrižja.

Tam stoje navpične lestvice, po katerih hodijo delavci na beli dan in pa zopet v rudnik na delo.

Nadzornik ne zapazi žive duše, pa tudi o duhovih ni duha ne sluha.

Zaradi tega se vrne.

Hitro pogleda še v stranski hodnik, kjer leže pridobljeni zakladi nakopičeni.

Tudi tukaj ni nič nenavadnega, vse je v popolnem redu.

„Bog zna, kaj so ti babjeverci videli,“ mrmra, „kar norčavi so vsi, ker tu v starem rovu po njihovem mnenji straši. No, s časom se bodo že pomirili.“

Povrne se zopet k svojim ljudem, ki zavživajo skromno južino ter se pri tem živahno pomenkujejo.

„No, ali ste kaj videli, nadzornik?“ prašajo ga radovedni.

„Niti sence ni tam, Vi strahopetneži,“ glasi se odgovor; „zakaj sem pa jaz šel popolnoma sam v stari rov?“

„In vendar sem videl, kar sem povedal,“ zatrjuje mladi rudar, „in če treba, tudi na to prisežem.“

Nadzornik ga hoče ojstro zavrniti.

„Oho, kdo pa tu sem prihaja?“ zakliče neki izmed rudarjev ter kaže proti staremu rovu, „saj smo vendar vsi tukaj zbrani!“

Vsem, razven nadzorniku, se vidi strah na obrazu.

„Ej, kdo bo neki? Kak uradnik našega milostivega grofa je,“ pravi nadzornik, „kaj je pri tem čudnega, da nas kak tak v jami obišče?“

„Toda zunaj je sedaj noč.“

„Vem, ali grof se hoče ravno prepričati, če smo po noči kakor po dnevu pridni.“

Koraki se začujejo.

Koj potem zagledajo plašljivi delavci pri vhodu starega rova temno moško postavo.

„Hu — škrat joj! —“ vpije mladi rudar prestrašen, „tu je škrat s svojimi žarečimi očmi.“

Kratek smeh mu odgovarja.

„Hahaha — škratje so manjših postav,“ glasi se iz ust neznanega tujca, „kaj se bojite? Človek sem, kakor Vi vsi.“

Rudarji se čudijo.

Mož visoke rasti stopi iz rova, veličastna, orjaška postava, ki je v črn plašč popolnoma zagrnena. Širok klobuk pokriva temni, možko-lepi obraz, iz katerega žari dvoje oči kakor zvezdi.

Nadzornik je prvi, ki se ohrabri.

„Kdo ste — kaj hočete?“ praša ter stopi korak naprej.

„No, navaden človek,“ smehlja se tujec, „to menda vendar vidite?“

„Kako pridete v jamo?“

„Zgoraj pri vhodu ni bilo nikogar, zaradi tega sem splezal doli po lestvicah, kajti v Stolbergovem rudniku se dela noč in dan.“

„To je vse res, toda prašam Vas, kaj pa hočete? Ali iščete dela kot rudar?“

„Recimo, da je tako,“ pravi tujec popolnoma miren.

„Ne vidi se Vam, da ste rudar.“

„Kaj mora zunanjost vedno kazati, kaj da je človek?“ praša temni tujec, krog njegovih ustnic pa se izraža poteza, kakor bi se hotel norčevati.

„Da,“ rentači nadzornik že razdražen, „če pride rudar za delo prosit, oblečen je svojemu stanu primerno, s kladvom in dletom, Vi pa se ogrinjate v plašč, da se niti Vaša postava ne vidi.“

Tujec se čudno smehlja.

„Tu doli jo mrzel prepih,“ meni počasnim naglasom.

Nadzornik nenavadnega obiskovalca nezaupno meri od nog do glave.

„Za Vas nimam dela,“ huduje se nadzornik, „pa tudi ko bi ga imel, sprejel bi Vas vendar ne. Ne ugajate mi. Zapustite takoj jamo — dva rudarja Vas bodeta do izhoda spremila.“

Tujec mirno stoji in vzravnaje svojo postavo opazuje rudarje s svojimi bliščečimi se očmi, kakor da bi jim hotel na dnu srca brati.

Kdo je skrivnostni tujec?

46. poglavje. Burkeževa obljuba.

Knezov sel. — V začarani dvorani. — Prestrašena čuvaja. — Ponočni obisk. — Težavna zahteva.

Opat Benedikt se zopet povrne v grad.

Za sedaj ne skuša z novim izpraševanjem izvedeti resnico, kdo je skrivnostna lepotica, kajti najprej mora druga važna, učena dela dovršiti, pri katerih je treba z nerazdeljenim, bistrim duhom vstrajati.

Ostali menihi in bratje se za skrivnostni tujki malo brigajo.

Tem bolj pa hlapci, ki se morajo v straži pred začarano dvorano menjavati; ti strašljivci kar z zobmi sklopotajo.

Znana jim je prikazen, ki je oba stražnika onikrat prestrašila ter ju spodila v beg na samostansko dvorišče.

Možakarja sta to najmanj že stokrat pripovedovala, seveda sta po stari navadi toliko pristavila, da so se poslušalcem lasje kar ježili.

S strahom in trepetom hodijo na stražo.

Res, da se neznanski menih ni več prikazal, toda hlapca, ki po noči pred začarano dvorano stojita, sta vsak trenotek pripravljena, da začneta pete brusiti.

Opat Benedikt o nenavadnem dogodku ničesa ne vé.

Hlapci z oskrbnikom vred se boje opatove jeze, kajti častitljivi menih je velik sovražnik prazne vere.

Kaj bi tudi pomagalo, če samostanskemu predstojniku poročajo o strahoviti prikazni? Opat bi vendar ne verjel, norčeval bi se iz hlapcev ali pa jih celo kaznoval.

Tu je bolj pametno, da se molči.

Seveda so samostanski hlapci zelo radovedni, ali sta ženski v začarani dvorani kaj opazili v dotični noči.

Povprašujejo starega samostanskega brata, ki jetnicama donaša jedila, toda ta, čeravno sam praznoveren, ni ničesar mogel pozvediti od zaprte glumačice in njene indijske plesalke.

Hlapci se temu jako čudijo.

Zanašali so se, da bodo drugo jutro našli obe jetnici z zavitima vratovoma mrtvi v postelji. Toda obe sta zdravi, da, celo ničesa ne vesta o prikazni.

To je vendar proti vsem pravilom pri strahovih!

Stari brat, ki skrbi za jetnici, teh seveda ne sme naravnost povpraševati, toda ali ne zadostuje, da se ženski zaradi prikazni ne pritožujete?

Zopet mine nekaj dnij.

S trepetom prihajajo hlapci vsako noč na stražo pred začarano dvorano, toda o menihu z mrtvaško glavo ni duha ne sluha več.

Čuvaji se polagoma vsaj nekoliko pomirijo; menijo, da je duh menihov le za jedno samo noč moral iz svojega nepoznanega groba vstati.

Za to pa se lovci samostanski prično pritoževati, posebno, kadar pridejo po opravilih k opatu.

„V gozdu so zopet lovski tatovi,“ pripovedujejo o priliki svojih obiskov, „našli smo zanjke, v katerih je bila divjačina vjeta. Nekaterikrat smo tudi sumne postave opazili — toda hipoma so zopet izginile, predno smo jih mogli zgrabiti.“

„Mogoče so to cigani,“ modrujejo samostanski hlapci.

„Že mogoče, toda tatinska sodrga naj se le pazi. Pokazali jim bomo, kaj so lovci, kajti v samostanski bližini se taka nesnaga ne sme okrog klatiti.“

Temu nikdo posebne važnosti ne pripisuje, saj ni prvikrat, da so neopravičenci po samostanskem gozdu v zanjke lovili divjačino.

Začarana dvorana je sedaj predmet vsakdanjih pogovorov.

Pripovedujejo si zopet z nova vse stare bajke o strahovih, ki se tičejo neznanske dvorane, vsak pa se čuva, glasno o tem govoriti, boječ se, da bi častitljivi opat ne zvedel o plašljivosti svojih podložnikov. —

Konečno se v samostanu vse globoko oddahne.

Nekega poletja po soparni poletni noči prijaha sel kneza Podstrmskega v samostan.

Pismo svojega gospoda prinaša, katero izroči opatu Benediktu.

Ko se potem v gospodarskem poslopji krepča pri poštenem zajuterku, pripoveduje radovednim hlapcem, da knez zahteva, naj se že v dveh dneh odvedete jetnici na Podstrmski grad.

„Pojutrajšnim pride voz s primernim spremstvom, ki bo glumačico z mlado Indijko odpeljal na knezovo graščino,“ konča sel svoje poročilo.

To je jedenkrat nekaj veselega po takih strašnih nočeh.

„Hvala Bogu, sedaj se lahko kmalu oddahnemo! Še dve noči, potem smo se iznebili vražjih žensk — v začarano dvorano pa nas potem nikdo več ne spravi! Naj pošasti tam rogovilije kakor hočejo!“

Ob tisti uri, ko se to pri družini godi, gre opat Benenedikt proti začaranf dvorani.

Vrata se odpro in v dvorano stopi opat brez spremljevalca, ker hoče sam govoriti z jetnicama.

Milica sedi pri gosto zamreženem visokem oknu ter sanjavo zre na samostanski vrt, za kojega visokim ozidjem dvigujejo gozdni velikani svoje vrhove proti nebu.

Glumačica stopi opatu nasproti.

Molči, toda njene male, prekanjene oči prašaje zro na častitljivi obraz starega opata.

Opat milim pogledom opazuje lepo, žalostno deklico pri oknu.

Še pokriva bronasto-rajava barva nežno polt divne Milice, toda že pričenja bledeti.

Ali opat to zapazi?

Molči o tem, ker ni njegova navada, veliko govoriti o tem, kar misli in v duhu preudarja.

Resen se obrne proti glumačici.

„Ravnokar je prišlo pismo od kneza Podstrmskega,“ pravi opat važnim naglasom.

Babura se prestraši, vendar pa prikriva, kako je vznemirjena.

„Kaj želi knez?“ praša in glas njen se nekoliko trese.

Opat zopet gleda na Milico, ki ga je molče pozdravila, potem pa se z nova žalostno obrnila proti oknu.

„Vaše bivanje v tem samostanu bo pojutrajšnjim končano,“ pravi opat, „potem Vas bomo z deklico vred odpeljali na grad kneza Podstrmskega.“

Glumačica prebledi.

„V ječo?“ jeclja.

„Že mogoče, da je varen zapor že pripravljen,“ meni opat. „Toda nisem samo zaradi tega poročila prišel danes k Vam, marveč Vas hočem nekaj važnega prašati.“

Babura posluša.

„Onega mladega dekleta se tiče,“ nadaljuje opat Benedikt zamolklim glasom. „Jaz vsaj sedaj opravičeno dvojim, da je takozvana Indijka res indijskega rodu.“

Glumačica zopet menja barvo.

Sedaj še-le spozna, da ni mogoče, učenega opata varati začel je sumiti — poročal je o tem knezu.

In vendar no sme pokazati — kako je vznemirjena — nevarnosti mora v oči gledati.

„Deklica je Indijka,“ odgovarja trdnim glasom, „jaz ne morem druzega reči — če naju knez na svojo odgovornost dá zapreti — braniti se ne morem, toda to je nasilstvo, ki se bo gotovo še maščevalo.“

V zadnjih besedah se skriva neko pretenje.

Opat to tudi dobro čuje.

„Na to Vam ne morem odgovarjati,“ pravi častitljivi mož, „jaz sem mož miru, ki se bliža svojemu grobu. Ali res nočete svoje izpovedbe predrugačiti?“

„Ne, ker ne morem!“

„No, dobro, pojutrajšnjim bodo po Vas prišli, da Vas v varnem spremstvu odvedejo h knozu. Kaj bo knez Podstrmski potem ukrenil, tega ne vem — tudi nimam pravice, o tem govoriti.“

Opat Benedikt se obrne proti vratom.

Tam še malo postoji, menda še vedno upa, da se bo trdovratna glumačica v zadnjem trenotku premislila.

Vse zastonj!

Babura se malomarno obrne, in s tihim vzdihljajem zapusti opat začarano dvorano, zapustivši v krempljih hudobne ženske ubogo, lepo deklico, ki se mu, dobrohotnemu starčku, tako smili.

„Pobegniti morave“ — šepeta vražja babura, „še danes morave biti rešeni iz tega samostana, kajti na Podstrmskem gradu nama bo to nemogoče. Zapili naju bodo tam v kako temnico — Milico bodo strahovali, mene morebiti mučili, da izvedo resnico. Ne, to se ne sme zgoditi, oj, ko bi moji ljudje vendar danes prišli, in — “

Kar babura dalje mrmra, je nerazumljivo.

Milica vse potrpežljivo prenaša — molči, čeravno ve, da jej nova nevarnost preti — milo se proti sinjemu nebu ozira — tam gori je Oče vseh nesrečnih ljudij!“ — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ta večer gresta hlapca veiiko lažjega srca na stražo.

Od onega neznanskega večera se ni nič nenavadnega pripetilo.

„Še danes in jutri,“ pravita čuvaja, „potem smo vsi rešeni ter se nam ni treba bati tu pred začarano dvorano strašanskih menihov. Potem bodemo vsaj mirno spali v svojih posteljah. Zakaj niso že danes odpeljali vražjih žensk. Čim prej, tem bolje!“

To sta ona dva hlapca krepkih postav, ki sta že zadnjič stala na straži, ko se je grozoviti menih prikazal.

Vzlic vzajemnemu izpodbujanju jima je tesno pri srcu, kakor da bi ju kaj posebnega pričakovalo.

Kri se jima liitrejo po žilah pretaka ter se plašljivo ozirata po hodniku, na katerem je zadnjipot grozna prikazen mrtvega meniha proti dvorani korakala, toda danes ne vidita in ne slišita nič nenavadnega. Zunaj, na samostanskem vrtu, pa bi oprezen opazovalec prav lahko čul neke nenavadne glasove.

Slišal bi, kako se oglašajo čuki onostran vrtnega ozidja.

Iz obokanega in zamreženega okna začarane dvorane zamolklo odgovarja sova — vražja babura.

Črez zid se plazi temna človeška senca ter izgine v vrtu.

To ni čuk, to je človek, ki pod začarano dvorano obstane ter na vse strani pazljivo posluša.

Koj potem pristavi ob zid dolg drog, ob katerem spretno in tiho kakor mačka pleza proti visokemu oknu, kjer se z obema rokama prime za železno mrežo.

„Tukaj sem, načelnica,“ začuje se zamolkel, komaj razumljiv glas.

To je burkež glumaške čete, ki je zopet prišel poizvedovat, kaj mu načelnica veleva.

Ta ga že pričakuje pri oknu.

„Ali si Ti, pajac?“

„Da, čul sem znamenje.“

„Oprostiti naju morate,“ šepeta vražja ženska, „zadnji čas je že, kajti pojutrašnjim naju odpeljejo na Podstrmski grad. Skozi okno je pot nemogoča, železo je premočno, tudi ko bi imeli potrebno orodje. Toda saj Ti je itak že znan moj drugi načrt.“

Burkež zasiče.

„To jo težavno,“ šepeta, „kako naj Vaju pa rešimo?“

„Pogum velja! Začetek je itak že storjen. Mislite na zalo Milico, ta je izgubljena, če pride na knezov grad. Barva njene polti že bledi, spoznali bodo sleparijo. Gotovo naju tam tudi skupaj ne bodo zaprli.“

Pajac povesi glavo.

„Kar je mogoče, bodemo storili,“ meni po daljšem premolku, „toda malo imam upanja, da se nam posreči.“

„Storite, kar je v Vaših močeh, drugače sva izgubljeni. In kaj ste Vi vsi brez mene — telo brez glave. Razkropili Vas bodo, lakote bodete poginili. V prihodnji noči Vas pričakujem.“

„Storili bodemo vse po Vaši volji.“

„Ali so ključi že ponarejeni?“ praša grda babura.

„Herkul se še ukvarja ž njimi,“ odgovarja burkež ves potrt, „saj je izučen ključavničar, toda samostanski ključi so umetno izdelani, zaraditega potrebuje toliko časa. Toda priganjal ga bom. Ko bi naš Golijat le potrebno imel, tako se mora pa z najpriprostejšimi sredstvi mučiti.“

„Rešiti naju morate — drugače je vse izgubljeno!“

„Načelnica, pripravljen sem vse storiti — že zaradi lepe Cenobije!“

„To Ti rada verjamem,“ pravi babura trpko, „kaj ne, mene bi pa mirno prepustil bridki osodi.“

„Gotovo ne, načelnica!“

„Ne govori mi, kar vem, to vem! Toliko Ti pa povem, da je jutri zadnja ura, ki nam še preostaja.“

Še nekaj trenotkov se čuje šepetanje, potem se glumač ob drogu spusti na vrt, drog skrije in kmalu potem izgine v temni noči.

47. poglavje. Uršika in tolovaj.

Po dovršenem dejanji. — Čudni pogoji. — Vzbujena ljubezen. — V Št. Juriju. — Razuzdanec in njegova hlapca. — Nesramen načrt.

Pastarice iz Št. Jurija so pri svojih čredah, kajti od vrbovja, pri katerem je spal kaznovani kmet, povrnile so se takoj na goro.

Kaj so je prav za prav zgodilo, ne vedo. Videle so pač modrasa, toda kmet je odšel domov — Uršika pa na vsa vprašanja svojih tovarišic molči.

„Pazite na mojo drobnico!“ zakliče svojim prijateljicam, povrnem se kmalu, toda da nobena ne gre za menoj — drugače postanem huda.“

Uršika je nenavadno močna in gibčna, zaradi tega jo tudi ubogajo.

Pazijo na njeno čredo, urna deklica pa hiti po strmi stezi v hrib ter kmalu izgine za grmovjem.

Šele pri razdrti kapelici obstane.

Lepa pastarica zažvižga s svojimi rudečimi ustnicami ter se ozira po okolici.

Kmalu potem se začuje v bližini jednako znamenje.

Ob jednem se v bližnjem grmovju pokaže krepka postava predrznega moža.

To je Cekinar, poveljnik Jurjevih tolovajev, ki so ostali na Kumu.

„Pst — Pst,“ zakliče tolovaj, „tukaj sem — lepa Uršika.“

Deklica se Cekinarju počasi bliža, ki kaže na z mahom obraščeno skalo.

„Vsedite se, lepa Uršika,“ pravi tolovaj, „čakal sem že na Vas.“

„Ali res?“ praša pastarica ter se vsede poleg Cekinarja.

Ta jo občudovaje gleda.

Saj je pa njena postava tudi vitka in polna, kakor jih je malo tacih deklet.

Uršika si sramežljivo popravi naprsno ruto, ko zapazi njegove poželjive poglede.

Cekinar se nasmehlja.

„To bo kmalu drugače,“ pravi, „to krasno telo bo pokrivala svilena obleka. Da, vse bodete imela, lepa Uršika, kar Vam srce poželi, kajti Vi niste samo divna, marveč tudi prebrisana, pametna deklica.“

Uršika zre pred sé.

„Kaj pa Vam je?“ praša Cekinar, ki dobro vé, da si naklonjenosti te nenavadne lepotice ne more pridobiti s predrznostjo. „Ali se Vam je kaj pripetilo?“

„Da, pripetilo se mi je!“

„Oho!“ meni tolovaj ter nehote zgrabi samokres, „ali so morda kmetje za naše skrivališče izvedeli?“

„Ne,“ ga hitro tolaži, „vse kaj druzega me teži! Usmrtila — sem — človeka!“

Zadnje besede izgovarja na tihem in obraz njen prebledi ko zid.

Cekinar se vsede bližje k njej.

Prime jo za roko, katere mu ona ne odtegne.

„Kako se tresete,“ pravi mladi tolovaj, katerega divjost je v dekličini bližini popolnoma izginila. „Vi ste človeka usmrtila — Vi — Uršika? No, to je moral pa hudoben človek biti!“

„Bil je!“

„Povejte mi, kako se je to zgodilo?“

Žalostnim, tresočim glasom Uršika poroča o dogodbi pri vrbovji.

„Razdražila sem modrasa,“ pristavi skoraj hlastno, „pretresala sem ga v zabojčku toliko časa, da je ves razsrden planil iz njega ter kmeta v bedro pičil. Hotela sem se za svoje tri prijateljice maščevati, zgodilo se je po moji volji — toda sedaj, o Bog, kako to v srcu žge, kakor peklenski ogenj — oj — oj!“

Cekinar jo pritisne k sebi.

On je Uršiki podaril zlatnino, on jo je pregovoril, naj se s svojimi tovarišicami pridruži tolovajem.

„Sedaj sem morilka,“ ihti Uršika pol obupana, kajti sedaj se še-le vsega svojega dejanja zaveda.

Cekinar zmaje z glavo.

„Vi ste bila le maščevalka,“ tolaži jo, „kmet je tri Vaše prijateljice nesramno oropal deviške nedolžnosti, to je bila za tako hudobijo še premajhna kazen. Da, ponosen sem, da ste tako ravnala, sedaj je vsaj globok prepad mej Vami in Vašo preteklostjo.

Uršika sklene roki.

„To je res,“ pravi ter neha solze pretakati, „kar se je zgodilo, ne dá se več predrugačiti. Sedaj je kmet gotovo že mrtev.“

„Upam, in za tako nesnago tudi ni nobena škoda,“ huduje se mladi tolovaj, „vrag bi bil Vas vse s svojimi prijatelji spravil v sramoto.“

„Da, to je tudi nameraval,“ pristavi Uršika, „poslušala sem skrivaj, ko se je s svojim sosedom pogovarjal, da mu bode dal omotice. Ž njo naj bi potem jaz in moja sodružica danes po noči postali žrtvi vražjega gospodarja. Toda pičeni kmet ima strup gotovo skrit, ne bo ga mogel dati svojim sosedom, in če je umrl, vzel je gotovo skrivnost o tem peklenskem sredstvu na drugi svet.“

„No, potem Vam ni treba tugovati,“ Uršika, marveč bodite vesela, da tak lopov ne more nikomur več škodovati. Hahaha, krasna misel je bila z modrasom, nikdo Vam ne more ničesa dokazati, niti najmanjša sumnja Vas ne more zadeti.“

„To je res,“ odgovori Uršika temnega obraza.

Cekinar kaže na bližnji grm.

„Glejte, Uršika,“ pravi, „tam-le se je strupena kača grela na solnci. Zgrabil sem jo hitro, da me ni mogla pičiti, ter sem jo vtaknil v zabojček, katerega sem potem Vam izročil. To sem storil, ker ste me prašala, ali sem toliko pogumen, da gledam nevarnosti v obraz, in nisem tat, ki se samo po noči okrog plazi.“

Uršika ga po strani pogleda.

„Da, Vi ste pogumen,“ pravi odkritosrčno, „predrzen junak!“

Cekinar se srčno zasmeje.

„Kolika hvala,“ meni. „No, Uršika, upam, da se bodeva še boljo spoznala.“

Sedaj deklici bleda lica temno zarude.

Tolovaj jej stisne desnico.

„Uršika,“ pravi, „Vi ste deklica, kakoršnih je malo na svetu. Samo naš glavar ima nevesto, ki Vam je v mnogih ozirih jednaka. Tudi ona je junakinja, da, še celo predrznejša, odločnejša, kakor Vi. In lopa je, da som v resnici dostikrat zavidal glavarja.“

Uršika se nagloma obrne proti tolovaju.

„Glavarja?“ praša pol prestrašena, pol radovedna, „oj — sedaj vem, Vi sto tolovaji, sedaj mi ne morete tega več tajiti.“

„Uršika, to Vam je itak žo znano.“

„Ne, samo slutila sem,“ odgovori zamišljena, „in vendar se Vas nisem bala. Žalostna osoda moja in mojih prijateljic bila mi jo dokaz, da nam druzega ne preostaja, nego da sprejmemo Vašo ponudbo.“

Cekinar poskoči.

„Oj, Ve hočelo z nami iti, Uršika?“ zakliče radostno in oči se mu začno bliskati.

„Da, sklenile smo to,“ pravi pastarica resnim obrazom, „toda ne mislite, da se Vam hočemo na milost in nemilost izročiti. O ne, bila sem svojim tovaršicam vedno nekaka načelnica; če sem kaj odredila, zgodilo se je vodno tako — nobena se ni upala niti godrnjati. Tega bi tudi no bila trpela.“

Pri teh besedah stegne svoji lepi krepki roki, kakor ni hotola svojo moč pokazati.

„Mene niti mož ne premaga,“ pristavi, „ali bi pa moral biti nenavadno močan.“

Cekinar jej krepko stisne desnico.

„Uršika,“ izpregovori tolovaj ter jej v oči pogleda, „vse dobro razumem, toda to Vam moram vendar povedati, da če pridejo Vaše zale tovaršice k nam, ne manjkalo se jim bo ponudeb. Vse so tako lepe, sveže punice —“

„Samo ob sebi umevno,“ pretrga mu ona besedo, „toda prosto sme vsaka voliti, nobeni se ne sme sila delati. Ravno zaradi tega sem prišla danes semkaj. Če hoče katera mojih prijateljic kakega tolovaja ljubiti — dobro. Toda to se mora prostovoljno zgoditi — to zahtevam, kajti sedaj govorim kot zastopnica svojih tovaršic.“

„Uršika,“ smeji se Cekinar, „škoda, da niste postala možak. Resnično, Vi ste rojena načelnica! Toda mi se bomo že pobotali, moj glavar ravno tako misli, kakor jaz.“

Deklica mu odločno pogleda v oči.

„Slušajte me,“ pravi, „ali imate kaj orožja odveč?“

„Več, ko zadosti — celo skladišče polno, da moremo nove vstopivše člane dobro oborožiti. Naš glavar namerava velike reči, toda puščal bo kri samo bogatincem. Nikdar ne bo revež od nas imel škode.“

„To mi je povšeči,“ prikima Uršika z glavo, „to sem si tudi že poprej po Vašem govorjenji mislila, kajti z navadnimi morilci bi se ne pajdašila.“

„To tudi nismo.“

„Dobro — tedaj poslušajte moje pogoje.“

Cekinarja nenavadna strogost lepe pastarice skoro iznenadja.

„Slušam Vas, kraljica vseh pastaric,“ šali se tolovaj.

Uršika se ne dá premotiti.

„Nas je vseh skupaj z menoj vred dvanajst,“ prične odločnim glasom, „tedaj zahtevamo dvanajst samokresov z zadostnim streljivom in ravno toliko bodal.“

Cekinar meni, da ni prav slišal.

„Čemu pa, Uršika?“

„To je naša prva in poglavitna zahteva; če nam tej ne ugodite, gremo na tuje.“

„Toda čemu pa orožje?“

„To Vam bom takoj povedala,“ odgovori Uršika. „Mi smo pogumna dekleta — ne mevžaste punice. Če tudi ne znamo streljati, naučile se bomo to kmalu, spretne pa smo tako, da bomo glode bodal kmalu prekosile Vas možakarje.“

Cekinar molči.

„In ko bomo imele orožje,“ nadaljuje Uršika, „in bodete Vi zapustili ta kraj, prišle bodemo za Vami. Toda — in sedaj pride važen pogoj — nikdar se ne bodemo med Vas mešale, nikdar imele z Vami skupnega taborišča bodi si v gojzdu ali kje drugod, ker sicer bi nastal prepir — da, tekla bi celo kri.“

„Zakaj pa?“

„Vas je trideset mož, mogoče celo več, nas pa je samo dvanajst deklic — nastati mora nevoščljivost in prepir.“

„Kako prebrisana ste, Uršika!“

Poslušajte dalje! Taborile bomo vedno v Vaši bližini, toda zahtevamo, da sme k nam samo oni priti, kateremu dovolimo. Po dnevu hočemo vedno same biti, in vodila bom svoje tovarišice tudi jedino jaz sama.“

Cekinar dvigne desnico.

„Uršika,“ pravi, „Vi slabo poznate našega glavarja. Temu mora vse ubogati! Za vraga — pomirjene greste lahko z nami, ne bo se Vam nič žalega zgodilo.“

Uršika zmaje z lepo glavo.

„Ne, iz tega ne bo nič,“ zavrne ga odločno. „Vaš glavar je dostikrat odsoten — tudi če ga kdo drug zastopa, razpor bi bil neizogibljiv. Me smo četa za-se, prisegamo Vam pa, da prvič ničesar ne izdamo — drugič, da Vas nikdar ne zapustimo. Če Vam je to prav, dogovorite se s svojimi tovariši ali pa z glavarjem. Od svojih pogojev niti pičico ne odneham. — Če moje tovaršice z Vami občujejo — store naj to z onimi, katere ljubijo. Niso hinavske — govore tako, kakor jim srce veleva. Premislite si celo stvar, natančneje se lahko kak drugi dan pomenimo.“

Cekinar odmaje živahno z rokami.

„Tu je vsak premislek odveč, Uršika. Poznam Vas. Odločna ste, vstrajala bodete pri svojem sklepu. In če natanko pomislim, pametne so Vaše zahteve. Da, prepir bi nastal, ko bi Ve z nami bivale v jednem taborišči. Tako se pa tega ni treba bati, in mali prepirčki se tem lažje poravnajo. In kar se tiče orožja, sporočil bom to glavarju, ki se itak kmalu povrne. Menim, da Vam bo samokrese in bodala izročil.“

„To tudi upam.“

„In kaj hočete z orožjem početi?“ praša tolovaj.

„Braniti se,“ odgovarja Uršika odločno, „braniti se, ko bi se kdo predrznil, nasilno s svojo poželjivostjo zoper nas postopati. Branile se bodemo pa tudi, če bo druga nevarnost pretila — da, bojevale se bomo z Vami zoper Vaše sovražnike.“

„Grom in strela, Vi ste pa pogumna,“ smeji se Cekinar, „hahaha, pri prvem strelu vse zbežite.“

„O — videli bodete, da so tudi dekleta pogumna, dekleta, ki se morajo že od mladih nog s sovražnim jim svetom boriti,“ zakliče Uršika plamtečimi očmi.

Tolovaj jo ves začuden gleda.

„Resnično,“ pravi, „Vi ste prekrasna, Uršika. Toda povejte mi — če se vse tako zgodi, kakor Vi zahtevate — “

„To tudi upam!“

„Dobro, recimo, da je vse že tako. Ali bi si Vi potem tudi ljubčka izvolila?“

Uršika globoko zarudi.

„Tega še ne vem,“ šepeta tiho.

„Tedaj izključeno ni, da si ga izvolite, Uršika. Glejte, jaz sem Vaše tovarišice sicer le mimogrede videl, toda zale so vse. In vendar srce moje le za jedno samo bije, in to ste Vi, Uršika. Če bodete mene izvolila, zadovoljna bodete, druge nobene ne maram.“

Deklica hipoma vstane.

„Tako daleč še nismo,“ šepeta.

Prsi njene se valovito dvigujejo, žareče njene oči pa zalo tolovajevo postavo pogledajo od strani.

„Ali hočete moje pogoje glavarju naznaniti?“

„Kakor hitro se povrne, Uršika.“

„Kdaj se bo to zgodilo?“

„Jurij Skopec je hotel samo dva dni izostati.“

„Dobro — tedaj se bodeva zopet sešla. Živež dobite na dogovorjenem kraji. Sedaj mi ostanite zdravi!“

„Uršika — Uršika!“ kliče Cekinar.

V teku se deklica še enkrat ozre — pozdravi ga z roko, ne ustavi pa se, marveč zarudelimi lici in urnih nog hiti po strmi stezi navzdol.

Zvečer ženo pastarice svoje črede proti Št. Juriju.

Uršika jim še ni povedala, kaj je imela na vrhu Kuma opraviti, marveč je le mimogrede omenila, da se bo že prihodnje dni nekaj važnega pripetilo.

Deklice so s tem zadovoljne, saj vidijo, da se njihova žalostna usoda nikdar ne bo pri kmetih na bolje obrnila.

Ali morajo s tujci iti, ali pa pri svojih gospodarjih v revščini in sili, mogoče colo v sramoti svoje borno življenje končati.

V Št. Juriju je seveda velika razburjenost.

Ker je kmet tako nagloma umrl, poklicali so zdravnika iz mesta — v resnici učenega moža, ki je na prvi pogled spoznal, da je kmet umrl, ker ga je strupena kača pičila.

Saj se še sedaj poznate na bedru grozno zatekli rani.

Pastaric pri tem živa duša ne sumniči, ker vsakdo misli, da ga je modras v spanji napadel.

Seveda je po vasi splošno žalovanje, kajti kmet je bil jeden najbogatejših v Št. Juriju.

Najbolj pa se nad nepričakovano njegovo smrtjo togoti Uršikin gospodar.

Saj mu je ranjki sosed omotico obljubil, s pomočjo katere je hotel svojo zalo pastarico v spanji oropati dekliške časti.

Ta lepa nada mu je sedaj splavala po vodi, kajti nesramni kmet je sredstvo gotovo kje skrito imel, kdo naj je sedaj najde, in če bi se tudi to zgodilo, kdo pa ve, kako in kaj naj se porabi?

Toda kmetova strast je zdaj vzbujena.

Že od nekdaj ni navajen, posebne ozire imeti na svojo starikavo ženo, toda ne upa si pa vendar, napasti dekleta po noči, ki je nenavadno močna.

Toda zvita buča si ve pomagati.

Za nekaj časa je dva tuja laška delavca najel, ki hoče po dovršenem delu vrniti se proti Trstu.

Kmet ju dobro pozna — ta dva sta za vse pripravljena, samo če pri tem dobro zaslužita.

In na to zida nesramni kmet svoje črne naklepe.

Ko zvečer Uršika goni svojo drobnico v hlev — lepša je danes vsled notranje razburjenosti, kakor drugikrat — pokliče kmet oba Laha na stran.

„Ali gresta zopet na potovanje?“ ju praša.

„Da, kmet, pojutrašnjim svoje delo končava, potem se povrneva domov.“

„No,“ kruli poželjivi dedec, „potrebovala bi za popotnico lep denar.“

„Seveda, gospodar, denar je vedno potreben.“

„Zaslužita si ga!“

„Kako, kmet?“

Kmet s prstom pokaže na Uršiko, ki ravnokar stopa iz hleva v hišo, kjer jo čaka skromna večerja.

„Imel bi jo rad — Uršiko,“ šepeta tiho.

„Hm, izročiva naj jo Vam, kmet?“

„Da, povezano in z zamašenimi ustmi, da se ne bo mogla braniti. Punica ima vražje moči.“

„To pa ne gre.“

„Tako — zakaj pa ne?“

„Hahaha, kmet, Uršika spi z drugimi dekleti skupaj. To bi bilo kričanje — ne, to ni mogoče!“

„Norca, kakršna sta!“ huduje se pohotnež. „Seveda tako ne gre. Toda pojutrašnjim zjutraj, ko odhajata, splazita se za deklino, ko žene svojo čredo na Kum. To se zgodi na vse zgodaj in napasti jo morata med grmičevjem. Druga dekleta ženo svojo živino še-le pol ure pozneje na pašo. Tu imam časa dovolj, da jo v stran ponesem ter se ž njo poradostim, kakor mi srce zahteva.“

Laha se krohotata.

To sta brezsrčna suroveža, ki le po dobrem zaslužku hrepenita.

„To Vam pa že storiva,“ se muzata.

„Stal bom v bližini,“ pravi kmet, „kakor hitro mi izročita dekleta, dobila bodeta svoje plačilo.“

„Koliko pa, kmet?“

Razuzdanec imenuje tako visoko svoto, da bi jo Lahona nikdar ne bila pričakovala. Toda premetena sta ter tega ne povesta.

Ravno nasprotno. Še več zahtevata in po daljšem barantanji se zjedinijo o znesku, kateri naj Uršika s svojo dekliško častjo poplača.

Konečno jo vse dogovorjeno.

In ko kmet mimo hiše gredoč skozi okno zagleda zalo Uršiko — ki ravnokar zavživa svoj košček črnega kruha — mrmra nesramnež:

„Le čakaj, Ti razkošna ptičica. Ti nisi hotela mojih prošenj uslišati — sedaj boš pa vendar moja. Hahaha, čeravno moj sosed več ne živi, sredstev mi vendar ne manjka, da ukrotim takega trdovratnega dekliča.“

48. poglavje. Plen tolovajskega glavarja.

V rovu. — Nenavadni obiskovalec. — Prepir. — Bridke resnice. — „Kdo sem?“ — Stvar se drugače zasuče. — Srebrni zaklad.

V duhu zapustimo Kum in Št. Jurij ter poglejmo v rudnik ‚Srebrni mož‘.

Tu stoji skrivnostni tujec pred nadzornikom in rudarji, ki začudeni in nejevoljni zro v nepoklicanega gosta.

„Kaj pa še hočete tukaj?“ zadere se nadzornik nad njim, „ali Vam nisem rekel, da ne potrebujem več delavcev? Hej, Janez, Jaka, peljita moža do izhoda, kjer naj gleda, da se na hitro izgubi!“

Skrivnostni mož mirno stoji.

„Meni se tako ne mudi,“ pravi nadzorniku, „tak rudnik me zelo zanima. Dajte, razkažite mi ga natančneje!“

Načelnik postane togoten.

„To mi je pa že preveč!“ kriči, „kakova šega je to, da plezate v jamo, ne da bi Vam kdo dovolil. To ne gre — to je celo strogo prepovedano. Hitro se mi poberite, ali pa bodete občutili, kako trde pesti imajo moji ljudje.“

Tujec niti z očesom ne migne.

„Jaz ostanem, tukaj mi je prav všeč, ogledal si bom ‚Srebrnega moža‘ natančneje.“

„Sedaj je konec moji potrpežljivosti,“ se zadere, „to Ti je prav nesramen človej, ki se hoče iz mene še norčevati. Tega pa vendar ne trpim! Alo, rudarji — to je potepač, ki je prišel tu doli, da nas obsiplje s svojimi strupenimi zbadanji.“

Tujec se niti za korak ne premakne, ko vidi, da ga hočejo napasti. — Nekaj jih že dviguje pesti proti njemu.

„Le ne prenaglite se!“ zagrmi nad njim, da hipoma odskočijo nazaj — „ne bodite nespametni, kajti to bi Vas drago stalo. Niti na misel mi ne pride, da bi se iz poštenih delavcev norčevali. O ne, toda odgovorite mi na jedno vprašanje. Ali ima grof Stolberg tu doli velikanski zaklad?“

Nadzornik zaničljivo zamahne z roko.

„Kaj Vas to briga?“ praša temnim obrazom.

„Več, kakor si Vi mislite,“ odgovarja tujec, „ker predobro vem, da grof Stolberg srebro na kup grabi, njegovi delavci pa si morajo svoj borni kruh po potu svojega obraza služiti.“

Rudarji se pogledujejo.

Plača njihova res ni velika — toda od kod to ve tuji mož. —

Drugačnega mnenja pa je nadzornik.

„Kako se morete predrzniti o našem milostivem grofu slabo govoriti?“ kruli kakor razkačen merjasec.

„Oj, jaz si še vse kaj druzega upam,“ zavrne ga tujec.

„Kaj — kako?“

„Da, jaz si še vse kaj druzega upam,“ glasi se rezki odgovor. „Jaz celo trdim, da je grof Stolberg brezsrčni oderuh, ki svojim ljudem kožo črez ušesa vleče, da bi le poprej pomnožil svoje velikansko premoženje. To je moje mnenje! In Vi me nikdar ne bodete drugače prepričali.“

Načelnik kar togote besni.

„Zgrabite ga!“ kriči svojim rudarjem, „to je nesramnež, vjemite ga!“

„Le semkaj pojdite, nadzornik,“ zapreti tujec, „Vi ste tudi hlapčon grofov, ki se svojemu gospodarju prikupuje. Da — da, le preminjajte barvo, to je vedno znamenje slabe vesti.“

Nadzornik skače semtertja, kakor opica v zaprti kletki.

„Pri tej priči mi zgrabite tega človeka,“ zapoveduje,

„zvežite ga, sramotil je milostivega grofa, v ječo ž njim!“

Rudarji zopet pritiskajo na tujca.

Mož ima sicer prav, toda delavci jedo kruh grofa Stolberga, čeravno jim je plača pičlo odmerjena.

Skrivnostni tujec dvigne desnico.

„Čuvajte se!“ zakliče nadzorniku, „ti ubogi ljudje ne morejo za to, če ubogajo Vašemu povelju, ker misliti morajo na svoj košček kruha. Toda gorje Vam, nadzornik, če ostanete pri svojem žuganji, obračunal bom z Vami, da se Vam bodo lasje ježili.“

Nadzornik odskoči.

„Kdo ste?“ sopiha.

„Hahaha, kako ste Vi radovedni,“ norčuje se tujec, „no, izvedeli bodete to še v pravem času!“

Nadzornik plane razljuten na govornika.

„Sam Vas vlečem pred grofa!“ rujove togotno.

Tujec dvigne pest.

Bolesten krik — nadzornik se valja po tleh!

„To je bil samo mal opomin,“ pravi tujec mirno, „toda pazite, drugi pot se Vam bo še huje godilo!“

Nadzornik se pobere.

„Zgrabite nesramneža!“ besni ves iz sebe.

Rudarji se obotavljajo.

„Zgrabite ga, ali pa ste danes grofu zadnjikrat služili — spravim Vas vse ob kruh!“ rujove uradnik.

Tujec se neznansko zasmeje.

„O — sedaj kažete svoj pravi obraz,“ zakliče preteč, „čuvajte se!“

Nadzornik se togote kar peni.

„Kdo ste?“ rujove kakor zdivjan bivol.

Iz ozadja v rovu se začuje žvižganje.

V tem trenutku stopi tujec za korak naprej.

„Vi hočete vedeti, kdo da sem?“ praša ter razgrne svoj plašč.

Rudarji osupnejo.

To ni rudar, kajti zelena lovska suknja oklepa orjaško postavo, ob pasu mu visi lovski nož, poleg katerega se svetita dva samokresa in bodalo.

Nadzorniku se zdi, da sanja.

„Da nisem rudar,“ oglasi se skrivnostni mož, „to sedaj vidite. Toda tudi lovec nisem, kakor bi kdo to mislil. Važne vzroke imam, da se mudim sedaj tu pod zemljo namestu v gojzdu.“

Nadzornik se zgane.

„To je tolovaj!“ zarujove na ves glas.

Tujec se smehlja.

„Za moj del me imenujte tudi tolovaja, kaj to mene briga? Slišal sem vedno, da nadzorniki v Stolberških jamah dobivajo visoke nagrade za to, da k delu priganjajo uboge rudarje, ki morajo itak že težko delati, samo da more strogi gospod grof več srebra na kup spravljati. Kolikor več ima tak brezsrčnež, toliko pohlepnejši je!“

Začetkom se nadzornik pač boji samokresov, ki so gotovo nabasani, toda konečno je tujec le eden mož, tukaj pa stoji nad štirideset rudarjev, katerih vsak ima orodje — kladvo in dlete, tudi za silo nevarno v krepki pesti.

„Človek, kako se morete predrzniti, našega najmilostivejšega grofa tako nesramno psovati?“

„To ni psovanje,“ glasi se mirni odgovor, „marveč gola resnica.“

Nadzornik se proti svojim delavcem obrne.

„Kako morete trpeti, da ta tolovaj, ki se je v našo jamo vtihotapil, tako psuje našega gospoda?“ rujove togotno. „Halo, zgrabite ga, da pravična kazen zadene nesramneža!“

Tujec sklene roki na prsih.

„Pridite vender,“ pravi zaničljivo, „čakam. Žal bi mi bilo, ko bi Vi zapeljali uboge rudarje h kaki nepremišljenosti. Ne nameravam, biti sovražen revnim družinskim očetom. Tudi bi tak napad nobenega pomena ne imel.“

Nadzornik pa misli, da je sedaj pravi trenotek, polastiti se predrznega tujca.

Kladvo, ki je drži v desnici, dvigne, da bi grozovito ž njim udaril nasprotnika.

Tu se v ozadji začujejo koraki.

„Hej,“ zagrmi surov glas, „iz rok z Vašim kladvom, ali pa Vam svinčenko zapodim v Vašo trmasto bučo! —“

Nadzornik odskoči.

Za tujcem se pokažejo naenkrat postave, ki s svojimi samokresi merijo na rudarje.

„Usmiljeni Bog v nebesih!“ stoče uradnik, „cela tolpa tolovajev je v jami izgubljeni smo!“

„Da, ko bi bil jaz krvoločnik,“ meni tujec, „napravil bi sedaj z Vami prav kratek račun. Toda konečno imate tudi Vi, nadzornik, ženo in otroke doma, zaradi tega prizanašam Vašemu bornemu življenju. Toda slabo jo bodete izkupili, če se le še enkrat podstopite, nasprotovati — Juriju Skopcu!“

To ime ima žo polno veljavo.

„Jurij Skopec je v ‚Srebrnem možu‘,“ jecljajo preplašeni rudarji ter se stiskajo ob steno.

„Ne bojte se!“ zakliče tolovajski glavar, kajti ta je prišel v rudnik ‚Srebrni mož‘. Vam bornim revežem ne storim nič žalega. Da je vsak upor zastonj, to vidite, kajti moji ljudje v tem oziru ne poznajo nobene šale. Tako, sedaj me poznate, in Vi, nadzornik, bodete sedaj moj vodnik.“

„Kaj naj storim?“ jeclja strahopetnež.

„Razkazali mi bodete jamo,“ zagrmi tolovajski glavar strašnim glasom nad njim, „ali mislite, da sem iz samega žalega časa splezal tu doli? Dobro mi je znano, da je tukaj nakopičeno srebro, ker ste naleteli na bogato žilo. Jaz nujno potrebujem ta zaklad, grof Stolberg zaradi tega še vedno ne bo osiromašil.“

Nadzornik se ne gane z mesta.

Tu zgrabi Jurij Skopec uradnika za roko.

„Ali bo kmalu?“ se mu zagrozi, „ne spravite me v jezo, potem se Vam ne bo dobro godilo!“

Nadzornik ječi, kajti železna pest tolovajskega glavarja mu stiska roko, kakor bi bila v kleščah.

„Naprej!“ ukazuje grobni tolovaj, proti hodniku, kjer leži čisto srebro. Da je zaklad tu doli, to dobro vem, mojim ljudem ga je treba le v vreče spraviti.“

Tu ne pomaga nobeden ugovor.

Nekaj tolovajev ostane pri rudarjih, da jih stražijo — drugi pa grejo za svojim glavarjem, ki siloma za sabo vleče tresočega se nadzornika.

Uradnik od strani gleda samokres, ki ga Jurij Skopec drži v svoji desnici, potem pa se ozre v odločni obraz grozovitega moža.

Tu ne pomaga nobeno javkanje in prosjačenje, uradnik mora ubogati, kajti Jurij Skopec se ne da varati.

„Kje leži srebro?“ zakriči gromovitim glasom, da se uradnik konečno uda svoji usodi.

Trepetaje pokaže na stranski hodnik, čegar vhod je zaprt z močnimi lesenimi vrati.

„Ključ sem!“ veleva tolovajski glavar, „Vi ste nadzornik, tedaj je ključ v Vaši posesti. Hitro, ali — “

Jurij nameri samokres, toda pretenja niti ni treba, kajti uradnik hitro seže v žep ter privleče iz njega velik ključ.

„Odpri, Smukač!“ zaukazuje Jurij Skopec svojemu podpoveljniku, ki kakor zvest pes ne gre od svojega načelnika.

Smukač si ne dá to dvakrat reči.

Kjer se gre za plen, je vedno prvi pred vsemi, zaradi tega hitro odpre vrata, ki so močno z železom kovana.

Jurij Skopec iztrga nadzorniku svetilko iz rok ter posveti v hodnik.

Tu se sveti in blisketa, tu leže celi kupi čistega srebra iz bogate žile, na katero so rudarji slučajno naleteli.

Tolovajski glavar se obrne k svojim ljudem.

„Nabašite svoje vreče,“ zapoveduje, „toda vsak naj vzame le toliko, kolikor more nositi. Le ne pretežkih bremen, to bi nam lahko postalo nevarno!“

Tolovaji nemudoma store, kakor jim je glavar veleval.

Smukač je pred leti kot rudar služil svoj kruh. Kot veščak izbira, najčistejše kose, katere tolovaji urno spravljajo v vreče od močnega platna.

Jurij Skopec vse nadzoruje.

Nadzornika še vedno drži za roko, ki s tiho jezo opazuje, kako rokovnjači plenijo.

Kmalu je petnajst vreč napolnjenih, kajti pet mož mora biti v varstvo svojim s srebrom obloženim tovarišem.

Jurij kratko veleva.

„Sedaj je dosti! V teh petnajstih vrečah je velikansko premoženje. Sedaj pojdi, Smukač, po tovariše, ki stražijo rudarje, da se nam pridružijo. Toda hitro, čas beži, in ko se dan zasvita, moramo biti že daleč od tod.“

Smukač hiti proti rovu, kjer pet tolovajev z napetimi samokresi straži preplašene rudarje.

„Da se mi nikdo ne gane z mesta!“ zagrmi podnačelnik nad njimi, „kdor pred pretekom jedne ure pride k izhodu, ustrelili ga bodemo pri tej priči. Če vam je življenje ljubo, ostanite tukaj!“

Nikdo ne oporeka.

Smukač hiti s petorico tovarišev proti izhodu rova.

Težko obremenjeni tolovaji že plezajo pa lestvicah, Jurij Skopec z nadzornikom pa stoji od zdolaj.

„Vi greste z nami,“ pravi tolovajski glavar uradniku, ki vsled tega grozno prebledi.

„Usmilite se me, ženo in otroke imam!“

„Ravno zaradi tega se Vam ne bo nič hudega zgodilo. — Vi bodete nekaj časa z nami šli, da ne bodete mogli ljudij na pomoč klicati. Ne obotavljajte se, to nima nikakoršnega pomena! Po preteku pol ure Vas izpustim, potem pa le hitite grofu pripovedovat, kaj se je pripetilo. Nas vendar ne bodete zgrabili.“

Kaj naj stori nadzornik?

Molče se udá svoji osodi, kajti pogled na odločni obraz tolovajskega glavarja mu pravi, da je vsako obotavljanje nevarno.

Ko so že vsi s srebrom obloženi rokovnjači zgoraj, spleza Jurij Skopec z uradnikom za njimi, zadnja pa je petorica neoboroženih tolovajev kot straža.

Toda nevarnost še ni pri kraji, kajti predrzneži morajo še mimo stanovanj rudarjev, in če jih le kdo zapazi, hiti ta po pomoč in boj z veliko mnogobrojnejšimi preganjalci je neizogiben.

49. poglavje. Sprevod duhov.

Nevihta po noči. — Čuvaja pred začarano dvorano. — V strahu in trepetu. — Opat Benedikt v začarani dvorani.

„Tedaj še to noč, to je zadnja, da morava tukaj na straži stati. Hvala Bogu, da je tako! Le še to si želim, da bi se kmalu zadelo daniti, kajti kdo vé, ali bo danes vse tako mirno, kakor zadnje noči.“

Tako govori jeden izmed obeh samostanskih hlapcev, ki pred začarano dvorano na straži stojita ter se plaho ozirata po temnih hodnikih.

V začarani dvorani sedita glumačica in njena nesrečna indijska plesalka.

Jutri zjutraj pride voz in spremstvo kneza Podstrmskega, da odvedejo obe jetnici na knezov grad.

V samostanu je zaradi tega vse zadovoljno.

Do sedaj se razven mrtvaškega meniha ni nič nenadnega prikazalo, toda najbolj prebrisani hlapci trdijo, da se strahovi najraje takrat prikazujejo, kadar jih najmanj pričakuješ.

Prva straža je že minula in rešena dva junaka sta vesela, da jima nikdar več ne bo treba stati na grozoviti straži.

Njujina naslednika pa stojita s strahom pred začarano dvorano, kajti bliža se polunočna ura.

Skušata se z razgovori tolažiti, čeravno le šepetata, kakor da bi se bala, da bi ju mogel kak duh slišati.

„Da bi le že današnja noč minula,“ meni prvi, „meni je tako čudno pri srcu!“

„In meni se nič bolje ne godi,“ zatrjuje njegov tovariš. „Tudi meni jo tako tesno v prsih, kakor da bi se danes še kaj posebnega moralo zgoditi. Saj sva ravno midva bila tako nesrečna, da sva videla neznanskega meniha.“

„Tiho bodi — drugače zopet pride. Duhovi in mrliči vse slišijo!“

Oba se treseta kakor trepetlika.

„Oj, kar zmisliti se ne smem one noči! Joj, kako svat takrat tekla! Tako urnih nog še v svojem življenji nisem bil! In kako je menih stokal — hu — kar lasje se mi ježe.“

„Molči no, če Te prosim!“

„In potem je šel proti vratom,“ nadaljuje klepetuljasti hlapec, „prav natanko sem to videl. Tukaj-le jo stal — prav dobro vem! Stavim, da je bil tudi v začarani dvorani.“

„Že mogoče, toda jetnici drugo jutro o tem nista ničesar omenili.“

„Ker sta copernici,“ zatrjuje prvi, „da — da, tako je, lahko mi verjameš. Vražji ženski sta copernici, ki sta zagovorih duha, drugače bi jima bil gotovo vratova zavil.“

„To Ti rad verjamem.“

„Jaz sem le zadovoljen, da žo jutri odpeljejo babnici, kateri nista, kakor bi morali biti!“

„Prav imaš! Čuj — ali ne bije polunoči?“

„Ne še, tri četrt na dvanajst je!“

„Tedaj še četrt ure manjka! Ko bi le danes ne bil zunaj tak vihar! Le čuj, to je naznansko!“

Hlapec se ne moti.

Minoli dan jo bil vroč in se bliža nevihta. Grom se že čuje. —

Semtertja se zabliska in vihar buči okrog starih samostanskih poslopij, da čuki preplašeni kriče.

Z jedno besedo, to je noč, kakor navlašč za duhove in strahove ustvarjena.

Nevihta postaja vedno silnejša.

Strela udarja v bližini in pogubonosni oblaki vise ravno nad samostanom, kajti kadar se zabliska, jasno so prehodi žvepleno razsvitljeni.

Sedaj bije ura polnoči.

Preplašena hlapca skupno molita, kajti vsak trenutek, lahko strela udari v samostan.

Z orjaško silo se ploha vliva, in bojazen pred strelo preplašenima hlapcema niti ne pripušča misliti na strahove in duhove.

Nevihta razljuteno razsaja.

Blisk za bliskom, grom za gromom, kakor bi se bližal sodnji dan!

Naenkrat se hlapca spogledata.

Luč svetilnice obseva bleda obraza možakarjev, ki v kotu blizo vrat klečita in molčita.

„Kaj pa je to?“ šepeta prvi.

„Resnično,“ odgovarja drugi zamolklim glasom, „čuje se kakor cerkveno petje.“

„Da, in bliža se!“

„Mogoče je to opat z ostalimi menihi.“

„Že mogoče!“

Grom pretresa celo samostansko poslopje.

To je ravno tako, kakor bi se nevihta ne mogla ločiti od samostana.

Blisk se podi za bliskom, grom za gromom.

Hlapca se oddahneta.

To je opat, ki s svojimi sobrati moli in poje, da bi odvrnil strelo od samostana.

Tu zopet poslušata.

„To niso naši pevci,“ meni prvi, „petje doni tako zamolklo — grozno!“

„Joj — joj — glej — glej!“ stoka njegov smrtno bledi tovariš.

Ta se obrne.

Oči mu skoro iz glave stopijo, usta so mu do ušes odprta.

Tam doli na prehodu je neznanski, moder svit, ki se počasi bliža.

Včasih ugasne, kadar blisk razsvetli prehod; tedaj pa se pokažejo temne postave, ki se počasi premikajo.

„Vsi dobri duhovi,“ jeclja zgovorni hlapec, „o Jezus — konec naju je — menihi — mrtvaški menihi — pridejo!“

Njegov tovariš je strahu na pol mrtev.

Oba so jeden druzega oklepata — klečita — noge jih več ne nosijo — na beg niti ne mislita, — o ne, saj bi tudi bežati ne mogla.

Grla sta jima kakor izsušena, niti vpiti ne moreta, in trepetaje lazita po vseh štirih pod neko vdolbino v nasprotnem kotu. —

Svetilnica še vedno gori pri vratih, pozabila sta jo sabo vzeti.

Kak strašanski prizor!

Tu prihaja mrtvaški sprevod — osem menihov v pol trohnelih kutah, kapuce globoko na glavo pritisnjene, da se obrazov nič ne vidi.

In zamolkla mrtvaška pesem se glasi mej treskanjem in gromenjem.

Osem menihov nosi tovor — hu — veliko široko krsto — na svojih ramah.

Modri odsev, kateri sta videla hlapca, prihaja od krste, kakor bi gorela.

Hlapcema se lasje ježe; sprevod se počasi bliža začarani dvorani.

Petje preneha, toda ne v zbranih dolgih glasovih, marveč z zategnenimi hu — hu — hu —. kakor bi prihajali iz črnega groba.

Hlapca, z mrzlim potom oblita, mislita, da jima je zadnja ura odbila.

Ustnice se jima premikajo, toda le v mislih izgovarjata molitve za umirajoče.

Sprevod se ne bliža njujinemu skrivališču.

Hvala Bogu!

Hlapca bi so najraje zarila v zid, ko menihi, z rokami proti njima mahaje, drsajo mimo.

Z zobmi šklopotaje se drug k drugemu pritiskata.

Neznanski menihi obstoje pred začarano dvorano in krsto postavijo na tla.

Hlapca ne vesta, kaj se sedaj zgodi.

Oči zatisneta, ne vidita in ne slišita več, pač pa pričakujeta, da ju bo zdaj in zdaj zgrabila za vrat mrzla, koščena roka. —

To se ne zgodi.

Grom pretresa celo samostansko poslopje.

Po hodniku pa se začujejo glasovi, kakor bi kdo s težavo odpiral vrata.

„Sedaj sta copernici izgubljeni,“ misli si jeden preplašenih hlapcev, „da — da, zdaj gredo po vražji ženski — vzeli ju bodo sabo v samostansko rakev — ali pa takoj neusmiljeno zadavili.“

Silno zagrmi! Prav blizo samostana je morala strela vdariti!

Čuvaja se pol nezavestna zgrudita na tla.

Pobereta se še-le, ko njihova ušesa z nova začujejo mrtvaško pesem, ko se zopet po hodniku začne razlegati zamolkel „hu — hu — hu“.

In ko v trepetu pogledata na hodnik, misleča, da sta že na onem svetu, vidita, da se neznanski sprevod pomika zopet mimo njiju nazaj.

Menihi imajo krsto zopet na ramah, toda hitreje stopajo, kakor poprej.

Tudi nevihta pojenjuje.

Grom se sicer še vedno razlega — toda ploha se ne vliva več tako silno — bliski se prikazujejo v daljših premorih in vihar ne buči več tako močno.

Hlapca se še krčevito objemata, ko je neznanska prikazen že davno izginila na hodniku.

„Kaj pa zdaj?“ šepeta prvi hlapec, kateremu zobje glasno klopočejo.

„Proč — proč!“ stoka drugi.

„Kam?“

„K opatu — pri pobožnem možu sva varna; poročati morava, kar sva videla. O moj usmiljeni Bog, to pomeni veliko nesrečo!“

„Ali so že odšli?“ javka tovariš.

„Da, da, duhovi so izginili — beživa po stranskem prehodu!“

Kolena se jima šibijo, ko vstajata.

Potem pa pričneta divjati, kakor bi ju sam hudobec podil, proti samostanskemu dvorišču, ki je kakor po veliki povodnji polno luž.

Junaška hlapca hitita proti opatovemu stanovanju, v katerem gori luč, ter se ne zmenita za to, da blatna voda škropi na vse strani, pa tudi po njihovi obleki.

Pobožni mož je mej nevihto vstal ter molil za samostan, da bi ga Vsemogočni obvaroval nesreče.

Na vratih njegove spalnice začneta zdaj hlapca s pestmi tolči ter na vse grlo vpiti:

„Velečastiti gospod opat — gospod — nekaj strašnega se je zgodilo!“

„Kaj je?“ praša opat z milim glasom.

„Velečastiti gospod, čuvaja sva, pred začarano dvorano se nama je prikazal neznanski mrtvaški sprevod, osem menihov s krsto!“ besediči jeden samostanskih hlapcev.

„Čakajta,“ odgovori začudeno častitljivi starček, „takoj pridem!“

Opat ne pusti hlapca dolgo čakati.

Nekaj trenutkov pozneje stopi nekako radoveden iz svojega stanovanja.

Razburjenost hlapcev mu dokazuje, da se je tukaj moralo nekaj nenavadnega pripetiti.

„Kje imata svetilko?“ vpraša opat Benedikt.

„To sva zgoraj pustila, velečastiti gospod.“

„Tedaj je tam luč — pojdita z mano, pogledal bom, kaj se je zgodilo.“

Hlapca gresta bolj pogumno za opatom, kajti prepričana sta, da v bližini tako pobožnega moža, kakor je opat Benedikt, duhovi izgube svojo peklensko moč.

Da, pred samostanskim opatom bodo duhovi in strahovi morali bežati.

Hitro prekoračijo lužasto dvorišče ter pridejo na hodnik, ki vodi proti začarani dvorani.

Tu stoji goreča svetilka čuvajev, o prikazni pa ni več duha ne sluha.

Opat Benedikt se ozira na vse strani, pregleda ključavnico začarane dvorane, h kateri ima on sam ključ.

Tu je vse v redu.

Zapahi so zapiti, ključavnica tudi, in vrhu tega častitljivi starček še pri kljuki poskusi — tu se ni nič zgodilo, kar bi moglo vznemirjati.

Hlapca stojita za pogumnim opatom ter se plašno ozirata nazaj. —

„Velečastiti gospod, menihi so bili v začarani dvorani,“ šepeta klepetuljasti hlapec.

„To je nemogoče, vrata so pravilno zaprta.“

„Kaj pa strahovom in duhovom pomenijo zakljenjena vrata?“

Opat se smehlja.

„Bog vé, kaj sta videla?“

„Velečastiti gospod opat, prisezava Vam, da je bil tukaj mrtvaški sprevod, midva oba se vendar ne moreva ob jednem motiti. Tudi je nekaj pri ključavnici škripalo. Da, čula sva, kakor bi se bila vrata v začarano dvorano odpirala.“

Opat Benedikt se zopet smehlja.

„To je bila sama domišljija,“ pravi resnim glasom; „Bog zna, kaj vaju je splašilo, pri taki hudi nevihti se vidijo včasih res čudne, človeku nerazumljive reči. Sedaj počakajta, poslal bom semkaj ostale hlapce, da se ne bodeta več plašila. Prekujta noč v njihovi družbi. Tukaj je vse v redu — razburjena domišljija Vaju je varala!“

50. poglavje. Napad.

V največji sili. — Rešitev. — Zaljubljenca. — Jetniki. — Kazenska sodnija. — Kako tolovaji kaznujejo. — Prihod glavarjev.

Na Kumu in Št. Juriju se ni nič premenilo.

Nesramnega kmeta so pokopali — sedaj daje račun večnemu sodniku, uboge pastarice pa svoje črede na Kum gonijo, kakor poprej.

Uršika s pomočjo svojih tovaršic skrbi za živež tolovajev.

Lepa deklica ne sluti, da se nad njeno glavo zbirajo črni oblaki, da nesramni njen kruhodajalec namerava, oropati jo dekliške časti.

Tako napoči usodepolno jutro, katerega hočeta laška delavca izvršiti svoj naklep.

Sinoči ju je kmet izplačal, kajti delo je končano, in pri tej priliki jima je pokazal mošnjo, v kateri so kaj prijetno zveneli trdi sreberniki.

„To dobita jutri zjutraj, če dobim Uršiko povezano v svojo oblast,“ pristavil je grdobež.

Laha sta pripravljena, zaslužiti si takozvane Judeževe groše.

Odkar so tujci na Kumu, goni Uršika svojo drobnico že pri prvem jutranjem svitu na goro, da more nekoliko kramljati z mladim, ljubeznivim tolovajem, predno pridejo njene tovarišice za njo.

Cekinar jej je vedno bolj povšeči.

Že pri prvem jutranjem mraku vstane, ne da bi zbudila drugih deklet, ki spe v ravno isti sobi.

Hitro si v hladni vodnjakovi vodi umije obraz in roki, potem pa izpusti ovce in koze iz hleva.

Pri tem opazi kmeta, ki gre v skedenj, kakor bi hotel tam pregledati nakopičene žitne zaklade.

Uršika se ne briga za svojega gospodarja, katerega zaradi njegovih nesramnih zasledovanj zaničuje iz dna srca.

Čudi se sicer nekoliko, da je kmet tako zgodaj že vstal, ne gleda pa za njim, ki se za skedenj prišedši plazi po stranski stezi ob grmovji proti Kumu.

Drobnica caplja po navadni poti v goro, Uršika pa v žep vtakne kos črnega kruha — živež za celi dan do večera.

Pri tem se prikaže skrivnosten smehljaj na njenem zalem obrazu.

„To bo kmalu drugače,“ šepeta, „sedaj sem okusila, kako žive bogatinci. Mladi tolovaj mi je dal pečenke, slanine in vina. Oj, to bo radostno življenje!“

Obraz se jej sicer za trenotek stemni, ko se zmisli svoje prihodnosti, toda z mladostno čilostjo kmalu prepodi neprijetne misli. —

Ovce in koze skakljajo, kajti pot v goro že poznajo — tudi ne potrebujejo psa čuvaja, svojo pastarico na migljaj ubogajo.

Uršika stopa za njimi.

Včeraj je zopet veliko živeža na goro spravila, toda le malo trenotkov je mogla s Cekinarjem govoriti.

Tolovaju se je preveč mudilo.

„Sama ne vem, kaj mi je danes,“ pravi Uršika sama pri sebi, „tako čudno mi je pri srcu; kaj neki to pomeni? Ali bom morda zbolela? Ne, čelo moje je hladno, srce ne bije mrzličasto le takrat, ko na njega mislim, se to zgodi. Res ne vem, tako tesno mi je, kakor bi me nekaj neprijetnega pričakovalo — velika nesreča!“

Počasi koraka v goro.

Drobnica je že daleč pred njo, urno skače po bregu navzgor, da bi kolikor mogoče hitro prišla na pašnik.

Uršika pride do gostega grmovja.

Tu rastejo lešniki, breze in razno trnje, goščava je neprodirljiva.

Uršika prične hitreje stopati, kajti tukaj je zrak tako zaduhel, gori na Kumu pa čist in svež, tam lahko prosto diha. —

Ne ozira se po okolici, da, niti ne čuje, da se v grmovji suhe veje lomijo.

To je kaka divja žival, ki proti jutru išče svoj brlog.

Znova zašumi v grmovji. Sedaj glasneje, kakor prvipot.

Uršika se presenečena ozre.

Prepozno!

Velika žuljava roka se pritisne na njena usta, dve krepki pesti pa jo zgrabite za ramo.

„Ali Te imamo, ljubica?“ smeji se surov glas, „hahaha to je bolje šlo, kakor sva mislila!“

Uršika spozna, da je napadena, tudi sta jej laška delavca po obrazih znana.

Obupno se brani.

Uršika jo nenavadno krepka in spretna, to jej pa malo pomaga, kajti oba Lahona sta pravcata velikana.

Deklica je hitro premagana.

Zastonj je njen upor; usta so jej zamašena, roki na hrbtu zvezani.

Uršika skoraj omedleva, ko iz grma stopi tretja oseba — njen gospodar.

„Ali imata divjo mačko?“ praša hlapca.

„Da, kmet — toda lahko ni šlo — le glejte, kako me je razpraskala,“ pravi starejši lopov.

„No, tukaj imata obliž, ki Vama bo zacelil rane,“ odgovarja razveseljeni kmet, „denar sta pošteno zaslužila — sedaj mi dajta dekleta.“

Uršika se hoče še enkrat upirati.

Ves njen trud pa je zastonj — predobro sta jo vražja Laha povezala.

„Ali se mi pa divja mačka ne bo iztrgala?“ praša kmet ter jima izroči mošnjo z denarjem.

„Gotovo ne, ta Vam ne uide več — no, želiva Vam veliko zabave — hahaha — tudi midva si bodeva dober zajutrek privoščila.“

Kmet se reži.

Krepko dvigne tresočo se Uršiko — da bi jo nesel v grmovje.

Deklica suje z nogama.

„Hej!“ zakliče jeden Lahov, „ povezala bodeva punici tudi nogi.“

„Ni treba,“ pravi nesramni kmet, „sedaj bom že sam ž njo gotov — joj, postala bo pohlevna in ljubezniva — ko bo spoznala, da se ne da stvar več predrugačiti. Tako, srček — sedaj si moja ljubica — hahaha — imam Te vendar in — “

Zadnje besede mu obtiče v grlu.

Grozovit udarec z ročajem samokresa zadene njegovo debelo butico.

Nezavesten se zgrudi na tla — toda Uršika ne pade ž njim — že jo objema krepka roka.

Laška delavca začneta rentačiti.

„Prokleto!“ vpije prvi, „kakšni ljudje so pa to?“

Drugi kolne s pravcato laško spretnostjo in surovostjo.

Postave se prikažejo med grmovjem.

„Zvežite pse h zagrmi zapovedujoč glas, obračunal bom ž njimi pozneje!“

Lahona hočeta pobegniti.

Zastonj — hipoma jih tolovaji obkolijo.

Pesti in samokresni ročaji se vsipajo na njujini buči, da bliskoma na tla telebneta.

Hitro so vsi trije povezani.

Rokovnjači jih odneso v goro, in le še dve osebi ostane te v grmovji — zvezana Uršika in njen rešitelj.

To je Cekinar.

Hitro je reši vezij — odveže jej ruto od ust ter težko sopihajočo deklico nese k skali, ki je z mahom obraščena.

Tam jo tako varno posadi na naravni sedež, kakor bi bila še majhen otrok, katerega je treba še nežno čuvati.

Vse to se zgodi, predno se Uršika do dobrega zave.

„Tedaj sem vendar šo o pravem času prišel,“ pravi Cekinar vesel; „videl sem z gore, kako sta se najprvo oba lopova priplazila in v grmovji skrila, potem pa je za njima prišel kmet. To so mi je sumno zdelo, vzel sem šest svojih tovarišev sabo in ravno še v zadnjem trenotku prišel na lice mesta. No, ti trije se bodo kesali!“

Uršika se težavno vzravna.

„Nesramnež,“ stoka, „hotel je — “

„Kaj je hotel, si lahko mislim“, poseže jej v besedo Cekinar, „saj je nesnaga to sam dosti glasno povedal. Taka grdoba! V Št. Juriju so menda vsi kmetje kar obsedeni na lepa dekleta! Oho, skrbel bom za to, da se kaj tacega ne bo več pripetilo! Resnično, ta vražja zalega je hudobnejša kakor mi tolovaji!“

Uršika mu poda roko.

„Zahvaliti se Vam moram za svojo čast,“ pravi tiho.

„Nič zahvale ni treba, Uršika, to je bila moja dolžnost! Hoho, ali naj svojega dekleta pustim v krempljih takega peklenskega hudobneža?“

Bledi Uršikin obraz globoko zarudi.

Cekinar jo z zaljubljenimi pogledi opazuje.

„Uršika,“ pravi, „Vi ste prelepa, in ča mi tudi zamerite, jeden poljubček pa moram sedaj imeti.“

In mladi zaljubljenec ne ostane samo pri svojih besedah.

Hitro se pripogne ter jo na rudeče ustnice poljubi.

Uršika se ne huduje.

To Cekinarja neznansko razveseli, in po pregovoru —

‚jedenkrat je nobedenkrat‘ — jo v drugič strastno poljubi.

Sedaj pa se mu brani.

„Spominjajte se najinega dogovora,“ pravi mlademu tolovaju, „saj veste, kaj ste mi obljubili.“

„In jaz sem tudi mož-beseda,“ odgovori predrzni Cekinar.

„Mi tolovaji nismo mevže, in za vraga, Cekinar še ni nikdar svoje besede prelomil. Toda mislim si pa vendar, da moja lepa Uršika ve, koga si bo izbrala, kadar Jurij Skopec sprejme njene pogoje.“

Deklica molči, toda tembolj govore njene pametne oči.

Cekinar odstrani zadnjo vez z njenih polnih, okroglih rok, na katerih se poznajo rudeči sledovi trdno zadrgnene vrvice.

„Taka surovost!“ huduje se tolovaj, „povezali so Vas lopovi, kakor najhujšo hudodelnico! No, za to mi bodo dobro plačali, pomnili bodo svoje dni na današnje jutro.“

Uršika ga pogleda.

„Ali jih bodete umorili?“ praša bojazljivo.

„Ne,“ odgovori Cekinar, „to nam je Jurij Skopec strogo prepovedal. Glavar v tem oziru ne razume nobene šale. Vzlic temu pa jo bodo vsi trije dobro skupili!“

„Če le kmet ne bo ničesa izdal,“ šepeta Uršika.

„Varoval se bo tega.“

„Toda če imate vjetega, pogrešali in iskali ga bodejo in morda prišli na Kum.“

„To nič ne de, ljubica, danes se mora vse odločiti. Glavar se danes gotovo povrne, in potem je moj prvi posel, da mu poročam o Vaših pogojih. Sprejel jih bo, to naj bo le moja skrb. In potem zapustimo Kum, poiščemo si drugo skrivališče. Vi in Vaše tovarišice pa bodete za nami prišle.“

Uršika ne ugovarja več, posebno ko še tolovaj pristavi:

„Kmet se bo kmalu v Št. Jurij povrnil, toda z neprijetnim spominom, to Vam zagotavljam. In molčal bo, za to zastavljam svojo besedo. Ne manjka mi sredstev, da mu za zmerom zamašim usta!“

Oči njegove pri tem tako togotno žare, da je Uršika prepričana: ta mož je železnega značaja!

Počasi vstane.

„Moje prijateljice dohajajo,“ pravi ter z roko kaže proti grmovju, „sedaj se morava ločiti.“

Cekinar z veseljem opazi, da ga Uršika prav posebno pogleduje, le za malo trenotkov, toda kolika udanost se blišči v njenih krasnih očeh!

„Da, tudi jaz moram v goro,“ pravi Cekinar, „toda jeden poljubček bom pa še dobil, ali ne, Uršika?“

Ta se od njega obrne.

„Dva imam že,“ méni Cekinar, „toda vseh dobrih reči mora biti troje, ali ni res, preljuba Uršika? Saj sem ga tudi zaslužil.“

Deklica se hipoma obrne.

Trenotek pozneje leži na njegovih širokih prsih, njeni mehki roki objamete njegov vrat in poljub — ognjevit in nežen, kakor ga more le plamteča ljubezen dati gori na njegovih ustnicah.

Potem pa se iztrga iz njegovega objema, in ko se Cekinar obrne, vidi jo, da hitro kakor srna leti svojim tovaršicam naproti.

„Sedaj pa zagotovo poznam svojo bodočo ljubico,“ mrmra mladi tolovaj. „Uršika bo mene izbrala, to je tako gotovo, kakor amen v očenašu! Sedaj pa moram gledati, da kmalu pridem v jamo. Tam bom te tri vrage na večne čase zaznamoval!“

Cekinar se še enkrat ozre za Uršiko, ki se je pridružila drugim pastaricam.

„Tako, v njihovi družbi se jej ne more nič žalega več pripetiti,“ pravi tolovaj sam pri sebi, stopajoč proti vrhu Kuma.

Kmalu pride v podzemeljsko votlino.

Pri svitu jutranjega solnca, ki pada skozi grmovje pri vhodu v jamo, vidi postave treh zločincev.

Kmet je tudi povezan; udarec na njegovo trdo bučo mu ni dosti škodoval.

Na tleh leži, z nogami brca in strašno rujove.

„Na pomoč, umoriti me hočejo!“ kriči, ko Cekinar vstopi.

„Le vpij, Ti nesnaga,“ pravi podnačelnik, „tu gori te živa duša ne sliši. In ko bi te celo peklo čulo, ne mignil bi nobeden vrag za Te niti z mazincem, Ti grdavž!“

Kmetu stopa mrzel pot na čelo.

Povsod vidi oborožene možakarje, ki temno zro nanj.

„Usmilite se me, pustite mi življenje,“ stoka, „dam Vam denarja, bogat sem, veliko srebrnikov imam.“

Cekinar se muza.

„Teh se ne bomo branili, moj dragi. Toda sedaj to ne gre, v Št. Jurij sedaj ne moremo iti. Zadržujejo nas drugi važni posli. Najprvo moramo ta-le dva lopova kaznovati. Hej, tovariš, prinesite ju semkaj!“

Povelje se izvrši.

Roparji oba Laha zgrabijo ter jima odvežejo usta.

Hipoma začneta na ves glas javkati.

„Usmilite se naju,“ prosjačita, „usmilite se; kmet je vsega vzrok. Obljubil nama je plačilo, če zgrabiva dekliča. Kaj kmet ž njima namerava, ni nama bilo znano.“

Cekinar lažnjivca tako brcne s težko nogo, da se stokajoč na drugo stran prevali.

„Prokleti lopov!“ zagrmi tolovaj nad njim; „ali ni dosti, da si izvršil tako surovost, sedaj nas hočeš še s svojimi opehariti. Tega se mi je še manjkalo — ali misliš, da smo mi ljudje Tvoje baže?“

„Milost — milost!“

„Kmet, nama je dal denar,“ javka drugi Lah, „da poveževa dekleta, katero je hotel onečastiti.“

„Aha,“ meni Cekinar, „sedaj pride resnica na dan. Kje imata zaslužene Judeževe groše?“

Denar ima moj tovariš v žepu.“

„Ljudje, preiščite ju!“

Tolovaji hitro ubogajo in kmalu imajo mošnjo s srebrniki v rokah.

Najdejo še več denarja — zasluženo dnino.

„Tega se ne dotaknemo,“ pravi Cekinar, „to je plača teh nesramnežev, to naj obdržita. Toda denar v mošnji bomo med se razdelili.“

Tolovaji se razvesele.

Potem tudi kmeta preiščejo. Pri njem najdejo marsikaj.

Tu je težka srebrna verižica, velika ura jajčaste podobe, tudi denar.

Cekinar vse spravi kot dober plen, kmet pa še vedno rujove na vse pretege.

Naj le kriči, tukaj v jami med tolovaji mu ne bo nikdo prihitel na pomoč.

Rokovnjači se veselo krohotajo, ko vidijo, v kakem strahu je razuzdani kmet.

„Kaj storimo ž njim?“ praša jeden tolovajev. „Jaz sem za to da ga pri živem telesu spečemo, naj prvo na eni strani, potem pa na drugi, da bo postal lepo rujav in bo hrustal, kakor mlad, pečen pujsek.“

„Pomagajte, pomagajte!“ rujove kmet.

„Jaz pa predlagam, da ga oderemo na meh, kakor so to v prejšnjih časih večkrat storili roparski vitezi.“

Kmetu zastane kri po vseh žilah.

„Ne, streljajmo nanj, debeli njegov trebušček pa naj bo naša tarča, če je bil vedno pisancev sit, poskusi naj, kako mu teknejo naše svinčenke.“

„Usmiljeni Bog,“ stoka kmet, „izgubljen sem!“

Cekinar se zaničljivo obrne od njega.

„Prišel bo nazadnje na vrsto,“ pravi svojim ljudem, „sedaj bom najprvo s tema-le dvema obračunal. Na Laško naj neseta spomin, da jima bo za vselej veselje prešlo, na tak način služiti od razuzdancev denar. Hej — pomnila bodeta današnji dan do Črnega groba!

„Kaj naj storimo z lopovoma?“ praša jeden tolovajev.

„Hm, mislim, najboljše bo to-le: Grdobi, ki je dekliču mašil usta, odrežimo desno uho, drugemu pa levo, da bodeta na svojem potovanji na Laško lahko še vedno na obe strani slišala.“

„Hu — hu — hu,“ javkata Lahona ter brcata po tleh, „le tega ne, le tega ne!“

Cekinar sedaj ni zaljubljeni mož, ne, divji tolovaj je, predrzen in brezsrčen rokovnjač, čegar ime razširja strah in trepet.

„Za milost beračita?“ praša norčevaje se.

„Bodite nama milostiv!“

„No, dobro, saj nisem brez srca, predrugačil bom razsodbo.“

Tolovaji začudeni pogledajo svojega podnačelnika.

„Kaj naj to pomeni?“ mrmra jeden izmed njih, „ali Cekinarja več ne poznam? Taka sodrga zasluži vendar ojstro kazen — odrezano uho je še vse premalo za taka hudobneža.“

Laha se oddahneta.

„Da, predrugačil bom svojo razsodbo,“ nadaljuje Cekinar ter skrivaj nagajivo namigne svojim tovarišem. „Tebi smo hoteli poprej dosno uho odrezati,“ obrne se k prvemu delavcu, „ali ni bilo tako?“

„Da, da!“ tuli Lah, „usmilite se me!“

„To bom tudi storil,“ pravi Cekinar, „Ti boš svoje desno uho obdržal.“

„Oj, hvala Vam, hvala!“

„In Ti boš svoje levo uho obdržal,“ méni Cekinar, obrnivši se k drugemu Lahu.

„Oj hvala, tisočera hvala!“ kliče ta, kateremu se težak kamen od srca odvali.

Tolovaji se čudijo.

„Ta dva ušesa bodeta obdržala,“ zakliče sedaj tolovajski podnačelnik glasno, „zato bodemo pa prvemu levo in drugemu desno uho odrezali. — Naj se menjata! To je moja neovrgljiva razsodba — moja milost — in pri tem ostane!“

Veselo krohotanje se razlega po jami, vmes pa se čuje plašno javkanje obeh laških delavcev.

„Cekinar je zlatega denarja — cekinov vreden — hahaha! Človek bi samega smeha počil! Živio Cekinar!“

Podnačelnik namigne.

„Tako, sedaj napravimo konec tej zadevi,“ zapoveduje,

„čas je, da se kazen izvrši. Sedaj ne pomaga nobeno javkanje, lopova; zaznamoval Vaju bom, da nikdar ne bodeta pozabila svojih hudobij! — Tovariši, žurite se!“

Laha grozovito tulita, toda to jima malo pomaga.

Tolovaji polože dve bodali na žrjavico, ki v kotu jame tli, kajti nočejo, da bi Laha preveč krvavela.

Kmet je samega strahu že na pol mrtev.

„Milost!“ javka, „dal Vam bom veliko denarja — veliko denarja — toda ne režite mi ušes — ne, prosim Vas, kakor se Bog v nebesih prosi!“

Cekinar se grozovito zakrohota.

„Hahaha, Ti mrcina, sedaj znaš javkati in cviliti! Toda ubogo Uršiko bi bil neusmiljeno svoji pohotnosti žrtvoval, morda jo celo mučil! Vzlic temu pa bom s tabo usmiljeno postopal, ne bom ti dal ušes odrezati.“

Kmet se ojunači.

„Dal Vam bom veliko denarja!“ stoka.

„Odrezali mu bomo nos,“ predlaga jeden tolovajev.

„Ne,“ pravi Cekinar, „kaj tacega ne storimo. Bodete že videli, kaj menim s tem.“

„Haha! Cekinar bo že pravo pogodil, da nam dolgčas ne postane,“ kličejo tolovaji.

„E kaj, obljubil sem mu, da mu ne odrežemo ušes. To se bo tudi zgodilo; obdržal bo oba ušesa, toda da mu bo pri vsakem manjkala polovica — to nas bo jako malo brigalo.“

Zopet se razlega po jami presrčno krohotanje, da se kmetovo javkanje niti ne čuje.

„Denite še dve bodali na žrjavico,“ veleva Cekinar. povelje se izvrši.

Prvi dve bodali sta mej tem rudeče-žareči postali.

„Hitro, ne obotavljajte se,“ pravi tolovaj, „najprvo Laha, potem pride pa kmet na vrsto.“

Zastonj je sedaj vse brcanje, rujovenje, vpitje, prosjačenje, tolovaji izvrše načelnikov ukaz.

Laška delavca vlečejo k ognju, kjer vsakemu odrežejo po jedno uho.

Grozovito bolestno kričanje se razlega po jami, katero postane prav nečloveško, ko jima maščevalci pritisnejo na rani razbeljeno železo, da ustavijo krvavenje.

Kmet je kar ob pamet.

Preklinja in rentači, prosi, javka in obljubuje roparjem vse svoje premoženje.

Sedaj pride tudi on na vrsto.

Ušesi mu puste, toda le zgornji del, spodnji polovici pa mu tolovaji z ostrimi bodali odrežejo.

Kmet rujove kakor besna zver, tuli, razgraja in stoka, da bi se ga kamen usmilil.

Zastonj! Tudi njemu rane izžgo, da krvavenje hipoma preneha.

Potem strogo kaznovane zlobneže obvežejo.

„Ali naj jih sedaj izpustimo?“ praša jeden tolovajev.

Cekinar hoče odgovoriti, tu pa se od zunaj začuje znamenje.

„Oho, to je naša straža!“ zakliče Cekinar.

„Da — da — nekdo prihaja!“

„Hitro poglejmo, kaj je!“

Cekinar hiti proti izhodu.

Zopet zadoni znamenje.

Tolovaji se kar drenjajo, vsak hoče biti prvi zunaj.

„Glavar, naš glavar je došel!“ razlega se veselo vpitje.

Že se vidi prihajajoča tolpa tolovajev.

„Buzarona,“ kriči Cekinar, „ti so pa srečo imeli — težke vreče nosijo sabo. Hola, glavar — tukaj smo vsi skupaj!“

Jurij Skopec je izmed vseh prvi, čeravno nosi težko breme.

Sedaj si obriše pot z razgretega čela.

„Sreča nam je bila mila,“ pravi resno, „da, celo veliko srečo smo imeli, kajti le za las je manjkalo, da nas rudarji grofa Stolberga niso zajeli. Menda so od raznih rudnikov imeli kakov shod, vendar pa smo jim še v zadnjem trenotku upihali. Sedaj smo tukaj s celim zakladom čistega srebra, ki je toliko vreden, kakor kovan denar. To je temelj našega bodočega bogastva.“

Cekinar vrže klobuk kvišku.

„Živio, glavar! Kaj sem Vam vedno pravil, da morate naš glavar postati. Boljšega ne dobimo na celem svetu. Juhuhu! Tako tolovajsko življenje mora človeka veseliti!“

Jurij Skopec odmahne z desnico.

„Že dobro —“, pravi, „ne govorimo sedaj o tem. Kaj je sicer tukaj novega?“

„Nekaj že“, muza se Cekinar, „in sicer še nekaj prav posebnega.“

„Oj — ali so morda celo naše skrivališče iztaknili?“ praša tolovajski glavar.

„Ne, tega ne! Nevarnosti ni nobene, glavar. Toda menim, da to raje pozneje povem, kajti trudni ste menda zadosti.“

Ljudje že, jaz pa neu, odgovori Jurij Skopec, ki je kakor od jekla in železa. „Ko tovariši spravljajo srebro, poveš mi lahko vse, kar je treba.“

Cekinar je s tem zadovoljen.

„Bolje sedaj, kakor pozneje,“ meni; „sicer ne upam, da glavar pritrdi Uršikinim zahtevam, toda konečno se bo dalo tudi z Jurijem Skopcem govoriti.“

V jami je velik ropot.

Rokovnjači, ki so doma ostali, prejemljejo od svojih tovarišev težke vreče ter jih nosijo v ozadje jame.

Tam jih zlagajo na kup, tolovaji pa, ki so bili dve noči brez spanja, počepajo kakor mrtvi na svoja ležišča.

Jurij Skopec namigne Cekinarju.

Ta ga razume.

Malo trenotkov pozneje sedita tolovajski glavar in njegov podnačelnik v kotu jame.

Cekinar prične natanko poročati, kaj se je med glavarjevo odsotnostjo pripetilo.

Čudi se, da ga Jurij Skopec niti jedenkrat ne pretrga v pripovesti, in zdi se mu, da je to slabo znamenje.

Tudi opazi, da se glavarju nekaterikrat na obrazu prikaže skrivnosten smehljaj.

Poročilo je končano.

„Poslušat sem Te do zadnjega, Cekinar,“ pravi Jurij Skopec zelo mirno, „pastarice hočejo tedaj takorekoč za-se posebno četo ustanoviti — oborožene, morda mislijo celo samostojno pleniti.“

„Tega ne verjamem, glavar.“

„In zakaj bi se to ne moglo zgoditi?“ praša mladi glavar, kakor bi sam sabo govoril. „Ne bilo bi prvikrat, o ne, tako deklice so včasih zelo odločne — da, celo junaško-pogumne. In zala Uršika jim hoče biti načelnica — resnično, to mora biti izvanredna deklica.“

„Moja ljubica,“ odgovori Cekinar hlastno, „upam, da me bo zelo rada imela, moja Uršika.“

Jurij Skopec se smehlja.

„Ne bodi no ljubosumen, jaz imam svojo Amalijo. In cela zadeva mi prav ugaja. To ni bilo dobro, da je bila Amalija vedno tako sama med nami — pozneje bi bil gotovo prepir nastal — zaradi tega naj se moja ljubica pridruži pastaricam.“

Cekinar meni, da ni prav slišal.

„Kako, glavar, Vi sprejmete vse pogoje, ki jih stavijo pastarice?“

„Seveda jih sprejmem.“

„In dali jim bodete orožje?“

„Zakaj pa ne; deklice se morajo vendar braniti?“

„Oj, glavar, kako sem Vam hvaležen! In s kmetom sem prav postopal?“

„Da! Lahona naj jo pobrišeta, kamor hočeta, pohotna grdoba pa bo na veji visela.“

„Živio, glavar, to me veseli! Že vidim — Vi ste pravi mož — postali bodete slovit, da, pred Vami se bode cela dežela tresla, kakor gotovo mi je Cekinar ime!“

„Ali misliš?“ praša Jurij Skopec temnega obraza.

„Da, da, tako je!“ zatrjuje Cekinar radostno razvnet; „če imam Vas na čelu, ne bojim se niti hudiča niti beriča! In sedaj hitim Uršiki poročat veselo novico, dekleta me gotovo že nestrpno pričakujejo. Ovce in koze naj gredo same v Št. Jurij, dekleta pa vzamemo mi sabo!“

„To se pravi, pastarice bodo ločene od nas potovale, kakor je to Uršika zahtevala,“ odgovori Jurij Skopec rezko, „to je jako pametno dekle. Sedaj pa pojdi, Cekinar, kajti jutri na vse zgodaj bodemo zapustili Kum. Tukaj nismo več varni; kmetje bodo kmalu začeli sumiti.“

„Ali gremo daleč od tod, glavar?“

„Za sedaj gremo proti Št. Rupertu, tam si bodemo poiskali skrivališče, jaz sam in Smukač bodeva poizvedela, kar je treba. Žuri se, Cekinar, hiti k pastaricam, kajti vsak trenotek je dragocen.“

51. poglavje. Rešitev uganjke.

Spremstvo. — Pobegnili sta! — Vse iskanje zastonj! — Preganjanje ubežnic.

Opražen voz zadrdra na prostorno kamenito samostansko dvorišče.

Poleg voza jaha precejšnje število dobro oboroženih vojakov in lovcev kneza Podstrmskega.

Opat Benedikt je ravnokar vstal, kajti zgodaj je še in solnce pošilja še-le prve zlate žarke na krasne dolenjske pokrajine.

„Hej!“ kliče načelnik spremstva, „smo že tukaj! Dan obeta da bo vroč postal, zaradi tega hočemo takoj zopet odriniti, da bomo ravno opoldne počivali.“

Po viharni noči je napočilo krasno jutro.

Solnce stoji na temnomodrem nebu, ptičice prepevajo po livadah, z jedno besedo, to je dan, kakor ga doživimo le v poletnem času.

„Kje sta jetnici?“ prašajo jezdeci samostanske hlapce, „pripeljite ju sem, kajti na gradu Podstrmskem je za skrivnostni ženski že pripravljeno varno bivališče.“

Samostanski hlapci se na vsa usta reže.

Straže pred začarano dvorano, ta vražja straža, ta je sedaj pri kraji, hvala Bogu! Vsakemu izmed hlapcev se odvali težek kamen od srca.

Kmalu se približa vratar z velikim svežnjem ključev, opat Benedikt pa zaukaže, naj se spremstvo pogosti z nekaterimi vrči vina.

Del jahalcev stopi raz konje ter gre s hlapci, da pripeljejo jetnici iz začarane dvorane.

Tam je vse v redu.

Straža stoji na svojem mestu, ključavnica in zapahi zapirajo velika vrata — tu ne more niti majhna miška uiti.

Vrata odpirajo. Zapahi cvilijo, ključi rožljajo.

„Primaruha!“ pravi jeden izmed vojakov, „ženski imate pa varno spravljeni. Tu notri so bili menda poprej uporni menihi zaprti?“

Samostanski hlapci so v veliki zadregi.

Svoje menihe visoko spoštujejo, kajti pobožni možje so v resnici dobrotni svojim podložnikom, celi okolici. In pa tako vprašanje o neubogljivih menihih!

Vojaki res ne poznajo, kaj je rahločutnost!

Vrata se odpro.

Čuvaja, ki sta po noči tukaj stala, nista navzoča, zaradi tega tudi ni nikdo posebno radoveden.

Le načelnik spremstva vstopi.

Z resnimi besedami hoče jetnici pozvati, naj se takoj pripravite na odhod, toda obraz njegov se naenkrat nekako podaljša.

Kaj neki vidi, da se tako čudi? Morda ga nenavadna lepota indijske deklice tako iznenadja?

Načelnik se na vse strani ozira. Pogleda na postelji, ki v kotu stojite — prazni ste!

„No, no,“ godrnja možak, „poskrili sta se, ko ste čuli moj krepak glas.“

Kar bi vsak na njegovem mestu storil, stori on — poklekne ter pogleda pod postelji.

Tudi tu zdolaj ni nikogar.

„No, seveda,“ pravi načelnik spremstva, „misliti si morem, kje sta. Prezgodaj smo prišli, v sami srajci sta, in zaradi tega sta se v tole veliko staro omaro skrili.“

Hitro stopi k velikanski omari, v kateri bi bilo prostora za obleko cele samostanske družine.

„Le vun z Vama!“ vpije načelnik, trkajoč ob lesena vrata, „nikdo Vaju ne gleda, toda mudi se nam, hitro se napravita!“

V orjaški omari je vse tiho.

„Morda se res ženski oblačita,“ meni vojak nestrpno,

„toda jaz nimam časa! Če-prav nekoliko zacvilita, škodovalo jima ne bo čisto nič.“

Siloma odpre vrata.

Obraz njegov se še bolj zdaljša, kajti ko pogleda noter, ne vidi ničesar, nego prazne lesene stene.

„Vraga, kaj pa to pomeni?“ zakliče načelnik ter se obrne proti samostanskim hlapcem, „kje pa sta ženski?“

Toda vse njegovo kričanje nič ne pomaga.

Hlapci lazijo in iščejo po vseh kotih, gledajo celo v razpokline starodavnega zidovja, kakor bi se mogli tam notri skrivati.

„Ali ste res popolnoma norčavi?“ rentači načelnik spremstva, „v teh razpoklinah ima komaj navaden netopir dosti prostora?“

„Mogoče sta se pa res v dva netopirja spremenili,“ meni jeden izmed prebrisanih hlapcev, „jaz vsaj sem vedno trdil, da je stara babura čarovnica. In tudi mlada rujavka ni bila poštena kristijanka.“

„Kaj pa še, to je neumno blebetanje!“ rujove razkačeni vojak: „toda povejte mi, zakaj ste pa pustili, da sta ženski pobegnili?“

„Prosim, prosim, gospod,“ glasi se odgovor, „le poglejte močno železno mrežo pred oknom. Tu skozi se še mačka ne more izmuzniti.“

„To je res.“

„In vrata so trdno zaklenjena, zapahi so močni, gospod opat sam ima ključ do vrat, ni ga dal iz rok. Sinoči, sta bili obe tu notri, ko smo jima večerjo prinesli.“

„Kaj to vse mene briga? Jedino to Vas prašam — kje sta jetnici? To hočem na vsak način vedeti!“ rohni dolgobrkasti načelnik.

Hlapci se z budalastimi obrazi pogledujejo.

„Če jih ni, potem ju je gotovo peklenšček sabo vzel,“ pripomni bojazljivo jeden izmed hlapcev; „saj pa danes ponoči tukaj ni bilo drugače, kakor na sodni dan. Nad samostanom je razsajala grozna nevihta, pred začarano dvorano je strašilo — čuvaja, ki sta ob dvanajsti uri stražila, sta videla celo mrtvaški sprevod menihov.

Vojak se razsrdi.

„Kaj mislite, da sem res tak bedak?“ zagrmi silnim glasom. „Kje sta jetnici? Odgovorite mi, ali pa bo moja sablja pela po Vaših krivih grbah.“

Ta neuljuden ogovor pobožne samostanske hlapce jako užali. —

Sicer so, kot samostanski služabniki, pohlevni, vendar pa tudi pravi Dolenjci, ki imajo, če treba, jeziček dobro namazan.

„Kaj, pretepavati nas hočete?“ pravi orjaški Gorjanec, „no, če do tega pride, znamo si tudi mi rokave zavihati. Svetujem Vam, da svoj drog kar pustite v nožnici!“

Razpor je gotov!

Vojak zavihti svojo sabljo, samostanski hlapci zgrabijo, kar jim ravno pride v roke, — zdaj in zdaj bodo trde butice krvavele.

Najlepši pretep v tihem samostanu se pričenja — tu se s prehoda sem začuje globok, odločen glas.

„Stojte — mirujte — ne kalite samostanskega miru!“ veleva opat Bonedikt, ki se urnimi koraki bliža.

Načelnik spremstva spravi sabljo v nožnico, čeravno je bil ravnokor pripravljen, udrihati krog sebe, kakor zoper divjega Turka.

„Velečastiti gospod opat, jetnic ni tukaj!“ pravi srditim glasom.

„Ni tukaj?“ ponavlja opat, „to je popolnoma nemogoče! Sinoči so jima prinesli večerjo — potem sem vzel ključ sabo v svoje stanovanje. Tam se ga živa duša ni dotaknila.“

„In vse je bilo pravilno zaprto,“ dostavljajo samostanski hlapci. „Zapahi — ključavnica — vse je bilo v najlepšem redu.“ —

„To tudi jaz izpričujem,“ pravi opat Benedikt, „po polnoči sem se osebno prepričal, ker sta moja dva varuha trdila, da ju je grozno strašilo. Jetnici se menda v veliki omari skrivate.“

„Ne, prečastiti gospod, tu notri sem vse dobro pregledal in preiskal.“

Opat osupne.

„Toda beg je popolnoma nemogoč,“ zakliče, „le poglejte okno — tu skozi ne more nobeden človek uiti.“

„Tedaj je kdo izdajalec,“ godrnja načelnik spremstva ter grdo gleda na samostanske hlapce.

Opat Benedikt z glavo zmaje.

„Za samostanske hlapce sem jaz porok,“ pravi mirno, toda odločno, „to so ljudje, ki ne poznajo izdajalstva. Mogoče, da so se po noči, ko je huda nevihta razsajala, nekoliko preveč bali — da, bojazljiva čuvaja sta za trenotek celo svoje mesto pred začarano dvorano zapustila, ker sta menila, da sta videla strahove. Toda jetnicama pri najboljši volji nista mogla pomagati; le poglejte umetno narejeni ključ, kakoršnega ne premore z lepo drug samostan. Ali ste pa vse kote že do dobrega preiskali?“

Samostanski hlapci z nova prično iskati.

Ni ga kotička, v kateri ne bi pogledali, vse špranje preiščejo, da bi zasačili jetnici.

Toda ves trud je zastonj — jetnic ni več v začarani dvorani.

To je res prava zagonetka.

Hlapci med seboj šepetajo.

„Sedaj vemo, kaj ponočna prikazen pomeni,“ pravijo na tihem, „to so bili peklenski strahovi, ki so obe copernici sabo vzeli.“ —

Opat Benedikt vse sliši.

Nobene besede ne reče, predobro pozna svoje poštene ljudi. —

Zvesti so in zanesljivi, toda vražjeverni, in zoper to bolezen ni zdravil.

Zunaj na hodniku se začuje ropot in vpitje.

Koraki se bližajo in trenotek pozneje pridrvi samostanski hlapec v začarano dvorano.

„Prečastiti gospod,“ sopiha, „gospod opat, nekaj sem našel!“

„Bliže stopi, moj dragi!“

Hlapec se prerine do opata — v roki drži rujavo opravo — staro meniško kuto.

„To je zadaj na prehodu ležalo,“ poroča ves zasopen;

„velečastiti gospod, sedaj nama bodete vendar verjeli. Strahovi so ponoči tukaj in jedna peklenskih pošastij je tam svojo opravo proč vrgla.“

Opat Benedikt se smehlja.

„To niso bile pošasti — bili so ljudje,“ pravi resnobno.

„Ko bi bili res duhovi prišli v začarano dvorano, pustili ne bi takih vidnih sledov za sabo.“

„Toda prečastiti gospod — meniška kuta!“

„Ni pokrivala duha, marveč človeka, dragi moj! Tu so predrzneži svoje burke uganjali. Sedaj tudi jaz verujem na mrtvaški sprevod, toda s tem razločkom, da so se pod meniško opravo skrivali — zavezniki obeh skrivnostnih žensk, ne pa duhovi.“

„Samostanski hlapci zijajo z odprtimi ustmi v pobožnega opata.

„Toda vrata?“

„Kdo ve, s kakimi pripravami so jih odprli,“ odgovarja starček, „čuvaj je vendar trdil, da je slišal šum, kakor bi se vrata odpirala. Bodočnost nam bo še-le pokazala, kako se je vse to zgodilo. Jedno pa je nedvomno, da so glumači oprostili svojo načelnico in ‚indijsko plesalko‘.“

Poveljniku spremstva se obraz podaljša.

„No, to je lepa stvar;“ pravi slabe volje; „če pridem k knezu s takim poročilom — slabo se mi bo godilo.“

„Zakaj pa?“ praša opat, „Vi ste vendar popolnoma nedolžen.“

„Seveda sem nedolžen! Toda kaj povprašuje naš gospod po tem? Ivdor mu pride s tako novico, vlije se nanj ploha, kakor še nikdar! To čutim že po vseh udih.“

„Šel bom jaz z Vami,“ pravi opat, „naj pa mene zadene njegova nemilost.“

„Oj, to hočete storiti?“ vsklikne načelnik vesel. „Hvala Bogu, ne bo se mi tedaj tako hudo godilo. Pri Vas, milostivi gospod opat, bo knez vsaj bolj jezo brzdal.“

„Samostanski hlapci naj naj prvo gredo ubežnici iskat,“ zapoveduje opat Benedikt, „in nekaj Vaših jahalcev naj jim pri tem pomaga. Mogoče, da se v bližini kje skrivate. Pobegniti sta mogli le skozi vrata.“

Samostanski hlapci sicer z ramami zmajejo, toda opatovemu povelju ne oporekajo.

Pričnejo iskati.

Vojaki voljni zasedejo konje ter oddirjajo proti gozdu, da tam zasledujejo ubežni jetnici.

Skoro nikdo ne veruje, da ju bodejo zopet zasačili, in marsikateri hlapec sam pri sebi mrmra:

„Kaj pomaga vse iskanje — pota v peklo vendar ne poznamo. Jetnici nista bežali — to se bile peklenske pošasti, ki so se ponoči prikazale. Po copernici je prišel sam peklenšček, in takoj naj me obesijo, če to ni res!“

52. poglavje. Skrivnostna kmetica.

V šentrupertski krčmi. — Neznanska gospa. — Čudna tajnost.

V šentrupertski gostilni „pri jelenu“ sedita dva gosta za mizo. —

Nedaleč od njiju, na klopi poleg velike zelene peči, sedi kmetski oblečena žena, ki gotovo ni od tod doma, kajti poleg nje leži potna cula.

Ruto na glavi ima tako globoko doli zavezano, da se njenega obraza skoraj nič ne vidi.

Kmetica je menda zelo utrujena, glava jej visi na prsi, kakor bi spala.

Gotovo si je tudi roki ranila, kajti okrog prstov ima bel robec zavit.

Gosta sta mimogrede kmetico površno pogledala.

„Ta trdno spi,“ pravi prvi velike in krepke postave in rudečkastih las.

„Slišala naju tedaj ne bo,“ pripomni drugi.

„Tudi jaz sem tega mnenja, vendar je pa bolje, da tiho govoriva.“

„No, seveda, to se samo ob sebi umeva. Krčmar ima v hlevu opraviti, tedaj se lahko zopet posvetujeva.“

Možakarja sta stara znanca.

Jeden je Amalijin strijc, bivši hinavski pajdaš tolovajev — drugi je ‚rudeči Tomaž‘, smrtni sovražnik glavarja Jurija Skopca.

„Jedno je gotovo,“ pravi strijc, „Jurij Skopec ne more biti s svojim krdelom daleč od tod skrit. Saj sva slišala, da ga povsod tu iščejo, ker je bil toliko predrzen, da je celo odpeljal barona Frankovskega.“

‚Rudeči Tomaž‘ čmerno prikima.

„Da, Jurij Skopec ima vse hudiče v sebi, toda tudi zanj bo odbila prava ura. Grom in strela, če ga dobim v pest, poslal ga bom k vsem vragom, poprej pa ga bom mučil, da se bodo vsi rabelji čudili moji spretnosti!“

„Pst, ne tako glasno,“ opominja tovariš, „ravnokar se mi je zdelo, da se je kmetica zganila.“

Tomaž pogleda nezaupno proti peči.

„Kaj pa še,“ pravi potem, „ta spi, kakor polh po zimi. In pa mlada je menda, kakor se mi dozdeva, čeravno je ruta popolnoma prikriva.“

„Pusti no kmetico pri miru, kaj pa Te briga?“ meni strijc, kakor hitro vidiš predpasnik, naenkrat postaneš zaljubljen.“

„No, saj pa tudi samo jedenkrat živim na tem zapeljivem svetu.“ —

„Ti si nepoboljšljiv; mislil sem vedno, da imaš samo Amalijo tako rad.“

Tomažu se začno oči svetiti.

„Seveda, Amalija je pa tudi najlepša. Ko bi njo imel, ne zmenil bi se za nobeno drugo. Bog zna, kje je? Menda vendar ni z Jurijem Skopcem skupaj?“

„Nemogoče ni.“

Tomaž stisne pesti.

„Prokleto — tri sto vragov!“ se togoti. „Če sta se sešla, praznovala sta tudi takoj poroko — brez cerkvenega blagoslova — hu — kar iz kože bi skočil, če se tega zmislim,“ reče Tomaž.

„Bolje, da ostaneš v koži,“ pravi stric suhoparno, „človek ima samo jedno, in pravijo, da ni nič posebno prijetnega, če koga na meh odero. Sploh je pa mogoče, da Amalija še križem blodi.“

„Toda slišala nisva ničesa o njej, čeravno sva povsod povpraševala po deklini. Jeden ali drugi bi jo bil moral vendar videti, saj je že njena lepota nekaj nenavadnega v naših krajih.“

Stric mu prikima.

„Prav imaš, ljubi Tomaž, moja nečakinja je prekrasna, pa tudi prebrisana. Dobro ve, da lepota njena ni vsakdanja in da bi jo marsikdo nadlegoval, ko bi jo kje na samoti v kakšnem gozdu našel. Skriva se gotovo po gojzdih, to ti je premetena ptica.“ —

Tomažu se obraz hudobno skremži.

„Stavim življenje, da jo pri prokletem Juriju Skopcu najdeva!“

Stric nezaupno zre proti peči, toda kmetica menda še vedno trdno spi.

„No, saj bodeva videla,“ pravi potem, „Jurij Skopec nama gotovo ne uide, kakor sem jaz njegovim ljudem. Oho, to bi moralo že nekaj posebnega biti, da ne dobiva Amalije zopet v pest — zanesti se smeš na to, Tomaž!“

Tolovaj mu molče pritrdi.

Sedaj začneta prav na tihem šepetati — gotovo se o navdaljnih korakih posvetujeta.

Naenkrat oba obmolkneta. Kmetica v kotu pri peči se je zganila.

Čulo se je, kakor da bi zdehala.

Kmetica se sedaj izpod rute po sobi ozira, kakor bi kaj iskala.

Morebiti hoče oditi, kajti mala posodica pred njo, v kateri je bilo mleko, je prazna.

Gosta sta popolnoma mirna.

Čakata, da kmetica odide, potem bodeta še le svoje posvetovanje nadaljevala.

‚Rudeči Tomaž‘ jo bolj oprezno ogleduje, toda spoznati ne more, je-li mlada ali stara.

Tolovaj se zgane.

Bliskoma se tujka približa mizi, za katero sedita gosta. V tistem trenutku tudi že pri njima stoji.

„Vidva iščeta Jurija Skopca?“ praša tih glas, ki pa gotovo prihaja iz mladega grla.

Stric prebledi.

Gledal je poprej skozi okno, ‚rudeči Tomaž‘ pa komaj verjame svojim ušesom.

„Tristo vragov!“ zaškriplje.

„Tiho!“ šepeče jasen glas, „če iščeta Jurija Skopca, sem Vaša zaveznica. To Vama celo pripomore k lepemu zaslužku.“

Možakarja strme pogledata.

To se prav vabljivo glasi, toda kdo naj tujki zaupa?

‚Rudeči Tomaž‘ je surov silovitež.

„Oho, ta mi je na poti,“ misli si. „Ko sem enkrat ž njo v gozdu, odbila jej bo zadnja ura. Ta mi je zelo sumljiva in zdi se mi prenevarna.“

Stric gotovo jednako misli, toda tujka, kateri ruta prikriva obraz, vendar natanko opazi, kako se možakarja temnimi pogledi prikimata.

„Poznam vaju,“ nadaljuje kmetica, „poznam vaju, kajti vajine besede poprej so mi povedale, kdo da sta. Slišala sem vse, kajti potuhnila sem se, kakor da bi spala.“

„Prokleto!“ rentači Tomaž. Roko stegne, kakor bi hotel kmetico zgrabiti za vrat.

Bliskoma ta odskoči.

„Le počasi,“ oglasi se tujka preteč, „jaz nisem sama. Četudi ne vidita mojih spremljevalcev, vendar jih lahko pokličem. Tedaj bodita pametna!“

Tomažu se na obrazu bere, kako je osupnen.

„No, to je lepa reč,“ godrnja, „tu sva pa zašla v peklensko zagato.“

Stric se obrne proti kmetici.

„Kdo ste pa Vi?“ praša pol radoveden, pol razdražen.

„Ni treba, da kdo ve, kdo in kaj sem,“ zavrne ga tujka odurno, „toliko naj Vama zadostuje, da nisem kmetica.“

„Ne, to je imenitna gospa,“ misli si Tomaž, „to se že koj čuje. Za vraga, ljubše bi mi bilo, da bi bil sto milj od tukaj oddaljen!“

Tujka pokaže na stole.

„Vsedita se,“ pravi zapovedujočim glasom, „govoriti imam z Vama.“

Možakarja tak razgovor čisto nič ne mika, toda kaj hočeta? Njeni spremljevalci v bližini — bes te lopi — tu ni mogoče dolgo izbirati!

Kaj naj počneta?

Pri vratih ali skozi okno bežati, to bi bilo toliko, kakor nasprotnike še-le nase opozoriti.

Jeden sam krik skrivnostne ženske, in izgubljena sta!

Zaradi tega se rokovnjača zopet vsedeta, toda tako, da sta vsak trenotek na beg pripravljena.

Tujka se smeji; čuje se glas, kakor bi glasen krohot siloma zadrževala.

„No, kakor se vidi, sta pametna, in kmalu se bodemo zjedinili, posebno če mi hočeta odkritosrčno odgovoriti na moja prašanja. Poprej sem vaju poslušala — vidva sta tedaj sovražnika Jurija Skopca?“

„Da, sovražnika!“ mrmra stric.

„Gotovo vama je kaj hudega storil. Govorila sta o neki deklini, katero vama je, kakor slutim, odpeljal?“

„Tako je,“ pritrdi hitro stari stric.

„Dobro,“ nadaljuje kmetica, „ne zanima me, kdo da sta prav za prav. Vsekako imata vzrok, da se pred svetom zatajujeta, kajti dobre vesti nimata. Le mirno ostanita na sedežih, mene se vama ni treba bati. Pokažita mi samo, kje je Jurij Skopec, in plačilo moje ne bo prepičlo.“

Rokovnjača se pogledata. Ni dvombe, to je skrivnost, katere ne razumeta.

Gotovo pa je, da se jima tujke ni treba bati.

Ko bi ju hotela ugonobiti, poklicala bi bila že davno svoje neznane spremljevalce.

V tem slučaju bi bila oba izgubljena.

„Pričnimo tedaj,“ nadaljuje kmetica, katere obraz se še vedno skriva pod ruto, „slišala sem, da se je Jurij Skopec tu v okolici pokazal. Vidva gotovo poznata razna skrivališča v tem okraji!“

Tomaž se ojači.

„Res je tako,“ pravi odločno, „če ste že vse slišala, zakaj bi potem tajil! Da, Jurij Skopec je deklico odpeljal, nečakinjo mojega tovariša in mojo nevesto. In to punico hočeva zopet imeti.“

Začuje se tiho smejanje.

„No, če je deklina Vaša nevesta, gotovo se je v tolovajskega glavarja zaljubila. Drugače bi vama ne bila ušla. Toda to me ne briga — Jurij Skopec je neki zal, mlad mož?“

Tomaž postane zaupljiv.

„Bedast teleban je!“ zakliče, „človek, za katerim se morebiti kaka ženska prismoda ozira, meni pa nikakor ne ugaja. In kakor hitro ga dobim, pobijem ga na mestu!“

To je seveda navadna baharija, kajti Tomažu je predobro znano, kako nevaren nasprotnik je Jurij Skopec.

Tujka so dela, kakor bi tolovaju vse verjela.

„Dobro, dobro,“ pravi, „toda nekaj vama moram pripomniti. Jurija Skopca mi ne smeta ubiti, marveč ga mi morata živega izročiti v mojo oblast. Ali sta me razumela?“

Hudobneža strmita.

„Da, ali ste Vi v stanu, da ga v svoji oblasti obdržite?“ čudi se Tomaž.

„Saj sta slišala, da nisem sama. Moji spremljevalci ostanejo nevidni, toda v pravem trenutku mi pridejo na pomoč. Storita tedaj, kar zahtevam, in ne bodeta se kesala. Dobila bodeta zopet deklino nazaj, in povrhu še bogato nagrado. Tudi se ne bojita, da Vaju izdam.“

Stric pogleda svojega tovariša.

„Kaj pa Ti meniš, Tomaž?“

Tolovaj že davno ve, da govori ž njim mladostna ženska. Njegova zaljubljenost se oglaša.

„Ta se ne skriva zastonj za ruto,“ misli sam pri sebi, „o ne, gotovo ima prav lep obrazek. In na roki se je robec premaknil, joj, kako belo, nežno ročico sem opazil. Ta tujka gotovo ni kmetica, marveč nekaj posebnega, morebiti — hm — me čaka še prijetna zabava.“

„Jaz sem pripravljen,“ pristavi glasno, „zapovedujte, in storil bom vse, da si pridobim Vašo zadovoljnost.“

„Aj, to je tudi Vaša sreča,“ odgovori tujka, „kajti povem Vama, da me je v tej zadevi odposlal jako imeniten in mogočen gospod. Če se mi najmanjše zlo pripeti, izgubljena sta oba, rabelj Vaju bo na male kosce razrezal.“

Stricu postane tesno.

„Raje bi imel, da bi s to vražjo žensko nikdar ne bil skupaj prišel,“ meni na tihem.

Tujka ostane popolnoma mirna.

„Obrnimo se naj prvo proti Kumu,“ nadaljuje, „tudi tam gori je neki veliko skrivališč.“

„In tjekaj sva tudi midva namenjena,“ izda se Tomaž.

„Tem bolje, potem imamo vsi trije jedno smer pred sabo. Tedaj pri tem ostane — jaz dobim tolovajskega glavarja, vidva pa deklino in plačilo. In sedaj, naprej, zapustimo Št. Rupert! Zunaj na polji se lahko bol natanko pomenimo.“

Kmetica gre proti vratom.

Tomaž in stric gresta za skrivnostno tujko, toda možakarjema ni nič kaj lahko pri srcu, plašno se ozirata, ali se ne bodo zdaj in zdaj prikazali čudni in nevidni spremljevalci te skrivnostne tujke. —

53. poglavje. Ženska tolovajska družba se osnuje.

Amalija in pastarice. — Nova obleka. — Kazenska sodnija. — Odhod združenih čet.

Cekinar hiti po strmi stezi navzdol.

Prišedši do visokega borovca obstane ter zamolklo zažvižga. —

Hipoma se začuje v gosto zaraščenem grmovji, da se nekdo bliža. —

Uršikina lepa glavica se pokaže med vejami in njene krasne oči zro na mladega tolovaja.

„Glavar je došel!“ zakliče Cekinar.

„No, in — ?“

„Vse Tvoje pogoje dovoli, Uršika,“ pravi tolovaj. „Pojdi po svoje tovaršice, prinesel Vam bom orožje. Tukaj na tem mestu se snidemo in vse potrebno ukrenemo ter se natančneje dogovorimo.“

Uršika ga za trenotek resno pogleda.

Hoče mu že prepovedati, da je ne sme tako zaupno ogovarjati, toda spomni se velike usluge, za katero mora mlademu tolovaju na večne čase hvaležna biti.

Prsa se jej hitro dvigujejo — ni dvojbe, da je Cekinarju naklonjena — da, ni mu samo hvaležna, temveč v njenem srcu kraljuje zanj še globokejši čut.

Hitro odide po svoje tovaršice.

Komaj pol ure pozneje se povrne s pastaricami, katere so nenavadno resne in blede, toda oči se jim svetijo kakor svetle zvezde.

Sedaj ne morejo več nazaj, most za njimi je podrt — postale so sodružice tolovajev.

„Kje so, Uršika,“ praša jedna pastaric, „saj nikogar ne vidim?“

„Tu prihaja,“ pravi Uršika, toda hipoma obmolkne.

Cekinar ni sam.

Težko obložen sopiha, na rami ima veliko vrečo samih samokresov, bodal in streljiva.

Ob njegovi strani pa koraka ponosna, visoka moška postava, in poleg njega, oprta na njegovo roko, plavolasa, krasna deklica.

To je tolovajski glavar Jurij Skopec in njegova ljubica Amalija.

Glavar opazuje pastarice.

„To so tedaj naši novi zavezniki,“ pravi smehljajočim obrazom, „glej, Amalija, sedaj nisi več sama. Upam, da boš pri teh ubogih deklicah, ki so vzlic svoji mladosti že toliko bridkega prestale, našla dobre prijateljice.“

Uršika stoji nepremično na svojem mestu.

Amalija nekaj časa nemo opazuje lepo pastarico, potem pa izpusti roko svojega ljubčka ter hitro stopi k Uršiki ter ji pomoli roko.

„Vi ste mi všeč,“ zakliče Amalija, „Vas imam že sedaj rada — bodive si prijateljici!“

Uršika jej seže v roko.

„Kdo je to?“ praša tiho, na Jurija Skopca zroč.

„Moj ljubček,“ odgovori Amalija, ne brez ljubosumnosti. „Načelnik prostih tolovajev Vam ugaja, kaj ne?“

Uršika se smehlja.

„To je tedaj sloviti tolovajski glavar,“ mrmra skoro sama pri sebi — „no, če je to Vaš dragi, oba sta kakor jeden za drugega rojena.“

Amaliji se obraz zjasni.

Zaupno dene svojo polno roko Uršiki okrog vratu.

„Da, ljubim ga, ljubim ga strastno,“ šepeta ter svojega Jurija ognjevito, nežno pogleda, „ko bi ga katera druga ljubila, usmrtila bi jo — kajti jedino moj mora biti. Nezvestoba njegova bi me spravila ob pamet, jaz bi znorela.“

„Rada verjamem,“ odgovarja Uršika ter se skrivaj ozre na Cekinarja, „tudi jaz hočem samo jednega ljubiti — in tega ne sme nobena druga objemati.“

Cekinar izlaga orožje na travo.

„To je bilo presneto težko,“ pravi, „tukaj so bodala, tukaj-le samokresi in poleg njih streljivo. Ko pridemo na primeren kraj, učil bom vse basati in streljati. Tukaj je to nemogoče, ker bi nas lahko v Št. Juriju slišali.“

„Ni potrebno,“ zavrne ga Uršika, „moj oče je bil logar, zaradi tega mi je dobro znano, kako je treba samokres v roko vzeti. Te so moje tovarišice, katerim jaz zapovedujem. Ali bo gospodična tudi pri nas ostala?“

Amalija prikima.

„Moj ljubček mi je že vse povedal,“ pravi, „pridružila se bom tedaj Vaši četi. Samo da bodemo vedno poleg glavnega krdela ostale.“

„Samo ob sebi se to umeva,“ odgovori jej Uršika, ki je sedaj naenkrat drugačna postala, „to smo obljubile. Oborožite se tedaj,“ obrne se k pastaricam, „od tega trenotka naprej ne smemo več misliti, kaj je bilo, preteklost leži za nami.“

Deklice si hitro orožje mej seboj razdele.

„Stojte!“ zakliče Jurij Skopec, ki dopadljivo opazuje razkošne, krepke postave pastaric, „v teh bornih oblekah mi ne ostanete. Predlagam Vam nastopno. Glejte, v ženskih krilih bi preveliko pozornost obračale na-se, tudi bi Vas v marsičem nadlegovala taka oprava. Svetujem Vam tedaj, da se preoblečete za moške, seveda ne za zmeraj, temveč le za mej potjo. Ko pridemo za dlje časa v taborišče, oblačite se zopet po svoje, in skrbel bom potem, da bo Vaša obleka vredna vsake plemenite gospe.“

Deklice se smejé.

Tudi Uršika takoj pritrdi.

Amaliji pa se na obrazu prikaže nezadovoljnost.

Ni jej povšeči, da Jurij Skopec tako prijazno kramlja s pastaricami, v njenem srcu se oglaša ljubosumnost.

Ali jej bo zvest ostal?

„Paziti moram nanj,“ šepetajo njene rudeče, polne ustnice, „moj mora biti, samo moj, in nobena druga se ga ne sme dotakniti.“

Dva druga tolovaja se prikažeta.

Na ramah imata velike cule, katere na glavarjevo znamenje odložita.

„Tako,“ pravi grozoviti mož, „tukaj je moška obleka v bogati izberi. Slabo bo s črevlji, kajti Vaše nožice so premajhne, toda pozneje se bo dalo tudi v tem oziru pomagati. Sedaj vzemite to, dokler kaj boljšega ne dobimo. Pred vsem pa ne pozabite, svoje dolge lase dobro skriti pod širokokrajniki!“

„In sedaj se ne mudite preveč, kajti danes po noči zapustimo Kum. — Amalija, tudi Ti se preobleci za moškega — tako je bolje.“

„Kakor Ti velevaš, ljubček moj,“ šepeta krasotica.

Tolovaji se umaknejo.

Cekinar z glavarjem hitro odide, ostala dva tolovaja pa jako počasi korakata.

Gotovo so jima pastarice všeč, — menda si jih hočeta še jedenkrat ogledati, morebiti celo pri tem, ko se preoblačijo.

Toda Uršika je rojena načelnica.

„Tri izmed nas vzamejo nabasane samokrese ter se tako kot straže razpostavijo, da nas nikdo ne more motiti. Ostale pa se bodemo v grrnovji preoblekle; svojih strganih cunj nam niti ni treba hraniti.“

Povelje se takoj izvrši.

Tri deklice se s samokresi in bodalci oborože ter se primerno na stražo postavijo.

Ostale pa vlečejo cule v grmovje.

Kmalu se začuje tiho smejanje, izza grmovja se sem ter tja pokaže bela roka ali polno pleče.

Nenavadna obleka jih mudi pri oblačenju, toda konečno tudi niso okorne.

Kmalu se prikažejo za moške preoblečene, in širokokrajniki jim kaj pogumno tiče na zalih glavicah.

Samo preveliki in težki črevlji, ti jim delajo nekoliko preglavice.

Tudi Amalija se je za moškega preoblekla, Uršiki pa tiči že orožje za pasom.

Pastarica si ogleda svoje malo krdelce.

Sedaj se straže menjavajo, da se tudi zadnje tri deklice morejo preobleči, in ko se to zgodi, povežejo prejšnjo siromaško obleko v razne cule.

Te poskrijejo mej skalnatimi razpoklinami, kjer jih gotovo ne bo nikdo našel.

Uršika je zadovoljna.

Znamenje da, kakor se je od Cekinarja naučila, in kmalu prihiti mladi tolovaj.

„Gotove smo,“ pravi Uršika.

„In izborno Vam vsem pristoja oprava!“ zakliče tolovaj.

„Oj, Uršika, kako rad bi Te takoj objel in iz vsega srca poljubil.“

Ona zmaje z glavo.

„Kaj pa najin dogovor?“ ga opominja.

„No, da, saj nisem ničesar pozabil. Vse je tedaj v redu. Obleko in orožje imate, streljivo in živež je tam le nakopičeno. Z živežem moramo vodno za nekaj dnij preskrbljeni biti.“

„Samo ob sebi umevno,“ zavrne ga Uršika resno, „svojo dolžnost in odgovornost poznam dobro. Le bodite brez skrbi, naše straže bodo zelo pazljive.“

Cekinar se zasmeji.

„Ali proti nam, Uršiki?“ praša tiho.

„Kakor se vzame,“ odgovori ona skoraj nagajivo, „to je samo od tega odvisno, kako se bodete Vi, naši moški tovariši vedli. Pred vsem pa je treba stražiti, da nas sovražnik ne napade. Meni se za gotovo zdi, da nas že preganjajo.“

„Naj nas le, toda našli nas ne bodo.“

„Vi zelo zaupno govorite.“

„Ker našega glavarja ne poznaš, Uršika. Povem Ti, to Ti je mož — no, nočem ga preveč hvaliti, drugače se še vanj zaljubiš in to bi me presneto skelelo.“

Amalija stoji prav v bližini.

Za grmom skrita oprezno posluša, vidi se jej na obrazu, da nestrpno čaka, kako bo Uršika odgovorila.

Lepa bivša pastarica zmaje s polnima ramama.

„Tolovajski glavar ima prekrasno ljubico,“ odgovori mirno, „in sramotno bi bilo, ko bi se kak tretji človek mej ta dva zaljubljenca vmešaval. Ne, vsak mož mora imeti samo jednega dekleta, to je moje mnenje.“

Amaliji se obraz same zadovoljnosti sveti.

„Moja draga Uršika,“ šepeta, „da, dobra, plemenita je, čeravno je samo siromašna pastarica. Oj, kako jej bom zvesta tovaršica in prijateljica, že sedaj jo ljubim.“

Cekinar se smeji.

„Tedaj je vse v redu,“ pravi, „in odrinili bodemo proti Št. Rupertu. Odidemo vsi skupaj, potem pa greste Ve nekoliko za nami. Glavar naš pozna tam blizu mal prepad, v katerem izvrstno skrivališče. Blizo tam je razvalina starega poslopja — malo zidu je še, vendar pa sredi gozda in toliko podzemeljskega prostora, nekdanje kleti, da ste pred vsako nevihto zavarovane. Tam bodete taborile, hahaha! Taborišče dekliških tolovajev!“

Uršikin obraz ostane nepremenjen.

„Seveda smo sedaj to,“ pravi resno, „tolovajske deklice, kajti nazaj ne moremo več in — tudi nočemo!“

Cekinar se hoče nekoliko pošaliti.

„Zakaj pa ne?“ pravi; „kmet lahko izgine — Vas bi nihče ne sumničil, če se kesate svojega sklepa, lahko takoj zopet postanete pastarice.“

Uršika ga odločno pogleda.

„Pokazati Ti hočem, da so vsi mostovi za nami podrti,“ pravi resno.

Cekinar veselo zavriska.

„Uršika, ljubica, Ti me zaupno tičeš — juhuhu! — Uršika, kako Te imam rad!“

„Ne sedaj,“ zakliče deklica, ljubeznjivo ga pogleda, toda z desnico se ga obrani, „ne sedaj, France, pozneje, poklicala Te bodem. Najprej hočemo pokazati, kaj je iz ubogih pastaric postalo.“

„Kaj nameravaš?“ praša tolovaj.

„Kmeta čem imeti,“ odgovori Uršika odločno, „povej to glavarju, preverjena sem, da mi ne odbije moje prošnje. Oba Laha naj pete brusita, kamor hočeta, potem ko sta dobila svojo kazen, kmetu pa, ki me je ob čast hotel spraviti, nikoli ne prizanesem.“

Cekinar plamtečimi očmi gleda svojo lepo ter mogočno ljubico.

„Tri sto medvedov, Ti si pa res deklica, kakoršnih je malo na svetu,“ občuduje jo tolovaj, „v resnici, Uršika, Ti si zame kakor ustvarjena. Takega dekleta sem si že davno želel imeti — nobene mevžo, marveč junakinjo, ki se bo poleg mene borila. To je srčna radost, oj, ko bi Te le enkrat smel goreče poljubiti!“

„Iz te moke za sedaj še ne bo kruha, dragi moj,“ smeji se Uršika nagajivo. „Kaj naj si pa moje tovaršice mislijo, že njihova načelnica žo prvi dan leži v naročji moškega tolovaja! Ne, čas bo prišel, morda kmalu, ko Ti bom izkazala svojo hvaležnost, da si me rešil iz kmetovih krempljev. Da, to Ti obljubujem, toda sedaj sem samo načelnica svojih dekliških tolovajev!“

Cekinar je nad vse srečen.

„Resnično, Uršika,“ smeji se, „prav bojim se, tako bojevito se Ti oko sveti.“

„Oj, z nami se tudi ni dobro šaliti,“ odgovarja mu pol resno, pol nagajivo. „Toda sedaj pojdi in povej Juriju Skopcu, da bi jaz sama rada kmeta kaznovala. Nesramnež bi bil še mnogo deklet svoji pohotnosti žrtvoval, to Ti je trdosrčen, bogat nesramnež.“

Cekinar jej prikima.

Dobro, Uršika, grem k glavarju, tudi sem prepričan, da Ti usliši prošnjo, ker nima najmanjših vzrokov, da bi Ti jo odbil.“ —

„Tedaj pojdi!“

Mladi tolovaj odhiti.

Uršika gleda za njim.

Tu se njenega vratu oklene mehka roka.

Obrnivši se, zapazi lepo Amalijo.

Uršika je iznenadena.

„Ti si moja ljuba prijateljica,“ šepeta krasna deklica, „slišala sem vse — le pomisli, bila sem že ljubosumna, ker sem Te poprej videla tako prijazno govoriti z Jurijem Skopcem. Toda Ti si dobra, Ti drugega ljubiš, samo jednega, to vem. Kaj ne, Uršika, da hočeve biti prijateljici?“

Uršika Amalijo tudi objame in sklenjena je zveza — prijateljstvo do črnega groba.

Sedaj so vse deklice preoblečene.

Ravno tako je, kakor da bi bile z moško opravo tudi moško odločnost oblekle.

Lepe oči ne zro več v široki svet pohlevno in milo, o ne, sedaj se blišče ponosno, predrzno — na lepih obrazih se bere točnost in male ročice večkrat segajo za usnjat pas, kjer tiči morilno orožje, kakor bi zdaj in zdaj hotele pričeti ljut in krvav boj.

Tudi Amalija je preoblečena in oborožena. To jej ni nič novega, tako je že večkrat kretala mej tolovaji.

Amalija zna tudi orožje dobro sukati.

Ravnokar govori z Uršiko, ki radovedna ogleduje svoj samokres ter petelina nateguje in zopet sprožuje, kakor bi hotela poskusiti, ali je njena mala, nežna ročica dosti krepka ali ne.

Tu se začujejo glasovi, vmes pa zamolklo ječanje.

Cekinar so pokaže.

Za njim stopajo trije tolovaji, ki strašno povezan snop vlečejo za sabo.

To je človek.

Da, to je oni kmet, ki je danes zjutraj hotel Uršiko onečastiti — sedaj leži javkajoč pred njo.

„Tukaj imaš satana,“ pravi Cekinar. „Glavar Te pozdravlja ter Ti da sporočiti, da s kmetavzarjem drage volje postopa. Laha bodemo poprej še grozno našeškali, pri našem odhodu pa naj bežita — povrnila se k nam gotovo več ne bodeta.“ —

Uršika svojemu ljubčeku hvaležno prikima.

„Ti vse moje želje izpolnuješ, France,“ šepeta, globoko zarudela, „sedaj se tudi Tebi ne bo treba pritoževati, da sem trdosrčna. V prvem taborišču — pridi — čakaj potrpežljivo do tedaj —“

Hipoma preneha govoriti.

Cekinar je presrečen, kajti Uršikino obljubo dobro razumeva. Sedaj počasi odide, ostali trije roparji pa korakajo za njim. —

Kmet leži pred Uršiko povezan, ki ga nekaj časa ostro opazuje.

Glava njegova je tako v cunje povita, da ga ni moč spoznati.

Vse tolovajke ga obstopijo.

Prete mu s pestmi.

Kmet je začetkoma sicer presenečen — konečno pa spozna pastarice po glasih.

Z nova začne javkati.

Tu stopi Uršika prav zraven njega.

Pripogne se k svojemu bivšemu gospodarju.

„Ali me več ne poznate?“ zavpije glasno nad njim.

„Grdoba, hoteli ste me svoji pohotnosti žrtvovati, toda Bog mi je v pravem času poslal rešitelja iz velike nevarnosti. Kdor hoče mene imeti, tega moram poprej ljubiti. Vi ne bodete nobene več v nesrečo spravili. V ribniku, tu doli, bodete delali pokoro za svoje hudobije.“

Kmet s široko odprtimi očmi zija v lepi, razvneti obraz svoje bivše pastarice.

Človek bi ne verjel, da je to še Uršika od danes zjutraj — strele odločne srditosti švigajo iz njenih krasnih, plamtečih očij. —

V moški opravi — oborožena — to ni več pastarica to je pravcata tolovajka.

Toda v kmetu se vzbuja stara trma — stara zvijača — da, prepričan je, da je že prestal največjo in najhujšo nevarnost.

„Čuvaj se,“ škriplje kmet, „jaz nisem zastonj najbogatejši kmet v Št. Juriju, kdor se me le najmanje dotakne, izkupil jo bo grozno. Kaj pomeni to šemarjenje z moškimi oblekami. Oho, le malo počakaj, kmalu Ti pokažem, kdo da smo mi kmetje! Že sedaj me pogrešajo v vasi, gotovo me že iščejo!“

Uršiki se niti vredno ne zdi, da bi mu odgovorila.

Svojim tovaršicam namigne, ki nemo povelje dobro razumejo.

Vedno jim je bila načelnica, vsaka poteza na njenem obrazu jim je znana.

Kmet tuli kakor zaboden vol, ko ga preoblečeno deklice krepko dvignejo.

Ž njim hite po strmem Kumu navzdol, proti velikemu ribnjaku.

Uršika gre za njimi zadnja.

Od časa do časa se skrivaj ozira nazaj, kakor bi pričakovala, da se jej bodo tolovaji pridružili.

Toda nikogar ne zagleda.

Prosti sinovi gojzda ostanejo mož-beseda, svojim mladostnim tovaršicam nočejo ničesa predpisovati.

Uršiki se zaziblje ponosen smehljaj na obrazu.

Sedaj še-le čuti, koliko moč ima, sedaj je še-le pravcata načelnica dekliških tolovajev, kajti obljubila je, da bo vedno podpirala Jurij Skopčeve ljudi.

Kmet strašansko javka.

„Zamašite mu usta,“ veleva z glasom neomejene poveljnice, sicer bi njegovo brezmejno kričanje lahko v Št. Juriju slišali.“

Hipoma tolovajke ubogajo.

Kričanje premolkne — hudobneža vlečejo naprej, konečno pridejo do ribnjaka.

Uršika zdaj h kmetu pristopi, ki kar besni in v smrtnem strahu brca ter so premetava.

Ves njegov trud pa mu nič ne pomaga, vezi so pretrdne, ne more se jih oprostiti.

Uršika še jedenkrat veleva — prav skrivnostno tiho — kakor bi se bala, da jo tovaršice ne bodo ubogale.

Deklice tudi osupnejo, pa le za jeden trenotek.

Spomnijo se vse bede in sramote, katero so morale prestati — pred sabo vidijo one tri prijateljice, ki so že postale žrtve takega nesramneža.

Vse raztogotene planejo nad kmeta.

Velike, težke kamne privežejo na konce vrvi, s katerimi ste mu roki povezani.

Potem ga, kakor hlod zavale tik na breg ribnjaka.

„Doli s teboj!“ zakliče Uršika razljutenim glasom, „doli k povodnim deklicam, ki tu v vodi domujejo. Tam na dnu ribnjaka poskusi svojo srečo, ali se dajo povodna dekleta svoje časti oropati. Na zemlji nimaš ničesar več iskati!“

Kmet brca in se vije.

Vse svoje moči napenja, da bi se oprostil — zastonj!

Uršika ga sune z nogo —

Štrbunk!

Voda pluskne visoko — široki kolobarji vznemiajajo ribnjakovo površino —

Konečno prihajajo od dna le še zračni mehurji, oznanjujoč, da tu doli leži kaznovan hudobnež!

Bledih obrazov zro bivše pastarice v ribnjak, toda Uršika jim ne da duška, da bi mnogo premišljevale o izvršenem činu.

„Nazaj na hrib!“ zakliče svojim tovaršicam. „Ne pozabite, kar smo svojim možkim sodrugom obljubile, da jih nikdar ne zapustimo! Hitro na Kum, pripraviti se moramo na odhod — oprezno stražiti — kajti Šentjurčanje bodo kmalu kmeta iskali. Žurite se — če me oči ne varajo, prihajajo tam doli že kmetje.“

Uršika prva hiti v breg, tovarišice pa za njo, in kmalu izginejo krasne, vitke in vendar krepke postave za gostim grmičevjem.

54. poglavje. Tihorepčevo priznanje.

Poročilo iz Ljubljane. — Pritlikovčeve listine. — Razkritja. — Kje je Milica?

Kaj je z grofom Sokolskim?

Povedali so mu, da se je Jurij Skopec — tolovajski glavar — vtihotapil po noči v njegov grad, toda nikdo ne ve, kam se je grozoviti bivši lovec potem obrnil.

Grof še vedno veruje lažem svoje lepe soproge, ki hinavsko tarna, da jo je takrat hotel Jurij Skopec časti oropati.

Tako se vragica v jednomer še vedno hlini, ker noče, da bi grof prenehal lovca zasledovati.

Njeno pregrešno srce hrepeni po nekdanjem zalem lovcu — ne more ga pozabiti — še vedno ga hoče vzlic vsemu, kar se je pripetilo, vjeti v svoje mreže.

Grof Sokolski se no boji niti truda niti troškov, da bi izvedel, kje se predrznež mudi, mej tem pa se pripeti nekaj novega, čudnega, kar ves grad Sokolski s svojimi prebivalci spravi v največjo razburjenost.

Tiste dni, ko se Jurij Skopec s svojimi divjimi tovariši mudi na Kumu, pride sel iz Ljubljane na grad Sokolski.

Moža so poslali sodniki ljubljanskega mesta, v pismu pa, ki ga donaša, stoji kratko poročilo, naj pride grof Sokolski nemudoma v Ljubljano, kjer so se dogodile važne reči.

Lepa grofica se zavzame, kajti pri tem misli, da se gotovo gre za Jurija Skopca.

Opetovano prigovarja svojemu soprogu, naj v slučaju, da so vjeli Jurija Skopca, naglaša svojo lastno graščinsko sodno oblast ter da bivšega lovca pripeljati na Sokolsko.

Drugo jutro zgodaj se odpelje plemič v spremstvu oboroženih služabnikov v glavno deželno mesto.

Prišedši tja gre v sodno hišo pod Trančo, kjer ga že nestrpno pričakujejo.

Običajno se pozdravijo — zelo uljudno, kajti grof Sokolski je imeniten in vpliven graščak.

Potem prvi sodnik plemiču namigne in važne gube na njegovem obrazu pričajo, da mu ima nekaj prav imenitnega povedati.

„Vaši milosti je znano, da je ušla tatica, ki je milostivo gospo grofico okradla,“ prične sodnik svoje poročilo.

Plemič potrdi.

Obraz njegov je teman, kajti kakor hitro ga kdo opomni Milice, oglaša se mu vest, čeravno ne ve, zakaj.

Milica je bila le služkinja njegove soproge, toda kadar koli je gledal v ljubki obrazek krasnega dekleta, spominjati se je moral preteklih dnij.

Bila je tudi krasna deklica s plavimi laski in modrimi očmi — njegova prva ljubezen. — Divna hčerka starega vaškega krojača, ha, če se grof Sokolski spominja onih zveličavnih časov potem —

Glas sodnikov ga iz sanjarij probudi.

„Vaša milost ve, da je neko na duhu bolno, toda telesno orjaško močno človeče rešilo tatico iz jede, oziroma mučilnice.“

„Znano mi je to,“ odgovori grof Sokolski, „prosil sem tudi tukajšno krvavo sodnijo, naj v tem slučaju raje milostno nego strogo postopa, naj umobolnega pritlikavca ne obsodi na smrt.“

„To bi se tudi ne bilo zgodilo,“ glasi se odgovor, „norca smo zaprli v trdno ječo, toda železni drogi pri oknu so bili prešibki za njegove nenavadne moči — ušel nam je!“

„Ni mogoče!“

„Da, ušel nam je,“ ponavlja sodnik, „toda v njegovi ječi smo našli nekaj listin, katerih vsebina bo gotovo zanimala Vašo milost — razven če se pokaže, da so ponarejene.“

Grof Sokolski prebledi.

Kaj neki to pomeni — zakaj plemič tako plaho pogleduje na sodnika, ko ta z mize jemlje nekaj starih, dobro zapečatenih papirjev?

Pečati so prelomljeni, to opazi grof še-le sedaj — seveda, sodnija mora vse poprej vedeti.

Molče prejme grof Sokolski iz sodnikovih rok listine.

Trese se grof po vsem životu, ko stopi s papirji k oknu, in ko jih prebere, je lice njegovo bolj bledo, ko zid temne sodnijske sobane.

Ali se mu vest oglaša?

Kdo ve? Menda mu krčijo srce celo trpkejši čuti — kesanje in prepozno bridko spoznanje.

Sodniki molče ter se brigajo le za svoje delo, predsednik pa oprezno zre na grofa, kakor bi hotel z njegovega obraza brati, kakovi čuti ga navdajajo.

Grofu zdaj roka k tlom zamahne, iz očij se mu zasveti neznanska bolest.

Hripavim glasom praša:

„Ali nimate nobenega poročila, kje je sedaj obtoženka?“

Sodnik zmaje z ramama.

„Došlo nam je sicer več vestij, toda pokazalo se je, da niso zanesljive. Jeden pravi, da je videl tatico tu, drugi, da jo je srečal tam —

Grof Sokolski glasno zastoče, ko čuje, da uradnik Milico imenuje tatico.

„Po mojem mnenju ni nikdo drugi kakor Jurij Skopec odpeljal jetnice,“ pripomni prvi sodnik. „Skoraj gotovo je sedaj v njegovi tolovajski četi.“

Plemič omahne, kakor bi ga bila zadela strela.

„To tudi še,“ stoka, „Milica pri njem! Ha, iskal jo bom, najti jo moram.“

Grof Sokolski se vzravna.

Obraz njegov je skoraj lojeno sivkast, vendar ne omahuje, čeravno se mu pozna, da mu je to le z velikim naporom mogoče. —

„Zahvaljujem se strogim gospodom sodnikom,“ priporoča se zamolklim glasom.

Prvi sodnik z glavo mogočno prikima.

„Ko bi pritlikavec prišel na Sokolsko, prosimo poročila,“ pravi uradno-suhoparno.

„Da, da — zgodilo se bo to,“ jeclja grof.

Graščak ne ve, kako zapusti temno poslopje pod Trančo, kakor v sanjah se vsede na voz — ne gleda niti na desno, niti na levo, srpo zre pred se, od časa do časa pa se iz njegovih prs začuje zamolklo ječanje.

Tako se povrne na svoj grad.

Večer je že, grofica je v svojih sobah, toda soprog ne popraša po njej.

„Kje je Tihorepec?“ zakriči prvemu služabniku, ki mu pride nasproti.

Sluga se močno prestraši — grofa še nikdar ni videl takega.

Trepetajoč in bojazljiv spremi grofa do sobe, v kateri se mudi grajski oskrbnik.

„Pusti me samega,“ veleva mu plemič, „prepovedujem Ti, vstopiti v to izbo. In da me nikdo tukaj ne moti, ali si me razumel?“

„Da, da, milostivi gospod!“

Grof divja v sobo.

Tihorepec ima pač od nekdaj že slabo vest, prestraši se grozno, ko grof v izbo prilomasti.

Nehote hoče zbežati, toda graščak ga že drži za vrat.

„Lopov, ropar, slepar!“ škriplje plemič, „Ti vražja pokveka, Tvoje spletke so postale očite, ko beli dan!“

Hinavec čuti grofovo železno pest, zaradi tega prične milo javkati in stokati.

„Kaj — kaj — se je zgodilo?“

Grof potegne iz žepa listine, katere je dobil v Ljubljani.

„Slepar, vražji hudobnež, ali poznaš te-le listine?“

Oskrbnik se vije kakor črv.

„Da, da,“ stoka, „da — poznam jih.“

Grof ga v neznanski togoti trese.

„Nesramni goljuf, nalagal si me! Oni skrivni zakon, kateri sem sklenil s Katinko, lepo krojačevo hčerko, bil je samo Tebi znan. Moral sem takrat iti v vojsko, in ko sem se povrnil, bila je, Katinka mrtva, moja preljubljena Katinka! Toda stric ranjke, oni umobolni pritlikavec, je imel pismene dokaze v rokah, da je Katinka zapustila otroka.“

„Hu — hu — hu,“ tuli oskrbnik, ki maha v zraku sem ter tja kakor zvon ob vrvi.

„Priznaj!“ zarujove grof groznim glasom, „kje ja otrok?“

„Ne — ne — vem — menda — umrl.“

Grofov obraz ni več človeški. Zopet pretresa hinavca, da obupno stoka.

„Nesramnež, zadavim Te, kje je otrok?“

„Ne vem — milost — milost!“

„Kje je moj otrok — prašam še jedenkrat, lopov!“ zagrmi grof nad njim, in iz njegovih oči švigajo strele neznanske razljutenosti.

„Res ne vem, ne, ne, ne vem!“

„Ali je bila deklica, ali je bil deček?“

Hudobnež trdovratno molči.

Sedaj grof sam sebe več ne pozna.

Graščak je močan mož.

Z jedno roko vleče oskrbnika k oknu.

Naenkrat je odprto.

„Zlodej v človeški podobi,“ grči grof hripavo, „ali vidiš tu doli grajski jarek? Vem, da no znaš plavati — če mi hitro ne govoriš resnice, vržem Te tu doli, kakor steklega psa!“

Tihorepou spozna svoj nevarni položaj.

Pogled v skremženi obraz graščakov mu je dokaz, da se plemič ne šali.

Že čuti, da ga močna grofova roka dviguje — že visi v zraku, tu pride iz njegovih ust neznanski krik.

„Usmiljenje, milostni grof — bila je — deklica.“

Grof Sokolski strašno zastoka.

Roka njegova še vedno drži oskrbnika, potem pa ga z grozovito silo loputne na tla.

„U — u — umiram!“ ječi grdoba.

„Ti umiraš?“ krohota so grof, „hahaha, Ti pokveka, bolj se Tvoja črna duša drži, kakor večnega žida! Kje je deklica — priznaj!“

Hinavec se valja po tleh, kakor bi ga grozne bolečine mučile.

Toda grof se od prekanjenega lisjaka ne da premotiti.

Z nova ga zgrabi.

„Pes oskrbniški,“ zagrmi nad njim, „znano mi je, da je Milica moja hči; čudil sem se dostikrat, kako je bila moji predragi Katinki jednaka.“

Oskrbnik še vedno molči.

Grof ga zopet dvigne.

„Peklenski vrag!“ zavpije togotno, „Tvoja zadnja ura je odbila!“

Že ga hoče vreči v prepad.

„Stojte — stojte“, javka nesramnež glasno, „vse priznavam, vse — vse — da — Milica je hči milostivega gospoda grofa.“

Grof nesramneža izpusti, toda uiti ta vendar ne more, kajti graščak mu zapira jedmi izhod.

„Tedaj vendar res, Ti lopov!“ zakliče plemič, „ha, skoraj sem slutil — jaz nesrečnež sem svojega lastnega otroka, svoje lastno meso in kri v mučilnico poslal. Kje je sedaj ubogo dete pri Juriju Skopcu? Oj, kri mi zastaja po žilah!“

Tihorepec bi se rad iz sobe izmuzal.

Toda grof Sokolski ga ne pusti iz očij.

„Ti pasja duša,“ se zopet zadere nad njim, „Ti pokveka, ki si goljufal Boga, ko Te je stvaril, zakaj si mi resnico prikrival?“

Tihorepec vidi grofovo stisneno pest.

Jeden sam udarec ž njo bi mu razbil črepinjo.

„Jaz — sem —“

„Zakaj? — Govori!“

„Bal sem se —“

„Kaj, mrhovina, Ti si se bal? Govori resnico, ali pa Te zadavim kakor mačko!“

Oskrbnik vidi, da je grofu vse britka resnica.

„Tukaj stoji črno na belem“, zagrmi grof, kažoč na listine. „Znano Ti je bilo, da je Katinka porodila. Zakaj si mi to zamolčal?“

Tihorepec odpira usta, kakor bi mu hudobec sedel na zatilniku.

„Mislil — sem — da je bil oni zakon navidezen, ne vem, da je duhovnik —“

„Gotovo naju je duhovnik poročil“, zavpije grof, „in to je bilo tudi Tebi znano, čeravno tajiš. Ha, kdo bi mi sedaj branil, ko bi te pri tej priči pobil, Ti zverska grdoba!“

Grof zavihti pest.

„Prizanesite mi,“ cvili hinavski oskrbnik, „iskal bom izgubljeno!“

„To je Tvoja sreča,“ škriplje grof, „drugače bi Te bil kratkim potom poslal tje, kamor že davno spadaš — v dno pekla. Še jedenkrat To prašam, zaknj si mi prikrival resnico?“

„Menil sem, da je Milica nezakonska,“ javka hudobnež.

„Lopov, tega nikdar nisi verjel,“ kriči grof, „in dokazati Ti morem, da to ni bilo resnično. Četudi je Milica hči vaškega dekleta, moj pravi otrok je vendar. Milico hočem zopet imeti, naj velja, kar hoče!“

„Saj jo hočem iskati!“

„To je tudi Tvoja dolžnost, in dal Ti bom v Ta namen lovce sabo. Jutri zjutraj moraš biti že na poti, in čuvaj se, slepar, da me zopet ne varaš. Bila bi to Tvoja zadnja ura.“

Oskrbnik poklekne pred grofa.

Tuli in javka, cvili in sklepa roki, toda grof se ne zmeni za njegovo hinavsko prosjačenje.

„Takoj bom izbral lovce, ki Te bodo spremljevali!“ zakliče grof, potem pa hitro zapusti sobo.

Tihorepec še vedno kleči na tleh, še vedno stoka.

Tu se vrata z nova odpro.

Razkošna, krasna ženska vstopi.

Oskrbnik gloda v peklensko-lepi, sedaj smrtno-bledi obraz grofičin.

Namigne mu.

„Danes po noči Te pričakujem, v skrivnem hodniku,“ šepeta, „govoriti moram s Tabo, predno jo začneš iskati, kajti slišala sem vse — vse!“

Tihorepec hoče vstati.

„Ostani, kjer si, ne gani se,“ sika grofica, kakor razdražena kača, „toda danes po noti pridi, da Ti naročim, kar je treba.“

55. poglavje. V ljubljanski gostilni.

V tolovajskem taborišču. — Načrti. — Smukačev nalog. — Spoznan.

Zopet smo v svežem zelenem gozdu.

Da, na Dolenjskem blizu Šentjanške doline, v gostem gozdu, kamor redkokdaj stopi človeška noga.

Tukaj ob ozki stezi, ki jo vešče lovčevo oko komaj spozna, gori mal ogenj.

Krog njega sede predrzne postave v lovskih opravah, oborožene od nog do glave.

To so Jurij Skopčevi divji tovariši.

Glavar leži na mehkem mahovji in se ravnokar posvetuje s Smukačem, Cekinar pa sodi pri ostali družbi.

„Glavar,“ pravi Smukač, „pustili smo srebro v podzemeljski jami na Kumu. Toda v Ljubljani je nekaj židov, ki bi je radi kupili.“

Skopec odmahne z roko.

„To je vse dobro in lepo,“ odgovori, „toda židje plačujejo tako slabo, da me nikakor ne mika, vreči naš bogat plen tem pijavkam v nenasito žrelo.“

Smukač se muza.

„Prepustite to skrb le meni, glavar“, pravi, „jaz imam posebno spretnost v občevanji s Hebrejci. Zadovoljni bodete z menoj in dobili bodemo pošteno skupilo za srebro.“

„In kako bodemo srebro v Ljubljano spravili?“

„To naj židje sami preskrbe,“ zavrne Smukač. „Privedel bom kupee na lice mesta, potem naj plačajo, dobro plačajo, četudi še tako tarnajo in „Jojmeni!“ vpijejo. Srebro nam je le nadležno in nam je gotovi denar nujno potreben.“

„Da, tega nam manjka.“

„Tedaj to meni prepustite, glavar. Odidem v Ljubljano, kjer bom z Mojzesom in Natanom obravnaval.“

„Toda bodi previden!“

„Glavar, saj me vendar poznate.“

Sedaj se Cekinar približa.

„No,“ praša Jurij Skopec, „kje so dekleta?“

„To so Vam izborno pirnice!“ odgovarja Cekinar veselim obrazom, „utaborile so se tako, da je kaj! Tako skrito, da jih jaz sam nisem mogel najti. Še-le dogovorjeno znamenje me je privedlo na pravo sled. Vsa čast Vaši lepi nevesti, glavar, ta je v gojzdu doma!“

„In Uršika?“

Cekinar se smeji.

„Ta je rojena poveljnica, resnično, če človok gleda dekleta v lovskih opravah — misliti bi moral, da so to krasni mladeniči. Poprej so si zajutrek pripravljale in njihove straže so bile tako razpostavljene, da se jim ni kdo ne more skrivaj približati.“

„Dobro,“ pravi Jurij Skopec, „to je tedaj v redu. Znano Ti je, da bodemo sedaj najprvo izropali samostan pri Št. Rupertu. Sicer ta samostan ni več to, kar je bil pred turškimi navali, toda izvedel sem za gotovo, da je še sedaj mnogo bogastva v podzemeljskih hodnikih nakopičenega, katero so pred Turki poskrili in je do današnjega dne tam pustili. Obiskali bodemo tedaj samostan, toda nikomur se ne sme nič žalega storiti. Poznam rov, po katerem se od zunaj pride v podzemeljske hodnike samostana.

Podpoveljnika sta s tem zadovoljna.

Zjutraj zgodaj je še, celo noč so potovali, potrebni so počitka.

Le neutrudljivi Smukač se odpravlja v Ljubljano.

Kmalu pokriva njegove krepke ude kmečka oprava, pod katero je orožje dobro skrito.

Cekinar ga nekoliko pota spremlja.

„Zavidam Te,“ pravi Smukač svojemu prijatelju. „Napravil si lepi, Uršiki veliko uslugo, za katero se Ti bo kmalu zahvalila.“

Cekinar vzdihne.

„Mogoče, — kdo ve, dosedaj še ni črhnila besede o tem.“ —

„Pojdi no, prijatelj, ne bodi nor! Mi smo tolovaji, ki žive in uživajo, zakaj je ne prašaš, ali bi Te ne hotela objeti?“

Cekinar zmaje z glavo.

„Ti Uršike še ne poznaš,“ odgovarja, „to Ti je nenavadno dekle — ta se ne vrže prvemu, ki ga sreča, okrog vratu, temveč hoče, da si jo kdo zasluži. Upam pa, da bo prej ali slej postala moja ljubica.“

„No, da, saj sem vedno rekel, da Tebi posebne muhe po glavi rojijo. Ko bi bil jaz na Tvojem mestu, šel bi naravnost k njej ter rekel: Tukaj sem, Uršika, rešil sem Te iz kmetovih krempljev, in sedaj bodi Ti moja!“

„In ravno pri Uršiki naglica ni dobra.“

„No, vsak po svoje! Mene bi moral videti, ko bi mi bila katera izmed njenih tovarišic posebno všeč, kako hitro bi me objemala.“

„Kaj Ti ni nobena po godu?“

„Res, vse so sveže in zale. Toda take, kakoršne si jaz želim, ni mej njimi. Glej, Cekinar, jaz bi imel najraje kaj boljšega, tako ljubico, ki je lepa, razkošna, vsa nora same ljubezenske strasti, ki skoraj umori svojega ljubčka iz same plamteče ljubezni.“

„Ti pa visoko letaš.“

„Naj letam, zakaj bi tudi v tem oziru jaz ne imel sreče? Tudi se mi ne mudi. Sedaj pa se morava ločiti, hiteti mi je treba, če hočem v pravem času priti v Ljubljano, predno zapro mestna vrata. Ostani mi zdrav in veliko sreče Ti želim pri lepi Uršiki!“

„Hvala! Te srečo se tudi- ne branim!“

„In ne bodi mevža — pogum velja! Dekleta se navadno ne branijo, če jih pravi možak krepko objame in prav prisrčno poljubi.“

„Bodem že videl.“

„Rekel sem Ti že, ne bodi mevža! Sedaj pa zdravo!“

„Srečen pot!“

Smukač poda svojemu prijatelju roko ter kmalu izgine za drevjem.

Proti večeru je že, ko pride v Ljubljano.

Tolovaj dobro ve, v kaki nevarnosti je, toda predrzneža to ne straši.

Tudi ni prvi pot, da obišče gostilno na Starem trgu, kjer marsikdo občuje, ki ima dosti vzrokov, da se pred oblastnijami skriva.

Smukač se oprezno bliža znani krčmi.

Najprvo pogleda v vežo, potem skozi okuo, ali je vse v redu. —

V kremni ni druzega človeka, kakor gostilničar sam.

Smukač vstopi.

Krčmar ga dobro sprejme, kajti takoj sluti, da je dobil gosta, pri katerem se da kaj zaslužiti in ki je prišel po posebnih opravkih.

Smukač si naroči kupico dolenjca, tudi nekoliko za pod zobe, in hitro mu gospodar prinese naročeno večerjo.

„Kaj je novega?“ praša gost mimogrede, „z dežele prihajam, kjer se malo novic čuje.“

Krčmar ga od strani pogleda, oči se mu prekanjeno zasvetijo, vendar pa se dela, kakor bi bil največji volek na božjem svetu. —

„Oj, tu bi Vam lahko marsikaj povedal,“ pravi. „Predvsem so začoli tolovaji grozno razsajati. Saj je neki ‚črni Jurij‘ ali Jurij Skopec, kakor so menda piše, celo plemenitega barona Frankovskega odpeljal, in še danes ga proti odkupnini ni izpustil.“

Smukač slastno srka rudečo vinsko kapljico.

„Kaj mi ne pravite!“ čudi se, ko postavi prazno kupico na mizo, kakor bi danes prvipot slišal ime Jurija Skopca.

„Da,“ nadaljuje krčmar, ki zvito opazuje svojega gosta, ali ni to več ko predrzno, da rokovnjač tako postopa z imenitnim gospodom?“

„Nesramno je to,“ pritrjuje Smukač živahno, „prav predrzno je kaj tacega! Kdo pa je prav za prav ta predrzni Jurij Skopec?“

„Tega nikdo natanko ne ve. Ni še dolgo tega, da se je s svojo tolpo prikazal, in že si je pridobil žalostno slavo. Sam Bog zna, kaj bo počel z ubogim baronom!“

„Bog vse ve, to je res,“ pripomni Smukač.

„Ali ste po opravkih v Ljubljani?“ praša radovedni krčmar.

„Po opravkih, prav važnih opravkih! Rad bi se z nekaterimi ljudmi tu pomenil. Ali morem dobiti za danes sobo pri Vas?“

„Seveda, seveda,“ pritrjuje krčmar ter si mane roki, „sobico Vam pripravim, v kateri Vas ne bo nikdo motil.“

„Dobro, to mi je ravno prav.“

„Ali ljudje že vedo, da ste došli?“ izprašuje krčmar.

„Ne, prosil bi Vas, da jih Vi pokličete.“

Gostilničar postane še bolj radoveden.

„Kdo so pa ti ljudje?“

„Žida v Židovski stezi, Mojzes in Natan.“

Sedaj krčmar spozna, da to ni kmet, ki sedi pred njim, kajti kranjski kmetje ne občujejo z zloglasnimi židi.

„Tu se da zaslužiti! Toda prebrisan moraš biti,“ misli si krčmar.

„To Vam rad preskrbim, toda čas je drag, in poklicati ju moram jaz sam.“

„Že dobro, stari slepar,“ zagodrnja Smukač, ki hitro opazi, kam pes taco moli.

„Zadovoljni bodete z menoj, toda samo tedaj, če znate jezik za zobmi držati.“

„Da, da, jaz znam molčati kot črni grob,“ zatrjuje krčmar, ki je sedaj prepričan, da je njegov gost tolovaj. „Danes, ko se popolnoma stemni, naj prideta Mojzes in Natan?“

„Ob jednajstih, poprej ne!“

„Dobro, sporočil jima bom.“

„In sedaj mi pokažite sobo, truden sem, kakor lovski pes, in počitek mi je potreben. Bog zna, ali bom po noči imel priliko, da pridem v posteljo.“

Krčmar postrežljivo hiti k vratom.

„Pojdite z menoj,“ zakliče, „odkažem Vam sobico, kjer Vas ne bo nikdo niti videl niti slišal.“

Ta krčmarjeva postrežljivost je lahko umevna, kajti Smukač se je navlašč v žepu z denarjem poigral.

Tak žvenk je nebeška godba v krčmarjevih ušesih.

Možakarja zapustita sobo ter gresta po ozkih stopnjicah v prvo nadstropje, kjer je nekaj sobic za tujce.

Smukač je v svoje misli zatopljen, zaradi tega ne zapazi, da se neka vrata na hodniku tiho odpro.

Teman obraz se pokaže pri špranji ter takoj zopet izgine.

Ko stopita hišni gospodar in gost v sobo, pomoli nekdo zopet mršavo glavo na hodnik.

Ko odide krčmar po stopnjicah v pritličje, stopi iz izbe velika moška postava.

To je ‚rudeči Tomaž‘.

Bos stopa previdno k nasprotnim vratom, kjer prav tiho potrka.

Nekaj časa je vse tiho, potem se ključ v vratih zavrti, pri katerih se pokaže krasen dekliški obraz.

„Kaj pa hočete?“ praša tih glas.

„Nekaj važnega Vam imam povedati.“

„Aj, tako? Toda ne uganjajte mi zopet neumnostij s svojo zaljubljenostjo,“ pravi Sabina Rotenturnska, kajti ona stoji na pragu svoje sobe.

„Ne, ne, ne bojte sel!“

„No, kaj pa je tako važnega?“

„Ravnokar je došel jeden izmed Jurij Skopčevih ljudij,“ šepeta rokovnjač, „prav natanko sem ga spoznal.“

„Ali se ne motite?“

„Ne, nikdar ne, kajti Smukač — tako ga tolovaji imenujejo — je moj stari znanec. Sedaj je zaupnik Jurija Skopca, ki ne more biti daleč od tod.“

Sabini se oči zasvetijo.

„Nemudoma poizvejte, kar nam je treba vedeti,“ zapoveduje živahno.

„Ali bi ne bilo bolje, da ga s tovarišem napadeva, poveževa ter na Podstrmski grad odpeljeva, kjer bi moral vse priznati?“

„To bi bila največja neumnost, katero bi mogli napraviti. Jurij Skopec bi to hitro zvedel ter se v varnost odmaknil. Ne, tolovajskega glavarja se moram živega polastiti.“

‚Rudeči Tomaž‘ se za ušesi praska.

„Zakaj pa ne mrtvega, saj bi to tudi ne bilo tako napačno?“

„Ker toga nočem! Obljubila sem, da knezu Podstrmskemu izročim Jurija Skopca živega.“

„Hm, no, bodem videi, kaj so da storiti.“

„Le poizvejte, kje se nevarni tolovaj mudi,“ poučuje ga lepa razuzdanka, „vse drugo je moja skrb. Samo to hočem vedeti, kje je črni Jurij. Potem bom divjega bivola že sama ukrotila. In da se mi to posreči, ha, za to mi je porok moja zapeljiva lepota, kateri so se že vse drugi možje pokorili, kakor pa tak tolovajski glavar!“

56. poglavje. Izgubljena!

Britko kesanje. — Peklenska ženska. — Črn naklep. — Tihorepčev odhod.

Grof Sokolski nima več miru. Odkar ve, da je Milica, bivša hišina lepe soproge, njegova hči, postal je ponosni mož ves drug človek.

Strašno kesanje mori njegovo dušo. Grof Sokolski je krasno Katinko, hčer vaškega krojača, iskreno ljubil. Takrat ni mogel na to misliti, da bi javno pripoznal ljubico za svojo soprogo — tega že stanovska razlika ni pripuščala.

Toda mladi grof je vzlic vsemu hotel biti srečen. Katinka je bila ravno tako krepostna, kakor lepa, tedaj si jo je mogel le preko oltarja prisvojiti.

Tudi Katinka jo graščakovega sina ljubila, toda premotiti se ni dala, dekliška čast jej je bila več vredna, kakor strast mladostnega srca. In vse hinavsko prigovarjanje Tihorepčevo — lisjak je bil takrat jedini grofov zaupnik — bilo je zastonj.

Katinka je ostala poštena.

Konečno je Tihorepec zaljubljenemu grofiču nasvetoval, naj se z ljubico poroči — toda le navidezno, kajti duhovnik, ki bi blagoslovil zakonsko zvezo, ne bil bi pravcati posvečenec, zakon bi tedaj tudi ne bil veljaven.

Začetkoma se je grof Sokolski branil — čast, komur čast gre — odločno branil, da bi izvršil tako hudobno nakano.

Toda konečno je strast zmagala — grofič je privolil; v tihi polnočni uri se je na skrivnem kraji poročil z lepo Katinko. Ta poroka pa ni bila navidezna, kakor je sedaj grof izvedel, kajti duhovnik je bil v resnici posvečenje Gospodov. Še več!

Iz tega pravilnega zakona se mu je porodila hčerka, ki je sedaj zanj izgubljena.

Kaki čuti navdajajo grofa, ko vse to premišljuje!

Katinka je sicer umrla, ko je odšel na vojsko, toda zapustila mu je sad vroče, svete ljubezni.

Oj, kako to boli, kako to v srcu skeli — to je grozno!

Tihorepec mora hčerko iskati, mora jo v očetov grad pripeljati! — —

Hinavski lisjak je v svoji sobi zaprt, iz katere pride še-le ob jednajsti uri, da obišče lepo grofico. Ta ga sprejme v svoji spalnici.

Vražja ženska se sicer Tihorepca ogiba, toda danes ga potrebuje.

Oskrbnik se je boji, kakor ona njega.

Ko stoji pred njo, hoče na dolgo in široko dokazovati svojo nedolžnost, toda grofica mu rezko prereže besedo.

„Molči, sama vse natanko vem, kaj mi hočeš povedati, saj sem vse slišala. Grof je odločil, da Te morata dva lovca spremljati. Kdo sta ta dva?“

„France in Boštjan.“

„Oj, France, ta mi je ravno prav,“ vzklikne vragica;

„dobro, ta naj dekleta tudi pripelje.“

„Milostiva gospa —“

„Pusti me, da izgovorim,“ se zareži nad njim, „gotovo je treba, da poiščeš Milico, kajti ona je jedini dedič grofovega bogastva. Vem, da bo moj soprog dekletu vse zapustil — kajti meni ne zaupa več — slišal je marsikaj iz mojega prejšnjega življenja, od kod, to mi je še uganjka.“

„Meni tudi.“

„Jezik za zobmi, tepec! Saj vse vem! Težko Ti ne bo, da zopet najdeš izgubljeno.“

Oskrbnik zija v lepo grofico.

„Ne težko?“

„Ne, butec, kajti Jurij Skopec in nikdo drugi je Milico odpeljal. Spominjam se, kako je bil prijazen ž njo. Slučajno je izvedel, da jo imajo v Ljubljani zaprto, kaj tacega je hitro znano, in prišel je po njo, ko je bila po pritlikovcu iz ječe rešena.“

Tihorepec široko odpira usta.

„Da, da,“ pravi po daljšem premolku, „to je vse mogoče, in Vaša milost je tedaj lahko brez skrbij. Če je Milica pri Juriju Skopcu, postala je njegova ljubica. Tako pa Vam ne more postati nevarna.“

Grofica z nogo zacepta.

„Ti si in ostaneš butec,“ sika, „mojega soproga bi vse to malo brigalo. Poznam ga, zadovoljen bo, da le zopet objame svojo ljubo hčerko. Krojačeva Katinka je bila njegova prva ljubezen, in ta se ne da tako lahko iz srca izruvati, ali si me razumel?“

„Razumem!“

„To je tudi Tvoja sreča, sicer bi drugače s Teboj govorila. France ne pozna drugega kakor denar. Podkupiti ga mi moraš!“

„Čemu?“

„Da umori deklino,“ škriplje furija, „jaz sama moram podedovati veliko grofovo bogastvo, jaz sama.“

Tihorepec se prestrašen na stol sesede.

Iz govora vražje ženske dobro čuje, da jej je tudi že grof nadležen — gotovo se hoče tudi njega iznebiti.

„Ti boš storil, kar Ti velevam,“ pravi grofica zamolklo.

„Da, da,“ stoka on ter zopet na noge poskoči.

„Ne blebetaj mi samo: da, da; s tem še nisem zadovoljna. Tebi, grdoba, ne bo težko, vrniti se in poročati, da Milica več ne živi.“

„To bo že France vse preskrbel.“

„Verjamem, toda v roke hočem dobiti jasen dokaz. Tu sem glej, Tihorepec — kaj je to?“

Grofica mu pokaže košarico.

Čudne oblike je, kakor pinja, katero nosijo učeni zdravniki na glavi.

Lepa žena sedaj dvigne pokrov.

Znotraj je košarica z neprijetno dišečo volno podložena.

Pomoli mu košarico.

„To boš sabo vzel.“

„Čemu pa, milost?“

„Tepec, čemu so pa košare, kakor da vanje spravljamo stvari. Prinesel mi jo boš nazaj napolnjeno.“

„Napolnjeno?“

„Da,“ sika lepa kača, „ta košarica ima lastnost, da nikdo ne more izvohati, kaj je v njej. Tudi mrtvaškega smradu se ne čuti iz nje.“

„Ka—aj?“

„Oblika košarice Ti mora že povedati, da gre vanjo ravno — človeška glava!“

„Človeška glava?“

„Da, Miličina glava,“ šepeta hudobica. „Prinesti mi jo moraš v dokaz, da prokleta deklina ni več med živimi! Da, njeno glavo moram imeti, in to čim preje, tem bolje!“

Tihorepec je hudobnež, da ga večjega ni treba iskati, toda po celem životu se trese, ko drži osodepolno košarico v roki. —

„Tebi ne bo treba, da jo umoriš, to je lovčeva stvar. Tu mi moraš nekaj druzega preskrbeti — naj se zgodi, kakor se hoče. Pripeljati mi moraš bivšega lovca Jurija, in obogatim Te, kakor se Ti ni nikdar sanjalo.“

Oskrbnik se grozno skremži.

„Da, da, to bi bilo vse prav in lepo! Toda Jurij Skopec je sedaj tolovajski glavar.“

„No, in kaj je pri tem?“

„Umori me pri tej priči, če me dobi v pest. Saj pravijo, kako je krvoločen.“

„Kdo Ti je to pripovedoval?“

„Povsod se govori o tem, kako grozovit tolovajski glavar je postal.“

„Tem bolje, ukrotila ga bom.“

„Skopec je grozovit!“

„Ne verjamem tega.“

„Da, da, milost, Jurija Skopca se vse boji.“

„Lepi ženski nasproti postane največji krvoločnik krotak. In imeti ga moram, ali me razumeš, drugače Te zadavim. Moj soprog bo kmalu odpotoval, potem sem jaz tukaj samovladarica. Kdor me ne uboga — boji naj se me — poznaš me — da nikomur ne prizanesem.“

Oskrbniku se na obrazu bere strah.

„Vse bom poskusil, kar je v mojih močeh, toda —“

„Kaj toda? Ne potrebujem Tvojih ugovorov, marveč Tvojih dejanj! Kje se je tolovajski glavar Jurij Skopec nazadnje pokazal?“

„Na Kumu.“

„Dobro, pojdi tja z lovcema. Tamošnji gojzdi so dobro skrivališče. Bodite previdni, in za vraga, posrečiti se Vam mora vse. Milica mora umreti, glavo njeno hočem videti, in pripelji mi Jurija, ali si me slišal?“

„Da, da, slišal!“

„Tedaj pojdi!“

Lepa vragica ga šiloma sune v skrivni hodnik.

Tihorepec je danes že toliko strahu zavžil, da se jej ne zoperstavlja — molče odide, vražja babura pa zmagonosno gleda za njim.

„To je moj suženj,“ šepeta, „in če mo ne uboga, živel je zadnji dan, grdoba!“

In tako pravi sama pri sebi tudi še drugo jutro, ko oskrbnik z lovcema odhaja.

V njihovih potnih culah pa je ona košarica, katera pripravljena za Miličino krasno glavico.

Lovec France je proti visoki nagradi obljubil, da bo usmrtil nesrečno grofovo hčer, kjerkoli mu pride v roko.

57. poglavje. Odhod v taborišče.

Obravnave z židi. — Sabina se Smukaču približa. — Zaljubljeni tolovaj.

Pozno na večer je že, ko se dve temni postavi bližate krčmi na Starem trgu.

Krčmar sprejme pozna gosta.

To sta dva zamazana žida, njujine prekanjene male oči in kriva nosova pričata, da sta dva ‚prepeličarja‘.

Krčmar stopi jima že v veži nasproti.

„Aj, tukaj sta, Mojzes in Natan,“ ju pozdravi, „tako je prav, vedno točna, kakor ura.“

„Seveda,“ noslja Mojzes, „pri kupčiji je najprvo treba točnosti. Kje pa je mož, ki ima nekaj na prodaj?“

„V zadnji sobi na levo, saj sta pri meni znana, kakor doma.“

Prepeličarja se tiho v tujem jeziku pomenkujeta, potem pa hitro odideta po stopnjicah v prvo nadstropje.

Krčmar zapre hišna vrata ter odide v skrivališče, kjer lahko vse čuje, kar se govori v zadnji sobi na levo.

Mož hoče imeti tudi svoj delež od kupčije.

Smukač odpre vrata, ko čuje, da nekdo prav previdno potrka.

Žida sta mu stara znanca, s katerima je imel že veliko opravkov.

„Čudež božji,“ pravi prebrisani Mojzes, ko vstopi, — „ali ni to — “

Ne izgovori, kajti Smukač mu krepko položi široko roko na usta, potem pa varno zapre vrata za prišlecema.

Prepeličar si ne stori dosti iz čudnega pozdrava, glavna stvar mu je — dobiček.

„Srečni so morali biti zadnji časi,“ pravi Mojzes svojemu tovarišu, „drugače bi Smukač ne bil tako oduren.“

„Molči, židovska grdoba,“ zarentači orjaški tolovaj nad njim, „ali Ti nisem že prej prepovedal, da ne imenuj mojega imena.“

„Prosim —“

„Jezik za zobmi. Kaftan, ne, Natan Ti je menda ime, stari slepar, sedaj imam jaz besedo!“

Žida pristopita.

Smukača vedno veseli, če more prepeličarja malo podražiti.

Zaradi tega zgrabi Mojzesa ter ga tako trdno posadi na stol, da mu kar kosti pokajo.

Natana pa sune na klop, da britko zaječi.

„Gospod naših očetov,“ stoka Natan, „meni ni posebno dobro!“

„Molči, suha južina, kmalu Ti bo odleglo. Zadnji pot sta mo oba zopet prav pošteno osleparila, prav za prav bi moral z Vama vse drugače postopati.“

Prepeličarja javkata.

„Abraham in vsi proroki,“ cvili navihani Mojzes, „gospod Smu—“

„Molči, ali pa Ti nos prikrajšam!“

„Vsi proroki in očaki so mi priča, da zadnjič nisva čisto nič zaslužila, da, v svojo zgubo sva kupila. Prisezava Vam, gospod!“

„Vajine prisege niso piškavega oreha vredne. Javkati znata in tarnati, toda mene ne premotita več. Danes bodeta morala poštena biti, drugače —“

„Kaj imate na prodaj, gospod?“

„Tu poglejta!“

Smukač vzame kos srebra iz svoje torbe.

Srebro se blišči, še bolj pa zvite oči prekanjenih židov, katerima se začno roke tresti.

„Ali imate več tega blaga?“

„Hahaha,“ smeji se Smukač, „ali mislite, da nam samo jeden košček zadostuje. Do štiri stote ga je!“

Mojzes in Natan se hitro pogledata, potem pa, kakor na povelje, se začneta kislo držati.

Smukač se roga:

„Ali Vaju ščiplje — he?“ praša; „morda sta se češnja preobjedla? Že mogoče!“

„Kaj mislite, gospod?“ pravi Natan visokim glasom,

„toda kaj hočeva z Vašim blagom? Srebro nima nobene vrednosti več.“

„Skoraj zastonj se danes dobiva,“ javka Mojzes.

„Da, da, kar na cesti se lahko pobira.“

Smukač pozna svoja prepeličarja.

„Kje pa leži?“ praša. „Jaz ga grem hitro pobirat.“

Natan milo stoka.

„Kaj naj Vam ponudimo? Štiri stote srebra! Svinec bi nama bil ljubši.“

Smukač se po sobi ozira.

„Kaj pa iščete?“ praša Natan bojazljivo.

„Svojo palico,“ zarentači tolovaj, „da Vama malo namažem umazano kožo.“

„Bog pravični, kaj se hudujete?“

„Ker sta oba taka sleparja, da jih ni večjih pod milim nebom.“

„Pri vseh prerokih, poštena sva! Toda srebro — srebro — kaj naj počneva ž njim?“

„Nehajte mi javkati, drugače postanem divji. Za Vajino poštenost se nobeden pes ne zmeni. Ali mislita, da imam čas, poslušati take bedarije? Hej, Mojzes, Natan, ali kupita srebro, da ali ne?“

„Saj bi se dalo za pozneje spraviti,“ pripomni Natan bojazljivo. „Mogoče se mu cena poviša. Sedaj pa ni več vredno, ko navaden kremen, nobeden človek bi ga nama ne odkupil.“ —

Smukač pozna svoje ljudi.

Preteč se ozre v kot, kjer stoji njegova potna gorjača — češ, zdaj in zdaj bo plesala po vajinem hrbtišču!

„Poberita se mi vun!“ zarentači nad njima, „hitro — vun, poklicati bom dal Abrahama, ž njim se bom že pobotal!“

Sedaj nastane pravi sodni dan.

Mojzes in Natan klepetata, kakor bi bilo tu celo zborovanje — prosita, moledujeta, zatrjujeta, prisegata — toda Smukač ostane miren sredi babilonskega kričanja.

„Jezik za zobmi!“ zarujove, tukaj ni židovska šola. Ali hočeta, da Vaju vun vržem? Jaz bom obravnaval sedaj z Abrahamom.“

„Midva plačava mnogo več!“ javka Mojzes.

„Tako — tako, ravnokar pa nista hotela čisto nič ponuditi! No, jaz sem Vaju sit; glejta, da se mi takoj izpred oči zgubita!“

„Ne, ne, poslušajte vendar, strogi gospod, saj beseda ni konj!“ —

„Tedaj govorita, kakor se gre, jaz nimam časa!“

„Tedaj štiri do pet stotov ga je?“ praša Mojzes.

„Tako nekako.“

Prepeličar imenuje skromno svotico, toda komaj izgovori zadnjo besedo, že se urno skrije za veliko mizo.

In urnost njegova je bila na pravem mestu, kajti Smukač togotno dvigne svojo orjaško pest.

„Prokleti slepar,“ preti tolovaj, „zdaj Te moram pa vendar zgrabiti in skozi okno na dvorišče k ljubljanskim podganam vreči.“ —

„Le ne jeze, ta škoduje,“ tarna Mojzes.

„Kako si upaš, tako oderuško ceno imenovati?“ zarujove Smukač.

Prestrašeni Mojzes svoto hitro podvoji, kajti Smukačeva pest je že v nevarni bližini.

„Lopov,“ zagrmi Smukač, „čakaj, če Te jedenkrat dobim v pest!“

„Čudež božji,“ javka Mojzes, njegov tovariš pa se za dva stola postavi, — „čudež božji, ali je gospod hud! Kupčijo naj napravim, rad storim to, toda tepen biti ne maram. Potem me kupčija nič ne veseli.“

Smukač se ne da premotiti.

Taki prizori, kakor danes, so se že večkrat vršili, zaradi tega prične prepeličarja po sobi pojati, in vrhu tega ju sem ter tje malo pod rebra sune.

Mojzes in Natan prestrašena stokata, toda ne preglasno, kajti prič nočeta imeti, ko sklepata tako zanimivo kupno pogodbo. —

Konečno Smukač odneha.

Žida se oddahneta.

„Tako,“ pravi tolovaj, „sedaj imata pet minut časa, da se premislita, če se do tedaj ne zjedinita, vržem vaju vun in dam poklicati Abrahama.“

Zaradi Abrahama nastane zopet tarnanje in klepetanje, potem pa prepeličarja glavi skupaj stisneta in se živahno v židovskem jeziku posvetujeta.

Pet minut še ne preteče, ko ponudita svoto, katera se Smukaču še smešno nizka, vendar pa vsaj tolika zdi, da se prične na podlagi nje s kupcema dalje pogajati.

Po daljši razpravi obljubita Mojzes in Natan, da prevzameta srebro za primerno ceno.

Smukač pri tem žejen postane.

Hitro se z židoma še dogovori, kje se bodo drugi dan snidli, potem pa gre vzlic pozni uri še v pritličje, da si malo namoči suho grlo.

Gostilna sedaj ni prazna.

Krčmar ima pri steklenicah opraviti, za mizo pri oknu pa sedi kmetica.

„Raca na vodi,“ mrmra Smukač, „ta pa menda ni napačna. Ko bi človek le mogel njen obraz videti!“

K točilni mizi pristopi.

„Ali je to Vaša hči?“ praša krčmarja.

„Ne,“ odgovori ta tiho, „tujka je, ki jutri naprej potuje. Sicer pa živahno dete, ki menda kako šalo razume, in lepa je tudi, da je kaj!“

Te besedo zadostujejo, da hitro vzbude Smukačevo radovednost.

Tujka se navidezno ne briga zanj — skozi okno zre, čeravno je zunaj tema, kakor v peklu.

Tolovaj se vsede k sosedni mizi, krčmar pa hiti iz sobe, da preskrbi naročeno jed in pijačo.

Tu se tujka obrne.

Sabina Rotenturska je.

Žar iz njenih krasnih očij zadene tolovaja, kateremu vsled njene nenavadne lepote nastane gorko pri srcu.

„Ta gotovo ni kmetica,“ misli si Smukač, ko se prvega presenečenja otrese, „ne, take rožice ne cveto na kmetih. In pa te nežni, beli ročici, oho, to je skrivnostna ženska, stavim, da je preoblečena.“

Radovednost njegova postaja vedno večja.

Smukač ni mevža, kakor je to svojemu prijatelju Cekinarju oporekal, kadar se gre za to, da so z lepo deklico seznani.

„Vi ste na potovanji, če se ne motim,“ prične tolovaj, ki dobro opazi, kako ga Sabina pogleduje.

„Tako je,“ odgovarja ona zvonkim glasom, „v Ljubljani le prenočujem, da se nekoliko okrepčam.“

Smukač jo nekoliko začuden gleda od nog glave.

„Oprostite, da sem toliko predrzen, toda zdi se mi, da ta gostilna ni pravo prenočišče za Vas. Tu sem prihajajo večkrat gostje, ki niso navajeni, posebno oliko kazati nasproti lepim ženskam.“

Sabina ostane popolnoma mirna.

„Ne bojim se takih surovežev,“ pravi malomarno.

Smukač osupne.

Kaj naj to pomeni?

Ali je ženska kak vohun?

Ne bilo bi prvipot, da bi oblastnije tako žensko za poizvedovanje o ubeglih zločincih poslale med svet.

Mogoče pa jo tudi, da je navidezna kmetica sama ubegla hudodelnica, ki so pred preganjalci skriva.

„Kam pa ste jutri namenjena?“ praša Smukač lepega dekleta.

„Na Dolenjsko proti Mokronogu,“ odgovori ona hitro.

„Tako, tako, tjekaj se tudi jaz jutri povrnem. Ali sama potujete?“

„Sama. Zakaj pa ne?“

„Pot je nevarna ter vodi skozi gojzde. Lahko bi se Vam kaj neprijetnega pripetilo.“

„Kaj neki?“ praša tujka smehljajočim so obrazom.

„No, recimo, da Vas sreča tolpa rokovnjačev!“

„Ti bi mi gotovo nič žalega ne storili,“ odgovarja Sabina mirno, oči pa se jej svetijo kakor risu v temni noči.

Smukača prevzame radovednost.

Nenavadno je že, da tako lepa ženska prenočuje v gostilni, ki ni na najboljšem glasu.

Potem potuje brez spremstva — po nevarnih pokrajinah, kjer tolovaji rogovilijo — ni dvojbe, da se noče ljudij izogibati. —

Smukač je sedaj preverjen, da je to ubegla jetnica, ki se preoblečena hoče preganjalcem izmuzniti.

„Jutri popoludne potujem proti Št. Rupertu,“ pravi, „lahko bi Vas na poti spremljeval, imate vsaj jednega zaščitnika poleg sebe.“ —

„To bi mi bilo prijetno,“ smehlja se Sabina, „Vašo ponudbo hvaležno sprejmem.“

„Ta ni budalasta,“ misli si tolovaj.

„Ko bi naju pa kdo napadel,“ pristavi glasno, „recimo, — da naju sreča tak tolovajski glavar s svojimi tovariši? Mogoče celo zloglasni in predrzni Jurij Skopec? Kaj pa bi Vi k temu rekla?“

Sabina se zopet nasmehlja.

„Kaj naj rečem — potem bi vsaj tega slovitega moža spoznala. Umoril bi me vendar ne.“

„To sicer ne — toda —“

Smukač jo prašaje pogleda.

„E kaj,“ pravi Sabina lahkomišljeno, „jaz grem jutri v Mokronog, in ko bi me kar dve taki tolovajski četi pričakovali.“

Smukač sedaj vse ve.

Po njegovem prepričanji je lepa tujka ubegla zločinka, ki bi se gotovo tudi tolovajem pridružila, samo da se odtegne kazni. —

Sabina menda sluti njegovo modrovanje.

Spoznati dá v prikritih besedah, da ima tolovaj s svojo domnevo prav, in pri tem ne pozabi, žarovito pogledovati krepkega moža.

Smukaču to ugaja.

Sladko se muza, ko si misli, da bi mogoče ta razkošna, zapeljiva lepotica postala njegova ljubica.

Ha, ko bi imel tako nevesto, zavidali bi ga vsi tovariši!

Smukač je že zaljubljen.

In ko se tolovaj v teh prijetnih sanjah ziblje, ne sluti, da je Sabina Rotenturnska odposlana, poizvedeti, kje je Jurij Skopec s svojimi ljudmi, da hoče ‚črnega Jurija‘ in njegove tolovajske tovariše izročiti sodniji in — krvniku!

58. poglavje. Boj na smrt in življenje.

Pri glumačih. — Miličino trpljenje. — Svidenje. — Strah pred pritlikovcem.

Prekanjeno in zvito je glumačica rešila sobe in Milico iz samostana.

Preoblečeni menih je prvo noč od ključavnice odtisek z voskom preskrbel, Herkul, prejšnji ključavničar, je po dolgem trudu ključ ponaredil, in zadnjo noč so preoblečeni glumači mrtvaški sprevod vprizorili ter v velikanski krsti svojo načelnico in Milico odnesli iz samostana.

Viharna noč jim je bila ravno ugodna, in kmalu so bili daleč od samostana v varnosti.

Sedaj so glumači v zelenem gojzdu blizo Mirnepeči.

Milica je udana v svojo usodo. Kaj naj ubogo dete tudi stori? —

Obsojena, preganjana, pojana, taka mora Milica pri glumačih ostati — mora, kajti strogo jo čuvajo.

Vsak dan se mora nesrečnica na vrvi tako dolgo vaditi, da popolnoma onemore.

Koliko časa bo trajalo še to grozno življenje?

Milica večkrat prosi nebeškega Očeta, naj jej pošlje rešilno smrt — vzame k sebi v nebesa, kjer upa najti svoje stariše — ljubljeno mater, katere ni nikdar poznala.

Uboga Milica!

Večkrat se spominja lovca na Sokolskem, moža, katerega njeno čisto srce tako iskreno ljubi.

Kje je sedaj Jurij Skopec?

Ali so ga zaprli — ali stoče v gnusni ječi, ali pa je utekel preganjalcem?

Nenadoma Milica zve celo resnico.

Danes je morala zopet dolgo časa na vrvi vaditi pod vodstvom vražje načelnice, ki premnogokrat z bičem po nežnih Miličinih plečih udriha, če misli, da ubogo dekle ne napenja vseh svojih močij.

Sedaj leži revica v mehkem mahovji, Herkul jo straži, burkež pa sedi z glumačico pri malem ognju.

Zadnja dva sta v živahnem razgovoru.

„Treba nam je zelo paziti,“ sliši Milica svojo mučiteljico pripomniti, „kajti če se ne čuvamo, dobimo od tolovajev lahko jako neprijeten obisk.“

„Ne verjamem, načelnica, da je Jurij Skopec tu v bližini,“ pomiruje burkež.

Milica postane pozorna.

„Naj bo, kjer hoče,“ odgovarja babura, „toda previdnost nikjer ne škoduje. Lepa dekleta so pri nas, katerih se tolovaji nikdar ne branijo, in Milico bi nam še posebno gotovo odpeljali. Ta je prekrasna, izgubljena bi nam bila na veke, ko bi jo rokovnjači dobili v pest.“

„Tu imate prav,“ pritrjuje burkež, „toda ne bojte se, načelnica, pazili bodemo dobro. Jurij Skopec nam nobenega dekleta ne bo odpeljal, najmanj pa Milico.“

Glumačica vstane ter gre k Milici, ki o tem premišljuje, kar je ravnokar slišala.

„Le ne hlini se preveč utrujeno,“ krega se hudobica.

„Toda za danes naj bo dosti, jej in vlezi se spat. Jutri bodeš zopet vadila. Postati moraš plesalka na vrvi, kakoršne je ni na svetu. Ali si me razumela?“

Milica jo boječe pogleda.

„Kdo je Jurij Skopec?“ praša v strahu.

„Neumnica — kdo neki, kakor tolovajski glavar, ki si je pridobil grozovito ime. Kaj pa Te to prav za prav briga — ali se morda bojiš, da bi Te odpeljal med svoje roparske prijatelje — he?“

Milica glavo povesi.

„Jurij Skopec — Jurij Skopec,“ to ime jej ne gre iz spomina.

Ali je to res ljubček njenega srca?

Ime sicer ni navadno, toda zakaj bi ne mogel biti še jeden človek jednacega imena?

Ali je res bivši ponosni lovec v svoji obupnosti šel mej tolovaje?

Ko bi Milica to mogla poizvedeti! Mož blagega značaja, katerega se njena neomadeževana duša tako iskreno oklepa — pa rokovnjač?

Globoko vzdihne.

„Ljubila bi ga vendar-le — do smrti — da, še preko groba,“ šepetajo njene rudeče ustnice.

Milica se naenkrat zgane.

Izza grmovja prihajajo čudni glasovi, nekako grgranje, ki prihaja vedno bliže.

Glumači poskočijo.

„Hej, kaj pa je to?“ zakliče Herkul prestrašen ter zgrabi orožje.

V nizkem grmovji se lomijo veje, nekdo lomasti skozi goščavo, majhna postava se prikaže, ki kakor divja zver drvi na plano.

Milica glasno zavpije.

Tu je njen rešitelj, njen zaščitnik v največji sili, norec s Sokolskega gradu, ki poleg nje kleči.

Toda kakošen je nesrečnež!

Obleka visi v capah od njega, obraz njegov je bled in vpadel — ubožec gotovo že več dni ni užival in trpi hudo lakoto.

Toda oči se mu radosti svetijo, iz grla pa mu prihajajo vedno in vedno čudni glasovi, saj je vendar sedaj našel ono, katero je veliko dnij iskal.

Mogočni Herkul priskoči, ker meni, da se je sovražnik priklatil.

Z orjaško pestjo ga hoče pobiti.

Milica to pravočasno zapazi. Nežni njeni ročici ga objamete, s svojim vitkim životom ga brani nevarnosti pred surovežem.

„Ne, ne!“ kriči uboga prestrašena deklica, „ne tepite ga, to je moj zaščitnik, revež, ki je nem! Nikomur noče nič žalega storiti!“

Sedaj se glumačica približa.

Ta koj spozna človeka, ki je takrat z nevarnostjo lastnega življenja rešil Milico iz ljubljansko ječe.

„Aj, to človeče je,“ pravi brezsrčno, „kaj nam more ta koristiti? Samo nadležen nam bo, najbolje je, da se ga kmalu iznebimo.“

Herkula pogleda.

„Pa naj ga v goščavo vleče in hitro pošlje v krtovo deželo, da nam ne napravi še sitnosti!“

Velikan takoj razume, kaj mu hoče gospodarica s tem pogledom reči.

Glumačica zgrabi Milico za roko, in jo potegne od pritlikavca k sebi.

„Kaj braniš tega norca?“ sika vražja grdoba, „kaj hočemo s to pokveko pričeti? Naj si sam pripiše, da je za Tabo lazil! Proč ž njim!“

Milica je vsa iz sebe.

„On je moj jedini prijatelj, moj varuh,“ tuguje. „Rešil me je iz mučilnice.“

„Kaj je to meni mar?“ rentači babura. „Da Te je rešil, je prav, toda s tem je stvar končana. Jaz ga ne potrebujem — proč ž njim!“

Glumačica vleče jokajočo Milico v voz, Herkul pa zgrabi norca za roko.

Tira ga v grmovje, kjer ga hoče zadaviti.

Voljno kakor jagnje gre pritlikavec ž njim — vdan v svojo usodo, potrt, brez upora.

„S tem bom kmalu gotov,“ mrmra Golijat, „v nekaterih minutah ne bo več zemlje tlačil!“

Kmalu potem čujejo glumači, da nekdo za grmovjem težko stoka, še zamolldel ter kratek krik — potem je zopet vse tiho.

„Pokveka je preskrbljena,“ godrnja burkež, „Herkul ga je zadavil.“

Čudno — Golijat se ne prikaže, toda nikdo se za to ne briga, češ, mrtveca hoče kje v gojzdu skriti.

Pretekla je ura.

Konečno se pa to pajacu vendar predolgo zdi; v grmovje odide, da pogleda in preišče, kje se njegov tovariš toliko časa mudi. —

Pri prvih korakih pa telebne na tla, kakor je dolg in širok. —

Izpodtaknil se jo ob človeka, ki leži na tleh.

Poleg sebe začuje zamolklo stokanje.

To je Herkul, ki je ves višnjev in zabuhel v obrazu. Temne lise na njegovem vratu kažejo, da ga je nekdo grozovito davil. —

Burkež se pripogne.

„Tri sto vragov!“ zakliče, „kaj se je zgodilo, kje je pritlikavec?“

Herkul s težavo odpre svoje s krvjo podlite oči.

Nekaj časa se ozira okrog, kakor bi se ne zavedal, potem se še-le domisli zadnjih dogodkov.

„Zrak — zrak,“ grči: „zver prokleta — spak mi je kakor divji maček skočil na ramo davil! Zakaj mi nisi pomagal?“

„Človek, vendar pomisli, kdo je pa kaj tacega pričakoval!“

„Hudič je mene — namestu jaz njega! — Zrak — zrak — dušim se. — Zlodej ima železne kremplje!“

Sedaj so jima tudi glumačica pridruži.

Zaprla je plakajočo Milico v voz, ko pa sodaj izve, kaj se je zgodilo, začne kar besneti.

„Kaj tacega pa še ni bilo!“ kriči babura, „hitro, tecite za njim, spak je bil skoro izstradan, ne more še prav daleč od tod biti.“

Herkul z glavo težavno zmaje.

„Ta nam jo je že davno upihal! Kdor ima še tako moč, da premaga mene, ta tudi lahko beži, da ga nikdo ne dohiti. Mene je skoraj konec niti koraka ne morem storiti brez pomoči.“

Burkež ga podpira, ko vstane.

Komaj se pokonci drži, tako hudo ga je pritlikavec prelomastil.

Glumačica to tudi zapazi.

„Spak je blazen,“ zakliče, „o tem ni dvomiti, drugače bi ne imel teh nadčloveških močij. Kaj naj sedaj storimo, vrag se bo povrnil?“

Vsi se prestrašijo.

„Ali mislite, da bo nazaj prišel?“ praša burkež z nekim strahom.

„Seveda, spak bo prišel po Milico,“ sika vražja ženska in obraz se jej pri tem hudobno skremži: „toda naj le pride, privezali bodemo po noči pri vratih v voz medveda. Raztrgal bo vsakega tujca, ki se mu približa.“

„Da, to je krasna misel,“ pritrdi burkež.

Herkul je vrhu tega, da je skoro zadavljen, tudi po glavi dobil nekaj prav krepkih udarcev od pritlikavčeve železnokoščene pesti.

Tako je slab in onemogel, da kar omahuje v glumaško taborišče.

Tu ostali člani družbe še-le sedaj izvedo, kaj se je pripetilo.

Vse povprek kriči, povprašuje, preklinja in rentači — toda storjenega ne more nikdo predrugačiti.

Samo toliko je gotovo, da je izstradani zraščenec kakor otroka pretepel najmočnejšega moža cele družbe, nepremagljivega Herkula! Kako strašansko močan mora biti nesrečni pritlikovec!

Glumači imajo dolge obraze, ko opazujejo svojega premaganega tovariša! —

To da misliti.

Da, vsi se plašno ozirajo v goščavo, boječ se, zdaj in zdaj bo zlodej planil na nas!

„Samo besni norci so tako jaki,“ mrmrajo možakarji, ki so k vozovom stiskajo, ženske pa so se tako že v vozovih poskrile.

Načelnica je v največjih skrbeh.

Boji se, da bi se spaku vendar posrečilo, odpeljati lepo Milico.

Temu je treba, kar mogoče, v okom priti.

Večer se že vlega na zemljo.

Medvedu vzamejo torbo raz gobec ter ga na dolgi vrvi privežeje k vozu, v katerem biva Milica.

Tako menijo, da so dosti zavarovali ubogega dekliča, ki v vozu še vedno preliva britke solze.

Z neprijetnimi čuti pričakuje glumaška družba noč, želeč si, da bi le že kmalu minula, kajti norec, katerega so tako nesramno in nečloveško hoteli usmrtiti, postal je sovražnik, s katerim je treba računiti.

Možakarji še pozno čuvajo ter oprezno poslušajo na vsak šum, ki prihaja iz gozda.

Medved togotno godrnja.

Ali je razkačeni pritlikavec res zopet v bližini?

59. poglavje. Ženska tolovajska četa.

V gozdnem taborišči. — ‚Sladki Polde‘. — Uršika in Cekinar. — Na nov roparski napad pripravljeni.

Jurij Skopec ve, da bo njegov tovariš Smukač ljubljanskim židom prodal priplenjeno srebro.

Sedaj misli na novo roparsko podjetje.

Vjetega barona Frankovskega hoče predrznež še-le pozneje proti visoki odkupnini izpustiti, ko bo že davno imel Dolenjsko za seboj.

Velikanski načrti se rode v njegovi glavi, razširiti hoče svojo žalostno slavo po vsem znanem jugu — strah in trepet naj navdaja vse dežele pred njegovim imenom.

Pogumni Jurij se ne plaši nobenih zaprek.

Da, Jurij Skopec je mož, ki bi si v drugih razmerah podjarmil pol sveta!

Sedaj mora biti še s skromnim začetkom zadovoljen, četa njegova še ni dosti močna in trdna, da bi mogel misliti na večja podjetja.

V samostan, last bogatega kneza Podstrmskega, hoče najprvo vlomiti.

Tam so nakopičeni zakladi, katere so mnogi dolenjski plemiči poskrili pred Turki.

To je Jurij Skopec poizvedel.

Še več mu je znano.

Opat Benedikt je odpotoval h knezu Podstrmskemu nekaj dni ga ne bo nazaj v samostan.

To tolovajskemu glavarju posebno ugaja, kajti že pregovor pravi, da če mačke ni doma, imajo miši sejm.

In vohuni so prav poročali.

Opata res ni doma, zaradi tega je v samostanu blizu Št. Ruperta vse veselo, posebno pa hlapci.

Treba ni več vražjih žensk pred začarano sobano čuvati — strahovi nimajo v gospodarskih poslopjih one veljave, kakor pa v samostanu samem.

Samostanski hlapci skrbe za to, da je vrč na veliki mizi v družinski sobi vedno poln žlahtne samostanske vinske kapljice. —

In to je Juriju Skopcu znano. — —

Mej njegovimi roparskimi ljudmi je jeden, ki se kliče za Berliča.

Zovejo ga pa mej seboj vedno s smešnim priimkom ‚sladki Polde‘.

Kdor ga tako čuje imenovati, mora se pač smehljati, kajti Polde je orjak, pravcati Brdavs.

In pri vsem tem je jako nevaren človek, kajti njemu je prav malo na tem ležeče, če pošlje koga, ki mu ni po volji, na drugi svet.

Celo Jurij Skopec ima svoje ljube križe in težave ž njim, vendar je pa mogočni orjak svojemu neustrašenemu glavarju zvesto udan.

Polde Berlič ima svoj priimek od tega, ker je velik prijatelj vsega, kar je sladko.

Kar trese se na pogače, potvice, kolače, in sladko vino mu je največja slast.

Nobeden tovariš si ne upa, ‚sladkega Poldeta‘ dražiti, čeravno iz njegove bisage vedno gleda vrat steklenice, polne medu. —

Divji tolovaj ne pozna nobene šale, nagle jeze je kakor tur, in močan kakor medved.

Danes zvečer je posebno slabe volje.

V gojzdu se mu je ljubljena in pripravna steklenica med razbila.

Sedaj sedi pri ognju čmernega obraza ter s kazalcem, skrivljenim v kljuko, liže med iz bisage.

Nikdo ni toli predrzen, da bi se smejal, ko velikanski Golijat svoj sladki kazalec oblizuje, kajti nož in bodalo sta mu hitro pri roki.

Polde grdo ogleduje svojo bisago, medu ni več!

„Satan, kuga in peklo,“ preklinja tolovaj, „hej, Cekinar!“

„No, kaj pa češ?“

„Ali imajo v samostanu, kamor odrinemo, kaj sladkega vina? Morda tudi kaj pogačo ali potvice?“

„Ne vem,“ odgovori Cekinar, „toda mislim, da imajo samostanu dosti dobrih rečij. Sicer tam ni sedaj opata, toda tudi hlapci se gotovo ne branijo sladčic.“

Tolovaji se začno krohotati.

Poldetu se oči divje svetijo in desnica se igra z bodalom, ki mu tiči za pasom.

Vsi naenkrat obmolknejo.

„Upam, da bo tam kaj za-me,“ rujove pošast, „hahaha, posebno bi me veselilo, ko bi mogel nekaj hlapcev poklati ter mej tem slastno zavžiti kos medene potice. To bi bilo objednem koristno in prijetno.“

„Čuvaj se, da Te glavar ne sliši,“ svari ga Cekinar,

„znano Ti mora biti, da je Jurij Skopec velik sovražnik nepotrebnega prelivanja krvi.“

„Tega ne razumem, ko je vendar toliko ljudi na svetu, da so jeden drugemu napoti,“ godrnja Polde, „tedaj menda za nekaj samostanskih hlapcev tudi ne bo posebna škoda. Sploh so pa ti ljudje tako leni, kakor sam greh. Nekaj jih moram podaviti, to jači mišice, in pravi tolovaj se mora vedno vaditi. Oj — da — morebiti vendar tam dobim kaj za pod zobe, samostanske kuhinje so slovite. Če se bo kuhar obnesel, krotak bom, kakor jagnje, sicer pa — potem — no, Cekinar saj me poznaš!“

„Seveda,“ pravi ta, „poleg nekaj medu tiče v Tebi vsi hudič!“

Poldetu se začno zopet oči svetiti.

„Ali Ti morebiti to ni prav?“ rentači, „hej, Cekinar, meni se zdi, da Te koža preveč srbi. Pojdi no sem, dušica moja, na razpolago sem Ti, pojdi sem, Ti pridigar, da Te z bodalom malo popraskam!“

„Nehaj mi s svojimi neumnostmi,“ zavrne ga podpoveljnik, „Ti veš, da sem tudi jaz kratko nasajen. Toda vsi smo obljubili in prisegli, da se prepira izognemo, kjer koli je to mogoče. Glej, tam-le prihaja glavar.“

Jurij Skopec namigne svojemu zaupniku in obadva odideta tja, kjer so se utaborila dekleta.

Kmalu se rijeta možakarja skozi grmovje in nista še daleč prišla, ko jasen glas zadoni:

„Stoj!“

Puškina cev so zasveti v grmovji.

„Izvrstno,“ smeji se Jurij Skopec, „hotel sem jedenkrat videti kako naše zaveznice stražijo, izborno, moja krasna deklica, tako Vas ne bo nikdo iznenadil.“

Mlada pastarica v zali lovski opravi se glavarjeve pohvale iskreno razveseli.

„Kje sta poveljnici?“ praša glavar.

„Pri ognji, glavar.“

„Prav, kakor pri nas,“ namigne Jurij Skopec svojemu tovarišu, — „glej, ali niso to postale prave Amaconke?“

„Kdo so to, Amaconke, glavar?“

„Bojevite ženske v starem veku, ki so se skoraj vedno ogibale moških, da, ž njimi so imele krvave boje. Lepa Uršika je svojo obljubo izpolnila in upam, da nam bo še mnogo koristila.“

Cekinar molči.

Kakor je ponosen na svojega dekleta, ki mu mora toliko hvaležno biti, bilo bi mu vendar ljubše, ko bi se Uršika v ženski obleki in z žensko udanostjo pritiskala na njegovo srce. Vedno se boji, da se bodo dekleta od svojih moških zaveznikov ločila.

In ta njegov čut ga vedno bolj navdaja — nič kaj veselo ne zre v bodočnost.

„Ah, kaj bi muhe lovil,“ pravi sam pri sebi. „Tu sedi Uršika pri ognji. Joj, kako je zarudela, že me je zagledala. Dobra mi je vendar, ta razkošna, krasna cvetka!“

Od ognja sem se začuje vesel krik.

Tam stojita Amalija in Uršika v zali lovski opravi, z rokama se objemata jedna drugo krog vratu, kakor da sta si ravnokar pripovedovali svoje skrivnosti.

Amalija sedaj hiti glavarju nasproti.

„Ali sem Ti še vedno všeč, ljubček,“ šepeta, „celo v moški obleki?“

„Ti si vedno lepa,“ pravi Jurij Skopec ter jo z roko po gorečem licu gladi, „Ti si celo v lovski opravi krasna — z bodalom in samokresom za pasom. In Vi, Uršika, ste svoje straže izvrstno izvežbala.“

Bivša pastarica se ponosno smehlja.

„Potrudimo se vse, kar je mogoče, glavar,“ glasi se njen odgovor, „v slučaju nevarnosti se bodemo borile kakor Vaši možakarji.“

„No, tega menda še tako kmalu ne bo treba, toda pri poizvedbah nam lahko koristite. Danes po noči bi rad obiskal bližnji samostan. Mogoče bodemo že sedaj srečo imeli, če ne, pa vsaj poizvemo, kar nam v prihodnje hasne.“

„Oj, pri tem tudi me lahko pomagamo,“ vsklikne Uršika.

„Ne, ne, tako daleč šo nismo. Dobile ste nekaj ženskih oblek. Jedna naj gre z nami, samo jedna. Biti mora to predrzna in jezik jej mora biti dobro namazan. Katera bi bila za to najpripravnejša?“

„Lenčika,“ odgovori hitro Uršika, „to Vam je dekle, ki ni na glavo padlo. Tudi obleka je kakor navlašč zanjo narejena. Ali naj se preobleče?“

„Da, in kolikor mogoče hitro,“ pritrdi Jurij, „za pol ure odrinemo. Lenčiko pričakujem pri straždh. Le žuri naj se!“

Glavar prikima Uršiki in stopi z Amalijo na stran.

Cekinar porabi to ugodno priliko.

Hipoma stoji poleg Uršike.

„Srček moj,“ šepeta mladi tolovaj, „kedaj bom jedenkrat mogel biti sam s Tabo?“

Deklica ga iskreno pogleda.

„Potrpežljivost je prva dolžnost vsakega viteza,“ ga draži, „kdor ljubi, mora tudi trpeti. Rada Te imam — to veš, France, toda sedaj še ni čas, da postanem popolnoma Tvoja. Poklicala Te bom, ljubček — zanašaj se na to!“

Tolovaju se obraz kisa.

„O moji potrpežljivosti si menda že prepričana.“

„Oj, Ti modrost,“ se smeji ona, „cela dva dneva že čakaš — to je neznansko dolgo. Bodi vendar pameten, France, tu nimava priložnosti, da bi mogla zaupno kramljati. Prijateljica Amalija me skoro nikdar ne zapusti.“

„Če bo pa s tolovajskim glavarjem skupaj?“

„Do tega se bo še nekaj vode odteklo. Kolikor mi je znano, šli bomo iz teh krajev. Jurij Skopec je govoril o skrivališču, kjer bomo ustanovili glavni tabor, toda še-le, ko bomo nabrali dosti plena. Potem, ljubček, potem Te bom poklicala, — poprej pa moram Juriju Skopcu pokazati, da smo njegove zaveznice, s katerimi sme računiti.“

„Prav res, Uršika, Ti govoriš, kakor tolovajski glavar.“

„Saj to sem tudi, če prav ženski,“ šali se Uršika, „ali ne izgledam neznansko nevarna — srdita?“

Ljubeznivo ga pogleda ter svojo razkošno lepo postavo vzravna.

„Poljubčka si vredna,“ šepeta Cekinar.

„Pojdi no,“ zavrne ga deklica ter napravi naj lepšo šobico, „za to smo Vam dekleta vedno dobra. Mogoče bo še prišel čas, da se me naveličaš.“

„Nikdar,“ zatrjuje on ognjevito.

„Tako pravijo vsi možje, dokler si ne prisvoje svojih ljubic, pozneje pa — o joj — kje je potem njihova vroča ljubezen! Po nas dekletih le tedaj hrepenite, dokler vsega ne dosežete!“

„Kako moreš kaj takega govoriti!“

„To mi pravi zdrava pamet.“

„Uršika, danes po noči gre Jurij Skopec v samostan,“ šepeta mladi tolovaj, „ž njim pa Lenčika in ‚sladki Polde‘.“

„Hahaha!“

„Ne smejaj se, to Ti je zelo nevaren človek, vzlic svojemu imenu. Jaz pa prevzamem poveljništvo tu v taboru. Saj veš, da sem podpoveljnik. Uršika, srček moj, vsaj za jedno uro naj bi se sešla.“

„Ne,“ odgovori ona odločno, ravno to naj Ti bo vzrok, da izpolniš — svojo dolžnost. Če nas sovražniki iznenadijo, očitati bi si moral, da je to Tvoja krivda, kajti Jurij Skopec Ti je izročil odgovornost za tu ostale ljudi.“

Tolovaj osupnen pogleda svojo ljubico.

Uršika se mu vsa drugačna zdi, spoštovati jo mora — da, postala je pravcata tolovajska ljubica — ne samo ljubeča — marveč pogumna, predrzna. Ne zadostuje jej prosto življenje v gojzdu, s svojimi tovarišicami hoče tudi ropati in pleniti.

To ga ob jednem veseli in žali, kajti boji se, da ne bi Uršika postala pravcata Amaconka, ki bi se tudi moških ogibala — njega! — —

Lenčika že ve, kakova naloga jo čaka. Vzame culo, v kateri je obleka.

Ž njo gre zala deklica za grmovje, in ko se pri ognju zopet pokaže, prelevila se je v najljubšega kmetskega dekliča. Lenčika je jedna izmed treh žrtev onega kmeta, ki je vsled modrasovega pika umrl.

Jurij Skopec jej namigne.

„Tako je prav, Lenčika, kar z menoj pojdite. — Zdrava mi ostani, Amalija, in dobro stražite — nevarnosti nam prete od vseh strani. Poiskati si moramo poprej varno skrivališče, sedaj niti misliti ne smemo na ljubezen.“

„Ali si slišal?“ pravi Uršika Cekinarju, ki jo zopet moleduje, naj mu dovoli sestanek.

Zaljubljeni tolovaj mora odnehati.

Jurij Skopec pritisne še jedenkrat Amalijo na srce, potem pa odide in ž njim Lenčika — ki ima bodalo v nedrijih skrito.

Kmalu pridejo v tabor tolovajev.

„Polde!“ zakliče Jurij Skopec tolovaju, ki še vedno liže med iz svoje bisage, čeravno ga ni več notri.

Pri tem se togotno ozira v krogu, ali se mu kdo izmed tovarišev ne posmehuje.

Toda tolovaji se resno drže, kdor pa se smehu ne more vzdržati, hiti hitro za grmovje, da svoji veselosti da malo duška, kajti z rogoviležem ni dobro črešenj zobati.

„Polde!“ zakliče glavar vnovič.

„Tukaj, glavar,“ oglasi se sladkosnedež, „tukaj sem! — Ali dobimo zopet malo opravila? No, to mi ravno ugaja!“

„Bodemo videli! — Cekinar, Ti prevzameš mej tem, ko mene ni tukaj, poveljništvo, Polde in Lenčika pa gresta z nami.“

Malo trenotkov pozneje izgine naj prvo trojica — glavar, Polde in Lenčika — za drevjem, za njimi pa odkoraka izbranih dvajset tolovajev.

Jurij Skopec pozna kraj, kjer stoji samostan. Kmalu se pokaže temno poslopje.

Na nebu se zbirajo črni oblaki, pripravlja se k hudi nevihti.

„Vreme nam bo ugodno,“ pripomni Skopec, „Lenčika, sedaj me poslušaj!“

Deklica pristopi in verno posluša, kar jej tolovajski glavar naroča.

Nekoliko od teh dveh oddaljen pa stoji ‚sladki Polde‘ ter skuša, ali bi se ne dala dobiti še kaka kapljica medu v bisagi.

Lenčika sedaj urno kakor srna odhiti, glavar in ‚sladki Polde‘ pa jej počasi sledita.

60. poglavje. Priznanja in skrivnosti.

Vesela družba v samostanu. — Vohunja. — Nočna nevihta. Lenčika in samostanski oskrbnik.

V samostanu imajo hlapci z oskrbnikom vred zlate urice življenja.

Opat je že nekaj dnij odsoten.

Hlapcem so se v veliki družinski sobi pridružili tudi samostanski lovci in pa nekaj vojakov, ki stražijo samostan in v njem shranjene dragocenosti.

Kuhinja in klet sta dobro preskrbljena, posebno pa slednja, kajti veseli Dolenjci niso nikdar vinske kapljice sovražili, vojaki kneza Podstrmskega in lovci imajo pa itak vedno suho grlo. —

Na ražnjih v kuhinji se sučejo fazani, jerebice, zajci, srne. Na samostanskem vrtu raste okusno sočivje in v bližnjem ribnjaku kar mrgoli tolstih karpov, požrešnih ščuk in slovitih dolenjskih rakov.

Vse to pa se zaliva z dragoceno tekočino iz velikih sodov v samostanski kleti.

Tako življenje menda ni napačno!

Samo jedno pogrešajo veseljaki, in to so krasne deklice, ki so prepovedan sad v samostanu.

Opat Benedikt gleda nu strog red, zaradi tega morajo tudi vsa dela hlapci opravljati.

Marsikdo sicer na tihem zdihuje, toda častitljivi samostanski predstojnik ne pozna v tem oziru nobeue šale. Telesna hrana jih mora odškodovati za druge prepovedane zabave, in ta je tudi nekaj vredna!

„Jaz sem le vesel, da je hudoba odnesla naši jetnici,“ pravi ravnokar jeden izmed hlapcev, ki je moral na grozoviti straži pred začarano dvorano stati, — „brrr, če se zmislim mrtvaškega sprevoda, obliva me še sedaj kurja polt; naš gospod opat sicer trdi, da je bilo vse to naravno, toda jaz to bolje vem, ki sem sam one strahove gledal.“

„Seveda, seveda, bile so same peklenske pošasti.“

Vojaki in lovci verno poslušajo.

Slišali so že o teh strahovih, toda več natančnega bi še radi izvedeli.

Hlapec se tudi ne da dvakrat prositi, kajti klepetuljast je že od mladih nog, vrhu tega jo pa on sam tisti junak, ki je prestal toliko groznega.

Iz daljave se razlega grmenje, zbira se k hudi nevihti na nebu. —

„Ravno tako vreme je bilo,“ prične hrabri čuvaj pripovedovati, „ko se je najina straža pričela. Grom je treskal, strele so kar križem švigale in vihar je rujovel, kakor na sodni dan. Tudi danes se nam je bati hude ure, toda tukaj smo vsaj vsi skupaj v veseli družbi, ne pa pred začarano dvorano, v kateri sta sedeli obe copernici.“

Vojaki in lovci postajajo vedno pazljivejši, kajti kaj je vendar lepšega, kakor taka povest o strahovih, pri kateri se človeku kar lasje ježe!

„V oni noči je bilo vse peklo na nogah,“ besediči samostanski hlapec, „da, da, o tem ni dvoma. Peklenšček ju je pobral, obe copernici. Zaradi tega grem tudi sedaj še vedno nerad po tamošnjih hodnikih, ker mislim, da bodete prišli strašit.“

Zunaj se že mrači. Grom vedno bliže prihaja, nevihta ni več daleč.

„To bi bilo pa tudi pregrozovito, ko bi se mrtvaškim menihom tudi še copernici pridružili. Človek bi moral kar na mestu skoprneti.“

„Tega pa menda vendar ne bode,“ tolaži ga drug hlapec, mrtvi sta obe in ne bodete se več povrnili.“

„Kdo ve? Še le zadnjič sem slišal, da je tako čudno trkalo —“

Poslušalci glave stikajo.

„Kje pa?“ šepetajo.

„Oj, to je bilo v stari meniški celici, prav natanko sem slišal, kje je trkalo.“

„To je bil menda lesni črv!“

„Kaj pa še! Čulo se je nekako tako-le: poh — pk — poh — pk —“

Pripovedovalec prestrašen obmolkne.

„Ali ste slišali?“ praša tiho svoje tovariše.

„Kaj pa?“

„No, na vrata je ravnokar nekdo potrkal.“

„Neumnost!“

„Tu — tu — poslušajte!“

V resnici, poh! — poh! se dobro sliši v primernih prestankih.

„Copernici,“ sloka hlapec, „govoril sem o njih, in sedaj se oglašate.“

„Ne bodi no neumen, pri vratih je nekdo.“

„Pa odpri!“

„Le sam pojdi tja!“

„Poh — poh!“ zopet trka.

Nobeden hrabrih junakov so ne upa k vratom, vojaki nerazumljivo nekaj mrmrajo, menda da ni dobro šaliti se z duhovi.

Zopet trka svečano — počasi.

Hlapci pozabijo na jed in pijačo, naj raj še bi jo pobrisali, toda sobana ima samo jedna vrata in okna so na večer od zunaj zaprli. —

Tu se vrata odpro.

V strahu in trepetu menijo, sedaj se bodete čarovnici prikazali, toda motijo se.

Zalo kmetsko dekle stopi črez prag — Lenčika.

„Ali niste slišali mojega trkanja, bilo jo tu notri vse tiho?“ praša prijaznim smehljajem.

Strah se hipoma poleže, strašljivci se pomirijo.

„Od kod pa prihajate?“ prašijo jo zavzeti.

„No, od samostanskih vrat, kjer sem prosila, naj me noter puste,“ glasi se prostodušni odgovor, „nevihta prihaja in v vas nisem hotela iti, ker sem se plohe zbala. Saj bo v samostanu menda tudi nekoliko prostorčka za-me, da vedrim. Vratar mi je radovoljno odprl.“

Obrazi se pomirijo.

To ni slaba kupčija, namestu dveh čarovnic tako zala in sveža deklica!

Hlapcem se kar oči svetijo.

Leta so že pretekla, odkar v samostanu niso videli ženske, razven dveh starih šentrupertskih ženic, ki preskrbujeta snažno perilo. —

Odkar je opat Benedikt tukaj, ne sme nobena ženska samostanski prag prestopiti, čeravno to glede gospodarskih, od samostana ločenih poslopij ni prepovedano.

Vsi se radostno muzajo, ko zro v krasnega in ljubeznjivega dekliča.

„Kam ste pa namenjena, devičica?“

„V Ljubljano, doma sem pa z Gorjancev.“

„No, to je pa dolga pot. Pri tem vremenu ne morete naprej. Postregli Vam bodemo, kar premoremo.“

Tako se jej dobrika debeluhasti oskrbnik, ki že od nekdaj ne sovraži lepih deklet.

Tudi ostali se ne hudujejo zaradi nenavadnega obiska, vse se gnete in suje, vsak hoče prvi biti, da gostu ponudi jedi in pijače.

Tako dobrih rečij Lenčika še v svojem življenji ni pokusila. —

Ne da se veliko prositi, marveč je s tekom nepokvarjenega naravnega človeka.

Vina pa se ne dotakne — kar posebno samostanskemu oskrbniku ne ugaja, ki bi rad videl, da bi se kmetska krasotica malo nasrkala močne pijače.

No, saj je on mož najboljših let, brez žene in otrok, kaj bi tedaj škodovalo, ko bi se malo pošalil in zabaval s tujim dekličem?

Opata Benedikta ni doma.

Oskrbnik se kmalu potolaži.

„Oho, saj se mi ne mudi,“ pravi sam pri sebi, „zdaj so tako še vsi ljudje tukaj. Pozneje pa, ko bom z dekletom sam, mora vino piti, za to bom že skrbel. Stavim, da se mi ne bo dosti branila — oho, ko sem bil mlad, tudi nisem bil zadnji pri vasovanji.“

Tako se oskrbnik zadovoljno muza, Lenčika pa tako pridno krožnike prazni, da se vsi hlapci čudijo.

Začno se šaliti.

Lenčika pa ne pride v zadrego, marveč ne ostane nikomur nič dolžna, kakor namazan jej teče jeziček.

Družba postaja vedno živahnejša.

„To je izvrstna deklina,“ misli si oskrbnik, „ta menda tudi dobro ve, kaj je ljubezen. Stavim, da se niti poljubčka ne bode branila — raduj se, oskrbnik — danes Te čaka zlata urica vzlic opatu Benediktu in njegovim prepovedim.“

Nevihta razsaja zunaj.

Ploha se vliva kakor iz kadi.

Hlapci morajo po opravkih, kajti pri taki hudi uri morajo paziti, da voda ne pride v kleti in druge podzemeljske shrambe.

Tudi lovci in vojaki morajo iti gledat, ali so vse straže in svetilnice po hodnikih v redu.

Oskrbnik je kmalu sam z dekletom.

Sedaj pa se mu še ne sme približati, kajti družina se bo kmalu povrnila.

„Ali ste zelo trudna?“ jo praša.

„No, ne smom so ravno pritoževati.“

„Pri tej dolgi poti in vročini?“

„Oj, še nisem zaspana,“ pravi prav prijazno in ga ljubeznjivo pogleda.

Oskrbnik misli, da je v devetih nebesih.

„To je punica, kakoršnih sem še malo videl,“ misli si sicer tako nravno-strogi mož, „danes bom gotovo še dobil poljubček od njenih krasnih ust.“

Ljubezniva Lenčika mu pa tudi ne da prilike, da bi se streznil.

Zaljubljeno ga pogleduje in ne odmakne se, ko jej z roko gladi rožnato lice — z jedno besedo, oskrbnik je kmalu črez ušesa zaljubljen ter se za ves ostali svet več ne zmeni.

Sicer je vsak večer, predno je noč nastopila, vse ključavnice pregledal in lastnoročno zaprl mala vrata na hodnik, na katerem visi križev pot.

Toda danes pozabi na vse svoje dolžnosti, zanaša se na svoje hlapce, češ, ti bodo že vse preskrbeli in uredili, kar je potrebno!

Osodepolna zmota!

Hlapci, ki vedo, da ni opata doma, se zopet zanašajo na oskrbnika, svojega neposrednega predstojnika.

Vrata na križevem hodniku so sicer zaprta, toda nikdo tam ne stoji na straži, kajti knezovi vojaki se s hlapci vred vležejo, da prespe vinske duhove, ki jim rojijo po težkih glavah.

V družinski sobani pa sedi Lenčika poleg zaljubljenega oskrbnika.

Ta si ne da vzeti, da ne bi prinesel še nekaj steklenic vina, in tako jima hitro mino čas pri pomenkovanji in popivanji.

Oskrbnik večkrat poskuša, da bi jo objel in k sebi pritisnil, toda Lenčika je prebrisana glavica.

Gibčno se mu vselej izmuzne ter ga tolaži s sladkimi besedami:

„Le ne predrzen biti, sicer ste mi pa prav povšeči!“

S tem mora biti oskrbnik zadovoljen, toda za trdno sklene, da ne odneha prej, predno ne dobi zaželjenega poljuba.

Ura duhov in strahov se bliža.

Lenčika ve, da je njen čas prišel.

Zaradi tega hitro stori, kar je treba, ko gre njen družbenik za nekoliko trenotkov iz sobane.

Hitro kakor blisk potegne iz žepa malo steklenico ter vlije njeno vsebino v oskrbnikovo kupico.

Deklica ima komaj priliko, da stekleničico zopet skrije, ko se oskrbnik že povrne, razgret od najboljšega vina in ljubezni. —

Zopet hoče lepega dekleta objeti, toda ta se mu spretno izvije ter mu na čašico kazoč, napije. Pri tem ga tako ljubeznjivo pogleda, da mu kar tesno postane pri srcu.

„Na zdravje najlepše Dolenjke!“ zakliče mož ter navdušeno izpije.

Zopet stegne svoji debeli roki, toda to stori že kakor v sanjah, vsede se na stol, oči mu postanejo steklene, roki mu padete k tlom.

Lenčika poskoči s stola.

„Sredstvo je storilo svojo dolžnost,“ šepeta, „ta-le debeluhasti sitnež me sedaj ne bo motil.“

Grozovito smrčanje jej odgovarja; oskrbnik sloni v usnjatem naslonjaču in iz njegovih ust prihajajo glasovi, kakor bi velika žaga rezala trdo grčo.

Lenčika ga nekaj trenotkov opazuje žarečimi očmi.

„Norec,“ šepeta razkošna deklica, „jeden me je prisilil, da sem bila nehote njegova ljubica, te je nesramni šentjurski kmet, katerega je tudi pravična kazen doletela. Toda odslej me bo le tisti objemal, ki si pridobi moje srce, le onega bom poljubovala, katerega bodem tudi ljubila.“

Lenčika odpre vrata.

Samostansko dvorišče je samotno in tiho — iz nobenega okna ne sije luč — vsi v prostranih poslopjih stanujoči že trdno spe.

„Tem bolje,“ mrmra Lenčika, „sedaj velja pogum. Pri velikih vratih stojita dva stražnika in tudi nekaj psov je pri njih — preostaja mi še hodnik s križevim potom.“

Takoj potem hiti temna postava tihih korakov po samotnih prehodih starodavnega samostana.

Proti križevemu hodniku se premika, tje, kjer se vrt dotika samostanskega levega hodnika in kjer vodijo mala vratica na prosto.

Vrata so zaprta, toda ne s ključem, marveč s tremi močnimi zapahi, ki segajo daleč v zid.

Temna postava se na vse pretege muči, da bi odmaknila zgorajšnji zapah.

Po velikem naporu se jej konečno to posreči.

Tudi srednji in spodnji zapah morata iz zidu, četudi po daljšem trudu, da postava težko sopiha in si z roko briše pot s čela.“

Sedaj vratica v stežajih zaječe.

Tih, zamolkel žvižg se razlega v črno noč, komaj toliko, da se mej bučanjem viharja čuje, takoj pa se prikažete dve drugi temni postavi v bližini.

Hitro sta poleg vrat.

„Lenčika,“ šepeta večji mož, ki zre v odprta vrata.

„Tukaj sem,“ odgovarja tolovajka, „vse je v redu, samostanski oskrbnik smrči kakor star jazbec, hlapci in vojaki spe ter nam preostaja samo, da premagamo čuvaje in pse pri velikih vratih.“

„Hrabra deklica!“

Večje število temnih postav se bliža — krdelo Jurij Skopčevih tolovajev.

Le sem ter tje se zasvetijo puškine cevi.

„Sedaj najprvo k oskrbniku, ki ne bo dolgo spal, kajti omotne kapljice so napravljene le za kratek učinek, in to zaradi tega, ker nujno potrebujemo oskrbnikove natančne izpovedbe.“

Nekaj tiho šepetanih ukazov sledi.

Takoj se četa razdeli na dva krdela.

Prvo se oprezno bliža velikim vratom, kjer čuvaji s psi sanjajo o samostanski kuhinji, drugi oddelek pa z Lenčiko na čelu odide proti družinski razsvetljeni sobani.

Tam se še vedno razlega smrčanje spečega možakarja, in pogled na onemoglega trebuharja je v resnici presmešen.

Počasi se vrata odpro.

Tolovaji vstopijo, pred vsemi pa predrzni glavar Jurij Skopec in zala Lenčika.

Mladi glavar z orlovim očesom zre na sladko spečeg oskrbnika.

Trenotek še počaka, potem pa stopi k preobilo rejenemu možu. —

„Hej — oskrbnik, ali se še niste naspali?“

„Rrrrrr —“ smrči ta nadalje.

Jurij ga trese za roko.

„No, ali bo kmalu!“ budi ga glavar glasneje, „vstanite, lenuhar, in ko se probudite, gotovo ne bodete v mehkih dekličinih rokah ležali.“

Poluglasen smeh se razlega po sobani.

„Z bodalom ga bom malo pošegetal,“ pravi ‚sladki Polde‘ pristopivši, „samo malo, pa se bo hitro zdramil.“

„Pusti to, Polde,“ zapoveduje ponosni tolovajski glavar. „Kri se ne sme prelivati, če je to le mogoče, tako smo vsi prisegli. Prilike se Ti ne bo manjkalo, da pokažeš svoj pogum. Še prevečkrat se bodemo morali bojevati.“

„Toda če mu malo puščam, to mu vendar ne more škodovati,“ ugovarja ponižno Brdavs, „joj, to bi bilo smešno, ko bi trebušar rujoveč kvišku poskočil!“

„Ne, tega ne trpim!“

Oskrbnika sedaj še močneje tresejo.

Počasi odjenjuje omotica — smrčanje preneha in oskrbnik z malimi svojimi očmi pomežikuje.

„Kdo, kaj — moja — ljubica — “

„Te ni tukaj,“ odgovarja mu Jurij Skopec ter potegne ne posebno rahlo zaspanca z naslonjača. „Le malo bolj oči odprite in me natanko poglejte — posebno veselo iznenadenje Vas seveda ne čaka.“

Oskrbnik se zave.

Prestrašen zre v temni obraz glavarjev, puške vidi in drugo nevarno orožje, ki se svoti za pasovi divjih tolovajev.

„Jezus, pomagaj mi,“ stoka na smrt prestrašen, „hu — kaj je to — pošasti —“

„Ne, ljudje smo,“ pravi mož, ki ga drži za roko, „in da se popolnoma zaveste, povem Vam, da sem tolovajski glavar Jurij Skopec, ki sem prišel v vaš samostan na obisk.“

Oskrbnik preplašen zaječi.

„Ju — u — rij Sko — o — pec, Bog se moje revne duše usmili!“

Tolovajski glavar se srdito zasmeji.

„Ali imam že tako imenitno ime?“ pravi živahno. „No, to mi ni ravno tako neljubo, kajti tako sem hotel tudi imeti. Toda no stokajte tako, trebušar — če ste pametni, ni se Vam treba bati za svoj okrogli trebušček. Sedaj mi pošteno na moja vprašanja odgovarjajte!“

Ubogi oskrbnik jo strahu že pol mrtev.

„Jurij Skopec v samostanu — huhuhu, — sedaj smo vsi izgubljeni!“

Divji smeh tolovajev mu odgovarja.

Jurij Skopec ga izpusti, zato pa ga hitro dva druga zgrabita, da se kakor šiba na vodi po vsem životu trese.

Misli, da je sedaj njegova zadnja ura odbila, tolovaja pa se z bojazljivcem le šalita ter ga v krogu sučeta ter pri tem staro otroško pesmico krožita: „Ringel — ringel — raja!“

Oskrbnik je bolj mrtev ko živ.

Zdaj in zdaj, meni, ga bo zadelo bodalo ter ga nepripravljenega poslalo na drugi svet.

Jurij Skopec ukaže, naj mirujejo.

Ravnokar je od vrat sem slišal bojazljiv krik in glasno cviljenje psov.

Gotovo so se ostali tolovaji velikih vrat že polastili in sedaj bo treba tudi še speče hlapce in vojake povezati.

Glavar potrebno ukazuje, kakor bi bil že dolgo let vojskovodja.

Del tolovajev odide, da iznenadi speče samostanske služabnike, Jurij Skopec pa se obrne proti oskrbniku, katerega mrzel pot obliva.

„K stvari tedaj,“ prične tolovajski glavar, „nismo semkaj prišli, da bi uganjali burke, marveč da si prisvojimo bogat plen. Znano nam je, da so v tem samostanu velike dragocenosti skrite, katere so mej turškimi navali razni plemiči semkaj dali prinesti. Tedaj, trebušar — vzemite ključe, odprite nam shrambe, da poberemo, kar je največ vrednega!“

Oskrbnik se strese.

„To je greh, grozen greh,“ jeclja, „v tem posvečenem zidovji!“

„Ne javkajte mi,“ zadere se Jurij Skopec nad njim. „Častitemu opatu, ki so mudi sedaj na Podstrmskem gradu, nisem hotel nič žalega storiti, Vam nasproti pa ne vem, zakaj bi imel posebne ozire! Ključe sem, ali pa se Vam bo trma grozno vtepala!“

Oskrbnik pade na kolena.

„Usmilite se me, veliki tolovajski glavar,“ ihti ves potrt. „Milost! Vsa ta bogastva so meni zaupana, odgovoren sem jaz za nje!“

„Norec!“ zagrmi predrznež nad njim, „Vašega javkanja sem do grla sit. Omehčali me nikdar ne bodete. Le povejte, da je Jurij Skopec prišel po denar, potem Vam nikdo ne bo mogel ničesar očitati.“

„Oj, Ti moj ljubi Bog!“

‚Sladki Polde‘ pristopi.

„Glavar,“ pravi z glasom, katerega miloba čudno divjemu pogledu nasprotuje, „glavar, prosim Vas, izročite mi trebuharja samo za pet minut. Zagotavljam Vam, da bo tako krotak postal, kakor grlica, kar iz rok Vam bo jedel, verjemite mi!“

Ubogi samostanski oskrbnik britko zaječi, kajti ‚sladki Polde‘ ga tako srdito pogleda, kakor bi ga hotel živega na meh odreti.

„Milost,“ kriči debeli mož, „ne pustite, da mi ta grozovitež kaj žalega stori.“

Poldeta pa le veseli, da bi oskrbnika popolnoma v kozji rog ugnal.

Svoje svetlo in ostro nabrušeno bodalo potegne izza pasa ter se mu ž njim približa.

„Saj ima dvoje ušes,“ meni z rahlim, ljubeznivim glaskom, oči se mu pa kakor razljučenemu tigru svetijo, toda tudi na jedno bo na tem bornem svetu moral še preveč slišati. Glavar, jedno njegovih slonovih ušes mu malo odrežem, to bo možiceljnu dobro delo — stavim, da se bo poboljšal.“

„Usmilite se me,“ stoka samostanski oskrbnik, „saj Vam hočem vse povedati — vse pokazati — tamle v stenski shrambi so ključi!“

„No, konečno se mu je jezik razvezal,“ sopiha ‚sladki Polde‘, potem pa plane proti omenjeni shrambi, kakor jastreb na piščanca.

Vrata shrambe so zaprta, toda Polde si ne vzame časa, da bi odpiral ključavnico.

S svojo železno pestjo udrihne po lesenih, starih vratih s tako močjo, da se deske pri prvem udarcu razdrobe na male kosce.

Tu notri visi vse polno ključev.

Polde jih hitro zgrabi ter oskrbniku pod nos pomoli.

„Sedaj v podzemeljski hram!“ zadoni Jurij Skopčev orjaški glas, „halo, oskrbnik — sedaj nam pokažite zaklade! Toda hitro, če Vam je kaj na življenju ležeče. Ti pa, Polde, poglej, kaj so tovariši pri vratih opravili. Čuje se od tam ropot, menda se še vedno bojujejo.“

61. poglavje. Lepa tujka.

V taboru. — Znamenja. — Smukačev prihod. — V ženskem taboru. — Vzbujena ljubosumnost. — Roparski napad na Blanski grad sklenjen.

Jurij Skopec ni ničesar prezrl, kar previdnost veleva.

Sicer je večji del tolovajev odšel v samostan, da ga oropa zakladov, vendar pa je deset rokovnjačev pod Cekinarjevim poveljem pustil v taboru.

Glavarjev zaupnik ve, da velika odgovornost na njegovih ramah teži, zaradi tega nikdo ne spi, temveč je daleč na okrog razpostavljena cela vrsta straž, ne samo okrog njihovega tabora, temveč tudi okrog ženskega taborišča. Vrhu tega sta pa tudi Amalija in Uršika za to skrbeli, da jih nikdo ne more iznenaditi, kajti štiri deklice stražijo mali tabor.

In da dekliški tolovaji vestno izpolnujejo svojo dolžnost, dokazujejo znamenja, ki se od časa do časa čujejo od jedne do druge straže.

Cekinar ni nič kaj dobre volje.

Mislil je, da bo Uršika kmalu popolnoma njegova, posebno, ker se mu mora za toliko zahvaliti, sedaj pa vidi, da je enako Amaliji v prvi vrsti poveljnica, ki gotovo še ne mara udati se radostim sladke ljubezni.

Obljubila mu je sicer, da ga ljubi, toda Cekinar pozna ognjevito deklico ter se boji, da še dolgo ne bo svojemu ljubčku upognila ponosne glave.

Ravno razmišlja o tem, ko straža naznani, da se nekdo bliža.

Cekinar je hipoma na mestu.

Z velikimi skoki prodira skozi grmovje, od koder je straža dala znamenje.

Tu čepi tolovaj na tleh, toda vede se tako, kakor bi ne pretila nobena nevarnost.

„Kdo pa prihaja?“ izprašuje podpoveljnik.

„Menim, da je Smukač,“ glasi so odgovor, „slišal sem dogovorjeno znamenje in gotovo je naš tovariš v bližini.“

Vnovič se razlega znamenje po nočnem gojzdu.

„Da, on je,“ zakliče Cekinar, „to je Smukač, ki se vrača iz Ljubljane. Hej, tovariš, tukaj smo!“

Dve postavi se prikažete.

„Grom in strela,“ godrnja tolovaj poleg Cekinarja, „Smukač ni sam, žensko ima sabo. Saj sem vedno pravil, da tudi Smukač ne ostane vedno sam.“

Cekinar stopi iz za debelega drevesa.

„Tu sem, tovariš!“ zakliče še jedenkrat, in nekaj trenotkov pozneje si podnačelnika stiskata roki.

„Koga pa imaš pri sebi?“ praša Cekinar.

„Lepo deklico, krasno bitjo, Ti pravim. Spoznal sem jo v Ljubljani in menda ima marsikaj na rovašu. Preverjen sem, da jo preganjajo. Ta mi bo primerna tovarišica, popolnoma zateleban sem že vanjo.“

Cekinar se ozre proti temni postavi.

„Ali ima tudi ona Tebe rada?“ praša tiho.

„No, tega še ne vem, vsaj dokaza nimam še nobenega. Toda tudi to mi že zadostuje, da je z menoj prišla. Spravil jo bom k dekletom v drugi tabor, tam sa bo kmalu udomačila.“

Cekinar je nezaupljiv.

„Hm,“ méni, „Ti vendar veš, v kakem položaji smo. Zlodjevo so nam za petami, in ne čudil bi se, ko bi nam poslali lepo žensko kot vohuna.“

„Bedarija! Četudi jo deklina menda iz boljše hiše, vendar Ti zatrjujem, da pri sodniji ni čista, to se jej koj vidi — za sabo ima Bog zna koliko neprijetnih spominov.“

„Spravi jo tedaj k dekletom!“

„Kje je pa glavar?“

„V samostan pri Št. Rupertu je šel plenit, mej tem pa jaz skrbim za varnost taborišča.“

Smukač molči.

Vzlic svoji premetenosti je vendar prezrl, da sta se celo pot za njim plazila dva možakarja.

To sta ‚rudeči Tomaž‘ in Amalijin stric, Sabinina spremljevalca, kajti ta lahkomišljena razuzdanka se je prekanjeno vtihotapi la v tolovajski tabor.

Sedaj gre Smukač k svoji krasni tovaršiei.

„Pojdite, draga,“ pravi Sabini, „glavarja ni tukaj.“

„Škoda,“ odgovori mu ona z vidnim obžalovanjem.

„Našli pa bodete primemo druščino, kakor sem Vam to obljubil,“ nadaljuje tolovaj, „tu je celo krdelo deklic, ki Vas bodo dobro vsprejele.“

Sabina je zelo radovedna.

Svojo nalogo pozna in jo niti za trenotek ne pozabi, kar vidi, vzbuja njeno največje začudenje.

„Ta Jurij Skopec mora biti v resnici velik mož,“ misli sama pri sebi, „da, kar hrepenim, da bi spoznala nenavadnega predrzneža, predno ga izročim — krvniku.“

Molče gre za Smukačem, ki skozi temni gojzd vodi svojo lepo spremljevalko.

„Stoj, kdo tukaj?“ zakliče ženski glas izza grma.

Smukač pove dogovorjeno besedo, ki dokazuje, da človek, ki se bliža, ni tujec.

In malo trenotkov pozneje pripelje razkošno Sabino k ognju, kjer Amalija in Uršika kramljate.

Obe deklici sta postali iskreni prijateljici.

Začudeni zreta na Smukača, ki pristopi, in na peklensko-krasni obraz ter polno zapeljivo postavo neznane njegove spremljevalke.

„Tu Vama pripeljem novo tovaršico,“ prične Smukač ter zaljubljeno pogleda lepo Sabino, „da, novo tovaršico, ki Vas bo radovoljno povsod, kamor Vam drago, spremljala.“

Amaliji se obraz stemni.

Z bistrostjo ljubeče ženske takoj zapazi, da je Sabina v resnici zapeljive lepote. In še več — sluti, da se pod kmetsko opravo vse kaj druzega skriva — oj, boji se, da bo Sabina njena tekmovalka.

Pri Uršiki ni nikdar kaj tacega mislila, saj jej je ta povedala, da ljubi jedino Cekinarja. Toda Sabina?

„Ali Jurij Skopec že ve o tem?“ praša tolovaja.

„To bodi moja skrb,“ odgovori tolovaj, „za sedaj postrezite moji spremljevalki, katero priporočam Vaši gostoljubnosti.“

Amalija se čmerna odmakne.

Čim dalje opazuje lepo Sabino, tem silneje jo peče ljubosumnost.

Predobro pozna Jurija Skopca in sluti, da bo njegov nemirni duh hrepenel po premombi. Ko bi potem lepo tujko objemal?

„Potem jo usmrtim, njega in naposled še sebe,“ misli Amalija, „ljubčka ne prepusim nobeni drugi — ne, ne, moj, jedino moj mora biti.“

Z rastočo nevoljo opazuje Sabino Rotenturnsko, ki se takoj pri ognji udomači.

Prijazno kramlja z Uršiko in ker ta ne pozna, kaj je ljubosumnost, odgovarja lepi tujki na vsa vprašanja.

Amalija gre čmerna v utico, napravljeno od vej, rekoč, da je trudna.

Sabina v svoji bistri premetenosti hitro spozna, da ima tukaj že sovražnico, še več — nekaj prašanj in Uršikin odkritosrčni odgovor jej pove, da je to ljubica strašnega tolovajskega glavarja.

Čuden, zmagonosen smehljaj zaigra okrog polnih, rudečih ustnic lepe deklice, kajti Sabini je načrt, po katerem hoče ravnati, že jasen.

„Ko bi le že Jurija Skopca spoznala,“ šepeta opetovano, „ha, lep, zal mož mora to biti. Toda umreti mora, jaz sama ga bom krvniku izročila — da, krvniku.“

Uršika pogreša Amalijo.

Pogledati hoče, kje je, ter Sabino pri ognji samo pusti.

Proti utici odide.

„Amalija!“ zakliče, „ali že spiš?“

„Ne,“ odgovarja ta zamolklo in tiho, „čuvam.“

„Zakaj pa ne ostaneš pri ognji?“

„Nočem, ker ne morem došlo žensko trpeti. Čemu neki jo je moral Smukač pripeljati?“

„Glej, glej, ali Ti je res tako zoperna?“

„Da — zelo!“

„Zakaj pa?“

„To Ti bom pozneje povedala, Uršika. Sicer jej pa tudi ne zaupam — preoblečena je! Prepričana sem, da je izdajalka!“

„Jaz pa mislim, da vse preveč črno vidiš, draga Amalija,“ zavrne jo Uršika. „Tudi jaz menim, da je ženska iz imenitne hiše, toda iz njene govorice sem posnela, da je nekaj storila, kar postava strogo kaznuje. Smukač je previden človek, gotovo je poprej poizvedel, kaj in kako je ž njo.“

„O ne, samo zatelebal se je v njo,“ jezi se Amalija, „Bog zna — kako se je ž njo seznanil. No, Jurij Skopec jo bo že prerešetal, in gorje njej, če skušnje ne prestane — pogreznila se bo na mestu v črni grob!“

„Oj, priseči mora grozno prisego, ki jo bo na veke z nami združila!“

„Pojdi no, kaj je taki vohunji na krivi prisegi ležeče?“ roga se Amalija. „Ne morem je trpeti, čutim jo — prelepa mi je!“

Uršika se skrivaj smehlja, kajti sedaj spozna, da Amaliji le ljubosumnost narekuje vse te besede.

Amalija naenkrat kvišku poskoči.

„Kaj se tukaj obotavljamo,“ zakliče strastno, „čemu neki? Juriju Skopcu bom pokazala, kaj me premoremo! Ali nismo izvedele, da Blanski grad ni daleč od tod? Ha, kaj bi bilo na tem, ako ga danes po noči napademo? Tebe vzamem sabo in šest drugih tovarišic — to zadostuje, kajti na Blanskem je le malo služabnikov. Ostale dekline naj tu ostanejo in strogo stražijo sumno tujko — in pri tem ostane!“

„In kaj nameravaš z vsem tem?“

„Oj, veliko, neskončno veliko. Jurij Skopec naj spozna, kaj premoremo, to ga bo z nova na-me privezalo. In znano Ti je, Uršika — proste hočemo biti — lastno krdelo ženskih tolovajev! Pojdi, polnočna ura ni več daleč — hajdimo na Blansko, in ko se dan zasvita, smo ob pravem času zopet v taborišču!“

Navdušene Amalijine besede vsplamte tudi ostale predrzne tolovajke.

Uršika hoče tudi pokazati, kaj vse premore ženska zvijača.

Po kratkem posvetovanji je napad na Blanski grad sklenjena stvar.

Ker so vse, razven Sabine, moški preoblečene, smatrali jih bodo za tolovaje — tako vsaj sodi Amalija, ki vsa razburjena hiti od ute do ute, da vzdrami tovarišice.

Dekleta so vsa navdušena za predrzno podjetje, vsaka želi, da bi se odlikovala.

Komaj četrt ure pozneje so vse od nog do glave oborožene.

Amalija ostalim tovarišicam ojstro zabičuje, naj ne puste iz očij neznane tujke.

Začetkoma hočejo vsa dekleta iti z Amalijo in Uršike, konečno pa se udajo strogemu povelju.

Ura je komaj jedna črez polnoč, ko se temne postave urnih korakov pomikajo po tihem gojzdu proti nasprotni strani, kakor je odšel Jurij Skopec.

Tam na strmem, z zelenjem obraščenem griču leži Blanski grad!

62. poglavje. Predrznost tolovajskega glavarja.

V podzemeljskih samostanskih shrambah. — Zaklad. — Presenečenje. — Vojaki so došli! — Spoznani! — Ločen od tovarišev.

Ubogi samostanski oskrbnik meni, da je sodni dan prišel.

‚Sladki Polde‘ ga drži za Zavratnik in če se debeli mož le nekoliko obotavlja, zadone na njegovo uho razne neprijetne obljube.

Polde govori o odrezanih nosovih in ušesih — o tem, kako se človek kuha v vrelem olji, kako zna on za pete obešati in o drugih takih zabavnih rečeh, s katerim znajo ljuti tolovaji krotiti uporne ljudi.

Jurij Skopec, ki tej nejednaki dvojici neposredno sledi, se srdito smeji, ko opazi, kako se oskrbnik trese; Poldeta ne ovira v njegovi zabavi.

Sedaj stopajo v podzemeljske prostore.

Tu doli so dragoceni zakladi nakopičeni, katere so pred turškimi divjaki poskrili.

In sedaj si jih hoče Jurij Skopec prisvojiti.

Ubogi samostanski oskrbnik si želi, da bi bil tisoč milj od tukaj proč.

Ta sramota, da mora sam zaklade tolovajskemu glavarju pokazati!

‚Sladki Polde‘ skrbi za to, da revežu niti na misel ne pride beg, kajti drži ga za Zavratnik tako trdno, da komaj še sope. —

Sedaj pridejo na lice mesta.

„Kje so nakopičene dragocenosti?“ zarujove Polde neznanskim glasom. „Odgovori, trebušar, ali pa Ti moje bodalce skozi kožo in mast potipa Tvoje stare kosti!“

Ta strašna grožnja hitro pomaga.

Bled, opotekajoč se, pokaže oskrbnik na navidezno trden zid. —

„Tu — tu,“ jeclja, „tukaj bodete našli tajni vhod — ključ s pozlačeno levovo glavo odpre vrata.“

Polde se na vsa usta reži.

„Stari menihi so bili pa res premeteni ptički. Sedaj bomo poskusili svojo srečo ter rekli ‚Sesam‚ odpri se‘!“

Jurij Skopec posluša proti stopnjicam, kjer se čujejo urni težki koraki.

„Hej, kaj je?“ praša glavar.

„Glavar, glavar!“ kriči tolovaj, „sam hudič se je z verige odtrgal! Pred samostanom stoji celo število konjikov, lovcev in vojakov, ki burno zahtevajo naj se jim odpre!“

Tolovaji se zganejo, na oskrbnikovem obrazu pa zasije žar novega upa.

„Ali so nas zapazili?“ povprašuje Jurij Skopec.

„Ne, toda iz gojzda prihajajo, ker so nas gotovo zasledovali. Z jedno besedo, nestrpno zahtevajo, da se jim odprejo vrata.“

„In kaj ste odgovorili?“

„Da moramo samostanskega oskrbnika poprej zbuditi, ker ima on ključe.“

„Dobro ste pogodili, hrabri tovariši,“ hvali jih Jurij Skopec, katerega tudi v tem nevarnem položaji ne za pusti hladnokrvnost. „Sedaj me pazljivo poslušajte: Ti, Polde, ostaneš z ljudmi tu doli, odpri shrambo, v kateri leže mnogobrojne dragocenosti.“

„Ali glavar, poprej se moramo vendar bojevati,“ čudi se ‚sladki Polde‘.

„Kaj še,“ odgovarja tolovajski glavar; „pri tem ostane, kar sem rekel. Napolnite vse vreče, kolikor le moremo odnesti. Zvezajte jih trdno — in počakajte, da se zopet povrnem. Oskrbnika vzamem sabo.“

„Toda, glavar —“

„Ubogajte, kar sem Vam rekel in ne izgubljajte časa! Polde, Ti mi paziš na to, da se vse po mojem ukazu izvrši! Jaz pa grem gori, od koder Vam pošljem ostale tovariše, da Vam pri delu pomagajo.“

Jurij Skopec zgrabi stokajočega samostanskega oskrbnika za roko ter ga za sabo po stopnjicah vleče, kakor bi debeli mož ne bil težji od malega peresca.

Na dvorišči mu tolovaji že nasproti prihajajo.

„Glavar, glavar, pred vratini je najmanj tristo sovražnikov, ki nujno zahtevajo, da se jim odpre.“

„Dobro! Ali ste hlapce povezali in jim usta zamašili?“

„Da, povezani so!“

„Tedaj le hitite v podzemeljsko shrambo, kjer dobite ostale tovariše, jaz pa grem k vratom.“

„Razumemo, glavar!“

Jurij Skopec tira svojo javkajočo žrtvo za sabo.

„Čas pridobljen, vse pridobljeno,“ šepeta, ter glasno pristavi: „Sedaj me poslušajte, debeluhar — ali vidite to-le bodalce? To Vam hipoma prereže vrat, če ne storite vsega, kar Vam velevam!“

Glavarjev glas je jekleno-odločen.

„Milost — jaz — sem — mrtev,“ ječi revež.

„Za sedaj ste še prav živi,“ roga se mu Jurij Skopec srditim obrazom, „in če ste pameten, ni se Vam treba bati za življenje. Sedaj pa k vratom, da zadržujete konjike, ki ne smejo tako hitro v samostan priti. Ali ste me razumeli?“ rohni glavar.

„Da, da, toda to ni mogoče!“

„Tako — ni mogoče?“

Oskrbnik se v smrtnem strahu zgane, kajti na debelem vratu začuti mrzlo železo ojstrega bodala.

„Milost,“ javka, „jaz sem še tako mlad — nočem še umreti.“

„Ali bodete konjike zadrževali — ali ne?“

„Da, bom!“

„In da nas ne izdaste!“ preti tolovajski glavar, „za Vami stojim — pri prvi besedi, ki jo spoznam za napačno, imate bodalo v vratu.“

Svojo žrtvo neusmiljeno vleče k velikim samostanskim vratom.

Oskrbnik se na vse strani zvija.

Tu leži nekaj opatovih hlapcev, katere stražijo srditi tolovaji. —

Pri svitu svetilnice pa opazi glavar štiri mrtve velikanske pse.

„Te pasjo mrhe so nam dale največ opravila,“ poroča rokovnjač, ki zapoveduje tukajšnjemu oddelku, „proklete živali do marsikaterega izmed nas težko ranile, predno smo jih podavili.“

„Človeka niste nobenega usmrtili?“

„Ne, glavar!“

„Tem bolje!“

Jurij Skopec vleče trepetajočega oskrbnika k mali linici pri vratih, kajti prod vrati stoječi vojaki so vedno bolj nepotrpežljivi.

„Za vraga, odprite!“ rujove orjaški glas, „ali naj v mokrem gojzdu prenočujemo, kakor — tolovaji?“

Oskrbnik odpre linico, v smrtnem strahu, kajti tik za njim stoji tolovajski glavar.

„Potrpite, potrpite!“ zakliče, „kdo pa je zunaj?“

„Grom in strela, vojaki in lovci kneza Podstrmskega smo, ki smo že od ranega jutra za tolovaji. Sedaj hočemo v samostanu prenočiti!“

Jurij Skopec oskrbniku nekaj na uho zašepeta — poučuje ga, kako naj odgovarja.

„Počakajte vendar malo, saj ne gori,“ tolaži jih tresoči se oskrbnik, „poklical bom hlapce ter jim ukazal, da preskrbe stanovanje za toliko ljudij in konj.“

„Pustite nas vendar najprvo v samostan!“ zadere se jeden vojakov nad njim ves togoten.

Jurij Skopec zopet oskrbniku nekaj zašepeta.

„To bi Vam nič ne koristilo,“ odgovarja trebušasti možak, „saj Vam je vse jedno, ali stojite pred vratmi ali znotraj na dvorišči pod milim nebom.“

„Ne blebetajte tako bedasto, prenočišče si bodemo že sami preskrbeli,“ zarujove razdraženi načelnik vojakov, „odprite, ali pa se bojte knezove nemilosti!“

„Da, da, že pridem,“ glasi se odgovor.

Jurij Skopec je dosegel, kar je hotel — pridobil je nekoliko časa.

Ko se samostanski oskrbnik tukaj z vojaki pogaja, imeli so tolovaji pod zemljo menda dosti časa, da so napolnili svoje vreče. —

Obrne se tedaj k svojim ljudem.

„Sedaj pojdite v podzemeljski hodnik k svojim tovarišem. Tam vzemite vreče na ramo ter pridite gori na prehod s križevim potom. Tam me čakajte, da se povrnem. Kakor hitro ste v križevem hodniku, dajte mi znamenje. Ali ste me razumeli?“

„Razumeli, glavar!“

„Tedaj se ne obotavljajte!“

Tolovaji imajo toliko zaupanje do svojega glavarja, da ne čakajo daljšega povelja.

Prepričajo se še jedenkrat hitro, če so hlapci dobro povezani, potem pa hite, kamor jih je prebrisani in nevstrašeni glavar poslal.

Jurij Skopec ostane globoko zamišljen na svojem nevarnem mestu.

Zunaj konjiki vedno silneje rentačijo in razgrajajo, kajti dež jih je do kože premočil.

„Ali nam bodete že jedenkrat odprli, oskrbnik!“ vpijejo jezni, „to je že odveč, kako dolgo moramo čakati. Odprite, ali pa razbijemo vrata!“

To je pa lažje rečeno, nego storjeno, kajti samostanska vrata so neznansko močna.

Jurij Skopčev položaj je jako nevaren, kajti vojaki in hlapci, če začno kaj sumiti, lahko skozi čuvajevo okno splezajo in tolovajski predrznež je popolnoma sam sredi povezanih hlapcev.

Vendar vstraja.

Vojaki zunaj grozovito preklinjajo, in ker na smrt prestrašeni oskrbnik več ne odgovarja, stopi nekaj nestrpnežev na sedlo svojih konj ter pogledajo skozi okno nad velikimi vratmi v razsvetljeno vežo.

Jurij Skopec tega hipoma ne zapazi.

Ko pa sliši krike velikega začudenja, hitro ugasne svetilnico. —

Prepozno!

„Hola, tu notri se je nekaj pripetilo!“ kriči jeden vojakov. „Na tleh leže povezani možje, prav natanko smo jih videli. In poleg njih stoji neki od nog do glave oborožen dedec — hej, to mora nekaj pomeniti!“

Jurij Skopec je popolnoma tih.

Zanaša se na močna samostanska vrata, in ko bi kdo poskusil skozi okno plezati, hitro bi mu zasadil bodalo v zatilnik. —

Toda stvar se vse drugače zasuče.

Očividno tolovaji pri povezovanji samostanskih hlapcev niso dosti oprezno postopali, ali pa se je kdo izmed služabnikov poprej skril, predno so ga zgrabili.

Z jedno besedo, Jurij Skopec naenkrat čuje, da zapahi škripljejo ter se potem stranska vrata odpro, ki vodijo v opatovo stanovanje.

Hitro hoče tje planiti, toda v tem trenotku začuje glasno kričanje.

„Na pomoč, pomagajte!“ rujove samostanski hlapec, „semkaj, semkaj, tolovaji so napadli samostan!“

Samo jeden trenotek je vse tiho, potem pa se začuje klopotanje konjskih kopit in rožljanje orožja — vojaki in lovci z golimi sabljami v roki in glasno kričeč divjajo, ko so raz konje poskakali, skozi odprta vrata na dvorišče.

Jurij Skopec je v največji nevarnosti, kajti pot v hodnik, kjer ga njegovi ljudje čakajo, mu je zaprta.

Ravno v tem hipu začuje dogovorjeno znamenje, da so njegovi tovariši z oropanimi dragocenostmi že na križevem hodniku.

Do njih ne more več, vojakov je celo dvorišče tako polno, da se kar drenjajo.

Tu Jurij Skopec z nova zgrabi debelega samostanskega oskrbnika.

Nesrečnež misli, da mu je zadnja ura odbila — ustnice le še mrmrajo molitev za umirajoče.

Sedaj mu Jurij ne zapove, naj molči, marveč ga pusti, naj drage volje javka in stoka.

In tako debelega oskrbnika pred se porivajoč, popolnoma sam proti tri sto vojakom in lovcem koraka, ki kričeč vihte svoje orožje.

63. poglavje. Prvi plen dekliških tolovajev.

Prvo podjetje tolovajk. — Blanski grad in njegova gospoda. — Predrzen napad. — Strašanski prizor na gradu. — Ženska strast.

Blanski grad leži na griču v nočnem miru.

Nikdo ne sluti, da so predrzne tolovajke v bližini. Tudi ko bi jih kdo v lovski opravi in oborožene zagledal, ne mislil bi da so bile pastarice in še pred kratkem na Kumu pasle ovce in koze.

Bile so krasne tolovajke.

Blanska gospoda ni na najboljšem glasu.

Gospod in gospa, kakor tudi odrasli otroci so po celi okolici razvpiti, da ne znajo druzega bolje, kakor svoje ljudi ti. —

Na Blanskem gradu je veliko dela, malo jela, plača je to, da komaj kot taka zasluži ime, čeravno je graščak imovit, bogat.

Toda tega noče priznavati, kajti skop je, da je groza, in ko ga kdo praša, kako mu kaj gre, prične Blanski gospod tarnati o slabih časih, da bi se ga kamen na cesti usmilil. Človek bi mislil, da strada, toda miza njegova je dan za dnem bogato obložena.

Na njej stoje najboljše sladčice, vina se v kleti ne manjka, in celej gosposki družini se vidi, da je rejena, kakor mladi pujski.

V ta grad sta Amalija in Uršika namenjeni, da s svojimi tovarišicami izvršite prvi tolovajski napad.

Ker ima Blanski gospod iz same skoposti le najnujnejše potrebne služabnike najete, bati se pogumnim tolovajskim dekletom ni posebnega upora, tudi ko bi se vsi pri vlomu tolovajk zbudili.

Amalija in Uršika se posvetujete.

Z grozovito prisego in obljubo so vse jedna z drugo zvezane.

Tudi Sabina bo morala pozneje priseči.

In ker so vse nenavadno pogumne, nevarne niso nič manj, kakor Jurij Skopčevi divji tovariši.

Uršika pozna celo okolico Blanskega gradu, kajti že nekaterikrat je skopemu graščaku iz Št. Jurija prignala prodano drobnico.

Noč je sicer temna, toda predrzna načelnica tolovajk ne izgreši poti.

Urnih korakov se tolovajke bližajo med drevjem stoječemu gradu.

Grmi in bliska se.

Dež se vliva kako iz kadi.

To jih ne moti, moška oprava in pa prejšnje življenje kot pastarice učinjata, da se jako malo brigajo za slabo vreme; najmanj Amalija, ki je že toliko časa poprej živela mej tolovaji.

Kmalu pridejo na grič pred grad.

Pri svitu bliskov vidijo visok zid, ki obdaja Blanski grad kakor malo trdnjavico.

Amalija in Uršika stojita skupaj.

„Kako bomo prišle noter?“ praša zadnja nekako v zadregi. —

„Nič lažjega, kot to,“ glasi se odgovor. „Tu leži nekaj posekanih dreves, katerih se še veje drže. Jedno teh priškrnimo na zid in urno bodemo gori. Ko smo na dvorišči, odpremo vrata, da imamo prost izhod.“

Svèt je dober.

Mlada dekleta so krepka in nekaj trenotkov pozneje slo drevo ob zidu.

Hitro sta dva ženska tolovaja vrh zidu, katerima pomoli spodaj stoječe tovaršice drugo drevo, ki na onej strani zidu omogoči plezanje na dvorišče.

Vse se vrši oprezno in mirno.

Malo minut pozneje stoji vseh osem predrznih deklet na dvorišču.

Sadaj še-le vidijo, kaj je moška oprava vredna — v ženskih krilih bi jim tega nikdar ne bilo mogoče izvršiti.

Kaj sedaj?

Psi so na drugem dvorišči — ni se jih treba bati. Tudi so še živali pri tem slabem vremenu zarile v svoje kože, ali pa leže v hlevih.

Amalija si ve pomagati.

Drevo od zidu prislonijo h grajskemu oknu v prvem nadstropji.

Tje gori spleza Skopčeva ljubica.

V roki ima s smolo namazano volneno ruto, katero pritisne na okno.

Upre se proti steklu z obema razprostrtima rokama. Nekaj malega to zaškriplje, toda steklo obvisi na smolnati ruti, ne da bi padlo na tla ter zaropotalo.

Sedaj okno od znotraj popolnoma odpre ter skoči v temno sobo, samokres v desnici držeč, bodalo med zobmi — puška pa jej visi na rami.

Vse tolovajke so dobro oborožene.

Kmalu je Uršika pri njej, za njo pa še štiri tovaršice, otali dve pa ostanete doli, da stražite drevo ob zidu in izhod skozi grajska vrata na prosto.

Ko bo nevarnost nastala, treba bo misliti na beg.

Sedaj prižge Uršika tatinsko svetilnico, ki je tako napravljena, da se z zapahom da luč hitro zakriti.

Pri luči zagledajo tolovajke krasno opravljeno sobano.

„Ali Ti je ta dvorana znana?“ praša glavarjeva ljubica Uršiko.

Ta z glavo odkima.

„V notranje grajske prostore nisem nikdar prišla, toliko da vem, da graščak z vso svojo družino stanuje v tem nadstropji in da so tukaj tudi spalnice.“

„Dobro, prišle bomo že do njih,“ pripomni Amalija zadovoljno, „od zunaj so pač vrata zaprli — to se pravi proti hodniku, tu znotraj pa nas nobena ključavnica ne bo motila.“

Uršika se ozira.

„Preiščimo tukaj vse shrambe“ — pravi vneto, „upam, da dobimo že tukaj nekaj plena.“

Amalija se pomenljivo zasmehlja.

„Draga Uršika, že vidim, da si novinka in ne veš, kako se hitro pride do bogastva. Prepusti danes vse meni, kajti od tolovajev sem se marsikaj naučila. Toda zadovoljna boš z menoj in ko boš jedenkrat videla, kako se v skrivni noči postopa — pomagala mi boš v bodoče pri jednakih prilikah krepko in vspešno.“

Uršika so čudi.

„Da, kam pa gremo?“

Zopet se Amalija smehlja.

„V spalnico gospode,“ pravi tolovajskega glavarja nevesta, „tam bodemo vse izvedele, kar nam je treba.“

Uršika se zgane.

„Toda, Amalija, če se prebude — če začno kričati, nas je samo šest oseb.“

„Hahaha, to bodi moja skrb! Strah in trepet jim bo usta zapiral. Zaupaj mi, Uršika, jaz vem, kaj delam, kajti skušnja človeka izuči. Blanski graščak ima le malo služabnikov — in ti so večinoma že stari — za mlade in dražje je preskop.“

Uršika se ozira po sobi.

„Jaz bi pa vendar mislila, da je tukaj dosti dragocenosti — zlatnine in oblek.“

Videla bodeš, da so te stvari drugod shranjene. In sedaj pojdi za menoj — v spalnico Blanske gospode.“ — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Graščak še ne spi.

Na postelji leži ter se s svojo soprogo pomenkuje, ker zaradi hude ure ne more očesa zatisniti.

„Hm, hm, kaj sam že hotel reči,“ godrnja grdi skopuh.

„Starega kočijaža bom tudi odpustil. Ne potrebujem ga več, ker drugi služabnik zna tudi voziti.“

Soproga mu prikima.

„Prav imaš! Starec ima že premalo močij. Že zadnjič sem mu rekla, da ni več za nobeno rabo. Tu pa je začel stokati in javkati — besedičiti o bolni ženi, toda niti poslušala ga nisem. Takega tarnanja ne morem prenašati.“

„Tako je! Če ta druhal dvajset ali trideset let služi, misli nazadnje, da jo bom do smrti pasel — nenasitna sodrga!“

„Da, nesramni so dosti.“

„Mi moramo sploh bolj štediti,“ nadaljuje graščakova soproga, „stari služabniki so že dobri, dokler morejo delati, toda pozneje jih moramo kar od hiše zapoditi!“

„Tako moramo postopati!“

„Čuj, ali ni nekaj zašumelo?“

„To je menda iz sosedne sobe došlo, kjer otroci spe. Pravim Ti, žena, naš dečko je pa že tak, da mu ga ni z lepo jednacega. Pravi Blanski bo to! Včeraj jahalni hlapec belca ni zadostno očedil.“

„Da, da, te grdobe so vsak dan zanikernejše,“ tarna graščakinja, „samo lenobo bi pasli in pa žrli!“

„No, moj ljubki sinko ga je pa tudi do dobrega našeškal,“ nadaljuje Blanski gospod, „s svincem napolnjeni bič njegov je toliko časa plesal po zlodjevem hrbtu, da se je vrag po tleh valjal.“

„In potem?“

„Tepec je prišel k meni pritoževat se. Tu je pa ravno na pravega naletel; naklestil sem ga tako, da sedaj v svoji čumnati leži.“

„Tedaj ne more sedaj nobenega dela opravljati?“

„Za moj del, naj le leži, saj mu pa tudi ne dam nič jesti. Lenuh naj gre, kamor hoče, vreden ni počenega groša.“

Vredna soproga mu pritrjuje.

„Jaz imam pa z Avrelijo take križe,“ izpregovori po kratkem premolku. „Ta tudi misli, ker je že deset let moja hišina, da sme vse zahtevati. No, včeraj sem jej pa pokazala, kar jej gre. Nesramnica je mojo hčer pri česanji za lase cukala, da je ubožica zastokala. Primazala sem ji zaradi tega dve taki zaušnici, da je kar padla, potem sem jo pa še s škarjami v nogo tako zbodla, da je kar krvavela. Joj, kako je javkala, človek bi bil samega smehu kmalu počil.“

„Vsi skupaj niso zanič.“

„Da, nesramni so in predrzni — predobro se jim godi. Pol manj jim bom dala kuhati. Ko bodo izstradani, bodo že ponižni postali kakor jagnjeta.“

„Popolnoma moj nazor.“

„Jutri bom mojega služabnika tudi moral pretepsti. Vrag je glavnik nekam založil — zaprl ga bom potem v klet, da bo vedel, kaj je lakota in žeja.“

„Čuj, že zopet je zašumelo.“

Lepa zakonska dvojica posluša.

Toda zopet je vse tiho — menda so miši škrbljale.

„Da, z ljudmi moramo biti še vsi drugačni! Dokler so krepki in voljni, nič ne rečem, tu jim je treba zadostne hrane, no, in pa nekaj plače tudi, seveda! Ko pa onemorejo — tedaj pa le proč ž njimi. Kdo bo zastonj pasel tako sodrgo!“

„Res je, usmiljenje bi tukaj ne bilo na pravem mestu. Vražji zlodje bi se kar prevzeli ter bi nadležni postali.“

Šumenje se tretjič začuje.

Graščak radovedno gleda proti vratom v drugo sobo, kjer visi težak zastor.

Zdi se mu pri slabi nočni luči, da se tam neka temna senca pregiblje.

Prestrašen se zgane.

„Hej — kaj je pa to — ali vidiš, draga žena?“

Brezsrčnež obmolkne.

Kar oči njegove vidijo, ni nič kaj prijetnega — samokres z napetim petelinom je proti njemu namerjen.

To orožje drži mala, krepka roka.

Blanska zakonska dvojica čuje jasen glas, ki poluglasno in pa odločno veleva:

„Kdor se gane ali zavpije, razbijem mu hipoma črepinjo!“

„Usmiljeni Bog,“ javka graščakinja, „kdo je to?“

Nikdo ne odgovori, zato pa se v polutemi pri zastoru pokaže šest od glave do nog oboroženih postav.

Samokresi in bodala se svetijo — puškine cevi tudi nič prijetnega ne obetajo.

S strahom in trepetom gleda Blanska gospoda na nepoklicane goste.

Graščak v prvem hipu meni, da se mu vse to sanja.

Zunanjost kaže, da so to moški, toda pod širokokrajniki zapazi sveže dekliške obraze, iz katerih se bliskajo preteče oči.

„Kdo ste?“ ječi stari skopuh.

Zaničljiv smeh mu odgovarja.

„Tolovajke smo,“ predstavlja se Skopčeva ljubica, „ki smo Vas prišle na Blansko obiskat. Slišale smo Vajin ljubezni polni razgovor, ki nam je dokazal, da ne zaslužita nikakoršnega usmiljenja — lopova!“

Graščak sedaj ve, da to niso sanje in da se pod lovskimi oblekami skrivajo razkošne dekliške postave.

Začetkoma meni, da so neznanke uprizorile zakasnelo predpustno šalo, toda mrzla cev samokresa, nastavljena na njegovo sence, ga pouči, da to ni nikakoršna šala.

„Brezsrčni zlodej,“ škriplje krasna Amalija, ki poleg njega stoji, „kdo me sedaj more zadrževati, da Ti ne razbijem Tvoje grde glave na male kosce?“

Graščak se grozno prestraši.

„Žena — pozvoni — služabnikom,“ stoka in mrzel pot ga obliva.

Zopet zadoni srdit smeh.

„Da — le zvonita,“ roga se lepa tolovajica, „hahaha, Vaših štirih ali petih starikavih slug se presneto malo bojimo. Vaši hlapci bi se le veselili, ko bi se tacega vražjega gospodama mogli iznebiti. Vun iz postelje, grdoba!“

Graščak hoče zavpiti, toda groze samo usta odpira in zamolklo grči.

Uršika ga zgrabi, Amalija pa še vedno s samokresom nanj meri.

Trenotek pozneje telebne stari skopuh iz postelje na tla.

Odrasli sin in hči spita v sosedni sobi trdno kakor dva jazbeca, ne zbudita se, čeravno je graščak z veliko silo treščil ob tla.

Grdoba stoka in brca.

Amalija se pripogne k njemu.

„Poslušajte me sedaj,“ pravi rezko in strogo, „pokazati nam morate, kje imate vso svojo gotovino in dragocenosti, Vaša žena pa tukaj ostane pod našim varstvom. Ne obotavljajte se, drugače se bojte najhujšega!“

Graščak se po vsem životu trese.

Vzlic temu misli, da mu bo kaka zvijača pomagala. — Grozno se moti!

„Jaz nimam denarja“, jeclja ter plašno gleda na svojo lepo sovražnico.

Amalija se malo zmeni za njegove besede.

Bila je že večkrat pri roparskih napadih navzoča onih časih, ko še Jurij Skopec ni bil tolovajski glavar, ter natanko ve, kako je v takih slučajih treba postopati.

Hladnokrvno potegne bodalo izza pasa.

Graščak se neznansko prestraši, ko na golih prsih mrzlo ost bodala.

„Kje je Tvoj denar?“ sika Amalija.

„Nimam ga“, taji trdovratnež.

V tem trenotku pa tudi že bolestno zaječi, kajti Amalija je bodalo trdneje pritisnila in skopuh z grozo opazi, da krvavih kapljic rudeči njegovo srajco.

„Vi nočete drugače? Dobro, pokazala Vam bom, da se ne šalim.“

Roko z bodalom k sunku dvigne.

„Prizanesite mi,“ javka graščak, ki se sedaj kako petlika trese, „vse — vse Vam bom dal — kar zahtevate — hočem Vam —“

„Aha, vrag postaja ponižnejši,“ norčuje se Amalija, „le hitro — nam se mudi. Uršika, glej, da bodo vreče pripravljene, upam, da bodemo vse napolnile.“

Jedna tolovajk ostane z napetim samokresom poleg postelje, v kateri leži brezsrčna graščakinja na pol mrtva.

Ostala petorica pa grdega skopuha zgrabi ter silo kvišku potegne.

„Hitro, ali pa Vam ušesa in nos odrežem,“ preti Amalija, ki ga niti za trenotek ne izpusti iz očij. „Kje imate denar in zlatnino spravljeno? In zapomnite si — pri prvem glasu, s katerim bi nas hoteli izdati, Vam do ročaja porinem bodalo v črno srce!“

Graščak je strahopetnež.

Stoka in javka, da ga je grdo slišali.

Amalija ga zgrabi za Zavratnik svilene srajce.

„Hitro, ali pa Vam napravim urne noge! Denar in dragocenosti nam brzo izročite, če Vam je le količkaj na življenje ležeče!“

Grožnja pomaga.

Skopug nima nobene pomoči, otroka spita — služabniki pa v drugem poslopji stanujejo.

Rešitev je popolnoma nemogoča!

Vendar pa ne mara svojega premoženja izročiti ter upa, da se bo s primeroma malo svoto otresel tolovajk.

Amalija postane nepotrpežljiva.

„No, ali bo kmalu?“ praša ter mu zopet kožo rani.

„Da, da — vse Vam pokažem,“ ječi graščak, „tu zraven v jedilnici v škrinji dobite ves denar, kar ga sedaj premorem.“

„Pokažite nam pot!“

Amalija ga sune proti vratom, ostale tolovajke pa ga s trdimi črevlji brcajo, da milo stoka.

Vendar pa hitro koraka s svojimi spremljevalkami v jedilnico.

Tatinske svetilnice razsvetljujejo veliko dvorano, katere okna so z zastori pregrnena.

Bati se tedaj ni treba, da bi kdo od zunaj zapazil nenavadni ponočni obisk.

„Kje je denar?“ praša Amalija srdito.

Graščak pokaže na starinsko skrinjo, ki je zaprta.

„Ključ sem!“ veleva Amalija.

Zdihujoč gre hišni gospodar k stenski shrambi, na katere vratica s prstom pritisne.

Trenotek pozneje pomoli tolovajki ključ.

Skopčeva ljubica ga oprezno opazuje.

Ne zaupa mu popolnoma, kajti sluti, da jej bo pokazal le majhen del svojega premoženja.

Vendar pa nobene besedice ne reče, temveč moleč izroči Uršiki ključ, ki nemudoma odpre skrinjo.

Tu notri leži marsikaj poželjenja vrednega, svilena obleka, nekaj zlatnine in zabojček bliščečih se srebrnikov.

Tolovajke hitro vse v svoje vreče pobašejo.

Skopuh se v ustnice grize in grdo gleda, ko vidi, kako tolovajke z njegovimi stvarmi postopajo; vzlic temu se mu iz očij sveti zvita prekanjenost.

To Amalija tudi zapazi.

Bliskoma se obrne proti njemu.

„To je tedaj vse, kar premorete?“

Blanski prikima.

„Da, da,“ javka, „pri teh slabih časih je sploh še čudež, da sem si toliko prihranil. Turška sila — ta nadloga, me je skoraj popolnoma na beraško palico spravila. Oj, to je gorje!“

Amalija ga srpo gleda.

„Vi tedaj nimate nobenih dragocenostij več?“

„Ne, nobenih več!“

„Ali morete to priseči?“ praša ga tolovajka še vedno mirno.

„Da, da,“ jeclja graščak, ter se na tihem veseli, da mu tolovajska poveljnica tako rada vse verjame. „Lahko prisežem — takoj — pri tej priči.“

Amalija togotno zasika.

„Nesramni lažnjivec!“ zadere se nad njim, „ha, spoznali bodete kmalu, da se ne dam za norca imeti! Vrzite ga na tla — bo saj izvedel, kdo stoji pred njim.“

Graščak hoče bežati, toda že ga drže krepke dekliške pesti kakor v kleščah.

Hipoma je hudobnež na tleh.

Brca in stoka, toda Amalija se za to ne zmeni, marveč mu hladnokrvno nastavi bodalo na vrat.

„Slepar, izgubljeni ste,“ preti mu razdražena rokovnjačica, „zabodem Vas, kakor prešiča, lažnjiva nesnaga!“

„Milost — milost,“ stoka skopuh, ki meni, da mu je zadnja ura odbila. „Vse Vam dam, vse, samo pustite me živeti.“

Amalija ga divje potegne kvišku.

„Lopov,“ sika, „hitro nam pokaži svoje premoženje, ali ste me razumeli? Če se le ustavljate, odrežem Vam in Vaši ženi ud za udom. Sedaj je moje potrpežljivosti konec.“

Graščak zdihuje, da bi se ga kamen usmilil, ko mu pa ojstro bodalo znova na prsih nareže kožo, hiti urnih nog skozi več sob v skrivno čumnato.

Tam pokaže bled kakor smrt na zastor, za katerim stoji železna blagajna.

Ključ je skrit v kotu pod opeko, in kmalu je težki pokrov odprt.

Tu notri se blišče pri svitu tatinskih svetilnic — cekini, dragocen lišp in srebrna ter zlata namizna oprava.

To je pravcati zaklad — prvi plen dekliških tolovajev se je bogato obnesel.

64. poglavje. Srečno ušel.

Zvijača. — Beg tolovajev. — Boj. — V taboru. — Skrivnostna tujka. — Vzbujena ljubezen.

Vrnimo se k predrznemu tolovajskemu glavarju, ki pri samostanskih vratih stoji sam nasproti tolikim sovražnikom.

Kako nevaren položaj!

Jurij Skopec dobro ve, da mu je pot do tovarišev pretrgana.

Kaj naj stori?

Umakniti se je toliko kot gotov pogin.

Vrata so zaprta in tudi skozi okno je pot prenevarna, ker zunaj še vedno straži del sovražnikov.

Od opatovega stanovališča sem je prihrumel nebroj vojakov in lovcev.

„Roparji so vlomili!“ kriče, „Jurij Skopec je v samostanu!“

„Veliko jih ni!“ rujove samostanski hlapec, ki je odprl samostanska vrata, „dobro dvajset jih je. V podzemeljskih prebodih se mude, lahko jih bodemo premagali.“

„Hej, kaj je pa tam pri vratih?“ zakliče načelnik vojakov, ki pri polumraku nekaterih svetilnic zapazi, da se nekaj premika.

To je Jurij Skopec, tolovajski glavar.

Znano mu je, da visi njegovo življenje le na tenki nitki — vsak trenotek je dragocen!

Zaradi tega mu more le edino obup na predrznost pomagati.

Debelega samostanskega oskrbnika rabi za živ ščit.

Stokajočega počasi poriva pred se.

Vdaril ga je z železno pestjo po glavi ter ga skoro omotil. Boji se, da bi se mu debeluhar sicer ustavljal, in to bi bilo zanj pogubonosno!

„Hej, zakaj pa ne streljate?“ kriči neki vojak ter nameri na temno postavo.

„Ne, stojte, ne streljajte!“ rujove samostanski hlapec, „to je naš oskrbnik, to ni ropar!“

„Tri sto vragov, za njim se skriva drug človek!“ oglasi se vojak.

Le še malo trenotkov, in tolovajski glavar je izgubljen!

Jurij Skopec v svojem obupu krčevito zgrabi oskrbnika, vse svoje orjaške sile napne — dvigne ga ter telebi, kakor bombo, v vojake.

Zadeti sovražniki se valjajo po tleh — drugi osupnejo — ta trenotek porabi predrznež.

Kakor tiger skoči med nje!

Na desno in levo udrihate njegovi železni pesti, in predno se zavedo, je Jurij Skopec že na nasprotnem hodniku.

Osupneni vojaki udrihnejo s sabljami po njem — prepozno, zadeti so le njihovi tovariši.

Grozno ječanje in rujovenje se razlega po samostanskem dvorišči.

Zmešnjava je neznanska.

„Držite ga — držite ga!“ kriči vse povrek, „to je tolovaj — morebiti celo glavar!“

„Da, Jurij Skopec je!“ stoka debeli oskrbnik, ki še vedno leži na tleh.

„Držite Jurija Skopca!“

Tolovajski glavar dirja z velikanskami skoki po temnem prehodu proti križevemu hodniku.

„Polde!“ kliče že od daleč.

„Tukaj, glavar!“ odgovarja mu glas iz nerazsvetljenega hodnika, „pri vseh peklenskih duhovih, ravnokar smo hoteli bremena od sebe pometati ter Vas izsekati iz prokletih sovražnikov. Kaj nam je sedaj storiti?“

„K malim vratom in potem v gojzd?“

Vojaki hite za njim, visoko držeč svetilnice ter na vse grlo kričeč:

„Jurija Skopca moramo dobiti — tukaj kje je skrit — ne sme nam uiti!“

„K vratom!“ ukazuje tolovajski glavar še enkrat odločno. —

Opetovano velevanje je popolnoma odveč.

Z dragocenostmi obloženi tolovaji hite, kakor bi jim bilo celo peklo za petami.

Jurij Skopec, ‚sladki Polde‘ in še dva druga tolovaja so vsak s tremi nabitimi puškami.

Hrabri Jurij niti za trenutek ne izgubi svojega jeklenega mira. —

Že so na prostem.

Glavar se obrne ter z očmi meri prestanek, ki ga loči od preganjalcev.

„Stojte!“ zapoveduje ostrim glasom svojim trem spremljevalcem.

Vsi štirje obstanejo.

„Ogenj!“ glasi se nadaljno povelje.

Nato zagrmi strel.

Prvi štirje vojaki leže v svoji krvi.

Preganjalci osupneni obstoje.

Tolovaji so že v gojzdu.

Še jedenkrat počijo puške, katerim sedaj tudi vojaki s streli odgovarjajo.

Toda noč je temna, nobeden tolovaj ni ranjen, vojaki pa s svojimi svetilnicami tirajo sami sebe v pogubo — zopet se štirje zgrudijo na tla.

Jurij Skopec se oddahne. —

V gojzd mu vojaki v nočni tmini ne bodo sledili — vsak bi bil izgubljen, ki bi se tolovajem, skritim za debelimi drevesi, približal.

Ta nada se mu tudi uresniči.

Preklinjajoči in razgrajajoči vojaki se pri gozdnem robu vstavijo, Jurij Skopec pa zmagovalno hiti za svojimi z zakladom obremenjenimi tovariši.

‚Sladki Polde‘ se glavarju pridruži.

„Veliko bogastva smo zaplenili, toda, kar je največ vrednega, vendar še nimamo.“

„Kako to,“ zarentači Jurij Skopec, „zakaj pa niste najdragocenejših stvarij pobrali?“

„Vse je prav in lepo, glavar, kar pravite,“ odgovarja Polde slabe volje, „toda še le v zadnjem trenotku smo izvedeli, da so največ vredne zlatnine in cela vreča kovanega denarja — skrite v rakvi davno umrlih menihov.“

„Kdo Vam je to povedal?“

„Samostanski hlapec, katerega smo v podzemeljskem hodniku zasačili, kjer se je skrival, in katerega sem z bodalom malo pošegetal. Povem Vam, glavar, dečko, je postal tako zgovoren, da ga je bilo veselje poslušati. Vse je izdal, kar je vedel. Toda pot do starih rakev je tako skrita, da jo le malokdo pozna. Mogoče samo opat, hlapcem pa je tajni vhod popolnoma neznan.“

Glavar pazljivo posluša.

„Oj, to je kaj druzega,“ pravi sedaj, „mislil sem že, da ste bili nemarni. Te zaklade, o katerih mi pripoveduješ, moram tudi še imeti. Zaradi tega bodemo še nekaj časa v gojzdu taborili.“

Polde osupne.

„No, glavar, pa vendar ne mislite kake neumnosti uganjati? Sedaj bodo samostan stražili, da se niti mala miška ne bo mogla vtihotapiti. Zaklad bodemo že mrtvim menihom morali prepustiti.“

„Ne, prisvojim si jih.“

„Nemogoče bo to, glavar.“

„Meni ni nič nemogoče,“ zavrne ga glavar odločno, „da, spoznali bodete še-le, kdo je Jurij Skopec prav za prav! Ali nisem prisegel, da bo vse pred menoj trepetalo. Še nikdar nisem prelomil dane besede.“

„Toda to bi bila prevelika predrznost.“

„In vendar bom mrtve menihe obiskal. Spremil me bo, kdor se prostovoljno oglasi. Sicer grem sam,“ reče Jurij z ostrim glasom.

„Oho,“ rentači ‚sladki Polde‘, „tri sto medvedov, kdo pa pravi, da Vas zapustim? Strahu Polde ne pozna, in če me takoj vrag pobere!“

„Da, Ti si vrl možak!“

Pot po temnem gojzdu s težkimi bremeni na hrbtu je težavna, konečno pa vendar končana.

Znamenja razpostavljenih straž pričajo, da je zaželjeni tabor blizo.

Cekinar prihaja nasproti.

„Dobro došli, glavar,“ pozdravlja tolovaj, „vrlo se Vam je napad posrečil. Škoda, da nisem mogel zraven biti. V taboru je vse v redu.“

„Ali se ni nič novega pripetilo?“

„Smukač se je povrnil. Poizvedel je marsikaj, kar se bo dalo porabiti.“

„Bodemo že videli. Za sedaj ostanemo še tukaj. Kje je Smukač?“

„Spi, glavar! Bil je zelo truden. Sicer je pa nekaj krasnega sabo pripeljal.“

„Kaj pa?“

„Prežalo deklino, katero smo drugim punicam pridružili. Tujka je menda od boljše hiše, čeravno je kmetski oblečena, pa saj jo bodete sami videli.“

„In to takoj,“ pravi Jurij Skopec nekoliko začuden, „vražje se moramo paziti, da nam zlodji ne pošljejo kakega ženskega vohuna.“

„To sem tudi že jaz mislil ter Smukaču rekel, ki pa o tem ni hotel nič vedeti. Popolnoma zateleban je vanjo, imeti jo hoče za ljubico.“

Glavar se pripravi za odhod.

„Dobro, takoj odidem v dekliški tabor. Ti pa dobro pazi na straže, kajti kakor hitro se zasvita, preganjali nas bodo in sled naših stopinj v mehkih tleh provzroči nam morebiti še velike sitnosti.“

„Zanašajte se na-me, glavar.“

Cekinar hiti k svojim tovarišem, ki ravnokar v veliki od vej napravljeni utici skladajo priplenjeni rop.

Jurij Skopec pa pospeši svoje korake, da bi tem preje prišel v dekliški tabor.

Kmalu pride k ženski straži, poleg katere stoji Lenčika, ki se je tudi že povrnila.

„Kje je tujka?“ praša Jurij Skopec.

„Tam le v utici. Stražimo jo, kakor sta to Amalija in Uršika velevali, predno sta iz tabora odšli.“

Tolovajski glavar osupne.

„Kaj to pomeni — Amalija in Uršika sta tabor zapustili — po noči?“

„Da, s šestimi tovaršicami,“ glasi se odgovor. „Če sem prav slišala, hočejo napasti dobro znani Blanski grad ter ga oropati.“

Jurij Skopec se srdito zasmeji.

„Amaliji moji vspehi ne dajo miru,“ misli sam pri sebi. „No — naj le poskusijo svojo srečo. Saj sem jim obljubil, da jim pustim prosto roko.“

Svit malega ognja mu kaže pot do zaznamovane, ne več oddaljene utice.

Tu sedi jedna bivših pastaric na straži, držeč v roki nabit samokres.

Jurij Skopec tolovajko le mimogrede pozdravi, kakor zamaknen zre v čarobne oči, ki se mu iz zelene utice nasproti svetijo.

Tujka tedaj bdi.

„Stopite bliže,“ kliče Jurij Skopec v uto, „slišal sem, da Vas je jeden mojih ljudij pripeljal. Pojasniti mi morate, kaj in od kod ste.“

Sabina ga čuje.

V prvem trenotku jo presune strah, kajti ve, da stoji pred njo tolovajski glavar, katerega hoče izdati. Če le najmanjše sluti, izgubljena je!

Toda hitro se ojači.

Prikaže se pri vhodu v zavesti, da bo njena zapeljiva lepota preslepila zloglasnega tolovajskega glavarja.

In Sabina se ne moti!

Jurij Skopec osupne, ko zagleda prekrasno žensko, ne izda pa se, marveč jo mirno povprašuje.

Sabina istotako ravnodušno odgovarja.

Z nova pripoveduje izmišljeno pravljico, s katero je že Smukača prevarala; tudi Jurij Skopec domneva, da je to ubegla hudodelnica.

Na njenem obrazu bere, da je krasotica že do dna izpila kupico življenskih radostij, ki so pa le še povekšale njeno razkošno lepoto.

Sicer se Jurij Skopec ne more otresti slutnje, da je to morebiti vendar-le kaka izdajalka, zaradi tega mu je prav, da po Amalijinem ukazu stražijo tujko, ki se na kratko imenuje Sabino.

Toda tudi drugi čuti se vzbujajo v njegovem dobrem srcu. —

Mlad je še in vročekrven, prava, sveta ljubezen mu je postala neznana, kajti Milica, katero jedino bi mogel v resnici zvesto ljubiti, to ljubko bitjo izginilo je popolnoma izpred njegovih očij.

Amalija je res lepa, toda njegov ognjevit duh hrepeni po premembi. Tudi drugo krasotico želi objemati — vezati se noče na nobeno vzlic svojim obljubam napram Amaliji — in sedaj stoji pred njim zapeljivka, ki je menda le za to na svetu, da vsem moškim zmeša glave.

In Sabina?

Čudni občutki jo navdajajo. Začetkoma je bila za trdno odločena, da bo pri prvi priliki izdala tolovajskega glavarja ter si tako pridobila naklonjenost kneza Podstrmskega.

In sedaj?

Vsa presenečena zre v krasni, temni obraz orjaškega moža, ki je kakor iz mramorja izrezan.

Njujine oči se vjemajo, plamteči žarki odsevajo z jednega lica na drugo.

Težko sopeč pritiska svoji beli ročici na bujne, dvigajoče se prsi.

Ali naj res izda tega prekrasnega moža?

Jurij Skopec popolnoma pozabi svojo Amalijo, da, Sabina je mnogo lepša, divnejša.

„Vi hočete tedaj prostovoljno pri nas ostati?“

„Da, da,“ jeclja Sabina hinavsko, „Vaš tovariš me je vzel pod svoje varstvo, obljubil mi je, da se mi nič zlega ne pripeti.“

„In to obljubo tudi jaz obnovljam,“ zakliče glavar ves navdušen ter se nehote polasti njene desnice.

Sabina je prekanjena ptica.

Roko mu prepušča in navidezno sramežljivo povesi oči — globoko vzdihne.

To je vse le stara izkušnja, kajti razuzdanka dobro ve, kako se dajo moški preslepiti.

Vendar jo pa ta pot tudi še globokejši čuti navdajajo Občuduje lepega moža, ki jo tako žarovito pogleduje.

Sabina je v začetku mislila, da je tolovajski glavar Jurij Skopec mršav, krvoločen surovež, sedaj pa stoji pred njo zal, mlad mož, kakoršnih je še malo videla. —

Srce jej močneje bije.

Jurij Skopec jo še marsikaj izprašuje.

Sabina mu navidezno mirna odgovarja ter mu po ovinkih da spoznati, da je ona sama preganjana zločinka. Tako hoče vsako sumnjo odstraniti — vzlic vsemu je še vedno pripravljena, da ga izroči — krvniku.

Sicer misli na to, kakošna smrt ga čaka.

Obraniti se ne more neke tesnobe v prsih, ki si predstavlja, kako bo rabelj lomil te krasne ude — skoraj se kesa svoje nakane.

Toda odpuščanje kneza Podstrmskega je tudi neskončno veliko vredno — pri tolovajih ne more ostati, v njenih plemenitih krogih se da jedino po njenem okusu živeti.

Da je vjela zloglasnega tolovajskega glavarja, to jej bo dalo posebno slavo — da. Sabina se že v sladkih sanjah ziblje, kako jo bodo kot junakinjo, zapeljivo krasotico vsi moški slavili in oboževali.

Seveda med njenimi častilci ne bo tako krasnega moža, kakor je glavar Jurij Skopec, ki jo nepremakneno gleda v divni obraz.

„Lepa ste, Sabina,“ šepeta glavar.

„Ali res?“ praša ga razuzdanka, „oj, tega mi še ni nikdo povedal.“

Jurij vedno bolj začuden in zamišljen opazuje njeno razkošno krasoto.

„Lepa ste, kakor grška boginja,“ šepeta zopet, „kakor boginja ljubezni, ki se je rodila iz morske pene.“

Sabina osupne.

„Oj, Vi govorite, kakor da ste se na visokih šolah izobrazili,“ zakliče deklica razvneta — skoro pozabivša, kako vlogo igra.

Jurij Skopec tudi tega ne zapazi, misli njegove segajo v preteklost, ko je še njegova draga mati živela, ko je on v tihi podstrešni sobici sedel pri svojih knjigah.

„Knjige so bile nekdaj moje najboljše prijateljice,“ pravi po dal jšem premolku, „toda to je minilo, sedaj sem tolovajski glavar Jurij Skopec, ki je celemu svetu — premožnim brezsrčnikom — napovedal boj na življenje in smrt. — Toda Vi ste divna, Sabina, kakor vila, ki v nočni mesečini raja po zelenih livadah.“

Sabina se smehlja.

Laskanja je razvajena, toda Jurijeve besede jej posebno dobro denejo.

„Ali so še vile na svetu?“ praša ga Sabina skoro nagajivo.

„Saj jedna pred menoj stoji,“ glasi se glavarjev miren odgovor.

„Oj, Vi se iz mene norčujete.“

„Ne, ne, v resnici ste divno lepa.“

Deklica, ki je prej pred uto stražila, je odšla k ognju, zaradi tega nikdo ne čuje, kar se tukaj govori.

Tolovajski glavar stiska zapeljivi razuzdanki roko.

„Tako bela — tako mehka,“ pravi počasi. „Vi niste kmetica, Sabina, te nežni ročici ne poznate nikakoršnega težkega dela.“ —

„Oj, ne povprašujte po tem,“ poseže mu hitro v besedo, „zadostuje naj Vam, da sem revna, nesrečna ubežnica. Da, hotela sem iti k tolovajem, tukaj sem varna, tukaj hočem ves ostali svet pozabiti.“

Jurij Skopec je sedaj prepričan, da stoji pred njim lepa grešnica.

Kaj je storila, kaj ima na rovašu, to ga ne briga, zadostuje mu, da je tako lepa, tako divna.

Naenkrat se spomni Amalije in njenih strastnih groženj za slučaj, da bi se jej izneveril.

Kaj bi njegova prava ljubica rekla, ko bi ga videla, kako stiska tujki roko — kako žarovito se lepa dvojica pogleduje.

Jurij Skopec se otrese teh neprijetnih misli — živeti hoče sedanjosti, predstavlja si v duhu, kako krasno bi bilo, ko bi ga ta razkošna deklica v mehkem objemu pritiskala na goreče srce —

Sabina nikakor ni huda, da jo tako zaljubljeno gleda — o ne, tudi ona je lahkoživa razuzdanka, ki se le užitku trenotka klanja.

Vrhu tega jej pa o načinu nikdo ni ničesa predpisal, kako naj oblastnijam izroči tolovajskega glavarja.

Koga to briga, če nekoliko ur — nekoliko dnij ž njim v ljubezenski radosti preživi, predno krvnik nad njim zavihti — sekiro?“

65. poglavje. Skrivnostna jama.

Dva stara znanca. — Uporni rudarji. — Naklepi. — Tomaž — vohun!

‚Rudeči Tomaž‘ in njegov tovariš sta svojo obljubo izpolnila.

Celo zviti Smukač ni opazil, da sta mu skrivaj sledila ter došla v bližino tolovajskega tabora.

Tukaj obstojita, da se natanko posvetujeta.

„Naprej ne smeva iti,“ pravi ‚rudeči Tomaž‘, „slišal sem znamenja, katera dobro poznam. Tu na okrog so povsod straže nastavljene in prišla bi v proklete škripce, ko bi se še kaj naprej upala.“

„Ne, ne, tega ne smeva. Ženska je sedaj pri tolovajih in iskati morava, da nama skrivaj da potrebna navodila.“

„To je vse prav in lepo, toda kaj imava od vsega tega. Tista mala svotica — kaj je to za taka moža, kakor sva midva?“

„Kaj pa hočeva?“

Stric se muza.

„Kakor poznam Jurija Skopca, nakopičil je že bogat plen. To sem od raznih strani slišal. Skril jih je v kakem brlogu, to je že taka tolovajska navada. Mogoče ima tam tudi vjetega barona Frankovskega, ko bi tega mogla izvohati — obneslo bi se nama dobro!“

„Že res,“ odgovarja Tomaž zagrizeno, „toda kaj nama pomagajo samo pobožne želje? Midva sva samo dva in Vi ste itak revica, ki morete komaj nekaj funtov nesti. No, če nimam tovarišev, hrabrih korenjakov, ki bi vsaj nekoliko vražjemu Juriju Skopcu in njegovemu krdelu mogli kljubovati, niti misliti ne moreva na to, da bi kaj pričela, kar bi se izplačalo. Sodrga, katero sva krog sebe zbrala, razkropila se je na vse vetrove, ko je čula, da se gre zoper prekletega Skopca.“

Stric premišljuje.

„Ali res ne veste, kako bi si mogla pridobiti nekaj neustrašnih možakarjev, ki bi nama nepogojno ubogali?“ praša ‚rudeči Tomaž‘.

„Da, vem!“

„No, zdaj sem pa radoveden!“

Stric prime tovariša za ramo.

„Tukaj na Dolenjskem je veliko rudarjev, katerih zaslužek je jako skromen.“

„Oho, ali jih hočete iz rudnika izvabiti?“

„Ne pride mi kaj tacega niti na misel, Tomaž, toda pustite, da izgovorim. Ni še dolgo tega, ko se je nekaj delavcev v rudnikih grofa Stolberškega spuntalo, potem pa pred kaznijo pobegnilo v gojzde. S puškami v roki se borno preživljajo — z lovskim ropom — divjačina jim je edini živež. Prišli bi z največjim veseljem k nama, posebno če jim obljubiva, da bodo živeli kakor bogata gospoda.“

Tomaž je veselo iznenaden.

„To bi bilo izvrstno!“ zakliče, „take ljudi bi mogla dobro rabiti. Ali pa natanko veste, da so ti ubežniki tu doli na Dolenjskem?“

„Seveda, celo kraj mi je znan, kjer se shajajo. Zaradi tega bom tja odrinil, Vi, Tomaž, pa me bodete tukaj pričakovali.“

„Dobro, s tem sem zadovoljen. Koliko jih bo pa primeroma prišlo?“

„Najmanj petnajst do dvajset, če jim le zlate gradove obljubiva. In s puškami so tudi vsi preskrbljeni.“

‚Rudeči Tomaž‘ si roki mane.

„To bi bilo veselje,“ pravi, „da, da, tako bodeva Juriju Skopcu še marsikatero britko uro provzročila. Stavim, da je Amalija pri njem, vzela mu jo bodeva in pa še bogati plen vrhu tega. Hahaha, kako bo klel in razsajal. To me bo potolažilo za vse, kar mi je zlodej do sedaj prizadejal.“

„Nočem se dalje tu muditi,“ odgovarja mu stric, „kraj, kjer se shajajo, ni tako daleč od tukaj. Ljudi dobro poznam — pripravljeni so na vse, tudi precej pogumni, da ne bodo že pri prvem strelu začeli pete brusiti. Mej tem pa, Tomaž, dobro pazite.“

„Ne bojte se, saj me poznate.“

Stric odide bivše radarje iskat, ‚rudeči Tomaž‘ pa se priplazi kolikor mogoče blizo taborišča.

To je težavno in nevarno, kajti Jurij Skopec zelo strogo straži.

Tomaž od časa do časa čuje znamenja, s katerimi se razne straže vzajemno sporazumevajo.

Zaradi tega ne more drugega storiti, kakor v velikem tolovajski tabor obkroževati.

Tomažu je velika nevarnost znana, katera mu preti; če ga zagledajo, izgubljen je.

Zaradi tega je po možnosti previden ter ostane v primerni daljavi.

Tako pride do razstresenih skal.

Te so mu jako po godu, kajti v varstvu teh upa priti blizu tabora.

Naenkrat začuje tik sebe zamolkle glasove.

Takoj se vrže za skalo na tla.

Tolovaji, ki menda govore, ga niso zapazili, drugače bi bili hipoma obmolknili.

Tomaž se jim po trebuhu plazeč oprezno bliža.

Kmalu pride do vhoda v malo skalnato dolinico, v kateri zapazi v pečevji neko razpoklino.

Tam pred njo ima nekaj tolovajev opravilo.

Tomaž spozna svoje bivše tovariše.

Možje nosijo velike, težke vreče v razpoklino.

Tomaž se široko reži, slučaj mu je bil ugoden — ni dvojbe, da tolovaji tam noter spravljajo svoj bogati plen.

„Hej,“ misli si Tomaž, „Jurij Skopec je zvit, a jaz sem bolj navihan. Hahaha, to imenujem srečo! Prokleti glavar misli, da nikdo ne ve, kam skriva zaklade. No, le čakaj, še sem na svetu.“

‚Rudeči Tomaž‘ napenja ušesa.

„Znosite vse v zadnji konec jame,“ sliši zapovedujoč glas. „Potem naj pa dva moža ostaneta pri obeh jetnikih, da ju stražita in skrbita za njujine potrebe.“

Tomaž se zopet na vsa usta reži.

To ni Jurij Skopec, ki tako ukazuje, menda kak podpoveljnik, dokaz, da je glavar zopet šel ropat.

Tomaž oprezno posluša.

„Oho,“ mrmra, „ne imenujem se ‚rudeči‘, če nimajo tam notri barona Frankovskega zaprtega. Tristo medvedov, tu lahko postanem naenkrat pogumen, blag rešitelj. Toda, kolikor vem, je baron znan kot skopuh, ki mi ne bo Bog ve kake nagrade dal. Hm, kako bi se to dalo najbolje izvesti?“

Tomaž si ubija glavo, toda karkoli mu pride na misel, hitro zopet zavrže.

Tolovaji so odnesli zadnjo vrečo v jamo.

Dva oborožena moža odideta potem noter, da prevzameta stražo.

Ostali pa odkorakajo na drugo stran, in kmalu je v dolinici vse tiho, kakor v grobu.

Tolovaja stražita jetnika in bogate zaklade, ne vedoč, da jih je rudeči Tomaž izvohal in da zavratni napadalec tolovajskega glavarja premišljuje, kako bi ga mogel oropati in poslati na drugi svet.

Da, izdajalstvo nikdar ne spi, in Tomaž za trdno sklene, da po možnosti izrabi to ugodno priliko.

66. poglavje. Amalijina ljubosumnost.

Povratek tolovajk. — V plamteči strasti. — Prvi razpor. — Mlada poveljnica.

Po tihem gojzdu se bližajo temne postave.

Šest jih nosi težka bremena, dve pa korakate na čelu krdelca.

Človek bi v jutranjem mraku na prvi pogled mislil, so to možje, ker so tako opravljene in oborožene.

Toda motil bi se! Amalija in Uršika se povračate s svojimi šesterimi tovaršicami od prvega roparskega napada v svoj tabor.

Plen je bogat, ki so si ga osvojile, najbolj sta poveljnici ponosni, da se jima je rop tako dobro obnesel.

Blanski gospodi se je slabo godilo.

Graščaka, ženo njegovo in oba odrasla otroka so tolovajke zvezalo ter jim zamašilo usta, potem pa peklensko preteple. Z onim bičem, s katerim je ‚mladi gospod‘ tako nečloveško natolkel ubogega hlapca, so sedaj na hrbtiščih krvoločnikov zapustile spomine, katerih Blanska gospoda do črnega groba ne bo pozabila.

Krvaveče in na pol mrtve so zapustile tolovajke svoje žrtve v sobah ter potem z bogatim plenom odšle.

Zjutraj naj jih le zasledujejo, v taborišči so varne ter se jim ni ničesar bati — tam jih gotovo ne bodo našli.

Amalija in Uršika sta dobre volje.

„Kaj bo neki Jurij rekel?“ pravi lepa ljubica grozovitega tolovajskega glavarja, „oj, kako me bo iskreno pritiskal na ponosno srce. Oj, kaka blaženost, kaka sreča me čaka!“

„Tudi France se bo čudil,“ pripomni Uršika, „spozna naj naš pogum, našo podjetnost!“

Amalija se obrne k svoji prijateljici.

„Ti Franceta imenuješ svojega ljubčka,“ govori, „toda če me vse ne moti, dovolila mu še nisi nobene sladke urice.“

Uršika z glavo zmaje.

„Ne!“ pravi odločno.

„Zakaj pa ne?“

„Ker mi tako ugaja. Hočem, da me poprej ša-le spozna, koliko sem vredna. Če se mu prezgodaj udaru, naveličal se me bo kmalu, zaradi tega naj pa le čaka. Ljubim ga vendar iz vsega srca.

Amalija nekoliko prebledi.

„Povej mi, ljuba Uršika,“ izpregovori konečno počasi, „v Tvojih besedah tiči ojstro želo zoper mene.“

„Oj, kako to?“

„No, ali mi posredno ne očitaš, da sem se svojemu ljubčku prehitro udala?“

„To mi še na misel ni prišlo.“

„Povedala si mi tedaj nehote bridko resnico. Da, Uršika, srce mi težko postaja, da sem Juriju pokazala svojo plamtečo ljubezen, sedaj sem popolnoma njegova, toda —“

Uršika molči.

Amalija se je pod pazduho oklene.

„Uršika,“ povprašuje s čudno hripavim glasom, „ali misliš, da mi ostane Jurij zvest?“